Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70'
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 41646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir	50.000
Letna inozemstvo, USA dol.	35
Poštno čekovni lačun:	štev.	11234499
i
Wk
Leto XXXIX. - Štev. 10 (1939)
Gorica - četrtek, 5. marca 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
SPREOBRNITE SE!
Klic k spreobrnitvi ni le na začetku evangelija, ampak je tudi v središču vsega svetopisemskega oznanila. »Spreobrnite se,« je bila prva beseda, s katero je nastopil Janez Krstnik (Mt 3,1) in potem Jezus na začetku svojega javnega delovanja (Mt 4,17; Mr 1,15). Prav tako je Peter na binkoštni praznik po prihodu Sv. Duha zaklical množicam: »Spreobrnite se!« (Apd 2,38). Kjerkoli Cerkev oznanja Kristusov evangelij, mora jasno postaviti zahtevo in glasno klicati: »Spreobrnite se!«
Kaj pomeni spreobrnitev? Kot pravi že beseda sama, to pomeni preobrat in spremembo smeri. Opustiti je treba staro, odreči se je treba dosedanjemu, začeti je treba ne samo novo, ampak tudi drugače.
Za začetek spreobrnitve nam je potrebno najprej jasno spoznanje, kako je z nami. To spoznanje pa mora nujno preiti v odločitev in dejanje. Iz izkušnje pa vemo, kako je to težko. Kako radi odrivamo iz zavesti spoznanje slabega in hudega v svojem življenju! Kako hitro se izgovarjamo na druge! Kako pogosto in vedno znova se opravičujemo z vsemi mogočimi stvarmi!
Zato so spreobrnitev, sprememba življenja na boljše in že samo spoznanje, še bolj pa odločitev in dejanja velika milost. Blagor mu, komur Bog da notranje razsvetljenje ali ga opomni po ljudeh, kako je z njim, v kakšni nevarnosti je. In dvakrat blagor mu, kdor se odloči za prvi korak, ki je navadno najtežji, in vztraja na poti sprebrnitve.
Navadno je spreobrnitev dolgotrajno življenjsko dogajanje, osebno zorenje z uspehi in neuspehi, z vedno novimi poskusi in začetki. Za veliko ljudi obstaja spreobrnitev morda v neprestanem iskanju, nenehnem poskušanju, vedno novem začenjanju. A kogar bo Bog v njegovi zadnji uri našel v takem iskrenem notranjem razpoloženju, tam bo to neposredno srečanje z Bogom, tako smemo upati, hkrati tudi dokončna spreobrnitev k Bogu. Ravno v tem je naše veliko upanje, da Bog v življenju upošteva ze iskreno voljo in resno prizadevanje.
Pred Bogom smo vsi nagnjeni k slabemu in zapleteni v greh sveta. Izpostavljeni smo tolikim grešnim priložnostim, notranjim in zunanjim skušnjavam, ki jim velikokrat tudi podležemo. Zato vsi potrebujemo spreobrnitve in to vedno znova.
Postni čas imenujemo čas milosti in to prav zaradi njegovega klica k spreobrnjenju. Spreobrnitev pa je treba potrditi in preveriti v zakramentu sprave, se pravi v kesanju, spovedi, duhovnikovi odvezi in novem začetku.
(Iz pastirskega pisma slovenskih škofov za letošnji postni čas)
Obisk občinskih upraviteljev N. Gorice
Odnosi na meji so se tudi na Goriškem dokončno uredili. Po znanem incidentu z gradeškim ribičem v Tržaškem zalivu so dolgoletni obmejni odnosi nekoliko zamrznili. Čas je sedaj opravil svoje, napetost je popustila. Tako je prišlo do nekaterih skupnih pobud na obeh straneh meje, zlasti na turistični in kulturni ravni.
Sedaj pa se je vse to tudi formalno potrdilo. Najprej je bil na vrsti pred dobrima dvema tednoma obisk goriškega župana in predsednikov zadevnih komisij na ravni Gorica-Nova Gorica in to na delovnem srečanju pri novogoriški občinski skupščini. Sedaj pa še uradni obisk občinske skupščine Nova Gorica v našem mestu. Vse to je dalo spet svoj pečat že dolgoletnim dobrim obmejnim odnosom na obeh straneh meje.
V tem okviru in v tem duhu so se v četrtek 26. februarja upravitelji iz Nove Gorice in Gorice srečali na goriški občini. Delegaciji sta sestavljala oba občinska odbora ali bolje goriški občinski odbor z županom na čelu in predsedniki posameznih občinskih komisij s predsednikom skupščine na čelu za Novo Gorico. Prisoten je bil še jugoslovanski generalni konzul v Trstu Livij Jakomin.
Goriški župan Antonio Scarano je v svojem uvodnem posegu iskreno pozdravil sedanje ponovno obnovljeno sodelovanje in se pri tem navezal na tradicionalne in pred dvema desetletjema začete plodne odnose med Gorico in Novo Gorico. Pri tem je navedel že v tem smislu začeto delo prejšnjih županov. Ti so bili Gal-larotti, Martina, De Simone. Prav tako je Podčrtal vlogo prejšnjih predsednikov skupščine Nove Gorice, kot so bili Štrukelj, Sušmelj, Šimac, Debeljak. Sedanje sodelovanje ima v bistvu namen še poglobiti. Dejal je še, kako da razni boleči 'ncidenti, ki pa niso odvisni od volje krajevnih prebivalstev, ne smejo uničiti volje začetega dela. 2upan je tudi omenil pobudo Alpe-Jadran in druge oblike dejanskega sodelovanja med obema občinama. Najavil je še podpis skupne izjave, ki naj bi slovesno potrdila to sodelovanje.
Predsednik občinske skupščine iz Nove Gorice Danilo Bašin je prav tako začel s Potrebo po odločnem nadaljevanju že dolgo začetega sodelovanja na odprti meji med obema Goricama. Prav tako se je novogoriški župan dotaknil vprašanja slovenske manjšine v Italiji in poudaril njen Prispevek k dobrim medsebojnim odnosom. Bašin je tudi podčrtal pomen odlo-
čitve goriške občine za gradnjo novega slovenskega šolskega središča.
Spregovoril je še generalni konzul Jakomin in posebej poudaril, da se morajo tudi meddržavni odnosi v veliki meri zahvaliti prav sodelovanju, ki je bilo začeto na tej meji in med obema občinama.
Skupna izjava, ki sta jo župana podpisala, potrjuje duh in vsebino ter oblike sodelovanja med Gorico in Novo Gorico. V njej je izražen duh vsega že opravljenega sodelovanja, navezava na mednarodne listine in na pomen odprte meje v tem delu Evrope. Brez dvoma se s to listino uradno še bolj podkrepi medsebojno sodelovanje obeh Goric na eni ter Italije in Jugoslavije na drugi strani.
Gostje iz Nove Gorice so si nato skupno z gostitelji ogledali objekte na goriškem avtoportu. Nova Gorica je na tem zelo zainteresirana, sporočila pa je tudi, da se bodo pričela dela za avtocesto Vrtojba-Razdrto, kar naj nato dokončno omogoči vzpostavitev dolgo pričakovane direktne zveze z Ljubljano.
Obisk delegacije novogoriške občinske uprave je vsekakor doživel svoj uspeh. Upati in želeti je zato, da se bo duh odprte meje še dalje razvijal in živel v dobrobit predvsem obmejnega prebivalstva samega, obenem pa prispeval k še boljšemu razumevanju in krepitvi manjšinskega vprašanja, kar je za nas Slovence lahko le pozitivno.
Dva obiska v Moskvi
Kar dva italijanska politika sta se zadnje dni mudila v Sovjetski zvezi. Tako je v začetku preteklega tedna predsednik senata Fanfani obiskal Moskvo, kjer ga je sprejel tudi sovjetski partijski voditelj Gorbačov. Med pogovorom sta obravnavala takoim. tretjo industrijsko revolucijo, ki temelji na avtomatizaciji in izkoriščanju jedrske energije. Precej pozornosti pa sta posvetila tudi mednarodnemu političnemu položaju in razorožitvi. Proti koncu tedna je prišel v Moskvo še italijanski zunanji minister Andreotti, katerega so spremljali nekateri italijanski podjetniki. Andreottija je povabil sovjetski zunanji minister še-varnadze. Poleg razgovorov z njim je imel Andreotti še dvourni razgovor z Gorbačovom. Slednji mu je izrazil upanje, da bo prav Italija lahko pomagala k izboljšanju odnosov med Sovjetsko zvezo in ZDA.
Za sožitje je potrebno medsebojno poznanje
Objavljamo misli, ki sta jih iznesla dr. Peter Močnik in g. Dušan Jakomin na zborovanju tržaškega Združenja katoliških delavcev Italije (ACLI), ki je poteklo pod geslom »Solidarnost in sprava« v dneh 20. in 21. februarja letos.
GOVOR DR. PETRA MOČNIKA
Naslov tega srečanja je »40 let ACLI v Trstu: solidarnost in sprava«. Te dve vrednoti sta pravzaprav skoraj prikrojeni za vernika. Toda človek ni popoln in zato še danes se zelo težko uveljavljata v svetu. V ta okvir sodijo tudi težave, ki jih srečujemo pri uresničevanju sožitja in sodelovanja med verniki različnih narodnosti. V Cerkvi, ki živi na ozemlju, kjer prebivamo, to dejstvo na žalost pogojuje skoraj vse dogodke.
Prva težava, ki po mojem mnenju sodi med predpostavke celotnega problema, je gotovo nepoznanje stvarnosti bližnjega. Temu nepoznanju sledita strah in negotovost in negativna posledica vsega tega je sovraštvo, oziroma oddaljenost. Ne sovražimo, če nismo v strahu in se ne bojimo tega, kar nam je znano. Prepričan sem, da če bi se boljše poznali, bi marsikateri predsodek izginil.
V to sliko spada tudi strah, ki izhaja iz nepoznavanja slovenskega jezika: če ne razumemo, kaj drugi govorijo, mislimo, da govorijo slabo o nas. Sem spada tudi določena propagandistično-politična neresna demagogija, ki kali medsebojne odnose.
Pri prikazovanju zgodovine se stalno poudarjajo samo negativne lastnosti narodov. Pazimo: ne bi se izkazali za zrele in trezne osebe, če bi se ničesar ne naučili od napak, na katere nas zgodovina stalno opozarja. Toda, ko smo se enkrat teh naučili, moramo tudi preiti na konstruktivne predloge, ki bi pokazali pozitivnost vernika. Ni pa dovolj, da poglabljamo znanje samo s prebiranjem časopisov ali s tem, da se pomenimo s sosedom. Treba je priti do jedra kulture in miselnosti narodov, drugače se iz tega ne bo ničesar pametnega rodilo.
Sožitje pa ne pomeni samo odgovarjati na pozdrav ali se ne kregati. Moramo višje: poleg sožitja potrebujemo predvsem aktivnega sodelovanja. Solidarnost pomeni pravzaprav delitev dobrega in slabega z bližnjim.
Slovenski verniki dovolj poznamo zgodovino in stvarnost Cerkve, ki je med italijanskimi verniki v Trstu. Poznamo hierarhijo in organizacije; poznamo obogatitev, ki so jo doživeli s prihodom tolikšnega števila vernih beguncev; poznamo posvetne strukture, ki jih podprejo s tem, da se na konstruktiven način postavijo po robu laicističnemu tržaškemu okolju.
Kaj pa vejo italijanski bratje o nas? Ali bi znali dobiti pravo pot do sodelovanja vsaj tisti, ki so pokazali nekaj pozornosti do našega življa? Cerkev, ki je med Slovenci v Trstu, predstavlja manjšino v manjšini, je imela težave s svojimi ljudmi in s tujci; že skoraj četrt stoletja nima lastnih poklicev; življenje v njej poteka v glavnem znotraj organizacij, ki pa še niso vse. Toda gre naprej. Kako? Zakaj? Ali to trpljenje ne more biti nikomur v zgled?
Jasno je, da bi tak pogovor zašel v mrtve vode, če bi ne zasnovali na božji ljubezni. Dejstvo je, da se v verskih krogih, čeprav med težavami in padci, le nekaj pozna. Mladi občasno konkretno sodelujejo v korist in v zadovoljstvo vseh.
V drugih krogih je ta pogovor, zgleda, vsaj za enkrat popolnoma zamrl.
Evangelij je pri tem »revolucionaren«: Gospod je v vsakem izmed nas in zato moramo vsakega človeka ljubiti. Še največ tistega, ki je različen od nas (vsak zna ljubiti prijatelja). Le tu dobimo temelje miru, sprave in sodelovanja. Učiteljstvo temu tudi sledi: glejmo npr. kako sta prikazana pravičnost in odpuščanje v papeški encikliki »Dives in misericordia«.
Nihamo med Kajnom, ki čuti pravico, da ne skrbi za lastnega brata in Abra-
hamom, ki iz ljubezni daruje Bogu edinega sina. Vernik mora biti na tej strani, ne pa se delati, kakor da ne vidi, ne sliši in ne govori. Pot je trnjeva, a upanje, ki ga je Kristus pokazal in ki ga osebno ne gledam samo iz eshatološkega vidika, nas mora pognati tudi na najtežjo pot, če je le-ta prava. Saj je Gospod zadnji trenutek tudi Abrahamu poslal ovna in s tem pustil pri življenju enega izmed očetov izvoljenega ljudstva.
MISLI DUŠANA JAKOMINA
Ta je prikazal negativne in pozitivne strani, ki ovirajo odnosno pospešujejo sožitje in sodelovanje med Slovenci in Italijani v našem mestu.
Vidnejše negativne strani so: preizkušnje preteklosti, katerih se starejši rod še ni otresel; nerganje nekaterih krogov, ki netijo prepir; nepoznanje slovenskega jezika z vsemi posledicami; dejstvo, da nekateri še ne sprejemajo realnosti, da je v Trstu samo ena manjšina, ostali (pravoslavni, Judje in Nemci) pa so le manjše skupine; v politiki neiskren odnos DC do Slovencev; nesmiselno »pohujšanje« nekaterih, ko slišijo besede globalna zaščita in bilingvizem.
Pozitivne strani: odprtost pri nekaterih intelektualcih (sodelovanje med Slovenci in Italijani na univerzi, skupina '85 in podobne ustanove), objektivnejše publikacije (Zovatto, Merku, SLORI); obisk koncertov v Kulturnem domu tudi s strani italijanskih poslušalcev, razne skupne pobude in odprtost ustanov (ACLI in drugi), športna srečanja, mešani obisk na šagrah, pisatelj Tomizza itd.
Na cerkvenem področju: osebnost sedanjega škofa, ki si prizadeva za sožitje in medsebojno spoštovanje in sodelovanje, sadovi zborovanja 78 in razni pastoralni dnevi, skupne škofijske komisije (mladih, ekumenske), občasno liturgično srečanje pri oltarju v nekaterih župnijah itd.
Težave še niso odpravljene. Sprejmimo pluralizem, ki je danes neizbežen. Slovenski in italijanski katoličani imamo lahko različno gledanje v nekaterih družbenih primerih, a s tem ni rečeno, da se moramo ignorirati ali celo napadati. Lahko je ljubiti Afričana in Južnega Američana, ki sta daleč od nas, težje je ljubiti Slovenca oz. Italijana, ki je naš sosed.
Nazadnje sta oba govornika čestitala vodstvu ACLI-ja za uspešno delo in želela še večjih dosežkov.
Zaplet okolf»Nove revije«
Proti koncu februarja je v Ljubljani izšla 57. številka »Nove revije«, ki je močno razburila režimske duhove v Sloveniji in vsej Jugoslaviji. Revija, ki izhaja že več kot pet let, je nadaljevalka ukinjenih Perspektiv in Prostora in Časa ter je naglo postala nekakšno glasilo vseh, ki so zdvo-mili v pravilnost režimske teorije in predvsem njegove prakse.
Najglasnejši in najodločnejši so v njej bili in so še danes v glavnem marksisti ali bivši marksisti, ki so začeli zelo kritično javno razmišljati o raznih pojavih, ki so planili na dan z jugoslovansko gospodarsko in družbeno krizo. V reviji so našla prostor za strokovno obdelavo številna vprašanja, ki so dolgo tlela, a niso nikoli mogla v javnost zaradi cenzure in avtocenzure, ki sta prevladovali v slovenskih časnikih in revijah.
Z »Novo revijo« se je v slovenski publicistiki nekaj premaknilo, ker ni poznala prepovedane teme in ker so vsi pisali dokaj samostojno in svobodno o aktualnih problemih in o preteklosti: od ekonomskih težav in zadolženosti do neustreznih gospodarskih ukrepov, od kulturnih problemov do kratkovidnosti v politiki znanosti in izobraževanja, od pomanjkanja demokracije do kršenja človekovh pravic, od novih pogledov na NOB ter iskanja odgovornosti glede povojnih pokolov do plemenite ideje o narodni spravi, od narodnostnih problemov na jugoslovanskem jugu do pravih groženj za obstoj slovenskega naroda itd. itd. Brez bojazni so bili tudi objavljeni dragoceni dokumenti od Kocbekovega dnevnika do pretresljivih intervjujev. Brez tabujev in v glavnem s stališč nekakšne nove, do sistema in režima kritične levice.
Pomembno pa je, da so avtorji analizirali probleme s stališča zahodne in parlamentarne demokracije, čeprav so do nje še tako kritični. Če bi potegnili črto, bi ugotovili, da je kritika »Nove revije« dokončno obračunala z leninizmm in da je izrazila zelo hude pomisleke nad samoupravnim sistemom, kakor se je razvil v Jugoslaviji. Edina alternativa je večstrankarski sistem, ki bi ga omogočal pravi pluralizem.
Razumljivo je, da nad takimi idejami in takimi kritikami režim ni bil navdušen, vendar pa je vse to toleriral in prenašal v duhu nekega liberalizma, ki je zavel v Sloveniji po Titu. Edinole ideja narodne sprave Spomenke Hribar je sprožila v javnosti hude reakcije in pomisleke, na splošno pa je vsako številko »Nove revije« spremljal izrazit molk in uradna neodzivnost. Oglasili so se edinole neka-
teri že deklasirani režimski glasniki a la Javoršek, ki je nekoč označil »Novo revijo« kot najbolj fašistoidno revijo v Evropi! Režimu se je zdelo pametno, da ne ukrepa tudi spričo dejstva, da je bilo revija namenjena le omejenemu krogu bralcev.
Zapletlo se je znova zdaj, ko je »Nova revija« začela objavljati prispevke za slovenski nacionalni program. To je bil za režim prehud šok, saj so mnogi avtorji od analiz prešli dejansko k predlogom, kako reševati pereči položaj slovenstva. Nič rušilnega ali protirevolucionarnega, toda postavljeno je bilo vprašanje legitimnosti oblasti komunistične partije.
To je bilo za režim, ki veliko da na vprašanje konsenza, preveč. O zadevi je najprej trdo spregovoril predsednik SZDL Smole in nato še predsedstvo SZDL, ki je razpravi posvetilo kar šest ur. Zaenkrat je ostalo pri polemiziranju in obsojanju nekaterih prispevkov, objavljenih v »Novi reviji«, ki so jih ožigosali kot provokacijo in polena pod noge.	res.
Nacistični plakat za »Štafeto mladosti«
Kot znano, se bo letos »štafeta mladosti« pričela v Sloveniji. Znano je tudi, da slovenska študentovska mladina tej zamisli, vsaj v obliki, kakor se vrši, močno nasprotuje. In sedaj je prišlo v zvezi s to štafeto še do novega »pohujšanja«.
Ko je bilo treba pripraviti plakat za to množično prireditev, je na natečaju zmagal osnutek, ki ga je pripravila skupina »Novi kolektivizem« v Ljubljani. Vse bi šlo po zamisli, če ne bi mlad inženir iz Beograda, Nikola Grujič, odkril, da je plakat posnet po nacistični propagandni sliki Riharda Kleina iz leta 1936. Torej potvorba nacističnega letaka. Slovenski načrtovalci so z letaka odstranili le nacistične simbole in jih nadomestili z jugoslovanskimi, orla so zamenjali z golobom — simbolom miru, v ozadju pa dodali še Triglav.
Naravno, da je zadeva povzročila v Jugoslaviji veliko ogorčenja in komentarjev. Premnogi so mnenja, da so avtorji potvorjenega letaka hoteli nakazati, da je sedanji režim v Jugoslaviji podoben nacističnemu, ki je vladal v Nemčiji, sami avtorji pa trdijo, naj bi imela zamenjava simbolov globok protifašistični pomen. Naj bo tako ali drugače, zvezni odbor za proslavo Dneva mladosti je že predlagal, naj se plakat umakne in poišče zanj nadomestek. Verjetno se bo treba zateči k enemu ostalih osnutkov, ki so bili poslani na natečaj.
im 00 MA
Post na svojski način Desetlet»Listine77«
KAZNOVATI SAMEGA SEBE
Imela sem priložnost, da sem si pri znancih, kjer sem bila na kratkem obisku, ogledala prijetno komedijo. Človek je takega razvedrila včasih zelo potreben. To pot igra na meni ni pustila samo nasmejanega obraza in solznih oči (od smeha namreč), ampak mi je dala tudi misliti. Avtor komedije je namreč na duhovit način prikazal, kako polni smo slabih navad, ki nas iz dneva v dan spremljajo in se jih nikakor ne moremo znebiti.
Glavna junaka sta mož in žena, ki živita v stalnem prepiru, po drugi strani pa ne moreta biti drug brez drugega. On si dopoveduje, da je »glava družine«, v resnici pa vedno naredi kot ona hoče. Pri tem mu kletvice kar drsijo z jezika, kar je zanjo zelo donosno: za vsak »spodrsljaj« mora namreč v velik nabiralnik spustiti kovanec — kot kazen. Celo ko žena odide na dopust in je sam v stanovanju, iz navade seže po denarju. Toda spomni se, da ga pravzaprav nikdo ne opazuje in da mu »kazni« ni treba plačati. Neodločen je, a končno ne da ničesar v nabiralnik.
Kakšen naj bi bil iz tega nauk za nas? Tudi mi se lahko »prisilno« kaznujemo, najbolj »boleče«, če moramo seči po denar. Vsi imamo polno slabih navad, ki se jih nočemo ali ne moremo znebiti. Navada je pač železna srajca, ta pa se ne obrabi tako hitro, celo spremeniti jo je težko. Kristus pa nam naroča, naj bomo popolni kot Oče v nebesih.
Je to res naše življenjsko vodilo? Ali pa nas je zasenčil blesk denarja in smo se oprijeli bolj praktičnih dobrin? Na prvem mestu je naš ugled, naše udobje in da ne rečem poln želodec. Samo otipljive stvari nam nekaj pomenijo, samo z njimi sc pred drugimi lahko postavimo
Še preden se januar kot mesec katoliškega tiska izgubi na veliki tokijski planjavi (naplavini, bolj pravilno rečeno), bi se ti, dragi Katoliški glas, rad zahvalil, da me že toliko let obiskuješ kot žlahtna in tehtna slovenska beseda o tekočih dogodkih in z njimi povezanih problemih. Nič me ne moti, da se včasih izkrcaš nekaj mesecev po datumu, ki ga nosiš — kljub temu, da se je svet skrčil v potovalni razsežnosti, tudi modeme ladje še ne zmorejo dosti proti enotni fronti morja in vetrov. Vedno znova se ob dotiku s tehniko razodeva ogromna sila narave, ki jo božji zakoni Stvarnika po navadi lepo drže v šahu.
A da se vrnem k nagibu, ki mi premika prste na tipkalnem stroju: rad bi se ti zahvalil tudi za vseh 39 let garanja, da moreš govoriti Slovencem na Primorskem in drugod po svetu — kje te ne poznajo? — besedo ob vsaki važnejši spremembi domačega in tujega sveta, ki sta tesno med seboj povezana, čeprav teh vezi ne moremo z rokami otipati. In da nam spregovoriš besedo, ki si jo najprej položil na tehtnico, katere eno skodelico tvorijo Kristusova načela, drugo pa trezno premotri-vanje dogodkov, da naše sodbe najdejo ravnotežje v primeri z besedami Večne Modrosti, ki veljajo za vsako stoletje; naše dvajseto — atomsko in enaindvajseto — najbrž mikroelektronsko — ne moreta biti izjemi.
Seveda takšnega ravnotežja ni mogoče zmeraj enako hitro doseči; včasih to čutim v svojih člankih; božje besede predpostavljajo naše sodelovanje, ki je zmeraj vsaj na dvih straneh omejeno: z ozirom na dojemanje globine Jezusovih besed, in z ozirom na širino informacij, ki jih je posebno težko zajeti, kadar so vanje zapleteni tako osebni kot občestveni interesi. In kot sem ti rekel: tvoja razmeroma pozna izkrcanja v Tokijskem zalivu le še podčrtavajo važnost tvoje tiskane besede: odmaknjen od dogodkov preteklosti lažje uvidim, kako skrbno si bil tehtal pomene in razsežnosti in možnosti tako za uresničenje dobrega kot za zle posledice.
Zdi se mi, da se s posebno pozornim ušesom sklanjaš nad cerkveni aparat, da nas seznanjaš z njegovim svetovnim utripanjem vse tja do najbolj oddaljenih misijonov in ljudi poštene volje, katerih poti potekajo na skrivnosten način v tisti edinstveni Gospodov ovčnjak (prim. Jan 10:16), dokler st ne izberejo zle poti v stran od svoje vesti. Kar se dogaja važnega v Cerkvi, zadeva cel svet. Vat. zbor nam je priklical staro resnico znova v spomin takole: »Ne čas ne rasna pripadnost ne omejujeta Cerkve — vsi predeli zemlje so njeno poslanstvo, tako da je zgodovina človeštva tudi njen delež« (Lumen gent. 9).
oz. tekmujemo. Sosed nam pač ne vidi v dušo, ceni pa nas po našem zunanjem blagostanju.
Gotovo, da je tudi to važno in da brez zemeljskih dobrin ne moremo živeti, saj nam je sam Bog dal sposobnosti, da si jih pridobivamo. Vendar nas vsa tehnika in napredek ne moreta zadovoljiti. Za popolno srečo so potrebne tudi duhovne dobrine, te pa zaman iščemo v denarju in zemeljskih užitkih.
POST - POZIV K DOBRIM DELOM
Zdaj je pred nami spet post, ki nas kliče k odpovedi, spreobrnitvi in dobrim delom. Mar ni to začetek, da si poglobimo svoje površno duhovno življenje?
Marsikje najbrž Sveto pismo leži na knjižni polici le kot okras. Ga ne bi končno vzeli v roke in vsak dan vsaj pet minut brali in premišljevali iz njega? Pet minut za pridobivanje popolnosti vendar ni tako težko in nič ne stane! Bogatejši pa bi bili za božjo besedo, ki smo je tako zelo potrebni. In če se bo zgodilo, da ne bomo imeli časa, da bomo na teh pet minut z Bogom pozabili, bi tudi mi lahko vrgli v nabiralnik »kazenski« denar - npr. 1.000 lir. Kar bi se na ta način nabralo, bi na koncu posta darovali v kak dober namen. Tako bi v vsakem primeru naredili nekaj dobrega; če bomo brali Sveto pismo, bomo bogatili sebe; če bomo pozabili, bomo pomagali drugim.
In verjemite, da se bo v dušo naselilo veselje, ki nam včasih tako manjka, ki nas oddaljuje drug od drugega in tudi od Boga. Ne recite: to se pa mene ne tiče, kajti če si teh duhovnih dobrin ne bomo nabrali tu na zemlji, bomo enkrat stali praznih rok pred Bogom. To pa bi bila prava nesreča, se vam ne zdi? - br
Ugaja mi tudi, da se zmeraj poteguješ za pravice Slovencev v Italiji: ne zato, ker te k temu nagiba ta ali ona politična stranka v ozadju, ampak zato, ker se zavedaš, da »zapostavljanje kakršnekoli vrste, pa naj izvira iz določene družbe ali iz kulture, naj sloni na rasi, spolu, barvi, družbenih prilikah, jeziku ali veri, ne le ne smemo dopuščati, ampak ga moramo iztrebiti kot nekaj, kar je proti božjim načrtom. Zares, kakšna tragika, da še ni povsod pravega vrednotenja osnovnih pravic človeka kot osebe« (2. vat. zbor, Gaudium et spes 29).
Vem, da slavijo letnice z ničlo na koncu, toda jaz ti želim že za tvoj 39. rojstni dan povečano število naročnikov pa darovalcev v tvoj tiskovni sklad! Ti si ves naš: krajcarje, ki jih za tvoje življenje »odraj-tamo«, moramo zaslužiti s svojo vero v Boga in zvestobo slovenstvu, z delom možganov in žulji rok, z resničnim, a neotipljivim prepričanjem v srcu, da je žlahtna in tehtna slovenska beseda o spremembah v svetu — vsaj enkrat na teden — vredna naših žrtev. Takšnih žrtev se dotika božji blagoslov, ki je kakor sonce pozimi in kakor hlad poleti, ker je pač tako, da »Bog ljubi radodarnega darovalca« (2 Kor 9:7); »radodaren« se nanaša na besedo hilarios v grškem izvirniku, kar pomeni isto kot »ne s kislim obrazom« ali kot pravi znani G. Kittel, človek, ki tako rad da, da mu veselje zažari z obraza. Naročnino nate bi morali v slovensko pisanem katekizmu dodati tradicionalnim delom krščanskega usmiljenja.
Ne meni, da se poslužujem slavnostnih izrazov, ki jim komaj odgovarja resnost enega dne... Ko tvoje besede skrbno položim v predal, se obrnem k Svetemu Duhu in ga prosim (kratko, a prisrčno), da ti dd luči in moči. Le tisti, ki je kdaj stopil v uredništvo in upravo resnega lista, sluti, koliko truda in napora se pretaka v tiskarskem črnilu.
Za daljnovzhodnim nasmeškom ostajam tvoj vdeni bralec iz Tokia.
Vladimir Kos SJ, Tokio
Blagoslovitev škofijske avle v Mariboru
Spomladi leta 1985 so v Mariboru poleg škofijskega doma začeli velika dela. Načrti so predvidevali veliko dvorano, knjižnico in stanovanja za ostarele duhovnike. Izdelal jih je arhitekt Ciril Zazula. Sam je spremljal tudi gradnjo. Dela so sedaj končana. Zadnja številka Sporočil slovenskih škofij napoveduje, da bo blagoslovitev novih prostorov v nedeljo 29. marca. Gradnjo omenjenih prostorov so podprle vse župnije mariborske škofije.
Češkoslovaška je bila med obema vojnama vzorec evropske demokracije. Gospodarstvo in življenjska raven zgled Evropi. Spomin mi gre v leta pred zadnjo vojno na avstrijsko-italijansko mejo pri Trbižu. Poleg nemških je bilo največ čeških zasebnih avtomobilov, ki so brzeli proti morju. Država je imela izvrstno opremljeno armado, sposobno tajno službo, razgledane politike, vplivne v mednarodnem svetu.
Po letu 1945 je Češkoslovaška počasi podlegla pritisku Moskve; razočaranje nad Zahodom in premalo odločni odpor sta odpravila to vzorno demokracijo. V času največje diktature pred desetimi leti je 241 državljanov podpisalo Listino 77. Smisel izjave je bil povratek k zakonitosti in demokraciji. Ni šlo za nastanek politične opozicije, saj je ta po ustavi prepovedana. Šlo je samo za uresničenje osebnih in političnih svoboščin, predvidenih po zakonu.
Posledice so bile težke. Skoraj brez izjeme so vse podpisnike izpostavili policijskemu in družbenemu pritisku, zgubili so službe, mnogi so šli v zapor. Akademiki, pisatelji, odvetniki, časnikarji so sedaj zaposleni kot kurjači, hišniki, pometači. Država je podobna stalinistični Albaniji. Vero preganjajo na najbolj primitiven način. Slovaški škof, ki živi v Rimu, po 30 letih emigracije ni dobil vizuma, da bi obiskal umirajočo mater. Bodo novi premiki v Sovjetski zvezi imeli kaj vpliva na to nesrečno državo? Prvi znaki kažejo, da komaj.
Človeka preveva žalost, da ima ta, nam dragi češkoslovaški narod tako hudo usodo. Težka roka Sovjetov in hlapčevstvo domačih janičarjev sta na tem ozemlju opravila kruto vlogo. Zahod ne intervenira, ni nobenih sankcij ali drugih pritiskov. Vendar smemo upati, da bo duh nekdanjih 241 podpisnikov »Listine 77« ob svojem času rodil sadove ter težko preizkušenemu ljudstvu zagotovil neodtujljive pravice, ki jih sedaj pogreša.
P. U.
Nemški škofje o kugi 20. stoletja
Generalni tajnik Svetovne zdravstvene organizacije dr. Mahler je izjavil, da se bolezen Aids, zoper katero je zdravniška veda še vedno brez moči, razvija v usodno nalezljivo bolezen.
Nemški škofje so v zvezi s tem zapisali: »Nevarnosti Aidsa se bodo ljudje najzanesljiveje izognili, če se bodo ravnali po obveznih nravnih načelih in v skladu s človeškim dostojanstvom. Spolno občevanje z neznano osebo ali menjava partnerjev je ponižujoče za človeka. V času, ko so že stotisoči zboleli, tisti, ki živijo po krščanskih nravnih načelih, skoro niso v nevarnosti, da bi se te nevarne bolezni nalezli.«
Ko nemški škofje poudarjajo odgovornost družbe za obolele, pa opozarjajo tudi te na odgovornost. Kdor je zbolel za Aidsom, se mora zavedati, da ostane vse življenje vir okužbe. Truditi se bo moral, da ne bo ogrožal zdravja ljudi v svoji okolici in se bo pri tem moral vzdržati tudi vsakega spolnega stika.
Današnja družba je usmerjena k čim večji uživanjaželjnosti. V širokih ljudskih plasteh veljajo spolni užitki za najvišjo srečo v življenju. Da se bo človeštvo obvarovalo bolezni, ki je po dosedanjih ugotovitvah predvsem posledica neurejene spolnosti, bo moralo spremeniti sedanji
vzorec vedenja na tem področju.
Cerkev ne želi strahu pred Aidsom izkoriščati sebi v prid, toda soglasno opozarja, da je prišel čas iztreznitve. Treba je stvari postaviti na pravo mesto, tudi spolnost, v okvir, ki ga je določil Stvarnik, jasno oznanil Kristus in se ujema z dostojanstvom človeka in zakoni narave.
Pritrditi moramo dopisniku v liberalni ameriški reviji »The New Republic« ob nevarnosti Aidsa za človeštvo: »»Od starih Grkov je lekcija vedno enaka: Razbrzdana spolnost pomeni smrt — ali zaradi sramote, jeze bogov ali zaradi narave same.«
Iz Jugoslavije
Kardinal Kuharič se je sestal s patriarhom Germanom
V ponedeljek 16. februarja je prišlo do tega pomembnega srečanja v Beogradu v prostorih patriaršije. Kardinala je spremljal dosedanji beograjski nadškof Alojzij Turk, ki se je ob tej priložnosti tudi poslovil od patriarha. Ob njem sta bila škofa Radovič in Krstič ter tajnik Svetega sinoda Jankovič. Razgovor je trajal eno uro. O srečanju ni bilo izdano nobeno uradno poročilo.
Verjetno pa sta oba najvišja predstavnika katoliške in pravoslavne Cerkve v Jugoslaviji govorila o odnosih med obema Cerkvama, pa tudi o novi katoliški me-tropoliji s sedežem v Beogradu. Kardinal Kuharič je poklonil patriarhu knjigo »Trinajst stoletij krščanstva na Hrvaškem«, patriarh German pa kardinalu Kuhariču knjigo o znamenitem samostanu »Stude-nica«. Doslej sta se oba cerkvena dostojanstvenika srečala sedemkrat.
Porast števila duhovniških pripravnikov v Srbiji
V Beogradu napreduje zelo hitro gradnja nove pravoslavne teološke fakultete z internatom za duhovniške pripravnike, kar je za Cerkev življenjskega pomena, saj število študentov stalno raste. Vodstvo fakultete upa, da bodo novi prostori uporabni čez dve leti.
V akademskem letu 1986/87 je vpisanih v štirih letnikih teološke fakultete kar 424 študentov in študentk; 220 jih pripada ju-risdikciji srbske pravoslavne Cerkve, ostali so od drugod, največ iz Grčije. Poleg teološke fakultete v Beogradu ima srbska pravoslavna Cerkev tudi štiri petletne bogoslovne šole, katerih diploma je pogoj za duhovniško posvečenje.
V šolskem letu 1986/87 študira v bogoslovju sv. Save v Beogradu 160 bogoslovcev, v bogoslovju sv. Cirila in Metoda v Prizrenu 90, v bogoslovju sv. Arzenija v Sremskih Karlovcih 140 in v bogoslovju Sveti Trije jerarhi v samostanu Krka 120. Ob teh vidnih dejavnikih je čutiti versko pomlad v srbski pravoslavni Cerkvi, čeprav sami pravoslavni bratje priznavajo precejšnjo nemoč v katehiziranju osnovnošolskih otrok in mladine.
■ Sirijska vojska, kakih sedem tisoč mož, je zasedla ves zahodni Bejrut, v katerem živijo muslimani in pregnala vse oborožene milice (šiite, Druze, proiranske borce »Svete vojske« in še druge), ki so se zadnje čase spopadali brez prestanka. Pri ohranjanju reda nastopajo Sirci zelo odločno. Kogar dobijo z orožjem v roki, ga na mestu strelijo. Tako so pretekli teden pobili kakih dvajset pr:Stašev »Svete vojske«.
M Italijanski misijonarji, ki delujejo v Alriki, doživljajo razne neprilike pri svojem delovanju. Tako je vlada v Ugandi »iz varnostnih razlogov« zaprla pet misijonskih postaj, ki so jih na severu države vodili italijanski misijonarji iz družbe kombonijancev. Misijonarji so že prišli v Italijo. Prav tako sta se vrnila dva od štirih misijonarjev iz kongregacije Srca Jezusovega (dehonijancev), ki delujejo v Mozambiku. Dalj časa sta bila kot talca v rokah protivladnih gverilcev.
■ Francoski državni predsednik Mitte-rand je prišel na zasebni obisk v Italijo (da bi si ogledal karneval v Benetkah), priložnost pa je izrabil tudi za sestanek z italijanskimi državniki Cossigom, Craxi-jem in Andreottijem. Vsem trem je dejal, da je imela italijanska vlada prav, če je protestirala, ker je niso povabili na posvetovanje o stabilizaciji dolarja in pospešitvi svetovnega gospodarstva, kajti sedmerica najbolj razvitih držav, h katerim pripada tudi Italija, bi se morala vedno, ko gre za denarne zadeve, skupno posvetovati.
• Kljub nevarnosti novih bombnih atentatov je porotno sodišče v Parizu obsodilo na dosmrtno ječo domnevnega vodjo »Libanonskih oboroženih enot za Zahodno Evropo« (Fari) Ibrahima Abdalaha. Kriv naj bi bil sodelovanja pri treh atentatih, ki si jih je prilastila omenjena teroristična organizacija. V prvih dveh sta bila leta 1982 v Parizu umorjena ameriški diplomat Charles Ray in Izraelec Jakov Barsiman-tov, v tretjem leta 1984 pa je bil v Strasbourgu hudo ranjen ameriški konzul Robert Homme.
■ Sinoda anglikanske Cerkve, sestavljena iz 572 članov (duhovnikov in laikov), ki se je sestala pretekli teden v Londonu, je sprejela z dvotretjinsko večino pomemben sklep: od leta 1992 bodo tudi ženske lahko vršile duhovniško službo. Sam primas Runcie je bil za ta sklep, odločno pa mu je nasprotoval londonski škof Graham Leonard. Sprva je celo mislil izstopiti iz anglikanske Cerkve. Seveda bo ta odločitev še bolj zavrla napore za povezavo anglikanske Cerkve z rimokatoliško. Sklep sinode pa mora odobriti še britanski parlament in končno kraljica, ki je šef (!) anglikanske Cerkve.
■ Severnoameriški predsednik Reagan je odslovil svojega najožjega sodelavca Do-nalda Regana, ki naj bi bil kriv težav, v katere je ameriški predsednik zašel zaradi tajnega pošiljanja orožja Iranu. Posebna komisija treh preiskovalcev je ugotovila, da Reagan sicer ni bil vpleten v poskuse svojih sodelavcev, da bi »zavedli ameriško javnost«, dodaja pa hkrati, da »ni bil vselej iskren«. Bil je hkrati nespreten, ko je sprejemal brez kritične presoje pomanjkljive in slabe nasvete svojih najožjih sodelavcev in se ni zavedal »velikega tveganja, ki ga prinaša taka operacija«. Reagan je za novega šefa kabineta Bele hiše (nekakšnega ministrskega predsednika) postavil 61-letnega odvetnika Bakerja, ki je bil trikrat zaporedno senator vse do leta 1984.
Krivi pa smo sami!
Torontski škof pomočnik Alojzij Ambrožič je ob novem letu v mesečnik »Bo*ja beseda« takole zapisal:
»Kaj >'e npr. važno in usodno za bodočnost Slovenije? Dosti se govori in piše o gospodarstvu, o priseljevanju z juga, o nepripravljenosti priseljencev, da bi se asimilirali, o unitarizmu, ki ga najdemo v takih pojavih kot so učna jedra. Prepričan pa sem, da je za Slovence mnogo usodnejše dejstvo, da se edinci zde pravilo pri večini družin. Leta 1945 je štelo Kosovo 700.000 prebivalcev in Slovenija 1.600.000, danes pa šteje Kosovo 1.700.000 in Slovenija 1.800.000 prebivalcev. Ni potreben kompjuter, da izračunamo števila za leto 2(25. Reči smemo, da je za Kanado usodno, ker postajamo kristjani tujci v lastni domovini. Značilen primer: pred sodišči na moremo več braniti nedeljskega počitka z argumentom, da je za večino Kanadčanov nedelja še vedno Gospodov dan.« (Toliko je namreč že tujih, nekrščan-skih priseljencev v Kanadi, da tvorijo že skoro \ečino, op. ur.).
Pri nas v Italiji je še hujše. Družine izumirajo, hiše se praznijo, prodajajo jih in kupci so skoro vedno drugorodci. Jasno, saj Slovencev ni, da bi kupovali slovenske domove. Le poglejmo resnici v obraz po naših kraških in tudi že briških krajih in vasen. Koliko neslovenskih družin je pokupilo nekdaj slovenske domačije in se v njih naselilo. Krivi pa smo sami!
Trije slovenski izseljenski duhovniki, ki delujejo v zahodni Evropi, na obisku pri dr. Andreju Kobalu v Murnauu v ZR Nemčiji, kjer živi, 2. julija 1986. Od leve na desno: Jože Drolc (Goteborg - Švedska), dr. A. Kobal, Jožko Bucik (Augsburg - ZR Nemčija) in Vili Stegu (Ingolstadt - ZR Nemčija). Sliko nam Je poslal dr. Kobal s pozdravi za vse sodelavce in čitatelje »Katoliškega glasa«
Odprto, nenaročeno pismo iz Tokia
Narod naj ostane brez zemlje!
Na seji 24. februarja je občinski svet v Sovodnjah razpravljal in sprejel odločitev o zadevi, ki že nad pet mesecev razburja duhove. Po več kot dveurni vroči razpravi je večina z enim vzdržanim in enim odsotnim odobrila spremenitev regulacijskega načrta, ki bo sedaj omogočil razširitev tekstilne tovarne Manifattura Goriziana na zeleno območje, katero si je prejšnja občinska uprava v Sovodnjah zagotovila predvsem zato, da se zajezi širjenje gori-ške industrijske cone.
Najprej je župan Vid Primožič prikazal razvojno pot tega žgočega problema. Dejal je, da do sedaj ni podpisal dogovora, a da obstaja kompromisni predlog (daj-dam) barantanja zemlje: v zameno za pristanek na širjenje tovarne naj bi postopno bil ukinjen sedanji upepeljevalnik na robu sovodenjske občine, novi za celotno go-riško pokrajino pa naj bi se postavil kje drugje.
VEČINA ZA RAZLAŠČANJE
Odbornik Emil Tomšič je nato najprej izjavil, da se bo glasovanja vzdržal, ker razlaščanje zemlje njega neposredno zadene (baje bo prišlo do rušenja njegove hiše), kljub temu pa se je postavil na stran tovarne, češ da je dala in bo še dala zaslužek našim ljudem. Ce se Sovo-denjci odrečejo nekaj zemlje, zato še ne bodo postali nomadi (cigani); to bi postali, če ne bi imeli več kaj staviti v lonec. Poleg tega je usoda upepeljevalnika vezana na spremembo regulacijskega načrta. Sovodenjska občinska uprava je dosegla velik uspeh, ker je postavila zahtevo po ukinitvi upepeljevalnika. (Le kakšen, ko pa župan še dogovora sploh ni podpisal in sta upepeljevalnik in regulacijski načrt dve popolnoma ločeni zadevi, brez kake povezave, op. p.).
Načelnik svetovalcev Liste občinske enotnosti Rafko Butkovič je s svoje strani dejal, da je tekstilna tovarna prvi obrat, ki je radikalno spremenil življenjsko raven sovodenjskega prebivalstva; to se je iz kmečkega dvignilo v napredni (?) delavski sloj. Zato mora biti zadovoljno, če želi ista tovarna povečati svoje delovanje, saj bodo imeli od tega korist tudi sovo-denjski občani. Očitno je pri tem svetovalec Butkovič prezrl izjavo, ki jo je dal na seji občinskega sveta 14. novembra lani, ko je med drugim dejal, da je občinska uprava vprašanje rešila na demokratičen način, s širokim posvetovanjem in upoštevanjem volje prebivalstva. Prav na osnovi tega posvetovanja je ista uprava 31. oktobra lani sporočila na pristojne organe, da nova industrijska cona ni izvedljiva.
SLOVENSKA SKUPNOST BRANI NAŠO ZEMLJO
Svetovalka SSk Marija češčut je v svojem posegu ovrgla razlog brezposelnosti, saj je to problem, s katerim se ubada tudi večinski narod, toda v Sovodnjah gre za vse nekaj bolj pomembnega: ohranitev slovenske zemlje je življenjska bitnost naše manjšine; z njo stoji in pade naša globalna zaščita. Žalostno je, da je občinska uprava znala upoštevati zahteve sindikatov in drugih družbenih dejavnikov, ni pa znala (ali hotela) upoštevati želja vaščanov, izrečenih na vaškem posvetu. Glede upepeljevalnika je dejala, da ne gre povezovati ene stvari z drugo, saj je gori-ška občinska uprava dolžna namestiti či-
stilne naprave že po zakonu, o povečanju ali zgraditvi novega se pa do sedaj sploh še ni govorilo. Zato: kje in kakšna so jamstva, da pride do prepovedi zgraditve novega ali celo odstranitve že obstoječega upepeljevalnika?
Načelnik skupine SSk Branko Černič je opozoril na članek v goriškem glasilu PCI (Notizie/Novice), ki pravi, naj bi za gori-ško pokrajino bila v rabi kar dva taka obrata. Nato je v obširni glasovalni izjavi najprej potrdil negativno stališče svoje skupine za spremenitev regulacijskega načrta, opisal, kako je krajevna sekcija njegove stranke stalno osporavala odločitev sovodenjske občine, da vstopi v Konzorcij industrijske cone in si s tem nadela vrv za vrat, se spomnil slovenskih borcev za svobodo, ki gotovo niso dali svojih življenj zato, da bi se naše zemlje polastil tujec. Ali bomo, če bomo glasovali za odtujitev te zemlje, še imeli pogum, brez rdečice na obrazu iti mimo spomenika 101 padlim ob sovodenjski občinski hiši? In dalje: le kakšen smisel je imelo sklicevati ljudi na posvet, če se volje občanov že vnaprej ni mislilo upoštevati? In v cem je razlika med razlaščanjem za avtoceste ali sinhrotron ali pa v korist nenasitnega kapitala? Sklicevanje na upepeljevalnik je le zloraba cbčanov in metanje peska v njih oči. Ne gre, da bi kapital pomagal našim delavcem; gre za to, da se ob pomoči tako imenovanih naprednih strank zmanjša naš že itak majhen življenjski prostor. Vemo, da so slovenski socialisti in komunisti v zadregi; radi bi ostali zvesti idealom narodnoosvobodilne borbe, a istočasno so vezani na direktive teh dveh italijanskih strank. In zato nimajo poguma, da bi se zoperstavili tistim, ki se hočejo polastiti naše zemlje. Ali res ne čutijo sramu on dejanju, ki poleg drugega pomeni nizkotno hlapčevstvo tujim interesom? Zgodovina jih bo obsodila za grobo-kope slovenske prisotnosti v slovenski vasi, kakršne so Sovodnje.
SVOJEVRSTNA STALIŠČA
Marjan Tomšič je v odgovoru dejal, da se glede zemlje pač moramo prilagoditi današnjim razmeram. Zakaj pa branilci slovenske zemlje ne dvigajo krika, ko se sredi vasi prodaja slovenska /.emlja? Na to demagoško pripombo je Branko Černič med drugim odvrnil, da kakor nihče ne more braniti našim dekletom, da se poročijo z drugorodci, tako se tudi ne da preprečiti prodaje naših domačij, če so lastniki za to Problem razlaščanja v korist tujih tovarn pa ima čisto drugačne razsežnosti.
K besedi se je oglasil še podžupan V. Klemše. Zanj je vsa zadeva zgolj ekonomske narave, pri čemer je pokazal popoln prezir do želja občanov. Pri tem se je skliceval na potrebo sožitja in spoštovanja do \ečinskega naroda. (Kot da bi to terjalo razlaščanje slovenske zemlje!). In potem, da ni nič tako hudega, če narod ostane brez zemlje, saj so jo tudi Judje izgubili, pa so se do danes ohranili! Dalje, da je treba upoštevati tudi težnje večinskega naroda (da izginemo in se asimiliramo?, op. p.) in da se ne smemo zapirati vase. Vse Klemšetovo razmotrivanje je izrazito marksistično vrednotenje narodnosti.
To za Klemšeta svojevrstno modrovanje je z veseljem objavil tudi »II Piccolo« v članku z dne 26. febr., ko pravi v zadnjem
odstavku: »Podžupan Vladimir Klemše je v odgovor na obtožbe pritrdil, da je treba opustiti "neki nacionalistični način izražanja”, ker da zahteva sožitje v mešano narodnostnem okolju z več jezikovnimi sestavinami tudi določene odpovedi.« To pa podžupana ni oviralo v trditvi, da po 40 letih italijanske ustave in Londonskega sporazuma Slovenci nismo dobili kaj otipljivega razen obljub.
Pred glasovanjem so vsi trije svetovalci SSk zapuslili sejno dvorano, potem ko je svetovalka Marija češčut izjavila, »da ostaja, ne glede na številne besede, ki so bile zapisane ali izrečene v tej zadevi, neizpodbitno dejstvo, da se sovodenjska občinska uprava piostovoljno odpoveduje slovenski zemlji; zato nočem prisostvovati temu tragičnemu dogodku, globoko prizadeta tako kot Sovodenjka in kot Slovenka!«
R. D.
'
Pismo iz Zambije
Jezuitski misijonar Jože Grošelj, ki deluje z drugimi sobrati Slovenci v Zambiji, nam je poslal pismo, v katerem se najprej zahvaljuje »za zvesto in redno pošiljanje Katoliškega glasa v daljno afriško džunglo«, nakar nadaljuje:
Sem nekoliko pozen. Prav na začetku adventa sem bil poklican domov v Slovenijo, kjer je moj oče bolan za rakom. Hvala Bogu, še je živ, in mogoče mu bo dano še nekaj mesecev. Pred enim tednom (konec januarja) sem se vrnil v Zambijo.
Pa še nekaj vtisov od tukaj. Na tej župniji sem šele podrugo leto. Katondwe leži na tromeji Zambije, Zimbabiva in Mozambika. Je globoka dolina, obdana od gora z vseh strani. Je precej vroča in znana po bujnem rastlinstvu (prava džungla) in še bolj obilnem živalstvu. Seveda tukaj ne gledamo na divjačino toliko zaradi njene lepote, kolikor zaradi škode, ki jo povzroča. Levi ubijajo krave, leopardi koze, opice uničujejo koruzo in sadje, sloni in povodni konji pomendrajo vse, kar je zelenega, ponoči pa v koruzo prilomastijo še divji prašiči. Tako se vidi »prava Afrika« z naše strani. Sicer pa je letos dežja še kar dovolj in kaže, da bo letina dobra. Trenutno ljudje vse dni prebijejo v koruzi. Čez kak mesec bo bilke s plevelom konec. Potem pride pa »straženje«, podnevi in ponoči, kajti koruza ima dosti sovražnikov. Ljudje se bodo oddahnili šele po žetvi, maja meseca.
Zanimalo vas bo še, da sem že četrti Slovenec na tej postojanki. Prvi je bil vaš goriški rojak Radko Rudež ((14 let), potem Lovro Tomažin (6 let), potem pa še Janez Mujdrica (2 leti). Lovro je zgradil pet cerkvic in ves misijon precej dobro obnovil. Vendar je zob časa načel tudi njegove gradnje (da o prejšnjih ne govorimo). Zato je kar precej dela, če hočemo vse postopno obnoviti. Vidim, da obnovitvena dela kar poživijo občestvo in tudi obisk nedeljske maše (to imajo samo enkrat na mesec, ker sem sam za. osem podružnic) se občutno dvigne. Zato je vredno naporov. Ljudje sami prispevajo tako, da darujejo preproge iz trstja, ki jih tukaj na veliko izdelujejo. Te potem prodam v mestu in z izkupičkom poskušamo narediti, kar se pač da.
Pa še ena zanimivost! Pred kratkim ste poročali v vašem listu, da je predavate-
Zvonik župnijske cerkve v Katondweju, Zambija, o katerem je govora v pismu
Ijica o škofu Sedeju imela »dobro besedo celo za Mussolinija«. Naj k njeni še jaz pristavim eno: Mussolini je plačal naš zvonik. Ko so v letih 1932-37 gradili sedanjo župnijsko cerkev v Kantondweju, jim je zmanjkalo denarja za zvonik. Eden od tedanjih poljskih misijonarjev je prišel na »brihtno« idejo in napisal pismo Mussoliniju. Ta jim je res poslal £ 50 in za tisti denar so postavili zvonik, ki še stoji. Zdaj je ta zvonik v precej slabem stanju, pa sem si mislil, mogoče bi pa MSI plačal za obnovo? (No, pa to je samo šala.)
-Postno pismo tržaškega škofa
Škof Bellomi je za letošnji postni čas izdal kratko pastirsko pismo o molitvi. V svojem izvajanju se je naslonil na jasni Jezusov ukaz, da je treba vedno moliti in se ne naveličati. A tu ne gre samo za ukaz, saj je molitev potreba za celo življenje.
Molitev narekujeta namreč vera in ljubezen. Brez molitve ni mogoče skozi življenje. Brez nje ne gre. Molitev prihaja iz srca in z njo odpremo svoje srce Bogu, odkrijemo sami sebe in spoznamo, kdo smo. Smo ubogi, a v nas odsevata božja lepota in veličina. V Bogu živimo, se gibljemo in smo. Z molitvijo se postavimo pred Boga in to nam da novih moči, da lahko odkrito in iskreno odgovarjamo na njegov klic k vdanosti in služenju.
Molitev je nekaj čisto osebnega, a teži po občestvenem izražanju v skupnosti, zlasti pri skupnem bogoslužju.
Jezus je učil: »Prosite in boste dobili. Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre« (Lk 11). Težave, skrbi, neuspehi in nesreče, ki jih svet pozna, nas silijo, da povzdignemo svoj glas k Bogu Očetu.
Kako naj molimo? Jezus sam nas uči, kakor je učil svoje apostole z zgledom in besedo. Molimo v cerkvi, po domovih in v družinah, na delu. Povsod in vedno naj bo naš klic obrnjen k Njemu, ki je Ljubezen. Nebeška mati Marija naj nas spremlja pri molitvi. Predvsem v postnem času, ko morata biti post in pokora združena z molitvijo.
Obsodba izrazov narodnostne mržnje v športni palači
Pokrajinski izvršni svet SSk v Trstu je na svoji zadnji seji obravnaval politični položaj po odobritvi sklepa v tržaškem občinskem svetu o namestitvi sinhrotrona pri Bazovici, kateremu nasprotujeta krajevno prebivalstvo in vsa slovenska narodna skupnost.
Zato je Slovenska skupnost, poleg drugih vprašanj, postavila zahtevo, da kot predstavnica slovenske manjšine dobi zastopstvo v upravnem odboru Ustanove za znanstveno raziskovanje, kar je še toliko bolj upravičeno po vsiljenem sklepu o razširitvi omenjenega področja proti Bazovici. Kljub tej utemeljenosti in izjavam samega predsednika Družbe za zgraditev sinhrotrona prof. Rubbie, ki je na srečanju s predstavniki nekaterih slovenskih organizacij dejal, da razume «stališče in širše zahteve prizadete slovenske manjšine«, pa ta zahteva SSk doslej ni naletela na razumevanje. Zato bo ta še naprej vztrajala na stališču, da mora slovenska narodna skupnost dobiti svoje predstavništvo v omenjeni Ustanovi, da bo mogla braniti pravice in koristi slovenskega prebivalstva.
Povsem neutemeljeno je zato poročanje italijanskega tržaškega dnevnika o poteku zadnjega srečanja strank koalicije v sredo 25. febr. v zvezi z imenovanji predstavnikov v razne ustanove, češ da določevanje omenjenih predstavnikov poteka brez zapletljajev in nasprotovanj.
Pokrajinski izvršni odbor SSk je tudi ostro obsodil zadnji primer nacionalističnih izpadov, do katerih je prišlo nedavno
pri finalnih tekmovanjih med italijanskimi in slovenskimi srednješolci v mestni športni palači. Ta zadnji izbruh narodnostne nestrpnost:. (po onem v stolnici sv. Justa in v gledališču Rossetti) je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker so bili pri njem soudeleženi številni mladi ljudje, torej bodoči izobraženci in družbeni voditelji, in ie do njega prišlo v času, ko se toliko govori in piše o kulturi sožitja in odprtosti med tu živečima narodoma. Obsodbe vredno je tudi dejstvo, da se za besedne nacionalistične izpade in žalitve Slovencev, tako med igialci kot med navijači na tribunah, niso zmenili ne sodniki ne odgovorni vzgojitelji in niso poskrbeli, da se ukinejo. Dejansko so ti trajali do konca tekem.
SSk bo posegla na pristojnih mestih, slovenskim dijakom pa izraža solidarnost in priznanje za korektno zadržanje.
•
Sožalje
Cerkveni pevski zbor župnije Sv. Križ pri Trstu izreka globoko občuteno sožalje Mirku, Vladimiru, Luciji in ostalim svojcem ob težki izgubi dragega očeta in deda Alojzija Kosmača.
Novi svetniki
Uradno so sporočili, da bodo razglasili za blažene 85 mučencev, ki so pretrpeli mučeniško smrt na Angleškem za časa preganjanja katoličanov med leti 1584 in 1679. Med temi je 63 duhovnikov, ostali so laiki ali redovniki. Umorili pa so jih, ker niso hoteli zatajiti katoliške vere. Razglasitev
bo v nedeljo 22. nov. letos.   .........................................................................................................................
B. G.
Nova knjiga o Titu
NAPAD NA JUGOSLAVIJO
Nemci so 6. aprila 1941 navalili na Jugoslavijo in jo v kratkem osvojili. Medtem ko sta Stalin in Tito ohranila še dalje dobre odnose z nacisti, se je skupina srbskih oficirjev uprla okupatorju in se umaknila na Ravno Goro (južnozahodno od Beograda). Za začasnega poveljnika so imenovali polkovnika Dražo Mihajlo-viča.
Dober mesec kasneje je na na neki partijski konferenci — o nji poroča Milovan Djilas — Tito ukazal vrsto akcij, toda ne Proti Nemcem, marveč proti četnikom in ustašem. Obvestil je tudi partijske aktiviste, da so se nekateri oficirji kraljeve vojske zatekli v hribe in da jih je treba naznaniti okupatorju.
Dejansko je Tito s svojimi privrženci dosledno težil za tem, da bi izkoristil pro-Pad Jugoslavije za uvedbo komunistične diktature. Razumljivo je torej, da so postali njegovi prvi sovražniki četniki, ki s° se borili za obnovitev prejšnjega državnega sistema, tistega, ki so ga hoteli par-tizani za vedno odpraviti.
SOVRAŠTVO SE STOPNJUJE
Četniški oboroženi napad na Nemce se je začel že 3. maja 1941, partizani so začeli napadati Nemce šele pozneje. Tako za ene kot za druge pa je bila medsebojna borba važnejša od borbe proti okupatorju. Ob koncu leta 1941 se je upor proti Nem-ccm sicer razširil, a poglobilo se je tudi sovraštvo med Jugoslovani samimi. V Užicu so se prvič spopadli četniki in partizani, nakar se je njihova medsebojna borba nadaljevala do konca vojne in še po nji. Sovraštvo se je stopnjevalo na eni in drugi strani.
Edvard Kardelj je svetoval partizanom, naj podpirajo sovražnikove represalije. Dejal je: »Za vsako ceno moramo pahniti srbske in hrvaške vasi v borbo. Nekateri tovariši se bojijo represalij in ta strah preprečuje mobilizacijo hrvaških vasi. Po mojem pa bodo represalije dosegle pozitiven učinek in zbližale hrvaške in srbske vasi. V vojni se ne smemo bati uničenja celih naselij. Teror vodi do oborožene akcije.«
Partizani niso zavrgli teh nasvetov. Dedijer navaja navodilo I. bosenskega korpusa iz leta 1943, ki pravi: »Zaplemba imetja večkrat ni zadostna kazen za tiste predele, ki so zvesti četnikom. So pri-
meri, ko je treba požgati cele vasi in uničiti prebivalstvo.«
ČETNIŠKO SODELOVANJE Z OKUPATORJEM
Da so četniki sodelovali z okupatorjem, je splošno znano. Dokaze za to so zbirali partizani in jih pošiljali Stalinu ter skušali tako dokazati, da oni edini nudijo oborožen odpor zoper okupatorja. Toda Stalin je bil do Tita bolj nezaupljiv kakor zahodni zavezniki in se do srede leta 1942 ni veliko zmenil zanje. Sovjetska propaganda je podpirala Mihajloviča. Le ko je Tito prepričal Stalina, je radijska postaja Svobodna Jugoslavija, ki je oddajala z ozemlja pod sovjetsko kontrolo, razglasila četnike za kolaboracioniste.
Vendar Beloffova pripominja, da se je sodelovanje z okupatorjem vršilo proti pravemu Mihajlovičevemu prepričanju. Samo posamezne četniške enote so se kdaj na ukaz krajevnih poveljnikov bojevale na strani okupatorja. Nekatera italijanska in nemška poročila, ki so jih zavezniki prestregli, to potrjujejo. Dejansko je višje poveljstvo italijanske vojske razpisalo 28. maja 1943 500.000 lir nagrade za tistega, ki bi ujel Mihajloviča, čeprav so Italijani takrat že bili v tesni zvezi z nekate-
rimi četniškimi oddelki. Drugo nagrado je razpisal vrhovni nemški štab v Srbiji. Beograjski dnevnik »Novo Vreme« je 23. julija 1943 objavil razpisano nagrado: sto tisoč zlatih mark za tistega, ki bo izročil živega ali mrtvega Mihajloviča ali Tita.
TITOV PREDLOG
Med januarjem in aprilom 1943 so nemške vojne operacije prisilile partizane, da so se umaknili i2 Hercegovine, prekoračili Neretvo in se zatekli v Črno goro. Tam pa so naleteli na Italijane in se zavedeli, da so obkoljeni. V tem času je Tito poslal na nemški glavni štab v Zagreb delegate Kočo Popoviča, Milovana Djilasa in Vladka Velebita. Delegacija je predstavila tri predloge: izmenjavo ujetnikov, premirje in dogovor, da se bodo partizani s silo uprli vsakemu zavezniškemu poskusu izkrcanja na jadranski obali. Vse to izhaja iz poročil, ki so ohranjeni v arhivih. Potrdil pa je tudi Milovan Djilas, ki se je pogajanj udeležil. Pozneje je Vladimir Dedijer potek pogajanj opisal in ga podprl z dokumenti.
Posebno pozornost zbuja tretji predlog, kajti z njim so partizani izjavili — pripominja zgodovinarka Beloff — da so pripravljeni vojskovati se na strani Nemcev.
Tako daleč niso prišli niti četniki. Dogo-gor sam dejansko izpodbija obtožbo, da je Mihajlovič sodeloval 7. okupatorjem.
ENOSTRANSKO PREMIRJE
Dedijer ve povedati, da je Tito uvedel premirje, še preden je prejel uradni odgovor Nemcev. Dne 30. marca 1943 so Tito, Rankovič in Sretan Žujovič podpisali in poslali Arsi Jovanoviču, sekretarju komunistične stranke Bosne in Hercegovine, naslednji ukaz: »Ne podvzeti akcij proti Nemcem, ker bi to ne koristilo našim sedanjim operacijam. Naša glavna naloga je uničiti četnike Draže Mihajloviča in njihov upravni aparat, ki predstavlja najhujšo nevarnost za nadaljnji razvoj ljudske osvobodilne borbe.«
Drugi dokument o enostranskem premirju je kopija navodil, ki jih je Tito poslal poveljstvu I. bosenskega korpusa. V njem govori o koncentraciji vseh partizanskih sil proti četnikom, »ki predstavljajo naj večjo nevarnost ne samo za narodnoosvobodilno vojno, ampak tudi za bodočnost«. Premirje je Tito preklical 7. maja 1943, ko se je zavedel, da ga Nemci ne bodo držali. Ko so Titove predloge predložili Hitlerju, jih je ta s prezirom zavrnil.
(Konec prihodnjič)
' f Ml Trst A
Prof. Albin Sirk govori na spominski svečanosti v nedeljo 15. februarja v Podgori o življenjski žrtvi Lojzeta Bratuža
TEOLOŠKA POSTNA PREDAVANJA
bodo ob četrtkih ob 20.30 v Katoliškem domu:
12. marca: dr. Janez GRILJ: »Vzgoja za mir v nemirnih časih«.
19. marca: dr. Oskar SIMČIČ: »V imenu človeka. Nova moralna vprašanja na ravni biomedicine«.
26. marca: prof. Lojze ZUPANČIČ: »Družinska problematika«.
Redna seja ZSKP
številnim organizacijskim in programskim vprašanjem je bila namenjena zadnja redna seja odbora Zveze slov. katol. prosvete v Katoliškem domu v Gorici v ponedeljek 1. marca.
Najprej je odbor zelo pozitivno ocenil spominske proslave ob 50-letnici smrti Lojzeta Bratuža in publikacijo »Čisti žrtvi svetal spomin«, ki je deležna ugodnih ocen in za katero je veliko zanimanja. Nato je tekla razprava o sodelovanju s Koroško; nadaljevalo se bo s kulturnimi izmenjavami v okviru Primorskih dnevov, ki bodo tam letos jeseni. Odborniki so sklenili tudi, da se skliče redni letni občni zbor Zveze v ponedeljek 6. aprila v Gorici.
V maju bo Zveza organizirala nastop okteta »Zvon« iz ZDA in sicer v nedeljo 10. maja v Katoliškem domu, 17. maja pa bo zbor »M. Filej« slavil 20 let delovanja. Odborniki in predstavniki včlanjenih društev so izdelali program poletnih prireditev na prostem, ki se bodo začele v Doberdobu na velikonočni ponedeljek in nadaljevale v soboto 25. aprila v Rupi, kjer bodo praznovali tudi Prvi maj. Tretjo in četrto nedeljo maja bo v Števerjanu Briški praznik, medtem ko se bo začel zadnji dni v maju Praznik špargljev v štandre-žu, ki se bo nadaljeval še prvo soboto in nedeljo v juniju. Drugo nedeljo junija bo Dan staršev v Gorici. V začetku julija pa bo v števerjanu Festival domače glasbe.
Zastopniki društev »M. Filej«, »F. B. Sedej«, »Štandrež« in zborov »L. Bratuž«, »M. Filej« in »Rupa-Peč« so poročali o delovanju v prvih mesecih letošnjega leta in o programih, ki jih imajo za letošnjo sezono.
Na povabilo SKPD »M. Filej« - Gorica bo gostovala v Katoliškem domu dramska skupina SKPD »F. B. Sedej« iz števerjana z igro F. S. Finžgarja
»VERIGA«
Predstava bo v nedeljo 15. marca ob 16,30.
Prijeten večerni koncert
V ciklusu sobotnih večernih koncertov, ki jih prireja združenje Lipizer, je bila v soboto 21. febr. v goriškem Avditoriju na sporedu znana zabavna Pergolesijeva opera »Služkinja gospodinja« v zasedbi basista Alfreda Mariottija in sopranistke So-nie Dorigo ob spremljavi videmskega komornega orkestra.
V drugem delu so bile predstavljene tri romance iz Mozartove »Figarove svatbe«, pa še »Come se n’va contento« iz Donizettijevega »Elisir d’amore«. Pevca je spremljal pianist Hilarij Lavrenčič, ki je s svojim dognanim izvajanjem znatno pripomogel k uspehu tega večera. - L. Q.
Ne pozabimo nove telovadnice v Gorici!
Neki naš bralec piše, da opaža ob prebiranju seznama prispevkov za razne ustanove in cerkve, ki jih objavljamo na četrti strani našega lista, da so darovi za izgradnjo nove telovadnice v Gorici zadnje čase usahnili.
Za dograditev tega prepotrebnega objekta pa je tudi zmanjkalo denarja. Tako gradnja že dalj časa stoji. Pri telovadnici manjkajo v glavnem še tri stvari: ogrevanje, razsvetljava in parket. Če bi bil denar v tem trenutku na voljo, bi bila telovadnica že nared za začetek prihodnje športne sezone (oktober-november 1987).
Šport je danes dejavnost, ki se je mladina najraje oprijema. Ne gre pa samo za to, da mladi »tekajo za žogo«, temveč da se mladina zbira v prostorih, ki so zdravi in jo delno zavarujejo pred hujšim; pomislimo samo na problem mamil, o katerem smo mislili, da ne bo nikdar zajel slovenske mladine. Pa so po kraških vaseh odkrili tolpo razpečevalcev in uživalcev mamil, med katerimi je bilo, na žalost, tudi veliko slovenskih fantov in deklet!
Vedno bolj nujno je torej, da mladi izkoristijo svoj prosti čas v prostorih, kot so telovadnice, v zdravem športnem okolju. Imamo torej lepo priložnost, da si pridobimo cbjekt, kjer bomo vzgajali mlade v zdravem našem slovenskem duhu. Treba je sejati, če hočemo tudi žeti. Po toči zvoniti bo prepozno. S konkretnim prispevkom pokažimo, da imamo našo mladino radi. Vključimo, kot kristjani, to akcijo med dobra dela letošnjega postnega časa,
Pred tiemi leti, ko se je začela telovadnica graditi je »Katoliški glas« objavil dolg
seznam »posojil«, ki so jih dali nekateri, da so se dela lahko začela. Bilo so vsote s sedmimi ničlami (deset milijonov). To pomeni, da so nekateri dobro razumeli, za kaj gre. Gradbeno podjetje Lojze Hlede iz Števerjana je ob postavitvi temeljev delalo cel n.esec brezplačno! Seznami darovalcev v naslednjem obdobju so bili včasih kar dolgi. Zato dajmo tudi mi svoj prispevek, da bi teh pionirjev ne razočarali.
Prispevke sprejemajo: Kmečka banka -Gorica, Cassa di Risparmio - Gorica, člani odbora zn gradnjo telovadnice in odborniki ŠZ 01ympia, naši dušni pastirji in naša prosvetna društva. - l. n.
Šport
Še o seminarju športne medicine
V drugem dnevu seminarja športne medicine, ki ga v Gorici in Tržiču organizira goriški pokrajinski odbornik SSk dr. M. Špacapan v sodelovanju s tržaško univerzo, sta bili na sporedu predavanji dr. Nuciari-ja in dr. Gombacci-ja, ki sta oba člana tržaškega centra za športno medicino v okviru ustanove CONI.
Dr. Nuciari, ki je direktor in pobudnik centra samega je podal oris delovania takega sedeža za kontrolne preiskave atletov, obenem pa je seznanil poslušalce z metodami treniranja in načinom vadenja ter pristopanja k raznim športnim panogam. Govor je bil tudi o zadnjih presenetljivih dosežkih italijanskih srednje- in dolgoprogašev (maratonetov) in smučarskih tekačev, ki jih je omogočila prav športna medicina s temeljitim poznavanjem vsakega organizma in njegovih zmožnosti v določenem momentu. Ista tehnika je omogočila npr. tudi italijanskemu kolesarju Moserju vrhunske rezultate in sicer ob zatonu športne kariere.
Dr. Gombacci je govoril o aparaturah in pripomočkih, s katerimi razpolaga tržaški center, ki je v treh letih delovanja opravil nekaj čez 20.000 pregledov in danes lahko zagotovi atletu in začetniku relativno garancijo, da je zmožen določenega napora v okviru te ali one športne dejavnosti.
Predavanji sta bili v goriški dvorani pokrajinskega sveta in v tržiškem Palazzetto Veneto v torek in četrtek zvečer.
Prihodnji srečanji sta namenjeni prehrani in dopingu v športu, in sicer 10. oz. 12. marca s pričetkom ob 18,30. Predavala bosta univ. profesorja Feruglio in Zonta.
ODBOJKA D LIGA
Fincantieri - Soča Sobema 3 : 1
(15 : 5, 15 : 3, 7 : 15, 15 : 3)
Bolj malo prepričana v lastne možnosti in verjetno zato tudi precej raztresena se Soča Sobema ni mogla dolgo upirati trži-škim fantom, ki zasedajo prvo mesto na lestvici, so v polni formi in računajo na napredovanje. Naši so dobro reagirali le v tretjem setu, ki so ga osvojili.
V soboto 7. marca pridejo v Sovod-nje ACLI iz Ronk, ki imajo enako število točk kot Soča Sobema in tokrat ne bodo prišla v poštev razna tehnična opravičila! - P. T.
★
Odbojka. V preteklem tednu so bile odigrane tri tekme. Dekleta I. Div. so igrale v Fari proti tamkajšnji ekipi in zmagale po ogorčeni borbi s 3 : 2. Gladko pa so pregazile ekipo Koprive s 3 : 0.
Ni pa imela to pot sreče 01ympia-Kmeč-ka banka, ki je v Trstu izgubila proti neposrednemu tekmecu za drugo oz. tretje mesto Rocolu s 3 :0. 01ympijci so nudili odpor samo v prvem setu, ki so ga tesno izgubili s 14 : 16. Za smolo so manjkali kar trije ključni igralci. Naša ekipa je sedaj na 5. mestu z 22 točkami, enako kot četrto uvrščena Vivil iz Ville Vicentine. V soboto 7. marca bodo 01ympijci igrali doma.
Smučanje. Tekači 01ympije so se dobro odrezali v tekmi na Piancavallu. Med desetimi društvi z nad 200 tekmovalci je 01ympia kot ekipa zasedla 5. mesto; kot posamezniki pa so naši tekači odnesli eno prvo in dve tretji mesti.
Društvene tekme v veleslalomu in teku bodo v nedeljo 15. marca v Rablju (Cave del Predil) in na Trbižu. Tekmovalci bodo razdeljeni po starosti v razne kategorije; posebni kategoriji bodo tvorili »začetniki« in odbojkarji. Vpisuje se pri odbornikih (Kranner, Vrtovec), v športni trgovini Kosič in v uradu Čer-Impex (Igor Černič). Na volja bo tudi avtobus. - n
DAROVI
Za Katoliški glas:	N. N., Mavh:nje
18.000; druž. Humar, Števerjan 37.000; Milka Mužič, števerjan 20.000; Giuseppe Drufu-ca 8 000; Mirka Kete-Merkelj, Gorica 50.000 iir.
Za katoliški tisk: N. N. 50.000; N. N.
20.000 lir.
M. Agostina Leghissa OSU, Gorica: za
Katoliški glas 93.000 in za cerkev sv. Ivana v Gorici 93.000 (skupaj 186.000) lir.
Namesto cvetja na grob Ivanke Čuk: Bruno in Marija Kalc za cerkev sv. Andreja v Trebčah 10.000 lir.
Za popravilo orgel v Trebčah: Cinzia Pahor 20.000; Lilijana Pahor 20.000; druž. Dragom 20.000; Tatjana Kralj 20.000; Anica Malalan 20.000; Eda Kralj 10.000; Aleksander Kralj 10.000; Silvana Baron 10.000; Bazovica (10) 10.000; Vilma Milkovič 10.000; Karmela Kralj 10.000; Irma Križmančič 10.000; Stana Kralj 10.000; Gabrijela Kralj 10.000; Štefanija Čuk 10.000; Mihaela Čuk 10.000; Genija Kralj 25.000; Ana Kralj 25.000; N. N. 25.000; Viktorija-Lidija Carli 30.000; Olga Čuk 25.000; Slava Kralj 25.000; Irma Kralj 40.000; Justina Možina, Trebče (153) 50.000; Viktorija Kralj, Trebče (281) 50.000; Valerija Čuk, Trebče (158) 50.000; Ljudmila Pahor, Trebče (156) 50.000; druž. Živic, Trebče (29) 50.000; Lidija Čuk, Trebče (166) 50.000; N. N. 50.000; Justina Kralj
100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Tončka Sosič 20.000; Neva Bandelj 30.000; Robert Filippi ob krstu sinčka Cristiana 30.000; N. N. 10.000 lir.
Za CPZ Sv. Jernej - Opčine: Marija Milič ob 80-letnici rojstva 50.000 lir.
Za popravilo ceste na Sv. goro: hči in sin v spomin Alojza Mihlja in Marije Bra-tina-Mihelj 500.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: Tončka Sosič 20.000; N N. 10.000 lir.
Bane. Popravek: Skupina žena od Banov namesto rož na grob pok. Maričke Dolenc ne 10.000, pač pa 50.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
★
OBVESTILA
Cenjene sotrudnike prosimo, da si od
časa do časa nabavijo nov trak pri pisalnem stroju. Nekateri jih imajo namreč že davno dotrajane in kar napišejo, je skoro nečitljivo...
ACM - Gorica vabi k maši za edinost v ponedeljek 9. marca ob 16. uri v Zavodu sv. Družine. Po maši razgovor.
Filmski večer v Romjanu. Zenski pevski zbor iz Laškega priredi v petek 6. marca ob 19,30 v župnijski dvorani srečanje s kinoamaterjem Pavlom Petričičem, predsednikom Združenja beneških umetnikov. Prisoten bo tudi Riccardo Rutar, predsednik društva »Studenci«, ki bo ob diapozitivih pokazal prizore iz Benečije.
V Društvu slov. izobražencev v Trstu, ul.
Donizetti 3, bo v ponedeljek 9. marca ob 20,30 govoril dr. Bernard Špacapan o aktualni temi »AIDS - neupravičen strah in potrebna previdnost«.
Slov. Vincencijeva konferenca v Trstu
vabi k maši za duhovne poklice, ki bo v četrtek 12. marca ob 17. uri v cerkvi pri Sv. Ivanu v Trstu.
Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica namerava jeseni izdati
ZBIRKO PESMI Lojzeta Bratuža
Zato prosi vse tiste, ki hranijo kako njegovo skladbo v rokopisu ali prepisu, naj jo dajo r.a razpolago pripravljalnemu odboru. Naslov Združenja je: Riva Piazzutta 18/1 - .<4170 Gorica. Že vnaprej najlepša hvala.
Postni govori 1987
Na sporedu so na radiu Trst A vsak torek in petek ob 15,45. Ima jih p. dr. Bernardin Sušnik Ofm iz Ljubljane.
Petek 6. marca: Blagoslovljeni bodo v tebi vsi narodi na zemlji (1 Mz 22,18).
Torek 10. marca: Ni vstal več prerok v Izraelu, enak Mojzesu (5 Mz 34,10).
Petek 13. marca: Odgovoril je: »Tukaj
sem!« (2 Mz 3,4).
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Spored od 8. do 14. marca 1986
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.10 Mladinski oder: »Sneženi možje po zraku lete«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Nediški zvon. 14.10 Radijski kviz o Primožu Trubarju. 14.45 Športni in glasbeni popoldan z Ivanom Peterlinom in gostom. 16.00 Športne novice. 17.30 Prenosi z naših prireditev in telefonski razgovori ter nagradno tekmovanje s poslušalci.
Torek: 8.10 Pričevanja o TIGR-u. 9.00 Radijski kviz o P. Trubarju. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Poljudno čtivo; Jožef Podreka. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Otroški kotiček: Pravljični vrtiljak. 16.00 Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mezzosopranistka Bernarda Fink in pianistka Blaženka Arnič. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka; prehrana in zdravje. 14.10 Povejmo v živo!
15.00 Mladi mladim. 16.00 V znamenju Rdečega križa. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mezzosopranistka Bernarda Fink, pianistka Blaženka Arnič. 18.00 J. Tavčar: »Samomor«. Kriminalka.
Sreda: 8.10 Poti do branja. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Rastline: strupi ali zdravila? Vpliv notranje stiske na človekovo umetnost. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Gospodarska problematika.
15.00 Križem-kraž! 16.00 Od Milj do Devina. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pihalni kvintet RTV Ljubljana. 18.00 Kulturni in družbeni odmevi.
Četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Naš jezik; film, kultura, realnost. 14.10 Otrok in šola. 16.00 Na goriškem valu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Ženski zbor »Korallerna« iz Lunda na Švedskem. 18.00 Spomini Alojza Zidarja.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Spoznavajmo naš mali, nevidni svet; ščedensko narečje. 13.20 Zborovska glasba. 14.10 Naš jezik. 14.20 Ne prezrimo. 15.00 V svetu lilma. 16.00 Osebno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Orkester »Haydn Philarmonia«. 11.30 Bio-vrt; oddaja iz Kanalske doline. 14.10 Otroški kotiček: Kaj je v vreči? 14.30 Drugi program. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski zbor Glasbene matice iz Trsta.
18.00 A. Rustja: »Ribiči«.
Uživajte pravi dopust med koroškimi Slovenci v sončnem Rožu na Južnem Koroškem (ki ima največ sončnih dni na leto)
v hotelu Antonič ROSENTALER HOF ****
A-9184 Reka/Miihlbach
Od 21. marca naprej vam nudimo nepozabne dopustniške dneve in prijeten oddih. Komfortni hotel kategorije A, udobno urejene sobe (WC, tuš, balkon, loggia), priznana odlična kuhinja, lastni pokriti plavalni bazen, savna, vvhirlpool, solarij, otroška igralnica, kopališče na prostem s čudovitim vrtom za sončenje, namizni tenis na vrtu in v hali; lastno lovišče, možnost ribolova v lastnem gorskem potoku in še druge udobnosti za šport in prosti čas.
Okoristite se z našo posebno vigredno ponudbo: 21.3. do 11.5.1987 polni penzion od 25.000 lir naprej; po 11 5.1987 pa od 30.000 lir naprej. Zahtevajte naš prospekt! Tel. 0043-4253-2241, Hotel Rosentalerhof, Reka/Miihlbach, Koroška.