427
Dopisi.
Iz Dunaja. # Kakor so poslednje „Novice" omenile, je bila tu dne 16. t. m. slavjanska beseda. Da ime ni samo lažljivo, ampak resnično, vidi se iz tega, ker so bile pesmi in ostale muzikalnc reči vse slavjanske iu tudi od vseh glavnih plemen slavjauskih. Tako so bile izmed pesem ju-goslavenske „Strunarn" od Jenkot-a, kor hervaški: ,,Slavska rieču; — serbska narodna pesem: ,,Poletjela saren-tica" in „Ajduci" od Stankoviča; — ruske: narodna „Matuška go-lubuska"; — češke: prekrasni kor v duhu cele drame: „Utonulakt od Križkovskega, za tem: ,,Poletuje holubice"; — slovaška: „Aj čo by bola drobna jatelinka"; — polska: „Zal". — V7 drugem razdelu igral je orhester ravno tako skladbe od vseh slavjanskih predelov, poljske, češke, ruske, bulgarske, slovenske. Kar nam je znano, pokazala se je slavnega tenorista Ander-a sestra pervikrat kot pevkiuja slavjanska, pa je z drugo in tretjo pesmijo toliko navdanosti in navdušenosti prebudila, da ploskanja ni bilo konca ne kraja. Ravno tako so se kori ali zbori peli po dva in po trikrat, ker pred ni bilo mirii. — Ko se je pa družtvo veselo v drugo dvorano preselilo ter orhester začel delovati, je občno zadovoljstvo do verha dospelo ter je duh neopisljiv zavzel celo družtvo, ki se je posred nemškega mesta občutilo kot v pravi svoji domačii. Vse je bilo tako zadovoljno, tako dobre volje, da je beseda segala do treh v jutro. Kdo je vse bil nazoč, to je bilo težko razpoznati, ker ste velike dvorani tako bile naterpane in napolnjene, da se je človek komaj gibal. Toda, kar nam je od znanih glav viditi bilo, to je bil grof Thun, ruski poslanec Balabin, baron Oiegovič, deržavni svetovavec, in mnogi poslauci slavanski kakor Rieger, Klam-Martinic, Toman, Čeme, Klaudv, Pražak,
428
Potočki, in drugi. — Take so besede sveta posoda, ki se T njih oživljajo in hrani duh slavjanski, ki ne dopušča, da se pozabijo mili glasovi jezika in duha v serca položenega od matere Slave.
Iz Reke 14. dec. * Iz več slovenskih krajev oznanile ste nam ljube „Noviceu število učnikov, ki so selško novo leto v slovenskih gimnazijah nastopili. Rečem v „slo-venskih gimnazijah", ker mislim, da bi tiste gimnazije, ktere so s samimi Slovenci okrožene,  morale res v duhu in res-
v
niči slovenske gimnazije biti. Število učnikov ste nam res lepo prinesle posebno iz bele Ljubljane in Maribora, kar nam očitno priča, da Slovenci niso sini teme, kakor uekteri naši sosedje mislijo; al kolikor se spominjam iz dopisov, slovenščina še dandanašnji mora v gimnazijah vaših drob-tine poberati, namesti da bi sedela za veliko mizo, kakor se spodobi. — Po naših hervaskih gimnazijah je, hvala Bogu, že vse drugač. Pri nas je pervi dan šolskega leta hervaščina vse svoje pravice dosegla. Le o reški gimnazii nisem imel priložnosti, kaj novega slišati; mislil sem si, da v tem malem Babilonu je še vse ostalo po starem kopitu ali vse potopljeno v talijanseino ali pa celo v magjarščino. Pa zlo bi se bil motil, ako bi pri teh mislih ostal; te dni mi je nek učnik pravil, da je tudi na Reki na gimnazii hervaščina pervi sedež zadobila, in sicer tako, da v gornji gimnazii se vsi predmeti predavajo v čisti hervaščini , v dolnji pa z iznimkom. Rekel mi je med drugim še to, da že veliko let ne pomnimo tako veliko število učencov na reški gimnazii, kakor se jih je to leto nabralo. Vseh skupaj je 163. Sicer malo število glede na druge bližnje gimnazije; al glede na reško gimnazijo, ktera je do zdaj komaj 80 do 100 dijakov štela, je ono število veliko. Kaj bi nek rekel zdaj na to tisti nemškutarski Mahomed, ki je še ne dolgo o reški gimnazii tako-le prerokoval : ^sobald statt der deutschen Sprache die kroatische als Unterrichts-Sprache am Fiumaner Gymnasium eiugefuhrt werden wird, wird man genothiget, dieses binnen zwei Jahren wegen Mangel au Studenten aufzuheben?" 0,h zmotenec! vidiš sedaj, in prepričaj se enkrat, da kri ni voda, in da Slovan le za svojim glasom slovanskim ko bučela za medom leti! To je pokazalo precej pervo šolsko leto reško, do zdaj po ptujem upljivu — poliglotna gimnazija. Ako se je tedaj mo^la na enkrat preroditi gimnazija na Reki , in vse druge do lanskega leta zgolj ponemčene gimnazije na Hervaškem ; zakaj se ne bi, ker vi Slovenci v svojem programu za svoje šole še dosti manj terjate, kaj tacega ne moglo zgoditi v Ljubljani, v Novem mestu, v Celju, v Mariboru itd. So mar Slovenci spali, ko so Hervatje vkljub vsem protivnim zaprekam svojo književnost tesali in gladili? O ne, ne! Beri gospod Kurelcovo brošuro ^Recimo koju" in druge spise, vzemi v roke slovenske knjige poslednjih let, pa boš vidil slovensko delavnost na književnem polji in se ji čudil. Kar Hervati zamorejo, zamorejo gotovo tudi Slovenci. Pustite jim tedaj samim si suknjo krojiti in prašajte le njih: koliko iakatov sukna še si morajo kupiti za njo, pa bote vidili, kako lepo si jo bodo naredili.
Iz Tersta i/>. — Ne vem, ali Vam je že znano ali ne, kar 10. grudna piše „Wanderer", da se je med nami dobil nekakošen Bortolo Basic od sv. Andreja doma, pa da je g. Cegnar temu možu prestavil Vilheima Tel a, da ga bo igrala njegova družba; zakaj neki da je v Terstu vse polno tacih mož, kakoršen je slavni Bortolo Basic, ki prostovoljno igrajo slovenske igre, samo tista je, da so prej zvedili na Dunaj za nje kakor mi v Terst. Pa tega se ni konec. Tudi nekako obdarovan pisatelj in dramaturg, po imenu Vincenci Anton Bazichv, je neki med nami spisal Slovencom tragedijo: „Lepo Južo", za ktero pa mi zopet nič ne vemo,temuč samo oče „Wanderer" in pa njegov dopisnik. — Citavnica bo imela 23. dan t. m. zopet „be-hcdu-', 29. dan t. m. pa veliki zbor; tega nismo zve-iliii od Wandererjevega dopisnika, temuč to je resnica.
Od Save 16. dec. („Ostu. West" — in „Stimmen an$ Innerosterreich"). Castitim bravcom našim je le predobro znano, da časniki nemški, ki so pravični nam Slovanom, so res bele vrane, in da nekteri nosijo celo „Gleiches Recht fiir Alle" na čelu, pa vendar je to le nesramna krinka, pod ktero napadajo v vsakem listu pravice slovenskega naroda in vsako še tako zmeruo zahtevanje ravnopravnosti pribijajo na križ hudodelstev. Ako vidimo, da se taki časniki podpirajo tudi od takih strani, od kterih bi kaj takega nikdar ne pričakovali, bi jih saj domači naši ljudje podpirati ne smeli — to je, ne prebirati jih, pa še manj jih si na-ročevati. Toliko bolj pa moramo podpora biti nam poštenim časnikom, zlasti pa takim, ki posebno branijo naše pravice, razodevajo naše rane, odbijajo zopernike in kažejo pot njim in nam Slovanom, kako da se more pravicam vseh narodov avstrijanskih zadovoljiti. V versti tako imenovanih velikih časnikov stoji ,,Ost und West", v versti manjših pa „Stimmen aus Innerosterreichu. O obeh ste „Novice'' že večkrat govorile in ju priporočevale. Sedaj, ko stojimo pred vratami starega leta, ju priporočamo še enkrat. Vemo dobro, da pervemu časniku se očita, da ni celo vse takor kakor bi želeli iz našega stanja; to je res; al res je tudi, ako bi tega časnika ne imeli, nimamo nobenega drugega velikega, ki brani naše narodne pravice vsaki dan in tako možato in krepko kakor ta pred velikim svetom. Med manjšimi časniki pa je ves naš celovški ,,Stimmen aus Innerosterreich", kterega ste ,,Novice4' že večkrat gorko priporočale. Bo«? daj, da bi se povzdignil saj v versto tedenskih listov! Iz Libelič na Koroškem 16. dec. Naj vam, drage ^Novice", tudi jez kaj žalostnega povem. 23. dan p. m. pelje so   hlapec kupčevavca   Lenko-ta   v Sent-Petru   v   sa-
v
vinskem dolu na Stajerju , iz Laboda , kjer je prenočeval, proti Trajbergu domii. Bilo je zjutraj kmali po štirih. Ko se za pol uro od Laboda odpelje, ga neki človek, ki La je pri mostu čakal, od zadej pu glavi s sekiro mahne. Revež milo zavpije: „Oj Bog, bodi mi milostljiv lu in še tisti dan okoli 9. predpoldne umerje. Morivca so še tisti dan zasačili. Koj po morstvu razpošlje župan labodski hudodelnika iskat. Bila je mati žemljica od slane sreberno obeljena, toraj so lahko sledili. Sled pelje jih od velike ceste do Drave in od tod do nekega hleva. Ker je pa hlev zakienjeu bil, zaukaže gospodar, naj hlapec pride in hlev odpre. Hlapec pride, odpre hlev in pod posteljo najdejo sekiro nekoliko kervavo. Gospodar pobara hlapca: „Kako, da je sekira kervava?*' Hlapec nevstrašen odgovori: „Očetu sem jo bil posodil, ker so danes kolinovali". In res! bila je pri hlap-cevem očetu kolina. Pa tudi hiapčuu je kolinoval. Na to more hlapec svojo skrinjo odpreti. Najdli so mošnjico z nekoliko denarji. Gospodar poda mošnjico hlapcu rekši: ^Shrani jo dobro. Kmali bodo vse preiskali in lahko bi ti pri preiskovanji denar odnesli". Hlapec vtakne mošnjico v žep in hoče z vozom po derv iti. Al gospodarja nekdo opomni, rekoč: ^Gospod! še enkrat dobro preiskajteu. Hlapec mora mošnjico dati. Gospodar jo dobro preiše, ter med denarji najde listek, na kterem bilo je ime „Leukou zapisano. Sum toraj na hlapca leti. Gospodar ga tedaj popade, ter mu resno reče: „Ne-srečnež! ti si morivec". Moč vesti sedaj hlapčuna peklenskega presune; trepetaje odgovori: „.Jaz sem morivec; ne vem, kaj me je nek zmotilo. Na to pridejo bližnji sosedje, ter morivca zvežejo in pravici izročijo. — Morivec, meni dobro znan, ker me je večkrat prek Drave vozil, je v Labodu leta 1836 rojen , velike in lepe postave. Ima še očeta, mater in 3 sestre. Že od mladih nog pa je bil malo prida. le nerad je v šolo in h keršanskcmu nauku hodil. Stariši so malo in slabo za sina skerbeli. Spervega je na cesti delal, potem s plavčarji na Hervaško se vozil, letos pa mesca sušca stopil v službo; od kraja je bil sicer priden; al kmali se je spet tako popačil, da ga je gospodar hotel iz službe spoditi. Sprijaznil se je bil z vozarjem letos o vigredi, ker je moko   v Lipizbach   vozaril in   navadno   v Laboda preno-
429
čeval. Zvečer pred morstvom sta skupej v tergu pri „Adler-wirthu" pila. Zapazil je pri vozarju veliko denarjev. Al našel je pri njemu le 17 rajnšev io 90 kr., ker druge denarje je imel vozar na vozu v vreči. — Čudno pri tem morstvu je pa to-le: Zupan postavi očeta še neznanega mo-rivca za čuvaja k ranjenemu, sestra morivca nese ranjenega vozarja v hišo , kjer je služila in kjer je revež tudi umeri, v tem, ko druga sestra morivceva ranjenemu v rokah mert-vaško svečo derži, in ko zjutraj kmali po morstvu župan ljudi morivca iskat razpošlje, vzame meni nič tebi nič tudi morivec puško svojega gospodarja, ter gre pomagat hudo-delnika iskat, pa pride zopet neprestrašen na dom, ter se vsede k jedi, od kodar je moral iti hlev odpirat, kakor je bilo gori rečeno. — Preljubi Slovenci! Naznanjam vam to strašno dogodbo, ktera se je pri uaših sosedih na Nemškem pripetila, zategadel, naj bi očetje in matere dobro gledali na svoje otroke, ter jih že od mladih nog v šolo in h ker-šanskemu nauku zvesto pošiljali, in ako jih ne morejo doma imeti, naj jih v pošteno službo dajo. Vas pa, srenjski predstojniki! lepo prosim, podpirajte duhovne dragovoljno ter ostro gledajte na to, da bodo stariši otroke svoje pridno v šolo pošiljali. Slaba zreja otrok, zaničevanje šole in službe božje, strah pred delom, in pa današnja šega, dobro živeti pa ne delati, so glavni vzroki, da se v sedanjosti toliko morij pripeti, kakor da bi ves zrak okužen bil.
T. M. Štautetov-Šentvidski.
Iz mokronoške okolice. — 9. dan t. m. je krava Janeza Markovič-a iz velikega Cirnika štiri teleta (3 te-Jice in 1 junčka) povergla; vse štiri živali so zdrave in se dobro redijo; ker je pa borna mati preslaba, vse štiri pre-živiti, mora gospodar dvoje telet prodati.
Iz Litije 15. dec. (Vsakemu svoje!) V predzadnjem listu so „Novicett prinesle sostavek pod naslovom 5)Segač, prerok litijski", v kterem se Litijanorn in zlasti gosp. grofu Pače-tu za izpeljanje nove ceste skozi Reko slava poje. Marsikdo bi utegnil misliti, da je samo imenovani gospod s pomočjo litijske soseske, reško cesto osnoval. V hvalo naših sosedov, verlih Šmarčanov moram naznaniti, da so se tudi oni pri izpeljevanji imenovane ceste jako obnašali, in so ravno toliko — ako ne več, kakor Litijani storili. Tudi polšeuska, gradiška, trebelevska in kresniška soseska so nam vspešuo pomagale.                    A. K., naslednik Segača in župan.
Iz Ljubljane. Mnogim bakljadam, ki smo jih doživeli letošnje leto, je dodal pretekli četertek še eno, ki nam je bila preserčno vesela od ene strani, od druge pa ravuo tako otožna, ker je veljala — za slovo častitemu gospodu prof. Iv. Macun-u, ki gre vsled višega poklica kr. her. slav. dvorne kancelije v Zagreb za profesorja in zapusti našo gimnazijo, na kteri je razun druzih naukov z izverstnim vspehom učil slovenski pa tudi ilirski jezik, kterega učenje MEntwurf der Organis. der Gvmnasieo und Realschulen io Oesterreich, vom k. k. Ministerium des Cultus und Unter-richtes 1849" šolam v deželah slovenskih živo priporoča, pa se pred dohodom gosp. prof. Macun-a ni moglo vpeljati, ker ga na naši gimnazii še nismo imeli moža, ki bi ga bil v stanu učiti. Toliko bolj pa obžalujejo tudi domoljubi profesorjev odhod, ker, deržaje se vedno prave postavne poti, bil je iskren brambovec ravnopravnosti slovenske in ne-vtrudljiv podpornik vsake domače naprave. — Gimnazijska mladež naša, hvaležna svojemu ljubljenemu učuiku, mu je za slovo v četertek zvečer s petjem in baklado napravila slovesno večernico, ktera je privabila obilo množico tudi drugih mestjauov pred stanovanje njegovo. Peli so verli pevci nase gimnazije najpoprej v zboru „pesera k slovesu", ki jo je nalašč za to večernico napravil nadepolni mladi pesnik A. Okiški, v muziko pa v primernem duhu žalo-stiuke zložil gosp. Miroslav Vilhar. Ko so jo odpeli, so zapeli še „Nočni mir" in „Slovo" Tomaževičevo, naposled pa Jenkov „Naprejl" Po končanih pesmah so nadušeno zaklicali:   „Zivio!"  „Slava!" — gosp. profesor ves ginjen
se jim zahvaljuje: ,,Z Bogom! z Bogom!" in vnovič za-germijo ,,živio- in slava-klici", — baklje ugasnijo, petje potihne, vse se mirno in v redu razide, — vsak pa si svoje misli. — Gori omenjena „Pesem k slovesu", ki je bila v več ličnih natisih razdeljena, se glasi tako:
Oj , k slovesu mladež poje,           Toda sreča vedno bila
Polna sercnih bolečin;                    Spremenljiva je in bo;
Skli jo, skli ločenje Tvoje,          Prišla zdaj že ura mila,
Svete Slave zvesti sin! —            Prišlo britko je slovo.
Komaj leto je minulo,                    Domorodec ljubeznjivi,
Kar poslušamo Tvoj glas:             Bog Te spremljaj zmir povsod;
Ze nas rani naznanilo,                  Kličemo Ti: Bog te živi!
Da zapustil bodeš nas.                   Zdaj ko ločiš se od tod.
Bistrost Svoje učenosti                  Bog Te kivi mnoge leta,
Le domovju si daril,                      Svete Slave zvesti sin!
V sercih vdane Ti mladosti          Hvalo da Ti mlade* vneta,
Si za dom ljubav budil.                 Večen boji Tvoj spomin!
—  S žalostjo smo slišali novico, da tudi visokospošto-vani gimnazijski vodja gosp. Ne čase k zapusti našo gimnazijo in pride za vodja velike novomeške gimnazije v Prago.
—   Pretekli teden nam je iz Dunaja pod štampilom iz „Abgeordnetenhausu priletela neka brošura v Ljubljano, po kteri bi smeli misliti, da se marsikak poslanec menda bolj s ,,Knittelreim-i" ali njih ekspedicijo peča kakor z deržav-nimi zadevami. Radostni smo sprejeli to ,,Thierfabel aus Krain", ker nam,
Kakšna nemška je kultura, Spet jasno priča ta brošura! Sicer nismo nič novega iz nje zvedili, kar bi ne bili že brali v „Tagespošti"et Comp., le na kruljevega pegaza so se vsedli „die feiuen Manner der deutschen Wissenschaft", in zlegli so to fabulo, v kteri pa so si sami za-se še pustili prostora, ker od mnozih „inerčesov" še niso nič govorili. Nadjati se smemo, da nam bo „das Abgeordneten-haus"   poslal   kmali   drugi   del  prelepih  Knittelreim-ov s
Prešernovo prislovico:
„0j! zlati vek zdaj Muzam slovenskim pride".
—   Prihodnja ,,beseda" v čitavuici naši bode, kakor je že napovedano bilo, prihodnji četertek zvečer ob 7. uri. Posebne povabila se častitim družbenikom na dom ne bojo pošiljale; program bojo dobili vsi pri dohodu; dostavljamo le to mično novico, da slavnoznani pianist gosp. Lom bar d i bode radovoljno dvakrat nam igral na klaviru. Ob enem pa tudi še naznanjamo, da v petek zvečer bo imenovani umetnik v reduti napravil koncert, ki bode mnogo vabivnih reči prinesel; tedaj ga živo priporočamo tudi vsem družbenikom čitavnice.
—    Veliki zbor čitavnice je prihodnjo nedeljo ob 10. uri dopoldne.