Kreku.
(Našli so ga mrtvega široko razpetih rok, visoko izbočenih prsi, v nebo strnnečih oči.)
Milijoni bili so s Teboj, milijoni za Teboj in vsem si bil srce,
pa si odšel, da večen večno boš med nami duša velikega, od zdavna čakanega dne! —
Sam sam trenutek vseh trenutkov si živel, ko duh Tvoj silni razprostiral je perot na Pot in se Ti Bog je razodel.
Oči razprte na široko in v nebo zamaknjene, roke ko da v objem bi klicale in pričale naš svet, in prsi vzbočene ko rebra v gori — Vem, bil si Izrael in se boril razvnet:
Ne grem odtod, dokler ne dvigneš roke v blagoslov
na moje delo
in ljudstvu ne odvzameš vseh okov,
ki so zajedle že do belih se kosti. Moj rod, Gospod,
zasluži, da mu daš pomlad veselo! . . .
Smehljaj Ti je ostal na moških ustnih — Boga je zmagala ljubezen Tvoja in gorečnost. Milijoni Tvoji zdaj verujemo z vso Tvojo vero v prihodnost našo kakor v Te in v večnost!
Joža Lovrenčič.
305