TEORIJA IN PRAKSA DRUŽBOSLOVNA REVIJA TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXVI št. 2 Marec - april 1999, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC NASLOVNICE/Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK Tiskarna Jože Moškrič, d.d. UREDNIKI/Associale Editors Ivan Bernik, Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Vlado Miheljak UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažic, Marjan Brezovšek, Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Zdravko Mlinar (predsednik), Ivan Ribnikar, Marjan Svetličič, Niko Toš, France Vreg MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/Infernational Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (Universify of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut VVillke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bib!iography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 341-589 Teorija in praksa je dostopna na internetu HTTP://WWW.UNI-LJ.SI/~FD_TIP/INDEX.HTML Naročnina za I. polletje 1999 za študente in dijake 3.000,00 SIT, za druge individualne naročnike 4.000,00 SIT, za podjeJjd^eTčil^tove 8.000,00 SIT, za tujino 9.000,00 SIT Cena 1^'zvezj^^rosti prodaji je 2.000,00 SIT_ Revija izrcijfa ob ^pdpori K§jr|istrstva za znanost in tehnologijo in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Po mnenjikfc)inistyitva za kultJro RS šteje revijo med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Poštnina pNia&na v gotovi/ TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XXXVI, št. 2, str. 177-344 Ljubljana, marec - april 1999 VSEBINA 186613 1P1P ČLANKI Marjan SVETLIČIČ, Andreja TRTNIK: Širitev Evropske unije: ali navdušenje hlapi? 181 Marjan MALEŠIČ: Politične stranke in javno mnenje: zaznava NATA 203 Miro HAČEK: Lokalne volitve v Sloveniji - primerjava 1994-1998 218 Peter STANKOVIČ: Praksa, habitus in polje 230 Tomaž KRPIC: Personalistična sociologija 243 Bogomil FERFILA: Japonske reforme 260 Marina LUKŠIČ-HACIN: Procesi resocializacije in etnična identiteta: primer Slovencev na Švedskem 274 Ladislav CABADA: Razvoj strankarskega sistema na Češkem 290 Katarina ŽAGAR: Vloga policy analitika in etične dileme 304 PREVOD Ferdinand KARLHOFER: Nacionalni korporativizem in socialni dialog v EU 312 1MI STROKOVNA SREČANJA Duška KNEŽEVIČ: Poročilo z mednarodne konference Kriza ali stabilnost na Balkanu 327 lili PRIKAZI, RECENZIJE Todor Kuljič: Tito - sociološko istorijska študija (Sergej Flere) 332 Humberto R. Maturana in Francisco J. Varela: Drevo spoznanja (Eva Vergles) 334 ®® AUTHOR'S SYNOPSES 336 WW ARTICLES Marjan SVETLIČIČ, Andreja TRTNIK: Extending European Union: Is Enthusiasm Vanishing? 181 Marjan MALEŠIČ: Political Parties and Public Opiniom Perception of NATO 203 Miro HAČEK: Local Elections in Slovenia - A Comparison 1994-1998 218 Peter STANKOVIČ: Praxis, Habitus and Field 230 Tomaž KRPIČ: Personalistic Sociology 243 Bogomil FEREILA: Japanese Reforms 260 Marina LUKŠIČ-HACIN: Processes of Re-socialisation and Ethnic Identity: The Čase of Slovenians in Sweden 274 Ladislav CABADA: Developing Party System in Czech Republic 290 Katarina ŽAGAR: The Role of Policy Analyst and Ethical Dilemmas 304 TRANSLATION Ferdinand KARLHOFER: National Corporatism and the Social Dialog in European Union 312 ®® EXPERT MEETINGS Duška KNEŽEVIČ: Repo:« from the International Conference The Crises or Stability in the Balkan 327 PRESENTATION, REVIEWS Todor Kuljič: Tito - Sociological Historical Study (Sergej Flere) 332 Humberto R. Maturana and Francisco J. Varela: The Tree of Knowledge (Eva Vergles) 334 AUTHORS' SYNOPSES 336 ČLANKI Marjan SVETLIČIČ in Andreja TRTNIK* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK ŠIRITEV EVROPSKE UNIJE: ALI NAVDUŠENJE HLAPI?1 Povzetek Zdi se, da nadvušenje za širitev EU usiha tako v članicah kot državah kandidatkah. Vzroki so različni; v EU zaradi (proraču nskih) stroškov, medtem ko pri kandidatkah kot posledica težav v procesih pogajanj in razočaranj, ker se ne uresničujejo prvotne iluzije. To zaskrbljuje, čeravno je položaj danes podoben kot je bil v času ustanavljanja Evropske skupnosti za premog in jeklo, ko so prevladovali politični in varnostni razlogi. Zato bi tudi danes kazalo izdelati študijo posledic neširitve, ker so ti stroški lahko višji kot stroški širitve. Širitev EU je namreč koristna za obe strani, njeni stroški so majhni v primerjavi z dividendami miru ali stroški kmetijske politike in v primerjavi z dolgoročnimi koristmi. Širitev ni darilo, kot menijo nekateri, pač pa sredstvo politične in varnostne stabilizacije Evrope, povrnitve Evrope na svetovni zemljevid kot "velesile" in sredstvo krepitve konkurenčnosti Evrope. Legitimnostni problem sedanje širitve je, da zaobsega najmanj razvite kandidatke, medtem ko so pogoji vstopa najtrši. Širitev pa bi morala biti instrument razvoja ne pa njegova posledica. Neproduktivno je, da se med kandidatkami vrši "lepotno tekmovanje", katera bo prva vstopila v EU. Zaželena bi bila krepitev medsebojnega sodelovanja. Ključni pojmi: Evropska unija, širitev, prednosti in stroški članstva, zaposlovanje, institucionalne reforme, varnost, finančne posledice, datumi včlanitve. V Evropi se dogaja zgodovina. Uvedba evra to prepričljivo dokazuje. Zdaj že vsakdo, tudi skrajni pesimisti v oddaljenih delih zemeljske oble, verjamejo, da se v Evropi nekaj dogaja. Ne gre le za širitev in poglabljanje Evropske unije (EU), * Dr. Marjan Svetličič. redni profesor na Fakulteti za družbene vede. Andreja Trtnik, asistentka na FDV. ' Sestavek je prevod referata, predstavljenega na konferenci EACES. marca 1999 v Parizu. Je tudi sestavni de!projekta Majhne države v mednarodni skupnosti, ki ga izvaja Center za mednarodne odnose, FDV, financira pa M/.T. Avtorja se zahvaljujeta M. Rojcu in 1. Brinarza koristne predloge na prvo različico tega članka. Uvod ustanovitev Evropske monetarne unije in uvedbo evra. Prav tako pomembna, če ne še bolj, je zgodovinska širitev Evropske unije preko njenih tradicionalnih zahodnih meja. Pojavlja se kot "normalna" posledica padca berlinskega zidu in tranzicije bivših socialističnih držav od socializma/komunizma v kapitalistična tržna gospodarstva. Nekdanja vnema in navdušeni aplavzi, grajeni na optimističnih gospodarskih in varnostnih napovedih sedaj bledijo. Pozornost se preusmerja na stroške širitve. Zdi se, da je zgodovinska dimenzija potisnjena na stranski tir ali celo pozabljena. Širitev se vse bolj obravnava z vidika proračunskih stroškov. Javno mnenje in politiki ocenjujejo, koliko bo EU širitev stala, posebej na področju skupne kmetijske politike ter kohezijskih in strukturnih skladov. Sicer znani stavek Willyja Brandta: "Mir ni vse, toda brez miru je vse nič," je pozabljen. Kratkoročni ekonomski izračuni zasenčijo varnostne ali širše zgodovinske dimenzije širitvenega procesa. Vzporedno s pričakovano upočasnitvijo rasti globalne ekonomije, naraščajočo brezposelnostjo, povečanjem cenejšega izvoza iz Azije ter vzhodno in srednjeevropskih držav, se v EU krepi protekcionistično vzdušje in izginja navdušenje za širitev. Širitev obravnavajo celo kot darilo državam kandidatkam za članstvo v EU. Paralelno z usihanjem navdušenja za širitev EU v sedanjih članicah, plahni navdušenje tudi v nekaterih kandidatkah. To je pogojeno s težavami, s katerimi se le-te srečujejo v pogajanjih o polnopravnem članstvu in s kopnenjem začetnih iluzij, ki so bile tako močne (ali pa so še) glede tega, kaj vse lahko prinesejo pridružitveni sporazumi oziroma polnopravno članstvo v EU. Preveliki navdušenci postajajo po prvih ovirah, ki jih srečujejo na poti v EU, razočarani. Razočarani tudi zato, ker se jim razblinjajo iluzije, ki so temeljile tudi na začetnih evfbričnih obljubah vodilnih politikov EU. Nevarnost, da Evropa zamudi priložnost, da se ponovno vriše na zemljevid glavnih igralcev na svetu, je vse večja. Zato je skrajni čas, da se vrnemo v začetek devetdesetih let, k prepričanju, da je širitev zgodovinska priložnost za Evropo ne le z gospodarskega, ampak in predvsem tudi s politično varnostnega vidika, kar bo dalo procesu novo spodbudo. Dolgoročno vizijo moramo postaviti pred kratkoročne izračune. Pravi čas je, da ponovno zberemo pogum in na ta zgodovinski izziv pogledamo s širše perspektive. Možnosti, da bi v državah v tranziciji prišlo do zastoja reform oziroma preobrazbe gotovo ne moremo jemati kot nemogoče. Prebivalstvo teh držav je v obdobju tranzicije precej prestalo. Če temu ne bo sledila "nagrada", bo razočaranje zelo veliko in razvoj lahko postane manj predvidljiv. Vrnitev v komunizem se ne zdi več mogoča, vendar so možne politične nestabilnosti in velika spremenljivost, če bodo gospodarski rezultati preveč zaostali za pričakovanji in če mednarodna skupnost ne bo zmogla uspešno pomagati pospeševati tega težkega procesa mnogovrstne tranzicije. Zdi se, kot da se svet ne zaveda dejstva, da sta za ples potrebna dva, da se morata prilagajati oba, ne le države v prehodu, tudi razvite države se morajo prilagajati. Širitev je tako v interesu držav kandidatk kot tudi v interesu držav članic EU Širitev EU je zagotovo v interesu držav kandidatk, sicer le-te ne bi zaprosile za članstvo. Teorija carinske unije in teorija integracij v splošnem ponujata temeljni odgovor na vprašanje, kakšni so ekonomski razlogi za integracijo. Če pogledamo z ekonomske plati, integracija prinaša ekonomije obsega, statične učinke ustvarjanja trgovine (seveda tudi učinke preusmerjanja trgovine) in danes vse bolj pomembne dinamične dolgoročne učinke. Za te države integriranje pomeni način zmanjševanja in zapiranja razvojne vrzeli ter instrument za doseganje tehnološkega razvoja industrijskih držav. Hkrati pa ima članstvo v EU za večino od njih pomembno politično in varnostno razsežnost. Za večino teh držav članstvo v EU med drugim predstavlja dokončen odhod iz socialistične/komunistične preteklosti ter jamstvo za politično stabilnost demokratičnega sistema in institucij. Nekdanje članice varšavskega pakta želijo kar najhitreje dobiti "zeleno karto" kot državljani Zahoda. Slovenija želi odtrgati svojo preteklost od balkanskega "soda smodnika" prav tako močno, kot se želijo druge države otresti ruske dominacije. Politična in simbolična razsežnost integracije se zato za vse te države zdi enaka, četudi so vzroki različni. Članstvo v EU je postalo merilo uspeha političnih voditeljev, odličen primer simbolične uporabe politike (Svetličič 1989, 49). Morda ni tako ključno vprašanje, zakaj se države kandidatke potegujejo za članstvo, kot je ključno vprašanje, zakaj jih obstoječe članice želijo (ali naj bi jih želele). Če se na širitev ne gleda z vidika "vsi dobimo" ("zmagam-zmagaš"), potem so seveda obeti, da se bo dejansko izpolnila zelo šibki. Zakaj je širitev tudi v interesu obstoječih držav članic? Najpreprostejši odgovor je, da je za dolgoročen mir in stabilnost v Evropi najboljše jamstvo ravno razširjena Evropa. Nikakor ne smemo pozabiti na motiv za ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (ECSC) in kasneje za Skupno evropsko tržišče (SET).' Ena od glavnih gonilnih sil je bila želja po oblikovanju institucionalnega okvira, ki bi varoval pred novimi vojnami v Evropi, varoval pred novo vojno med Nemčijo in Francijo in posledično med drugimi evropskimi državami. Ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo in Skupnega evropskega trga sta bila zgodovinska koraka, motivirana predvsem z varnostnimi dejavniki, vendar uresničena z ekonomskimi sredstvi. Današnji položaj je zelo podoben. Na začetku 90. je bil v ospredju zelo vizionarski, dolgoročen pogled na prihodnost, medtem ko se danes zdi, da ta vizionarski pogled izginja in da kratkoročni stroškovni vidiki postajajo dominantni. Pogled na širitev na strani držav članic preveč "obremenjuje" proračunski oziroma stroškovni vidik, koliko jih bo širitev stala. Potencialne članice pa se skoraj izključno ukvarjajo z gospodarskimi koristmi (več v poglavju 3), medtem ko so politično varnostne razsežnosti potisnjene v ozadje. Pri procesu poglabljanja EU in ustanovitvi Evropske monetarne unije (EMU) je prevladala bolj uravnotežena -' Preambula Pogodbe o uslanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo pravi:"... z namenom, da dolgoletno rivalstvo zamenja združevanje njihovih ključnih interesov: z ustanovitvijo gospodarske skuj)-nosti ustvariti osnovo za širšo in globljo skupnost med ljudmi, ki jih delijo krvavi konjlikti. postaviti temelje za institucije,..."(večo tem: Rudden H.. Wyatt D. 1995. Basic Community I.aivs: Oxford: Claredon Press). analiza koristi in stroškov.Tako koristi kot stroški so bili javnosti jasno predstavljeni in tak pristop bi veljalo obdržati tudi v procesu širitve. Politično varnostna dimenzija širitvenega procesa je podcenjana na obeh straneh, tako na strani članic EU kot na strani pridruženih članic. Zakaj? Težko je namreč sprejeti Moravcsikovo mnenje, da bo Zahodna Evropa verjetno stabilna ne glede na to, kaj se dogaja na Vzhodu, da "za nas (Zahod, opomba avtorja) ni preveč pomembno, kaj smo tam storili", da bo "Zahod verjetno le malo pridobil, če se odpre tem deželam" (1996, 18, 19, 20). Zelo velika razlika je, ali je na mejah Evropske unije mir in stabilna demokracija ali pa so tam begunci, če so stroški vzpostavljanja in/ali vzdrževanja miru v Evropi velikanski ali pa bi bila ta sredstva namenjena za zmanjševanje brezposelnosti. Preprečevanje požara se je vedno izkazalo za cenejše kot njegovo gašenje (Svetličič 1998, 52). Vojna v Bosni se je končala, vendar smo še daleč od trajnega miru v tem delu sveta, če najprej pogledamo le z ožje opredeljenega koncepta varnosti. Toda na stroške, ki jih je v tej vojni imela Evropa, že pozabljamo. Račun je zelo visok ne le za ljudi, ki tam živijo, ampak za vse Evropejce. "Ni preveč apokaliptično zaključiti, da se mora Evropa zavedati alternativnih scenarijev širitve Unije, kar pomeni več socialnih, političnih in ekonomskih problemov, več politične nestabilnosti in negotovosti in manj varnosti vključno z vsemi posledicami, ki iz tega izvirajo" (Svetličič 1998, 51). Danes je seveda potrebno varnost opredeliti mnogo širše, kot pa se jo tradicionalno opredeljuje v njeni vojaški razsežnosti. Danes poteka izbira ne toliko med vojno in mirom, kot pa med socialno in politično stabilnostjo in kohezijo ter med socialno in politično nestabilnostjo, odsotnostjo družbene kohezije, nezaposlenostjo in podobnimi znaki ekonomske in družbene nestabilnosti. Po koncu hladne vojne glavna nevarnost miru in stabilnosti prihaja z ekonomskega področja. Strukturna nezaposlenost in z njo povezane razsežnosti ekonomske varnosti3 postajajo poglavitna sestavina varnosti nasploh. Pri tem izhajamo iz zgoraj opredeljene širše definicije koncepta varnosti. Ko govorimo o politično-varnostni razsežnosti širitvenega procesa, mislimo na vpliv na notranji družbenopolitični položaj oziroma življenje v državah kandidatkah ter na politiko članic EU. Tako kot je bil to primer v poprejšnjih širitvah, zlasti s stabilizacijo razmer v Portugalski po padcu Salazarjevega režima leta 1974 in Fran-kovega režima v Španiji leto kasneje. Širitev EU na ti dve državi leta 1986, torej 11 oziroma 12 let po spremembi režima v teh državah, je bila v precejšnji meri motivirana s ciljem ohranjanja demokracije v novih članicah.' Tudi sedanja širitev EU 1 Takšna definicija bi lalikn izhajala tudi iz opredelitve varnosti, po kateri se varnost nanaša na katerikoli vitalni interes, ki je odvisen tako od realnosti kot percepcije. Če se koncept varnosti nanaša na zagotavljanje varnosti, na občutek neogroženosti, zaskrbljenosti, občutek varnosti, potem so danes politične in ekonomske razsežnosti ravno tako pomembne. To pomeni, da so vsi dejavniki, ki pospešujejo ekonomski razvoj ter politično in družbeno stabilnost, tudi dejavniki, ki krepijo varnost. Skratka, vse kar pospešuje rast in konkurenčno sposobnost nacionalnega gospodarstva, krepi tudi občutek neodvisnosti in zmanjšuje občutek ogrožanja od zunaj in odznotraj. ' Če bi prve članice vstopile v EU kot polnopravne članice leta 2004, potem bi od padca berlinskega zidu in polnopravnega članstva v EU preteklo 16 let, torej več časa kol pa je bilo to v primeru padca Salazarja in Franka na Portugalskem in v Španiji, pomeni stabilizacijo demokracij v novih članicah. Članstvo gotovo pomembno prispeva k stabilizaciji razmer v teh državah tako zaradi pospeševanja ekonomske rasti in blaginje, kot tudi z uvajanjem modernih demokratičnih načinov urejanja družbenih zadev. Takšna stabilizacijska vloga širitve je danes še bolj pomembna kot v preteklih širitvah. Prvič zato, ker gre za popolnoma nove demokracije, ki so gotovo bolj krhke. Drugič zato, ker v vseh kandidatkah poteka proces preobrazbe z vsemi težavami, stroški in socialnimi pretresi. Tranzicija je namreč boleč proces za mnoge. Proces, ki terja pomoč tistim, ki nosijo največje breme preobrazbe. Če želimo podporo vsega prebivalstva za nujne reforme tudi v času preobrazbenih krčev in če želimo preprečiti razočaranja, ko pričakovani rezultati preobrazbe ne sledijo tako hitro kot so mnogi pričakovali, je potrebna znatna pomoč pri blažitvi teh procesov. Pomembni pa so tudi posredni demonstracijski ali pedagoški učinki. Uspešna širitev EU in vključevanje prve skupine kandidatk med članice nazorno kaže drugim potencialnim članicam, da je moč postati član te skupine uspešnih zahodnih demokracij z uspešnimi notranjimi reformami, s pomočjo preobrazbe in ob ustrezni pomoči razvitejših članic EU. To ima lahko dolgoročno stabilizacijske učinke tudi na tiste, sedaj še zelo oddaljene države od članstva v EU, države, ki so šele na začetku preobrazbenih procesov tako v ekonomskem kot političnem smislu ali pa države, kjer je orožje šele potihnilo oziroma kjer dejansko divja vojna. Proračunski stroški sedaj dosegljive širitve EU so gotovo bistveno nižji kot pa so stroški za preprečevanje vojne in vzdrževanja miru v Bosni ali pa še bolj v primerjavi s stroški sedanjih vojaških operacij NATA za ureditev kosovskega vprašanja. To seveda ne pomeni, da bi moral proces širitve EU zaobseči vse države v Evropi, torej tudi tiste, v katerih je danes največ nestabilnosti, najmanj demokracije oziroma v katerih so še vedno vojne operacije. Pomeni pa, da lahko širitev EU pokaže tem državam pot, kako se izviti iz krize in kreniti na pot napredka. Zato je napačno le ozko preračunavanje stroškov in koristi širitvenega procesa, potrebno je izračunati tudi stroške ne-širjenja. Ta koncept izhaja iz dobro znane knjige o pogajanjih "Getting to Yes", ki so jo napisali Fisher, Ury in Paton. V njej so jasno poudarili, da mora biti vsak izid pogajanj ocenjen v primerjavi s tako imenovano najboljšo alternativo izida pogajanj (BATNA, Best Alternative to a Negotiated Agreement). Kaj to pomeni? Zelo preprosto: pogajalski izid je lahko dober, tudi če so stroški širitve večji kot pričakovane koristi, kajti stroški neširitve so lahko celo večji. Ravno zato se zdi ključno ugotoviti, kakšni so stroški neširitve ali zapoznele širitve. Že samo ugibanje in izhajanje iz zgodovinskih izkušenj, ne da bi se pri tem spuščali v natančne izračune, potrdi, da je osnovni strošek neširitve politična nestabilnost, ogrožena varnost in večji konflikti. Zavedati se moramo namreč, da politični vzponi in padci v državah v tranziciji nikakor niso nenavadni. Nestabilnosti so za nove demokracije običajne, vendar pogosto bolj izrazite kot v drugih državah prav zaradi tranzicijskih stisk. Ljudje v teh državah gledajo na specifične tranzicijske žrtve kot na investicije v boljšo prihodnost, ki vključuje prihod- nost v EU.5 Pričakujejo obljubljeno podporo po padcu komunističnih režimov. V primeru, da take podpore ali "obljubljene" dežele ne bo, se lahko soočimo s političnimi problemi v teh državah, vključno z vsemi varnostnimi in drugimi stroški. Ni zagotovila, da bo ta komaj dosežena stabilnost večno trajala. Možni so tudi protiu-darci in s tem povezane nestabilnosti. Brez širitve lahko postanejo gospodarske težave resna grožnja varnosti, kajti širitev je tudi način pospeševanja razvoja tranzi-cijskih držav. Širitev je mdi skladna z evropsko socialno filozofijo, ki skuša najti ustrezno ravnotežje med tržno učinkovitostjo in socialnim mirom. Na to lahko gledamo kot na vrsto mednarodnega korporativističnega pristopa k razvojnim problemom Evrope. Lahko pa imamo to za "normalen" način ponovnega opiranja na načelo proste trgovine ali s tem povezane globalizacije, vzporedno z uvajanjem kompenzacijskih ukrepov, s pomočjo katerih se blaži negativne učinke globalizacije na posamezne družbene sloje. Globalizacija/regionalizacija predstavlja rešitev, pri kateri vsi pridobijo s splošnim dvigom blaginje le, dokler tisti, ki zaradi tega načela izgubljajo, dobivajo nadomestilo. Taka regionalizacija bi maksimirala blaginjo vseh udeleženih v procesu širitve Evrope in ne bi prispevala k socialni dezintegraciji v Evropi in vsem nevarnostim, ki jih le-ta vključuje. Zagotavljala bi, da bi bile negativne posledice širitve omiljene pri obojih: znotraj (z nadomestili tistim članicam, ki bi s širitvijo izgubile) kot tudi navzven tako, da državam kandidatkam zagotovijo dovolj časa, da se prilagodijo liberalizaciji. Preden se je projekt Evropa 1992 zares začel, je bilo pripravljeno Cecchinijevo poročilo (1988), kjer so bili izračunani stroški Ne-Evrope. Prav tako se zdaj zdi pomembno pripraviti podobno študijo Stroškov neširitve Evrope ali pa zapoznele širitve EU." Glede na to, da je širitev EU gotovo zgodovinska priložnost, je to celo večjega pomena. Stroški in koristi širitve, zaznave in realnost Izidi Evrobarometra so pokazali, da začetno navdušenje za širitev kopni. Na širitev včasih gledajo celo kot na katastrofo. Prevladuje stroškovni pristop. Ljudje v članicah EU postavljajo vprašanja kot na primer, koliko sredstev iz strukturnih skladov bo porabljenih za nove članice in koliko bodo zaradi tega sami izgubili. Nekateri politiki z velikim zadovoljstvom uporabljajo take slogane za doseganje lastnih interesov v političnih bojih. Kmetje trepetajo pred ogromnim uvozom kmetijskih pridelkov iz držav kandidatk. Kljub trdnemu prepričanju, da bo kmetijski izvoz kandidatk pomenil "smrt" za kmetijstvo držav članic, so študije pokazale, da ni tako in da so strahovi pretirani. Kmetijski sektor v državah kandidatkah je ' Raziskave kažejo, cla približno 45% anketiranih, vključenih v raziskave Evrobarometra o pridruženih članicah EU. vidi svojo prihodnost v EU. Taka pričakovanja so od leta 1993 do leta 1997 narasla, kar povečuje nevarnost velikih razočaranj, če se takšna pričakovanja ne udejanijo. " Zakaj zapoznela širitev? Zdi se, da bo do širitve prišlo, vprašanje je bolj, kdaj bo do nje prišlo in ne, ali bo do nje prišlo. tako nerazvit, da ne predstavlja tako resne grožnje kmetijstvu Evropske unije, kot so prepričani evropski kmetje. T. Boeri zaključuje, da je strah, da bo naraščajoča konkurenca iz držav z nizkimi stroški delovne sile lahko povečala brezposelnost med neusposobljenimi, neutemeljen. Raziskovanja ekonomskih posledic širitve EU niso pokazala znatnih učinkov na agregatno zaposlenost in plače v zahodnoevropskih državah. Prav tako te študije ne podpirajo vznemirljivih scenarijev o "vdoru kohort" vzhodnoevropskih iskalcev zaposlitve, ki tekmujejo z Zahodnjaki za "njihova" delovna mesta in nižajo njihove plače.7 Tudi pogost strah pred preselitvijo proizvodnje v države z nizkimi stroški delovne sile ni (ali še ni) utemeljena; upad zaposlenih zaradi neposrednih tujih investicij je še vedno zelo majhen, proces selitve proizvodnje v smeri srednjeevropskih držav pa, kljub precejšnjim razlikam v stroških dela, ki pa se bodo po pridružitvi najverjetneje zmanjšali, še vedno skromen (Boeri 1998). Pogosto tudi pozabljamo, da je po podpisu evropskih sporazumov povečan protekcionizem vzhodno in srednjeevropskih držav za uvoz iz držav nečlanic EU še povečal podporo posamezne vzhodno ali srednjeevropske države proizvajalcem EU. Zaradi tega lahko že opazimo transferje k neučinkovitim evropskim proizvajalcem (Messerlin 1998, 1). Stroški širitve so navadno precenjeni, medtem ko so koristi podcenjene. Veliko več je študij, ki preučujejo stroške, kot pa študij, ki bi preučevale koristi širitve. Značilen primer tega je Agenda 2000 (1997), ki ne vključuje nobene kvantitativne analize o koristih širitve (Breuss 1998, 8). Na začetku ni bilo tako. Bolj ko segajo analize o širitvi v preteklost, višje so ocene stroškov. Glede na zadnje ocene (glej Baldwin-Francois-Portes 1997) so stroški širitve relativno nizki (Breuss 1998, 5). Na začetku je bila širitev zamišljena kot vizionarska ideja oblikovanja evropskega doma, združene Evrope, Evrope brez meja. Navdušenje po kolapsu komunizma je oblikovalo plodne temelje za take dolgoročne vizionarske pristope. Postopoma pa so te vizije začele izginjati in stroškovni pristop je postal prevladujoč, kljub temu, da tudi stroškovne kalkulacije niso tako visoke. Breuss je leta 1996 izjavil, "da so z ekonomskega vidika največja ovira širitvi visoki pričakovani stroški" (p. 32). Kasnejše študije so pokazale, da ti stroški niso tako visoki, kot so jih predvidevali na začetku." V Agendi 2000 je Komisija podala le nejasno oceno razdelitve teh globalnih stroškov za 5 držav vzhodne in srednje Evrope. Če vzamemo povprečje teh vred- 7 Bolj podrobne ekonomelrične študije o teh učinkih dosedaj še niso bile izdelane. "Modeli do sedaj še niso zajeli tega vidika širitve" (Breuss 1998. i). " Različni avtorji so izračunali različne proračunske stroške širitve: -Auderson in lyess: 58 milijard liCUza 4 višjegrajske države, - Begg: 12.9 milijard PCU za 6pridruženih držav, ■ Bahltvin: 21 milijard HCU za 6pridruženih držav. Stroški za posamezno državo se precej razlikujejo: od 0.2 milijard P.CU za Slovenijo do 2 milijard P.CU za Češko, 6,5 milijard liCU za Poljsko, 9,.i milijard PCUza Romunijo (Bar! 1995, 8). nosti, celotni proračunski stroški širitve znašajo 16 milijard evrov'; kumulativno do leta 2002 . Istočasno tudi pričakovane koristi niso prav visoke. Nasprotno, neto ekonomski učinki vzhode širitve EU so za države članice zanemarljivi, kar pomeni, da je vprašanje širitve precej bolj politično kot pa ekonomsko vprašanje. Baldwin, Francois in Portes so ocenili, da bi širitev lahko povečala letni BDP sedanjih članic EU le za skromnih 0,2%. Skupna rast BDP predlaganih sedmih vstopnih kandidatk bi bila nekoliko višja, vendar še vedno skromna: 1.5% (Economist 1997, 84). Pozabljamo tudi, da so mnoge koristi, ki izhajajo iz procesa širitve, že nastale. Srednja in vzhodna Evropa je bila nekdaj za EU precej nepomemben gospodarski partner. Zdaj (relativno) ni več tako nepomembna. Odkar so se vzhodne in srednjeevropske države in druga tranzicijska gospodarstva odprli, je trgovina EU s to regijo precej narasla. Enako velja za tuje neposredne investicije. Deleži so še vedno skromni, vendar so stopnje rasti visoke in glede na obetajočo rast per capita BDP v teh državah, bodo vzhodni trgi v naslednjih letih postali precej bolj pomembni. Trditi, da so ti trgi marginalnega pomena je, dinamično rečeno, ravno tako, kot če bi pred nekaj leti govorili, da so Kitajska in novo industrializirane države prve ali druge generacije marginalne. To še posebej drži, če pogledamo nizke stopnje rasti v Evropi in v drugih industrijskih državah1" na splošno ter velik trgovinski presežek EU z državami Srednje in Vzhodne Evrope (DSVE). V letu 1991 je v EU celotni trgovinski primankljaj znašal 70.2 milijard ECU. Leto kasneje se je zmanjšal in nato postopoma prerasel v presežek, ki je bil leta 1996 v vrednosti 43.4 milijard ECU. Razdelitev po državah za skupno kmetijska politiko, strukturno politiko in druge izdatke je nasled- ■ Češka 3 milijarde evrov. - listonija 0.4 milijarde evrov. - Madžarska 3 milijarde evrov, - Poljska 8 milijard evrov, -Slovenija 1 milijardo evrov (Breuss 1998. 8). "Stroški" za države vzhodne in srednje Evrope, ki bi se vključile v drugem krogu širitve lili. naj bi znašali skupno 5.5 milijard evrov. Romunija naj bi bila "najdražja" s približno 2 milijardama evrov. Bolgarija. Slovaška in Litva naj bi po eni strani skupaj prejele le približno 1 milijardo evrov. medtem ko naj bi latvija pridobila 0.5 milijarde evrov Breuss 1998. 8). V lakih pogojih je vsako, še tako majhno povečanje izvoza, ki pospešuje rast. še kako pomembno. Tabela 1: Trgovinska bilanca menjave evropskepetnajsterice z nečlanica-mi (EKTRA - EU15) v milijonih ECU 1991 1992 1993 1994 199.5 1996 EXTRA EU-15 -70191 -51429 1165 5141 27401 43405 1-VROPA (brc/. IiU-15) 413 1193 11014 5111 14302 27681 DSVE* 1653 2870 8331 91.53 11512 20713 Afrika -5947 -4056 1381 -5 4824 1193 Severna Amerika -20337 -13599 1953 4439 -1720 941 Srednja Amerika in Antili 4230 5655 7744 7488 4568 5725 Južna Amerika -9171 -6534 -1264 -1664 2217 4007 Bližnji in srednji Vzhod 9637 14681 14713 15430 15669 16433 Druge azijske države -50711 -50247 -35533 -29953 -22016 -19154 Oceanija 2162 2467 4064 5020 6039 6607 * Srednja in vzhodnoevropske države, od leta 1992 vključno z Estonijo, Latvijo in Litvo. Vir. External and Intra-European Union Trade. Statistical Yearhook 1985 - 1996, Eurostat, l.uxenibourg. SLIKA 1: Celotna trgovinska bilanca evropske petnajsterice v primerjavi s trgovinsko bilanco petnajsterice z DSVE v milijonih ECU DSVE BEXTRAEUR15 Vir: External and Intra-European Union 'trade. Statistical Vearbook 1985-1996. Eurostat, Luxembottrg. 60000 40000 20000 0 -20000 -40000 -60000 -80000 Izvoz v države kandidatke prvega kroga se je v obdobju od leta 1992 do 1996 več kot podvojil oziroma potrojil v države kandidatke drugega kroga (glej prilogo 1). Velik del pozitivne trgovinske bilance EU je posledica velikega trgovinskega presežka z državami vzhodne in srednje Evrope. Tabela 2: Trgovinska bilanca s posameznimi skupinami držav kot delež celotne trgovinske bilance evropske petnajsterice (EXTRA - EIJ15) v % 1992 1993 1994 1995 1996 FXTRA KU15 100% 100% 100% 100% 100% F.VROPA (brez F.U15) -2% 945% 99% 52% 64% Kandidatke 1. kroga -8% 648% 165% 35% 37% Kandidatke 2. kroga 76% 3% 2% 4% Kandidatke 1. + 2. kroga -8% 724% 168% 37% 41% ..ni podatka, Vir: lixternal and lnlra-liuropean Union Trade. Statislical Yearbook 1985-1996, liurmial, I.uxembmirg. V letu 1996 je presežek trgovinske bilance z državami kandidatkami za vstop (posebej s kandidatkami prvega kroga) znašal 41% celotnega trgovinskega presežka petnajsterice, kar pomeni 39% povečanje glede na leto poprej. Tega ne gre zanemariti, še posebej če upoštevamo primankljaj EU z nekaterimi drugimi področji in visoko stopnjo nezaposlenosti, ki muči Evropo. Visoki presežki pomenijo, ambiciozno rečeno, ustvarjanje delovnih mest, blago povedano pa vsaj njihovo ohranjanje v Evropski uniji. Ob predpostavki, da oblikovanje enega novega delovnega mesta "stane" 40.000 evrov", je bilo samo leta 1996 na račun trgovine z deseterico kandidatk članic ustvarjenih 0,44 milijona delovnih mest. Lahko ocenimo, da je bilo v celotnem obdobju od 1992 do 1996 skupaj ohranjenih ali ustvarjenih 1,2 milijonov delovnih mest. Zelo podobne rezultate dobimo, če za približek stroškov za novo delovno mesto uporabimo BDP na zaposlenega v ELI. Če trgovinski presežek EU z državami kandidatkami delimo s 45.632 evri (kolikor znaša BDP na zaposlenega v EU v letu 1996), pokaže število 338.916 novih delovnih mest. Enak izračun za obdobje od 1992 - 1996 pa pokaže skupaj 1,14 milijona novih delovnih mest, kar je zelo podobno prejšnji oceni (glej prilogi 3 in 4). Posredno ustvarjanje novih delovnih mest relativno visoke zahtevnosti je tudi posledica PHARE in podobnih podpornih programov. Velik del teh " Idejo za lak izračun je predlagat A. Inotai. Izračun služi te kot groba ilustracija, za oceno, v kakšni smeri deluje odpiranje srednje in vzhodnoevropskih držav na zaposlovanje v EU. saj mu manjka znastve-na rigoroznosl. sredstev se dejansko vrača v države članice, k njihovim svetovalcem in drugim organizacijam, kjer se ponovno ustvarjajo delovna mesta. Tabela 3: Število ohranjenih ali ustvarjenih delovnih mest (predpostavka 40.000 evrov za delovno mesto) 1992 1993 1994 1995 1996 1992-96 HXTRA KU-15 -1285725 29125 128525 685025 1085125 642075 liVKOPA (brez KU-15 ) 29825 275350 127775 357550 692025 1482525 Poljska 31075 66425 54725 76050 189550 417825 Češka 24600 36300 46150 66525 105300 278875 Madžarska 9250 39250 50150 27925 29450 156025 Slovenija -5100 11025 13750 23300 27675 70650 Kstonija 1800 4900 10900 11500 15150 44250 Ciper 38500 30825 36350 31875 32050 169600 Kandidatke 1. kroga 100125 188725 212025 237175 399175 1137225 Latvija 38500 30825 36350 31875 32050 169600 Litva 100125 188725 212025 237175 399175 1137225 Bolgarija -5600 -3850 325 1150 9175 1200 Romunija 6950 11850 8325 5425 -125 32425 Slovaška 11975 17925 2500 10100 21250 63750 Kandidatke 2. kroga 6050 22275 4125 14550 44500 91500 Kandidatke 1. + 2. kroga 106175 211000 216150 251725 443675 1228725 Vir: Lasten izračun na temelju External and Intra-European Union Trade. Statistical Vearbook 1985 -1996, Eurostat, Luxembourg. Javnost in politiki v EU navadno spregledajo taka dejstva. Pozabijo, da jim je odpiranje srednje in vzhodnoevropskih držav že v preteklosti ponudilo poslovne priložnosti, da je spodbujalo njihov izvoz, ustvarjalo nova delovna mesta in pospeševalo rast. Še veliko ugodnejših učinkov pa je pričakovati kasneje, vzporedno z rastjo dohodkov po prebivalcu v teh državah, ko se bo posledično njihovo povpraševanje bistveno povečalo. Če je podpis pridružitvenega sporazuma predstavljal zaroko teh držav z EU, zaroko, ki je že prinesla obema stranema precej rezultatov, pa jih je še več pričakovati kasneje po "poroki". Šele takrat je pričakovati pravi "naraščaj". To pomeni, da je napačno stališče nekaterih, ki menijo, da širitev ni potrebna, saj je EU že s podpisom pridružitvenega sporazuma dosegla svoje strateške cilje, to je odprtje tržišča teh držav in spremembo političnega sistema. Prav zato je tako napačno gledati na proces širitve le z vidika stroškov in z vidika proračunskih izdatkov EU, namenjenih pomoči državam srednje in vzhodne Evrope. '-' 1'IIARE sredstva so v letu 1999planirana v višini 1,3 milijarde EUR. V obdobju 1990-1996je PIIARE program predvideval za vse kandidatke 6.6 milijarde ECU (Szemlfr 1998, 6). S predpostavko, da se okoli 50% teh sredstev tako ali drugače porabi v EU, bi to pomenilo kumulativno, še dodatnih 165.000 delovnih mest. Izredni vrh Elije 26. 3. 1999 v obdobju 2000 - 2006za PIIARE namenil letno 1,560 milijard evrov ali kumulativno 10.9 milijarde evrov. To bi pomenilo še več obdržanih ali kreiranih delovnih mest skladno z gornjo metodologijo, in sicer kumulativno 272.500. Razen tega pomoč sploh ni tako velika, če jo primerjamo s tisto v podobnih situacijah v preteklosti (Marshallov plan na primer) ali z "mirovnimi dividendami". S koncem hladne vojne in zaradi pritiskov na krčenje proračunov v razvitih državah, so se celotni izdatki za obrambo od leta 1987, ko so bili izdatki najvišji, do leta 1991 letno zniževali za 3-6%. Tako sproščene mirovne dividende v vrednosti 938 milijard dolarjev doslej še niso bile namenjene za financiranje programa svetovne socialne blaginje ali za zagotavljanje varnosti človeštva. Če bi se svetovni izdatki za obrambo v naslednjih petih letih še naprej zmanjševali po 3% letno, bi se sprostilo še dodatnih 460 milijard dolarjev mirovnih dividend (HDR 1994). Velik del teh prihrankov so uresničile države članice EU. Te države imajo namreč velike izdatke za obrambo. Nekatere med njimi so precej zmanjšale ta način trošenja, kar pomeni, da se iz tega sproščene mirovne dividende lahko potrošijo za druge namene, tudi za krepitev miru in varnosti v Evropi (glej prilogo 2). Sredstva, namenjena za podporo državam kandidatkam so očitno zelo skromna v primerjavi s prej omenjenimi prihranki. Pet držav srednje in vzhodne Evrope bi prejelo komaj eno sedmino transfernih plačil, ki jih je Vzhodna Nemčija vsako leto prejela od Zahodne Nemčije (od 100 milijard DEM v letu 1991 do 140 milijard DEM v letu 1997; približno 70 milijard evrov). Ta vrednost ustreza 4% BDP Zahodne Nemčije. Ali povedano drugače, ta znesek predstavlja 52% vzhodnonemškega BDP v letu 1990 in 32% njenega BDP v letu 1997 (Breuss 1998, 6). Agenda 2000 predvideva, po vrhu EU v Berlinu 26. marca 1999, da naj bi se od leta 2000 iz proračuna EU po ocenah iz leta 1997 za predpridružitveno pomoč desetim državam kandidatkam izdvajalo letno 3,120 milijarde evrov. Od tega bi bilo PHARE programu namenjenih 1,560 milijarde evrov, 520 milijonov za SAPARD program (financiranje na področji kmetijstva ter ruralni razvoj) ter 1.040 milijard evrov za ISPA, to je investicije na področju okolja ter transporta (vse po cenah 1999). Višja pa so seveda sredstva za nove članice, ki bi jih le-te dobile iz drugih naslovov, iz proračuna EU. Predvideva se, da bi v proračunu v obdobju 2000-2006 nove članice dobile skupno 45,4 milijard Evrov (cene 1999). To je skoraj zanemarljivo v primerjavi s 45 milijardami dolarjev, ki so jih članice prejele v okviru skupne kmetijske politike samo v letu 1997. Celotna pomoč kmetijstvu za vse srednje in vzhodno evropske priclružitvene države v obdobju pred pridružitvijo je približno enaka pomoči, ki jo je Grčija v letu 1997 prejela v okviru skupne kmetijske politike (3.1 milijard dolarjev; Economist, 20. februar 1999,30). Pristop, kjer prevladujejo stroški, je zelo nevaren, ker spodbuja vse vrste nacionalizmov in ekstremizmov, vključno z rasizmom. Širitev lahko postane vir razlik, povod za razdelitev znotraj družb, znotraj držav članic, ki se srečujejo z naraščajočo brezposelnostjo in drugimi konkurenčnimi pritiski. Gotovo je najpreprostejši, vendar tudi najnevarneši način, da za notranje težave in lokalno brezposelnost krivimo imigrante ali potencialne kandidatke. Visoke stopnje brezposelnosti so današnjo situacijo naredile precej podobno tisti, s katero se je Evropa srečala pred drugo svetovno vojno. In vsakdo ve, kakšne so bile posledice take v osnovi rasistične politike, ki je bila takrat predlagana kot rešitev. Obstaja resna nevarnost, da plapolanje nacionalističnih zastav zaustavi proces širitve. Kriviti druge za svoje lastne težave je tako preprosta rešitev, da se ji mnogi ne morejo upreti. Širitev ni darilo, je investicija v dolgoročni mir in blaginjo Širitev ni darilo bodočim državam članicam, kot je bilo omenjeno s strani pomembnega predstavnika države članice13, je predvsem: - Investicija v dolgoročni mir v Evropi, - Priložnost združiti Evropo prvič v zgodovini na miren način, - Investicija v blaginjo in investicija v to, da Evropa spet postane svetovna gospodarska in politična velesila, - Način povečevanja konkurenčnosti Evrope. Tisti, ki gledajo na širitev kot na darilo, pozabljajo lekcije zgodovine, da bi bili mnogi pripravljeni plačati velike vsote denarja, da bi se lahko izognili zelo dragi oborožitveni tekmi v obdobju hladne vojne. Veliki deleži BDP so bili namenjeni za financiranje te tekme. Če bi takrat vprašali državo A, ali bi bila pripravljena del teh sredstev nameniti za razvoj manj razvitih držav, če bi se izognili hladni vojni, bi bil odgovor prav gotovo DA. Danes, devet let po padcu berlinskega zidti, je pozabljena tako hladna vojna kot tudi velike vsote denarja, ki so jih investirali v oboroževalno tekmo. Mirovne dividende je vse težje potrošiti za tisto, kar je danes najbolj pomembno, za varnost in politično stabilnost v Evropi. Širitev EU pomeni ponovno združiti nekdanje socialistične države v družino evropskih narodov, pospeševati njihov razvoj in na ta način zagotoviti dolgoročni mir in stabilnost v Evropi. Spoznanje o tem, da je svet blaginje svet, v katerem vsi pridobijo in ne svet ničelne vsote, kjer nekdo zmaguje in drugi izgublja, moramo vedno znova oživljati. Že pred mnogo leti je David Ricardo zelo jasno predstavil svoj zakon primerjalnih prednosti, ki je potrdil, da z mednarodno trgovino vsi udeleženi pridobivajo. Prav tako je pri širitvi EU, vsi zmagujejo, vsi pridobivajo. Integrirana gospodarstva lahko dosežejo večji, bolj učinkovit in bolj homogen ekonomski prostor. Seveda je lahko razdelitev stroškov in koristi v različnih časovnih obdobjih različno razporejena, vendar konec koncev bo vsakdo zmagovalec. Lester Thurow je dejal, da Evropa lahko v prihodnjem stoletju zmaga v bitki za deleže na svetovnem trgu, če bo uporabila prave politike. Evropa ima zelo dobre možnosti, da postane dominantna gospodarska sila 21. stoletja, ne glede na to, kaj sta storili Japonska in Združene države Amerike, če zagotovi prave premike, če lahko zares integrira srednje in vzhodnoevropske države v eno gospodarstvo in postopoma absorbira še preostanek Evrope v Hišo Evrope (Thurow 1992, 252 in 253). Širitev Evropske unije lahko vidimo kot način, kako lahko Evropa pridobi močnejši glas v svetovnem merilu, kot instrument, kako preprečiti, da bi ideološko bipolarnost nadomestila ekonomska bipolarnost (os sever - jug na svetu ali v Evropi). Širitev lahko normativno obravnavamo kot temeljni kamen za krepitev vloge Evrope v svetovnem merilu in kot instrument zagotavljanja varnosti in stabilnosti v Evropi, a tudi kot način za reševanje problemov vse manj konkurenčne evropske industrije. Širitev je vizionarski korak, ki (če uporabimo Thurowo terminologijo) ° Med TI:PSA konferenco o nemškem predsedstvu EU, Bonn, 28. november 1998. presega meje kratkoročne v stroške usmerjene orientacije kapitalizma in je oprta na bolj dolgoročno usmeritev, ki upošteva dolgoročne posledice, kot na primer doseganje socialnega miru in integracije. Zato se zdi, da so kljub pomanjkanju kratkoročnih ekonomskih interesov, politični in varnostni ter socialni argumenti za širitev Evrope tako močni, da ne bi bilo modro zamuditi take zgodovinske priložnosti." Če ne bo širitve, pomeni to manjšo globalizacijo in manj blaginje in varnosti za vsakega Evropejca. Države kandidatke bi si morale prizadevati prepričati celotno Evropsko unijo, da so njihove lastne koristi širitve prav tako koristne za celotno Evropsko unijo (glej Drčar M. 1997, 36). Da je širitev tudi v interesu Evropske unije same, da je to Paretov optimum, ki koristi vsem, da dosežene koristi ne gredo na račun poslabšanja položaja drugih. Kako širok naj bo širitveni proces? Ključno vprašanje je, ali naj bo širitev postopen proces, ki bo najprej vključil le izbrano skupino bolj razvitih držav, ali naj od samega začetka vključuje širšo skupino tranzicijskih držav, po nekaterih predlogih celo izven tradicionalnih evropskih meja. Darious Rosati zelo močno zagovarja širši širitveni proces, ki bi vključil tudi manj razvite srednje in vzhodnoevropske države, da bi okrepil kohezijo v Evropi in da bi se izognili potencialnim konfliktom zaradi nastajajočih novih delitev. Emocionalno ima prav. Ni pametno, da razdelitev Evrope na Zahod - Vzhod, ki smo ji bili priča v času hladne vojne, nadomesti razdelitev Evrope na Sever - Jug, razdelitev na bolj in manj razvite države kandidatke. Njegov argument je, da je selektiven pristop k širitvi razvojno kontraproduktiven. Zakaj? Če na širitev gledamo kot na razvojni instrument, ki bo z odprtjem meja za carine prosto blago iz potencialnih držav članic in doseganjem učinkov ekonomij obsega pospeševal njihov razvoj, mora biti širitveni proces odprt tudi za manj razvite kandidatke, da ne bi poglabljal disparitet in vodil v nove razdelitve Evrope. Take razdelitve bi se verjetno še okrepile, če bi se bolj razvite kandidatke pridružile EU. Tak scenarij ni dobrodošel, posledice pa ima lahko v naraščajoči nestabilnosti "kasnejših" kandidatk, zaradi česar so možne negativne posledice tudi za preostalo Evropo (Rosati 1998). Na drugi strani teorija carinske unije in teorija integracij jasno poudarita, da bodo bolj podobne razvojne stopnje držav članic integracije dale boljše integracijske učinke. Mnogi poskusi integracij so propadli ravno zaradi neenakomernega razvoja in prevelikih razlik med državami članicami. Zato se zdi realističen pristop, da podpiramo širitev kot postopen proces, toda odprt za vsa evropska gospodarstva. Preden bi dosegle razvojno stopnjo, ki bi jim " Javnomnenjske raziskave v državah članicah EU kažejo varnostno dimenzijo kol precej pomembno. Večina vprašanih vidi varnost kol glavni vzrok za širitev; več kol 50 % na Švedskem. Finskem, v Veliki Britaniji, na Danskem, v Nemčiji in Grčiji. Manjši poudarek (40 do 50%) dajo temu argumentu v Italiji. Franciji. Belgiji. Nizozemski in Portugalski. V Španiji, na Irskem, v Avstriji in I.uksemburgu so varnostni razlogi za širitev dobili manj kol 40% podjiore (Standard Eurobaromeler. Survey no 44.1, dec. 1995). dovoljevala uveljavljati Acquis Communitatre, bi lahko uživale najrazličnejše oblike posebnih sporazumov, pridruženo članstvo z jasno perspektivo, da se bodo nekega dne lahko vključile. Taka vizija ima močan psihološki vpliv, še posebej če upoštevamo visoke stroške tranzicije in vse stiske, ki so jih morali prestati ljudje teh držav. Ti ljudje morajo imeti jasno vizijo o poti pred seboj, da bodo pripravljeni prestati take žrtve. Zagovarjanje postopne širitve EU na osnovi dognanj teorije integracij ni v nasprotju s poprej razloženo tezo, da so političnovarnostni vidiki širitve danes vsaj tako pomembni kot so bili v času ustanavljanja Evropske skupnosti za premog in jeklo in kasneje Evropskega skupnega tržišča, kot bi to lahko nekateri trdili. Ti trdijo, da bi morali, če izpostavimo med argumente širitve predvsem varnostne vidike, širitveni proces razširiti tako zelo, da bi zaobsegal tudi tiste sedaj najbolj nestabilne države oziroma države v konfliktu ali celo v vojni. Takšen argument bi napeljeval na tezo, da bi npr. morali širitev EU odpreti tudi za države kot so Bosna, če ne celo za ZRJ. Na ta način, pravijo, bi stabilizirali te konfliktne države in s tem vzpostavljali trajnejše osnove za dolgoročni mir in stabilnost v Evropi. Vendar pa je tudi res, da lahko to dosežemo tudi s pomočjo demonstracijskih pedagoških učinkov širitve, s kazanjem možne poti tudi tistim državam, ki sedaj zaradi neizpolnjevanja pogojev še ne morejo stopiti v EU, lahko pa stopijo na ta vlak, čim bodo izpolnile te pogoje in bi tako pospeševale svoj gospodarski razvoj, blaginjo in demokra-tizirale politični sistem ter ga stabilizirale. Politični in ekonomski vidiki širitve se tako medsebojno dopolnjujejo. Relativna teža enih in drugih je pač različna glede na specifične pogoje, v katerih se posamezna skupina držav nahaja. Izbrani problemi Kljub mnogim razlikam med današnjo in preteklimi širitvami EU" ne moremo mimo dejstva, da so pogoji za članstvo tokrat najostrejši, četudi ta krog širitve vključuje najmanj razvite kandidatke. Soočeni smo s problemom legitimnosti tega pristopa, čeprav pravno ta pristop prestaja preizkušnjo. Tak vtis podpira tudi dejstvo, da celo mnoge države članice ne uresničujejo mnogih delov acquis cummuni-taire, medtem ko od novih držav kandidatk pričakujejo, da bodo to izpolnile še pred vključitvijo. Odgovor na to je: če članice ne bodo uresničevale acquis cum-munitaire, se jim lahko zgodi, da bodo morale pred sodišče. Ali ne bi mogli enakega pristopa uporabiti (ko in če bi bilo potrebno) tudi za nove članice v tem krogu širitve, da bi naredili proces širitve bolj primerljiv s preteklimi petimi širit- " Naj omenimo le nekaj najpomembnejših. V poprejšnjih širitvah EU je šlo za integriranje držav na bolj podobnih ravneh gospodarskega razvoja, z razvitimi institucijami tržne ekonomije ter podobnimi demokratičnimi političnimi sistemi. Sedanja širitev pa pomeni širitev na države, ki znatneje zaostajajo po svoji stopnji gospdarskega razvoja, ki so šele nedavno zakorakale na pol razvoja demokratičnega političnega sistema in ki se šele prebijajo skozi preobrazbo poprej komandne ekonomije v tržno gospodarstvo. 7.ato tudi cel niz razkorakov, kijih loči od sedanjih članic (na primer: dohodkovni, demokratični, institucionalni). Pomembna razlika pa je nenazadnje tudi dejstvo, da imamo danes v F.ll razvito integralno notranje tržišče ter Evropsko monetarno unijo in Euro. vami, pa tudi bolj primeren in legitimen glede na nižjo razvojno stopnjo sedanjih držav kandidatk. Tudi zaradi tega je današnja širitev bolj zapletena. Prvič, vključuje integracijo relativno revnih držav v klub bogatih; drugič, srednje in vzhodnoevropske države so šele desetletje tržna gospodarstva; tretjič, velikanska vrzel med Vzhodom in Zahodom lahko sproži val imigracij v EU"'; četrtič, kandidatke, ki imajo relativno malo izkušenj s tržno ekonomijo, se morajo vključiti v EU na podlagi amsterdamske pogodbe v najvišjo integracijsko obliko, kar jih do sedaj obstaja (enotni trg, EMU); in petič, ko se skuša uravnotežiti koristi in stroške ni jasno, katere od sedanjih članic EU, bodo zmagovalke in katere poraženke (Breuss 1998, i). Med mnogimi problemi štirje zaslužijo posebno pozornost: - datumi pristopa, - povezava med institucionalnimi reformami EU in širitvijo, - sodelovanje oziroma tekmovanje med državami kandidatkami in - način razdeljevanja pridružitvene pomoči (ali njeno postopno zmanjševanje ali pa povečevanje). Prvi problem je, ali je sploh potrebno določiti datume pristopa. Vse države kandidatke so določile svoje datume, kdaj želijo pristopiti, kdaj mislijo, da bodo za pristop pripravljene. Stališče EU je, da je širitev zahteven in dolgotrajen proces, zato ni mogoče določiti natančnih datumov širitve niti kolektivno niti za posamezno državo. Razumljivo je, da harmonizacija z acquis cummunitaire ni lahka naloga.Vendar pa se zdi z vidika držav kandidatk določanje okvirnih datumov zelo pomembno za njihove notranje načrte, za njihove notranje politične boje za članstvo. Širitev je lahko katalizator za notranje institucionalne reforme. Reforme zaradi odpiranja trgov terjajo žrtve, tegobe in brezposelnost. Ljudje lažje prenesejo boleč proces, če na koncu tunela vidijo svetlo luč, jasen datum, ko bodo lahko postali člani. Brez jasnih datumov imajo lokalni zagovorniki lahko čedalje večje težave na poti k članstvu. Mnogi zagovorniki članstva se lahko sprevržejo v nasprotnike vzporedno s težavami, s katerimi se soočajo na poti k članstvu. Zagovorniki in drugi lahko postanejo zelo razočarani z vsemi destabilizirajočimi učinki. Določitev roka včlanjevanja ima mobilizatorsko vlogo. Takšno je imelo doslej vedno, tudi v primeru Evra, ki ga brez določitve roka uveljavljanja verjetno še dolgo ne bi imeli. Takšno določanje rokov pospešuje reforme in prilagajanja, ki bi se sicer odvijale bistveno počasneje. Drugič, vse države kandidatke imajo na večini področij že pripravljene svoje pogajalske pozicije. Zavedajo se, da so se časi spremenili in da se morajo prilagoditi pravilom "kluba". Vendar pričakujejo vnaprej znana in jasna pravila, ki jih morajo enakovredno sprejeti tako stare kot nove članice. Države kandidatke so identificirale, na katerih področjih pričakujejo prehodna obdobja. Po drugi strani se Agenda 2000 le počasi premika. Pogajalska pozicija ELI je v osnovi acquis cum-mmunitaire, vendar obstaja strah, da EU še vedno ni oblikovala svoje pogajalske pozicije povsod, kjer je ta potrebna. Pogajalska literatura jasno govori, da morajo imeti vse stranke za pogajalsko mizo jasna pogajalska izhodišča, da bi pospešile pogajanja. Kandidatke se vse bolj bojijo, da bo EU zahtevala mnoge derogacije, "• Dosedanji razvoj dogodkov je dokazal, da so la pričakovanja močno prelirana. posebej na področju kmetijstva, strukturnih in kohezijskih skladov, migracije zaposlenih, Schengenskega sporazuma (acquis), in mnogih drugih institucionalnih vprašanj. Izven accjuis cummmunitaire seveda obstajajo zadeve, ki so zares stvar pogajanj, na primer koliko sredstev bodo države kandidatke dobile kot podporo za prilagajanje ali če bodo smele obdržati svoje preferencialne trgovinske sporazume z državami, katerih del so bile v preteklosti, in podobno. Evropska unija institucionalno še ni pripravljena, hkrati pa zahteva, da države kandidatke jasno določijo datume za vsako prehodno obdobje, ki ga želijo. Posledica tega je, da se države kandidatke bojijo priti v položaj, ko bi se jim prehodno pri-lagoditveno obdobje izteklo, preden bi postale polnopravne članice, kajti datumi članstva bodo lahko odloženi v nejasno prihodnost. Izredni vrh EU v Berlinu je implicitno predvidel možnost sprejema prvih članic že začenši z letom 2002, saj je v ta namen predvidel ustrezna sredstva v svojem planiranem proračunu, čeprav se je določanje rokov doslej vedno zavračalo in pogojevalo s pripravljenostjo kandidatk. Ta argument ostaja glavni dejavnik tudi po Berlinu, s to razliko, da je, tako je vsaj razumeti, včlanitev mogoča že začenši z letom 2002, kolikor kandidatka izpolni ustrezne predpogoje. Povezava med institucionalnimi reformami in širitvami je tesnejša, kot bi mnogi radi priznali. Čeprav so institucionalne reforme notranja zadeva držav članic, se zdi priporočljivo najti način dialoga tudi s potencialnimi kandidatkami, ki bodo sodelovale v tem procesu kot bodoče članice. To bi olajšalo njihovo razumevanje pravic in obveznosti ter delovanja Evropske unije na splošno. Naslednja pomembna zadeva je tudi neracionalna tekma med državami kandidatkami, katera bo prva postala članica Evropske unije. Včasih se zdi kot neke vrste lepotno tekmovanje med njimi, še posebej med politiki, ki pogosto (izrabijo problematiko Evropske unije kot bojno polje za lokalne politične boje med političnimi strankami in uresničevanje interesov njihove lastne stranke na račun širših nacionalnih interesov. Potencialne članice so včasih preveč prenagljene, preveč nestrpne in preveč zaposlene s prestižno tekmo, katera bo prva članica kluba, ne glede na socialne stroške takega članstva. Lahko bo potrebno daljše obdobje blažitve tega procesa kot se zdi sedaj, če podpora širitvi s strani EU ne bo zagotovljena v podobnem obsegu kot je bila v predhodnih širitvah in glede na to, da je bila formula postopnega zmanjševanja pomoči nadomeščena s formulo postopnega stopnjevanja pomoči. Podpora je v tej pripravljalni fazi potrebna predvsem za pospeševanje procesa prilagajanja. Vse v tekmo vpletene države so se znašle v "zapornikovi dilemi". Postale so žrtve njihovih lastnih politik "skakanja v brezno, ne da bi prej preverili globino". "Duh" polnopravnega članstva v EU "je ušel iz steklenice" in ga ni moč več spraviti nazaj, tudi če bi (države) spoznale, da za to še niso pripravljene. Tu lahko uporabimo znano analogijo "zobne paste", ki je odlična prispodoba za inflacijo; ko jo stisnemo ven, je ni mogoče več dati nazaj. Možnost za izboljšanje horizontalnega sodelovanja med vsemi državami kandidatkami še ni bila dovolj izrabljena. Tovrstno sodelovanje v vseh državah kandidatkah obravnavajo kot drugorazredno sodelovanje. Šele v zadnjem času spoznavajo, da je lahko horizontalno sodelovanje z izmenjavo informacij, s pripravo skupnih standardov na ključnih področjih, ki se dotikajo vseh, in pospeševanjem pogajanj, instrument izboljšanja njihovih pogajalskih pozicij sproti EU. Tako sodelovanje bi jim omogočilo, da bi bile temeljiteje in v krajšem času pripravljene za polnopravno članstvo. Takšno zelo koristno medsebojno sodelovanje se je v zadnjem času že začelo krepiti in je že pokazalo dobre rezultate. To pa ne pomeni, da lahko horizontalno ekonomsko sodelovanje med potencialnimi članicami nadomesti članstvo v EU, kar nekateri zagovarjajo, ali celo trdijo, da je pred članstvom v EU potrebno najprej ©krepiti horizontalno sodelovanje med potencialnimi članicami, kakor se je pač to dogajalo v Evropi po 2. svetovni vojni. Dejstvo je, da so se razmere danes bistveno spremenile in da se daleč največji del ekonomskih odnosov s tujino držav kandidatk odvija s članicami EU in le majhen del z ostalimi kandidatkami'7. To ne pomeni, da ni mogoče pospešiti tovrstnega horizontalnega sodelovanja, vendar to ostaja mnogo manj pomembno kot pa je "vertikalno" sodelovanje s članicami EU. Takšno sodelovanje je potrebno pospeševati tudi iz razvojnega vidika, z vidika nujnosti krepitve konkurenčnosti podjetij držav kandidatk. Njihovo medsebojno sodelovanje je lahko v pomoč, je lahko lovljenje sape v napornem teku k cilju evropske konkurenčnosti. Časovna razporeditev in količina finančne podpore, ki jo kandidatke dobijo za pospeševanje njihovega članstva, je naslednji pereč problem. Do sedaj je bila v predhodnih širitvah za tako podporo vedno uporabljena formula "postopnega zmanjševanja" pomoči. Zdaj pa prevladuje formula "phasing in", to je vključevanja v redni sistem pomoči, kljub dejstvu, da so te kandidatke najmanj razvite v primerjavi z vsemi ostalimi državami, ki so želele postati članice v preteklih širitvah. Sedanje kandidatke so precej bolj potrebne finančne podpore, da bi postale članice EU in dohitele ostale. Če želijo zmanjšati razvojno vrzel med njimi in državami članicami, mora biti uporabljena formula "phasing out". Sklep Kljub vsem težavam je morda najbolj primerno, da zaključimo z optimističnim stavkom D. Haleja, da "liberalizacija komandnih ekonomskih sistemov, kjer preko 3 milijone ljudi živi precej pod njihovim potencialom produktivnosti že nekaj desetletij, lahko predstavlja priložnost za novo svetovno ureditev primerljivo le s svetovno industrializacijo in naselitvijo novih kontinentov v 19. stoletju, ki je vzbudil tak val razcveta kot še nikoli v zgodovini" (Malkin 1991, 10). ,r Deleži izvoza kandidatk v EU so se gibali v letu 1996 od 52% v primeru Estonije. 58% v Republiki Češki, do 65% v primeru Slovenije in Madžarske in 66% v primeru Poljske. Še malo višji so odstotki v primeru uvoza. Na mesebojno trgovino pa odpade bistveno manjši delež; in sicer, od celotnega slovenskega izvoza je na C.F.FIO odpadlo leta 1996 le 5,5%, v primeru Poljske 6,1%, Češke 8,3% in Madžarske 8.8%,. Pri uvozu so deleži, ki odpadejo na CHFTO še malo manjši: Češka 4.5%, Slovenija 6,5% in Poljska 58% (Clacs in M. \Vyzan 1998. 47). Res pa je. daje potencial le menjave bistveno višji kol pa to odražajo stvarni tokovi, 'laka sla Majcen in J.P.Damjan izračunala, daje Slovenija v obdobju 1992-1997 dosegla v stvarnosti le od 30-50% potencialnega izvoza v C.F.FFO, čeprav se je dejanska trgovina postopoma začela približevati polencilani. izračunani na temelju gravilv modela (1998). Zato je potrebno razumeti vse zgodovinske dimenzije širitve in javnosti razložiti celotno zgodbo o razprostiranju meja Evropske unije naprej proti Vzhodu, o stroških in koristih, ki tako na kratek kot na dolgi rok slonijo na ekonomskih in političnovarnostnih temeljih. In ne nazadnje, o priložnosti, ki jo širitev ponuja, da bo Evropa spet na zemljevidu svetovnih sil. s pomočjo evra in krepitvijo svoje konkurenčnosti. Na koristi osredotočen pristop bi moral nadomestiti ali vsaj dopolniti do sedaj prevladujoči na stroške osredotočen pristop. Da bi lahko videli celotno sliko, moramo upoštevati tudi stroške neširitve. Zakaj ne bi pripravili študije o "stroških neširitve ali zapoznele širitve" podobno študiji "Stroški Ne-Evrope"? Pomembno je, da ne pozabimo upoštevati varnostnopolitičnih stroškov, ki so lahko v primeru scenarija neširitve lahko zelo visoki. Pri širitvi na Vzhod ne gre le za transferje in ozko definirane ekonomske koristi. Širitev na Vzhod je ključni steber evropske povojne arhitekture. S te perspektive bo širitev sijajna kupčija, ki zavezuje evropsko petnajsterico, v svoji analizi zaključujejo Baldwin, Erancois in Portes (1997, 168). Javnosti je potrebno povedati, da širitev ni katastrofa, da pomeni več in ne manj delovnih mest, da so mnoge koristi že nastale in da je visoke stopnje rasti, ki jih Evropa dosega v zadnjih nekaj letih, moč pripisati tudi odpiranju srednje in vzhodnoevropskih držav. Širitev zato lahko močno prispeva h globalni konkurenčnosti in k krepitvi vloge Evropske unije v svetovni politiki na splošno. Širitev moramo obravnavati kot instrument dohitevanja, ne pa kot rezultat dohitevanja, kot si preveč pogosto napačno predstavljajo države članice. Vzrok, da navdušenje za širitev pojenjuje, je iskati predvsem v neutemeljenem strahu, ki ga pogosto okrepijo nekateri kratkoročno usmerjeni politiki, ki plujejo na valovih nacionalizma in protekcionizma. Naj zaključimo z znanim stavkom Jeana Moneta: "Zgraditi Evropo pomeni zgraditi mir," kar lahko tudi parafraziramo: razširiti Evropo pomeni zgraditi mir in blaginjo. PRILOGE Priloga 1: Zunanja trgovina EU (EXTRA EU) - izvoz v države kandidatke 1992 1993 1994 1995 1996 EXTRA EU-15 411365 471405 523641 572213 623396 EVROPA (brc/. EU-15) 117486 128985 143704 166411 189318 Poljska 9219 11114 12317 15294 19827 Češka 7483 7087 9224 11653 13966 Madžarska 5284 6447 8066 8728 9989 Slovenija 1382 3618 4348 5178 5376 Estonija 334 492 1030 1348 1694 Ciper 2150 1965 2086 2013 1845 Kandidatke 1. kroga 25852 30723 37071 44214 52697 Latvija 251 415 719 940 1107 I.itva 365 545 856 1016 1451 Bolgarija 1255 1488 1752 2052 1696 Romunija 1988 2513 2895 3794 4437 Slovaška 1583 2194 3192 3996 Kandidatke 2. kroga 3859 6544 8416 10994 12687 Kandidatke 1. + 2. kroga 29711 37267 45487 55208 65384 Vir: lixternal and hitra - liuropean Union Trade. Slatistical tearbook 1985-1996. liuroslat, /Mxembourg. Priloga 2: Izdatki za obrambo v izbranih državah članicah EU v obdobju 1985 -1994 US S millions (1993 prices) As a % of GDP por capita (USS 1993 prices) % of cducation and health expanditurc 1985 1994 1985 1994 1985 1994 1985 1994 Netherlands 7814 6901 3,1 2,1 540 450 67 22 France 42918 42724 4 3,3 778 739 131 29 Belgium 5409 3843 3 1,7 549 382 49 20 United Kingdom 41891 33861 5,2 3,4 741 583 96 40 Germany 46330 34848 3,2 2 610 428 67 29 Italy 22576 20632 2,3 2,1 395 357 39 21 Vir: Human Developmenl Keporl 1996. Oxford. Oxford Universitv Press, 1996, str. 201. Priloga 3 ' BDP na zaposlenega (ECU) 1992 1993 1994 1995 1996 BDP IJU15 (1000 million FCU) 5884,5 5902,7 6192,1 6434,3 6764,9 Vsi zaposleni (v 1000) 151637 147129 146666 147695 148249 BDP na zaposlenega 38806,49 40119,2 42219,0 43564,7 45632,01 Vir: Hurmtat Vearbook '97. Eurostal f.uxembourg 1997. F.mployment in Burope 1997, European Comniision, Evrostat. luxembourg 1997. Priloga 4: Število novooblikovanih delovnih mest (predpostavka: BDP na zaposlenega v tekočem leta zadostuje za ustanovitev novega delovnega mesta) 1992 1993 1994 1995 1996 1992-96 FXTRA KUR 15 -1325268 29038 121770 628971 951196 405708 IiUROPE (excluding I-UR15) 30742 274532 121059 328293 606614 1361240 Poland 32031 66228 51849 69827 166155 386089 Czech Republic 25357 36192 43724 61081 92304 258658 Hungarv 9534 39133 47514 25640 25815 147637 Slovenia -5257 10992 13027 21393 24259 64415 Estonia 1855 4885 10327 10559 13280 40907 Cyprus 39684 30733 34439 29267 28094 162218 first round candidates 103204 188164 200881 217768 349908 1059925 I.atvia -7499 -7777 -5590 -4270 -197 -25332 l.ithuania -5772 -3839 308 1056 8043 -204 Bulgaria 7164 11815 7887 4981 -110 31737 Romania 12343 17872 2369 9274 18627 60484 Slovakia 0 4138 -1066 2318 12645 18035 second round candidates 6236 22209 3908 13359 39008 84720 lst + 2nd 109440 210373 204789 231127 388916 1144645 Vir: Las/ni izračuni, ki temeljijo na podatkih iz: Euroslat Vearbook 97. Eurostal. I.ttxembourg 1997, Employment in liurope 1997. liuropean Comniision, Eurostal, Lttxeinbourg 1997. LITERATURA Baldwin R., Francois J.F. and Portes R. 1997. The Gosts and benefits of častem enlargement: the impact on the FU and central Hurope. Fconomic policy, 24/April, pp. 127-176. Boeri T. 1998. Labour Markets and FU Fnlargement. Paper prepared for WII\V 25 Years Anniversary Conferencc, Vienna, 11-13 November 1998. Breuss K 1998. Kconomic Kvaluation ofKU Knlargement 011 KU Incumbents. Paper prepared for \VI1W 25 Ycars Anniversarv Conference, Vienna, 11-13 November 1998. Breuss, K 1996. 'Austria's Approach towards the HTJ'. Paper presented at the experts meeting on "The Kconomic Aspeets of Slovenia's Integration into the KU", Bled, 12-13 April 1996. Kurobarometer. 1996. Report Numhcr 45 Kuropean Conimission, December 1996. Kurobarometer. 1998. Report Number 49. Kuropean Conimission, September 1998. liuropean Parliament. 1998. Agenda 2000 and the Accession process to the Kuropean union, briefing No 36. Kuropean Parliament. 1999a. liuropean Parliament. 1998. The Social Aspeets of Knlargement of the liuropean union, Briefing No 39. liuropean Parliament. 1999b The Kuropean Parliament and the Pre-accession AID, Topical Note No. 1. Grabbe H. and Hughes K. 1998. Enlarging the Kij Eastwards. Royal Institute of International Affairs, London. Gacs J. And Wyzan M. 1998. The liuropean Union and the Rest of the World: Complements or Substitutes for Central and Iiastern Kurope? Interim Report IR-98-020/April, IIASA, I.axenburg, Austria. Havrylyshyn 0.1998. KU Knlargement and Possible lichoes Beyong the New Krontiers. Paper prepared for W1IW 25 Years Anniversary Conference, Vienna, 11-13 November 1998. Human Development Report. 1994. UNDP, New York. Jenkins C. 1999. Paying for an linlargend Kuropean Union, Fedcral Trust Report. London. Malkin. 1991. After Communism What World Order. International Herald Tribune, Atig. Majcen B. in Damijan J.P. 1998. Ocena učinkov sporazuma o svobodni trgovini s CliFTA državami na slovensko gospodarstvo. Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana. Mencinger J. 1998. How Ready Are the Clili Kconomies for Accession? Paper prepared for WIIW 25 Years Anniversary Conference, Vienna, 11-13 November 1998. Messerlin P.A. 1998. Trade and Trade Policies in liurope. Paper prepared for WIIW 25 Years Anniversary Conference, Vienna, 11-13 November 1998. Moravesik. A. 1996. Studying Kurope After the Cold War: A Perspective from International Relations, TKI \Vorking Papers on liuropean Integration and Regime Kormation. South Yutland University Press. RichtcrS, l.andesmann M. and Havlik P. 1998. Kvaluation ofthe Consecjuences of Accession: Kconomic liffects on CEECs. Paper prepared for\VIIW 25 Years Anniversary Conference, Vienna, 11-13 November 1998. Rodrik D. 1997. Has Globalization Gone Too far? Institute for International Economics, NVashington, March. Rosati D. K. 1998. The Iinpact of KU Knlargement on Kconomic Di.sparities in Central and Iiastern liurope. Paper prepared for WII\V 25 Years Anniversary Conference, Vienna, 11-13 November 1998. Svetličič M. 1998. Slovenian State Strategy in the new liurope. TKI \Vorking Papers on liuropean Integration and Regime Kormation, South Jutland University Press, Iisjeberg. Szemler, T. 1998. The Kconomic Benefits for Hungary of KU Accession. Institute for vvorld economics, Hungarian Academy of Sciences, no. 98, December. Thurovv, I.. 1992. Head To Head: The Coming liconomic Battle Among Japan, liurope and America, W. Morrow and company, Inc. New York. Thu row, L. 1996. The Futurc ol Capitalism; Hovv Today's Economic Forces Shape Tomorrow \VorId, William Morrow and Company, Inc., New York. Marjan MALEŠIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK politične stranke in javno mnenje: zaznava nata Povzetek; Slovenska država se poteguje za vstop v Severno-atlantsko vojaško zavezništvo in na prvi pogled se zdi, da ta projekt, ki je med najpomembnejšimi nacionalnimi projekti po osamosvojitvi države, podpirajo tako parlamentarne politične stranke, kot tudi javnost. Analiza pokaže, da vse parlamentarne politične stranke ne podpirajo članstva Slovenije v Natu tako brezrezervno, kot bi sugeriralprvi vtis. Deklarativno se sicer za članstvo zavzemajo, vendar opazimo, da imajo stranke različno predstavo o tem. kakšna organizacija Nato je in kaj prinaša članstvo v njem. Stranke poudarjajo predvsem nevojaški in ne obrambni značaj Nata in koristi, ki jih morebitno članstvo prinaša, man j pa je govora o obveznostih naše države do zavezništva in posledično mednarodne skupnosti nasploh. Javnomnenjski izsledki kažejo, da je podpora javnosti članstvu Slovenije v Natu relativno visoka in stabilna, hkrati pa sugerirajo, da bi občutno povečani obrambni izdatki kot posledica približevan ja Slovenije Natu, utegnili to podporo omajati. Ključni pojmi: NAPO, Slovenija, parlament, parlamentarne politične stranke, javno mnenje. Uvod Slovenija je ena od držav na prehodu, ki se potegujejo za vstop v Severno-atlantsko vojaško zavezništvo (NATO). V prvem krogu Natove širitve po koncu hladne vojne Slovenija ni bila povabljena v skupino držav, ki so se začele pogajati z Natom o pogojih njihove včlanitve. V tej skupini so bile samo tri od dvanajstih držav, ki so izrazile željo, da bi se priključile Natu, in sicer Poljska, Madžarska in Češka. K pogajanjem so bile povabljene julija 1997 v Madridu na sestanku šefov držav ali vlad Severnoatlantskega sveta, v zavezništvo pa sprejete spomladi 1999-Madridska deklaracija o evroatlantski varnosti in sodelovanju omenja Slovenijo kot eno od potencialnih kandidatk za drugi krog Natove širine po koncu hladne vojne.1 Washingtonska deklaracija, sprejeta aprila 1999 ob petdesetletnici Nata, poudarja zavezanost Nata 'politiki odprtih vrat', in sicer za vse evropske demo- * Dr. Marjan Malešič, docent na Fakulteti za družbene vede. ' Glej 8. člen Madridske deklaracije o evroatlantski varnosti in sodelovanju. Madrid 8. in 9. V/J. 1997. kratične države, ki so pripravljene sprejeti odgovornost članstva, in katerih vključitev v Nato bi povečala varnost in stanovitnost Evrope, nobene od njih pa dokument ne navaja poimensko. \Vashingtonski vrh Nata je hkrati sprejel dokument 'Akcijski načrt za članstvo', program aktivnosti, ki naj bi pomagal aspirant-kam za članstvo pri njihovih pripravah na vstop v zavezništvo/ Čeprav skeptiki ne verjamejo, da bo do drugega kroga sploh prišlo, visoki politični predstavniki držav članic Nata in uradniki Nata poudarjajo, da je širitev zavezništva proces, ki bo potekal v več fazah, v Nato pa bodo povabljene tiste države, ki bodo v celoti izpolnjevale merila in pogoje za vstop. Splošen vtis, ki ga opazovalec slovenske notranjepolitične scene dobi je, da vstop Slovenije v Nato podpirajo vse parlamentarne politične stranke oziroma mu vsaj odkrito ne nasprotujejo. To je razvidno tudi iz dejstva, da je parlament brez večjih težav sprejel dokumente in izjave, ki oznanjajo željo slovenske države, da se priključi Natu. V mislih imamo Resolucijo o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti RS sprejeto konec leta 1993, sklep Državnega zbora iz aprila 1996, ki pravi, da želi RS zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru sistema kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v Natu, in Skupno izjavo parlamentarnih strank v podporo slovenskemu vključevanju v Nato, podpisano aprila 1997. Torej se ob tem splošnem vtisu postavlja vprašanje, ali so v izjavah in dejanjih predstavnikov parlamentarnih strank odtenki, ki bi stranke razvrstili glede na intenzivnost njihovega zavzemanja za vstop Slovenije v Nato? Pri tem lahko uporabimo nekaj kazalnikov, ki si jih postavimo v obliki vprašanj. Kakšna organizacija je po mnenju slovenskih parlamentarnih strank Nato? Kako gledajo na njegovo širitev in kakšne učinke ji pripisujejo? Kakšen postopek sprejemanja odločitve o vstopu Slovenije v Nato zagovarjajo? Kje vidijo razloge za nesprejem Slovenije v Nato v prvem širitvenem krogu? Stališča političnih strank bomo oblikovali na podlagi analize vsebine poročanja slovenskih tiskanih medijev (Dela, 7D, Dnevnika, Demokracije, Republike, Slovenca, Mladine in Družine), programov političnih strank in dokumentov Državnega zbora Republike Slovenije, ki zadevajo Nato, in sicer v obdobju januar 1993 -december 1998. Poleg strankarskih stališč, je za razumevanje diskurza o članstvu Slovenije v Natu pomembno tudi poznavanje javnega mnenja, kar pomeni, da ga naš prispevek ne more zaobiti. Oprli se bomo na javnomnenjske izsledke b obdobju 1994-97. Na tem mestu bi radi poudarili realno predpostavko, da bodo tudi varnostni dogodki v letu 1999, še posebej Natova vojaška akcija v ZR Jugoslaviji, vplivali na stališča političnih strank in javnosti do Nata in članstva Slovenije v njem, kar pa bo predmet naših prihodnjih analiz. Analiza, predstavljena v tem prispevku, je namreč del obsežnejše raziskave 'Varnostna politika Slovenije in Nato', ki jo avtor izvaja v sodelovanju s Centrom za preučevanje evropske varnosti Univerze v Groningenu in bo zajela tudi druge akterje oblikovanja varnostne politike v državi. -'Glej8. člen Washinglonskedeklaracije. Washlnglon, 23. in 24. IV. 1999. Politične stranke o Natu Poglejmo si najprej stališča o varnosti, obrambi in članstvu Slovenije v Natu pri posameznih političnih strankah razvrščenih glede na volilni rezultat, ki so ga dosegle na zadnjih volitvah v Državni zbor jeseni 1996. Liberalna demokracija Slovenije (LDS). Program stranke sugerira, da je sodobna varnost postala nedeljiva na univerzalni ravni, medtem ko ima varnost na nacionalni ravni ekonomske, zunanjepolitične, kulturne, socialne, psihološke, ekološke, vojaške in druge razsežnosti. Varnost in obramba Slovenije sta temeljni nacionalni interes. Vključitev Slovenije v Evropsko unijo in Nato je za to politično stranko strateškega, nacionalnega pomena, saj bi, po mnenju predstavnikov stranke, članstvo Slovenije v Evropski liniji in Natu pospešilo gospodarski razvoj, nas uvrstilo v demokratični svet in povečalo naš vpliv v mednarodni skupnosti. Slovenija izpolnjuje pet kriterijev za vstop, ki jih je Nato postavil kandidatkam v študiji o svoji širitvi, in sicer, politično demokracijo, tržno gospodarstvo, varovanje človekovih pravic, demokratičen civilni nadzor nad vojsko in urejenost med-sosedskih odnosov. Prednosti Slovenije so, da bi njeno članstvo dokazovalo, da gre pri širitvi Nata za vseevropski proces, ki ni v škodo ruskim interesom, saj Slovenija ni bila članica Varšavskega sporazuma in je najbolj oddaljena od ruskih meja. Članstvo Slovenije v Natu bi okrepilo demokratični blok držav na robu Balkana. Predstavnik stranke je v Državnem zboru zatrdil, da je bila Slovenija glede na merila, ki jih je postavil Nato, nesporno ena prvih držav, ki je lahko računala na polnopravno članstvo v tej organizaciji. Slovenija si je zelo prizadevala za članstvo v Natu v prvem krogu in raje bi bila zadnja v prvem, kot pa prva v drugem krogu širitve. V stranki pa si niso bili povsem enotni, koliko, če sploh, lahko Slovenija vpliva na proces odločanja o listi povabljenih kandidatk za vstop v Nato. Zanimivo je, da je stranka menila, da v državi za vstop Slovenije v Nato, kljub podpisanim deklaracijam, ni potrebnega političnega soglasja in da gre pri tem za prvovrstno notranjepolitično vprašanje. Še več, predstavnik stranke je menil, da nasprotovanje članstvu Slovenije v Natu obstaja tudi v Ministrstvu za obrambo in generalštabu Slovenske vojske. Predsednik stranke, ki je obenem predsednik vlade je zato izjavo o vstopanju Slovenije v Nato, ki jo je parlament sprejel 17. aprila 1997, ocenil kot pomembno, saj dokazuje, da lahko politične stranke presežejo razlike, ko gre za širše nacionalne interese. Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS). Strankin program podpira tak zunanjepolitični koncept države, ki temelji na ustavi in ščiti slovenske nacionalne interese. Stranka podpira vključevanje Slovenije v evropske organizacije, vendar morajo biti hkrati zaščiteni temelji njene suverenosti. Slovenija si je kot primarni cilj postavila vključevanje v evropske integracijske procese, tudi varnostne procese in s tem v Nato. Po prepričanju vodstva, je SDS prva politična stranka, ki se je že leta 1989 zavzemala za članstvo Slovenije v Natu. Stranka meni, da Nato ni v prvi vrsti vojaško zavezništvo in da morebitno članstvo Sloveniji prinaša predvsem godpodarske koristi, saj bi s tem Slovenija postala zanimivejša za tuje naložbe, lažje in ceneje bi v tujini najemala kredite, obenem pa bi se okrepila njena zunanjepolitična pogajalska pozicija do Italije in Hrvaške. Stranka vidi varnostno moč Nata v njegovi vrednotni usmerjenosti in enotnosti ciljev. Natu pripisuje veliko funkcionalnost, saj se je v Bosni in Hercegovini pokazalo, da do prihoda Nata, kljub poskusom Evropske unije, OVSE in OZN, nista bila možna ustavitev konflikta in podpis mirovnega sporazuma. Slovenija naj bi bila dobra kandidatka, saj izpolnjuje vse pogoje za vstop v Nato, poleg tega ni udeležena v nobenem konfliktu, ni nikoli pripadala Varšavskemu sporazumu, njeno polnopravno članstvo v Natu pa bi pozitivno vplivalo na reševanje krize v Bosni in Hercegovini. Predstavnik te stranke je v začetku leta 1994 menil, da del političnih sil na Slovenskem (del liberalnih demokratov in stranka bivših komunistov), kljub sprejemu Resolucije o nacionalni varnosti, po kateri je cilj Slovenije polnopravno članstvo Slovenije v Natu, nasprotuje vstopu Slovenije v Natu. Javno sicer tega ne povedo, ker javnost takšnim stališčem ni naklonjena, zato pa s pomočjo različnih spletk in ponaredkov ustavljajo praktično sodelovanje z Natom. Maja 1997 je isti predstavnik stranke menil, da o vstopu v Nato obstaja popolno politično soglasje, da pa so razlike glede hitrosti našega približevanja in ocen glede izpolnjevanja pogojev za članstvo. Slovenija se ne počuti ogroženo od nikogar in tudi nikogar ne ogroža, vendar si je nedvomno prizadevala postati članica Nata že v prvem krogu njegove širitve. Dokumenti, ki jih je Slovenija sprejela (Resolucija o nacionalni varnosti, Stališča in odnosi RS do Evropske unije, Italije in Nato, Doktrina vojaške obrambe, Skupna izjava parlamentarnih strank v podporo slovenskemu vključevanju v Nato, Zakon o zagotavljanju sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov obrambnih sil RS v letih 1994-2003), opredeljujejo zavezanost, prizadevanje in pripravljenost Slovenije za vključevanje v Nato. Na primer, zadnji omenjeni dokument zavezuje, da bo vsa oborožitev in vojaška oprema, ki jo bo država nabavljala, skladna s standardi Nata. Stališče stranke je, da bi bilo treba v Sloveniji pred vstopom v Nato izvesti referendum. Stališča zgoraj omenjenih političnih strank do Nata lahko razberemo tudi iz korespondence med predsednikom SDS Janezom Janšo in vodilnim članom LDS, slovenskim veleposlanikom v ZDA, Dimitrijem Ruplom. Rupel v svojem javno objavljenem pismu (Delo, Sobotna priloga, 18. julij 1998) Janšo spomni na razgovor, ki sta ga imela pred mesecem dni, in v katerem sta obžalovala pomanjkljivosti v vrhu Slovenske vojske, počasnost in spornost sprememb v njej in se spraševala ali ji ne bodo zaradi 'nesimetričnosti v slovenskem vojaškem vrhu' poveljevali tuji generali. To so vprašanja, ki se odpirajo zaradi sodelovanja Slovenije v mednarodnih vojaških operacijah in morebitnega članstva v Natu. Rupel Janši sporoča, da je obžaloval njegov odstop z mesta šefa delegacije slovenskega parlamenta pri Severnoatlantski skupščini (NAA, North Atlantic Assembly) in vsebino njegovega pisma predsedniku te skupščine ameriškemu senatorju Rotim, v katerem Janša z zelo 'močnimi' besedami opisuje razmere v Sloveniji in še posebej v Slovenski vojski. Odstopil naj bi iz protesta do teh razmer. Rupel opozarja, da je to voda na mlin tistim v ZDA, ki so proti članstvu Slovenije v Natu in poziva naj prekinemo z notranjimi razprtijami, ki slabijo pogajalsko moč. Rupel predlaga temeljito razpravo o strateških državnih interesih na področjti 'mednarodnih odnosov in obrambe', opozori na potrebo po delovanju Sveta za nacionalno varnost in obžaluje, da so se odnosi med Slovenijo in Nemčijo ohladili, saj bi bila nemška podpora pri vstopanju Slovenije v Nato pomembnejša od francoske in italijanske. Janša odgovarja (Delo, Sobotna priloga, 25. julij 1998), da je njegova stranka, kljub temu, da je opozicijska, veliko pomagala med vključevanjem Slovenije v Nato, zato je tudi sprejel mesto šefa parlamentarne delegacije v Severnoatlantski skupščini. Tam je šele videl, koliko je Slovenija zamudila, saj člani LDS, ki so sestavljali in vodili delegacijo v prejšnjem mandatu, niso predlagali niti ene dejavnosti Severnoatlantske skupščine, ki bi se odvijala v Sloveniji. Delegacija LDS naj bi se torej izogibala korakom, ki bi nas z dejanji približali Natu. Janša pravi, da Slovenija sodi v Nato, vendar mora izpolniti merila za vstop v organizacijo, vštevši parlamentarni nadzor nad oboroženimi silami in transparentnost obrambne sfere. V Sloveniji naj bi se v zadnjih mesecih pokazalo, da obstajajo močne sile, ki nasprotujejo vstopu Slovenije v Nato, ker naj bi bil Nato 'ameriška (imperialistična) teroristična organizacija'. Takšne letake je trosil Mladi forum ZLSD aprila 1998 ob neskrivanem odobravanju nekaterih liberalnih demokratov in večine vodstva Zveze združenj borcev. Zadnja dva odstavka vsaj posredno nakazujeta, da je predsednik SDS (iz notranjepolitičnih potreb?) rahlo revidiral prejšnje strankino stališče o slovenskem izpolnjevanju pogojev za vstop v Nato in o popolnem političnem (strankarskem) soglasju glede tega vprašanja. Slovenska ljudska stranka (SLS). Vstopanje Slovenije v Nato je vprašanje celotne slovenske politike, tako notranje politike, politike socialne stabilnosti in gospodarskega razvoja kot zunanje politike. Stranka se je zavzemala za obveščanje javnosti o različnih vidikih slovenskega vključevanja v zahodno zavezništvo. Po mnenju stranke, javnost podpira projekt vključevanja Slovenije v Nato. Tudi ta vladna stranka je ocenila, da skupna izjava parlamentarnih strank o vstopanju Slovenije v Nato pomeni prispevek k iskanju nacionalnega konsenza o pomembnem političnem vprašanju. V zvezi s stroški širitve, je stranka zastopala stališče, da bi Slovenija kot najmanjša kandidatka, verjetno predstavljala najmanjši strošek izmed vseh kandidatk za vstop v Nato. Slovenski krščanski demokrati (SKD). Strankin program podpira miroljubno politiko in nenasilno politično reševanje konfliktov med sosednjimi državami. Mednarodni položaj Slovenije ne dovoljuje popolne demilitarizacije države, kar pomeni, da mora imeti Slovenija ustrezne obrambne sile temelječe na splošni vojaški obvezi. Obrambni izdatki morajo biti v razumnih mejah in uravnoteženi z drugimi državnimi izdatki. Zunanja politika države mora spodbujati politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje med narodi, pomembna naloga države pa je vključevanje v mednarodne organizacije, med njimi v Evropsko unijo, medtem ko Nato v strankinem programu ni eksplicitno omenjen. Stranka se tako v slovenskih množičnih občilih, kot v državnozborskih dokumentih v zvezi s približevanjem Slovenije Natu skoraj ne pojavlja. Predvsem pogrešamo njen vsebinski prispevek k razpravi. V svojem predvolilnem dokumentu iz leta 1996, 'Priročnik za zmagovalce', pa vstop Slovenije v Nato podpira in pričakuje, da lahko v Nato vstopimo nekje okoli leta 2005. Slovenija bi z vstopom v Nato postala del Zahoda in dokončno izstopila iz balkanskega okvira. Članstvo je za našo državo, ki leži med tremi civilizacijskimi bloki (germanskim, slovanskim in romanskim), kjer se križajo zgodovinski interesi, 'najugodnejša rešitev in garancija za obstoj slovenskega naroda'. Združena lista socialnih demokratov (ZLSD). Strankin kongres je konec leta 1995 potrdil oboroženo nevtralnost kot izbiro slovenske varnostne politike, vsaj dokler temeljita javna in strokovna razprava ne pokaže, da bi bila vključitev v eno od evropskih obrambnih integracij boljša izbira. Članstvo Slovenije v Natu in Zahodnoevropki uniji naj torej ne bi bili edini možni izbiri za zagotavljanje varnosti, medtem ko vključitev v Evropsko unijo ostaja absolutna prioriteta slovenske zunanje in varnostne politike. Kongres je izrazil prepričanje, da sta prihodnost in varnost nove Evrope odvisni od združevalnih procesov in uporabe političnih, ekonomskih in socialnih instrumentov, ne pa vojaških instrumentov. Glavno vlogo pri oblikovanju 'nove svetovne ureditve' morajo imeti Združeni narodi kot 'najpomembnejša organizacija mednarodnega sodelovanja in novega sistema globalne varnosti'. Stranka je tudi v parlamentarnih razpravah izkazala določeno mero previdnosti glede vstopanja Slovenije v Nato, saj je pogrešala informacijo vlade o pričakovanih obveznostih, ki bodo povezane z našim morebitnim članstvom v Severnoatlantskem zavezništvu. Članstvo Slovenije bi bilo koristno iz več razlogov, najpomembnejši pa je uvrstitev v krog razvitih zahodnoevropskih držav. Vlada, in z njo vsa Slovenija, ne bi smela čakati, kakšne pogoje bodo narekovali pogajalski partnerji iz Nata. Slovenija mora biti bolj ambiciozna in svojo 'subjektiviteto' zastaviti povsem drugače, se postaviti v vlogo aktivnega pogajalca, da bi dobili namig partnerjev glede njihovih pričakovanj, potem pa bi se doma, v nekem razumnem času in demokratično dogovorili o tem, katere obveznosti sprejemamo in koliko stroškov smo pripravljeni pokriti. O tem se je treba pogajati, prav tako tudi o morebitni namestitvi vojaških baz in objektov jedrske oborožitve na ozemlju Slovenije. Ženski forum te stranke odkrito nasprotuje vstopu Slovenije v Nato. Stališče foruma je, da je nesprejem Slovenije v Nato v prvem krogu za davkoplačevalce koristno. Obenem se ponuja priložnost, da opravimo strokovno in politično javno razpravo o najprimernejši obrambni strategiji, kjer je Nato zgolj ena od možnosti, druge pa so kaka nova evropska vojaška zveza (najbrž je mišljena Zahodnoevropska unija - WEU, op. MM), oborožena nevtralnost in kot najbolj zaželena možnost: demilitarizirana Slovenija (Slovenija brez orožja in vojaštva). Mladi forum Združene liste prav tako odločno nasprotuje članstvu Slovenije v Natu in se zavzema za postopno demilitarizacijo Slovenije. Slovenija bi v primeru članstva postala odlagališče jedrskih konic in ostalega orožja iz severnoitalijanskih mest, pa tudi stroški članstva bi bili previsoki. Mladi forum je 27. aprila 1998 (na 57. obletnico ustanovitve Osvobodile fronte) posredoval v javnost letak NATO (Nočemo Ameriške Teroristične Organizacije), ki je zelo razburil politično javnost. Letak je bil pospremljen z ugotovitvami, da v naši družbi ni zaslediti argumentov proti Natu, čeprav se javno mnenje nagiba na proti-natovsko stran (javnomnenjski podatki objavljeni v tem prispevku tega sploh ne potrjujejo, op. MM), da se je Nato iz branika zahodne civilizacije prelevil v svetovnega policaja, ki pod vodstvom ZDA sicer izvršuje tudi nekatere koristne naloge v varovanju mednarodnega miru in da je projekt posodabljanja Slovenske vojske, da bi dosegla interoperabilnost z državami članicami Nata, zgrešen projekt, saj po njihovem mnenju, med prednostne naloge naše države spadata ekonomski in socialni vidik varnosti, ne pa vojaški, ki ga vztrajno poudarja vojaškoindustrijski lobi. Po mnenju predsednika Mladega foruma, je večina delegatov povabljenih na letno konferenco ZLSD junija 1998, osebno nasprotovala vstopu Slovenije v Nato, kar pa se na sami konferenci ni potrdilo. Naj spomnimo, da je ZLSD leto pred akcijo Mladega foruma, podpisala skupno izjavo parlamentarnih strank o vstopu Slovenije v Nato, kar pomeni, da je bila akcija izziv tudi za predsednika stranke, ki pa je zatrdil, da stranka vztraja pri podpori stališčem zapisanih v izjavi. Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DESUS). Program stranke je skeptičen glede članstva Slovenije v Natu, saj bi to pomenilo višje obrambne izdatke in vključitev naših vojakov v mednarodne intervencijske sile. Vendar pa je vključitev Slovenije v Evropsko unijo in Nato razumljena kot priložnost za dolgoročno povezovanje Slovenije v evropski politični in gospodarski prostor in za vojaško povezovanje skladno z varnostnimi interesi države. Po mnenju vodilnih v stranki, zahteva članstvo Slovenije v Natu nacionalni konsenz. Zvezo Nato je treba opozoriti na naš geostrateški položaj in ji sporočiti, da ni naš interes iti v Nato 'po kolenih', ampak da ima tudi Nato interes za polnopravno članstvo Slovenije. Slovenska nacionalna stranka (SNS). Stranka niha med rezerviranostjo do približevanja Slovenije Natu in podporo temu projektu, glavno težavo pa vidi v ekonomski sferi, saj bodo stroški Natove širitve prekomerno obremenili gospodarstva novih držav članic, ki so že sicer v gospodarski krizi. Ključna naloga Nata naj bi bila omogočiti ZDA, da potencialnim članicam prodajo čimveč svojega orožja. Stranka se zavzema za referendum o vstopu Slovenije v Nato. Za stranko je problematično tudi vprašanje suverenosti države, kar je posredno razvidno iz poslanskega vprašanja predsednika stranke, ki je marca 1997 vlado vprašal, s kakšno pravico in na kakšni pravni podlagi odstopa suverenost nad slovenskim ozemljem in slovenskim zračnim prostorom silam Nata za operacijo Skupna straža, ki jo je SFOR začel izvajati v Bosni in Hercegovini. Hkrati pa stranka implicitno poudarja, da Slovenija pripada Zahodnemu civilizacijskemu krogu, ki ga pooseblja Nato, saj smo bili Slovenci med drugo svetovno vojno ameriški zavezniki. Nemara bi članstvo v Natu onemogočilo rehabilitiranje slovenskega kolaboracionizma med drugo svetovno vojno, ki ga zagovarjajo nekatere politične stranke. Parlamentarne stranke so aprila 1997 na pobudo Socialdemokratske stranke podpisale izjavo v podporo slovenskemu vključevanju v zvezo Nato. S polnopravnim članstvom v Natu naj bi Slovenija 'uresničila svoje varnostno-politične zahteve in pričakovanja, kot so ohranitev svoje samostojnosti, ozemeljske celovitosti in politične stabilnosti' in 'pospešeno krepila razvoj demokratičnih pravil in institucij civilnega nadzora nad vojaškimi strukturami. Tako bo prispevala k splošnemu dvigu stopnje spoštovanja človekovih in državljanskih pravic.' Slovenija izpolnjuje pogoje za članstvo in je pripravljena nositi svoj del Stroškov polnopravnega članstva v Natu. Slovenija pričakuje povabilo v prvem krogu Natove širitve, kar bi potrdilo vseevropsko naravnanost procesa in prispevalo k varnosti in stanovitnosti v tem delu Evrope. Stranke, razen predlagateljice, so s podpisom izjave precej zavlačevale ali se o njej bolj splošno izražale, brez pretiranega zavzemanja, tako da so nekateri začeli govoriti o 'natoskepticizmu'. Združena lista je hotela vezati pogovore o Natu na tematiko približevanja Evropski uniji, hkrati pa je postavila vprašanja glede vpliva Slovenije na odločitev članic Nata julija 1997 v Madridu, obveznosti, ki jih Slovenija z morebitnim članstvom sprejema in zahtev, ki jih Slovenija postavlja za članstvo. Združena lista se je zavzemala, da bi v izjavo, kot način odločanja za članstvo v Natu, vključili referendum, kar kasneje ni bilo sprejeto. Mladi forum te stranke odločno nasprotuje članstvu Slovenije v Natu in je izjavo zavračal. DESUS je ponovno poudaril potrebo po nacionalnem konsenzu in opozoril, da tudi Slovenija Natu nekaj ponuja. Nacionalna stranka je v izjavi videla populistično potezo Socialdemokratske stranke in opozorila, da je izjava v nasprotju s slovenskimi interesi. Liberalna demokracija je pobudo obravnavala kot 'pozitivno in državotvorno'. Krščanski demokrati so se pobudi SDS pridružili. Ljudska stranka je pobudo podprla. Kje slovenske politične stranke iščejo krivca za neuspeh Slovenije v prvem krogu Natove širitve po koncu hladne vojne? Liberalna demokracija vidi razloge za zavrnitev Slovenije izven države. To je bila politična odločitev pomembnih članic Nata, predvsem ZDA, kjer se krepi izolacionizem, na katero Slovenija ni imela vpliva. Odločilni za nesprejem Slovenije so bili 'globalni interesi velesil'. Nekaj pa je tudi samokritike: Slovenska vojska se preveč politizira, obenem pa ne znamo varovati lastnih vojaških skrivnosti. Vidni člani stranke vidijo težave v nezadovoljivi pripravljenosti vojske, posebej poveljniškega kadra, saj nekateri visoki častniki nimajo ustrezne vojaške izobrazbe in ne govorijo tujih jezikov. V prihodnje bi morali Nato razumeti kot zavezništvo za stabilnost in mir, kot koalicijo držav, ki imajo podobne demokratične vrednote, kot take pa naj se med seboj tudi vojaško povežejo. Obrambni minister, ki je bil iz Ljudske stranke, je menil, da bi bilo bolje, če bi bili sprejeti v prvem, verjame pa, da bomo sprejeti v drugem krogu širitve Nata. V isti sapi pove, da je treba Slovensko vojsko transformirati iz teritorialne obrambe v 'sodobnejšo manevrsko strukturo' in jo na račun dviga kakovosti številčno zmanjšati. To pa pomeni tudi uvajanje večjega dela poklicnih vojakov v Slovensko vojsko. Vojska naj čimprej postane kompatibilna z Natom, da bo sposobna delovati kot članica Nata. Posamezniki iz vodstva stranke vidijo razloge za neuspeh v prepočasni tranziciji, reformah in v napakah obrambne politike, kar lahko razumemo kot samokritiko, saj je SLS vladna stranka, ki lahko vpliva na vsebino in dinamiko družbenih reform in ima pod nadzorom obrambni resor in posledično velik vpliv na predlaganje in izvajanje obrambne politike. Socialdemokratska stranka je za neuspeh krivila slovensko vlado in njene nerealne presoje razmer in je zahtevala izredno sejo Državnega zbora o tem vprašanju. Bolj kot za iskanje krivca naj bi ji šlo za popravljanje napak. Slovenija je zamudila zgodovinsko priložnost, da si zagotovi mesto v tej obrambni organizaciji in se dokončno uveljavi kot stabilna in razvita evropska država. Vlada ni izdelala dokumenta, ki bi analiziral Nato in njegovo vlogo v prihodnje, niti (še) ni pripravila strategije o vstopu Slovenije v Nato. Sloveniji bi pri približevanju Natu med drugim koristili dovolj zgodnja navezava na države Višegrajske skupine, ki so na projektu 'članstvo v Natu' delale bistveno bolj intenzivno, večja preglednost obrambnega proračuna, nakupi orožja v članicah Nata namesto v Izraelu in večja aktivnost pri reševanju krize na Balkanu. Slovenija je podcenila vlogo Nemčije pri širitvi Nata. Vlada ni imela jasne in celovite strategije za vstop v Nato, v vladnih izhodiščih pa je bilo precej protislovij, med njimi tudi to, da se je vlada zavzemala za vstop v Nato in profesionalizacijo vojske, hkrati pa je ugotavljala, da Slovenija ni ogrožena (resnici na ljubo je treba povedati, da je enako presojo sprejela tudi SDS, op. MM). Slovenski krščanski demokrati so ocenili, da je vlada napačno presojala politična razmerja v mednarodni skupnosti. Bolj se je zanašala na diplomatske stike kot na izpeljavo zastavljenih reform, ki bi bila bolj prepričljiv argument. Kot razloga za neuspeh v prvem krogu Natove širitve so navajali tudi počasnost pri sestavljanju vlade po volitvah 1996 in neangažiranost v prizadevanjih za mir in stanovitnost v naši regiji. Združena lista meni, da bi vlada morala v prihodnje diskretneje voditi zunanjepolitične dejavnosti. Odločitev o širitvi Nata v prvem krogu ni bila odvisna od nas samih. Javno mnenje o Natu Ob obravnavi stališč parlamentarnih strank smo videli, da se posamezniki sklicujejo na javno mnenje, ki naj bi podpiralo prav njihovo stališče glede približevanja Slovenije Natu. To je eden od razlogov, ki narekujejo, da je treba analizirati tudi javnomnenjske ankete, ki so zbirale podatke o odnosu slovenske javnosti do morebitnega članstva Slovenije v Natu. Pred obravnavo tega odnosa si poglejmo širši javnomnenjski kontekst, v katerem stališča do članstva Slovenije v Natu nastajajo.3 Rezultati javnomnenjskih anket v zadnjih letih kažejo, da se slovenska populacija počuti bolj varno kot v preteklosti. Poleg tega vse bolj zaznava nevojaške vire ogrožanja skupnosti, najbolj izrazito ekološke in socialnoekonomske, med viri ogrožanja pa se pojavljajo tudi klasični kriminal, naravne in tehnične nesreče, preprodaja in uporaba mamil, notranjepolitična nestabilnost, možnost socialnih nemirov in zaostajanje na področju znanosti in tehnologije, medtem ko zunanji vojaški ogroženosti respon-denti ne pripisujejo večjega pomena. Vprašanje ogroženosti je pomembno, saj lahko hipotetično domnevamo, da bo stopnja zaznane vojaške ogroženosti vplivala na odnos javnosti do članstva Slovenije v Natu, ki je v prvi vrsti institucija kolektivne obrambe. Nadalje, javnomnenjski izsledki kažejo na nezaupanje javnosti v mednarodne dejavnike (NATO, OZN, EU, OVSE), ki se vključujejo v reševanje političnovarno-stne krize na ozemlju nekdanje Jugoslavije, zelo nizko pa je ocenjen tudi njihov prispevek k zagotavljanju miru v svetu. Relativna večina anketiranih se zavzema za zniževanje ali v najboljšem primeru ohranjanje ravni obrambnih izdatkov, čeprav Slovenija za obrambo namenja relativno nizek odstotek bruto družbenega proizvoda." Javnost pred vojsko enakovredno postavlja funcionalni in societalni imperativ, ji pripisuje zmerno socializatorsko vlogo, obenem pa absolutno ne odobrava vmešavanja vojske v politično dogajanje v državi.5 Relativna večina respondentov se zavzema za zmanjšanje obsega oboroženih sil, ki imajo resnici na ljubo že zdaj skromen potencial.'' Javnost se večinsko zavzema za manjšo stalno vojsko in večjo rezervo, za predvsem obvezniško vojsko z manjšim poklicnim jedrom in za sedemmesečno služenje vojaškega roka, kar se vse ujema z dejanskim stanjem v slovenskih oboroženih silah. Naj povzamem še nekaj splošnih trendov. Iz javnomnenjskih rezultatov je razbrati svojevrsten 'ekonomski determinizem', ki se kaže pri zaznanih virih ogrožanja, pomembnih ciljih slovenske države in družbenih vrednotah, ki so zelo ekonomsko obarvane. Značilno je visoko samozaupanje državljanov v svojo vlogo pri ohranjanju suverenosti in neodvisnosti države in relativno nizko zaupanje v politične in represivne institucije države. Iz podatkov je razbrati visoko ekološko osveščenost javnosti in njeno občutljivost za človekove pravice. S podatki o odnosu slovenske javnosti do Nata razpolagamo od leta 1994 naprej. Prvo vprašanje, ki so ga raziskovalci postavili respondentom se je glasilo: -* Javnomnenjske raziskave, na katere se opiramo, je izvedel Inštilul za družbene vede. ki deluje v okviru Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Avtor tega prispevka je tudi sam eden od raziskovalcev omenjenega inštituta in je sodeloval pri pridobivanju nekaterih podatkov. ' Po podatkih Ministrstva za obrambo je Slovenija v letu 1997 za obrambo, vključno z investicijami v temeljne razvojne programe, vojaškimi pokojninami in izdatki za civilno obrambo, namenila 1.83% BDP, v letu 1998pa 1.89% BDP (Pacts About Slovenia: Dejence, April 1998). 5 Zakon o obrambi vojaškim oficirjem prepoveduje članstvo v političnih strankah in jim dovoljuje zgolj pasivno votivno pravico (lahko volijo, ne morejo pa bili izvoljeni). 6 V letu 1997je Slovenska vojska imela 4200 profesionalcev (vojakov, častnikov in podčastnikov) in 5000-6000 nabornikov. Skupno število vojakov ob popolni mobilizaciji je 56000 (Pacts About Slovenia: Dejence, A/nit 1998). 'Spodaj je navedena vrsta izjav. Ob vsaki povejte v kolikšni meri se z njo strinjate oziroma ne strinjate'? Ena od izjav se je nanašala na Nato, in sicer: 'Rajši sami poskrbimo za obrambo Slovenije, četudi nas to več stane, kot pa da postajamo odvisni od Zahoda (Nata)'. Stopnja sprejemljivosti te izjave je bila zelo visoka, saj sta se z njo 'popolnoma strinjali' ali 'strinjali' dve tretjini respondentov. Zgolj slaba tretjina pa je bila takšnih, ki se s trditvijo 'niso strinjali' oziroma se z njo 'sploh niso strinjali'. Iz tega podatka lahko posredno sklepamo, da ideja o vključitvi Slovenije v Nato spomladi leta 1994 v javnosti še ni bila sprejeta. Približno leto dni kasneje (januar 1995) smo javnost znova spraševali o Sloveniji in Natu. Večina respondentov je menila, da bo Nato okrepil svojo politično vlogo v Evropi in da se bo razširil z vključitvijo nekaterih vzhodnoevropskih držav. Le malo je bilo respondentov, ki so menili, da se Nato ne bo spreminjal (25%) oziroma, da bodo Nato razpustili (5%). Podatki o podpori javnosti vstopanju Slovenije v Nato pa so razvidni iz Tabele 1. Tabela 1: Javnomnenjska podpora prizadevanju vlade za vstop v Nato (N=1050) Slovenska država si prizadeva za vstop Slovenije v Nato. Ali vi osebno podpirate takšna prizadevanja ali jim nasprotujete? 1 -podpiram 44.2% 2 - ne podpiram, niti ne nasprotujem 32.7 3 - nasprotujem 8.6 4 - ne vem, neodločen 14.6 Podatki kažejo, da je relativna večina javnosti podpirala prizadevanje slovenske vlade za vstop Slovenije v Nato, podpora pa še zdaleč ni bila tako visoka kot je to veljalo za slovensko politično elito in državne uradnike, ki so delovali na področju nacionalne varnosti. Ta podatek ni bil skladen z njihovimi pričakovanji, je pomenil šok in tudi streznitev, saj so uvideli, da podpora javnosti članstvu Slovenije v Natu ni nekaj samoumevnega, ampak bo potrebno bolj sistematično in strokovno utemeljevanje te zamisli. Zanimivo je, da je bila skoraj polovica respondentov neodločenih oziroma indiferentnih, kljub temu da gre za enega najpomembnejših projektov države po osamosvojitvi, doseženi leta 1991. Respondentom smo ponudili v presojo trditve o prednostih in slabostih vstopa Slovenije v Nato in jih vprašali, ali se s temi trditvami strinjajo ali ne. Respondenti so se najbolj strinjali s trditvami, da bi imele v primeru vstopa Slovenije v Nato, naše oborožene sile lažji dostop do sodobnejšega orožja, da bi se okrepila vojaška varnost države, da bi se povečal njen ugled v mednarodni skupnosti in da bi bilo s tem olajšano približevanje evropskim integracijam. Respondenti so se večinsko strinjali tudi s trditvami, da bi se s članstvom v Nam povečal delež proračunskih sredstev, namenjenih za pokrivanje obrambnih potreb, da bi morebitna postavitev vojaških baz Nata zaradi majhnosti Slovenije predstavljala preveliko izgubo nacionalnega ozemlja, da bi članstvo zahtevalo sodelovanje v vojaških akcijah izven našega ozemlja, da bi slovenska podjetja lahko sodelovala v vojaških projek- tih držav članic Nata in da bi slovenske oborožene sile z vstopom v Nato postale bolj učinkovite. Manj pa so se strinjali s trditvami, da bi Nato v Sloveniji postavil vojaške baze, ki bi predstavljale ekološko obremenitev okolja, še manj, da bi bilo osebje v teh bazah moteč dejavnik v družbenem okolju oziroma, da bi postavitev vojaških baz zagotovila delovna mesta za lokalno prebivalstvo, še najmanj pa so se respondenti strinjali s trditvijo, da bi bila s članstvom v Natu omejena suverenost Slovenije. Dobra četrtina vprašanih meni, da se je s sodelovanjem Slovenije v programu Partnerstvo za mir njen varnostni položaj izboljšal, medtem ko dobra polovica vprašanih meni, da se ni spremenil. Skoraj petina vprašanih tega ne more oceniti. Z javnomnenjskim raziskovanjem smo bolj intenzivno nadaljevali v obdobju jesen 1996 - jesen 1997, podpora javnosti projektu vključevanja Slovenije v Nato pa je razvidna iz Tabele 2. Tabela 2: Javnomnenjska podpora članstvu Slovenije v Natu okt. 96 jan.97 Ieb97 mar. 97 okt./nov. 97 da 66.4 61.3 58.3 64.1 55.4 ne 15.7 20.5 21.1 18.3 18.4 neodločen 17.9 18.2 20.7 17.6 26.2 vzorec 958 996 942 965 2031 Iz tabele 2 lahko razberemo nekatere javnonmenjske trende, ki zadevajo podporo vladi pri prizadevanju za vstop Slovenije v Nato: (1) od oktobra 1996 do marca 1997 je podpora javnosti vladnim prizadevanjem relativno visoka in stabilna, (2) stopnja nasprotovanja javnosti vladni politiki v zvezi z Natom je v istem obdobju relativno nizka (približno petina respondentov) in stabilna, (3) skupina neodločenih respondentov v tem obdobju je relativno velika (približno petina respondentov), (4) oktobra in novembra 1997 se je podpora članstvu Slovenije v Natu občutno znižala, nasprotovanje se ni povečalo, številnejša pa je postala skupina neodločenih respondentov. Na ta rezultat je verjetno vplivala odločitev Severnoatlanstkega sveta na sestanku v Madridu, da Slovenije ne povabi med kandidatke za prvi krog Natove širitve po koncu hladne vojne. Bolj poglobljena analiza rezultatov ankete opravljene oktobra in novembra 1997 kaže, da je bila podpora članstvu Slovenije v Natu višja pri respondentih starih od 46 do 60 let, pri respondentih moškega spola in tistih s poklicno in srednješolsko izobrazbo. Nižja podpora pa je bila prisotna pri skupini respondentov pod tridesetim letom starosti, visoko izobraženih, kmetih in samozaposlenih. V skupini neodločenih je večina žensk, med njimi prevladujejo gospodinje. Respondenti, ki nasprotujejo vladni politiki do Nata, tudi sicer nasprotujejo kakršnemukoli mednarodnemu povezovanju Slovenije.7 7 LJelušič, A. Grizold, 'Slovenian Securitv in a European Perspective', v: Paul ImI/(ur.), Security in Central and Kastern Harope, Q.axenburg: Austrian Institute for International Affairs, 1998), str.39. Iz podatkov pridobljenih oktobra 1996 je razbrati pričakovanje javnosti, da bosta na hitrost vključevanja Slovenije v Nato v veliki meri vplivala slovenska diplomacija in obrambno ministrstvo, kar se je pokazalo kot zgrešeno, saj je odločitev o tem, katera država bo v prvem krogu širitve, odločal Nato ali bolje rečeno, najpomembnejše članice te organizacije, med njimi še posebej ZDA. Marca 1997 so respondenti lastno poznavanje problematike približevanja Slovenije Natu ocenili večinoma kot 'srednje' (44.7%) in 'slabo' oziroma 'zelo slabo' (30.1-%), med tem ko je tistih 'dobro' ali 'zelo dobro' seznanjenih s problematiko relativno malo (16.4%), kar je vsaj posredna kritika dela vladnega in parlamentarnega urada za informiranje, delovanja političnih strank na terenu in tudi medijskega poročanja. Izsledki analize Poskušajmo najprej z odgovori na uvodoma zastavljena vprašanja glede odnosa slovenskih parlamentarnih političnih strank do Nata. Z drugimi besedami, preverimo, ali je splošen vtis opazovalca slovenske politike, da vse politične stranke podpirajo polnopravno članstvo Slovenije v Natu, pravilen. Čeprav med njimi obstajajo razlike, bi lahko rekli, da je slovenske politične stranke tozadevno možno razvrstiti v dve skupini. V prvo sodijo štiri, glede na izzid na volitvah jeseni 1996, najmočnejše parlamentarne stranke, in sicer Liberalna demokracija, Ljudska stranka, Socialdemokratska stranka in Krščanski demokrati, ki brez zadržkov podpirajo vstop Slovenije v Nato. V drugo skupino sodijo Združena lista, DESUS in Nacionalna stranka, ki deklarativno podpirajo članstvo Slovenije v Natu, vendar z določenimi zadržki oziroma pod določenimi pogoji. Združena lista je glede tega vprašanja notranje najbolj neenotna, saj Ženski in Mladi forum stranke odkrito nasprotujeta članstvu Slovenije v Natu. Za stranke je dokaj tipično, da Nata ne obravnavajo v prvi vrsti kot vojaško, obrambno ali varnostno organizacijo, ampak mu pripisujejo druge lastnosti. Posledično naj bi bili učinki vstopa Slovenije v Nato predvsem gospodarski, kulturni (vrednotni) in politični (demokratizacijski učinek Natove širitve). Po mnenju političnih strank Slovenija izpolnjuje pogoje, ki jih Nato v svoji širitveni študiji postavlja pred potencialne kandidatke, njena prednost pa je tudi v tem, da ni bila članica Varšavskega sporazuma in da bi njeno članstvo ugodno vplivalo na reševanje politično-varnostne krize na Balkanu. Kljub optimizmu glede izpolnjevanja pogojev za članstvo v Natu, je treba poudariti, da je eden temeljnih pogojev, ki jih zavezništvo postavlja kandidatkam, urejenost odnosov s sosednjimi državami. Očitno je, da Slovenija tega pogoja ne izpolnjuje, saj ima s Hrvaško številna odprta vprašanja, med njimi tudi vprašanje kopenske in morske meje, ki bi v primeru sprejetja Slovenije v Nato postala meja zavezništva. Pri nekaterih političnih strankah je opazno precenjevanje naše pogajalske moči v odnosih z Natom in pomena geostrateškega položaja Slovenije po razpadu bipolarne blokovske ureditve mednarodnih odnosov, hkrati pa podcenjevanje stroškov članstva v Natu. Nekatere politične stranke (Združena lista, Socialdemokratska stranka in Slovenska nacionalna stranka) se odkrito zavzemajo za referendum o vstopu Slo- venije v Nato, druge pa menijo, da s tem sogovornikom v Natu sporočamo omahljivost oziroma neprepričljivost glede naših namer. Ob primerjavi vsebine strankarskih programov in njihovih aktualnih političnih potez zasledimo precej nedoslednosti. Tako se Združena lista socialnih demokratov v programu zavzema za varnostno politiko oborožene nevtralnosti, s svojimi političnimi dejanji (na primer podpis skupne izjave parlamentarnih strank aprila 1997) pa se zavzema za članstvo Slovenije v Natu; Slovenski krščanski demokrati v svojem programu Nata sploh ne omenjajo, v političnem delovanju pa brez zadržkov podpirajo idejo o vključitvi Slovenije v Nato; Liberalna demokracija Slovenije se je v svojem programu zavzemala za referendum kot način odločanja o članstvu Slovenije v Natu, v političnem delovanju pa je svoje stališče revidirala. Razloge za nesprejem Slovenije v Nato v prvem krogu njegove širitve, in šele na tej točki postane pomembna pripadnost poziciji oziroma opoziciji, vidijo vladne stranke predvsem v zunanjih dejavnikih, na katere same niso imele odločilnega vpliva, medtem ko opozicijske stranke za neuspeh krivijo vlado. Dve ključni koalicijski stranki, ki tvorita sedanjo vlado (Liberalna demokracija in Ljudska stranka) vsaj posredno vidita težave našega približevanja Natu v nezadovoljivi pripravljenosti Slovenske vojske. Opozicija pa med drugim opozarja na prepočasnost sprememb v družbi (nedokončane politične, ekonomske in vojaške reforme), namerno zavlačevanje procesa vračanja nacionaliziranega premoženja in s tem poprave krivic storjenih v prejšnjem 'totalitarnem režimu', prepočasen proces privatizacije in oviranje tujih naložb, neangažiranost Slovenije pri reševanju balkanske krize in nesprejem nekaterih zahtevanih obrambnih obveznosti, pomanjkljiv civilni nadzor nad vojsko in slabo pripravljenost slednje, nepregleden obrambni proračun in na nakupe orožja in vojaške opreme v državah, ki niso članice Nata. Javnomnenjski podatki kažejo, da večina respondentov podpira idejo o vključitvi Slovenije v Nato, obenem pa se relativna večina zavzema za zniževanje oziroma v najboljšem primeru ohranjanje ravni obrambnih izdatkov, kar še posebej velja za izdatke za vojaško obrambo, medtem ko je zahteva po znižanju izdatkov za nevojaško (civilno) obrambo malo manj izrazita. Na drugi strani pa velja, da bi članstvo v zvezi Nato za Slovenijo pomenilo povečanje obrambnih (predvsem vojaških) izdatkov, kar je s svojimi projekcijami za prihodnje obdobje potrdila tudi vlada. Treba je povedati, da raziskovalci doslej nismo vzpostavili neposredne korelacije med obema variablama (obrambni izdadd in članstvo Slovenije v Nam), kljub temu pa se postavlja vprašanje, ali lahko pričakujemo, da bo podpora javnosti projektu vključevanja Slovenije v Nato nižja, če bo članstvo pomenilo občutno povečanje obrambnih izdatkov? Hipotetično smo predvidevali, da utegne stopnja zaznane vojaške ogroženosti vplivati na odnos javnosti do članstva Slovenije v Natu, vendar kljub nizki zaznavi vojaške ogroženosti, izsledki javnomnenjskih raziskav kažejo, da je bila podpora slovenske javnosti prizadevanjem države za članstvo v Severnoatlanstkem zavezništvu relativno stabilna in visoka in je v povprečju dosegala okoli šestdeset odstotkov respondentov. Kljub temu govorimo o relativni podpori javnosti projektu vključevanja Slovenije v Nato, za to pa obstajajo trije razlogi: prvič, podpora javnosti ni bila tako visoka kot to velja za nekatere druge države aspirantke za članstvo, drugič, kot smo videli, podatki posredno kažejo, da javnost ni bila pripravljena pokriti višjih obrambnih izdatkov, ki bi jih prineslo članstvo v Natu in tretjič, podpora javnosti ni bila tako visoka kot podpora parlamentarnih političnih strank, ki so se vse deklarativno zavzele za članstvo Slovenije v Natu. LITERATURA Facts About Slovenia: Defence, Ljubljana, April 1998. Janša, Janez, Če vlado sestavlja zadnji predsednik komunistov, Delo, Sobotna priloga, 25. julij 1998. Jelušič, Ljubica in Grizold, Anton, 'Slovenian Security in a Kuropean Perspective', v: Paul Luif (ur.), Security in Central and Eastern Europe, (I.axenburg: Austrian Institute for International Affairs, 1998). Madrid Dcclaration on Euro-Atlantic Security and Cooperation, Madrid, 8-9 VII 1997. Resolucija o izhodiščih zasnove nacionalne varnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 71, 30. december 1993. Rupel, Dimitrij, Še eno pismo senatorju?, Delo, Sobotna priloga, 18. julij 1998. Zakon o obrambi, Uradni list RS, št. 82, 30. december 1994. Washington Dcclaration, Washington, 23 rd and 24 tli April 1999. 217 Miro RAČEK izvirni znanstveni članek LOKALNE VOLITVE V SLOVENIJI -PRIMERJAVA 1994-1998** Povzetek. Članek je posvečen problematiki lokalnih volitev z vidika primerjave slovenskih lokalnih volitev v letih 1994 in 1998. V primerjalni analizi smo se osredotočili predvsem na organiziranost političnih strank na lokalni ravni ter skušali zaznati trende v gibanju volilnih rezultatov posameznih strank od leta 1994 naprej. Hkrati predstavlja članek izredno bogato bazo podatkov ne le o rezultatih lokalnih volitev, temveč tudi glede organiziranosti strank na lokalnih ravni. Osnovna ugotovitev primerjalne analize je opazen premik v levo, saj so od leta 1994 "desne" stranke na lokalni ravni izgubile delež volilne podpore, istočasno pa so "leve" stranke pridobile delež volilne podpore. Po lokalnih volitvah 1998je prišlo do nove porazdelitve moči, povečalo pa se je tudi število neodvisnih kandidatov. Kaže se trend krepitve največjih parlamentarnih strank, kar je v največji meri povezano z dobro organiziranostjo teh strank na lokalni ravni. Ključni pojmi: lokalne volitve, politične stranke, Slovenija, primerjalna analiza. Volitve so v sodobnem pojmovanju demokracije eden najpomembnejših izrazov volje ljudi in eden nujnih pogojev za demokratično oblikovanje najpomembnejših državnih organov in seveda tudi organov lokalne samouprave. Po političnem pomenu so lokalne volitve popolnoma primerljive z državnimi, saj je lokalna samouprava ključna za življenje ljudi; lokalne volitve pomenijo najpomembnejši vpliv prebivalcev lokalne skupnosti na delovanje lokalne samouprave in so kot take bistvena prvina lokalne demokracije. Lokalne volitve tako omogočajo prebivalcem lokalne skupnosti neposreden vpliv na sestavo predstavniškega telesa, s tem pa tudi vpliv na odločitve, ki jih ta sprejema. Z volitvami podelijo volivci članom predstavniškega telesa mandat - pooblastilo za to, da odločajo v njihovem imenu o vseh pomembnih vprašanjih v lokalni skupnosti, o katerih se je potrebno odločati takorekoč vsakodnevno in o njih ni mogoče odločati na načine neposredne lokalne demokracije (zbor občanov, referendum). Zato imajo volitve odločilen pomen mdi za demokratično uresničevanje lokalne samouprave (Grad 1998, 49). * Miro I In ček, asistent in mladi raziskovalec na POV. *" Zahvaljujem se dr.Igorju Lukšiču za pomoč pri nastajanju tega članka. Volitve predstavniškega telesa in drugih organov lokalne skupnosti imajo v okviru lokalne samouprave podobno vlogo ter pomen kot volitve na državni ravni. V obeh primerih gre za demokratično odločanje o osebah, ki bodo zastopale voljo volivcev v predstavniškem telesu ter drugih voljenih organih lokalne skupnosti. Čeprav je lokalna skupnost bistveno manjša od države, tudi na tej ravni pomeni neposredna demokracija bolj izjemo kot pravilo, kar pomeni, da tudi na tej ravni prevladuje posredna demokracija. Posredna demokracija se kaže v prenosu pravice odločanja prebivalcev lokalne skupnosti na organe lokalne skupnosti. Pri lokalnih volitvah je narava le-teh drugačna od narave državnih volitev, ki ponavadi pomenijo enega redkih načinov vplivanja državljanov na državno odločanje. Lokalna samouprava v svojem bistvu pomeni zagotavljanje možnosti neposrednega vplivanja in udejstvovanja prebivalcev lokalnih skupnosti na odločanje v teh lokalnih skupnostih. Zato bi naj bile lokalne volitve le ena od možnosti in nikakor ne edina možnost vplivanja prebivalcev lokalne skupnosti na lokalno samoupravo in jih je zato potrebno jemati kot "neločljivi in naravni del lokalne samouprave kot take" (Grad 1998, 48). Za lokalne volitve veljajo povsem enaka načela kot za volitve na državni ravni, zahtevajo tudi podobno organizacijo in enaka pravna jamstva za uresničevanje volilne pravice vsakega posameznega prebivalca lokalne skupnosti. Lokalne volitve pomenijo pomemben preizkus političnega javnega mnenja v obdobju med volitvami na državni ravni, čeprav se volivci na lokalni ravni pogosto odločajo povsem drugače kot na državnih volitvah. Na lokalni ravni volivci pogosto podpirajo stranke, ki jih na državni ravni (še) ni v parlamentu ali predvsem neodvisne kandidate. Nasploh pa so na volilno izbiro na obojih slovenskih lokalnih volitvah (1994 in 1998) gotovo najbolj vplivali specifični lokalni interesi, povezani zlasti z razlikami v ekonomskem položaju posameznikov in tudi celotnih lokalnih skupnosti. Demokratične lokalne volitve so še posebej pomembne v Srednji in Vzhodni Evropi zaradi procesa konsolidacije celotnega političnega sistema. Lokalne volitve gotovo predstavljajo enega najpomembnejših virov demokracije na lokalni ravni. Zato je pomembno raziskovati lokalne volitve tudi v Sloveniji. Poleg tega lahko na lokalnih volitvah preverjamo tudi sposobnost strank z vidika pridobivanja politične moči, kot tudi njihovo razvitost glede na organizacijsko pokrivanje "baze". Gre torej za njihovo sposobnost, da bi prodrle na raven lokalnih politik, pripravile poseben programe za posamezne lokalne skupnosti in se v njih opredelile do čisto konkretnih lokalnih problemov v posameznih okoljih, oblikovale določena programska ali politična zavezništva ter poiskale najprimernejše kandidate, po potrebi tudi skupaj z drugimi političnimi strankami, za 2800 (lokalne volitve v letu 1994) oz. 3500 (lokalne volitve v letu 1998) občinskih svetnikov in 147 (1994) oz. 191' (1998) županskih mest, ki bi bili dovolj sprejemljivi tako za občinske strukture kot tudi za strankarske vrhove. ' Lokalne volitve v letu 1998 so potekale v 190 občinah, saj so bile volitve v občini Horjul naknadno, v občini Koper pa zaradi odločbe Ustavnega Sodišča Republike Slovenije o neskladnosti mestne občine Koper z določbami zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij volitev ni bilo in bodo konec leta 1999. Na slovenskih lokalnih volitvah v letih 1994 in 1998 je bilo zaznati več ključnih dejavnikov. Primarno naj opozorimo na nezmožnost neposredne primerjave obojih volitev, saj je neposredno pred volitvami v letu 1998 začela veljati sprememba Zakona o lokalni samoupravi, ki je vzpostavila 45 novih občin, ki so nastale s spreminjanjem območij starih (147) občin. Tako je le približno polovica občin ostala v bolj ali manj nespremenjenih mejah ter nam omogočila neposredno primerjavo. Velja izpostaviti tudi razlike v velikosti volilnih enot in na vpliv le-teh na volilne rezultate. Tretja, prav tako pomembna značilnost, pa je neposrednost volitev županov, ki jo pozna le malo drugih ureditev (Slovaška, delno tudi Madžarska)2 - v slovenskem primeru ima lahko tak način volitev posledico, da večina v občinskem svetu in župan pripadata različnim političnim skupinam, kar pogosto vodi v zanimive situacije "kohabitacije" in povzroča številne težave v delovanju takšnih lokalnih skupnosti. V primerjalni analizi preteklih lokalnih volitev smo se osredotočili na nekaj glavnih značilnosti in skušali zaznati trende v gibanju volilnih rezultatov posameznih strank ter organizaciji posameznih strank na lokalni ravni. Organiziranost strank na lokalni ravni Tako kot pri državnih volitvah si politične stranke tudi na lokalnih volitvah prizadevajo pridobiti čim večje število položajev v lokalni samoupravi. V ta namen postavljajo svoje kandidate na volitvah predstavniških organov v lokalnih skupnostih (župan, občinski svet) ter delujejo v predvolilni kampanji. Moč in ugled posamezne politične stranke sta namreč v veliki meri odvisna tudi od uspeha na lokalni ravni in ne le od uspeha na državni ravni. Volilna podpora, ki so jo na lokalnih volitvah v letih 1994 in 1998 dobile politične stranke, se od občine do občine precej razlikuje. Pri oceni uspeha je poteb-no upoštevati število občin, v katerih je politična stranka zmagala ali dosegla dober uspeh, hkrati pa tudi "pomembnost" občine, v kateri je stranka dosegla velik uspeh. Glavni dejavniki, ki vplivajo na uspeh posamezne politične stranke v neki enoti lokalne samouprave, so vsekakor stopnja organiziranosti te stranke v tej enoti lokalne samouprave, stopnja prepoznavnosti stranke ter (ne)uspešnost predvolilne kampanje. Nadalje lahko tako za lokalne volitve leta 1994 kot tudi za lokalne volitve 1998 ugotovimo, da je bilo razmerje moči pred volitvami v veliki večini občin povsem nepregledno. Poleg tega so stranke na lokalni ravni precej različno organizirane - nekatere s svojimi lokalnimi organi pokrivajo večinoma večje in "pomembnejše" občine, druge pa so razširile svojo organizacijsko mrežo navzdol in vsaj na formalni ravni oblikovale mrežo občinskih in krajevnih odborov, s katero so deloma ali popolnoma pokrile vse slovenske občine. 2 Na Madžarskem, je župan neposredno izvoljen v občinah z manj kol 10.000prebivalci, drugje pa ga voli občinski svet. Tabela 1: Primerjava števila vloženih list kandidatur in lokalne organiziranosti vseh sedmih parlamentarnih strank in ztina/parlainentarne Demokratske stranke v 147/192* občinah na lokalnih volitvah v letih 1994 in 1998 Stranke Število občinskih odborov** Število občin, v katerih je stranka vložila kandidatne liste za občinske svete** Število občin, v katerih je stranka predlagala kandidata za župana** LDS 100-110/185 138/169 121/122*** ZLSD 64/115 127/151 73/89*** DeSUS 40/91 -/111 5/13*** SKD 142/192 142/179 142/118*** SLS 143/188 -/185 90/136*** SDS 137/192 137/181 72/125*** SNS -/- -/71 -/7*** Demokrati (DS) 30/60 41/71 15/18*** VIK: strankarska glasila, informacije sekretarjev posameznih političnih strank " v Republiki Sloveniji je bilo času lokalnih volitev v letu 1994 konstituirauih 147 občin, v času lokalnih volitev v letu 1998pa 192 občin "prvo navedeno število predstavlja stanje posameznega parametra v času lokalnih volitev 1994, drugo navedeno število pa stanje posameznega parametra v času lokalnih volitev 1998 (opomba: lokalne volitve v letu 1998so potekale v 190 občinah, saj so bile volitve v občini Horjul naknadno, v mestni občini Koper pa volitev zaradi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni bilo in bodo konec lela 1999). štete so tudi skupne kandidature (v primerih, ko je kandidata za župana predlagalo več političnih strank skupaj). Med vsemi večjimi strankami imajo najbolj razvito terensko mrežo stranke, ki jih lahko uvrstimo v desno polovico političnega spektra (SKD, SLS in SDS). Slovenski krščanski demokrati (SKD) in Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS) pa sta edini slovenski politični stranki, ki imata terenske izpostave - občinske odbore organizirane v vsaki slovenski občini. Trem omenjenih strankam se po tem kriteriju približa le Liberalna demokracija Slovenije (LDS), ki z občinskimi odbori pokriva 185 občin. Ostale parlamentarne politične stranke (Združena lista socialnih demokratov - ZLSD in Demokratična stranka upokojencev - DeSUS) pokrivajo približno polovico slovenskih občin, za Slovensko nacionalno stranko (SNS) pa podatki niso bili dostopni. Med zunajparlamentarnimi strankami je najbolje terensko organizirana Demokratska stranka, ki z občinskimi odbori pokriva slabo tretjino slovenskih občin. Večje stranke bistveno bolje pokrivajo mrežo slovenskih občin kot manjše stranke oziroma povedano drugače, večje politične stranke so terensko precej bolje organizirane kot manjše. Če označimo Demokratsko stranko za najbolje organizirano zunajpariamentarno stranko,3 potem lahko sklepamo o precej boljši lokalni organiziranosti parlamentarnih strank. Če pogledamo terensko organiziranost slovenskih strank še primerjalno (lokalne * Demokratska stranka je po razpoložljivih podatkih (vir : Republiška volilna komisija) tako na lokalnih volitvah v letu 1994 kot tudi v letu 1998 med zunajparlamentarnimi strankami vložila največ kandidatnih list za volitve občinskih svetov ter kandidatur za župane. volitve 1994) ugotovimo, da se stopnja lokalne organiziranosti slovenskih političnih strank (ki jo določa odstotek občin, ki jih posamezna politična stranka s svojimi občinskimi odbori pokriva) v zadnjih štirih letih ni bistveno spremenila, le pri LDS je zaznati spremembo, saj je stranka v času lokalnih volitev leta 1994 pokrivala okrog 65% slovenskih občin, v času lokalnih volitev 1998 pa je ta odstotek narasel na 95%. Sicer so vse politične stranke povečale število občinskih odborov, kar pa je posledica spremembe v sistemu lokalne samouprave. Organizacijsko pokritost novih občin najbolje ilustrira število vloženih list za občinske svete in kandidatur za župane. V primerjavi z lokalnimi volitvami v letu 1994 je opaziti, da se je zlasti SLS bistveno okrepila, saj je v največ občinah vložila tako listo kandidatur za občinske svete kot tudi županskih kandidatur. Pri številu vloženih list kandidatur za občinske svete in pri številu vloženih županskih kandidatur so v ospredju tiste politične stranke, ki so na lokalni ravni tudi najbolje organizirane. Z izjemo SKD so vse politične stranke, ki so zajete v analizo, v primerjavi z lokalnimi volitvami 1994 povečale število kandidatov za občinske svete in za župane (Tabela 1). Za lokalne volitve v okviru novih 192 občin (oz. 147 občin v letu 1994) je bilo nadalje zelo pomembno tudi povezovanje strank. Na obojih volitvah so se povezovale zlasti politično sorodne stranke. Na lokalnih volitvah 1994 se je dogovarjalo šest parlamentarnih in izvenparlamentarnih strank, ki so se povezovale s slovensko pomladjo (Narodni demokrati, SLS, Slovenska nacionalna desnica, SDS in Zeleni, ter SKD, ki je bila v tem obdobju edina med temi strankami v tedanji vladni koaliciji). Koalicija se je postavljala predvsem proti LDS in ZLSD kot "starima" političnima strankama, hkrati pa tudi proti tedanji "veliki koaliciji"4, vendar je bilo znotraj nje toliko raznovrstnih in v nekaterih pogledih nasprotujočih si strank, da to povezovanje ni moglo doseči večjega uspeha. Značilnost lokalnih volitev 1994 je tudi dejstvo, da se vladajoča koalicija ni prenašala na lokalni nivo, kjer so stranke raje izbirale politično bolj sorodne partnerje. Na lokalnih volitvah 1998 je bilo povezovanja političnih strank še veliko manj. Kljub temu pa je sedanja vladna koalicija5 v nekaterih občinah prenesla sodelovanje z državne ravni tudi na lokalno raven, saj ima v osmih občinah župane, ki sta jih skupaj podprli vsaj dve koalicijski stranki. Na drugi strani so se povezovale stranke desnega bloka - bolj intenzivno predvsem SKD in SDS. Llgotovimo lahko, da se je vladna SLS povezovala tako s koalicijskima partnericama kot tudi s svojimi tradicionalnimi političnimi partnerji iz iste polovice političnega spektra. Tako ima ta stranka kar 17 izvoljenih županov, ki jih je podprla v navezi s še neko drugo stranko. 4 Velika koalicija je bila sestavljena iz treh največjih parlamentarnih strank, ki pa so izvirale z obeh polovic političnega spektra - SKD. '/.LDS in LDS. 5 Po parlamentarnih volitvah leta 1996se je oblikovala vladajoča koalicija, ki pa je sestavljena iz politično dokaj nasprotujočih si strank (LDS. SLS, DeSUS). Shema 1 : Predvolilno povezovanje večjih političnih strank na lokalnih volitvah 1998 na primeru izvoljenih županskih kandidatov Slovenska ljudska stranka (SLS) s SKD v treh občinah s SDS in SKS v osmih občinah z LDS v treh občinah z LDS in ZLSD v eni občini z LDS in ZLSD in DeSUS v eni občini z LDS in DeSUS v eni občini skupaj izvoljeni skupni kandidati v 17 občinah (5 različnih partnerjev) Slovenski krščanski demokrati (SKD) s SLS v treh občinah s SDS in SLS v osmih občinah s SDS v treh občinah skupaj izvoljeni skupni kandidati v 14 občinah (2 različna partnerja) Liberalna demokracija Slovenije (LDS) 223 z ZLSD v štirih občinah -- s SLS v treh občinah s SLS in ZLSD v eni občini s SLS in ZLSD in DeSUS v eni občini s DeSUS in ZLSD v dveh občinah s SLS in DeSUS_v eni občini_ skupaj izvoljeni skupni kandidati v 12 občinah (3 različni partnerji) Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS) s SKD v treh občinah s SKD in SLS v osmih občinah skupaj izvoljeni skupni kandidati vil občinah (2 različna partnerja) Združena lista socialnih demokratov (ZLSD) z LDS v štirih občinah z ZZP in IDS v eni občini s SLS in LDS v eni občini s DeSUS in LDS v dveh občinah s DeSUS in LDS in SLS v eni občini skupaj izvoljeni skupni kandidati v 9 občinah (5 različnih partnerjev) VIR: rezultati Republiške volilne komisije Analiza volilnih rezultatov na lokalnih volitvah v letih 1994 in 1998 Predpostavka nekaterih političnih strank, da jim bo manjše število volilnih enot omogočilo pomembno večji delež volilnih glasov, sicer ni bila nerealna, vendar se je v večji meri uresničevala na lokalnih volitvah v letu 1994, na lokalnih volitvah 1998 pa le v manjši meri. Preden analiziramo volilne rezultate naj opomnimo, da je povečevanje števila občin iz 62 na 147 in kasneje na 192 rezultat dejstva, da se je povečalo število majhnih občin", ki imajo majhno število volivcev, kjer ima en glas veliko večji vpliv kot v največjih mestnih občinah. Tako je vprašljivo, ali zmaga v majhnih občinah lahko odtehta volilni uspeh v le eni veliki mestni občini, ki ima več volivcev kot vse majhne občine skupaj.7 V naslednjih tabelah smo razdelili slovenske občine po velikosti glede na število prebivalcev skladno s 116.členom Zakona o lokalnih volitvah, v katerem je tudi določeno število članov občinskega sveta po občinah. Tabela 2: Velikost občine glede na število prebivalcev in volilna udeležba - primerjava lokalnih volitev 1994 in 1998* 224 Velikost občine Volilna udeležba Volilna udeležba v %(1994) v% (1998) Do 3000 67.12 67.82 3001-5000 68.87 66.95 5001-10000 66.22 64.27 10001-15000 69.56 60.70 15001-20000 64.38 60.07 20001-30000 64.89 57.34 30001-100000 59.36 58.50 nad 100000 55.29 45.16 Skupaj država 62.75 58.27 *podatki Republiške volilne komisije in vladne službe za lokalno samoupravo Volilna udeležba na lokalnih volitvah v letu 1998 je bila manjša kot na lokalnih volitvah v letu 1994, čeprav le za slabih pet odstotkov. To najbrž lahko pripišemo konsolidaciji novega sistema lokalne demokracije, ki se je zgodila v prvem mandatu predstavniških organov občin, ki so z lokalnimi volitvami 1998 vstopile že v drugi mandat po vzpostavitvi novega sistema lokalne samouprave. Slednjo ugotovitev potrjuje tudi podatek, da je bila udeležba višja kot na zadnjih volitvah le v najmanjših občinah, med katerimi pa je bilo tudi največ novoustanovljenih občin, 5 V primeru občine Ljubljana navedena ugotovitev ne velja, saj je ta občina nastala z združitvijo večih manjših občin v veliko mestno občino. 7 '/.a primer naj povemo, da je bilo v vseh slovenskih občinah z do vključno 5.000 prebivalcev na lokalnih volitvah J998 oddanih 73-200 glasovnic, v največji slovenski občini - Ljubljani - pa 93.000 glasovnic. ki jih je Državni zbor ustanovil v letu pred volitvami in v katerih so bile to sploh prve volitve za predstavniška telesa samostojne občine. Župan je z zadnjo spremembo Zakona o lokalni samoupravi8 postal ključna figura v občini, saj je nasproti občinskemu svetu izrazito pridobil na politični moči, zato je smotrno analizirati tudi rezultate volitev za župane. Na podlagi preglednice lahko ugotovimo, da je največ kandidatov za župane predlagala SLS', ki ji tesno sledijo SDS, LDS in SKD. Kar v 109 občinah so lahko volivci volili tudi neodvisne kandidate. Kot je razvidno iz preglednice, so bili kar v 44 občinah izvoljeni neodvisni kandidati, torej kandidati, ki jih niso predlagale politične stranke, kar kaže na sorazmerno veliko mero zaupanja volivcev v izvoljene kandidate, saj je bila večina od le-teh izvoljena že kar v prvem krogu volitev. Po drugi strani pa lahko ugotavljamo sorazmerno veliko mero nezaupanja volivcev do političnih strank. Med političnimi strankami so v ospredju ponovno tiste štiri stranke, za katere smo že ugotovili najboljšo stopnjo organiziranosti na lokalni ravni. Na županskih volitvah je tako premočno zmagala SLS, ki ima kar v 57 občinah župane, ki jih je predlagala bodisi samostojno bodisi skupaj z ostalimi političnimi strankami. Tabeia 3- Primerjava vloženih kandidatur za volitve županov in dejansko izvoljenih županov po političn ih strankah na lokalnih volitvah 1998* Stranke Število občin, v katerih jc stranka Število izvoljenih imela samostojnega kandidata za župana županov" LDS 122 22 (34) ZLSD 89 9 (18) DeSUS 13 0(4) SKD 118 20 (34) SLS 136 40 (57) SDS 125 21 (32) SNS 7 1 Demokrati (DS) 18 3 Nestrankarski kandidati 109 44 SOPS 5 1 Zveza za Primorsko 10 2(3) Istrski demokratski svet 1 0(1) VIR: strankarska glasila, informacije sekretarjev posameznih političnih strank, strani političnih strank, na Internem, rezultati lokalnih volitev (vir: Republiška volilna komisija). * v Republiki Sloveniji je bilo v času lokalnih volitev v letu 1998 konstituirani/t 192 občin (opomba: lokalne volitve v letu 1998 so potekale v 190 občinah, saj so bile volitve v občini Horjul naknadno, v mestni občini Koper pa volitev zaradi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije ni bilo in bodo konec leta 1999) "prvo navedeno število pomeni število izvoljenih županov, ki jili je politična stranka predlagala samostojno kot kandidate samo le politične stranke, drugo navedeno število pa pomeni število izvoljenih županov, ki jih je politična stranka predlagala ali samostojno ali skupaj z drugimi političnimi strankami, " Zadnja sprememba zakona o lokalni samoupravi je začela veljati dne 18.11. 1998. " Kandidate so politične stranke predlagale bodisi samostojno bodisi v navezavi s katero od ostalih političnih strank. Pri analizi rezultatov lokalnih volitev 1998"' lahko ugotovimo, da je v vseh kategorijah občin z več kot 10.000 prebivalci premočno zmagala LDS. Ta stranka je v kategoriji občin, ki imajo od 20.000 do 30.000 prebivalcev dobila kar četrtino vseh glasov. Nasploh je LDS v vseh tipih občin dobila konstantno veliko število glasov; manjši padec je zaznati le v občinah od 5.000 do 10.000 prebivalcev, ker je SLS dobila za odstotek več glasov kot LDS. Nasploh so LDS, SDS in DeSLIS edine stranke, pri katerih ni večjega nihanja glede na velikost občine, čeprav je DeSLIS dobil seveda precej manj glasov kot LDS in SDS. Te stranke dobivajo približno enak delež glasov ne glede na velikost volilnih enot. Pri ZLDS je opaziti trend povečevanja števila glasov z večanjem števila prebivalcev v občini. Pri tej stranki tako lahko sklepamo, da je bolje organizirana zlasti v mestih, kjer ima tudi večjo volilno bazo. Zanimivo je, da se je zlasti ZLSD skozi celoten projekt reforme lokalne samouprave zavzemala za večje občine. Pri SKD in SLS zasledimo ravno nasprotni pojav, saj sta obe stranki veliko močnejši v ruralnih območjih, v mestnih območjih pa nista dobili večjega števila glasov. Neodvisni kandidati so prišli do izraza zlasti v manjših občinah in nekoliko manj v večjih. Glavna ugotovitev analize lokalnih volitev 1998 je, da so rezultati vseh političnih strank na teh volitvah v veliki meri odvisni od pokrivanja terena, to je od stopnje razvitosti organizacijske mreže občinskih in krajevnih odborov, ki so bili (ali pa ne) sposobni najti ustrezne kandidate, oblikovati liste kandidatov in vložiti kandidature za volitve županov. Stranke, ki imajo oblikovano terensko mrežo občinskih in krajevnih odborov ter so predlagale liste in vlagale kandidature za župane v čim večjem številu občin, so dobile tudi sorazmerno večji delež glasov v primerjavi z manjšimi strankami. Tabela 4 : Deleži volilnih glasov za LDS, SDS, SLS in SKD glede na velikost občine na lokalnih volitvah v občinske svete 1994 in 1998* (podatki so v %) Velikost občine glede na štpreb. LDS 1994 LDS 1998 SDS 1994 SDS 1998 SLS 1994 SLS 1998 SKD 1994 SKD 1998 Oddanih glasovnic*** (1994) Do 3000 15.1 .* 13.8 ** 20.8 ** 19.2 ** 18102 3001-5000 15.1 17.0 14.7 14.1 19.1 15.4 19.7 15.1 55149 5001=10000 15.1 15.4 13.7 14.7 19.5 16.4 21.9 13.0 142026 10001-15000 16.2 17.8 13.4 12.6 13.6 12.6 20.3 10.6 99421 15001-20000 19.7 22.8 12.0 12.5 14.5 10.5 19.2 11.7 138355 20001-30000 21.3 25.4 13.5 15.6 10.9 9.6 18.7 13.5 87449 30001-100000 17.5 22.1 13.4 14.4 9.6 7.8 16.7 9.3 120882 nad 100000 16.1 24.7 15.9 16.1 6.3 3.8 14.4 7.0 167737 Skupaj država 17.2 22.61 13.8 16.01 12.7 11.81 18.4 12.4' 829119 *podatki Republiške volilne komisije in vladne službe za lokalno samoupravo "podatki Republiške volilne komisije za najmanjši tip občin (lokalne volitve 1998) so zaradi večinskega volilnega sistema izjemno nezanesljivi, zato razumljivo niso vključeni v analizo "" razliko do 100% predstavljajo glasovi za vse ostale politične stranke ' v analizi so za leto 1998 zajeti le podatki iz občin, kjer se voli po proporcionalnem volilnem sistemu "' Pri tej analizi gre seveda za lokalne volitve kandidatov za občinske svete. Tabela 5: Deleži volilnih glasov za ZLSD, DeSUS in neodvisne liste skupaj glede na velikost občine na lokalnih volitvah v občinske svete 1994 in 1998* (podatki so v %) Velikost občine glede na št.pieb. ZLSD 1994 ZLSD 1998 DeSUS 1994 DeSUS 1998 Neodvisni skupaj 1994 Neodvisni skupaj 1998 Oddanih Glasovnic*** (1998) do 3000 6.2 ** 0.8 ** 18.0 „ 48890 3001-5000 8.9 7.6 2.0 4.4 11.7 14.2 97558 5001-10000 8.2 7.4 2.7 4.8 13.1 14.7 146005 10001-15000 12.6 10.3 3.1 5.0 8.8 13.6 124675 15001-20000 12.7 10.1 3.2 37 7.2 6,2 114787 20001-30000 13.6 9.5 1.2 4.4 9.7 5.7 110811 30001-100000 15.2 13.1 4.9 5.3 9-3 11.0 96700 nad 100000 18.3 14.8 7.7 5.1 7.9 8,0 140562 Skupaj država 13.3 11.41 4.0 5.11 9.5 11.7' 879998 * podatki Kepubliške volilne komisije in vladne službe za lokalno samoupravo " podatki Republiške volilne komisije za najmanjši tip občin (lokalne volitve 1998) so zaradi večinskega volilnega sistema izjemno nezanesljivi, zato razumljivo niso vključeni v analizo *** razliko do 100% predstavljajo glasovi za vse ostale politične stranke ' v analizi so za leto 1998 zajeti le podatki iz občin, kjer se voli po proporcionalnem volilnem sistemu 227 Precej bolj zanimiva pa je primerjalna analiza rezultatov političnih strank na - obeh zadnjih lokalnih volitvah. Glede na volilne rezultate je opaziti obstoj treh, med seboj različnih skupin političnih strank. V prvo spadajo tiste, ki so glede na lokalne volitve v letu 1994 pridobile, v drugo skupino lahko prištevamo vse tiste, ki so glede na lokalne volitve 1994 sicer pridobivale, vendar ne v vseh kategorijah občin (občine so kot sem že omenil razdeljene glede na število prebivalcev v občini), v tretji skupini pa so politične stranke, ki so v primerjavi z lokalnimi volitvami 1994 izgubile del volilne podpore. V prvo skupino lahko uvrstimo le vladno LDS, ki je glede na prejšnje lokalne volitve pridobivala prav v vseh kategorijah občin ne glede na njihovo velikost. Največ je pridobila v največjih občinah (predvsem tistih z nacl 15.000 prebivalci, ki jih lahko označimo kot najpomembnejše in tudi najvplivnejše). Očitno se je LDS primarno osredotočila na ta tip občin, saj je tukaj njen volilni rezultat za 3-8% boljši kot na zadnjih lokalnih volitvah. V občinah pod 15.000 prebivalci pa je stranka dobila le za 1-2% več glasov kot leta 1994. V drugi skupini je na vrhu SDS, ki je skupno sicer pridobila slabe 3% glasov, vendar je predvsem v manjših občinah (tistih z manj kot 15.000 prebivalci) tudi nekaj izgubila. SDS je tako kot LDS pridobila največ predvsem v večjih občinah in sicer med 0.5 in 2.5%. V to skupino bi lahko uvrstili tudi drugo vladno stranko DeSUS, ki je v primerjavi s prejšnjimi lokalnimi volitvami pridobila odstotek glasov. Omenjena stranka je volilne glasove pridobivala prav v vseh kategorijah občin, z izjemo največjih občin, torej Ljubljane in Maribora. Naj omenim še, da v to skupino spadajo tudi nestrankarski kandidati, ki so v primerjavi s prejšnjimi volitvami več volilnega zaupanja poželi zlasti v manjših občinah. V tretjo skupino pa spadajo SLS, SKD in ZLDS. Vse tri stranke so, gledano primerjalno z lokalnimi volitvami 1994, v vseh kategorijah občin izgubljale. Največ so izgubili SKD, zmagovalci prejšnjih volitev in sicer 6% glasov, če pa pogledamo še po kategorijah občin, pa celo do 9% glasov (in sicer v srednje velikih občinah, ki imajo med 5000 in 15000 prebivalcev). Nekoliko manjša izguba naklonjenosti volivcev je doletela SLS, ki je izgubila do 4% glasov. Obe omenjeni stranki sta največ izgubili zlasti v velikih občinah, nekoliko manj pa v manjših, ruralnih občinah. Tudi ZLSD je konstantno izgubljala volilno podporo v vseh kategorijah občin, vendar največ do 4%. Najmanj glasov je ZLSD izgubila v srednje velikih občinah, to je tistih z 10.000 do 20.000 prebivalci. Zaključek Lokalne volitve v letih 1994 in 1998 so imele vse značilnosti sodobnih demokratičnih lokalnih volitev kot neposrednega ter najpomembnejšega orodja lokalne demokracije. V kolikor so na lokalne volitve 1994 v večji meri še vplivale posebnosti prehodnega obdobja, saj so bile to prve volitve po reformi lokalne samouprave, je bil ta vpliv na lokalnih volitvah 1998 že nekoliko manjši, ker so bile to v večini občin že druge lokalne volitve po reformi in tretje demokratične lokalne volitve. Primerjava glasov posameznih političnih strank na lokalnih volitvah 1994 in 1998 nam dopušča ugotovitev, da je v zadnjih štirih letih prišlo do rahlega pomika v levo. Če označim ZLDS, LDS in DeSUS kot stranke, ki se nahajajo levo od sredine političnega spektra in SDS, SKD in SLS kot stranke, ki se nahajajo desno od sredine političnega spektra, lahko ugotovim, da so "leve" stranke, gledano primerjalno s prejšnjimi volitvami, pridobile 4.6% glasov, medtem ko so "desne" stranke v tem času izgubile 5.7% glasov. Tako se je razmerje političnih sil na lokalni ravni spremenilo iz 44.9 proti 34.5 v korist "desnih" strank na 39.2 proti 39.1, sicer še vedno v korist "desnih" strank. Ob tem je seveda potrebno rela-tivizirati prikazana razmerja, saj so lahko značilnosti "levega" in "desnega" na lokalni ravni iz različnih razlogov povsem drugačne kot na državni ravni. Poleg tega je v času med obojimi lokalnimi volitvami prišlo do nekaterih bistvenih premikov na državni ravni (vstop SLS v koalicijo z LDS in DeSUSom), povečala pa se je tudi politična polarizacija med obema glavnima političnima blokoma. Po volitvah je prišlo do nove porazdelitve politične moči s povsod močno LDS, medtem ko so "desne" stranke še vedno močnejše v ruralnih in manjših občinah (delno izjemo predstavlja tukaj SDS, ki je z lokalnimi volitvami 1998 postala pomemben faktor tudi v velikih občinah). Ugotovimo lahko tudi povečanje števila neodvisnih kandidatov in s tem povezano povečanje števila izvoljenih neodvisnih kandidatov za župane. Rezultati lokalnih volitev 1994 ter 1998 so pokazatelj trenda krepitve največjih parlamentarnih političnih strank, ki svojo moč z državne ravni uspešno prenašajo tudi na lokalno raven, saj so v zadnjih štirih letih izpopolnile terensko mrežo v obliki občinskih odborov, poiskale primerne kandidate za lokalne volitve ter racionalizirale politične cilje in jih v posameznih občinah prilagodile občinskim ciljem ter potrebam. LITERATURA Baldcrsheim Harald, Illner Michal, Offerdal Audun, Kose I.awrence (ur.). 1996. Local democ-racy and the processes of transformation in Hast-Central F.urope. Bouldcr. We.stview Press. Grad Franci. 1998. Lokalna demokracija - organizacija in volitve. Ljubljana. Časopisni zavod Uradni list RS. Grad Franci. 1996. Volitve in volilni sistem. Ljubljana. Inštitut za javno upravo pri PF v Ljubljani. Kos Drago, Hočevar Marjan, Kurdija Slavko. 1995. Konstituiranje novih občin : uvajanje lokalne samouprave (raziskovalna naloga). Ljubljana. Center za prostorsko sociologijo, FDV. Šmidovnik Janez. 1995. Lokalna samouprava. Ljubljana. Cankarjeva založba. Vlaj Stane. 1993- Problemi uvajanja lokalne samouprave v Sloveniji. Ljubljana. Javna uprava, št. 1-2, let.29. Vlaj Stane. 1998. Lokalna samouprava (občine in pokrajine). Ljubljana. FDV. Zaje Drago. 1995. Cilji preoblikovanja lokalne samouprave in rezultati volitev v: Projekt "Vpliv volilnih sistemov na sestavo in delovanje predstavniških teles", Lokalne volitve 1994 in njihov pomen za stabilizacijo političnega strankarskega prostora v Sloveniji - Fazno poročilo za leto 1994. Ljubljana. FDV, Inštitut za družbene vede, Center za politološke raziskave (razmnoženo). 229 VIRI --- Rezultati Republiške volilne komisije za lokalne volitve 1994 Rezultati Republiške volilne komisije za lokalne volitve 1998 Ustava Republike Slovenije Zakon o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št.72/93,7/94,33/94,61/95,70/95) Zakon o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij (Uradni list RS, št.60/94,69/94 in 56/98) Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št.72/93,14/95,24/98) Peter STANKOVIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK praksa, habitus in polje Delo Pierra Bourdieuja kot poskus teoretske sinteze v sociološki teoriji Povzetek. Delo Pierra Bourdieuja predstavlja, poleg svoje siceršnje zanimivosti zaradi številnih zelo inovativnih in celo izzivalnih poudarkov, enega od najpomembnejših poskusov teoretske sinteze v sodobni sociološki teoriji. Kot mnogi drugi teoretiki tudi Bourdieu izhaja iz prepričanja o problematičnosti poenostavljajočih, na zgolj eno plat družbene dinamike (družbene strukture ali kreativno delovanje akterjev) osredotočenih klasičnih socioloških razlag. Da bi presegel to neplodno cepitev, vpelje Bourdieu dinamično triado praksa-habitus-polje, pomočjo katere poskuša upoštevati obe plati družbene dinamike. Avtor članka z analizo vseh treh konceptov znotraj te triade pokaže, da Bourdieu s takšnim nastavkom ni dosegel zastavljenega cilja, saj njegove rešitve ustrezno konceptua/i-zirajo zgolj strukturalni vidik (polje), pri čemer faktor keativnega delovanja posameznikov (praksa) obvisi v zraku kot neka povsem odvisna spremenljivka. Ključni pojmi: Pierre Bourdieu, sociološka teorija, teoretska sinteza, družbene strukture, družbeno delovanje, liabitus, polje, praksa, okus, družbeni razredi. Uvod Dogajanje v sodobni družboslovni teoriji je v zadnjem času kar burno: podirajo se mnoge doktrinarne (kritično prevpraševanje statusa znanstvenih spoznanj) in idelološke (kriza marksizma po padcu berlinskega zidu) samoumevnosti, brišejo meje med disciplinami, nastajajo mnoge nove paradigme in teoretske perspektive, povezujejo se do nedavnega tako rekoč izključujoče se teoretske pozicije, vse skupaj pa s svojim radikalnim skepticizmom še dodatno zapletajo post-moderni relativisti. Tudi sociološka teorija, kot del tega širšega dogajanja, doživlja serijo premikov in notranjih prestrukturiranj, s katerimi poskuša ohraniti pojasnjevalno zanimivost v tem turbulentnem okolju. V tem kontekstu lahko ugotovimo, da je moč vse omenjene procese najti tudi v sociološki teoriji, kljub temu pa je verjetno v primerjavi z drugimi disciplinami njena posebnost intenzivno osredo- * Mag. Peter Stankovič, asistent na Fakulteti za družbene vede. točanje na problem, ki ga imenujemo iskanje teoretske sinteze. V drugi polovici dvajsetega stoletja so se namreč pojavili mnogi teoretiki (Parsons, Berger in Luckmann, Giddens itd.), ki so opozarjali, da so tako rekoč vse sociološke teorije zavezane eni od dveh metateoretskih paradigem: nekatere teorije so utemeljene na predpostavki o ontološkem primatu človekovega delovanja, druge pa na predpostavki o zunanjosti, objektivnosti danih družbenih struktur Med teorijami, ki izhajajo iz temeljne postavke o tem, da družbeni svet nastaja šele skozi nenehno kreativno, interpretativno dejavnost posameznikov v procesu komuniciranja, se najpogosteje omenjajo simbolični interakcionizem, etnometo-dologija, teorija racionalne izbire in fenomenološka sociologija, na nastanek te sociološke tradicije pa je odločilno vplival Max Weber s svojo neokantovsko podmeno o pomenu razumevanja smisla delovanja družbenih akterjev. Nekoliko poenostavljeno rečeno so tako imenovane "objektivne" družbene relacije (strukture) iz zornega kota teh socioloških šol zgolj posledica različnih aktivnosti udeležencev družbenih procesov, s tem pa za analizo manj pomembne. Po drugi strani pa imamo mnoge teorije, ki izhajajo iz tako rekoč povsem obratne domneve, po kateri je družba neke vrste objektivno dejstvo, ki se obnaša in razvija po bolj ali manj danih zakonitostih, to pa pomeni, da se na konkretne motive in ravnanja posameznikov, ki družbo tvorijo, sociologom ni potrebno pretirano ozirati. Takšno razmišljanje je s svojo preformulacijo Comtovega pozitivizma (Giddens 1995, 144-146) utemeljil Durkheim z metodološkim posmlatom o družbenih dejstvih kot o pojavih siti generis', najpomembnejše teorije te sociološke tradicije pa so funkcionalizem, konfliktna teorija, strukturalizem in nekatere različice marksizma (npr. Althusser). Pri tem je pomembno to, da se je sociološka teorija, iz te nove optike videna kot dve meta-teoretski tradiciji, mnogim sodobnejšim teoretikom izkazala kot problem. Med številnimi avtorji se je namreč utrdilo prepričanje, da vsaka teorija, ki, pa čeprav zgolj iz metodoloških razlogov, svoje pojasnjevanje utemeljuje v (zgolj) enem polu družbene resničnosti, že po definiciji ne samo da izgublja drugi pol, ampak navadno tudi konča v spornem ontologiziranju tistega pola, iz katerega izhaja. Glede na to nas torej ne sme presenetiti dejstvo, da so se že pred desetletji pričeli pojavljati pozivi k bolj integralnemu oblikovanju teorij, ki bi bolj dosledno upoštevalo oba pola družbene realnosti, tako mikro kot makro raven, oziroma tako princip kreativnosti delujočih akterjev kot emergentne značilnosti družbenih struktur. Na ta način naj bi bilo možno preseči očitno precej enostranski in poenostavljajoč stil teoretiziranja velikega dela sociološke klasike. Prvi pomembnejši poziv te vrste je delo Družbena konstrukcija realnosti Petra L. Bergerja in Thomasa Luckmanna (1966), sledila pa so tudi mnoga druga, kot izredno odmevno delo v sociološki skupnosti pa omenimo le še Giddensova Nova pravila sociološke metode (1976). Kot odgovor na te pozive so se na začetku osemdesetih let pričeli pojavljati mnogi konkretni poskusi oblikovanja takšnih teorij, ki so v skladu z omenjenimi spoznanji o problematičnosti "enostranskih" razlag poskušali povezovati obe ' Za identifikacijo globljih filozofskih korenin obeh omenjenih socioloških tradicij glej: Dame 1978. metateoretski tradiciji, se pravi upoštevati tako faktor kreativnosti akterjev v njihovih vsakdanjih rutinah kot tudi dejstvo, da se družba v praksi posameznikom vendarle kaže kot nekaj danega, nekaj kar obstoji in na kar nimamo kakšnega velikega vpliva. Prizadevanje za integracijo in sintezo različnih teoretskih predpostavk, pogosto celo odkrito nasprotujočih si spoznanj različnih socioloških šol v nove, kompleksnejše teoretske sisteme, je nedvomno v pomembni meri revita-liziralo sociološko teoretsko dejavnost hkrati pa se postavlja vprašanje, koliko so ti poskusi v resnici uspeli. Kot bomo pokazali v nadaljevanju na primeru teoretske sinteze v delu francoskega sociologa Pierra Bourdieuja, iskanje bolj uravnoteženega teoretskega okvira sploh ni enostavno. Kaj rado se namreč zgodi, da avtor, kljub svojim drugačnim namenom, skozi zadnja vrata v svoj teoretski model pripelje nazaj natanko tiste pristranske poudarke, ki se jim je želel izvorno izogniti. Ta problem sicer odpira mnoga vprašanja o vsebini in formi sodobnega sociološkega teoretiziranja, konec koncev tudi o tem, koliko je neka dosledna sinteza sploh zaželjena. Ker pa za takšne refleksije tu ni dovolj prostora, se bomo v nadaljevanju omejili na predstavitev Bourdieujeve sociološke teorije kot poskusa teoretske sinteze. Tukaj izhajamo iz predpostavke, da bralci poznajo vsaj nekatere segmente Bourdieujevega dela, saj je to zaradi svoje provokativnosti in družbene kritičnosti tudi v nekoliko širši javnosti dobro poznano. Glede na to bomo predvsem poskusili pokazati, kako so ti njegovi koncepti vpeti v širši teoretski kontekst sodobnega iskanja teoretske sinteze, ter opozoriti, zakaj Bourdieu v tem projektu ni bil uspešen. Hkrati bomo hkrati poskusili izpostaviti tudi tiste segmente njegove teorije, zaradi katerih smo prepričani, da je njegovo delo, kljub neuspešnemu projektu teoretske sinteze, vendarle na mnogih mestih za sociologe še kako zanimivo. Teoretska sinteza v delu Pierra Bourdieuja Pierre Bourdieu je odmevni in vplivni francoski sociolog, ki po svojih nekon-vencionalnih teoretskih zanimanjih in inovativnih rešitvah v precejšnji meri štrli iz množice sodobnih družboslovnih mislecev. Kljub siceršnji nekonvencionalnosti (sociološka analiza okusa, prehranjevanja, obiskovanja galerij, boemskega življenja, "zatiralskih" strategij starejših akademikov nasproti mlajšim kolegom itd), pa stoji v samem središču njegovega projekta, podobno kot pri mnogih drugih sodobnih sociologih (Habermas, Archerjeva, Coleman, Giddens, Alexander itd), prizadevanje za preseganje tega, kar sam imenuje "'obvezno' in 'ritualno' odločanje med objektivizmom in subjektivizmom" (Jenkins 1996, 66). Objektivizem in subjektivizem predstavljata v Bourdieujevem delu binarni koncept, ki odgovarja temu, kar smo v uvodu imenovali dilema struktura/delovanje, pri čemer je bistvena njegova izhodiščna teza, da nobeden od njiju ne more predstavljati ustreznega izhodišča za sociološko analizo (glej: Bourdieu 1995, 323-324). Po Bourdieujevem mnenju namreč objektivistično usmerjeni avtorji nekako spregledujejo nedoločnost družbenih situacij in praktično spretnost akterjev, ki družbenim pravilom nikakor ne sledijo avtomatično, in s tem seveda tudi ne igra- jo svojih vlog kot roboti. Prav tako temelji objektivizem po njegovem prepričanju na zmotni predpostavki o "objektivnem" pogledu zunanjega znanstvenega opazovalca, kajti na ta način objektivisti ne raziskujejo objektivnega, empiričnega sveta "tam zunaj", temveč ga s svojo distancirajočo perspektivo zunanjega opazovalca šele konstruirajo kot "objektivno dejstvo" (Turner 1991, 508-509). Subjektivisti, ki sicer poudarjajo pomen posameznikov in njihovega aktivnega ustvarjanja družbenega, pa spregledujejo bistveno dejstvo, da delovanje posameznikov in njihove interakcije vedno potekajo v določenih (strukturalnih, institucionalnih itd.) kontekstih, od katerih je za Bourdieuja, kot bomo videli, najpomembnejši razredni položaj (Turner 1991, 509-510). Glede na te kritike ne more biti presenetljivo, da Bourdieu poskuša oblikovati teorijo, ki bi z upoštevanjem spoznanj obeh metateoretskih tradicij presegla omenjeno teoretsko cepitev: "Na eni strani objektivne strukture, ki jih sociologi konstruirajo z zapostavljanjem subjektivnih reprezentacij akterjev, oblikujejo temelj teh reprezentacij in predstavljajo strukturne omejitve interakcij, vendar pa moramo po drugi strani, če hočemo razumeti vsakodnevne boje tako individualnih kot kolektivnih akterjev za spremembo ali ohranjanje teh struktur, vendarle upoštevati tudi ravno te subjektivne reprezentacije" (Bourdieu 1995, 324). Povedano z drugimi besedami, Bourdieu je prepričan, da mora dobra sociološka teorija z dinamičnimi koncepti dialektično upoštevati tako objektivistični kot subjektivistični zorni kot oziroma segment realnosti (Bordieu 1995, 324, glej tudi na primer: Bourdieu 1994, 244). Da bi se približal temu idealu, ta francoski sociolog v sam temelj svoje teorije postavi konceptualno trojico, prakso, habitus in polje. Skozi koncept prakse poskuša prijeti moment subjektivne resničnosti akterjev v družbenih procesih, njihovo kreativnost in aktivno prizadevanje spreminjanje sveta okoli sebe, skozi koncept polja poskuša razumeti objektivne družbene (strukturalne) pogoje, znotraj katerih bolj ali manj svobodno delujejo posamezniki, habitus pa predstavlja omenjeni dinamični koncept, skozi katerega poskuša Bourdieu prijeti vzajemno vplivanje subjektivnih in objektivnih značilnosti družbenega v njegovem dialektičnem bistvu. Habitus v tem smislu predstavlja bistveni moment Bourdieujeve teoretske sinteze. Poglejmo si te koncepte nekoliko pobliže. Praksa Skozi koncept prakse poskuša Bourdieu konceptualizirati nedoločnost delovanj posameznikov, njihovo kreativnost, svobodo in inovativnost v vsakodnevih dejavnostih. Pri tem pa je potrebno takoj opozoriti, da se Bourdieu na mnogih mestih odločno distancira od takšnega ontologiziranja človekove svobodne volje kot je značilno na primer za francoske eksistencialiste ali ameriške predstavnike teorije racionalne izbire. Njegova vizija posameznikove kreativnosti in svobode je namreč bistveno zmernejša. Po njegovem prepričanju je tako praksa nekaj med nezavednim igranjem pravil, ki jih v naših vsakdanjih življenjih pogosto jemljemo kot samoumevna, in nedoločnostjo in fluidnostjo, ki sta posledica sposobnosti akterjev za improviziranje znotraj teh pravil in njihovih različnih interesov (Jenkins 1996, 70-72). Z či nas je tukaj pomembno dejstvro, da je Bourdieu pri konceptuali- zaciji prakse precej previden: kljub temu, da načelno sprejema pomen reflek-sivnosti in kreativnosti posameznikov v njihovih vsakodnevnih soočenjih z okolico, v svojih spisih dejansko pušča bolj malo prostora za takšno avtonomijo delovanja. Ko govori o praksi, Bourdieu na primer nenehno poudarja, da je zanj praksa predvsem delanje stvari, ne glede na to, ali za tem stoji kakšno refleksivno vedenje. In še več, Bourdieu izhaja iz prepričanja, da je večina tega, kar počnemo v naših življenjih, enostavno prevzeto skozi mehanizme socializacije kot nekaj samoumevnega. To utemeljuje s trditvijo, da se z različnimi okoliščinami v toku življenja ne samo soočamo, ampak smo še pred tem predvsem sami del teh okoliščin. "Znotraj njih smo namreč odrasli, se učili in prevzeli palete različnih praktičnih kulturnih kompetenc, vključno z našimi družbenimi identitetami (občutek položaja, ki ga imamo v družbenem prostoru), kar nas napravi precej nezmožne dojemanja družbene resničnosti, v vsej njeni arbitrarnosti, drugače kot nečesa 'kar pač tako je' (...)" (Jenkins 1996, 70). V tem smislu Bourdieu primerja družbene prakse z igranjem iger: virtuozno improviziranje je možno šele, ko se dobro naučimo pravil igre (Jenkins 1996,71). Ne da bi se načelno ne strinjali s temi Bourdieujevimi uvidi, toda glede na to, da poskuša s tovrstno konceptualizacijo prijeti "subjektivni" pol družbene dinamike, moramo vendarle opozoriti, da že na tem izhodiščnem nivoju načelno deklarirano kreativnost posameznikov v pomembni meri omejujejo skozi socializacijo in navade različna objektivistična strukturna razmerja. Če iz didaktičnih namenov stvar nekoliko zaostrimo, ugotovimo, da so Bourdieujevi akterji v svojem bistvu neki precej pasivni ujetniki navad, vsakdanjih rutin in konvencij, na ta način pa predstavljajo bolj šibek protipol konceptu polja, ki stoji na drugi, objektivistični strani kontinuuma družbene resničnosti. To velja še toliko bolj, ker Bourdieu definira polje, za razliko od prakse, v zelo trdih in odločnih terminih. Polje Ko poskuša Bourdieu predstaviti svojo vizijo objektivnega pola družbenega, govori o polju kot o različnih razmerjih med objektivnimi pozicijami. Te pozicije lahko zasedajo tako individualni kot kolektivni akterji in obstajajo kot nekaj, kar se kaže posameznikom kot nekaj povsem zunanjega, danega. To polje objektivnih razmerij se nadalje deli na delno avtonomna polja znotraj družbenega sveta (na primer umetniško, religiozno in ekonomsko), vsako od njih pa ima svojo specifično logiko organizirano glede na vložke, ki so "v igri" (Bourdieu 1995). Kot večina drugih sodobnih francoskih družboslovcev, ki izhajajoč iz Nietzscheja poudarjajo pomen boja in moči v družbenih procesih, tudi Bourdieu pripisuje velik pomen bojem, v katere so zapleteni akterji na različnih pozicijah. Polje je tako strukturirano kot sistem razmerij moči, v katerem si akterji prizadevajo izboljšati ali vsaj ohraniti svoj dostop do dobrin (kapitalov), ki so znotraj določenega polja pomembne. Ključne dobrine, okoli katerih potekajo boji, Bourdieu klasificira v štiri tipe kapitalov. Ekonomski kapital pomeni predvsem denar, socialni kapital označuje zveze s pomembnimi drugimi, se pravi umeščenost v mrežo koristnih poznanstev, kulturni kapital predstavlja izobrazbo, hkrati pa tudi navade, manire, okus in življenjski stil, ter simbolni kapital, ki pomeni prestiž in družbeni ugled. Pri tem je za Bourdieuja bistveno, da se posamezniki glede na posedovanje različnih kapitalov razvrščajo v različne družbene razrede. Zelo splošno rečeno pripadajo posamezniki, ki imajo največ ekonomskega, socialnega, kulturnega in simbolnega kapitala dominantnemu razredu, tisti ki imajo teh kapitalov manj srednjemu razredu, tisti, ki pa imajo vseh teh kapitalov zelo malo, pa pripadajo nižjemu razredu. Znotraj teh razredov pa obstajajo tudi velike razlike. Intelektualci so na primer del dominantnega družbenega razreda, vendar pa imajo ekonomskega kapitala sorazmerno malo. Njihova moč je predvsem v kulturnem in simbolnem kapitalu. Po drugi strani pa imajo na primer menedžerji, prav tako pripadniki dominantnega razreda, zelo veliko ekonomskega kapitala, vendar hkrati običajno dosti manj kulturnega in simbolnega kapitala (kot intelektualci) (Turner 1991, 512-513). Takšne razlike bi sicer lahko našli znotraj vsakega od omenjenih razredov, ampak tukaj ni dovolj prostora za opisovanje vseh teh odtenkov. Za nas sta tu pomembna predvsem dva Bourdieujeva poudarka. Prvič, dolgoročno se nesorazmerja med različnimi kapitali, ki jih posameznik poseduje, zmanjšujejo (na primer: neizobražen delavec, ki na hitro obogati, pošlje svoje otroke v boljše šole in jim na ta način zagotovi ne le dosti ekonomskega kapitala, ampak tudi več drugih kapitalov) in drugič, vsi udeleženci si prizadevajo priti do čim več različnih kapitalov. Pri tem so lahko njihove strategije zelo različne. Za primer navedimo relativno pogost primer iz prejšnjega stoletja, ko so obubožane aristokraske družine poročile svojega sina s hčerjo (oziroma obratno) kakšnega novopečenega finančnega magnata. S to poroko si plemiška družina s pomočjo svojega kulturnega in socialnega kapitala pridobi še ekonomski kapital, družina magnatov pa si zahvaljujoč svoji ekonomski moči s poroko pridobi še manjkajoči ugled in prestiž (simbolni kapital)-. Bourdieu v svoji teoriji bojev znotraj različnih polj posveča tudi veliko pozornosti državi. Ta po njegovem mnenju predstavlja prostor boja za monopol nad tem, kar imenuje legitimno simbolno nasilje. Tovrstno simbolno nasilje je mehko nasilje nad posamezniki, ki posredno, najpogosteje skozi različne mehanizme kulture, oblikuje družbeni konsenz o pravilnem in normalnem (Bourdieu 1985, 205 in naprej). Skozi uporabo simbolnega nasilja se tako povsem arbitrarna hierarhija med družbenimi razredi pokaže kot nekaj naravnega. Za primer vzemimo "prefinjen" meščanski okus, spoštovanje umetniških del visoke kulture. Čeprav bi meščani (buržuazija) radi predstavili to prefinjenost kot samoumevni dokaz o svoji estetski, intelektualni in tudi siceršnji večvrednosti (distanciranje od nižjih razredov), ni ta po Bourdieuju v bistvu nič drugega kot zgolj izraz določenega -' Romani [liscev iz lega časa (Balzac. Vlaubert, de Metupassmu, Proust, \Vharlonova ild.) so polni takšnih primerov in nedvomno predstavljajo lepo ilustracijo Bourdieujevih argumentov. Nam časovno bližji pa je primer poroke bodoče Jaajueline Kennedv (hči razmeroma revne francoske piemkinje) z najstarejšim sinom iz bogate, a ne ravno ugledne družine irskih Američanov. Zavezništvo stila in okusa z denarjem in vplivom se je izkazala na volitvah za predsednika ZDA in v letih John R Kennedyevega predsedovanja kot odlična. okusa ljudi v podobni razredni situaciji. Za dejansko večvrednega ga naredi šele država, ki s kanonizacijo takšnega specifičnega razrednega okusa skozi izobraževalni sistem legitimira superiornost meščanskega razreda. Vsi pripadniki drugih razredov, ki se poskušajo povzpeti na socialni lestvici morajo tako najprej skozi proces šolanja osvojiti ta specifični kulturni kapital, s tem da so seveda tukaj v naprej hendikepirani: za razliko od otrok iz meščanskih družin se v šoli učijo neke kulture, ki jim je v osnovi tuja. Očitno je torej, da kontrola nad državo in s tem nad njenimi sredstvi simbolnega nasilja predstavlja veliko prednost v bojih znotraj polja, zato ne more biti presenetljivo, da je boj "za državo" (se pravi politika) še posebej intenziven. Zaradi množice tovrstnih nedvomno izredno lucidnih tividov v pestro dinamiko razmerij in odnosov med ljudmi na različnih položajih, Bourdieujevo delo prav gotovo še dolgo ne bo izgubilo svoje aktualnosti. Pri tem seveda njegovo osre-dotočanje zgolj na družbene razrede kot ključne parametre dogajanja v strukturi-ranem prostoru, ki ga sam imenuje polje, deluje nekoliko omejujoče, saj v sodobnih pluralnih družbah verjetno ravno ta kategorija igra vedno manjšo vlogo3. Kljub temu pa Bourdieu v tej navezi vendarle odpira toliko zanimivih vpogedov, da res ne moremo drugače, kakor da občudujemo njegovo resnično lucidnost v razmišljanju. Ta pride še posebej do izraza skozi njegov koncept habitusa. Bourdieujev ključni argument je namreč ta, da objektivni položaj posameznikov v polju (razred, frakcija znotraj razreda in družbeni izvor) oblikuje njihove kulturne kode do te mere, da posamezniki, ki zasedajo podoben položaj v družbeni strukturi, oblikujejo podobne načine klasificiranja stvari, znakov in ljudi v svetu (Turner 1991, 515). Na ta način se oblikujejo specifične razredne kulture ljudi, ki v določenem razrednem položaju razvijejo podobne vzorce razmišljanja, vrednotenja, okusa itd. Habitus Ko Bourdieu poskuša prijeti družbeno dinamiko v dialektični vzajemni pogojenosti družbenih struktur in aktivnih posameznikov, predstavi koncept habitusa, ki posreduje med stratificiranim družbenim prostorom (oziroma poljem) in posamezniki, ki le-tega prek svojega praktičnega delovanja reproducirajo (Škrlep 1997, 239)'. Pri tem izhaja iz pomena družbene (razredne) situacije v katero je posameznik socializiran. Vsi ljudje, ki izhajajo iz podobnih razrednih pogojev namreč po Bourdieuju skozi proces učenja od svoje okolice prevzamejo set podobnih dispozicij za vrednotenje in razumevanje sveta, te dispozicije (kot razredna kultura) pa kasneje v življenju v pomembni meri določajo, kakšne življenjske stile bodo imeli posamezniki, kakšne bodo njihove navade, okus, preference itd. Ali kakor pravi Andrej Škrlep, "(...) določena razredna pozicija in nanjo J Vzemimo za primer zelo razširjena suhkulturna gibanja med mladimi v razvitih zahodnih družbah, kjer mladi iz dobro stoječih družin oponašajo življenjske stile marginalnih delov populacije (klošarjev, kmetov itd.). 4 'lit velja opozorili, daje nastavitev problema, kako razumeli dialektika odnosa med strukturami in posamezniki, ki jih v svojem delovanju reproducirajo, zelo podobna Giddensovi. Glede na to, da oba avtorja poskušata oblikovali teoretska sintezo, to seveda ne more bili presenetljivo. vezan stil življenja, v katero je posameznik socializiran, podeli njegovemu habitusu specifično identiteto, ki strukturira njegov individualni sistem shem; zato je posameznikov individualni sistem shem podoben sistemom shem vseh tistih posameznikov, ki so se razvijali v enakih ali podobnih pogojih" (Škrlep 1997, 243). Pri tem je pomembno poudariti, da ljudje ostajajo avtonomni in v skrajni kon-sekvenci lahko delajo čisto vse, kar jim paše, toda njihov habitus po Bourdieuju vendarle deluje tako, da bodo najverjetneje delovali podobno kot drugi pripadniki istega razreda, pa četudi gre na primer za neko novo, neznano situacijo. Bourdieu v tem smislu pravi, da je "habitus tako sistem shem produkcije praks kot tudi sistem dojemanja in vrednotenja praks. Na obeh teh dimenzijah pa njegovo delovanje izraža družbeni položaj, znotraj katerega je nastal" (Bourdieu 1995, 328). Sistem razredno specifičnih dispozicij, ki so jih posamezniki v teku svojih življenj pridobili, se na ta način izražajo kot habitus v tako zelo različnih segmentih vsakdanjega življenja, kot so na primer preživljanje počitnic, stil oblačenja, izbira pohištva, vrsta in način rekreacije, branje časopisov itd. Vsaka razredna kultura, ki jo posameznik v času svojega odraščanja ponotranji, namreč odraža spekter vrednot, ki so vezane na specifičnost življenjske situacije v kateri se nahajajo predstavniki določenega razreda. Kot bomo videli, je na primer v delavskem razredu zaradi ekonomske šibkosti delavcev prevladujoča vrednota praktičnost pri delanju stvari (Bourdieu to imenuje okus nuje). V svojem obsežnem delu, La Distinction (1979) je Bourdieu objavil rezultate izredno ambiciozne raziskave okusa, ki dejansko kažejo na močno korelacijo med različnimi navadami in izbirami na eni strani in razrednim položajem na drugi. Za ilustracijo si iz te knjige oglejmo znamenit primer Bourdieujeve analize obeda. Bourdieu je skozi podrobno emprično raziskavo pokazal, kako pri prehranjevanju vladajo v Franciji zelo različne navade med meščanstvom in med delavstvom. Medtem ko je pri delavcih glavni imperativ vsebina (kvalitetna, močna, obilna hrana), je meščanski obed organiziran predvsem okoli forme prehranjevanja (kosila so formalne priložnosti, ki od prisotnih zahtevajo lepo vedenje, diskretno uživanje v hrani, uglajeno konverzacijo itd.). Delavski razredni položaj (slabe plače, trdo fizično delo) tako opremi pripadnike tega razreda s habitusom, ki na področju prehranjevanja visoko vrednoti hrano, ki tako v simbolnem kot v realnem smislu predstavlja moč in varčevanje. Lep primer tega so veliki, lepi kosi mesa (hrana, ki predstavlja moč), ki jih dobijo moški, ki morajo reproducirati svojo moč za trdo delo v tovarnah, in ostanki kosila, s katerimi se navadno sprijaznijo ženske (varčevanje). Delavski habitus, ki izraža varčnost, se lepo kaže tudi na primer v trenutku, ko po juhi gospodinja ponudi nove krožnike, omizje pa jo po pravilu dobrodušno zavrne, češ, zakaj bi po nepotrebnem mazali krožnike, saj lahko pojemo glavno jed tudi iz krožnikov od juhe (Bourdieu 1994, 190-201). Povsem drugačen je meščanski obed, ki se vrti predvsem okoli forme. Forma pomeni predvsem ritem pri prehranjevanju, ki implicira pričakovanje, prekinitve in zadrževanje. Meščani tako preden pričnejo jesti počakajo, da vsi dobijo hrano, drug drugemu prijazno podajajo jedi in vsi pazijo, da ne bi bili videti požrešni. Jedi si sledijo po strogem zaporedju in vsaka naslednja pride na mizo šele, ko so ostanki prejšnje skrbno odstranjeni. Meščani so med kosilom, ne glede na to, ali je priso- Len kakšen tujec ali ne, lepo oblečeni in na ta način le še poudarjajo občutek reda in zadržanosti, ki se ga ne sme nikoli zanemariti (Bourdieu 1994, 196). Bourdieu ugotavlja, da je meščanski poudarek na formi obedovanja tisti tipično meščanski estetski presežek, ki pripadnikom tega razreda omogoča, da poudarijo svojo različnost od delavskega razreda, ki se mora zaradi ekonomske nuje podrejati imperativom pomankanja. Če je za delavski obed zaradi ekonomske nujnosti značilna določena praktičnost (bistvo prehranjevanja je prehranjevanje), meščani z estetizacijo obeda poskušajo ta grobi, materialistični vidik čim bolj zakriti (ibid.). Na ta način poudarijo svojo nezavezanost imperativom pomanjkanja, svojo osvobojenost od ekonomske nuje. Izpostavljanje te razlike je po Bourdieujevem prepričanju tudi temelj drugih razlik v okusu. Omenimo na kratko še dva primera, ki morda bolj kot karkoli drugega ilustrirata lucidnost Bourdieujevih uvidov. Pri oblačenju delavski razred najbolj zanima praktična vrednost obleke (udobnost, koliko dolgo bo držala, njena cena itd.), medtem ko je pri meščanstvu kriterij ravno obraten (estetska vrednost obleke ne glede na njeno ceno, udobnost ali trajnost) (Bourdieu 1994, 200-202). Lahko bi torej rekli, da je tudi pri oblačenju glavni motiv meščanstva distanciranje, želja pokazati, da jim, za razliko od delavcev, ni potrebno skrbeti za vsak frank (ali tolar), ki ga zapravijo'. Podobno Bourdieu razlaga tudi meščansko zanimanje za umetnost in filozofijo. Ker si to lahko privoščijo in ker niso odraščali v pomanjkanju, ki bi jim lahko povzročalo slabo vest pri ukvarjanju s takšnimi zadevami, meščani še dodatno gojijo estetizacijo vsakdanjega življenja z zanimanjem za tako ekstremno "nekoristne" (iz praktičnega zornega kota seveda) konjičke, kot sta to umetnost in filozofija (Turner 1991, 516-517). Habitus je torej v specifični razredni situaciji pridobljen, relativno stabilen set svetovnonazorskih orientacij, ki se udejani v delovanju. Pri tem je pomembno, kot je pokazal Richard Miinch, da se habitus enega delavca (na primer) oziroma kolektivni habitus delavcev kot celote, izkaže kot bolj obstojen od njihovih priložnostnih želja in interesov. Habitus je na ta način "reprezentacija trajnosti družbene strukture in organizacije znotraj posameznika" (Miinch 1994,141). Povedano z drugimi besedami, habitus predstavlja tisti segment posameznikov, kjer se je razredna struktura vpisala v njihova telesa. Bourdieu v tem kontekstu uporablja izraz hexis, ki se nanaša prav na na to značilnost habitusa, da je dobesedno utelešen: označuje kako "se nosimo", našo držo, hojo, geste itd. (Jenkins 1996,75). V telesnemu hex-isu se tako idiosinkratično (osebnostno) srečuje s sistemskim (družbenim) in tako predstavlja vezni člen med posameznikovimi subjektivnimi svetovi in kulturo, v katero so bili vrojeni. "Telesni hexis je realizirana politična mitologija, u-telešena in oblikovana v permanentno dispozicijo kot trajni način govora, drže in torej s tem tudi občutenja in razmišljanjaš Tako utelešeni principi stojijo daleč preko dometa naših zavesti in zatorej jih z voluntarističnim in namenskim delovanjem ne moremo spremeniti, prav tako tudi ne eksplicirati..." (Bourdieu, citirano po: Jenkins, 1996 75). Jenkins navaja, kako Bourdieu za ilustracijo takšne utelešenosti druž- 5 Vse to moramo seveda razumeli v kontekstu omenjenega Bourdieujevega videnja družbe kol polja bojev mecl različnimi razredi, frakcijami in posamezniki. benih razmerij uporablja svoje zgodnje antropološke izkušnje iz Alžirije. V plemenu Kabylia se po njegovem mnenju politika spola razkriva skozi načine hoje, gledanja in celo stanja pri miru. "Ženski ideal skromnosti in zadržanosti tako usmerja njeno telo navzdol, k tlem, medtem ko se idealni moški usmerja navzgor oziroma nasproti drugim moškim" (Jenkins 1996, 75). Pri tem pa je potrebno vendarle opozoriti, da Bourdieu ne vidi razredne in stanovske določenosti posameznika povsem statično in fiksno, saj poudarja časovno sukcesivnost akumulacije izkustev, ki časoma vodijo od "restrukturiranja k restrukturiranju" habitusa (Škrelep 1997, 241). Posameznik v tem smislu v svoji osebni karieri prehaja iz enega družbenega razreda v drugega, pri čemer sicer ohranja svoje stare dispozicije, vendar pa hkrati tudi privzema in oblikuje nove (ibid.). Na ta način torej Bourdieu nekoliko "mehča" svojo relativno togo shemo družbene dinamike, kjer ljudje ravnajo bolj ali manj znotraj danih razrednih dispozicij in bi bila, če karikiramo, morda ustreznejša za opis kakšne zelo rigidne družbene strukture (kot na primer indijski kastni sistem) kot pa za sodobne, prehodne in (vsaj do neke mere) odprte družbe. Kljub temu pa smo prepričani, da takšni popravki niso dovolj. Neuspela teoretska sinteza Specifični Bourdieujev prispevek preseganju kontroverze struktura/delovanje je torej v oblikovanju koncepta habitusa, ki v sebi združuje tako moment subjektivnega voluntarizma kot moment objektivne resničnosti določenih družbenih strukturalnih razmerij. Posamezniki se kot avtonomni akterji v svojih življenjih odločajo samostojno, po lastnih preferencah, vendar pa so hkrati te preference v pomembni meri oblikovane skozi socializacijo v specifično razredno kulturo. Na nekem najsplošnejšem nivoju lahko ugotovimo, da je Bourdieu uspel oblikovati dinamično pojasnitev, ki upošteva oba pola družbene resničnosti. Kljub tej načelno korektni rešitvi pa Bourdieu, po našem mnenju, ne uspe dokončati naloge, ki si jo je sam zadal. Če je namreč njegov motiv preseganje lažne opozicije med "objektivizmom" in "subjektivizmom", potem je vprašanje, v kolikšni meri je ta cilj res uspel doseči. Kot smo delno že ves čas nakazovali, Bourdieu v praktično vseh segmentih triade praksa-habitus-polje podeljuje določen analitični primat strukturalnemu vidiku družbene dinamike. Tako že pri sami konceptualizaciji človekovega delovanja (praksa) pušča precej malo prostora dejanski kreativnosti in avtonomnosti posameznikov. Kot smo videli, so le-ti po njegovem razumevanju dejansko že na tem mikro nivoju zgolj neki precej pasivni ujetniki navad in vsakodnevnih samoumevnosti, pri čemer je lahko maksimalen domet njihove ustvarjalnosti improviziranje pri igranju danih vlog. Bralec se pri tem ne more izogniti občutku, da so vsa pomembna spoznanja o delovanju posameznikov usmerjene sociološke teorije (na primer o pomenu, ki nastaja šele v interakcijah med akterji) in so Bourdieuja obšla v velikem loku. Zadeva se še bolj zaostri, če upoštevamo izreden pečat, ki ga na posameznika po Bourdieujevem prepričanju vtisne njegova razredna kultura. Že tako precej pa- siven, po inerciji delujoč akter, se sedaj izkaže kot ujetnik družbenih (oziroma razrednih) strukturalnih razmerij. Pri tem ni sporno samo to, da od vseh družbenih cepitev (etnične, rasne, spolne, starostne, religiozne itd.) Bourdieu govori le o razredni kot tisti, ki bistveno določa življenje posameznikov (čeprav je to nedvomno nesprejemljiv redukcionizem"), ampak tudi in morda predvsem to, da s tem v dobršni meri oropa posameznike refleksivnosti in ustvarjalnosti, ki sta gotovo dve zelo bistveni značilnosti človeške vrste. Poglejmo nazoren primer. Potem ko so po Oktobrski revoluciji boljševiki pobili rusko carsko družino Romanovov, se je čez nekaj časa pojavila skrivnostna ženska, ki je trdila, da je princesa Anastazija, ki ji je uspelo izmakniti se pokolu. Ta ženska - Poljakinja delavskega porekla - je vse do nedavnega, ko so z analizo DNK dokazali njeno prevaro, s svojimi izbornimi aristokratskimi manirami dolga desetletja uspečno prepričevala velik del svetovne (in aristokratske!) javnosti, da je v resnici ruska princesa. Kako bi bil takšen dogodek, ki prav gotovo ni edini te vrste, mogoč v svetu Bourdieujevega habitusa, kjer se posameznikov razredni izvor izkazuje tako rekoč na vsakem koraku, v vsakem posameznikovem gibu, izbiri in stavku? Takšna prevara je seveda mogoča le v svetu, kjer družbena razmerja niso zgolj vpisana v posameznike, ampak ti posamezniki ta pravila poznajo, jih razumejo in jih s svojo igrivostjo in ustvarjalnostjo lahko tudi sprevračajo, izkoriščajo in parodirajo (npr. srednjeveški karneval). Ves ta spekter družbene dinamike pa ostaja v Bourclieujevemu delu slepa pega. V tem smislu lahko rečemo, da Bourdieu kljub svojemu prizadevanju za preseganje tako objektivizma kot subjektivizma, ostaja ujet v pojmovne mreže strukturalnega (ali kakor bi sam rekel, objektivističnega) načina razmišljanja. Richard Miinch v tem smislu opozarja, da je dinamika, ki jo v svojih delih razkriva Bourdieu, tako dinamika od polja - preko habitusa - k praksi, ne da bi pri tem pokazal, kako razmerja tečejo v obratni smeri, se pravi od prakse - preko habitusa - k polju (Miinch 1994, 154). Praksa po mnenju tega nemškega sociologa namreč vključuje veliko več situacijskega variiranja, pogajanj, komunikacij, interpretacij in končno tudi inovacij kot pa je Bourdieu pripravljen priznati (ibid). Ker pa je v Bourdieujevi teoriji malo prostora za prakso kot kreativno in inovativno dejavnost, pa ta, kakor opozarjajo mnogi avtorji, ne uspe pojasniti interno generiranih družbenih sprememb (Miinch 1994, 154; Jenkins 1996, 90). Spremembe lahko namreč v družbi, kjer posamezniki skozi svoj razredno specifični habitus zgolj prevzemajo navade in pričakovanja svojih staršev, inducirajo le zunanji dejavniki. Ker pa ti seveda niso edini dejavniki sprememb je jasno, da zeva v Bourdieujevi teoriji velika luknja. Miinch ilustrira svojo kritiko s primerom vzpona meščanstva v tradicionalnih družbah. Po njegovem prepričanju bi bila takšna družbena sprememba, če bi Bourdieujeva shema držala, nemogoča. Toga hierarhična struktura tradicionalnih * Bourclieu sicer opozarja, da se simbolni boji ne dogajajo nujno zgolj kol razredni konflikti, saj se laliko dogajajo tudi znotraj formalno organiziranih institucij, kol so na primer gospodarske, državne in šolske institucije (Škrlep 1997, 247). Kljub temu pa ostaja dejstvo, da Bourdieu razen razredne ne lem-atizira nobene od omenjenih velikih družbenih delitev (etničnih, rasnih, spolnih itd.), kar seveda ostaja velika pomankljivost njegove teorije. družb je namreč pripisala meščanstvu položaj nekje na sredini družbe, vendar pa je to skozi svojo učinkovitost v ekonomski (trgovanje, proizvodnja) in politični (meščanske revolucije) praksi postavilo družbena razmerja na nove temelje, ne glede na habitus, ki bi tu moral delovati omejujoče (Munch, 1994: 154-155). Pri tem je za nas pomembno očitno dejstvo, da je inovacija v sferi prakse spremenila družbeno strukturo in s tem seveda posledično tudi habitus družbenih razredov, kar je ravno obratna sekvenca dogodkov, kot jo na načelnem nivoju v svoji teoriji postavlja Bourdieu. Sklep Na tem mestu se bi bilo nesmiselno spuščati v naštevanje vseh pomankljivosti, ki so jih kritiki našli v Bourdiujevem delu. Takšno početje se nam zdi precej jalovo, saj po našem prepričanju teorija, ki nima nobenih slepih peg, verjetno ni več teorija o realnosti, ampak neselektivno podvajanje realnosti same7. Izhajajoč iz te postavke smo izpostavili zgolj tisti problematični segment Bourdieujevega dela, ki kaže na to, da ta avtor, kljub svojemu eksplicitnemu prizadevanju, ni uspel oblikovati teoretske sinteze na način, ki bi se izognil enostranskemu poudarku (na strukturah). V tej luči lahko torej oblikujemo naslednji zaključek: Bourdieu je uspel korektno in nadvse zanimivo prikazati en, strukturalni segment družbene dinamike (predvsem simbolne boje med razredi)", ne da bi ga pri tem uspel povezati s korektno konceptualizacijo drugega pola družbene resničnosti, človekovega delovanja. LITERATURA: Berger, Peter. L. in I.uckmann, Thomas. 1991. The social Construction of Reality. A Treatise in the Sociology of Knowledge. London: Penguin Books. Bourdieu, Pierre in Passeron, J.-C. 1978. Reproduction in Education, Society and Culture. London in Beverly Hills: Sage puhlications. Bourdieu, Pierre. 1985. "The Social Space and the Genesis of Groups". Social Science Information 24, 2. Bourdieu, Pierre. 1992. Sto znači govoriti. Ekonomija jezičnih razmjena. Zagreb: Naprijed. Bourdieu, Pierre. 1994. Distinction. A Social Critique of the Judgement and Taste. London in New York: Routledge. Bourdieu, Pierre. 1995. "Social Space and Symbolic Power". V: McGuire (izd.). Rcadings in Contemporary Sociological Theory: From Modernity to Post-modcrnity. Englewood Cliffs: Premice Hali. 7 Lep primer takšnega nevsebinskega in neselektivnega širjenja konceptov je po naši oceni Giddensova strukturacijska teorija. Glej na primer: Stankovič 1996. 'Andrej Skertep svojo razpravo o Honrdieujn (v navezavi s problemi določenih llabermasovih kon-ceplualizacij) zaključuje s pomembno ugotoviotvijo, da je morda bistven prispevek njegove teorije v tem, da je pokazal kako tudi v sferi življenjskega sveta nimamo opravka zgolj s čistim racionalnim sporazumevanjem. saj tudi ta sfera 'pogosto nastopa kot polje ostrih konfliktov, ki izhajajo iz vnaprejšnje vednosti" (Škerlep 1997. 248). Bourdieu, Picrrc. in Darbel, A. 1997. The Love of Art. Oxford in Cambridge: Polity Press. Dawe, Alan. 1978. "Theories of Social Aetion". V: Bottomore, T. in Nisbet, R. (i/.d.). History of Sociological Analysis. London: Heinemann Kducation Books. Fowler, Bridget. 1997. Pierre Bourdieu and Cultural Theorv. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage Publications. Giddens, Anthony. 1989. Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: ŠKUC in Filozofska fakulteta. Giddens, Aanthony. 1995. Politics, Society and Social Theory. Encounters \vith Classical and Contemporary Social Thought. Cambridge: Polity Press. Harre, Ralf. 1981. "Philosophical Aspects of the Micro-Macro Problem". V: Knorr-Cetina, K., Circourel, A. V. (izd.). Advances in Social Theory and Methodology. Tovvard an Integration of Micro and Macro Sociologies. Boston, London, Henley: Routledge & Kegan Paul. Jenkins, Richard. 1996. Pierre Bourdieu. London in Ncvv York: Routledge. Miinch, Richard. 1994. Sociological Theory. Developents Since the 1960s. Chicago: Nelson-Hall Publishers. Ritzer, George. 1996. Modem Sociological Theory (Fourth Edition). Nevv York: McGraw-Hill, Inc. Stankovič, Peter. 1995. The Problem of Human Agency in Contemporary Sociological Theory. Magistrska dizertacija. Central European LJniversity, Prague College. Stankovič, Peter. 1996. "Nekaj aspektov problema delovanja v sodobni sociološki teoriji". Teorija in Praksa XXXIII, 5: 739-748. Škerlep, Andrej. 1997. Komunikacija v družbi, družba v komunikaciji. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Turner, Johnatan H. 1991. The Strueture of Sociological Theory. Belmont, California: Wadsworth Publishing Company. To maž KRPIC * izvirni znanstveni članek personalistična sociologija' Povzetek Avtor se poglablja v delo dveh klasičnih teoretikov sociologije: očeta simboličnega interakcionizma G. H. Meada in tvorca fenomenološko usmerjene sociologije A. Sch utza. V prvem delu članka se posveča teoriji socialnega delovanja. Opredeljuje ključne pojme kot so gesta in dialog jaza z menoj v meni. Drugi del članka je namenjen pojas-nitvi fenomenoloških konceptov v Schiitzovi sociologiji. Zanima ga osebna in družbena zaloga vedenja ter enostavna in kompleksna distribucija vedenja. Na koncu sklene razpravo s primerjavo obeh avtorjev. Ključni pojmi: G. H. Mead, socialno delovanje, gesta, A. Schiitz, socialno razumevanje, vedenje, personalistična sociologija Teorija delovanja: simbolični interakcionizem G. H. Meada Za temeljno delo Georga Herberta Meada štejemo knjigo, ki je izšla pet let po njegovi smrti. Knjigo je uredil C. Morris iz nekaterih Meadovih zapiskov, narejenih za predavanja in množice drugih še neobjavljenih del (A. Giddens 1993)-. Za teoretsko misel v prehodu iz 19. v 20. stoletje velja, da se je pogumno lotevala obrata od spekulativnega k praktičnemu umu. V takšno odločitev je filozofe pehala izguba enotnosti spekulativnega uma. Menili so, da edino skok v sfero praktičnosti lahko zaceli globoko 'ranjeni' um (Rutar 1995, 40). Meadov napor lahko razumemo kot poskus v tej smeri. Čeprav se Mead pri svojem delu navezuje tudi na teoretske koncepte najpomembnejšega predstavnika ameriškega behaviorizma J. B. Watsona, seže v svoji ideji o dinamičnem razmerju med posameznikom in njegovo okolico onkraj behavioristične togosti. Zahteval je: "... pristop k študiji posameznikovega izkustva iz perspektive njegovega vedenja; še posebej, pa vendar ne izključno, kot vedenje, kot ga vidijo ostali posamezniki..." (Mead 1936, 2). Delovanje posameznika moramo razlagati kakor se nam kaže s svojim obnašanjem, toda razlaga naj vsebuje tudi perspektivo samorazumevanja svojega lastnega vedenja (Jary 1991, 386). Mead ne zavrača introspekcije, le bolj smiselna se mu zdi zahteva po vztrajanju na objektiviranju zavesti. Vsi predmeti so glede na svoj obstoj družbeni predmeti. Dokler niso postavljeni v doseg posameznikovega * Tomaž KrpiC, novi raziskovalec na FDV. ' Poglavje iz diplomske naloge Katedrale duha, za katero je avtor preje! Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani leta 1998. -' Iz Morrisovega uvoda k Meadovi knjigi Mind, Sel/and Societv, str: V. percepcijskega aparata, so zgolj hipotetični predmeti. Večji del družbenih odnosov temelji le na predpostavljenih situacijah. Šele v polju delovanja postanejo za posameznika realni. Senzorni aparat posameznika je predmet fizičnega sveta in se nahaja zunaj opazovalca. Notranjost posameznika ima svoj smisel le v odnosu do okolice, v kateri se odvija proces delovanja (Meacl 1938). Tista doživetja, ki so dostopna le posamezniku, naj preučuje psihologija (Mead 1936, 5). Toda tam, kjer posameznik seže onkraj sebe, s svojo neposredno prisotnostjo sodeluje pri formiranju socialnih skupin in družbenih struktur, je potrebno upoštevati tudi znanja drugih disciplin, predvsem sociologije. Z zavračanjem solipsizma posega Mead v temeljno družboslovno epistemološko-metodološko vprašanje, kako naj preučujemo družbo. Mead je bil eden tistih, ki so poskušali podati rešitev družbeno - kulturne dimenzije tega problema. V tem smislu moramo razumeti naslednji citat iz Meadove knjige: "V socialni psihologiji ne izpeljujemo vedenja družbene skupine iz vedenja posameznikov, ki jo sestavljajo; rajši izhajamo iz kompleksne celote skupinskega delovanja, v kateri posebej (kot elemente) analiziramo vedenje vsakega sodelujočega posameznika." (Mead 1936, 7). V izrazu socialna psihologija se morda skriva rešitev za tradicionalno sociološko protislovje. Tradicionalno v naturalistično razumevanje nagnjena sociološka analiza se lahko zaluča v personalistično paradigmo le, če se približa psihološki analizi posameznika. S tem izpriča svoje zanimanje za preučevanje posameznika, ki ni več le 'nemočna igrača' v rokah družbenih struktur (Scheibe 1995). In prav to je vodilna misel Meada. Ne gre mu le za običajni psihološki pristop, ki si jemlje posameznika za enoto razlage in šele od tod krene na pot k družbenim strukturam. Ne pripisuje pojma družbe le posameznikovi solipsistični utvari niti enostavno ne sešteje delovanja posameznikov in tako ponesrečeno izpusti uvid, da seštevek posameznikov kot družbenih elementov ne more dati celote, ampak je celota nekaj povsem drugega, neka nova kvaliteta. To kvaliteto si Mead vzame za izhodišče in jo poimenuje kompleksno skupinsko delovanje, v kateri posamezniki sicer zavzamejo svojo vlogo, a skupina ne zahteva popolne odpovedi posameznikove avtonomnosti. Gre le za to, da analiziramo posameznikovo vedenje v odnosu do delovanja celotne skupine, ne pa kot izoliranega subjekta. V tej teoretski perspektivi sta sociologija in psihologija siamski dvojčici personalistične sociologije. Mead je postavil osnovo za družbeni model, ki zahteva visoko stopnjo gibljivosti, kajti edinole visoka dinamičnost zagotavlja njegovo kontinuirano vzpostavljanje skozi odnose med posamezniki. Razumevanje položaja posameznika izhaja iz njegovega položaja v skupnosti, ne pa zgolj iz dražljajev in reakcij posameznika na te dražljaje. Gre za premik, ki pa ga mnogi njegovi nasledniki niso znali prav dobro izkoristiti1. Ker Mead postavi družbeno dogajanje v prostor interakcije med posamezniki in hkrati tudi v posameznika, se moramo vprašati, kateri je tisti medij, ki omogoča posamezniku integracijo v družbeno skupnost. Takšen medij mora omogočati opisovanje zelo kompleksnih dinamičnih odnosov med posamezniki in hkrati zelo enostavno in hitro uporabo. Pomembno je, da takšen medij kot strukturni element pripada tudi notranjemu svetu posameznika in ne le odnosom med posamezniki. Zato mora omogočati tudi dovolj visoko stopnjo samorefleksivnosti. Najbolj običajen način socialnega stika je govor. Poleg neposrednega socialnega stika vzpostavijo posamezniki tudi razumevanje s svojim sogovorcem. Z govorom sporočate in na spregovorjene besede z govorom reagirate. Govor je individualna izbira in aktualizacija v dani situaciji, z njim posameznik izrazi svojo subjektivno misel. Jezik je nasprotno družbena institucija, ki je posameznik sam ne more ustvariti in je nekakšna družbena pogodba. Posameznik lahko uporabi jezik v obliki govora samo, če se jezika nauči. Povedano nekoliko drugače: ko posameznik govori, uporablja verbalno obliko simbolnega jezika. Za dvojico jezik - govor velja dialektično razmerje. Ločevati jezik od govora je zaradi tega možno le v procesu vzpostavljanja smisla (Barthes 1990). Ker je govor nekaj zelo partikularnega, hkrati pa posameznik izreče trditev na tak način, da izrečeno lahko razumemo kot splošno, lahko postane jezik tudi družbena institucija. Družbene institucije pa imajo neko zelo zanimivo lastnost: posamezniku pomagajo objektivizirati družbeno dogajanje (Berger 1988). Za družbeni pomen jezika pravi Mead, da je jezik sredstvo v procesu, v katerem bolj ali manj kooperativno sodeluje posameznik. Z jezikovnim sredstvom si posameznik pridobi vedenje o delovanju drugih posameznikov (Mead 1963, 335). Velik del Meadovih misli o vlogi jezika nakazuje funkcijo jezika in njegov potek, mnogo bolj pomemben pa je tisti del, kjer Mead govori o neposredni obliki, v kateri lahko jezik zavzame svojo obliko, pri tem pa uporabi pojem 'geste'. Tisto, kar Mead imenuje gesta, je sposobno vzbuditi v posamezniku reakcijo, na podlagi katere si posameznik razloži delovanje in mišljenje svojega sogovornika. Izraz za obliko človekovega simbolnega delovanja je Mead povzel po ustanovitelju prvega psihološkega laboratorija W. Wundu, Proti koncu 19. stoletja je tekla huda epistemološka bitka v družboslovnih znanostih za prevlado objektivnih metod znanstvenega raziskovanja. Do spopada je prišlo delno zaradi uveljavljanja mladih družboslovnih ved v rigidnem univerzitetnem in širšem družbenem prostoru, delno pa zaradi tega, ker fenomenologiji ni uspelo najti enostavne metode introspekcije, katero bi bolj ali manj enoglasno sprejeli v znanstvenem svetu (Rutar 1995; Dennett 1991). Pot stran od metode introspekcije lahko vodi le onkraj posameznika, v zunanjo situacijo, toda na način, ki posameznika ne izvzame iz takšne situacije. Stališče je peljalo \Vundta v paralelizem tistega, kar se dogaja znotraj človekovega telesa in tega, kar se odvija zunaj njega (Mead 1936, 42). Če se ozremo po Meadovem delu in poiščemo mesto, na katerem opredeli pojem geste, naletimo na naslednjo definicijo. Gesta je: J Na to nas opozarja na primer T. Luckmann (1997), ki Meada primerja s \Vebrom. Tako eden kol drugi naj bi bila zaslužna za preprečitev popolnega zdrsa družboslovne znanosti v redukcionizem (I.uckmann 1992). "... situacija, v kateri posamezni deli delovanja postanejo dražljaji za druge oblike delovanja, povzročijo reakcijo pri drugi obliki delovanja tako, da le ta postane dražljaj za prvo obliko delovanja ..." (Mead 1936, 43). Pojem govorice Mead nadomesti z elementi delovanja, ki postanejo spodbujevalci. Gesta je za Meada več kakor le preprost zamah z roko ali zmigovanje z rameni, kar pomeni, da je govorica samo ena od oblik gestikulacije. Je morda najpomembnejša, toda ne edina oblika sporazumevanja med ljudmi. Govorica je predvsem kompleksen sistem vokalnih gest, s katerimi človek vzpostavlja stik z drugimi posamezniki. Govor ima še eno zanimivo lastnost. Omogoča posamezniku refleksijo v svoje lastno delovanje. In to ne samo vpogleda v delovanje svoje lastne zavesti, omogoča mu tudi nadzorovanje lastnega zunanjega delovanja. Vprašanje pa je, kolikšno stopnjo samostojnosti od simbolnega jezika premore posameznikovo mišljenje, saj ni nujno, da bi vedno mislili misli na simbolen način. Seveda je mišljenje lahko neodvisno od simbolnega jezika, le da ima vsaka avtonomija tudi svoje ostre meje, ob katerih se njen vpliv ustavi. Težave nastopijo šele kasneje, ko moramo izkušnje mišljenja, ki niso pridobljene s pomočjo simbolnega mišljenja, prenesti v družbeno situacijo in jih moramo posredovati tudi drugim posameznikom v komunikacijski situaciji. Meadovo stališče je tukaj povsem jasno. Ni mogoče komunicirati, ne da bi pri tem uporabljali simbole, za katere smo ugotovili, da so univerzalne narave in ne da bi pri tem upoštevali, da bo mišljeni simbol vzpodbudil pri naslovniku isto reakcijo kot v našem mišljenjskem ustroju. Mead trdi, da mora posameznik v aktu izgovarjanja nasloviti svoje sporočilo ne samo svojemu sogovorniku, ampak mora sporočilo povedati tudi samemu sebi. V nasprotnem primeru ne more razumeti trditve, ki jo izreče (Mead 1936, 147). Po Meadu emocionalna stanja niso tista stanja, ki bi jih lahko v simbolni obliki podajali med posamezniki. Govor vsebuje vrednostne nianse, ki pa nimajo simbolne oblike (Mead 1936,147). Mead ne trdi, da takšnih stanj ne moremo podajati. Trdi le, da je za kaj takega potreben napor drugačne vrste. Kot primer navaja umetnika, katerega naloga je, da izbere takšna umetniška sredstva, s katerimi bi lahko pri svojem občinstvu vzbudil umetniška občutja. Ne more posredovati emocionalnih občutij neposredno, ampak le po sredstvih umetniškega izražanja. V diskurzu moremo nizati ideje eno za drugo, ne glede na to, ali si ideje dejansko sledijo v takšnem zaporedju. V to nas prisiljuje struktura jezika. Posledica tega je, da lahko izrečemo samo tiste misli, ki jih lahko z jezikom nizamo. Misli drugačne vrste ne moremo izreči. Nediskurzivno posredovanje simbolnih form je namenjeno prenašanju emocionalnih stanj, občutij in posameznikovih želja. So simboli notranjega človekovega življenja (Langer 1967, 142-149). "Simbol vzbuja pri posamezniku skupino reakcij, prav tako kakor jih sproža pri drugih, toda tu je še nekaj, kar ga naredi za signifikantni simbol: reakcija znotraj posamezn ikovega sebstva na besede kot sta 'stol' ali pes'je prav tako za posameznika dražljaj kakor tudi reakcija. To je tisto, kar imenujemo pomen stvari ali njihova signifikanca." (Mead 1936, 72). Posebna oblika simbolov so signifikantni simboli, ki ne samo, da pri sogovornikih vzbudijo enak odziv kakor pri sporočevalcu, pač pa sprožijo enak odziv pri naslovniku, kakor bi ga sprožil objekt s svojim dražljajem zunaj posameznika. Velja, da se simboli v človekovi duševnosti ne morejo pojaviti, ne da bi obstajali dražljaji, ki jih sprožijo. Predpostavke o nepovezanosti simbola in njegovega pomena, ne samo v smislu samovzniklosti, ampak tudi nepovezanosti oziroma osamosvojitve simbola od dražljaja, so neosnovane. Sicer je res, da je odnos med znakom in označenim, med simbolom in gesto arbitraren (Barthes 1990), vendar je hkrati tudi resnica, da ima arbitrarnost svojo omejitev. V odnosu do iste realnosti je vseeno s katerim imenom imenujemo neko žival. Kljub temu pa je za komunikacijo med posamezniki stabilnost njunega odnosa velikega pomena. Arbitrarnost socialnega določanja pomena besed je v protislovnju z arbitrarnostjo med znakom in označenim (Benveniste 1988, 59-65). Ključnega pomena za razumevanje posameznika kot družbenega bitja je Meadov koncept sebstva (seli). Sebstvo je tisti del posameznika, ki se vzpostavlja v socialni izkušnji. Pri tem moramo upoštevati zmožnost, da sebstvo eksistira kot samostojna enota. V procesu izgrajevanja sebstva ne more biti govora o zaprtem samoizgrajevanju, izgrajevanju brez izmenjave gest med rastočim sebstvom in drugimi posamezniki. Sebstvo nastaja tako, da posameznik interaktivno deluje nasproti drugemu posamezniku. V nastajanju sebstva moramo ločiti dve njegovi razvojni stopnji. Prva stopnja je značilna za zgodnjo socializacijo posameznika, ko sebe konstituira v socialni situaciji, kjer mu drugi posamezniki predstavljajo le specifično organizacijo delovanja. Posameznik sprejema nekatere elemente delovanja drugih posameznikov in gleda na medsebojna delovanja teh posameznikov ne kot na celoto, ampak kot na njihovo parcialno delovanje (Mead 1936, 158). Posameznik na tej stopnji razvoja predvsem sprejema geste iz okolja. V sebi jih kopiči, iz enostavnih razmerij rastejo strukture. Na začetku osebnega razvoja je sebstvo pasivna struktura. Vendar mora biti takšnega enostavnega neposrednega modela kmalu konec, saj mora pasivna nakopičenost struktur dobiti aktivni 'epilog'. Posameznik se na neki stopnji razvoja počasi zave, da ne obstajajo samo konkretni ljudje in njihove medsebojne interakcije. Izhajajoč iz nakopičenih mentalnih struktur pripisuje prostoru onkraj sebe simbolen pomen in strukturo. Mead je uvedel koncept sekundarnega obdobja v razvoju sebstva, v katerem pride do veljave celosten razvoj posameznikovega sebstva. Sebstvo se izgrajuje ne le na podlagi neposrednega uzrtega delovanja drugih posameznikov, ampak tudi zaradi simbolno reprezentiranega delovanja genera-liziranega drugega oziroma družbene skupine, ki ji posameznik pripada (Mead 1936, 158). Posameznik posploši delovanje drugih oseb v simbolni obliki pomembnih drugih (generalized other). Enostavno povedano je s pojmom pomembnega drugega opisano stanje, ko si posamezniki med seboj posredujejo takšne vrste sig-nifikantnih simbolov, da si na podlagi tako pridobljenih izkušenj posameznik pridobi zavedanje enotnosti sebstva. Posameznik v pomembnem drugem lahko vidi obnašanje celotne družbe. Pojma, s katerima ponazori Mead razcepljenost sebstva, sta jaz'm mene. Prvi se nanaša na posameznikovo možnost, da reinterpretira geste, ki jih v neki socialni situaciji sprejema. Drugi pojem pa označuje vplive 'družbe' na posameznikovo vedenje. Mead ima pri tem v mislih le tiste vplive, ki jih posameznik sprejme kot take. Torej gre za nekakšno komuniciranje znotraj sebe, znotraj posameznikovega sebstva. Subjekta komunikacije sta jaz in mene, iz česar sledi, da sta hkrati tudi objekta. Mead loči med zunanjo komunikacijo in notranjo komunikacijo, ne da bi pri tem izigral eno obliko komunikacije proti drugi. Pomembno je, da Mead ne samo postavi v polje jaza reakcijo posameznika na delovanje posameznikov zunaj njega samega, ampak nam pove, da za razliko od mene, velja za jaz večja stopnja negotovosti. Posameznik se znajde v situaciji, ko mora opravljati simbolno interakcijo z drugimi posamezniki. Le ti tvorijo s svojim delovanjem za našega izbranega posameznika signifikantne geste, na podlagi katerih posameznik v sebi vzpostavi mene. Posameznik zaradi zunanjosti gest razume mene kot nekaj, kar je tam pred njim in ne more dvomiti o njegovem obstoju in determinističnem delovanju drugih posameznikov. Zaradi tega bi lahko tudi rekli tudi, da posameznik pripiše konceptu mene določeno stopnjo gotovosti. Nekoliko drugače pa nastopa koncept jaza; tam posameznik ne more biti povsem prepričan, da bodo njegove odločitve o načinu reagiranja jaza na delovanje mene, pripeljale do točno določenega in zaželenega delovanja posameznika in ne samo posameznika, marveč tudi skupine, kateri posameznik pripada. Kadar se v posamezniku odvija dialog jaza z menoj, takrat lahko rečemo, da se posameznik pogovarja sam s seboj. Egocentrični govor se pojavi v zgodnji stopnji posameznikovega razvoja. Gre enostavno za to, da se otrok ne zaveda dobro, kako bodo njegovo govorjenje slišali njegovi bližnji. Otrok lahko sam s seboj govori glasno, pa se pri tem sploh ne zaveda, da ga sliši še kdo. S tem, ko otrok odraste in se socializira, naj bi egocentrični govor pri odraslem usahnil, nadomesti naj bi ga socialni govor. Čeprav gre pri diadi notranji/zunanji govor za nekoliko drugačno videnje problema, kakor ga predstavlja dialog jaza z menoj, pa vseeno postavlja naše razmišljanje v neko novo dimenzijo. Zunanji, družbeni govor, uporablja posameznik, kadar neposredno komunicira z drugimi posamezniki. Signifikantne vokalne geste so nosilci sporočil zunanjega govora. Kadar pa mislimo in smo pri tem prisiljeni uporabljati jezik, takrat največkrat mislimo z notranjim govorom. Takšen govor je izrednega pomena za posameznika, kadar mora opravljati kognitivne operacije. S pomočjo notranjega govora posameznik načrtuje in izvaja mišljenje v svoji glavi, hkrati pa mu omogoča tudi zunanje delovanje (Benjafield 1993, 262-263). Vsega tega ne bi izpostavljali, če se ne bi kot del posameznikovega okolja pojavljali tudi drugi posamezniki. Rekli smo že, da se v posamezniku nujno skupaj s samozavedanjem vzpostavi tudi zavest o drugih individuumih. Če se posameznik pojavi v našem zaznavanju le kot objekt sam, potem lahko govorimo le o pasivnem komuniciranju z njim. Pasivno vzpostavljanje komunikacijskega stika ne zahteva pri posamezniku sprožitve mehanizma samozavedanja. Pač pa mora samozavedanje biti nujno prisotno, ko govorimo o komunikaciji v pravem pomenu besede. V situaciji aktivnega komuniciranja si posamezniki delijo predmet komunikacije, na katerega je usmerjeno sporazumavanje govorcev. Samozavedanje omogoča posamezniku izvajati kontrolo nad svojim vedenjem. V komunikacijski situaciji posameznik internalizira vlogo drugega, pri tem mu samozavedanje pomaga preseči slučajnostno reagiranje na sogovornikovo gesto. Govorimo sicer kot da bi komuniciranje potekalo zunaj posameznika, vendar bi bilo bolj pravilno, če bi rekli, da v aktu komunikacije posameznik pravzaprav izvaja v sebstvu dialog jaza z menoj. To velja tudi v primeru, ko se pogovarja neposredno s posameznikom, ki stoji pred njim. Razlog za to lahko iščemo v vsaj minimalni stopnji anonimnosti, ki mora nastopiti v vsaki socialni situaciji. Iz odnosa v dialogu med jazem in menoj sledita dve skrajni situaciji: po prvi možnosti prevlada jaz nad menoj; v drugi situaciji pa gre za nadvlado jaza nad menoj. Mead še posebej skrbno poudari prvo možnost, ko v dialogu mene idealno tipsko nadvlada jaz. Posameznik razvije samozavest, a hkrati s samozavestjo razvije tudi samokritičen odnos. Kadar posameznik sprejema konvencije iz okolja in se jim podreja, takrat ima sam nad seboj kritičen odnos. Primera, v katerem jaz nadvlada mene, Mead ne ilustrira kot primer družbeno kritičnega posameznika, ki s prstom kritičnosti kaže na družbeno kontrolo nad posameznikom, ampak opiše voditelja. Pravi, da se tu in tam pojavi posameznik, ki je sposoben večje aktivnosti v procesu dialoga jaza z menoj kot so jo povprečno sposobni drugi posamezniki. Z lahkoto navezuje stike s celotno skupnostjo ter tako postane vodja (Mead 1936, 256). Omeniti moramo, da obstaja še tretja možnost: zlitje jaza z menoj. V takšni situaciji ima posameznik občutek identifikacije z drugimi posamezniki, kajti vsi posamezniki v neki situaciji reagirajo na enak način. V primeru skupinskega dela se posameznik identificira s skupino, ki ji pripada, vendar pri tem ne gre nujno vedno za zlitje jaza z menoj, saj lahko posameznik zavzame znotraj skupine različen položaj, pa čeprav mu takšen položaj predpisujejo drugi posamezniki v skupini (Mead 1936, 273). Spajanje jaza z menoj ojača čustva, ki se pojavijo ob doživetju takšnega izkustva. Bolj ko je socialno izkustvo obsežno, več akterjev sodeluje v njem, bolj intenzivno je doživetje spoja jaza z menoj. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da se religiozno občutje v polni meri naslanja prav na zlitje posameznika samega v sebi. Obstajajo družbene strukture z univerzalnimi lastnostmi, ki se na nivoju posameznika pojavljajo v obliki institucij. Kaj je institucija, opredeli Mead s pomočjo geste. Institucija predstavlja splošno reakcijo na delovanje, dela pripadnikov neke skupnosti v primeru posebne situacije. Manifestacija institucije se seveda kaže od posameznika do posameznika različno. Mead podpira mišljenje, da institucije same na sebi niso nujno prisilne, da so lahko tudi spodbujevalno usmerjene in to svojo trditev utemeljuje z dejstvom, da brez pozitivnega učinka institucij ne bi bilo zrelih odraslih osebnosti. Utemeljeno nas hoče prepričati, da brez ponujenih družbenih konvencij razvoj posameznika v normalno osebnost ne bi bil mogoč. V socialnem smislu so najpomembnejše institucije tiste, ki se tičejo vrednot in norm. Običaji in navade so neposredne materializacije vrednot in norm. Konvencije niso že kar običaji in navade, ampak so izolirane družbeno predpisane forme delovanja posameznika v neki socialni situaciji. Dejali smo že, da posameznik v razvoju svojega sebstva prehodi dve etapi. Kot prvo se nauči v socialni situaciji sprejemati posamične vplive neposredno predenj postavljenih posameznikov. V drugem, zrelejšem obdobju, pa se posameznik nauči reagirati tudi na abstraktnejše impulze bolj oddaljenih članov družbe. Mead označuje te druge impulze iz socialnega okolja na posameznika s pojmom sig-nifikantni drugi ali s pojmom generalizirani drugi. Prvi izraz bolj kaže na pomembnost, ki ga takšnim impulzom iz okolja pripisuje posameznik. Drugi izraz pa nas opozarja, da je generalizirani drugi neka abstrakcija, ki ji ni mogoče najti konkretne oblike. Najlepšo ilustracijo generalizacije drugega na družbeni ravni je našel Mead v ponazoritvi pojmov igra in tekma, še posebej zaradi tega, ker ima njuna ilustracija več kot zgolj funkcijo nazornega prikazovanja. Je prej koncept delovanja posameznika na družbeni ravni. Igra je še posebej izrazito otroška oblika reagiranja na delovanje drugih posameznikov iz okolja. Otrok reagira na dražljaje iz okolja, vendar mu pri tem ni potrebno nujno upoštevati celotne strukture skupnosti. Majhen otrok se ne zaveda sebe kot pripadnika neke širše družbene skupnosti. Ko se igra, prepoznava vloge drugih in se v te vloge tudi vživlja. Kot primer skupine odraslih, ki sodelujejo v igri, da Mead športno tekmo, kjer morajo tekmovalci dobro poznati pravila igre, če želijo imeti nadzor nad igro (Mead 1962, 153-154). Tekmovalna skupina predstavlja posamezniku generalizacijo drugega. Teorija razumevanja: fenomenološka sociologija A. Schutza Čeprav štejemo Alfreda Schutza v prvi vrsti k socialnim filozofom, ki so svoje občutljive teoretske dušice napajali pri vodnjaku fenomenologije, pa si nikakor ne smemo predstavljati, da je bil Schiitz neobčudjiv za druge teoretske tokove. Eden od mislecev, pri katerih je Schiitz iskal svoj navdih, je bil tudi Mead. Najdemo lahko tri takšna mesta v dveh Schutzovih knjigah. Prvi citat je iz knjige Collected Papers III: Stiidies in Phenomenological Philosophy in kaže na veliko Schiitzovo zaskrbljenost nad težavami, ki jih ima Husserlova transcedentalna fenomenološka metoda. Schiitz mu upravičeno očita, da je ostalo vprašanje empatijskih procesov v fenomenološki transcendentalni teoriji nerazčiščeno (Schiitz 1970, 37). Druga pripomba, ki jo ima Schiitz na Husserlovo delo, se dotika Husserlovega razumevanja nastanka komunikativne situacije, v kateri nastajajo družba in socialne skupine. Komunikativna situacija nastaja, po Husserlovem mnenju, v odnosih skupnega razumevanja in strinjanju. Težava pa je v tem, da komunikacijska situacija že predpostavlja socialno razmerje med udeleženimi posamezniki, zato ne pridobimo s takšno razlago ničesar. Schiitz v nadaljevanju uporablja Meadove pojme, kot so: "signifikantne geste, znaki, simboli, jezik." (Schiitz 1970, 38), da bi ponazoril, kako splošna situacija sicer omogoča komuniciranje, vendar pa ni nujno sestavni element komunikacije. Če bi pristali na to, da moremo pojasniti posameznikovo psihično stanje izključno s pomočjo njegove okolice, bi po mnenju Schiitza imeli težave, saj pri tem ne bi upoštevali avtonomnega delovanja drugih posameznikov kot za posameznika relevantne okolice. Vidno razočaranemu Schiitzu celo uide strogo kritičen stavek, v katerem takole pokara praočete fenomenologije: "Poskusi opisov socialnih kolektivitet, ki so jih opravili Simmel, Max Weber in Scheler, kot družbeno interakcijo med posamezniki, so, vsaj tako kaže, bližje duhu fenomenologije, kakor pa ključne izjave njenih ustanoviteljev" (Schiitz 1970, 39). Schiitz bi rad premaknil interes fenomenologije iz posameznika, k razumevanju interpersonalnih odnosov. Schiitz priznava Meadu zasluge, da je usmeril pozornost na področja neposrednega delovanja. Za področje neposrednega delovanja velja neposrednost percepcije. Predmeti, ki mu pripadajo, so nam neposredno vidni, lahko se jih dotaknemo, če lahko oddajajo zvok, jih tudi slišimo. Področju neposrednega delovanja lahko pripišemo atribut resničnosti (Mead 1938, 151; Schiitz 1970, 42). Sedež mišljenja se nahaja v tistem, kar je predznanstveno in kar Schiitz razume kot konstrukt prvega reda (Adam 1988). Konstrukti drugega reda so izpeljani iz konstruktov prvega reda in so kot taki domena znanosti in ostalih sistemov (kot so na primer religija, umetnost, itd.). Delitev na dve vrsti konstruktov lahko utemeljimo na pojmu življenjskega sveta: konstrukti prvega reda so produkt življenjskega sveta. Na eni strani imamo torej življenjski svet, vprašanje pa je, kaj imamo na drugi strani meje življenjskega sveta in kako se konstrukti drugega reda kažejo ter v kakšnem odnosu so le ti do življenjskega sveta. V zgodovinskem obdobju, ki ga običajno imenujemo moderna doba, prepoznavamo znanost za takšno obliko kulturno potrjenega znanja, ki služi organizaciji in upravljanju z družbenimi strukturami. Odnos med znanostjo in kulturo ni nek statičen odnos, pač pa gre pri njunem razmerju za dinamičen odnos. Znanost preučuje svet življenja, vendar pri tem vedno nekoliko zaostaja. Schiitz opredeli življenjski svet kot tisto provinco realnosti, kjer povprečen odrasel posameznik v budnem stanju jemlje dejstva kot enostavno dana (Schiitz 1974, 3). Posamezniki, s katerimi ima stike, so predenj postavljeni kot neposredna realnost, v katero ne more dvomiti, pa ne zato, ker se vanje ne da dvomiti, ampak zaradi tega, ker je takšen dvom neproduktiven v neposrednem posameznikovem dojemanju sveta. V svetu življenja ima posameznik trdno stališče o prostoru in času zunaj sebe. Posamezniku, s katerim komunicira v vsakodnevnem življenju mora pripisati potencialno enako zavest, kakor je njegova lastna. Zaradi tega Schiitz pripisuje svetu življenja temeljno lastnost intersubjektivnost. Življenjski svet je tisti svet, ki si ga vsi, vsaj načeloma, lahko delimo med seboj. Schiitz našteje celo vrsto pred- postavk, ki se jih posameznik drži v vsakodnevnem življenju. Vse izhajajo iz razumevanja posameznikovega delovanja naravne drže. Posameznik zaupa v fizični obstoj drugih posameznikov, verjame, da imajo ti posamezniki tako kot on zavest, ki je podobna njegovi, prepričan je, da je okolje za vse posameznike v fizičnem smislu isto, ter da si drugi posamezniki z njim delijo razumevanje okolja, prepričan je, da ga lahko drugi razumejo in obratno, da jih tudi sam dobro razume, zaupa, da nam je vsem dan socialni in kulturni svet in sicer kot svet sam na sebi v naravni drži. Posledica tega je, da je le manjši del sveta, v katerem živim, ustvarjen z mojo pomočjo (Schiitz 1974, 5). Schiitz si je sposodil pri W. Jamesu pojem podsvetov. Po Jamesovem prepričanju zaradi subjektivnosti določevanja realnosti, lahko govorimo o realnosti v množini. Vendar Schiitz ni direktno prevzel Jamesovega pojma, saj je poudaril, kako se oblike realnosti ne konstruirajo zaradi ontološke strukture objektov, ki sestavljajo takšne svetove. V resnici se vzpostavljajo zaradi pomena, ki si ga pridobi posameznik v izkušnji znotraj teh svetov. Zato Schiitz raje kot o različnih oblikah realnosti, govori o končnih področjih pomenov, s katerimi lahko ocenjujemo realnost. Končna področja pomenov so sestavljena iz izkušenj, ki jih je po pomenu lahko primerjati. Vse oblike provinc realnosti so primerljive z nekim kognitivnim stilom, ki posamezniku pomaga, da vzpostavlja z ostalimi posamezniki skupno harmonijo (Schiitz 1974, 23). Če se James naslanja v svoji opredelitvi na objekte zunaj človeka, ki naj posamezniku opredeljujejo prostore sveta, znotraj katerih se giblje, Schiitz v dobri veri prenese odločitve v zvezi z mejami posameznih svetov v meje njihovih pomenov tako, kot se le ti kažejo posamezniku. Končni svetovi pomenov so prostori, znotraj katerih se povezujejo posamezni pomeni izkustev. Seveda so to le tisti pomeni, ki so dejansko povezljivi med seboj. Ker so pomeni znotraj posameznika, gre pri njihovem povezovanju tudi za specifično obliko doživetega izkustva. Realnost razpade na mnogo svetov končnih pomenov, vsak tak svet ima svoj kod, na katerem temelji njegov obstoj in s katerim se loči od drugih svetov. Vsi ti svetovi se, vsaj v načelu, lahko znajdejo v posameznikovem kognitivnem sistemu. Toda kako posameznik v konkretni situaciji med seboj povezuje pomenske svetove, če pa so lahko takšni svetovi utemeljeni tudi na različnih, morda celo protislovnih kodih? Predpostavimo lahko, da je takšen prehod mogoče opraviti, kajti v nasprotnem primeru bi imeli opraviti z razcepljenostjo posameznikove osebnosti. Takšna razcepljenost bi do skrajnosti zakomplicirala tudi odnose med posamezniki in v samem jedru načela eno od predpostavk sveta življenja: prepričanje posameznika o identičnosti njegove zavesti z zavestjo sogovornika. Schiitz se zaveda težavnosti takšnega prehoda, ko pravi, da posameznik, ki je v neki situacij prisiljen opraviti prehod med pomenskimi svetovi, pri tem občuti šok. Prehod med svetovi pomeni zamenjati obliko kognitivnih procesov, ki so vezani na specifično obliko zavesti. Posameznik se zaradi izkušnje šoka prehodu bodisi raje izogne ali pa razvije celo vrsto ravnanj, ki takšen šok nekoliko umirijo, ne morejo pa ga povsem odpraviti. Schiitz se pri opredelitvi njunega odnosa naslanja na Bergsonov koncept usmerjenosti k življenju, po katerem je zavest v svoji aktivnosti usmerjena k real- nosii. Usmerjena je na objekte spoznavanja. To pa je že ena od lastnosti, ki jih Schiitz pripisuje odnosu med obliko neposrednega doživljanja in zavestjo posameznika: 1) zavedanje je prisotno v vsaki obliki pragmatičnega delovanja; 2) naslednja lastnost oblike delovanja v svetu življenja je dominantnost spontanosti delovanja; 3) v naravni drži posameznik ne podvomi v obstoj sveta pred seboj, lahko se le vpraša, ali bi bil svet lahko drugačen od tega, ki stoji pred njim; 4) oblika neposredne izkušnje ima tudi socialno komponento, ki se giblje od osamljenosti do različnih oblik doživljanja drugih; 5) zraven spada tudi specifična oblika samodoživljanja; 6) zadnja lastnost doživljajočega sveta se osredotoča na doživljanje časa (Schiitz 1974, 26-27). Posameznik je postavljen v center, samega sebe doživlja kot usrediščeno osebo, okrog katere se vrti ostali svet. Z drugimi besedami lahko komentiramo osreclinjenje posameznika kot zmožnost posameznika, da edinole iz samega sebe lahko opazuje svet okoli sebe. Neposredni prostor in čas, v katerem biva posamezik, Schiitz imenuje svet dejanskega dosega. Znotraj tega sveta posameznik določa meje sveta dejanskega dosega glede na smisel, ki ga pripiše objektom, ki jih vsebuje svet dejanskega dosega. Lahko pa rečemo, da velja, da so objekti dani posamezniku le zaradi perspektive s katere gleda na svojo družbeno okolico. Proces vraščanja v družbeno okolje poteka preko osvajanja signifikantnih simbolov, ki teče zaradi komunikacije v jeziku in pod pogojem, da je posameznik opremljen z ustreznim kognitivnim aparatom. Ena od dimenzij premagovanja gole neposrednosti je sposobnost posameznika, da si predstavlja preteklost tako, kot jo je že nekoč doživel, in prihodnost tako, kot jo bo nemara lahko doživel. Predstavljanje preteklosti ali prihodnosti opiše Schiitz s pojmom svet v potencialnem dosegu ter ga razdeli na svet priklica in svet v možnem dosegu. Za svet priklica velja, da nam ga pomagajo vzpostaviti mentalne idealizacije in tako dalje ter to lahko storim vedno znova in se nanaša na preteklost. Ugotovimo lahko, da se izkušnja, doživeta v svetu neposredne danosti, lahko vzpostavi v tem svetu le tako, da se postavi v zglajeno razmerje do sveta priklica. Za svet v možnem dosegu pa velja, da poseduje prostor, v katerem nikoli nisem bil, ki pa prav tako temelji na idealitetah mišljenja. Za drugo obliko sveta je značilno, da je njena pojavitev odvisna ne samo od subjektivnih ocen možnosti, da se projekcija v prihodnosti izpolni, ampak tudi od zunanjih determinant, kot je dejstvo o delovanju fizičnega sveta ali tehničnega znanja, ki ga poseduje človek v tistem trenutku. Schiitz poveže pojem anonimnosti s še dvema drugima pojmoma, ki pa ju v naši interpretaciji še nismo srečali. V svoji knjigi pravi, da je anonimnost tipifikaci-je obratno sorazmerna vsebinski razsežnosti tipifikacije. Ker pa se razsežnost tipi-fikacije navezuje na splošnost, Schiitz v nadaljevanju pravi, da gre v tem primeru za razmerje med posameznikovo zalogo vedenja ter svetom, ki nam je predpostavljen kot dan. Ali če opredelimo stopnjo anonimnosti s pomočjo težavnosti pretvorbe posameznikove relacije do predmeta obravnavanja: stopnja anonimnosti je tem manjša, čim lažja je posameznikova kognitivna pretvorba odnosa do objekta kognicije, in sicer od oni-relacije k mi-relaciji. V kakšni stopnji anonimnosti se bo znašel posameznik ni odvisno le od okolja, v katerem se nahaja posameznik, pač pa tudi od kognitivne strukture posameznikovega vedenja. Bolj ko se struktura posameznikovega vedenja ujema z okolico, tem lažji je zdrs iz anonimnosti v intimnost. Schiitz ponazori strukturo posameznikovega vedenja s pojmom zaloga vedenja, kateremu da poseben naglas v njegovih izpeljankah družbena zaloga vedenja in osebna zaloga vedenja. Individualna zaloga vedenja v življenjskem svetu je sestavljena iz sedimenti-ranih subjektivnih izkušenj posameznikov. Posameznik se v družbeno strukturi-ranem svetu giblje iz enega sveta v drugega in pri tem naletava na različne družbene situacije, v katerih se bolj ali manj avtonomno odloča, katere situacije bodo pustile v njegovi osebni zalogi vedenja trajne vsebinske sledi. Katere izkušnje se bodo sedimentirale in katere ne, pa je v največji meri odvisno od diferenciacije sveta življenja, v katerem se posameznik nahaja. Zato moramo trditev, da gre za avtonomno odločanje posameznika pri sedimentaciji izkušenj, vzeti nekoliko z zadržkom (Schiitz 1974, 262). Naslednja pomembna lastnost osebne zaloge vedenja je, da morajo biti različne osebne zaloge vedenja med seboj vsaj nekoliko različne. Vsekakor morajo biti vsaj toliko različne, da se o njih sploh splača govoriti s teoretskim jezikom. Hkrati nam Schiitz ponudi dober razlog za različnost osebnih zalog vedenja: "Kontekst delovanja in doživljanja bi bil enak za vse pripadnike neke družbe le v primeru, ko takšna družba ne bi poznala nobene delitve dela, nikakršnih razlik med družbenimi vlogami. Takšna družba ne bi poznala družbene strukture v pravem pomenu besede. Samo v takšn i skupnosti bi bila družbena zaloga vedenja distribuirana popolnoma homogeno" CSchiitz 1974, 251). Če pa ne moremo razumeti osebnih zalog vedenja kot dovolj podobnih, da bi jih bilo mogoče vse dati na enostaven način v isto 'posodo', potem bi bilo smotrno preučiti zmožnosti, da to storimo. Ena od možnosti je, da posamezne zaloge vednosti enostavno seštejemo pa bomo videli, kaj se bo izcimilo. Žal pa se ne izcimi nič dobrega, saj je družbena zaloga vedenja vedno nekaj več kot le seštevek posameznih osebnih zalog vedenja. Besedice več ne moramo razumeti v kvantitativnem smislu večje obsežnosti, ampak v smislu kvalitativne drugačnosti, ki jo nosi družbena zaloga vedenja v nasprotju z osebno zalogo vedenja. Za osebno zalogo vedenja lahko rečemo, da vsebuje mnogo več pripadajočih elementov, kakor pa jih lahko vsebuje družbena zaloga vedenja, saj mora veljati, da element iz osebne zaloge vedenja ni nujno prisoten v družbeni zalogi vedenja. Še več, morda sploh nikdar ne bo vsebovan v družbeni zalogi vedenja. Medtem ko obratno mora veljati za element iz družbene zaloge vedenja, da mora pripadati večjemu številu osebnih zalog vedenja. Ključni problem, ki ga je moral rešiti Schiitz, če je želel poskrbeti za to, da naj bi njegova fenomenološko podprta sociološka teorija stala, je torej naslednji: kako iz osebnih zalog vedenja nastaja družbena zaloga vedenja? In seveda tudi obratno: kako družbena zaloga vedenja posreduje svoje vedenje posameznikom, ki ga nato integrirajo v svojo osebno zalogo vedenja? Pri iskanju rešitve se je Schutz znašel tako, da se je naslonil na Meada in njegovo pojmovanje delovanja. Vendar bi bilo za Schiitza, ki je v samem jedru svoje teorije izrazit pripadnik fenomenologije, ne pa simbolični intersubjektivist, nekoliko čudno, če bi si kar neposredno prisvojil Meadov pojem področij delovanja. Schtitzov teoretski interes je bil vedno usmerjen na pogled iz posameznika na posameznikovo okolico. Neposredno področje delovanja je primerljivo s Schutzovim pojmom objektivacije. Na kaj je mislil pri tem Schutz, lahko razberemo iz spodnjega citata: "Splošna in temeljna predpostavka sprejetja subjektivnih elementov znanja v zalogo vedenja je njihova 'objektivizacija'. (...) na isti način moramo razumeti oblike izražanja v širokem pomenu te besede: geste, obrazno mimiko, itd. Na tej točki nas zanima edinole njihova objektivizacija, ki jo Drugi sprejmejo in interpretirajo kot pokazatelja subjektivnih procesov (Schutz 1974, 264-265). Schutz omenja več vrst transformacije osebne zaloge vedenja v družbeno zalogo vedenja. Mi se v tem našem delu ne bomo posvečali vsem oblikam transformacije, omenim naj le dve za nas najbolj zanimivi. Najbolj enostavna transformacija zahteva neposrednost pri prehodu. Neposrednost ne pomeni nič drugega kakor to, da morata dva posameznika, če želi eden od njiju prenesti svoje osebne izkušnje iz svoje osebne zaloge vedenja na osebno zalogo vedenja drugega, imeti iste izkušnje, zato da bi prenos uspel. Oziroma rečeno nekoliko drugače: imeti morata iste izkušnje, zato da bi v njunem odnosu prišlo do empatičnega razumevanja. Takšno transformiranje znanja iz osebnih zalog vedenja v družbeno zalogo vedenja ima Schutz za predsimbolno. Poglavitna omejitev takšnega inter-subjektivnega prehoda znanja leži v njegovi zahtevi po visoki stopnji intimnosti med dvema posameznikoma. Zato lahko rečemo, da je takšna transformacija znanja omejena le na ozek prostorski in časovni krog v posameznikovi bližini. Kako je potemtakem mogoče, da se vzpostavljajo velike družbene strukture, ki presegajo omenjeno časovno in prostorsko intimnost? Kajti, če bi bila to edina možna transformacija znanja med posamezniki, potem družba v današnjem pomenu besede ne bi mogla obstajati. Rekli smo, da človek s pomočjo jezika opravlja simbolno interakcijo. To drugo obliko transformacije vedenja Schutz imenuje simbolna transformacija osebnega vedenja v družbeno zalogo vedenja. Simbolno posredovanje znanja nujno ne predpostavlja dolgoročnega dogovora med strukturo izkušnje in pomembnostjo, ki jo posameznik pripisuje izkušnji, ter strukturo in pomembnostjo drugih, ki interpretirajo na podlagi predhodnih objektivacij subjektivnega procesa kot indikacijo novih izkušenj. Pomembna razlika od neposrednega prenosa znanja leži v tem, da je lahko producent takšnega simbolnega znanja prostorsko in časovno oddaljen od situacije transformacije znanja na nekega za sprejemanje znanja zaintresiranega posameznika. Poleg anonimizacije znanja, ki je za simbolno posredovanje znanja izrednega pomena, moramo omeniti še eno zelo pomembno dimenzijo simbolne transformacije, to je idealizacija. S pomočjo teh dveh dimenzij je mogoče prenašati človekovo znanje skozi prostor, čas in se pri tem izogniti kontekstu, v katerem je znanje nastalo. Predvsem je pomembno, da lahko prenašamo med posamezniki ne samo rešitev problemov, ampak tudi načine reševanj problemov. Zanimiva pa je še ena primerjava med enostavnim prenosom osebnega vedenja na družbeno zalogo vedenja in simbolnim prenosom vedenja. Pri prvem ni potrebno posameznikom imeti skupnega vedenja o področju, na katerem se bo vedenje pretakalo. Toda neko skupno vedenje mora biti prisotno pri skupini ljudi, ki uporablja simbolno obliko prenašanja vedenja s posameznika na posameznika. Jezik je lep takšen primer, ko morajo posamezniki, da bi enakovredno vstopali v komunikacijsko situacijo, poznati slovnična pravila in imeti zadosten besedni zaklad. Dokler imamo opraviti z zelo enostavno strukturo menjave vedenja med člani neke družbe, toliko časa velja prednost prenosu vedenja s pomočjo neposrednih izkušenj in toliko časa obstaja veliko tveganje na tanki črti, ki deli posamezne člane družbe glede na kriterij izkušnje. Med posamezniki pride do nesoglasja, če imajo različne izkušnje. Kot možen izhod iz takšnega stanja je mogoče iskati v razvoju simbolnega prenosa znanja iz osebne zaloge vedenja v družbeno zalogo vedenja. Vendar s tem še ni konec težav, pojavijo se nove. Večji manevrski prostor pri interpretaciji vedenja sicer dopušča manjše popravke in prilagoditve med posameznimi zalogami osebnega vedenja, vendar je lahko zopet vse narobe, če so razdalje prevelike. V intersubjektivnih procesih objektiviziranja se subjektivne zaloge vedenja vključujejo in sestavljajo družbeno zalogo vedenja. Družbena zaloga vedenja nima razsežnosti osebne zaloge vedenja, zanjo je nujna institucionalizacija prenosa na posameznika. Iz oblike in načina interakcije jaza z družbenim svetom izhaja družbena zaloga vedenja in njena distribucija. Schiitz trdi, da obstaja, analitično motreno, razlika med dvema oblikama družbene distribucije vedenja: enostavna distribucija vedenja in kompleksna distribucija vedenja. Pri enostavni družbeni distribuciji vedenja gre za nizko stopnjo različnosti med osebnimi zalogami vedenja. Idealno tipsko gledano pravzaprav ni nikakršnih razlik med osebnimi zalogami vednja, družbeno relevantno znanje je načeloma dostopno vsakemu članu skupnosti. Pri tem nastopijo omejitve, vezane na socialno definiran ti]? posameznika ter socialno definiran časovno biografski moment. Nekajkrat smo že omenili, da idealno tipski model enostavne družbene distribucije znanja ni možen. Naj sedaj povemo, da poglavitni razlog za to tiči po Schtitzovem mnenju v predsocial-ni naravi človeka, katere detajlnega preučevanja si na tem mestu ne moremo privoščiti. Popolnoma enotna distribucija vedenja je nemogoča tudi zaradi tega, ker vse subjektivno pridobljeno vedenje ni tudi že družbeno relevantno, objek-tiviranje vedenja in interpretacija objektiviranega vedenja v procesu komunikacije nista kongruentna, ter zaradi biografske pogojenosti pridobivanja vedenja. Pod enostavno distribucijo družbenega vedenja si predstavljamo relativno enotnost distribucije družbene zaloge vedenja. Za enostavno družbeno distribucijo zaloge vedenja velja počasno naraščanje njenega obsega. Nasproti splošni zalogi vedenja stoji specialistična zaloga vedenja, ki je zaradi nekega posebnega razloga načeloma dostopna le nekaterim posameznikom. Za enostavno distribucijo družbenega vedenja velja po Schiitzevem mnenju izrazito nizka stopnja takšnega specialističnega znanja. Prav tako ne moremo govoriti o ustanovitvi avtonomnih enklav visokega, specialističnega znanja. V sami strukturi znanja ni mogoče najti zametkov česarkoli, kar bi oviralo dostop vsem članom družbe. Dostop do splošnega znanja je onemogočen kvečjemu zaradi zunanjih, družbenih ali bioloških elementov. Razvojno gledano je kompleksna distribucija družbene zaloge vedenja korak naprej. Bistvena razlika med enostavnim in kompleksnim distribuiranjem vedenja poteka vzdolž splošnega in specifičnega vedenja. Pojavi se visoko specializirano vedenje, ki v principu ni več dostopno vsakomur, pač pa le posvečenim posameznikom. Prenos posebnega vedenja se institucionalizira, izvedenci, ki posedujejo takšno specializirano znanje, lahko postanejo za družbo celo 'nevidni'. To pa ne pomeni, da posamezniki lahko pridobijo od družbene strukture vedenja povsem avtonomno osebno vedenje. Že res, da obstaja neenakost v distribuciji družbenega vedenja, vendar v omejenem pomenu. Nimamo toliko opraviti s posebnimi osebnimi zalogami vedenja, ampak predvsem z različnimi rešitvami z za vse pripadnike neke družbe enako relevantnimi problemi, ki se v taki družbi pojavljajo. Posebna vedenja s progresivno delitvijo in specializacijo dobijo relativno avtonomijo. Kljub temu, da so si lahko individualne zaloge vedenja povsem različne, še vedno obstajajo načeloma dostopne preko izkustva. Tedaj se razlikujejo zgolj na nivoju interesov, v katere je posameznikova individualna zaloga vedenja usmerjena. Primerljivost Meadovega in Schiitzovega koncepta družbe Osrednji pojem pri Meadu je gesta, z njo stoji ali pa pade Meadova zamisel o socialnem behaviorizmu. Na drugi strani vidimo pri Schiitzu izreden poudarek na konceptu vedenja, kar nas takoj pripelje do prvega razlikovanja: smer njunih analiz je nasprotna. Mead krene v svojih razmišljanjih iz prostora zunaj posameznika, kjer ima gesta svojo prostorsko pravico, proti posamezniku in njegovi percepciji geste. Vmesni prostor med posamezniki je prostor delovanja posameznika, vanj lahko vstopi samo, kadar bodisi sprejme neko gesto bodisi proizvede gesto, s katero nekaj sporoča. Vsekako za posameznika vmesni prostor eksistira le v primeru, ko imamo opraviti z dokaj velikim številom interakcij med posameznikom in njegovim okoljem. In pa, seveda, le tedaj, ko posameznik lahko predpostavi in s svojim senzornim aparatom registrira takšen vmesni prostor. Schiitz stoji na nasprotnem koncu teoretske perspektive, ko poudari pomen posameznikovega vedenja pri prepoznavanju sveta onkraj njega samega. Tako je za Schutza družba organizirana kot posebna oblika vedenja, ki si ga bolj ali manj delimo posamezniki med seboj. Strukturiranje družbe se po njegovem mnenju ustrezno odraža v strukturiranju vedenja. Vendar se moram na tem mestu pridružiti mnenju nekaterih, da Schiitzu preboj v sociološko - kulturološke vode ne bi uspel, če se ne bi naslonil na Meadovo teorijo delovanja. Hkrati pa velja tudi ugotoviti, da gre pri Schiitzu za korak naprej v pojasnjevanju narave družbe, kajti Schiitzu je uspelo dodatno razdelati notranjost posameznika. Zato lahko rečemo, da je Schiitzov koncept vedenja ustrezno dopolnilo Meadovemu konceptu delovanja. Pri površnem branju bi nas morda lahko zaneslo in bi prehitro sklepali, da prepušča Schiitz večjo samostojnost posamezniku kakor pa družbenim strukturam, pač v smislu, da je posameznik družbeni subjekt. Obratno pa naj bi Mead predpostavljal nadvladanje družbenih struktur nad posameznikom. V tej točki sta si Mead in Schiitz vendarle enaka. Čeprav ju ne druži metoda analize, pa sta si neverjetno sorodna pri težnji, da bi prestavila interes za entitetno razumevanje položaja družbe s preusmeritvijo raziskovanja iz zunanjosti v posameznikovo notranjost, kjer naj bi se nahajala dejanska družbena struktura. V obeh teoretskih pristopih je izrecno poudarjeno, da ne moremo reducirati niti posameznika na izključno družbeno niti družbenega samo na individualno perspektivo. Tako Meacl kot Schiitz trdita, da je posameznik nosilec družbenih struktur, a zaradi tega posameznik ni že kar subjekt. Oba omejujeta pozicijo posameznika v družbenem svetu na možnost spreminjanja od zunaj pridobljenih družbenih vsebin. Mead imenuje proces spreminjanja dialog jaza z menoj, Schiitz pa s pomembnimi drugimi misli na delovanje družbenih struktur, na katere posameznik bodisi reagira ugodno ali pa jih zavrača in po možnosti ustrezno spreminja. Ko rešujeta Mead in Schiitz težave, ki jima jo povzroči preusmeritev sociološkega pristopa v personalistično paradigmo novo nastali prazni prostor med posamezniki, ki je bil pred tem med drugim zapolnjen z družbenimi strukturami, se oba odločita za edinega ustreznega nosilca, ki z lahkoto prečka nastalo polje med posamezniki. Vztrajata na tem, da je edini dober posrednik med delovanjem in razumevanjem, s katerim lahko posamezniki gradijo družbeni svet, le jezik in njegova neposredna uporaba, govor. Pri razlagi funkcije jezika v družbenokulturnem svetu za preseganje odprtosti prostora med posamezniki, je še najmanj prepričljiv Schiitz, kar gre pretežno na račun njegovega interesa, da bi fenomenološko pojasnil delovanje posameznikovega vedenja v vsakodnevnem življenju. To ga nevarno zbliža s psihologizmom. Na tem mestu se bolje odreže Mead, ko jezik in njegovo govorno dejanje ponazori s simbolno gesto. Čeprav z njuno pomočjo skušamo povezati dva različna koncepta, delovanje in razumevanje, s pomočjo uporabe pojma jezika, pa se mi zdi, da smo šele prav krenili na teoretsko pot personalistične sociologije'. Moje mnenje je, da moramo nujno preučiti možnost, da v vmesni prostor, kot neke vrste pretvornik med enim in drugim področjem (področjem razumevanja družbenega sveta ter področjem socialnega delovanja) postavimo človekovo telo kot edini ustrezni mehanizem, ki lahko s svojim delovanjem transformira človekovo delovanje v smiselno razumevanje in obratno. Toda o vlogi in pomenu človekovega telesa za vzpostavljanje družbe morda kdaj drugič. Nam preostane le še to, da povežemo delovanje in razumevanje v družbenem v naslednjo definicijo: družba je pojem, ki ga posameznik zaradi lastne izkušnje in znanja, ki mu ga posredujejo drugi v vsak- ' Pomembno vlogo bo pri tem odigrala tudi kognitivna sociologija, ki si med drugim jemlje Meada in Schutza kot svojo odskočno desko (glejpredvsem Zertibavet 1997. pa tudi Strauss in Quinn 1997.j. danji simbolični interakcij, napolni z lastno strategijo mišlenja, ki se bolj ali manj ujema z strategijami mišljenja drugih posameznikov. Posameznik v dani situaciji interpretira delovanja drugih zaradi svoje lastne osebne zaloge vedenja. LITERATURA Adam, Frane. 1988. Fenomenologija vsakdanjega življenskega sveta kot izhod iz krize (pozi- tivističncga) družboslovja. Nova revija, 65-66, 1586-1597. Barthes, Roland. 1990. Retorika starih. Flementi semiologije. Ljubljana: ŠKUC-FF. Benjaficld, John. 1993. Cognition. Kngehvood Cliffs: Prentice Hali. Benveniste, Hmil. 1988. Problemi splošne lingvistike. Ljubljana: ŠKUC-FF. Berger, Peter in Luckmann Thomas. 1988. Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. Dennett, Danici. 1991. Consciousness Kxplained. Boston: Little, Brcnvn and co. Giddens. Anthonv. 1993. SocioIogy. Cambridge: Polity Press. Langer Suzan. 1967. Filozofija u novome ključu. Beograd: Prosveta. I.uckmann, Thomas. 1992. Protosociologija kot protopsihologija. Nova revija, 120, 398-406. Luckmann, Thomas. 1997. Nevidna religija. Ljubljana: Krtina. Mead, Georg Herbert. 1938. The Philosophy of the Act. Chichago: The University ofChichago Press. Mead, Georg Herbert. 1962. Mind, Self, & Society. Chichago: The University of Chichago Press. ' 259 Rutar, Dušan. 1995. Psihologija skozi psihoanalizo: X. del Georg Herbert Mead. Anthropos, 1-2, 39-59. Scheibe, Kari. 1995. Self Studies: The Psychology of Self and Identitv. London: Praeger. Schiitz, Alfred in Luckmann Tbomans. 1974. The Structures of the Life-World. London: Heinemann. Schiitz, Alfred. 1970. Collected Papers III: Studies in Phenomenological Philosophy. The Hague: Martinus Nijhoff. Schiitz, Alfred. 1967. The Phenomenology of the Social WorId. Nortwesteren University Press. Strauss, Claudia and Naomi Quinn. 1997. A Cognitive Theory of Cultural Meaning. Cambridge; Cambridge university Press. Zerubavel, Fviatar. 1997. Social Mindscapes: An Invitation to Cognitive Sociology. London: Harvard University Press. Bogomil FERFILA1 IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK japonske reforme Povzetek. V japonski družbi obstajata dve tendenci - del sprememb gre v smeri značilnosti zahodnih družb, del sprememb še vedno odraža japonske posebnosti. Ocenjevanje spremembe (vsake, ne le) japonske družbe z vidika konver-genčne in nekonvergenčne teorije pa je koristno - ob predpostavki, da smo odprti za argumente obeh, ne le ene "resnične" teorije. Korist je v tem, ker vsaka poudarja en del značilnosti, in ko spoznamo obe plati, lahko lažje izoblikujemo svoje stališče. Zavedati pa se moramo, da vsaka teorija, bodisi konvergenčna, ki poveličuje vlogo trga in konkurenčnega boja, bodisi nekonvergenčna, ki poudarja vlogo institucij, zelo odseva vrednote, ideologijo, celo metodološko in disciplinarno usmerjenost oziroma pristra-nost njenih tvorcev oziroma pristašev in zagovornikov. Pomembnost konvergenčne teorije je v neprestanem opominjanju na velik pomen tržne konkurence in tržne logike v gospodarstvu, pa tudi v politiki in na drugih družbenih področjih. Vse večji del svetovnih dogajanj, zlasti gospodarskih, pa tudi procesov v skoraj vsaki državi, ki je stopila na pot razvoja, ni mogoče razumeti, če se osredotočimo samo na institucije in pozabimo na trg. Pomembnost nekonvergenčnih zagovornikov, ki trdijo, da se Japonska bistveno ne spreminja, je v tem, da opozarjajo na dolgotrajnost in trdoživost navad, politik, vzorcev obnašanja in delovanja. Njihova pomanjkljivost pa je v zanemarjanju in podcenjevanju trga, moči konkurence, tržnega povpraševanja. Težko verjamejo, da se lahko še tako dobro utečena razmerja in dolgoletna prepričanja čez noč spremenijo in pozabijo. Ključni pojmi: reforme, konvergenca, nekonvergenca, Japonska Japonska je zadnja leta doživela pomembne spremembe na vsaj treh ključnih področjih: 1. Na notranjepolitičnem področju se je končala absolutna prevlada liberalne demokratske stranke (LDS), ki sedaj ostaja vladajoča stranka samo v koalicijski ali drugi povezavi s preostalimi političnimi strankami. Njenih 38 neprekinjenih ' Dr. Bogomil Ferfila, redni profesor na Fakulteti za družbene vede. "oblastnih let" pomeni "najdaljše obdobje neprekinjene konservativne vladavine med industrializiranimi demokracijami" (Pempel 1997, 338). Ali se bo njeno dosedanje upadanje moči še nadaljevalo, je odvisno od toliko okoliščin in dejavnikov, da nima smisla karkoli napovedovati. 2. Zadnja leta številni podatki kažejo na skokovito usihanje gospodarske rasti in resne probleme, s katerimi se danes srečuje japonsko gospodarstvo. 3. Tudi na področju mednarodnih odnosov so se razmere spremenile. Skorajda "bratska ljubezen" med Japonsko in ZDA, kije izšla iz pookupacijskega obdobja in se okrepila med hladno vojno, ko je Japonska predstavljala ameriški branik pred komunistično Kitajsko in Sovjetsko zvezo, se je v osemdesetih in devetdesetih letih pošteno ohladila. K temu so prispevali zlasti ogromni trgovinski presežki, ki jih Japonska še povečuje v kriznem obdobju - zaradi zmanjšanja domačega povpraševanja in zmanjšanega uvoza, da ne omenjam tradicionalne japonske uvozne, tržne in celo naložbene zaprtosti (1994. leta je imela Japonska le 135 ameriških dolarjev direktnih tujih naložb na prebivalca, v primerjavi z Veliko Britanijo, ki je imela 3400 ameriških dolarjev na prebivalca, Francijo 2200 dolarjev, ZDA 1700 in Nemčijo 1500 ameriških dolarjev na prebivalca - Pempel 1997, 353). Samo za primerjavo povejmo, da je Slovenija v letu 1996 imela 915 ameriških dolarjev direktnih tujih naložb (Slovenia: A Plače to Invest 1997, 2). Ob izbruhu zalivske vojne so se pokazale velike razlike med ameriškim in japonskim konceptom japonske varnosti, kar je privedlo do redefiniranja vloge japonskih samoobrambnih sil v mednarodnih vojaških posredovanjih. Diskusije o varnostnih in zunanjepolitičnih povezavah z ZDA so v devetdesetih letih dobile, do še pred nekaj leti nepredvidene, nove razsežnosti celo med člani LDS, ki so znani kot tradicionalni zagovorniki povezanosti z ZDA. Številne je pričela skrbeti možnost, da bo Kitajska zamenjala Japonsko v vlogi glavnega ameriškega azijskega zaveznika. V kakšni smeri gredo japonske gospodarske in politične spremembe? Opisane tektonske spremembe so povzročile spreminjanje praktično vseh značilnosti japonske družbe. V tem razdelku bomo torej govorili o spremembah, njihovem obsegu in smereh razvoja, kar je dokaj spolzko področje, saj se spremembe dogajajo ves čas, pa tudi ocenjevati, kdaj so spremembe bistvene, kdaj pa srednje ali manjše, je dokaj negotovo. Prav gotovo ne smemo pozabiti na element nepretrganosti - spremembe vedno izhajajo iz nekega stanja, ki ga potem vedno nosijo v sebi, saj stvari ni mogoče spremeniti čez noč. To velja tako za instrumentalni, še posebej pa za institucionalni del ekonomskega in političnega sistema'. S tem pa smo že prešli na teren konvergenčno - nekonvergenčne debate. Ko sem omenil institucionalni del ekonomskega sistema, moram dodati, da vanj vključujem tako formalne kot neformalne institucije. S formalnimi institucijami Glej splel razmerij med obema deloma gospodarskega in političnega sistema, ki sem ga razvil v Phillips, Ferjtla 1994. razumem vse zakone, predpise, pa tudi vse oblike organiziranja od podjetniško-korporativnega, delničarskega, vladnega, strankarskega pa do družinskega, šolskega, športnega in religioznega. Z neformalnimi institucijami pa razumem vse tiste vzorce obnašanj, norm in vrednot, ki, čeprav ne uradno zapisana in podprta, prav tako pomembno vplivajo na ravnanje posameznikov, skupine oziroma družbe in države v celoti. Prav za ta del ekonomskega in političnega sistema, ki ga običajno ekonomisti pozabljajo, sociologi in politologi pa preveč poudarjajo, saj po logiki delitve dela med znanostmi vsaka proučuje le eno, "svojo" plast družbe, velja, da je bolj tradicionalen in bolj odporen na spremembe kot drugi, bolj na tržno dogajanje vezani instrumentalni del. Npr.: če se dohodek posameznika ali korporacije (lahko tudi države ali regije) zaradi spremenjenih tržnih okoliščin skorajda čez noč bistveno spremeni (dvig ali padec cen), je to le malo verjetno za posameznikovo ali podjetniško institucionalno stran. Formalni in neformalni vzorci obnašanja so globoko vsajeni v glave ljudi, ki jih tržne silnice vsaj na kratek rok ne morejo bistveno spremeniti (glej: North 1992, 3, 41-42). Med ekonomisti, ki v celoti zanemarjajo institucionalni del sistema so predvsem neoklasični ekonomisti, ki so tudi glavni zagovorniki konvergenčne teze, saj v skladu z njihovo teorijo prostokonkurenčnega trga brez vladnega vmešavanja sploh ne bi smel obstajati drug mehanizem usklajevanja človekovih potreb in interesov. V skladu s svojo teorijo, ki je deduktivna, univerzalistična, brezinstitucionalna, in vidi le tržno doseženo konkurenčno ravnotežje, ki edino lahko zagotavlja najbolj učinkovito uporabo virov, sploh ne morejo imeti druge teorije kot konvergenčne. Kot stvarna sistema, ki najbolje ustrezata njihovim teoretičnim predpostavkam, običajno navajajo postthatchersko Veliko Britanijo in postreagansko ZDA. To sta po njihovem mnenju najbolj učinkoviti gospodarstvi, zato bi se morala Japonska čim prej in čim bolj približati anglo ameriškemu modelu. Dejstvo pa je, da danes tudi vse večji del poslovnega sveta, ki mu sicer prijajo državne protek-cionistične politike, pa tudi številni politiki in običajni državljani vedno bolj verjamejo, da bi se moralo v gospodarstvu, politiki in japonski družbi nasploh nekaj spremeniti. In ker so ZDA model, ki jim ga vsiljujejo na vsakem koraku, pa obenem še gospodarsko bolj učinkovit, saj je v obdobju 1992-1997 dosegel 22-odstotno kumulativno rast, japonski pa le 6-odstotno (Yamamura 1997, 294), se tudi v javnosti oblikuje naklonjenost do prevzemanja ameriških gospodarskih in političnih rešitev. Po drugi strani pa lahko najdemo tudi pristaše nekonvergenčne teorije, ki so nasprotniki prevzemanja tujih institucij in vrednot. En del verjame, da bo potem, ko se bodo gospodarske in politične razmere na Japonskem umirile in normalizirale, precejšen del novih gospodarskih in političnih rešitev odmrl in se bodo spontano vrnile prejšnje ekonomske in politične rešitve oziroma institucije. Konec koncev, tako množično zatrjevanje, da se je končala vladavina LDS kot večinske parlamentarne stranke, se je že v začetku leta 1998, po razpadu največje opozicijske stranke Nove stranke meje, spet postavilo na glavo, saj je LDS z 259 poslanci v spodnjem domu lahko deloma spet sama vladala. Verjetno je bilo vse skupaj odraz nekakšnega razočaranja, ko velika pluralizacija japonskega političnega prizorišča in hitro se menjajoče koalicijske vlade niso uspele napraviti koraka naprej. Številni tako v LDS še vedno vidijo edino stranko, s katero je Japonska doživela izjemno gospodarsko rast in podzavestno verjamejo, da samo LDS lahko zopet umiri in izboljša razmere. Morda je ta reakcija nekaj podobnega, kot nostalgija ljudskih množic v državah bivšega komunističnega tabora, kjer pogosto volijo komunistične poslance in predsednike v upanju, da jim bodo "pričarali" nazaj relativno ugodno in počasno socialno prizorišče komunističnega gospodarstva. Ali je to mogoče ali ne, kdo ve? Če je res, da je gospodarski razvoj, temelječ na industrijskih politikah, ki morajo biti oblikovane tako, da zagotavljajo podjetjem učinkovito osvajanje novih tehnologij, s katerimi bodo lahko čim hitreje povečale svojo produktivnost in učinkovitost, edina razvojna možnost, potem je malo verjetno, da se bo svet in posamezne, zlasti velike in razvite države, vračale k prejšnjim rešitvam (glej: Murakami 1996; Yamamura, Jasuba 1988). Druga smer razmišljanja med zagovorniki nekonvergenčne teorije, upam si trditi, da vedno bolj maloštevilnimi, gre v smeri poudarjanja večvrednosti japonskih institucij (japonocentričnost), predvsem glede odnosa vlada - poslovni svet in odnosov v podjetju ter med podjetji. Japonske rešitve naj bi po tej teoriji bile boljše, bolj učinkovite od zahodnih, oziroma naj bi bolj ustrezale japonskim državnim preferencam (Miwa 1996). Glavna značilnost japonskega kapitalizma, ki ima veliko podobnosti z vrsto rešitev nekdanjega jugoslovanskega samoupravnega modela, je poudarek na sodelovanju in dogovarjanju, ne pa zgolj na tržni in drugi tekmovalnosti, prisili, grožnji. Na Japonskem so bili značilni kooperativni odnosi na številnih področjih, ki smo jih že omenili: med podjetji, med politiki in poslovnim svetom, vlado in poslovnim svetom, vlado in občili, pa tudi med menedžerji in uslužbenci, da ne rečem celo med policijo in gangsterji jakuzami. Sodelovanje vzdržujejo številne formalne institucije - od vladnih industrijskih in drugih politik, pa keirecu, podjetniški sindikati, amakudari, zoku, pa tudi neformalne institucije v smislu načinov obnašanja, norm in vrednot, ki podpirajo različne oblike sodelovanja. Model sodelovanja v ekonomiji in politiki je bil zelo pomemben v vzdrževanju politične LDS-ovsko dominirane stabilnosti in izjemne gospodarske uspešnosti v praktično celotnem povojnem obdobju. Prav s sodelovanjem je uspelo Japonski zmanjšati stroške uresničevanja razvojnih gospodarskih politik ter vzdrževati politične in gospodarske organizacijske oblike, ki so bile najbolj primerne za doseganje gospodarske rasti. Dejstvo je, da za oba teoretična pogleda na smeri razvoja reform oziroma spremembe japonske ekonomije in politike lahko najdemo celo vrsto empiričnih dokazov. Često znanstveniki v svojih razpravah uporabljajo enostranski pristop, še bolj je to seveda domena politikov, ideologov in drugih šarlatanov, da navajajo le dokaze, ki potrjujejo njihovo teorijo, (ne)zavestno pa zanemarijo tiste, ki niso v skladu s tem, kar želijo dokazati. Vendar, tudi če navedemo obe vrsti dokazov - tiste za in tiste proti - si nismo naloge prav nič olajšali, ampak kvečjemu otežili. V tem primeru se je namreč treba odločiti, katera težnja je močnejša. To pa v "mehkih" družboslovnih znanostih ni prav enostavno storiti. Vseeno pa je prav gotovo pošteno pogledati obe strani "kovanca". Navedimo torej nekaj procesov, ki potekajo v smeri konvergenčnega (prozahodnega oziroma proameriškega) spreminjanja, in drugih, ki potekajo v smeri nekonvergenčnega, japonocentričnega spreminjanja. Konvergenčni dokazi Verjetno je seznam sprememb, ki potrjujejo "westernizacijo" japonskega gospodarstva, politike in kulture, precej daljši od nekonvergenčnega seznama. Cel kup statističnih podatkov o gibanju cen, mezd, naložb, stečajev, brezposelnosti jasno kaže, da se japonsko gospodarstvo zelo odziva na tržna nihanja. Tudi na za ljudi najbolj občutljivem področju zaposlovanja, se velike korporacije hitro poslavljajo od japonske značilnosti stalnega delovnega mesta in plače po načelu senjoritete oziroma točneje, zvestobe podjetju in jo zamenjujejo z ameriško "noro tržno" različico nestalne zaposlitve in plačila po produktivnosti. Počasnejša gospodarska rast, hitro upadanje domače porabe v letih 1997 in 1998 in vse večja globalna kompetitivnost tudi japonskim podjetjem ne dovoljuje več obremenitve z velikimi in rastočimi fiksnimi stroški dela (glej: Noguchi, Yamamura 1996). Spreminja se tudi način povezovanja japonskih podjetij - keirecu, horizontalne podjetniške povezave postajajo bolj odprte, pogosto tudi za tuja podjetja, ki jih Japonci potrebujejo za prodore na njihove trge zaradi njihove tehnologije, znanja itd. Po drugi strani pa vse več anglo-ameriških korporacij stopa v keirecu podobne strateške povezave, pa tudi prevzeme in združitve, da bi si tako povečale učinkovitost in uspešnost poslovanja. Japonske podjetniške povezave torej še naprej izkoriščajo prednosti skupnih raziskav, marketinga; velike industrijske korporacije še naprej vežejo nase svoje pogodbenike in distributerje. Vendar pa so vrata za vstop vanje bolj odprta kot nekoč, saj s tem lahko pridobijo dodatne koristi od podjetij zunaj povezav keirecu, zlasti od tujih podjetij oziroma zmanjšajo stroške odprtih keirecu. Lahko najdemo obilo statističnih podatkov o tovrstnih procesih: vse več mednarodnih skupnih naložb v tvegane naložbe in razvojne projekte, proizvodnjo in marketing; vse več tujih podjetij vstopa v podpogodbena in distribucijska razmerja z japonskimi kor-poracijami v različnih državah; vse bolj se znižujejo omejitve za vstopanje tujih podjetij na japonski trg. Vsi ti procesi so povezani (vzročno-posledično) s spremembami v finančnem upravljanju japonskih korporacij - vse manjšo vlogo t. i. "sistema glavne banke" in vse večjo močjo delničarjev. "Sistem glavne banke" je bila praksa podjetij, povezanih v keirecu, da so večino kreditov najemali od velike banke in drugih finančnih institucij, ki so bile prav tako članice istega keirecu. Kreditodajalci so potem spremljali poslovanje teh podjetij. Zadnja leta se je dobršen del takšnih povezav prekinil - nižje stopnje gospodarske rasti niso več zahtevale velikih naložb, večja globalizacija poslovanja je japonskim korporacijam odprla dostop do svetovnega kapitalskega trga in cenejših tujih posojil. Delničarji japonskih korporacij, med katerimi je tudi vse več tujcev, pa v zameno za svoj vloženi kapital zahtevajo mednarodno primerljive donose, kar tudi zmanjšuje razpoložljivi kapital za naložbe (Aoki, Patrick 1994). Premik v smeri konvergenčnosti potrjuje tudi vse hitrejša deregulacija japonskega gospodarstva, zlasti na področju transporta in telekomunikacij. Med spremembami podjetniške zakonodaje omenimo spreminjanje 9. člena protimo-nopolnega zakona, ki je omogočil japonskim korporacijam večjo prilagodljivost na tržna dogajanja in seveda "udaril" po zaposlenih - kar je tako ali tako zakonitost pri vsakem uvajanju večje tržnosti in konkurenčnosti. Japonska podjetja se sedaj lažje povezujejo in tudi restrukturirajo, tako kot zahodna podjetja. Tudi japonsko podjetje lahko sedaj postane krovna družba, ki svoje dosedanje poslovanje razdeli na dvoje ali več podjetij - na dobičkonosna in izgubarskega oziroma manj perspektivnega. V tem zadnjem lahko potem odpusti delavce z majhnimi zakonskimi omejitvami (Changing Japan 1997). Reformirajo se tudi ključne institucije japonskega sistema (čeprav počasi in z velikimi bolečinami - kar se je kazalo tudi v velikem številu samomorov med zaposlenimi v letih 1997 in 1998, kar je spet ena od japonskih posebnosti). Gre predvsem za mogočno in do nedavno še nedotakljivo finančno ministrstvo, japonsko centralno banko in celoten kapitalski trg. S 1. aprilom 1998 se je opustil dotedanji sistem, v katerem je le nekaj pooblaščenih bank lahko poslovalo z devizami. Vsi (Japonci in tudi tujci) lahko po tem datumu menjajo v valute tujih držav, prej so bili lahko kaznovani z do 3 leti zapora. To je bil šele začetek široko[:>otezne vladne finančne t. i. reforme "Big Bang", ki naj bi imela podoben učinek kot "Big Bang" britanske železne lady Margaret Thatcher, s katerim je temeljito deregulirala londonski kapitalski trg leta 1986. Japonski "Big Bang" naj bi bil končan do leta 2001, ko naj bi bili sprejeti vsi zakoni, katerih posledice naj bi bile naslednje: banke, podjetja z vrednostnimi papirji in različne zavarovalnice bodo lahko vstopale na trge brez omejitev; spremenjeni bodo predjMsi o dovoljenih dejavnostih različnih bank (npr. kakšne kredite lahko dajejo); vse pristojbine, ki jih za svoje storitve zaračunavajo finančne institucije, bodo v celoti sjjroščene, se pravi prepuščene trgu. Cilj takšne finančne reforme je omogočiti japonskemu finančnemu sektorju jDonudbo cenejših storitev in "novih izdelkov" -kot posledico večje konkurenčnosti. Tokijska borza naj bi tako pridobila več tujih podjetij, ki so sicer raje vstopala na borze drugih azijskih držav. Celoten japonski finančni sektor naj bi tako okrepil svoj položaj na globalnem finančnem trgu. "Big Bang" naj bi prisilil japonske finančne institucije, da bi se čim prej rešile velikih zneskov nevračljivih (slabih) dolgov, s katerimi so obremenjene njihove bilance. V mnogo bolj konkurenčnem finančnem trgu, po velikem poku, bi namreč finančne institucije s precejšnjimi deleži nedelujočih (težko vračljivih oziroma izterljivih) dolgov dobivale slabe ocene od ameriških in drugih svetovnih ocenjevalnih podjetij in agencij ter imele le majhne možnosti za uspešno jDoslovanje. Že v letih 1997 in 1998 so japonske finančne institucije v pričakovanju reform mrzlično iskale partnerje, s katerimi naj bi se povezale, najemale včasih cele skupine strokovnjakov zahodnih bank, se trudile obdržati ali odkriti nove tržne niše oziroma so po celem svetu iskale možnosti, da bi zgradile ali okrepile že obstoječe mednarodne mreže, ki naj bi jim omogočile krepitev poslovanja na tujih trgih. Takšne spremenjene razmere na domačem finančnem trgu nujno posegajo v dotedanje pristojnosti finančnega ministrstva in centralne banke, ki naj bi postala neodvisna, "odporna" na pritiske vlade, zlasti finančnega ministrstva. Finančno ministrstvo naj bi izgubilo velik del svojih pristojnosti uravnavanja delovanja finančnih institucij. Nadzor finančnih institucij je prevzela Agencija za finančni nadzor, ki je neposredno podrejena uradu predsednika vlade. V ZDA kot želenemu modelu, ta funkcija pripada komisiji za vrednostne papirje in menjavo ter inšpekcijskim in nadzornim službam njihovega finančnega ministrstva (Department of Treasury), Neodvisnost japonske centralne banke naj bi se povečala približno do stopnje, kakršna je v drugih zahodnih gospodarstvih. Izrecno se bo navajalo, da je centralna banka neodvisna; vladno imenovanje predsednika banke bo moral potrditi še parlament, diet; pristojnosti finančnega ministra nad delovanjem banke bodo natančno predpisane, in če ne bo potrdil njenega proračuna, bo moral predložiti pismeno obrazložitev; vlada bo lahko zahtevala odložitev bančnih politik le v nekaterih naprej določenih primerih oziroma okoliščinah; vlada ne bo mogla več odpuščati uslužbencev centralne banke; odločanje sveta banke, ki bo oblikoval njene politike, bo javno. Glede na prejšnjo "odvisnost" centralne banke lahko tudi ta premik opredelimo kot približevanje zahodnim finančnim institucijam. V vladnem paketu reform se predvideva tudi zmanjševanje pristojnosti birokracije nasploh. Vsi tako "slavni" vladni napotki ministrstev, vladnih služb in druge birokracije morajo biti podani v pisni obliki (prejšnje ustno dogovarjanje je prepovedano). Dostop do vladnih informacij naj bi do leta 2001 postal mnogo bolj javen kot doslej - omejitve naj bi bile le na področju državne varnosti in zasebnosti. Tudi na tem področju naj bi se položaj in vloga približala zahodnim, torej kon-vergenčnim rešitvam. Z enim stavkom - japonsko gospodarstvo postaja vse bolj tržno določeno in tržno konkurenčno, japonska politika vse bolj pregledna in odgovorna ljudem. Rekel bi, da imajo tovrstne reforme tudi veliko pomanjkljivost, saj nezadržno potekajo ne le na papirju, v zakonodaji, marveč tudi v glavah ljudi in v vsakdanjem življenju ter jih vsakdan pospešujejo predvsem ameriški, vladni, kongresni, poslovni itd. pritiski in obenem tudi (nekritično povzeti hoIlywoodski) ameriški ideali. Pozabljajo, da je Japonska prav z institucijami, formalnimi in neformalnimi vzorci obnašanja, ki jih prav sedaj vsi podirajo z veliko vnemo, v preteklih desetletjih dosegla mnogo več kot države, katerih sistem zdaj posnema. Lahko sicer trdijo, da so to bili drugačni časi in drugačne razmere, ki so pač preživete, vendar to ni pretirano prepričljivo oziroma je možno tudi trditi, da so prejšnje institucije primerne tudi za današnje razmere. In drugo, vse institucije, ki jih uvajajo, so zrasle na drugačnem "zeljniku" oziroma so primerne za drugačnega homo oeco-nomicma in homo politiciisa. Mnogo bolj predpostavljajo ameriško situacijo gospodarskega in političnega "boja vseh proti vsem" in "človek človeku volk", kot to velja za japonske gospodarske in politične razmere oziroma za japonske državljane oziroma proizvajalce in potrošnike. Zanikajo dragocene prvine kooperativnega modela družbe, tudi gospodarstva in politike. Zelo verjetno je namreč, da bo "kavbojska konkurenčnost" ekonomije in politike potrgala tudi socialne vezi japonskega družbenega tkiva. Če reforme ne bodo dale pričakovanih rezultatov, neoklasični ekonomisti in teoretiki sploh ne bodo v zadregi: "Premalo trga, preveč intervencij, socialne varnosti," - nerodno je le, ko se kot posledica njihovih uni-verzalističnih "gasilskih scenarijev" prične rušiti celoten družbeni red in v državi zavlada kaos, kar se je zgodilo leta 1998 v Indoneziji, pa tudi v Južni Koreji in Rusiji. Nekonvergenčni dokazi Poglejmo še drugo plat medalje, dokaze v gospodarski in politični praksi, ki bi podprli nekonvergenčnost japonskih reform. Pristaši te teorije so menili, da se japonsko gospodarstvo in politika le začasno prilagajata kriznim razmeram, da pa ne gre za pomembnejše spremembe. Kot japonsko drugačnost oziroma posebnost bi morda lahko navedli stalno rast japonskega izvoza in trgovinskega presežka, ki je v razdobju 1993-1995 znašal po 100 do 113 milijard ameriških dolarjev letno, leta 1996 pa "upadel" na 70 milijard. Te presežke, ki so ogromni (celoten slovenski kosmati družbeni proizvod je okoli 20 milijard ameriških dolarjev), japonske korporacije bodisi posojajo bodisi vlagajo v nija podjetja. Vse preostale velike industrializirane države se nasprotno spopadajo s problemom, kako zmanjšati svoje trgovinske primanjkljaje. Razloge odliva japonskega kapitala, zlasti trgovinskih presežkov na tuje, predvsem v ZDA, pa je zopet mogoče razložiti s tržno logiko. Donos na naložbe na Japonskem je namreč mnogo nižji kot na zahodu. Razlogi - zaradi nizkih domačih obrestnih mer, nizkih stopenj gospodarske rasti, predvsem pa zaradi obilice razpoložljivega kapitala, ki je posledica izjemno visokih stopenj varčevanja japonskega prebivalstva. Za velik obseg trgovinskih presežkov je deloma odgovoren tudi splet odnosov z japonskim največjim trgovinskim partnerjem - ZDA, kamor je šlo leta 1996 za skoraj 107 milijard ameriških dolarjev japonskega izvoza, (27,2 % celotnega japonskega izvoza), od ZDA pa je Japonska uvozila za nekaj manj kot 76 milijard ameriških dolarjev (22,7 % celotnega japonskega uvoza). Za ZDA pa je izvoz njenega blaga in storitev na Japonsko predstavljal 11 % njenega celotnega svetovnega izvoza v tem letu, uvoz pa 14 % njenega celotnega uvoza iz vseh držav sveta (Japan 1998, 53-54). Vendar je to pogosto argument Američanov v smislu: "Japonci lahko toliko izvozijo v ZDA, ker jim to dovolimo." Radi pozabljajo, da je japonski izvoz praviloma na zelo konkurenčnih področjih in da Američani kupujejo japonske izdelke zaradi boljše kakovosti oziroma ustreznejše cene. Seveda bi lahko zaprli ameriške meje za japonski izvoz - argument, s katerim ves čas mahajo pred japonsko javnostjo kot toreador z rdečo cunjo pred bikom v areni, vendar kaj bi potem ostalo od tako slavljene ameriške formule o prostem trgu in konkurenci, ki jo tako prepričljivo prodajajo povsod po svetu in ki so jo z velikim navdušenjem sprejeli tudi postsocialistični "nesrečniki" t. i. srednje Evrope? Morda formula o trgu brez državnih omejitev ustreza ZDA le toliko časa, dokler lahko ona polni police z ameriškim blagom, če pa temu ni tako, se vsebina dialoga hitro spremeni v smislu: "Če vam ne bi dovolili, ne bi mogli prodajati blago pri nas." Vsekakor je položaj v gospodarskih odnosih med ZDA in Japonsko približno takšen: Japonska varčuje in izvaža, ZDA pa si izposojajo in uvažajo; Japonska vlaga v ZDA in posoja ZDA, zato ker to omogoča ZDA, da še naprej kupuje od Japonske ter plačuje vsaj dividende in obresti (glej: Lincoln 1998 in Lincoln 1990). Vprašanje je, koliko časa bo takšna situacija lahko še trajala. Če predpostavimo, da se bo s hitrim staranjem japonskega prebivalstva tendenca po varčevanju kot glavnemu "pokojninskemu stebru" še krepila, da se Američani še dolgo ne bodo navadili porabiti samo tisto, kar sami ustvarijo, potem še vrsto let lahko ostane tako kot je. Če podrobno razčlenimo japonski uvoz, zlasti industrijskih izdelkov iz azijskih držav, vidimo, da ga vse več proizvedejo japonske multinacionalne korporacije in njihovi japonski in drugi podpogodbeniki. Japonski uvoz iz azijskih držav se povečuje, vendar je v njem vse več izdelkov proizvedenih v keirecu podjetjih, ki so zaradi cenejše delovne sile in surovin locirana v drugih azijskih državah (Hatch, Yamamura 1996,158-174). Vprašanje je tudi, koliko so se spremenile prakse zaposlovanja, plač, odnosi med podjetji, med vlado in ministrstvi. Mediji sicer poročajo o stavkah zaradi spremenjenega obračunavanja plač, veliko vladnih uslužbencev so kaznovali zaradi podkupnin, ki so jih prejemali od poslovnežev, bodisi kot denar bodisi v obliki zabav, večerij in kosil. Veliko je sprememb "na robu", večina pa še vedno deluje po starih načelih. Tudi širjenje skupin keirecu s tujimi, zlasti ameriškimi podjetji, ki je bilo nujno, da so zmanjšali trgovinska trenja ali pa pridobili novo tehnologijo, je v izraziti manjšini, če ga primerjamo s številom povezanih japonskih podjetij. Ta podjetja imajo potem v lasti delnice drugih podjetij v skupini - medsebojno delničarstvo (cross-shareholding), in to se le počasi zmanjšuje. Med letoma 1995 in 1996 se je zmanjšalo za 1,9 % v vseh na borzo uvrščenih podjetij, a ostalo na še vedno zelo visokih 49 %■ V "mehurčkastih" letih je medsebojno delničarstvo doseglo celo 55,8 % in vprašanje je, ali se ne bi ob izboljšanih gospodarskih razmerah delež medsebojnega delničarstva spet povečal. S tem se seveda zmanjša ri-zičnost prodaje delnic izven skupine keirecu. Veliko podjetij keirecu, tako tistih v vodoravnih povezavah kot tistih v navpičnih povezavah, s podpogodbenimi in distribucijskimi partnerji skupaj odhaja na tuje, zlasti azijske trge. Glede sprejetih deregulacijskih ukrepov lahko rečemo, da predstavljajo le majhen delček v primerjavi z visoko stopnjo regulacije japonskega gospodarstva. Do leta 1997 je bilo sprejetih nekaj manj kot 700 deregulacijskih ukrepov, vseh regulacij (licenc, dovoljenj in drugih omejitev, ki jih je uvedla birokracija) pa je bilo okoli 10 tisoč, kar je bilo mnogo več kot v drugih razvitih gospodarstvih. Ocenjujejo, da je bilo 1997. leta regulirano okoli 40 % japonskega gospodarstva, ameriškega pa samo 7 % (Miyoshi 1998, 3). Podobno velja za deregulacijo japonskega kapitalskega trga, ki je še vedno močno reguliran v primerjavi z ameriškim ali angleškim. Lahko torej najdemo tudi razloge, ki govorijo, da v japonskem gospodarstvu, politiki, družbi vse ostaja po starem in da so spremembe le površinske, na "robu", večina pa še vedno koraka po "starih koračnicah". Da je vse to površinsko prilagajanje samo odgovor na probleme v gospodarstvu in politiki, da pa bo ob boljši stopnji gospodarske rasti kmalu zopet vse po starem. Vmesna pot oziroma sinteza Verjetno lahko rečemo, da nima smisla gledati na spremembe le z enega ali drugega zornega kota. V japonski družbi pač obstajata obe tendenci - del sprememb gre v smeri značilnosti zahodnih družb, del sprememb še vedno odraža japonske posebnosti. Katerih sprememb je več, katere so novejšega datuma, katere se krepijo, katere pa slabijo? Verjetno je zakonitost vsake družbe, ki postaja čedalje bolj odprta na trgovinskem, gospodarskem, političnem in kulturnem področju, da začne vede in nevede sprejemati vase značilnosti družb, s katerimi komunicira. Odvisno seveda od cele vrste notranjih in zunanjih dejavnikov. To se nedvomno dogaja mdi na Japonskem. Ker je njena povezanost z ZDA zaradi vrste razlogov še močnejša kot pri drugih državah sveta, so tudi spremembe še bolj proameriško usmerjene. Npr., če Japonci vidijo tujca, ga bodo vprašali, ali je Američan oziroma bodo to kar predpostavljali. Ocenjevanje sprememb (vsake, ne le) japonske družbe z vidika kon-vergenčne in nekonvergenčne teorije pa je koristno - ob predpostavki, da smo odprti za argumente obeh, ne le ene "resnične" teorije. Korist je v tem, ker vsaka poudarja en del značilnosti, in ko spoznamo obe plati, lahko lažje izoblikujemo svoje stališče. Zavedati pa se moramo, da vsaka teorija, bodisi konvergenčna, ki poveličuje vlogo trga in konkurenčnega boja bodisi nekonvergenčna, ki poudarja vlogo institucij, zelo odseva vrednote, ideologijo, celo metodološko in disciplinarno usmerjenost oziroma pristranost njenih tvorcev oziroma pristašev in zagovornikov. Napredek je že, če uspemo zbrati dovolj moči, poguma in interesa, da poslušamo tudi stališča, ki nam na prvi pogled niso všeč, ki se ne skladajo z našimi predpostavkami in vrednotami. Pomembnost konvergenčne teorije je v neprestanem opominjanju na velik pomen tržne konkurence in tržne logike v gospodarstvu, pa tudi v politiki in na drugih družbenih področjih. Vse večji del svetovnih dogajanj, zlasti gospodarskih, pa tudi procesov v skoraj vsaki državi, ki je stopila na pot razvoja, ni mogoče razumeti, če se osredotočimo samo na institucije in pozabimo na trg (Aoki 1988; Lincoln 1993; Kasai 1996). Velika pomanjkljivost konvergenčne teorije pa je neupoštevanje institucij in zanemarjanje njihovega vpliva na ravnanje političnih in gospodarskih akterjev. Človeška motivacija je zelo kompleksna in različno sestavljena celota, v kateri je razumen račun homo oeconomicusa le njen bolj ali manj pomemben del - odvisno od okoliščin. Konvergenčni pogled pogosto noče niti slišati o socialnih problemih, deindustrializaciji in propadu celih regij, delih urbanih središč v ZDA in Veliki Britaniji. Pomembnost nekonvergenčnih zagovornikov, ki trdijo, da se Japonska bistveno ne spreminja, je v tem, da opozarjajo na dolgotrajnost in trdoživost navad, politik, vzorcev obnašanja in delovanja (Callon 1995; Irin 1996; Tilton 1996; Samuels 1994). Njihova pomanjkljivost pa je v zanemarjanju in podcenjevanju trga, moči konkurence, tržnega povpraševanja. Težko verjamejo, da se lahko še tako dobro utečena razmerja in dolgoletna prepričanja čez noč spremenijo in pozabijo. Do idealnega rezultata pridemo, če lahko ocenimo dvoje ali več različnih pristopov in sintetiziramo njihove pozitivne prispevke. Zaradi zanemarjanja insti- tucij neoklasični ekonomisti tudi ne razumejo velikih razlik v preferencah različnih narodov, ki različno vrednotijo pomen učinkovitosti in enakosti - pogosto se pokriva z delitvijo na kratkoročne in dolgoročne napore za povečanje narodnega dohodka oziroma dohodkov posameznikov (glej: Yamamura 1997b). Nasploh lahko rečemo, da je dilema med (ali-ali) učinkovitostjo in enakostjo oz. pravičnostjo eno od velikih razvojnih vprašanj. Vsake spremembe institucij zaradi povečanja učinkovitosti vplivajo tudi na spremembe v delitvi dohodka praviloma tako, da se povečajo dohodki lastnikov kapitala. Poglejmo verjetne učinke protržnih reform na Japonsko. Proanglo-ameriške spremembe sistema zaposlovanja pomenijo, da se bo učinkovitost japonskih podjetij in organizacij nasploh povečala, kar se bo pokazalo tako na domačem trgu (znižanje cen kot posledica znižanja stroškov zaradi večje konkurenčnosti) oziroma tudi v povečanju mednarodne konkurenčnosti. Toda na čigav račun gre povečanje konkurenčnosti ali znižanje stroškov. Kdo dobi manj kot prej? Lastniki, država ali investicije? Ne. To so zaposleni. Povečajo se pritiski na njihove dohodke, zlasti pa na stalnost dohodkov. Fleksibilnost podjetja, kar se tako lepo sliši, ne pomeni nič drugega kot to, da podjetje lahko zmeče delavce na cesto takrat, ko jih zaradi kratkoročnih ali dolgoročnih razmer na trgu ne potrebuje več. Dodajmo še to, da sta Japonska in Slovenija danes v precej podobnem položaju glede te dileme oziroma v odnosu do prevzemanja "fleksibilnega" anglo-ameriškega modela zaposlovanja. V obeh državah prevladuje mnogo bolj kooperativni tip odnosov med delodajalci in delojemalci. Pomembno je tudi, da v obeh državah takšna kooperativnost prevladuje že desedetja. Ob vpeljavi "revolve-raškega" modela ameriškega fleksibilnega zaposlovanja zato treba posebno pozornost posvetiti postopnosti, saj so sicer lahko šoki radikalnih sprememb kon-traproduktivni. ZDA, IMF in podobni modelarji pač pozabljajo, da vsaka družba nima stoletne tradicije urejanja ekonomije in politike na načelih "boja vseh proti vsem". Drugače povedano, tudi tako nedolžne reforme, kot so spreminjanje sistema zaposlovanja, imajo izjemen pomen v graditvi razredne deljenosti družbe, v porazdelitvi dohodkov, moči in vsega, kar se s tem povezuje. Jasno je, da jih sloj podjetnikov, menedžerjev, ki pridobijo največ, zelo podpira, največji del zaposlenih pa se tako ali tako izgubi v baročni retoriki o večji konkurenčnosti, večjem deležu kolača, ki ga bo podjetje oziroma vsak zaposleni lahko uresničil na domačem in svetovnem trgu, o kratkoročnem "zategovanju pasu" na račun dolgoročnega napredka itd. Krmilo države pa držijo v rokah elite, ki stvari vodijo tako, kot se njihovim "zelnikom" zdi najprimerneje, in vedno najdejo načine za manipuliranje javnosti. Tudi tako opevana globalna konkurenčnost, prosta trgovina z zaposlovalnega zornega kota, pomeni, da države lahko sicer pridobijo koristi na račun trgovanja in mednarodnih tokov dela in kapitala, vendar morajo v razvitih gospodarstvih račun plačati predvsem manj izobraženi in kvalificirani delavci. Povpraševanje po njihovem delu namreč postane zelo prožno, saj morajo pri ponudbi svojih storitev tekmovati z delavci v manj razvitih državah z nizkimi mezdami. Podjetja v razvitih državah namreč po enostavnem stroškovnem računu vse večji del svoje proizvodnje prenašajo v države z nizkimi mezdami, nizkimi davki in pa - z nizko ekološko zaščito. Treba je poudariti, da je "druga velika rezerva" pri zniževanju stroškov proizvodnje (pri nas smo včasih rekli "notranja rezerva") prav onesnaževanje okolja. Manjše naložbe v ekološko opremo prav tako znižajo stroške. Jasno je, da je takšno razmišljanje upravičljivo oziroma možno zgolj z zornega kota pehanja za kratkoročnimi dobički brez kakršnihkoli moralnih in etičnih standardov. Kot posledica prenašanja operacij ("outsourcing") v manj razvite države, so se v zadnjih letih realne mezde številnih kategorij zaposlenih, zlasti pa manj kvalificiranih industrijskih delavcev, realno znižale ali ostale vsaj nespremenjene. Podobne učinke bo imela tudi liberalizacija trga kapitala - "Big Bang" bo sicer povečal njegovo mednarodno konkurenčnost, to pa bo povečalo tudi mobilnost japonskega kapitala, ki za razliko od japonskih trgovinskih presežkov še ostaja doma. Večji kot bo njegov odliv v tujino, manj bo naložb in novih delovnih mest na Japonskem. Zaradi vse večje konkurenčnosti v borbi za domači in tuji kapital prihaja v državah OECD do "bežanja kapitala" in kaznovanja dela v obliki različnega davčnega obremenjevanja - davki na kapital se zmanjšujejo, na delo pa naraščajo. Tako so se od začetka osemdesetih let v desetih državah OECD neponderirane povprečne davčne obremenitve na delo zvišale za deset točk, za kapital pa v istem obdobju znižale za osem točk (Mendoza in drugi 1996). Višji davki na delo zvišujejo stroške dela in silijo podjetnike v nadomeščanje delovno intenzivnih rešitev s kapitalsko intenzivnimi. To spet poveča pritiske na brezposelnost oziroma nižanje mezd. Prej obravnavano uvajanje krovnih družb (holdingov) v japonsko gospodarstvo, v Sloveniji jih tudi imamo že nekaj let, je nedvomno pripravljanje njegove organizacijske strukture za razmere, v katerih je treba z delavci ravnati "bolj fleksibilno". Za pristaše neoklasične ekonomske teorije razmerje med učinkovitostjo in enakostjo oz. pravičnostjo skorajda ni problematično. Pomembna je samo učinkovitost, kajti zaradi večje učinkovitosti bodo prej ali slej vsi na boljšem. Koristi se postopoma prenašajo na vse člane podjetja, organizacije, institucije, družbe. Odgovore imajo tudi za globalno mobilnost dela in kapitala. Po njihovem je koristna le čim manjša zaščitenost dela, delovne sile (menijo, da je boljše poimenovanje - produkcijski tvorec dela), saj se bo tako povečala njena mobilnost, mezde pa bodo bolj občutljive na tržna nihanja. Teoretično zveni čudovito in tudi v Sloveniji je kar nekaj ekonomistov, ki verjamejo v take idealne izpeljave. Nerodno pri vsem tem je le to, da želodec produkcijskega tvorca dela ni fleksibilen v skladu z zakoni ponudbe in povpraševanja, ampak je vsake toliko časa prazen in ga je treba napolniti. Po neoklasični teoriji je prosta trgovina koristna za vse. V razvitih državah ima izobražena delovna sila z visokimi mezdami koristi zaradi večje trgovine z nerazvitimi državami, kjer so mezde nizke. Manj kvalificirana delovna sila, katerih zaposlitev in mezde so zaradi možnega prenosa proizvodnje v države z nizkimi mezdami najbolj ogrožene, pa se lahko prekvalificira in najde novo zaposlitev, kajti kot posledica večje trgovine bo država imela višje stopnje gospodarske rasti, kar pomeni tudi več naložb in več novih delovnih mest. Tu se srečamo še z eno nerodnostjo - glava produkcijskega tvorca dela ni kasetofon, v katerem zamenjaš kaseto ali disk in na zaslonu se pokažejo povsem druge podobe. Možnosti pre- kvalifikacije so omejene s številnimi dejavniki. Tega seveda vrli neoklasični teoretiki ne upoštevajo. Pomembno je le, da se zaradi večje mobilnosti kapitala učinkovitost njegove uporabe poveča. Več kapitala oziroma njegova večja učinkovitost pa pomeni več delovnih mest in še več trgovine. Večji obseg trgovanja pa spet pomeni več koristi za vse. Če je kdo na slabšem v taki novi delitvi dela, je to samo začasno, na dolgi rok so vsi na boljšem. Konec pravljice, v kateri so vsi živeli dolgo in lepo. Nerodno je le, kar nekdanji samoupravni "srečniki" ali "nesrečniki" - odvisno od ideološkega zornega kota - dobro vemo, da modeli, postavljeni v abstraktni teoriji ali pa v z ideologijo kakršnekoli že barve prepojenih in omotičnih možganih, često nimajo prav veliko stičnih točk z gospodarsko in politično stvarnostjo. Za tiste, ki so postali v luči globalnega trgovanja in zmanjšane zaščite na trgu dela brez službe ali pa so jim mezde padle pod življenjski minimum, pa je prej obravnavana dilema med učinkovitostjo in pravičnostjo oz. enakostjo nadvse realna. Tudi če sami verjamejo v večjo učinkovitost zaradi bolj konkurenčnega trga dela in bolj svobodne trgovine, jih verjetno vse bolj skrbi, da bodo pričakovane koristi "od zgoraj navzdol" prišle prepozno ali nikoli. Veliko je takšnih, ki vedo, da se enkrat zmanjšane možnosti zaposlovanja in izgubljeni dohodki nikoli več ne povrnejo. Leto življenja za človeka ali pa v teoriji, kjer je čas pogosto zanemarljiv, je različno pomembno. Potem so tu še narodnogospodarske (agregirane, individualne pa še kaj) preference. Nekatera gospodarstva in družbe se iz vrste zgodovinskih, sociokulturnih, političnih in drugih razlogov odločijo za bolj konkurenčen in tekmovalen sistem ekonomije in politike, spet druge preferirajo učinkovitost na kratki rok, danes, ter večjo enakost v delitvi oziroma manjše družbene neenakosti nasploh. Razen za neoklasične ekonomiste, ki menijo, da institucije niso pomembne, je drugače primerno upoštevati tudi državne preference, čeprav jih je težko objektivno ugotoviti. Pogosto je težko razločiti javnomnenjska prepričanja od ciljev, ki si jih postavijo maloštevilne politične elite in jih nato prek različnih kanalov vsiljujejo prebivalstvu oziroma posredujejo kot njegove lastne preference. Prav gotovo je zelo pomembno ne le za Japonce, marveč tudi za ves svet, kakšna bo nova Japonska in v katero smer bodo šle nadaljnje spremembe njenega ekonomskega in političnega sistema. Ali ji bo uspelo še vnaprej ohraniti institucije dostojanstvenega kooperativnega modela, ki je bil v preteklih desetletjih tudi gospodarsko izjemno učinkovit, ali bo pristala na anglo-ameriškem modelu urejanja gospodarstva in družbe, ki temelji na filozofiji "boja vseh proti vsem", "človek človeku volk" in ki povzroča uničujočo družbeno neenakost, kakršne Japonska ni nikoli poznala? Ali bodo drugačne japonske institucije tudi v prihodnje predstavljale pravično možnost za razvite države zahoda, japonski model kapitalizma pa "tretjo možno pot" razvoja za razvijajoči se del sveta? Odgovore nam bo prinesla samo prihodnost. LITERATURA Aoki, Masahiko and Patrick, Hugh, eds. 1994. The Japanese Main Bank System: H,s Relevancc to Developing and Transforming Kconomies, Oxford University Press, Oxfbrd. Callon, Seott. 1995. Divided Sun: MITI and the Breakdown of Japanese High-Teeh Industrial PoIiey, 1975 - 1993, Stanford University Press, Stanford. Changing Japan: Wliispering Reform. 1997. The Economist, January 11-17. Hatch, Walter and Yamamura, Kozo. 1996. Asia in Japan's Umbrace: Building a Regional Produetion Allianee, Cambridge University Press, Cambridge. Irin, Robert, Troubled Industries, Confronting Kconomic Change in Japan, Cornell University Press, Ithaca. Japan 1998. 1998. An International Comparison, Keizai Koho Center, Tokyo. Kasai, Yutaka. 1996. Competition and Competition Poliey in Japan: Foreign Pressures and Domestie Institutions, V: Berger, Suzanne and Pore, Ronald, eds., National Diversity and Global Capitalism, Cornell University Press, Ithaca. Lincoln, Edward. 1988. Japan: Facing Kconomic Maturity, Brooking Institution, Washington. Lincoln, Edward. 1990. Japan's Unccjual Trade, Brooking Institution, Washington. Lincoln, Edward. 1993. Japan's New Global Role, Brooking Institution, Washington. Mendoza, linrique, Milesi-Ferreti GianMaria and Asea, Patrick, 1996, On the Fffectiveness of Tax Policy in Altering Long-Run Growth: Harberger's Superneutrality Conjecture, Discussion Paper No. 1378, Center for Policy Research, London. Miwa, Yoshiro. 1996. Firms and Industrial Organization in Japan, New York University Press, New York. Miyoshi, Masaya. 1998. Japan's capitalism in systemic translbrmation, Occasional Paper Series, Keizai Koho Center. Murakami, Yasusuke. 1996. An Anticlassical Political - Economic Analysis: A Vision for the Next Century, Stanford University Press, Stanford. Noguchi, Yukio and Yamamura, Kozo, eds.. 1996. U. S. - Japan Macroeconomic Relations: Interactions and Interdependence in the 1980s, LIniversity of \Vashington Press, Seattle. North, Dougiass. 1992. Institutions, Institutional Change and Economic Performance, Cambridge University Press, Cambridge. Pempel, T. J.. 1997 Regime Shift: Japanese Politics in a Changing World Economy, The Journal of Japanese Studies, Volume 23, No. 2, Summer. Phillips, Paul and Ferfila, Bogomil. 1994. Canadian and Slovene Economies: System Theory and Political Fconomy Approaches, Fernwood Publishing, Halifax. Samuels, Richard. 1994. "Rich Nation, Strong Army". National Security and the Technological Transformation of Japan, Cornell University Press, Ithaca. Slovenia: A Plače to fnvest. 1997. Ministry of Economic Relations and Development. Tilton, Mark. 1996. Restrained, Trade: Cartels in Japan's Basic Materials Industries, Cornell University Press, Ithaca. Yamamura, Kozo and Jasuba, Jasukichi, eds. 1988. The Political Economy of Japan, Vol. 1. The Domestie Transformation, Stanford University Press, Stanford. Yamamura, Kozo. 1997. The Japanese Political Economy after the "Buble": Plus Ca Change?, The Journal of Japanese Studies, Volume 23, No. 2, Summer. Yamamura, Kozo, ed.. 1997b. A Vision of a New Liberalism? Critical Essays on Murakami's Anticlassical Analysis, Stanford University Press, Stanford. procesi resocializacije in etnična identiteta Primer Slovencev na Švedskem Povzetek. Resocializacija je proces spreminjanja že izoblikovane identitete, do katerega prihaja v različnih okoliščinah. V ospredju prispevka so predvsem procesi, ki jih povzroči zamenjava kulturnega okolja v primeru selitev. Preoblikovanje identitete, katere del je etnična, se kaže tudi v odnosu, ki ga posameznik zavzame do izvornega okolja, do novega okolja in do države priselitve (ali prevzame novo državljanstvo). Prav to je tisto, kar nas zanima. Kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so se v 60. tih letih tega stoletja kot Slovenci (Jugoslovani) odpravili na Švedsko in v novem okolju tudi ostali? Tam so pognali korenine. Od takrat je minilo 35 let. Bili so potrebna delovna sila in Švedi so jih lepo sprejeli. Sami ocenjujejo, da distanca med Švedsko in slovensko kulturo/družbo v primerjavi z drugimi priseljenskimi skupnostmi na Švedskem ni tako velika in da se je z leti, zaradi spreminjanja obeh, zmanjševala. Analiza o napredovanju resocializacijskih procesov v odnosu do etnične identitete pri slovenskih izseljencih temelji na rezultatih raziskave, ki je potekala med slovenskimi izseljenci na Švedskem v letu 1995. Ključni pojmi: resocializacija, identiteta, migracije, Slovenci, Švedska, državljanstvo Resocializacija, etnična identiteta in migracije Pojem resocializacija označuje procese spreminjanja že izoblikovanih osebnosti. Rečemo ji lahko tudi ponovna socializacija. To so procesi heterogenih, diferenciranih družb/kultur, ko primarna in sekundarna socializacija ne moreta več izpolniti vseh zahtev, ki jih postavljajo sodobni procesi učlovečenja posameznika in reprodukcije skupnosti. Vse kompleksnejša javna sfera zahteva sekundarno socializacijo. Vse večja dinamika tehnološkega razvoja zaradi sprememb, ki jih poraja, postavlja pred že izoblikovanega posameznika zahtevo po resocializaciji -preoblikovanju in prilagoditvi na nove razmere. Vendar ni le tehnološki razvoj tisti, ki posameznika sili v to, da se prilagaja. Posebej naj omenimo še poklicno razčle- ' Marina Lukšič-IIacin, doktorica socioloških znanosti. ZRCSAZV. IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK njenost, mobilnost, nesreče pri delu ali primere nezgod. Slednje lahko povzročijo trajne posledice oziroma invalidnost, kar zahteva korenitejše spremembe za prilagoditev na nove razmere. Poleg rehabilitacije je za posameznikovo 'normalno' življenje potrebna tudi resocializacija, s katero posameznik ponotranji novo situacijo, v kateri se je znašel, in njene posledice, ki so nemalokrat travmatične. Prav tako se o resocializaciji govori v povezavi z delikventi, ko naj bi le-ta zagotovila, da se bodo 'dosocializirali' in vzpostavili namesto delikventske 'normalno'2 identiteto. Zapori in drugi popravni zavodi naj bi s svojim osebjem zagotovili 'ugodno' situacijo za izpeljavo 'popravkov'. Podobno se dogaja v primerih zdravljenja alkoholizma ali narkomanije. Omenjene resocializacijske procese se običajno uvršča med delne, saj na nek način vršijo le 'popravke' vzpostavljene identitete. Procesi potekajo pod tihim pritiskom okolja, ki posameznika vsrka in ga preoblikuje. Resocializacijski procesi so sicer lahko povezani tudi z racionalno odločitvijo posameznika, čeprav so predvsem produkt vsiljenih, neštetokrat nezavednih procesov, v katere je posameznik ujet. Posameznik se teh procesov in situacij lahko zaveda, ne more pa vedno zavestno vplivati na njih. Resocializacijske procese po intenzivnosti lahko razdelimo na delne in popolnejše. Med popolnejše, ki preoblikujejo tudi v primarni socializaciji vzpostavljene temelje identitete, uvrščamo alternacijo,3 indoktrinacijo' in akulturacijo.5 Slednja nas najbolj zanima, saj označuje procese spreminjanja identitete posameznika in skupnosti, do katerih pride ob stiku dveh različnih kultur - pri tem je običajno ena dominantna. Akulturacija poteka v različnih situacijah, med njimi pa najdemo tudi tiste, do katerih pride zaradi izselitve posameznikov iz enega kulturnega okolja v drugega (migracije). Prav pri procesih, ki se odvijajo pri migrantih, najdemo stičišče med opredelitvama pojmov akulturacija in resocializacija, hkrati pa se pojma tudi močno razhajata. Akulturacija se pokriva s specifičnimi resocializacij- 2 Številne so dileme o tem, kaj je normalno in kaj ne. Kje je meja med normalnim in nenormalnim in kako oz. zakaj se vzpostavlja? Na zastavljeno vprašanje je več odgovorov. Opredelitve normalnega se razhajajo med različnimi kulturami/družbami, kar priča o tem, da je meja družbeno definirana in je povezana s toleranco okolja, stigmo in tolerančnim pragom (Go/fman). 1 Alternacija je najekstremnejši oz. najinienzivnejši resocializacijski pojav, ki označuje spreobrnitev v drugačni svet. Po intenzivnosti spominja na primarno socializacijo, saj korenito in na novo določa poudarke realnosti, kar se odvija v okoliščinah močne čustvene identifikacije z velikim Drugim (podobno kot v otroštvu). Od primarne socializacije jo loči dejstvo, da ne začenja 'exnihilo'. Predhodno mora doseči razkroj in odstranitev subjektivne realnosti vzpostavljene v primarni socializaciji. Prav tako mora vzpostavili novo organizacijo konverzacijskega aparata. Primeri ahernacij so npr. verske spreobrnitve. S pojavom ahernacije kot ene od možnih relacij do narodne identitete se lahko srečamo pri drugi generaciji izseljencev (Južnič 1989,62). ' Indoklrinacijaje poseben primer ahernacije in predstavlja procese, do katerih pride zaradi pritiskov političnega režima in vladajočega ideološkega sistema na ljudi s ciljem, da se jih prevzgoji'. V ta namen je izvedena mobilizacija vseh razpoložljivih družbenih mehanizmov: šol, ostalih vzgojnih institucij, kulturnih institucij, množičnih medijev itd. V luči obstoječih političnih interesov pride tudi do 'prirejanja' zgodovinskih dejstev. ' Koncept akulturacije se je razvil v antropološki tradiciji ob proučevanju kulturnega slika ali trčenja različnih kultur v času novodobnega kolonializma in njegovih posledic za 'primitivne' kulture. Označuje daljši kulturni stik dveh različnih kulturnih skupnosti in spremembe, ki so posledice tega slika. skimi procesi na nivoju posameznika, do katerih pride olj kulturnem stiku, pa tudi npr. ob selitvah posameznika iz ene kulture v drugo. V tem primeru bi lahko ugotovili, da je individualni akulturacijski vidik eden od pojavnih oblik resocializacij-skih procesov. Akulturacija je v nekem smislu širši pojem kot resocializacija, saj je vezana tako na posameznika kot: na nivo skupnosti in zajema tudi generacijski vidik. Resocializacija pa zajema le individualni vidik sprememb, poleg akulturacij-skih situacij pa se nanaša še na ostale, že prej omenjene situacije in procese, v katerih se posamezniki lahko znajdejo. Za pojem resocializacije smo se odločili, ker nas zanimajo procesi, ki se kažejo v spremenjenem odnosu izseljencev do svoje etnične identitete in to predvsem na individiualni ravni, ne pa tudi spremembe in procesi, do katerih je prišlo pri njihovih potomcih ali v izseljenskih skupnostih. Predvsem nas zanimajo procesi transformacije etnične identitete (in s tem tudi identitete posameznika), do katerih pride, ko posameznik zapusti svoje kulturno okolje in se preseli v novo, povsem tuje in drugačno. Tako je etnična identiteta drugi osrednji pojem te razprave. Etnična identiteta je eden od pomembnejših določujočih vidikov posameznikove identitete. Identiteta je odraz odnosa, ki ga človek vzpostavi do samega sebe in do skupine, v kateri živi. Ta odnos se izoblikuje v interakciji z okoljem. Je posredovana relacija, ko odnos do sebe vzpostavljamo pod vplivi interakcije z drugimi. Izoblikuje se v vzajemnih odnosih in vplivih med posameznikom in kulturo/družbo. Še natančneje jo opredelimo, če uporabimo izraz, da je identiteta "element subjektivne realnosti" (Berger, Luckmann 1998,160), ki jo oblikujejo kulturni/družbeni procesi, v vzajemnem odnosu med posameznikom in kulturo/clružbo. Identiteta se pri posamezniku vzpostavi skozi posamezne faze socializacijskega procesa. Je predvsem rezultat identifikacije, ki v primarni socializaciji poteka vzporedno z imitativno težnjo (posnemanje vzornih Drugih),6 pozneje pa postopno prerašča v identifikacijo posameznika s samim seboj, kar vključuje kulturne/družbene in individualne dimenzije. V prvih letih življenja so postavljeni temelji osebnostne identitete. Ko je identiteta izoblikovana jo kulturni/družbeni procesi ohranjajo ali spreminjajo (delno ali popolno) oziroma jo zajamejo procesi resocializacije. Kot smo dejali, so ti procesi v diferenciranih, he-terogenih kulturah/družbah vse bolj prisotni že v vsakdanjem življenju, predvsem pa o resocializaciji govorimo v ekstremnih primerih zamenjave življenjskega prostora (zapori, vzgojni zavodi, vojska, izselitev,...). Identiteta je kompleksen pojav. Analitično lahko govorimo o njenih individualnih in skupinskih vidikih, ki se medsebojno prepletajo, dopolnjujejo ali si nasprotujejo. Individualna raven se veže na gensko neponovljivost posameznika kot biološkega bitja, ki se dokončno uresniči v procesu inkulturacije/socializacije. Skupinska raven pa je povezana z neogibno potrebo človeka po pripadnosti neki skupini. Predpogoj zanjo je sociabilnost človeka, ki je po svoji naravi bitje, ki se druži. Je izraz interakcije med posameznikovim občutkom identitete, privrženostjo skupini in pripravljenostjo te skupine, da njegovo identiteto prepozna in 5 Veliki Drugi je miUjen v pomenu, ki je opredeljen v delu Družbena konstrukcija realnosti (Berger,Luckmann 1988,160-161). (ne)sprejme, pri čemer mu pripiše tudi določen status.7 Občutek pripadnosti zagotavlja posameznikovo lojalnost do skupine.8 Posameznik je lahko nosilec več skupinskih pripadnosti, med katerimi prihaja do situacijskega uravnovešanja. Pojavi se premikajoča identiteta, ki se z odvisnostjo od situacijskih sprememb sprotno vzpostavlja skozi 'mrežo sidrišč' (Južnič 1993,132; Stam,Shohat 1994,300-301). Neprestano menjavanje posameznikovih vlog zahteva svojevrstno 'fleksibilno' identiteto in uravnoteženje med identitetni-mi sidrišči. V določenih situacijah lahko pride do identitetnega preklopa in do preklopa med lojalnostmi, ki se izražata tudi skozi jezikovni kodni preklop. Identiteta in jezik zajemata različne nivoje pojavnosti, ki so vezani na situacijo. Pri jeziku v konkretnih primerih tako govorimo o govorici. Ko pride do pomembne spremembe situacije (ob upoštevanju etnične stratifikacije), pride tudi do kodnega preklopa in do vedno novega ohranjanja ravnotežja identitetne 'strukture', ki je v neprestanem gibanju (ni statična, torej na nek način ni več struktura). To je pogosto prisotno v relaciji, ki jo posamezniki (npr. izseljenci) v različnih situacijah zavzemajo zaradi razhajanj med lojalnostjo do države in etnično identifikacijo oziroma državljanstvom in etnično identiteto. Vprašanja o etnični identiteti nas vračajo na spoznanje o sociabilnosti človeka in na skupinski vidik posameznikove identitete. Etnična identiteta je ena od možnih obstoječih skupinskih identifikacij, ki je na nek način posamezniku določena od okolja in hkrati z njegovo samoidentifikacijo (ki je izoblikovana tudi pod vplivi okolja). Predstavlja skupinski vidik posameznikove identitete in je povezana z njegovo potrebo po druženju. Je 'podedovana' skupinska identifikacija. Posameznik je rojen v določeni skupnosti, ki ima svoja etnična obeležja. Le-ta so mu v procesu inkulturacije/socializacije predpostavljena. Posameznikova etničnost je povezana s pojavnimi oblikami etničnih skupnosti. S tem se posredno navezujemo na široko problematiko, s katero se ukvarjajo etnične študije z vidikov različnih družboslovnih ved. Sam problem je zelo zapleten, raznovrsten in razvejan, saj se navezuje na razprave o opredelitvi odnosa med pojmi etnija, narod, naci-ja in državljanstvo. Etničnost danes, glede na opredelitve, najdemo v različnih pojavnih oblikah. Spekter pojavnosti sega od etnij prek narodov do nacij, tako v sinhroni kot diahroni perspektivi. Med njimi prihaja do mešanja oziroma do različnih stopenj prehajanj. Ključni kriterij razlikovanja med etnijo, narodom in nacijo - pri čemer sta narod in nacija specifični pojavni obliki etnije - je stopnja politizacije. 7 V primerih, ko se predstave posameznika o samem sebi ne ujemajo s stališči okolja do njega, lahko najdemo pojave marginalizacije. stigmatizacije in statusne inkogruence, kar lahko pripelje do pojava razcepljene osebnosti. Ta pojav je v migracijskih situacijah pogosto prisoten. Sploh je značilen za okolja, ki jih prežema intenzivna etnična stratijikacija. " Številne lojalnosti pripadnikov tako omogočajo obstoj neke skupine, '/.a obstoj skupin so poleg lojalnosti pomembni tudi simboli, miti, legende, govorice (dialekt, sociolekt, argot, žargoni, slengi), rituali in ceremonije, ki zagotavljajo kontinuiteto skupinske identifikacije. Posameznik se lahko istoveti z različnimi skupinami in ima v njih različne statuse oziroma igra različne vloge. Slednje ni nujno vedno usklajeno. Kot smo že omenili, lahko pride do velikega neskladja oziroma clo statusne inkogruence in tudi do pojava razcepljene osebnosti kot možne posledice. Med teorijami, ki se ukvarjajo z etnično problematiko, bi lahko zasledili še številna podobna ali povsem nasprotna stališča. Pri vseh pa so etnija, narod in naci-ja opredeljene v medsebojni povezavi oziroma skozi iskanje značilnih razlik med njimi in ne kot absolutne. Etnija je v primerjavi z narodom opredeljena kot 'splošnejše stanje', v katerem še ni močnih političnih in ideoloških razčlenitev, ki so značilne za narode. Etnije so potencialni narodi. Ni pa nujno, da pride do procesa narodnega izoblikovanja.' Prav zato, ker je etnija - v primerjavi z narodom in nacijo - opredeljena kot najsplošnejša, hkrati pa sta narod in nacija specifična pojavna oblika etnije, v prispevku uporabljamo izraz etnična identiteta. Bolj kot odnos med samimi pojmi etnija, narod, nacija nas v tem primeru zanima odnos med etnično (nacionalno) identiteto in državljanstvom.1" Danes skoraj ni države, v kateri bi obstajala istost med državno in etnično (narodno) identiteto. V takih primerih se pri posamezniku lahko pojavi vodilo dvojne (ne)lojalnosti, ločevanje med etničnostjo in državljanstvom. Posamezne konkretne okoliščine se med seboj razlikujejo po stopnji razhajanja (ujemanja) med njima. Ta problem se povezuje predvsem s srednjeevropskim procesom nastajanja naroda in združevanjem več narodov v eni državi. Tu je ločevanje med državljansko in etnično pripadnostjo povsem jasno. Prav te okoliščine kažejo, da ju ne smemo istovetiti, saj sta si zelo različni. Prva je vezana na državo kot politično organizacijo ene ali več kultur, druga pa na odnos posameznika do svoje kulturne/družbene (etnične) skupnosti. Njuno razlikovanje je povezano z definicijo pojmov, s katerima se povezujeta, to sta politika in kultura. Primer izrazitega razhajanja med etničnostjo in državljanstvom lahko najdemo pri narodnih manjšinah, pri nekaterih regionalnih gibanjih, še bolj pa je ta razkorak očiten pri mednarodnih migracijah, ko » Diahrono spreminjanje nekaterih etnijje pripeljalo do pojava naroda kot specifične oblike etnično-sti. A. Smilil (1986,144) pravi, da se razlike med narodom in elnijo vežejo na lerilorialnosl, državljanstvo. pravice, pravni kodeks in politično kulturo. Vendar pa se je v svojih analizah avtor osredotočil predvsem na zahodnoevropsko situacijo. K temu S.Južnič (1993.278) in R Rizman (1995,197) dodajata srednjeevropsko alternativo izoblikovanja naroda. V srednjeevropskem prostoru se je narod pojavi! koI jezikovna in kulturna skupnost. Prvi model (zahodni) se je pojavil v okvirih absolutistične države. Razumevanje naroda je vezano na določeno ozemlje. Močno se poudarjajo centralnosl nacionalnega ozemlja, skupnih zakonov in ustanov, pravna enakost vseh državljanov in pomen skupne državljanske kulture. Narod je predvsem legalni in institucionalni koncept. Drugi model se je uresničeval ob podpori intelektualnih in kulturnih elit. Poudarja pomen etničnega izvora, kulturnih vezi in skupnega jezika. Narod je kulturni in socialni koncept. Med narodom, kot specifično pojavno obliko etnije, in državo se pojavljajo predvsem tri vrste odnosov (fužnič 1993,326): Prvi je primer nacionalne države, ko se meje države in naroda prekrivajo (Francija). Drugi primer so države, ki so kljub relativno dolgemu obstoju razpadle po 'narodnih šivih', ker se ni izoblikovala enotna nacionalna zavest (Avstroogrska. Sovjetska zveza). Tretji primer najdemo v deželah v razvoju oziroma v nekdaj koloniziranih območjih. Tu so bile meje arbitrarno določene, ne glede na različne skupnosti, ki so lam obstajale. Narodi se niso izoblikovali, ker država še nima razvitih učinkovitih ideoloških aparatov (AUhusser 1980). Pri prvem primeru avtor izpostavlja '/.DA ko! posebnost, saj se je nacija uveljavila na temeljih enotnosti gospodarskega prostora, kapitala in delovne sile. ./. l/abermas (1991.144) temu dodaja še Švico in pravi, da prav primera teh dveh držav kažeta, da ni nujno, da bi politična kultura temeljila na jezikovno aH kulturno enotnem izvoru državljanov. Bistvena pri tem je socializacija, ko se ljudje oziroma otroci sociaUzirajo kot pripadniki določene kulturne/družbene, politične skujtnosti (državljani). posamezniki zamenjajo prvotno kulturo in državo. Zanimiva je situacija, ko v državi priselitve velja princip prekrivanja etničnosti (naroda) in države. Tu prišleke, ne glede na to od kod prihajajo, obravnavajo glede na državljanstvo. Tudi če prihajajo iz države drugega tipa, kjer sami ločujejo etnično (narodno) pripadnost in državljanstvo. Najbolj je to očitno pri popisih prebivalstva, ko ni rubrike, ki bi dovoljevala ločeno opredelitev državljanske in etnične (narodne) pripadnosti. Slednje so neštetokrat izpostavljali slovenski izseljenci, ki so jih v številnih državah vseskozi obravnavali kot Avstrijce (na prelomu stoletja) in Italijane (po prvi svetovni vojni) ali Jugoslovane (po nastanku Jugoslavije). Državljanstvo je vezano na politično identiteto za razliko od etnične identitete." Njuno razlikovanje je povezano z definicijo pojmov, s katerima se povezujeta, to sta politika in kultura/družba. J. Habermas (1991,138,143) poudarja, da se glede na različne okoliščine oblikovanja narodov, pojavijo tudi različni koncepti državljanstva. V preteklosti sta se izoblikovala predvsem dva principa podeljevanja državljanstva: ius soli in ius sanguinis. Države so uveljavile različne kriterije podeljevanja državljanstva in ta dva osnovna principa priredile tudi dodatnim zahtevam. Vendar pa razlika med dvema principoma povzroči, da v primerih selitev, beguncev, azilantov... pride do problemov. Naj omenimo samo primere dvojnega državljanstva in apatridov, to je ljudi brez državljanstva. Med državljanstvom in etnično (narodno, nacionalno) identiteto so prikrite napetosti, opozarjaj. Habermas. Te napetosti se zadnje čase celo krepijo. Izhod iz navzkrižja najde v ločevanju med skupno politično kulturo in različnimi nacionalnimi tradicijami (v umetnosti, književnosti, zgodovini, filozofiji...). Pri tem ni razlogov, da bi se države zapirale pred prišleki, saj lahko znotraj pravne demokratične države vzporedno obstajajo različni načini življenja povsem enakopravno in se medsebojno bogatijo (Habermas 1991,153-154). Podoben odnos do razlikovanja med etnično ideniteto in državljanstvom zasledimo pri opredelitvi švedskega državljanstva, ki ga S. Catles in M.J. Miller označita za multikulturalnega." Pred analizo resocializacijskih procesov med Slovenci na Švedskem ponovimo pomembnejše uvodne ugotovitve o osnovnih pojmih (resocializacija, etnična identiteta) pričujoče razprave. Resocializacija je proces spreminjanja že izoblikovane identitete, do katerega pride v različnih okoliščinah. Nas zanimajo predvsem procesi, ki jih povzroči zamenjava kulturnega okolja v primerih selitev. Preoblikovanje identitete, katere del je etnična, se kaže tudi v odnosu, ki ga ima posameznik do izvornega okolja, do novega okolja in do države priselitve (ali pre- " i'. Catles in M.J. Miller pravila, da seje na Švedskem uveljavil multikulturalui tip državljanstva. Zanj je značilna, da je nacija opredeljena kol politična skupnost, ki temelji na ustavi, zakonih in državljanstvu. Priseljenci imajo možnost, da so sprejeli v skupnost pod pogojeni, da spoštujejo politična pravila. Hkrati je sprejela njihova kulturna drugačnost in je dovoljeno združevanje in organiziranje po etničnem ključu. Pri tem tipu je državljanstvo lahko dostopno, četudi to vodi do dvojnega državljanstva, o čemer priča situacija na Švedskem, Čas naturalizacije za Skandinavce je dve leti, za ne-Skandiuavce pa pel let. Otrokom priseljencev, ki so rojeni na Švedskem, državljanstvo ni avtomatično podeljeno. Zanj morajo samo zaprosili se pravi, da morajo izrazili željo po švedskem državljanstvu. Ta pristop je v sedanjosti vse bolj relevanten. Najbolj je izpopolnjen na Švedskem, v Avstraliji in v Kanadi. Prav tako pa se njegovi vplivi čutijo na Nizozemskem, v ZDA in v Veliki Britaniji. Ta model je zanimiv tudi za nastajajočo Evropsko skupnost (hnmigranls in Suieden 1994: Caslles, Miller 1993,39-40,218-230). vzame novo državljanstvo). Prav to je tisto, kar nas zanima. Kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so se v šestdesetih letih tega stoletja kot Slovenci (Jugoslovani) odpravili na Švedsko in v novem okolju tudi ostali? Tam so pognali korenine. Od takrat je minilo trideset do petintrideset let. Bili so potrebna delavna sila in Švedi so jih lepo sprejeli. Sami ocenjujejo, da distanca med švedsko in slovensko kulturo/družbo v primerjavi z drugimi priseljenskimi skupnostmi na Švedskem ni tako velika in da se je z leti, zaradi spreminjanja obeh, zmanjševala. Procesi resocializacije pri Slovencih na Švedskem Analiza o napredovanju resocializacijskih procesov v odnosu do etnične identitete pri slovenskih izseljencih temelji na rezultatih raziskave, ki sem jo opravila med slovenskimi izseljenci na Švedskem v septembru in oktobru 1995.u Obiskala sem štiri centre oz. mesta, kjer se je naselilo največ Slovencev in kjer so tudi najbolj aktivni: Stockholm, GIJteborg, Landskrona in Halmstad. Izbrana mesta, geografsko gledano, tvorijo nekakšen trikotnik in so med seboj relativno zelo oddaljena (približno 300-500 km), le Halmstad leži na sredini poti med GIJteborgom in Landskrono. Z oddaljenostjo se povečuje verjetnost različnih življenjskih pogojev in izkušenj priseljencev v švedskem okolju. Osnovni namen raziskave je bil raziskati in osvetliti švedski multikulturalizem skozi položaj in življenje Slovencev na Švedskem. Sledilo pa je vprašanje, kako se v švedskih razmerah kažejo akul-turacijski procesi. V intervjuje (25 globinskih intervjujev) so bili vključeni predstavniki vseh pomembnejših agensov socializacije (družina, vrstniki, šola, mediji, vera). V ospredju je bilo vprašanje, kako priseljenci doživljajo novo okolje v primerjavi s starim. Ta kriterij hkrati tudi omejuje pomen raziskave in njenih rezultatov, saj je vse pridobljeno v primerjavi med starim in novim okoljem in velja le za proučevano populacijo. Za zbiranje podatkov je bilo uporabljenih več metod: opazovanje z udeležbo, analiza arhivskega gradiva in globinski intervju. Analiza arhivskih virov in opazovanje švedskega načina življenja sta bila osnova za nadaljnje izoblikovanje ciljev raziskave. Informacije iz arhivskega gradiva, opazovanje švedskega načina življenja in cilji raziskave pa so predstavljali izhodišče za izoblikovanje kriterijev izbora posameznikov, ki so bili zajeti v nestrukturirani intervju. Švedski multikulturalizem poteka prek institucionalne strukture in je v veliki meri vezan na organiziranost priseljencev (neorganizirani priseljenci pri nekaterih vidikih izpadejo), zato so bili intervjuvanci izbrani predvsem iz vrst aktivnih članov društev slovenskih izseljencev. Aktivni člani so bili izbrani tudi zaradi predpostavke, da se v društvih zbirajo ljudje, ki so najbolj zainteresirani za ohranjanje slovenske kulture in so zato tudi najbolj občutljivi na morebitne pojave diskriminacije. '-' Vsi intervjuji, dnevnik in nekaj gradiva, ki ga švedska država izdaja v številnih jezikih kol informacije za svoje priseljence, so dostopni v Prilogi k doktorskemu delu (l.ukšič-llacin 1998), fotokopije arhivskega materiala iz društev slovenskih izseljencev na Švedskem pa so dostopne v arhivu Inštituta za slovensko izseljenstvo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Pa vendar se po toliko letih tudi pri njih vidijo učinki življenja v novem kulturnem okolju, učinki resocializacijskih procesov, ki so se začeli vse od prihoda v novo deželo in potekajo še danes. Učinek teh procesov lahko odkrijemo s pomočjo primerjave med odgovori na vprašanja: Kdaj ste prišli na Švedsko? Se spomnite občutkov, ko ste prvič stopili na švedska tla? Kako ste se znašli prva leta življenja? Kakšni so se vam zdeli Švedi in kaj o njih mislite danes? Kakšna je bila razlika med švedskim in slovenskim načinom življenja in kakšna se vam zdi danes? Ali so priseljenci kaj vplivali na švedski način življenja? Kako je bilo z učenjem novega jezika? V katerem jeziku danes razmišljate, pojete, sanjate? Kaj mislite o sebi, kaj ste? Kako bi razložili dejstvo, da je veliko Slovencev sprejelo švedsko državljanstvo? Kaj menite o pošvedenju priimkov in imen? Osrednje vprašanje, ki nas vodi je, v kolikšni meri je mogoče spreminjati v primarni socializaciji interio-riziran sistem vrednot. Razlike med ljudmi, ki so odhajali, so bile velike, a imeli so nekaj skupnega. Vsi so odšli v novo, drugačno okolje, ki so ga zaznali šele, ko so stopili na tla 'nove domovine', ko je prišlo do soočenja mita in realnosti. Iz posameznih spominov veje različen odnos do novega okolja, odvisno od kod so prihajali in kakšen odnos so imeli do drugačnosti kot take. Vsi pa poudarjajo, da je bilo drugače. Se spomnite občutkov, ko ste prvič stopili na švedska tla? Ja. Zelo lepo je bilo. Od vsega začetka mi je bilo ta zelo všeč. Vse mi je bilo všeč:podnebje, ljudje, čistoča, urejenost.. Milojka Gorjup (Lukšič-Hacin 1998,114) Ja, še se spomnim. Bila je zima. Tisto leto je bila huda, hladna zima. Vse mi je šlo narobe. Kamorkoli sem šla, je bilo narobe. Takrat so imeli še levi javni promet. Čakala sem na avtobus, pa sem bila na napačni postaji, za obratno smer, kot sem hotela. Tako, da sem se morala na njihov sistem dolgo časa privajati in se aklimatizirati. Levi avtobus so imeli nekje do 1968. leta, ko so ga spremenili v desnega... Ni se mi zdelo, da je tako na severu, kot se je govorilo. Mislila sem, daje mraz. Moram reči, da nisem občutila kakšne velike razlike. Res je, da sem veliko potovala že pred tem po Jugoslaviji in po Evropi, Glede na vse to nisem občutila kakšne velike spremembe. Ostali o tem govorijo. Edino to je bilo, da se mi je zdelo mesto zelo razmetano. Človek potrebuje kar nekaj časa, da se prepelje z enega konca mesta na drugega. To me je malo presenetilo, drugače pa ne bi mogla reči, da sem bila kaj presenečena. Erika Jakobson (Lukšič-Hacin 1998,136) V odnosu do okolja se izpostavlja teritorialna določenost identitete in to ne le kot navezanost človeka na prostor, marveč kot emocionalna povezanost s točno določenim prostorom, ki človeka spremlja celo življenje. Povezanost z domačim krajem in okolico.13 Srečanje z novo pokrajino in podnebjem je prvi stik, ki ga priseljenec doživi ob prihodu. Drugačen način prehranjevanja in oblačenja. Tuj, največkrat nerazumnjiv jezik. Nov položaj (največkrat nižji) v družbeno - socialni stratifikaciji. Neurejen pravni status in vprašanje pravne zaščite, tako statusa delavca kot državljana. Občutek, da so se potrgale stare (emocionalne) vezi z bližnjimi in prijatelji. Drugačni ljudje, odnosi, vrednote in norme. Relativnost prejšnjih navad in običajev. Po prihodu je ljudi poplavil povsem nov način življenja. Poplava novih vtisov pripelje do pojava, ki je v antropološki literaturi poznan kot kulturni šok. To je stanje brezupne osuplosti, prepadenosti, zbeganosti in zmede. Vse to lahko pelje v apatijo in umik človeka v izolacijo. Med ukinitvijo starih norm in sprejemanjem novih se v teh primerih pojavlja 'kulturna praznina' (Južnič 1977,524), ki lahko pripelje tudi do pojava socialne patologije." Večina pa se je bolj ali manj uspešno prilagodila novemu okolju. Se spomnite prvih občutkov, ko ste prišli na Švedsko? Ja. Raje se jih ne bi. Po naravi sem zelo neprilagodljiva. Moram reči, da sem se prvih pet let, če ne celo več, zelo težko vživljala v ta način življenja, čeprav sem takoj začela delati... Dokaj pozno sem se vključila v švedski način življen ja. Pokrajina kot takšna mi je bila sprva všeč, kar naenkrat pa se je vse obrnilo. Vse kar je bilo švedsko sem nekje zavestno ali podzavestno odbila. Ni mi bila všeč hrana. Način oblačenja je bil takrat zelo podoben našemu. Nisem pa bila tako seznanjena s švedskim načinom, ker sem se zaprla v svoj svet, stanovanje. Ravno iz razočaranja, ker sem naredila napako, ki pa si je hkrati nisem hotela priznati. Napaka je bila, da sem odšla v svet... Prve dneve sem bila jezna na vse, kar je bilo švedskega. Tudi jezika nisem sprejemala. Nisem se ga hotela učiti. Šlo je tako daleč, da nisem nikoli vključila radia, nikoli gledala televizije, nikoli vzela v roke časopisa ali knjige. V meni je bil še danes nepojasnjen upor, a tako se je dogajalo. Potem sem dobila od zavoda za zaposlovanje vabilo, da se vključim v jezikovni tečaj. Takrat so bili še idealni pogoji. Dobila sem plačano, da se učim švedščino. Zelo dobro. Tečaj je potekal dva meseca. Bilje intenzivni tečaj, žal pa se ga v celoti nisem udeležila. Ivanka Melihen (Lukšič-Hacin 1998,149-151J " Pri tem moramo opozoriti, rta govorimo te o enem izmed vidikov teritorialne identitete na individualnem nivoju. Pomen in vloga teritorija za identiteto je veliko širši od omenjenega, kije le eden od individualnih vidikov. Terilorialnost se veže tudi na skupinsko identiteto Cnivo skupnostij, ki ima za 'uspešno' identiteto odločujoč pomen. Poleg tega lahko pri teritorialnosti govorimo o specijični relaciji posameznika do pokrajine, v kateri živi, "J. Zatokar, kije kol psihiater in izseljenec služboval med slovenskimi izseljenci v Avstraliji, opozarja na različne socialno patološke pojave, do katerih laltko pride zaradi preselitve in nezadostne resocia-lizacije: marginalizacija in marginalna identiteta, nostalgija kol posebna oblika bolezni, prekomerno uživanje hrane in debelost, ko posameznik išče uteho v hrani, pijača in alkoholizem, samomori, delo-holizem. zatekanje k družabnosti oziroma alkoholizem družabnosti in alkoholizem govorjenja in maliko-vanje tradicije (Zalokar 1991,81-93). Ja. V začetku se mi je zdelo življenje povsem drugačno kot doma. a sčasoma je prišlo domotožje. Doma sem s podeželja. Imeli smo le majhno hišico in nič drugega. Mama je bila viničarka. Tu pa je le bilo urejeno stanovanje in povsem drugo življenje, lažje in boljše. Bolj ugodno, več si si lahko privoščil. To nam je bilo všeč, saj smo bili mladi. Marija Perovič (Lukšič-Hacin 1998, 161) Po prvih vtisih, kopičenju novega, kulturnem šoku in njegovih različnih razrešitvah so se ljudje postopno spopadali s preprekami in se skušali vključiti v vsakdanjik. Ena glavnih preprek je bil jezik.15 Ljudje poudarjajo, da je švedski jezik težak, ne toliko slovnica kot pisava in izgovorjava. Vendar pa so se prva leta vsi trudili, da bi se ga naučili, saj so se dobro zavedali pomena komunikacije. Pri tem naj še dodamo, da so se Slovenci na Švedskem razpršeno naselili in to je še povečalo njihovo potrebo po znanju jezika novega okolja. V povprečju so potrebovali dve do tri leta. Prvi, ki so prišli na Švedsko v začetku šestdesetih, so samouki. Zaposlili so se v službah, ki so jih takrat lahko dobili in se učili govorice okolja (dialekt). Pozneje so se nekateri vpisali tudi v šole. Za razliko od tega je bil v sedemdesetih letih na Švedskem sprejet zakon o brezplačnem jezikovnem tečaju za priseljence."' Kaj pa švedski jezik? Ste potrebovali veliko časa, da ste se ga naučili? Je težak i Jezik je zelo težak.. Zame je bil izziv. Videla sem, da ga ljudje, ki so tu živeli že deset ali petnajst let niso obvladali. Sama sem se hotela najprej naučiti jezika. Bila sem vztrajna. Začela sem z branjem in s pogovori s Švedi na delu. jezik sem obvladala zelo hitro. Po dveh letih sem govorila tako dobro kot danes. Obvladam pogovorni jezik, branje in pisanje. Pri pisanju delam napake, a sem prisiljena pisati. Mislim, da mi je veliko pomagala tudi šola. V sedemdesetih letih je začela država sama spodbujati priseljence učiti se švedskega jezika. Pozneje jim je celo financirala tečaje. Ja, res je. Ko sem prišla na Švedsko sem imela plačanih tristo ur tečaja jezika. To je bilo med delovnim časom - med plačanim delovnim časom. Ti tečaji so bili obvezni in pogoj, da si lahko dobil delo. Milojka Gorjup (Lukšič-ITacin 1998,110) "Jezik kol simbolni sistem je os Človeške komunikacije. Pri zamenjavi kulturnega in družbenega okolja je jezik ena temeljnih preprek za vključevanje in razumevanje načina življenja v novi sredini. Jezik ni le sredstvo komunikacije. Je še nekaj več. Je simbolni sistem. Posameznik ga osvoji' skozi procese \nkul-turacije in socializacije, ki ju jezik istočasno tudi omogoča. Prav jezik je osnovno 'sredstvo' inkulturacije, skozi katero se tudi sam ititeriorizira. V prvih letih primarne socializacije se ob matemem jeziku nezavedno vzpostavljajo temelji človekove osebnosti. Posledica tega je, da so človeška razmišljanja In čustva ujeta v jezik, preko katerega se človek reflektira in samozaveda. Prav to, da je jezik nekaj več kot zgolj komunikacija, ovira resocializacijske procese, ki v prvi generaciji izseljencev ne morejo biti nikoli popolni. Jezika se v celoti ne da naučili, moramo ga ponolranjiti. S tem ne trdimo, da se ne da naučili drugega jezika, hočemo le poudariti, da učenje zajame le komunikacijski vidik, ki je osiromačen osnovnih kulturnih kodov. " Že lela 1965 je prišlo do postopnega uvajanja brezplačnega programa za učenje švedskega jezika za priseljence. Nekaj časa so tečaji potekali celo vplačanem delovnem času (Immigrants in Siveden 1994). Na začetku je bilo zelo neprijetno. Bila sem samouk. Veliko sem brala, največkrat na glas, tako kot pri nas prvošolci. Če mi besede niso pravilno zvenele, sem vprašala, kako se izgovarja. Tako sem se učila. Po treh mesecih življenja pri sestrični sem se odselila v stanovanje k švedski družini. Tam sem se izpopolnjevala v jeziku. Mislila sem si, da nima smisla, da govorim slovensko, če mislim ostati na Švedskem. Švedski jezik je težak. Še danes, po toliko letih, četudi sem tolmač, obstajajo besede, za katere moram uporabiti slovar To se mi zgodi tudi pri slovenščini. Če si dolgo zunaj, se v jeziku pojavi toliko novih besed, da si včasih presenečen in iščeš pomene v slovarjih. Problem je predvsem s posameznimi besedami, katerih pomena se ne da razbrati iz stavka. Dejansko je švedski jezik težak. Izgovorjava njihovih specifičnih glasov je težka. Nekateri ljudje se v tridesetih letih niso mogli naučiti določenih besed. Za izgovorjavo je potrebno veliko vaje. Pisava in izgovorjava nista isto. To je verjetno edini narod na svetu, ki piše drugače, kot pa izgo varja. Mislim, da ni drugega. Erika fakobson (Lukšič-Hacin 1998,142) Jezik pa je še veliko bolj pomemben za ljudi, ki so ga doma uporabljali kot 'osnovno delovno orodje'. To se lahko nanaša na t.i. beg možganov ali na izgnance, politično nezaželeno inteligenco, ki so se umaknili v tujino. Pomen jezika se pokaže v vsej svoji širini, ko v analizo pritegnemo videnje o razlikah med restriktivnim in elaboriranim kodom.17 Pri tem moramo upoštevali, da že znotraj 'domačega' jezika obstajata restriktivni in elaborirani kod, ki imata velik pomen za socialno mobilnost. Pri prvi generaciji izseljencev (to se nanaša le na odrasle, otroci so izvzeti) pa je situacija še veliko bolj kompleksna in zapletena. Naj izpostavimo le nekaj vprašanj, na katera pa žal nimamo odgovora. Ali je možen prehod iz restriktivnega koda, v katerem je bil človek socializiran, v elaborirani kod znotraj lastnega jezika, oziroma do katere stopnje je ta prehod možen? Ali je možen prehod iz elaboriranega koda (interioriziranega) lastnega jezika v elaborirani kod tujega in ali ni pri tem večja možnost, da se ostane na stopnji restriktivnega koda tujega jezika? Ali so sploh kakšne možnosti za prehod iz lastnega jezika, interioriziranega v restriktivnem kodu, na elaborirani kod tujega jezika (v zadnjem primeru človek elaboriranega koda kot principa mišljenja nima niti ponotranjene-ga)? Navedene dileme so ključnega pomena za status, ki ga izobraženec ali strokovnjak sploh lahko doseže v novem okolju. " lilaborirani kod je izdelan, natančen in bogat, primeren za sporočanje zapletenih misli in logičnega argumenta. Močno je povezan z zmožnostjo abstraktnega mišljenja in prejinjenostjo emocionalnih občutij. Restriktivni kod je utesnjen, ozek. pogosto ga spremljajo ekstraverbalna in paralingvističua sredstva (geste, mimika itd.), trna le omejeno vlogo. Služi predvsem kot sredstvo za krepitev skupinske solidarnosti. Sposoben je sporočati povsem nezapletena sporočita. Posameznikova sposobnost za uporabo enega ocl kodov je v veliki meri odvisna od njegovega socialnega porekla oz. od jezikovnega koda, ki so ga uporabljali starši in ga je v otroštvu inlerioriziral. '/. izobraževanjem je možen 'preboj' iz restriktivnega v elaborirani kod, ki pa je povsem dosegljiv šele preko več generacij. Problem, ki se izpostavlja, je povezan z vprašanjem o možnostih osvojitve drugega jezika (Bernstein 1967). Občutek imam, da veliko izobraženih ljudi, ki so npr. tehniki, še vedno lahko svoje znanje spravijo na papir s pomočjo številk in rečejo, da odlično govorijo švedsko. Tisti, ki veliko uporabljajo jezik pa vidijo, kako je njihov jezik okrnjen, da se ne morejo izraziti, prav tako kot se trenutno jaz ne morem, in se zavedajo, da so nekaj izgubili, da je to, kar skušajo povedati, tako siromašno. Ko se človek zaveda, zakaj ne pozna jezika in kaj mu to jemlje, šele takrat se ne more vključiti, ne more delovati. Je pa seveda res to, da veliko ljudi, ki n ikoli n iso znali pisati, ki n ikoli n iso znali veliko povedati, čuti pomanjkanje ravno tako na Švedskem kot so ga že prej doma ali pa tega niso nikoli občutili. Govorite o problemih restriktivnega in elaboriranega koda. Če posameznik slednjega ne obvlada niti v maternem jeziku, so problemi v tujem jeziku toliko večji. To opažamo tudi pri ljudeh, ki rečejo:"Oh, tako dobro ste to napisali, jaz pa se nikoli ne morem izraziti pravilno. Toliko bi radCa) povedal(a). Veliko premišljujem, ampak ne znam povedati." Alja Ofors (Lukšič-Hacin 1998,43-44) Razprava o jeziku se neposredno navezuje na vprašanje o resocializaciji. Človek, ki ne obvlada jezika novega okolja, se z njim težko identificira. To vpliva tudi na odnos do izvorne kulture, ko se človek še bolj zaveda, da je prišlek. Po drugi strani pa je pri ljudeh, ki dalj časa uporabljajo pretežno nov jezik več možnosti za identifikacijo z novim okoljem. V obeh primerih pa z leti pride do krčenja besedišča maternega jezika, do izgubljanja izrazov, ki niso povezani z vsakodnevnim življenjem. Izginja občutek za jezikovne nianse. Tudi to na nek način kaže, da resocializacija napreduje in to ne glede na to ali se posamezniki s tem 'strinjajo' ali ne. Kako je pa s slovenščino? Imate občutek, da se slovenski jezik pri vas izgublja? Pri meni? S svojimi otroki govorim slovensko. Ne morem reči, da govorim odlično slovenščino. Če hočem nekaj napisati, se moram prav potruditi, da napišem in na koncu vidim, da ni dobro. Z govorom pa nimam težav. Vsak dan se pogovarjamo z otroki. Pogovori so povsem drugačni kot pisanje na papir. Moj mož je Šved. Jaz 'mlatim'po svoje, on pa po svo je. Pri tem je problem, da n i poleg mene n ikogar, ki bi me popravljal. Tako v slovenščini ostajajo napake, ki jih delam. Zdajle, ko govorim z vami, mi je strašno težko najti besede v pravem pomenu. Trenutno mi na m isel pridejo švedske besede in misli in ne slo venske. Človek se počuti, da je tujec v slovenskem jeziku. Morala bi biti med slovenskimi ljudmi, ki so podobno izobraženi kot jaz, da bi lahko pridobila nazaj svoj jezik ali besede, ki so mi ušle. V švedskem jeziku jih prej najdem. Zelo žalostno je, da veliko naših ljudi, ki so prišli na Švedsko in sta oba zakonca Slovenca, s svojimi otroki govori švedsko in to zelo slabo švedščino. To je katastrofa. S tem se pozablja tudi slovenski jezik. Veliko takih primerov ima m. Stike imam z družino, oba sta Mariborčana, s svojimi otroki pa govorita popačeno švedščino, namesto da bi se doma pogovarjali v lepem slo- venskem jezika, ki ga poznata starša. Sama svojim otrokom ne morem govoriti švedsko. Ko so bili majhni, so bile prve ljubkovalne besede v slovenščini, ni šlo v švedščini. To je bilo rečeno iz srca. Čutim slovenski in ne švedski jezik. To ni iz srca. Zdi se mi, da sama nikoli ne bom Švedinja, do smrti bom Slovenka in to povem vsakomur. Erika Jakobson (Lukšič-Hacin 1998,142) S tem smo se približali osrednjemu vprašanju: "Kdo ste?" in odgovorom nanj. V njih lahko odkrijemo stališča posameznikov do lastne etnične pripadnosti. Odgovori se med seboj zelo razlikujejo. Lahko jih razvrstimo v nekaj značilnih skupin: 1. Sem Slovenec in nikoli ne bom nič drugega. Na vprašanje, kaj pa švedski del, je sledil odgovor, da tega ni. Je Slovenec na Švedskem. 2. Sem Slovenec, ki ima švedsko državljanstvo.'8 3. Sem Slovenec. Na vprašanje, kaj pa švedski del, je sledil odgovor, da je tudi švedski del, čeprav to ni lahko priznati. 4. Sem Slovenec. Na vprašanje, kaj pa švedski del, je sledil odgovor, da je tudi švedski del, torej je švedski Slovenec. Je Slovenec, ki že dolgo živi na Švedskem in ima v sebi tudi nekaj švedskega. 5. Takojšen odgovor, da je švedski Slovenec. 6. Nič, ne Slovenec, ne Šved. Nekaj vmes. Ne počutim se Šveda, doma pa se počutim kot prišlek, tujec. Sem večni tujec, drugačen. 7. Po načinu življenja, razmišljanja Šved, po kulturni pripadnosti pa Slovenec. 8. Počutim se že pol Šved, a v srcu sem še vedno Slovenec. 9. Počutim se kot Šved. Doma govorimo švedsko. Na vprašanje, kaj pa slovenski del, je sledil odgovor, da je v duši še vedno z eno nogo v Sloveniji. Če odgovore o samoopredelitvi primerjamo" z odgovori na ostala vprašanja vidimo, da npr. tip odgovora pod deveto točko ni povezan z odličnim znanjem švedskega jezika (elaborirani kod) ali z mešanim zakonom, kot bi morda lahko pričakovali. Posamezniki, ki veliko uporabljajo jezik, tudi pri svojem delu, imajo do slovenskega jezika pozitivnejši odnos in ga skušajo gojiti še naprej, čeprav je to v tujejezičnem okolju zelo težko. Prav tako se v mešanih zakonih goji oba jezika, švedski in slovenski, čeprav to ni pravilo. Na to vplivajo tudi pogosti stiki s sorodniki iz Slovenije in obiski v času dopustov (kar je pomembna razlika med slovenskimi izseljenci po Evropi in tistimi, ki so se izselili na druge celine). Preseneča pa ugotovitev, da je v nekaterih slovenskih družinah švedski jezik povsem izpodrinil slovenskega in to ne le pri potomcih, pač pa že v prvi generaciji. Zakonca, oba Slovenca, se med seboj pogovarjata švedsko mdi doma. Občutek o pripadnosti prav tako ni nujno povezan s predstavo o tem, kakšni so Švedi. Posamezniki, ki se prepoznavajo za Slovence, do Švedov nimajo odklonilnega stališča, pač pa jih spoštujejo, cenijo, a hkrati poudarjajo svojo drugačnost. Vri leni tipu odgovorov zasledimo jasno razlikovanje med državljanstvom in etnično pripadnostjo, o čemer smo govorili v uvodni razpravi. " Primerjava, ki sledi, je omejena le na skupino ljudi, ki so bili zajeli v raziskavo. Njene rezultate ne moremo posploševati. Čeprav lahko ugotovimo, da so predstave o Švedih v povprečju bolj pozitivne kot ne. Večina ugotavlja, da so hladni, zaprti in nedostopni, a temu dodaja, da smo jim Slovenci v tem podobni. Za razliko od slovenskega okolja, pa je v novem okolju veliko večja toleranca do drugačnosti, čeprav imajo občutek, da je v zadnjih letih rasizem tudi na Švedskem vse bolj prisoten in vse močnejši. Po drugi strani pa so tudi posamezniki, ki se prepoznavajo za 'čiste' Slovence, zelo kritični do Slovencev in 'slovenskega načina življenja'. Življenje v novem okolju in sprememba interio-riziranih vrednot sta jim omogočila odmik od izvornega okolja in kritično distan-co do njega. Njihov pogled na lastno identiteto je povsem drugačen kot bi bil, če bi ostali doma. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da pogosto hodijo v Slovenijo in tako lahko sledijo ritmu in spremembam svojega izvornega okolja. Tako so lahko veliko bolj kritični kot drugi (bolj oddaljeni) izseljenci, ki jih 'muči' domo-tožje in idealizirajo domovino. Iz odgovorov veje relativno velika strpnost do ljudi, ki so se odločili za zamenjavo državljanstva in to ne glede na smoopredelitev. Razlogi, ki jih navajajo, so po njihovem mnenju predvsem praktične narave in niso povezani z občutki o etnični pripadnosti tistih, ki imajo danes dvojno državljanstvo ali pa so se odločili za švedsko.2" Manj tolerantni pa so do primerov pošvedenja imen in priimkov. Stališča clo tega vprašanja se med seboj veliko bolj razlikujejo, so v povprečju bolj odklonilna in se rahlo prekrivajo s samoopredelitvijo o etnični pripadnosti. Se pravi, da so posamezniki, ki se počutijo Slovence, manj naklonjeni temu in to obsojajo, kot pa posamezniki, ki se že počutijo Švede in se hkrati zavedajo težav, na katere tujci v švedskem okolju danes že naletijo, ko iščejo delo - sploh je to pomembno pri drugi generaciji, se pravi pri potomcih priseljencev, ki so bili rojeni in inkulturira-ni/socializirani na Švedskem.2' Sklepne misli 'Slovenci'" so se od polovice prejšnjega stoletja pa do danes izseljevali na različne konce sveta, pri čemer so sledili selitvenim valovom iz srednjeevropskega ali zahodnoevropskega prostora. Analiza etnične identitete v zgodovinski perspektivi je pri slovenskih izseljencih zelo zapletena, če izhajamo iz številnih defini- Nekaj je tudi mnenj, da to ni bito potrebno, saj v vseh teh telili državljanstvo na Švedskem ni bilo pomembno in je status priseljencev brez državljanstva pravno izenačen z državljani (begunci so izjeme). Temu moramo dodati, da so se ljudje, ki so prišli na Švedsko v začetku šestdesetih, znašli v čisto drugih razmerah kot listi, ki so prišli pozneje, ko se je postopno vpeljala politika multikulluralizma. Prvim prišlekom je bilo veliko težje in njihova socialna varnost je bila veliko manjša, sploh še zalo. ker je bila prva socialna konvencija med Švedsko in Jugoslavijo po drugi svetovni vojani podpisana šele 1968 in ratificirana 1969 (Svetek 1968.42-43). V specifičnem položaju so se znašli tudi posamezniki, ki so odšli v tujino iz političnih razlogov ali pa so se umaknili pred služenjem vojaškega roka. 'Id problem je še bolj pereč za moške, saj ženske lahko s poroko na 'legalen' način zamenjajo svoj priimek s švedskim ali kakšnim drugim 'bolj zaželenim'. -'-' Pojem Slovenci izpostavljamo kol sporen s stališča analize o etničnosli ali etnični identiteti (tudi v zgodovinski perspektivi), ko je zelo pomembna posameznikova samoidentifikacija, kako se prepoznava, in nista več ključna ozemlje ali politična organizacija v okvirih katere živi. cij etnije, naroda in nacije. Naš prostor je bil v zadnjem stoletju izpostavljen intenzivni dinamiki političnih sprememb, ki so pomembno vplivale na etnično situacijo, prav tako pa je za ta čas značilno intenzivno izseljevanje Slovencev (še na prelomu stoletja so se ljudje sami prepoznavali po regionalni pripadnosti). Pri analizi izseljenstva se tako pogosto znajdemo v zagati, katerega od treh 'klasičnih' pojmov bi sploh lahko uporabili, saj je slovenstvo v tem času doživelo 'preobrazbo' iz etnije v narod in pozneje v nacijo. Omenjene težave veljajo tudi za izseljevanje po drugi svetovni vojni, ko se govori o slovenskem narodu, danes pa se pojavlja koncept nacije. Izhod iz zagate lahko nudita pojma etnija in iz nje izpeljana etnična identiteta, ki vključujeta vse pojavne oblike, izgubimo pa informacijo o politični diferenciaciji med posameznimi pojavi, ki jih obravnavamo. S stališča analize procesov resocializacije v odnosu do etnične identitete ta odločitev nima toliko negativnih posledic, saj nas zanima nivo posameznika, predvsem proces spreminjanja njegovih vrednot v novem okolju. Vključevanje v vsakdanje življenje v drugem kulturnem okolju pred priseljenca postavi številne zahteve po prilagoditvah in spremembah. Posamezniki se nanje različno odzivajo tako zaradi specifičnih osebnostnih lastnosti in sposobnosti, kot zaradi razlik v izobrazbi, pojmovanju realnosti, znanju jezika. Tako v praksi najdemo številne razlike od popolne neprilagojenosti do zelo močne identifikacije z novim okoljem. Zaradi socializacijskih in inkulturacijskih učinkov na človeka popolna kulturna preobrazba v prvi generaciji ni mogoča, če samo omenimo vpliv in vlogo jezika pri konstituiranju nezavednega in vpliv interioriziranega jezikovnega koda (restriktivni, elaborirani) ter njegov pomen za posameznikovo percepcijo realnega. Resocializacijski procesi imajo neposreden vpliv na etnično identiteto, saj na svoj način povečujejo njeno kompleksnost, zapletenost in množijo pojavne oblike etničnosti na individualni ravni. Prav gotovo pa še bolj očitno izpostavljajo dejstvo, da sta državljanstvo in etnična identiteta ločeni kategoriji, ki pa v določenih situacijah lahko sovpadata. Vendar je to večkrat izjema kot pa pravilo. Ljudje, o katerih govorimo, so prišli na Švedsko v istem časovnem obdobju in živijo v novem okolju približno isto obdobje. Intenzivnost resocializacijskih procesov je bila pri njih različna, vendar pa so ti procesi zajeli prav vse. Osnovna ugotovitev, ki se nanaša na predstavljeno kompleksnost o etnični samoopredelitvi je, da ne glede na zavestno držo posameznika, resocializacija poteka in preoblikuje posameznika, a vendar ga ne more povsem preoblikovati. Prvi tip samoopre-delitve, ko se posamezniki počutijo še povsem Slovenci, nam v primerjavi z odgovori na nekatera druga vprašanja pokaže, da je pri teh ljudeh vendarle prišlo do spremembe sistema vrednot, ki so ga interiorizirali v primarni socializaciji (v izvornem okolju). Pri njih je z leti prišlo do spremembe, ne glede na to ali so si to želeli ali ne. Obenem pa vidimo, da pri posamezikih, ki se počutijo že povsem Švede, ki so na nek način sami zavestno spodbujali lastno vživljanje v novo okolje, ni prišlo do popolne spremembe osebnosti. Še vedno v sebi nosijo nekaj slovenskega, ne glede na to ali si to želijo ali ne. V to so ujeti, kot pravijo tudi sami. Za konec naj le še izpostavimo dejstvo, da številni govorijo o svoji drugačnosti, ki je močno povezana s situacijo, v kateri se znajdejo. Tako se na Švedskem počutijo bolj 'slovenski', medtem ko se v Sloveniji prepoznavajo kot drugačni, kot Švedi in trdijo, da je drugačnost ali permanenetni status 'tujca' njihova glavna lastnost. LITERATURA Althusser, L. 1980. Ideologija in ideološki aparati države. V: Ideologija in estetski učinek, Ljubljana. Berger,P, Luckmann,T. 1988. Družbena konstrukcija realnosti. Cankarjeva založba, Ljubljana. Bernstein, B. 1967. Klaborated and Restricted Codes. V: Fxplorations in Sociolinguistics. Bloomington, Indiana University Press. Castles, S., Miller, M.J. 1993. The Age of Migration. MacMillan, London. IiBERT.T. 1991. Political Semiosis in / of American Cultural Studies. The American Journal of Semiotics, št.1-2., str. 117 Habermas, J. 1991. Državljanstvo i nacionalni identitet, Razmišljanja o evropskoj budučnosti. Filozofska istraživanja, št.l, Zagreb. Immigrants in Sweden. 1994. The Swedish Institute, Stockholm. Jelič, J. 1982. Kritika Redfieldove teorije 'folk' društva. Doktorsko delo, FSPN, Ljubljana. Južnič,S. 1977. Socialna in politična antropologija. Partizanska knjiga, Ljubljana. Južnič, S. 1981. Novejša zgodovina. DDUU, Ljubljana. Južnič, S. 1989. Politična kultura. Obzorja, Maribor. Južnič, S. 1993. Identiteta. Knjižna zbirka TiP, Ljubljana. Lukšič-Hacin. 1995. Ko tujina postane dom. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. 289 Lukšič-Hacin. 1998. Multikulturalizem v migracijskih situacijah; Primer: švedski multikultura-lizem in slovenski izseljenci. Priloga k doktorski disertaciji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. Mežnarič, S. 1984. Jedno moguše sociološko promišljanje o naciji I etnicitetu. V: Migracijske teme, št.2, Zagreb, str. 131. Rizman, R. 1995. Nacionalizem: Pro et Contra. V: Vesela znanost o okolju, št.l, Ljubljana, str. 193-Smith, A. D. 1986. Thc Fthnic Origin of thc Nations. Basil Blackwell, Oxford/New York. Stam,R., Shohat, li. 1994. Contested Histories: Eurocentrism, Multiculturalism and the Mcdia. V: Goldberg D.T. (ed.) Multiculturalism. Blackwell, Cambridge. Svetek, L. 1968. Aktivnost Jugoslavije na področju mednarodnih sporazumov o socialni varnosti. V: Slovenski koledar '69, Slovenska izseljenska matica, Ljubljana, str.39 Urbančič, I. 1989. Aporije o etničnem in nacionalnem ter problem identitete. V: Migracijske teme, Institut za migracije i narodnosti, št. 2-3, Zagreb, str.165 Verdery, K. 1989. Are regional stereotypes ethnic? In: Razprave in gradivo, Inštitut za narodnostna vprašanja, št.21, Ljubljana, str.169 Zalokar, J. 1991. Mavrična kača. Didakta, Radovljica. Ladislav CABADA' izvirni znanstveni članek razvoj strankarskega sistema na češkem Povzetek. Češka republika je v zadnjih devetih letih doživela nekaj bistvenih političnih sprememb, ki so vplivale tudi na oblikovanje podobe strankarskega sistema. Žametna revolucija je pomenila konec enostrankarskega sistema in spodbudila nastanek več deset političnih strank, ki so bolj ali manj uspešno nastopale na volitvah. Po kratkem obdobju konfuzije, v katerem je oblikovanje pluralnega strankarskega sistema ogrožala njegova atomizacija, je po parlamentarnih volitvah 1992, predvsem zahvaljujoč volilnemu pragu, prišlo do konsolidacije. Stabilnost desnosredinske vlade, kije bila na oblasti več kot pet let, je omogočila koncentracijo levičarske opozicije in s tem poenostavitev strankarskega sistema. Ta trend je podprla tudi večina volil-cev, ki je zavrnila populizem antisistemskih strank. Po izrednih parlamentarnih volitvah junija 1998 sta dve največji, programsko nasprotni si stranki, sklenili opozicijski dogovor, ki predstavlja nov politični element. Ključni pojmi: Češka republika, strankarski sistem, pluralizem, opozicijski spo razu m. Uvedba pluralizma (1989 - 1992) Prve večstrankarske volitve. Strankarski sistem Češke socialistične republike kot dela Češkoslovaške socialistične republike- pred t. i. žametno revolucijo novembra 1989 lahko definiramo kot sistem z monopolno politično stranko - Komunistično stranko Češkoslovaške. Predstavniki stranke so, v soglasju s 4. členom ustave3, sprejemali vse politične, ekonomske in druge odločitve. Poleg komunistične stranke sta na Češkem obstajali še dve politični stranki, ki sta s komunisti prisilno sodelovali v t. i. Nacionalni fronti - Češkoslovaška ljudska stranka (ČSL) in Češkoslovaška socialistična stranka (ČSS). Na volitvah so vse stranke nastopale na skupni listi, izbor kandidatov pa je bil strogo nadzorovan. Sistem Nacionalne fronte je onemogočal eksistenco legalne opozicije, ki bi lahko nastopala na volitvah. Opozicija je bila zato omejena na * '/.a pomoč pri nastanku lega članka se zahvaljujem dipl.pol. Kristini Tralar. ' Ladislav Cabada, asistent na oddelku za politologijo Fakultete za družbene vede Univerze Karlove v Pragi. -' Federacija dveh enakopravnih držav - Češke in Slovaške. 1 Člen o vodilni vlogi Komunistične stranke Češkoslovaške. demokratična gibanja, ki so predstavljala bazo za praktično vse kritike komunističnega režima ne glede na njihovo politično opredelitev. Najbolj znana organizacija opozicije na Češkem je konec sedemdesetih let postala Listina 77'. Opozicijsko gibanje je bilo sestavljeno iz različnih skupin, katerih edina skupna ideja je bil boj proti komunizmu5. Predstavniki Listine 77 so novembra 1989 predstavljali glavni del vodstva Državljanskega foruma (ObčanskŽ forum, v nadaljevanju OF)6, ki se je začel spontano oblikovati kot opozicijska politična formacija. Državljanski forum je za komunistično oblast predstavljal glavnega partnerja pri pogajanjih o počasni demontaži komunističnega režima, njegovi člani7 so postali ministri v prvi postkomunistični vladi premierja M. Čalfe. Po odstopu predsednika Češkoslovaške republike Gustava Husaka, ki je predstavljal simbol sovjetske agresije in ortodoksnega komunizma, je konec decembra na njegov položaj stopil najbolj znani predstavnik upora proti komunizmu in eden glavnih organizatorjev OF, Vaclav Havel. Državljanski forum je pred prvimi demokratičnimi parlamentarnimi volitvami, ki so jih njegovi predstavniki razumeli kot neke vrste referendum o prihodnosti države, ponudil sodelovanje vsem političnim strankam in skupinam, ki so nastopale proti komunistični stranki. Kljub temu je na volitvah spomladi 1990 nastopalo kar 22 strank in koalicij (Vodička 1996, 254)8. Volitve, na katerih je s 53 odstotki preprečljivo zmagal OF', so pokazale nepriljubljenost obeh bivših majhnih strank Nacionalne fronte10, tako kot tudi relativno majhno število volilcev, ki so ostali zvesti komunistični stranki". Kljub svoji jasni zmagi je OF v prvo vlado brez udeležbe komunistov po letu 1945 povabil tudi predstavnike drugih demokratičnih strank. Druga vlada M. Čalfe je tako spet delovala kot "koalicija narodne enotnosti". Oblikovanje strankarskega spektra Državljanski forum se je praktično takoj po uspešno izpeljanih volitvah pričel razkrajati. Glavno vlogo v tem procesu je odigral finančni minister Vaclav Klaus, ki je zahteval spremembo gibanja v klasično liberalno-konservativno politično 1 Charia 77. 5 Glavne skupine v čharti so predstavljati bivši komunisti, izključeni iz stranke po sovjetski okupaciji Češkoslovaške 1968 (A. Dubček, '/.. Mlyndf), krščanska smer in smer konservativno-liberalnih (V. Havel, /. Kuml, V. Henda). 6 Na Slovaškem pod naslovom Javnost proti nasilju (VPN). 7 OP ni nikoli funkcioniral kol prava politična stranka, "član"je postal lahko vsak človek, ki se je predstavnikom foruma zde! zaupljiv, zato ne moremo o članstvu v O F razmišljali v klasičnih kategorijah, veljavnih za tradicionalne politične stranke. "Knjiga K. Vodičke je praktično prva in edina tovrstna publikacija, posvečena političnemu sistemu na Češkem. 9 VPN je na Slovaškem dobila 32 odstotkov glasov. 10 Tik pred volitvami je predsednik države V. Havel osebno javno razkrinkal predsednika ljudske stranke kot bivšega agenta komunistične tajne policije StB. Njegov nastop je nedvomno močno vplival na odločitev predvsem krščansko opredeljenih volilcev. " Komunistična stranka Češkoslovaške je dobila 13,6 odstokov glasov. Od tokrat je podpora volilcev padala. Spremembo lega trenda so pomenile šele izredne parlamentarne volitve junija 1998. stranko. Revolucionarni OF, ki je odigral svojo vlogo, se je med letom 1991 razdelil na več političnih formacij. Večina članov je odšla v Državljansko demokratično stranko (ODS), ki so jo ustanovili zagovorniki hitre in radikalne ekonomske reforme (Klaus, Tomaš Ježek, Josef Zieleniec); poleg ODS je iz OF nastala'- še Državljanska demokratska aliansa (ODA), ki je predstavljala konservativni pol češke demokratične desnice (Pavel Bratinka, Jan Kalvoda, Daniel Kroupa). Tretji pomembni politični subjekt, nastajajoči z OF, je bilo Državljansko gibanje, katerega pripadniki so bili predvsem bivši disidenti s srednjelevičarsko orientacijo (Petr Pithart, Jiri Dienstbier). Predvsem obe desni stranki sta postali pomemben del strankarskega spektra na Češkem (Vodička 1996, 256). Cepitev Državljanskega foruma je vsekakor predstavljala le del celotne spremembe podobe strankarskega sistema. Večina strank je namreč v času volitev 1990 komaj nastajala, stranke niso imele niti jasne organizacijske ureditve niti jasnih političnih programov. Stranke so se cepile in vezale; med leti 1990-1992 je v federalnem parlamentu nastopalo kar 27 različnih političnih strank in drugih političnih skupnosti (Ciganek 1992). Glavni polarizacijski faktorje pri tem predstavljal odnos do hitrosti in radikalnosti ekonomske reforme, v slovaškem delu federacije pa tudi odnos do nacionalizma (Liptak 1992, Rychlik 1997). Poleg treh strank, naslednic Državljanskega foruma, se je pojavilo še nekaj manjših strank, ki so svojo volilno bazo iskale med jasno opredeljenimi družbenimi sloji - Gibanje za moravsko samoupravo (HSM), Krščansko-demokratska unija - Češkoslovaška ljudska stranka'1 (KDU-ČSL), Krščansko - demokratska stranka (KDS) i. d. (Vodička 1996, 258). Pogosto so stranke nastajale tudi zaradi nesporazuma oz. osebnega sovraštva med politiki. Najboljši primer sta lahko ODS in ODA, slednja je namreč zagovarjala zelo podoben političen program kot njena večja partnerica, njeni člani pa nikakor niso hoteli biti vezani v strogo stranko, tako kot si jo je predstavljal predsednik ODS Klaus. Preveliko število političnih strank je pred drugimi parlamentarnimi volitvami junija 1992 predstavljalo grožnjo za normalno funkcioniranje oblasti. Politiki so upoštevali zgodovinsko izkušnjo iz časa med obema vojnama, ko je velika razcepljenost demokratičnega strankarskega spektra praktično onemogočala sestavljanje funkcionalnih vlad in je pripeljala državo v permanentno politično krizo (Broklova 1992, Klimek 1996). Zato je bil volilni zakon" dopolnjen s klavzulo, po kateri naj bi v parlament prišli samo tisti strankarski kandidati, ki bodo na volitvah dobili več kot 5 odstotkov glasov v vsaj eni od obeh republik. Takšen volilni prag je majhne politične stranke silil k združevanju v koalicije. Kljub temu je leta 1992 na volitvah nastopalo še večje število strank kot leta 1990, namreč 40 (Vodička 1996, 261). Na volitvah je zmagala koalicija Državljanske demokratske stranke in Krščansko demokratske stranke, ki je dobila 30% glasov. Drugo mesto je s 14% zasedla koalicija Levi blok (LB), v kateri so glavno vlogo igrali komunisti. V češki parlament ODA je biki ustanovljena že oktobra 1989, ampak po revoluciji se je začasno priključila k OI:. 0 Po parlamentarnih volitvah leta 1996 so bih iz stranke izključeni ljudje, kompromitirani zaradi sodelovanja s komunisti. " Zakon 57/1992. je prišlo še šest političnih subjektov, ki so dobili od pet do sedem odstotkov glasov - Socialni demokrati (ČSSD - 7%), ljudska stranka (KDU-ČSL - 6%), ekstremno desničarsko Združenje za republiko - Republikanska stranka Češkoslovaške (SPR-RSČ - 6% ), Gibanje za moravsko samoupravo (HSM - 6%), Državljanska demokratska aliansa (ODA - 6%) in Liberalno-socialna unija (LSU - 5%)'5. Volitve so pomenile konec Državljanskega gibanja, ki mu le za nekaj desetin odstotka ni uspelo doseči volilnega praga (Vodička 1996, 261-265). Predsednik vlade je postal predsednik ODS Klaus, ki je zagovornik radikalne ekonomske reforme. V koalicijo z ODS sta vstopili ODA in KDU-ČSL in tako je nastala desnosredinska vlada, ki je ostala na oblasti do leta 1997. Tako kot že volitve leta 1990, so tudi parlamentarne volitve 1992. pokazale veliko razliko med obnašanjem volivcev v češkem in slovaškem delu federacije. Medtem ko so na Češkem prepričljivo zmagale stranke, ki so zahtevale nadaljevanje gospodarskih in političnih reform, je na Slovaškem uspelo populistično Gibanje za samostojno Slovaško (HZDS) premiera Vladimira Mečiarja. Slovaška politična elita, ki je že v preteklih letih v federalnem parlamentu pogosto izkoriščala prepoved majorizacije"', je začela zahtevati mednarodno priznanje Slovaške. Rezultat teh zahtev je bila ugotovitev češke politične elite, da je najboljša rešitev - poleg spremembe ustave - razdružitev države (Kipke, Vodička 1993). Za češko politično sceno je osamosvojitev Češke republike, ki je bila uradno razglašena 1. januarja 1993'7, pomenila pritisk poslancev federalnega parlamenta, ki so po razdelitvi ostali brez dela. V drugi polovici leta 1992 so politične stranke zagovarjale njihov prestop v senat, ki naj bi po novi ustavi postal drugi dom češkega parlamenta. Zanimanje za takšno rešitev, predvsem s strani državljanskih strank, ni bilo veliko, zlasti zato, ker sta obe stranki na volitvah svojo prvo garnituro delegirali v češki parlament, ODA pa na volitvah v federalni parlament celo ni uspelo dobiti dovolj glasov in zato v federalnih organih ni imela svojih predstavnikov. Prestop federalnih poslancev v novoustvarjeni češki parlament ni bil nikoli realiziran, volitve v senat pa so bile prvič izpeljane šele novembra 1996. Od ekstremnega do omejenega pluralizma (1992 - 1996) Ekstremni pluralizem Parlamentarne volitve leta 1992 naj bi zaključile razkosanost in labilnost strankarskega sistema, ki je bil rezultat porevolucijskega kaosa, neizkušenosti nove politične elite ter pomanjkljivosti v programih političnih strank (Vodička 1996, " Navajam rezultate volitev v češki parlament, ker je le-ta po razcepitvi Češkoslovaške postal glavni predstavnik legislative na Češkem, Na volitvah v federalni parlament pelodstolni prag nista prekoračili ODA in I IS M. " Federalni parlament je imel dve zbornici - Ljudsko zbornico in Zbornico narodov. V slednji je vsako od republik zastopalo 75 poslancev. Zakon je bil sprejet šele takrat, ko se z njim je strinjala večina poslancev obeh narodnosti (Vodička 1996, 254). " Ustava samostojne republike je bila sprejeta že 18. decembra 1992 kol zakon 1/1993 (Ustava Češki republik)! 1997). 280). Politična stvarnost je vendarle pokazala, da je volilni prag, ki naj bi preprečil vstop prevelikega števila političnih strank v parlament, stranke sicer prisilil k sodelovanju, vendar je bilo le-to pogosto le začasno. Od štirih koalicij18, ki so vstopile v parlament, je volilno obdobje preživela samo zmagovalna koalicija ODS/KDS; leta 1995 se je KDS priključila k ODSlv. Poslanci HSM in LSU so večinoma vstopili v ODS in socialdemokratsko stranko, ki je od leta 1993 naprej osrednji del levega spektra, ki je privlačil predstavnike drugih levičarskih smeri v češki politiki. Tudi koalicija Levi blok se je razcepila na pripadnike komunistične stranke (KSČM), ki so zagovarjali kontinuiteto oz. nasledništvo totalitarne Komunistične stranke Češkoslovaške, in predstavnike novih neokomunističnih marksističnih strank20. Medtem ko se je desna stran demokratičnega političnega spektra stabilizarala v podobi državljanskih strank in ljudske stranke21, so levičarske stranke šele leta 1993 začele iskati pot do sodelovanja oz. združevanja. Pomembno vlogo v tem procesu je odigrala socialdemokratska stranka in njen predsednik Miloš Zeman. Socialdemokrati so postali gonilna sila združevanja demokratične opozicije, Zeman pa glavni - in v bistvu edini relevantni - nasprotnik Klausove gospodarske politike. ČSSD je leta 1993 skupaj s LSU in nekaterimi poslanci drugih opozicijskih strank ustanovila Realistični blok, v katerem je hotela koordinirati delo opozicije (Vodička 1996, 298). Ker Blok ni izpolnil pričakovanj, sta njegov obstoj in vloga kot prve institucionalizirane in združene opozicije po revoluciji pogosto omalovaževana oz. pozabljena. Socialdemokrati, ki so na parlamentarnih volitvah leta 1992 zabeležili pičlih 7 odstotkov glasov, so do leta 1996 postali močna opozicijska stranka, ki se ji je na prvih parlamentarnih volitvah v samostojni Češki republiki obetala celo zmaga. Poleg demokratične opozicije, so v češkem parlamentu nastopali tudi predstavniki strank, ki so jih uvrščali med nedemokratične. Na skrajni levici so poslanci Komunistične stranke Češke in Moravske (KSČM), na desnici pa poslanci republikanske stranke (SPR-RSČ). Prva je bila stranka, ki se ni strinjala s političnimi in ekonomskimi spremembami na Češkem in je zahtevala vrnitev prejšnjega režima22; tako stranko, ki je imela in še zmeraj ima podporo približno ene desetine volilcev, lahko označimo kot sentimentalno. Druga ekstremna stranka, republikanci, pa je tipičen predstavnik desničarskega političnega ekstremizma, ki temelji na populizmu, nacionalizmu in karizmi njenega vodje, Miroslava Sladka, ki je bil pred revolucijo zaposlen v uradu za cenzuro (Vodička 1996, 311)M- Kljub temu, da sta obe stranki predstavnici nasprotujočih si polov političnega spektra, je bila njuna poli- " 'Tako LSU kot tudi IISM navajam kot koalicije, čeprav na volitvah nista dosegli 7 oz. 10 odstotkov glasov, tako kol je pri koalicijah dveh ali večjega števila strank zahteval volilni zakon (Vodička 1996, 261). Razkorak med zakonom in prakso je nastal zaradi dejstva, da sla se obe koaliciji registrirali kol enotna politična stranka. " Na kongresu stranke je zmagalo pragmatično krilo okoli I. Pilipa, ki seje zavedal majhnosti KDS in jo pred volitvami raje vključil v močno ODS. 20 Leva alternativa, Stranka demokratske levice, Levi Blok i, d. Po priključitvi KDS k ODS stranka prevzame oficialni naslov Krščansko demokratska unija. --' Pri komunistih vidimo, po eni strani velik razkorak med programom in politično prakso, po drugi strani pa so se njihov program in politične zahteve spreminjale. Česky uradpro tisk a informace (ČUTI) - Urad za tisk in informacije. tika pogosto skoraj enaka, bodisi v odnosu do vladajoče oblasti bodisi v odnosu do lastninskih sprememb, tujcev itn. Med leti 1992-1996 se je tako, predvsem v parlamentu, oblikoval strankarski spekter, ki ga je sestavljalo šest glavnih političnih strank. Socialdemokratska stranka je postala močan opozicijski nasprotnik vladajoči koaliciji državljanskih strank ODS in ODA ter krščanskih demokratov in je ponujala druge možnosti in rešitve za napredovanje ekonomske in politične transformacije. Poleg demokratičnih strank sta obstajali še dve ekstremistični stranki, katerima so napovedali 15-20 odstotkov glasov volivcev. Ostale stranke so ju izključile iz demokratskega spektra in si prepovedale sodelovanje z njima. Takšen strankarski sistem lahko označimo kot ekstremni pluralizem, ki ga karakterizira nesposobnost strank dobiti absolutno večino glasov, kar zahteva oblikovanje koalicijske vlade, ter prisotnost antisi-stemske stranke - v češkem primeru celo dveh (Sartori 1976, 132). Ta sistem zelo spominja na zgodovino prve Češkoslovaške republike-1, kjer so po volitvah praktično vse demokratične stranke ustvarjale t. i. koncentracijske vlade, ki so bile značilne po svoji neodločnosti in zavlačevanju reševanja političnih in ekonomskih problemov (Klimek 1996). Takšno stanje bi v procesu tranzicije lahko povzročilo velike težave. Manjšinska vlacla Prve parlamentarne volitve v samostojni Češki republiki so potekale 31. 5. in 1. 6. 1996. Tako kot štiri leta nazaj, je s 30% glasov zmagala ODS, stranka predsednika vlade Klausa. Opozicijski socialdemokrati so dobili le tri odstotke glasov manj, vendar skoraj štirikrat več kot na zadnjih volitvah. Volitve so bile uspešne tudi za obe ekstremistični stranki, komunisti so namreč dobili več kot 10%, republikanci pa 8%. Krščanski demokrati so pridobili 8% glasov, ODA kot drugi majhni koalicijski stranki, pa je s šestimi odstotki komaj uspelo doseči volilni prag. Od neparlamen-tarnih strank je samo Gibanje za življenjsko varnost upokojencev (ŽDJ) dobilo več kot 3% glasov25 (Vodička 1996, 265-267). Volitve lahko označimo kot neuspeh za doslej vladajočo koalicijo, ki je v parlamentu za dva glasova izgubila večino2''. Nastala situacija je ustrezala definiciji ekstremnega multipartizma. Antisi-stemski stranki sta dobili tolikšno število glasov, ki je onemogočalo oblikovanje politično jasno opredeljene večinske vlade in je vse demokratične stranke prisililo k sodelovanju. Pod nadzorom predsednika države so demokratične stranke sklenile sporazum o delitvi moči in političnih položajev. Socialdemokrati so v zameno za mesto predsednika parlamenta27, ki ga je zasedel predsednik stranke Zeman, za funkcije predsednikov parlamentarnih odborov itd., obljubili tolerantnost desnosredinski manjšinski vladi, ki jo je spet sestavil predsednik ODS Klaus. Pri -" 28. oktober 1918-30. september 1938 Pomembno zaradi lega, da imajo stranke, ki dobijo vsaj 3 odstotke glasov, zagotovljeno vračilo stroškov za predvolilno kampanjo. Država namreč takšnim strankam jtlača za vsak glas določeno količi- no denarja (90 Kč). * Od dvesto poslanskih sedežev jih je ODS dobila 61, KDU18. ODA 13: skupaj 99 poslancev. " Ustava navaja termin poslanska zbornica (paiiamentni snžmovna), ampak zaradi nenapol-njenosti senata vztrajam pri terminu parlament. glasovanju o zaupnici novi vladi pa so socialdemokratski poslanci zapustili sejo in tako omogočili njen nadaljnji obstoj28. Tudi obe majhni koalicijski stranki sta izkoristili poslabšanje Klausovega manevrskega prostora; skupno število ministrov za obe stranki je bilo izenačeno s številom ministrov, ki jih je delegirala ODS. Klaus in njegova ODS sta se tako znašla v neprijetnem položaju, ki je onemogočal nadaljevanje radikalne ekonomske reforme po njunih predstavah. Poleg zunanje opozicije, bodisi nedemokratične -komunisti in republikanci - bodisi demokratične, se je v vladi izoblikovala tudi notranja opozicija. Predvsem podpredsednik vlade in predsednik KDU Josef Lux je postal strogi kritik Klausove politike. DesnOsredinska koalicija se je znašla v krizni situaciji, ki so jo poglobile pomanjkljivosti transformacijskega procesa. Konsolidacija (1996 - 1999) Konec desnosredinske vlade Kriza vladajoče koalicije se je popolnoma razkrila na senatnih volitvah konec novembra 1996, po skoraj štiriletnem kršenju ustave25, Jasni zmagovalec prvega kroga volitev je bila ODS, ki je dobila tri od enainosemdesetih senatorskih sedežev, 76 njenih kandidatov pa je napredovalo v drugi krog volitev-1". Politiki obeh majhnih vladnih strank so volivce izzvali, naj v drugem krogu ne volijo kandidate ODS, pa čeprav je šlo za koalicijskega partnerja". Sistem "vsi proti ODS" je na koncu slavil zmago: ODS je v skupnem seštevku dobila "samo" 32 mandatov, medtem ko sta majhni koalicijski stranki dobili procentualno veliko več senatorskih sedežev kot v poslanski zbornici - KDU 14 in ODA 7. Nezadovoljstvo ODS, oz. Klausa je sprožila tudi izvolitev Pitharta za predsednika senata, ki ga je sicer Klaus leta 1992 že zamenjal s pozicije predsednika vlade, Pithart je namreč že dalj časa opozarjal na napake vlade, predvsem v zvezi z privatizacijo. Senatne volitve so pokazale še en pomemben trend, pripravljenost socialdemokratske stranke sodelovati s komunisti. Rezultat tovrstnega sodelovanja je bil uspeh dveh komunističnih kandidatov, ki sta v drugem krogu dobila tudi glasove volivcev ČSSD. Podobno podporo so socialdemokrati dali tudi krščanskim demokratom. Največja opozicijska stranka, ki je dobila 26 senatorskih sedežev, je tako začela iskati partnerje za oblikovanje vladnih koalicij. Ekstremno desni republikanci na volitvah niso nastopali, ker se ne strinjajo z institucijo senata. Krizo vladne koalicije ni pomirila niti sprememba manjšinske vlade v večinsko. Ta dogodek je povezan z glasovanjem o državnem proračunu za leto 1997, ko sta dva poslanca socialnih demokratov podprla predlog vlade. Sledila je izključitev iz stranke, eden od njiju je takoj prestopil v ODS, drugi pa je kot neodvisni večinoma Vlada dobi zaupnico z večino glasov prisotnih poslancev. Uslava govori o začasnem senatu, ki nikoli ni bil ustanovljen (Čl. 106). 30 Volitve v poslansko zbornico potekajo na osnovi proporcionalnega volilnega sistema, v senat pa na osnovi dvokrožnega večinskega sistema (Čl 18); v drugem krogu nastopata kandidata, ki sla dobila največ glasov (Uslava Češke republikv 1997). »J. Luxje direktno izzval volilce KDU, naj ne volijo za ODS (Tfden 1998. 46, str. 22). podpiral temeljne odločitve vlade, predvsem v ekonomskih zadevah32. Nezadovoljstvo z delom vlade, ki je bilo pogosto personificirano z njenim predsednikom Klausom, je tako znotraj kot tudi zunaj koalicije, v letu 1997 naraščalo, izjemo v tem trendu so pomenile samo katastrofalne poplave, ki so julija prizadele tretjino območja države in po katerih so se razmere na politični sceni začasno umirile. Presenetljivo pa je padec Klausove vlade konec novembra 1997 sprožila notranja opozicija v ODS. V zvezi s finančno afero ODS33 se je v stranki izoblikovala opozicijska skupina, ki je od predsednika Klausa zahtevala, da bi za afero sprejel odgovornost (Jan Rum!, Ivan Pilip). Predstavniki opozicije so javno izstopili v trenutku, ko je bil Klaus v tujini,3' in so zahtevali njegov odstop s funkcije predsednika vlade in ODS. Obe majhni koalicijski stranki sta zapustili koalicijo in premier Klaus je predsedniku države naznanil odstop svoje vlade. Spremembe strankarskega sistema Odstop Klausove vlade, razlogi za to in tudi naslednja dogajanja, so pokazali, da se je strankarsko življenje na Češkem znašlo v globoki krizi. V kratkem času so bile vse parlamentarne stranke z izjemo komunistov osumljene goljufanja pri financiranju, čeprav raziskave o morebitnih kaznivih dejanjih še niso bile končane. V javnosti pa so afere sprožile še večje nezaupanje do politike in političnih strank. Ta trend je bil vsekakor opazen že dolgo pred izbruhom krize. Od leta 1990 naprej je bila udeležba na volitvah vse manjša. Medtem ko je leta 1990 volilo 97 odstotkov upravičenih volivcev, jih je leta 1992 še 85%, leta 1996 pa samo še 76% (Vodička 1996). Seveda je bila udeležba še vedno veliko višja v primerjavi z zahodnimi demokracijami, kar lahko razložimo z navadami komunističnih "obveznih" volitev. Svarilen signal pa so pomenile senatne volitve, ki se jih je v drugem krogu udeležila samo še ena tretjina volivcev. Tudi zaupanje v politične institucije je stalno padalo, celo predsednik Havel, ki še vedno predstavlja nekakšen simbol demokratičnih sprememb in stabilnosti novega režima, je konstantno izgubljal podporo javnosti35. Raziskave so pokazale, da več kot 85% prebivalstva noče postati član kake politične stranke (Potyček 1997, 46). Samo komunistično stranko lahko definiramo kot masovno stranko (Duverger 1980, 167), čeprav število njenih članov hitro upada36. Ostale stranke navajajo bistveno manjše število svojih članov: 70 tisoč krščanskih demokratov, 20 tisoč članov ODS37, 14 tisoč socialdemokratov, samo 1 500 članov 11 Vlacla je na koncu poslala skoraj popolnoma odvisna od enega glasu. Takšno stanje je dobilo naziv Sistem \Vagner (po poslancu j. \Vagnerju). 11 Stranko so financirali podjetniki, ki so uspešno sodelovali v privatizaciji. ■" Klaus je bil na obisku Sarajeva - odsod mit "sarajevskega atentata", termin, ki ga Klaus pogosto uporablja. 35 l.eta 1992, še v raziskavah na območju celotne federacije, je Ilavel imel podporo 71 odstotkov prebivalstva (Kipke, Vodička 1993, 46). Lela 1998 je njegova podpora prvič padla pod 60 odstotkov. 16 še leta 1997je stranka navajala 300 tisoč članov (Polvček 1997, 45), konec 1998 pa še samo 140 tisoč, od lega pa jih je 114 tisoč starejših od petdeset let (Tyden 1998, 50, str. 18). 51 Pred razpadom. ODAw. Sociolog Martin Potyček je v analizi rezultatov z raziskave stališč javnosti do politike ugotovil, da so državljani pripravljeni vstopiti v javno življenje, ampak zaenkrat tega ne počnejo, ker jim ne ustreza podoba političnih strank, ki so otrdele (Potyček 1997). Politične stranke se tudi branijo prihoda novih, mladih članov, ki bi lahko ogrozili položaj strankine oligarhije, zato niso stranke sposobne ponuditi dovolj političnih osebnosti in strokovnega personala. Ta fenomen se je pokazal tudi pri iskanju novega premiera po odstopu Klausa s tega položaja, kot najbolj primerna se je pokazala alternativa poluradniške vlade na čelu s predsednikom Josefom Tošovskym, ki je pred tem opravljal funkcijo guvernerja Nacionalne banke in ni bil politično aktiven. Pomanjkanje političnih osebnosti dokazuje tudi raziskava o tem, koga bi volilci posameznih političnih strank predlagali kot mogočega predsednika vlade. Medtem ko so volivci ODS na drugem mestu, za Klausom, videli kot alternativo predsednika ČSSD Zemana (za Klausa 83,7%, za Zemana 2,3%), je bilo pri volivcih socialdemokratov zaporedje nasprotno (za Zemana 38,4%, za Klausa 14,4%!) (Vodička 1996, 276). Volivci obeh velikih strank so kot najboljšo alternativo za predstavnika svoje stranke videli predstavnika konkurenčne stranke. To kaže tudi na skoraj avtokratičen položaj predsednikov ODS in ČSSD, ki sta ostro nastopala (in nastopata) proti kakršnikoli "opoziciji" v lastni stranki in s tem preprečujeta rast osebnosti znotraj strank. Obe veliki stranki sta se pod vodstvom Klausa in Zemana oblikovali v strogi stranki (Duverger 1980, 164). Omenili smo že izključitev dveh socialdemokratskih poslancev, ki sta glasovala v nasprotju z odločitvijo vodstva stranke. Podobno so končali tudi člani ODS, ki so zahtevali Klausov odstop po razkritju finančne afere. Sodelavci bivšega notranjega ministra Rumla so najprej ustanovili t. i. "mnenjsko" frakcijo, po decembrskem kongresu ODS, na katerem je Klaus zanikal odgovornost za finančno afero, pa so njeni pripadniki ustanovili novo politično stranko - Unijo svobode (US). Ta je bila od oblikovanja dalje alternativa nezaupljivi ODS. V stranko se je vključilo več kot trideset poslancev, trije senatorji in tretjina članov ODS. Unija se je prezentirala tudi kot nova možnost za osebnosti, ki niso zaupale v politične stranke (Cabada 1998). Poluradniška vlada premiera Tošovskega, ki je nastopila januarja leta 1998, je dobila podporo poslancev socialdemokratske stranke, krščanskih demokratov, Unije svobode in ODA. Podporo socialnih demokratov, ki so bili prepričani v svojo zmago na naslednjih parlamentarnih volitvah in so jih zato hoteli čimprej izpeljati, je dobila samo pod pogojem, da bo v do kratkem času sprožila izredne volitve. V vladi se je, poleg že izkušenih ministrov majhnih desnih strank (Josef Lux, Jiri Skalickv), pojavilo tudi nekaj zanimivih osebnosti mlajše in srednje generacije (Vladimir Mlynšf, Martin Burslk, Jiri Lobkowicz). Finančna afera je v začetku leta 1998 prizadela tudi Državljansko demokratsko alianso. ODA, ki se je že na začetku oblikovala kot tipična kadrovska stranka (Duverger 1980, 167), je zelo hitro izgubila podporo volivcev, ki so se začeli nagibati k Uniji svobode. Podpora novi stranki je v raziskavah javnega mnenja že febru- * štorih socialdemokratov je pričelo rasti predvsem po izrednih volitvah leta 1998 iti oblikovanju socialdemokratske vladepremierja M. Zemana. arja prekoračila 10 odstotkov. Unija je zelo hitro zapolnila razmik, ki je nastal zaradi poraza ODA. Raziskave so pokazale tudi rast podpore stranki upokojencev DŽJ; ta je februarja znašala 4 odstotke, maja pa že 9-10 odstotkov (Cabada 1998). Pred izrednimi parlamentarnimi volitvami je vstop v Poslansko zbornico pričakovalo sedem političnih strank. Zmaga se je obetala socialnim demokratom, ki naj bi dobili okoli 30 odstotkov glasov. ODS in Unija svobode sta skupaj pričakovali isti delež volilcev, vendar je bil izid posameznih strank odvisen od odnosa desničarskih volivcev do Klausovih političnih metod". Krščanski demokrati, komunisti, republikanci ter upokojenci so računali na približno deset odstotkov glasov. ODA se je udeležbi na volitvah odpovedala in svojim volivcem priporočila ODS in US. Izid volitev je, tako kot so ga napovedovale raziskave javnega mnenja, kazal na ponovne težave pri oblikovanju vlade, predvsem zato, ker se je poleg komunistov in republikancev, pojavila še ena relevantna politična stranka, ki jo imajo mnogi za ekstremistično, namreč ŽJD. Antisistemske stranke so pričakovale več kot četrtino poslanskih sedežev (Cabada 1998). Izid volitev pa je vsekakor vse hipoteze postavil na glavo. Opozicijski sporazum Izredne parlamentarne volitve, ki so potekle junija 1998, so pričakovano zmago prinesle socialnim demokratom, ki so dobili več kot 30 odstod