398
Sveta vera.
Povedka iz paganskih časov Slovencov. Spisal Vicko Dragan.
Kje je Tetka, ljubo naše dete? Tako je popraševal noč id dan stari Bonata, bogat kmet v Hraščanji. Edina hčerka je zginila, in ni ji bilo ne sluha ne duha. Pozve-dovali so na vse kraje; vendar ni nobena stran prinesla glasa. Lice Bonatovo je vsaki dan bolj bledelo in svetlo njegovo oko je otemnelo skoro celo.
Samo edina Vida, stara dekla, ga je tažila, češ, da se ji zmiraj sanja od Te tke, gotovo je se živa.
Bonata hodi po veliki sobi in gondra takole: Svita se mi v glavi, — mogoče je, — ali ne morem verjeti, da bi
pobožno  dekle   utegnilo  kaj   taksnega  storiti.    Ako   pa  je resnica, — tako mi Peruna!  se hočem  kervavo maščevati.
Po tem pokliče sluga Rajka, ter mu reče: Rajko, moje upanje in moja ljubav! Ti si mi bil zmiraj zvest; pojdi na Korotansko in sicer do gore, ktero pred saboj vidiš. Tam pod goro bodeš našel kerščansko cerkev, okoli cerkve veliko vas kerščanako, glej tam z jastrebovimi očmi, dokler ne zagledaš moje golobice. Vedi Rajko, zvesta duša moja: Ko so slednjokrat prišli kerščanski svečeniki*) v naš kraj in nam prigovarjali, naj zapustimo vero svojih očetov, in je ž njimi tudi bil kerščansk mladeneč, visok kakor jela, rudeč v lici kakor jabelko, bistrih oči kakor serna. Ta kukavni kerščenec si je odbral mojo golobico za svojo strast, — oh prekasno sem zapazil, da je bil volk v moji ovčarnici! Neumno devče ga je vidilo, in od one dobe po-ljudilo (obnorelo); gotovo je ušlo med kerščence in tam se odpovedalo veri svojega očeta.
Sluga Rajko obljubi deklico nazaj spraviti, bodi si živo bodi si mertvo. Pervlje, ko odide, berž pod stari stoletni dob, na kterem je visela podoba Perunova, in tam pomoli vsegamogočnemu*božanstvu, naj mu bode na pomoč.
Potem odide in se derži zmiraj Drave, ker zvedil je, da kerščanska cerkva v Hočah — stoji blizo Drave.
Pri vsakem hramu za kaj poprašuje, le da bi kaj zvedil o Tetki, vendar prav razborito, da ne ovadi svojega namena. Ze v Tergovišči zve, da je pred nedeljo dni potovala skoz občino zala deklina belo oblečena, in da je prašala za cerkev kerščansko.
To ojači Rajkovo serce; urno začne svoj pot pospeho-vati, samo, da bi prej prišel do zaželjenega mesta. Pod Kačjim gradom ga vlovi noč in huda nevihta, da ne ve kamo bi pobegnul. Pri ljudih ni si upal prositi stanovališča, ker se je bal, da bi ga — nekerščenca — ne sprejeli, ali pa kje prisilili, vero svojih očakov zapustiti. Vieže se tedaj pod košati hrast in odmoli tako: Visoki Perun, kteremu je to drevo posvečeno, brani me to noč, in srečno me vodi. da izpolnem svojo obljubo.
Potem ves truden zaspi.                               (Dal. sl.)
*) Svečenik, to je duhovnik.
402
Sveta vera.
Povedka iz paganskih časov Slovencov.
Spisal Vicko Dragan.
(Dalje.)
II.
„Cuješ, Marko, kako zaoaj hudo gromi! ali ne vidiš žarjavega bliska, kako široko vodo razsvetljuje io kako ploha poleva. Voda narasa v vsakem trenutku; oj bati se je, da ne bi najne bajtice vzela; gorje nam ubogim siromakom !"   Tako govori Jela, ženka Marka ribča pod kačjim
gradom,   in   plaha  gleda  skoz  okno,  ali  ne   teče  že   kje voda skozi.
„Glej! to je kazen, zakaj sva zapustila staro vero. Perun mogočui se je razijutii, ker ga več ne častiva; pa nisem jez tega kriv. Tebe naj doleti njegova ojstra strela; po tvoji glavi naj treši s svojim siioim jakanom; ti si me pregovorila, da sem se pokerstil", odgovori žen ki mož.
O tem zmiraj huje gromi, in Drava zmiraj večja na-rasa. Ribeeva zapustita bajto in s svojim blagom bežita od rečnega pobrežja na obrežek bližnji, na kterem je stal visok košat dob.
„Hvala Perunu mogočnemu, da sva na varnem!41 Ko je te besede zaslišal Rajko, kteri je na drugi strani pod ravno tem dobom počival, mu je serce rastlo. „To sta človeka moje vere"  —  si misli — njima hočem odkriti se.a
pBožja pomoč, bratelu w„božja pomoč!"tt „Svelo je ime Perunovo!" ??„Na veke sveto.au
Ker se mu je odgovorilo po njegovi veri, njima pove, kaj ga je spravilo pod ta hrast in kaj je njegova želja. Ribič Marko mu hitro ve povedati, da je pred mescom dni prišla mlada in lepa paganska deklina do njegove bajte in ga prosila, naj jo prek pelja, ker ima v Ho ca h pri kristjanih nekaj opraviti. „Zadnjo nedeljo bil sem jez s svojo žeuko sam tam — reče Marko — in čul sem na svoje ušesa, in vidil s svojimi očmi, kako je preklela Perona in vse mogočne bogove, in se dala kerstiti. Drugi dan se je omožiia z mladim vlastelinom^) Jurkom, kteri ima lep gradič, dosti volov in dvesto juter njiv. Razna tega mu je kerščanski svečenik — ali kakor mu pravijo — mašnik, stric, io mu pomaga,  kjer le zamore.
„Jaz pa mislim, da nas nocoj zatega voljo silni Perun tako tepe, ker spet nova odpadnjenka je serce mogočnega božanstva razdražila."
„Ne govori tako — Marka opominja pobožna ženka njegova, ali neveš, da Perun ni Bog, da njegov jakan**) in njegove strele so prazne reči. Ali nisi čul mašnika razlagati svetih resnic o trojnoedinem Bogu, ali nisi čul?a — „„Odjenjajte poštena žeaka — prereže ji Rajko besedo — odjenjajte, vaš uk ne bode presvetlil ne mene, in kakor vidim, tudi ne Vašega poštenja vrednega moža, kteri se je spet k častju starih naših bogov obernil, kakor sem se iz njegovega pozdrava prepričal: Ostanite, ostanite, ako Vas je draga volja, kerščenca — ali pustite podučevanje drugim.aa
V tem se je začelo daniti, in nebo se razjasnovati. „Glej, Marko, draga duša — kako se na zlatih kolah — začne Rajko — je pripeljal veseli Jutrobog — oj Ju t robo g! zlato solnce juterno! pozdravljeno mi bodi; darujem ti iz globoke duše." Tako govoreč Rajko stopi k vodi in začne vodo proti solncu škropiti. Za tri dni se vleže voda in ribič Marko pelja Rajka prek Drave.
(Dalje sledi.)
*) Vlastelin, to je svobodnjak, plemenitaš. **) Jakan pri zapadno-ogerskih Slovencih Donnerkeil, Don-nerstein.
407
Sveta vira.*)
Povedka iz paganskih časov Slovencov.
Spisal Vicko Dragan. (Dalje.)
III.
V kersčanski vasi Bohovi je vse veselo, ker ravno se obhaja praznik sv. Janeza kerstnika. Ze celo noč so goreli svetli kresi po visoki plauini, na Janževo pa se spravlja malo in veliko v cerkev, ker nov oltar se bo posvetil svetemu Janeza kerstnika.
^Ostani doma, ljuba Barba, ne hodi v cerkev. Bodem jaz že za tebe molil. Glej, slaba se si, in komaj še včera ustala: znala bi spet zboleti.44 Tako taži Jarko Pogodin svojo ljubo ženko. Močno ji roko stisne, potem pa hiti v cerkev, da ne zamudi službe božje.
Barbara hodi nemirna po hiši; neskončna vročina jo peče po persih. Kaj je to? — celo noč nisem imela mira; vidila sem ljubega očeta v sanjah, kako so s kervavim mečem mahali nad mojo glavo. Oh, kaj sem storila, zakaj sem ušla? V hiši mi je prevroče. Hočem v bližnjo goščo, hladen vetrič bo mi dobro djal. Tako Barba sama s seboj govori, in se poda v bližnjo šumo.
„Tako sem te našel, zgubljena ovca, nesrečna hči nesrečnega očeta. Hvala Ti silni Perunf svojo obljubo bom spolnii, — živo bom prinesel staremu Bonatu njegovo oskrunjeno blago." Te besede izgovorivši z močnimi rokami zgrabi Hajko Barbo. Ko ga ona zagleda, na ves glas za-kriči: Joj po meni, joj po meni!
S hitrim skokom jo odnese k Dravi, in položi jo v ladijo, s ktero je že Marko čakal. Urno kakor blisk veslata po Dravi kraj slavnega mesta Petova in drugih lepih vasi, in prej kakor je solnce se utonilo za gore, sta bila v Hraščanji.
„Stari japica Bonata, evo vam Tetke, ali kakor jo kerščeniki zovejo, Barbe. Prinesel sem Vam jo živo, — pa oskrunjeno, — odstopila je od vere svojih očakov, in se pokerstila, devištvo svoje pa oskrunila s kerščanskim možem!" S temi besedami izroči Hajko hčerko Tetko.
^Nesrečna, stokrat nesrečna hčerka! Zakaj sama kopaš jamo svojemu staremu očetu. Zakaj nisi se bojevala proti hudi strasti. Da bi mi te mati slepo rodila bila, bi vendar nikdar ne bi pogledala bila v lice svojega zapeljivca. Vse to bi še Tebi odpustil, ali da si zatajila vero, in nad sebe navlekla jezo bogov, to, to je najhujše. O, da bi mi jo rajši bil prinesel mertvo kakor živo, dragi Bajko! vendar ti nisi ničesar kriv; ti si storil svojo dolžnost. Pomilujti Perun in Ijuta Ježibaba##), b°di ti usmiljena sv. vira.tf***) Po teh besedah odide stari Bonata, in se verze zunaj hrama pod staro lipo celo noč jadikavsi in uzdihavči. Tetka pa je klečala v sobici in molila k zveličarju. naj ji pomaga v njeni hudi nadlogi.
(Konec sledi.)
*) V  prejšnih  natisih stoji  „sveta  vera",  pa mora biti   „sveta
vira (heil. Schwurgericht) ne heil. Glaube.         Vred.
**) Ježibaba zimska zemska boginja ednako boginja smerti. ***) Sveta   vira,   to   je   sveta   porota   (Schwurgericht)   pri starih Slovencih-, zato Virnik = porotnik.                     Pis.
412
Sveta vira.
Povedka iz paganskih časov Slovencov.
Spisal Vicko Dragan.
(Konec.)
IV.
Nedeljo jutro, prej še, ko se je prikazalo solnce na nebu, starostov inoš1) prinese cerno palico k pervemu hramu v vasi, ž njo poterka na vrata in na glas zavpije: „Ob desetih se začne sveta virau.
Kakor blisk se je ta vest razširila od hiše do hiše in prestrašila vse prebivavce. „Sveta vira, sveta vira, kdo bode na sniert obsojen" tako je vse prašalo malo in veliko, pa nobeden ni vedil odgovora.
413
Ko je solnce začenjalo na obnebji plavati, in metati svoje rumene žarke po ivanšici, že so inoši nosi!iv mize in stole pod košato lipo. Proti deveti uri prijaše knez Cakovski, spremljan od svetega Mikeja2). Mike je bil somen mož,3) serobradat, na glavi je nosil visoko kidaro,4) okoli pleč pa beli plajš. V roci je deržal černo palico.
Inoš zatrobi; bilo je to znamenje, da se začne sveta vira.
Okoli miz sedijo virniki, samo seri možaki. Vse radovedno gleda, koga bodo sodili.
Knez Cakovski stopi na uzvišeno mesto pod lipo in začne govoriti: Sveti otec Mike in častivredni starostje! Poštenemu kmetu Bonatu je ušla hčerka pred mesecom dni med kerščenike. Tam se je odpovedala veri svojih očakov in se omožila zoper postavo naše zemlje s kerščenim človekom. Ugodilo pa je očetu Bonatu svojo oskrunjeno hčer nazaj dobiti. Kakor zvest spoštovatelj naših bogov, in kakor pokoren ud deržave naše je on nam in svetemu Mikeju oznanil to žalostno prigodbo. Naše zapovedi terjajo smert za takošno pregreho; zato smo poklicali sveto viro, naj sodi nesrečno oskrunjenko.
Starosta5) prinese bele in černe kostke6) in černi krab7), v kterega virniki mečejo kostke.
Sveti otec Mikej jih prešteje, in večina černih kostk terja smert.
Tetko pripeljejo pred starosta s stola, na kterem je sedela ves čas viranja; starosta vzeme od Mikeja černo palico in jo pred Tetko stere na dvoje v znamenje, da je obsojena na smert.
Mikej ji reče, da še poldneva in eno noč ima časa spokoriti svoje grehe. Drugi dan, pred solnčnim izhodam naj bo pripravljena za neton s)
„Bogovi so posamani9) — pravi stari Bonata — izidi se vaša volja".
Z modnim sercom je Tetka poslušala na besede Mi-kejeve, in v ječi, kamor so jo bili odpeljali, celo noč molila k zveličarju sveta.
V.
Cez brod pri petovskem gradu je velika stiska. „Le hitro, da kje ne pridemo prepozno46, tako priganja Jurko Pogovin hrabro četo svetlo oboroženih katanov.10} Zvedil je, da so mu ljubo ženo ukradli, tudi si je mislil, kaj je v njeni domovini čaka, zato na čelu hrabrih tovaršev jase v zemljo  Cakovskega kneza, da jo reši grozovitne smerti.
Skintre11) se bliskajo pod kopiti bistrih konj; že jih noč vlovi, ali Jurko kliče: Naprej, naprej da nebode pre-kasno!
Solnce ni še zasvetilo, ko rabelj že napravlja neton. V belo oblečene žene spremljajo ubogo Tetko na zadnji poti. Pevajo surobne pesmi priporočivši jo Bogu podzemeljskemu Zelunu. Ze so pri nesrečnem mestu; že jo menijo vzdigniti na neton, ko zadoni trobente glas, in zabliskajo ostre čorde.12) „Barba! ljuba Barba!" zavpije Jurko, in jo z močno roko prime posadivši jo na svojega bistrega konja.
Med tem postane rabuka, stražar iz stražiša kliče na vojsko, in skoro se vname hud boj med kerščansko četo in
J) Inoš ^= j uri oš, kakor in o h iz junoh pri ogerskih Slovencih Diener, Bursche.
2)  Mike naj višji svetjenik (praznik) starih Slovencov.
3)  Somen okoli Belatinec toliko kakor visok, stattlich. erhaben.
4)  Ki dara — mitra greška beseda.
5)  Starosta Gemeindealtester pri starih Slovencih.
6)  Ko s tka. Wurfel, ker so napravljen iz kosti.
^ Krab, Topf, Gluckstopf pri ogerskih Slovencih, tudi pri Čehih. Krabonošec Gluckstopftrager. krab on os, vas na Češkem in Stajarskem.
8)  Neton, Scheiterhaufen, od netiti, heitzen, brennen.
9)  Samati. placare, suhnen pri ogerskih Slovencih. 10) Katan -z jahač pri ogerskih Slovencih.
u) Skintre, iskre, tudi na Stajarskem znana beseda. I2) Corda zz sablja.
pagani. Kakor lev bojuje se Jurko, v desnici deržeč meč, v levici ljubo ženko, — vendar v božjem svitu bilo je drugače sklenjeno: \ onem hipu, kadar sovražna strela prehode Tetko, se tudi Jurko s konja prekucne ugojen od ostre sulice. Kerščanska četa je ujeta — in katane so odpeljali v sužnost. Tetko in .Jurka so pokopali na onem mestu, kjer danes cerkev sv. J ur j a stoji. Kerščanstvo je tudi skoro v ti okolici zmagalo; med zapadno-ogerskimi Slovenci se še marsi-ktera povest pripoveduje iz paganskih časov.