List 35.
-l^i a eni strani stari grad,
Ki druz'ga ni ko sam razpad ,
In cerkvica na drugi stran' >
K' je Turku stala nekdaj v bran *) —
Na gričih dveh, — scer grički okol',
Med njim' pa v sred' je majhin dol,
Po gričih lepi senčni gaj j
Tam stari hrast, tu drevje mlaj',
Dol' spod skoz snožet senčna pot,
In poleg nje zeleni plot,
In zraven njega hladni vir,
Povsod pa tihi, srečni mir —
To je dežela, kjer leži,
Rožek **) — star grad — k ga čas drobi!
yJLe k' meni, k meni, ljuba hči!*
Star vitez rahlo govori,
„/>e sem, slovo od mene vsem',
Dobil novice hude sini:
Na meji k>e Tur čin stoji;
Prelivat treba bo kervu*
Deklica joka se britko ,
Očetu ko poda roko.
y,Ne jokaj, ljuba moja ! se,
Bojvat se silno treba je,
Zbog mene bodi brez skerbi, —
Star meč se sekat' zna kosti;
Tolaži se, in zdrava ostan',
Junakov sest ti dam za bran.* —
Tak stari vitez govori.
Pak ona: „„Z Bogam, oče vi!** —
Na kojnča plane starčik zdej,
Ko mlad vojšak, derči prof mej'. —
Za njim pa hlapcov trop kadi,
Pred njim', za njim' megla stoji ;
Jo hočjo z Turkam zaigrat',
Ga hočjo vsiga pokončat'.  —
Ko dalječ , dalječ pridejo,
Junaka vsi zagledajo ;
Jeklen okov krog pers ima
Pa jezdi kojnča bojniga,
Rožekarja nagovori ,
*) Gradišč. **) Razvalina Rožek je v Moravski dolini. —
Rožekar.
De z njim bojvat' mu dopusti.
Star vitez mu odgovor da:
^Pozdravim jakiga moi;d,
De stan je tvoj vojaški stan,
Obleka čversta mi oznun';
De si junak i» prošnje vem, —
Zato z menoj! nad Turka grem.* —
Se kojnik serčno mu zahval',
In urno so naprej zdirjal';
Ko meji bliže pridejo,
Kardelo turško vidijo:
Zdej trumo svojo vitez vstav',
in hlapcam: ^Stojte mirno!* prav'. —
„Z<z herbtam skrite jelce vsi,
De jih ne bodo vidili.
Ko sprot nam Turki zaderče
Nastavite jim jelce ojslre.* —
Tak' vitez pravi, govori,
In celi trop tako stori.
Ze Turki hlapce vidijo
In urno vsi na sprot' dero ,
Krog glave vsak že suče meč,
Glave če sekat vsaki preč.
Zdej vitez kojnča zapekta:
^Naprej junaki, zdej velja!* —
Vsi jelce zdej nastavijo ,
Prot Turku se napravijo ;
Zdej podkov seka urno tla,
Zdej jelca krivi se ojstra,
Globoko v turške serca gre,
Nektera pot' nazaj ne ve.
Prot vitezu pa Turk gromi:
^Postav' se po junaško mi !*
Se konjča dva zdej spenjata,
Se meča dva zdej srečata; —
Nobeden noče se podat',
Drago  če vsak život prodat'.
Rožekar že junak je star.
Al mlad je turški poglavar,
Rožekarja zmaguje moč ,
Oči obda mu temna noč ; —
Ko konjik ptuj zagleda to,
Zadirja vranca kej ojstro:
y,Oj turški tat! kaj misliš ti?*
Zdej konjik Turku govori,
„Ue hočeš starčku glavo v%et' ?
7j menoj se skušat1 moraš pred!* —
Oba nasprot' si skočita,
Se po junaško počita;
Je T ur čin kmal' premagan bil,
Je svojo černo kri prelil;
Mu konjik verze glavo preč,
Natakne jo na ojstri meč.
To znamnje nese hlapcam tje,
Zdej Turki vsi se v beg spuste.
Oproda zdrami viteza ,
Junaškiga Rožekarja;
Rožekar pa ozira se ,
In praša: „Kdo me rešil je?*
Mu hlapec kaže konjika,
Mladenča vsim neznaniga.
Mladenču vitez govori:
„»$7 rešil ti življenje mi,
Povej, kaj čem za to ti dal7,
Povej brez straha, sim bogat.* —
Mladenč se mal' na smeh derži:
nSrebro za me plačilo ni,
Ak hočeš men' plačila dat,
Ne hasne ti prodat svoj grad,
Kar jez želim, je tvoja hči,
Brez nje za me plačila ni!* —
Rožekar vstraši se močno.
Junaka gleda preojstro:
^Jez hčere ti ne morem dat7,
„/?«/ b' hotel svitli grad prodat'!* —
Junak na konjča plane zdej ;
„Povem, Rožekar! jez ti kej,
Mladenč na vranCu govori: —
„Kar jez želim je Ivoja hči;
Ker v ženo mi je nočeš dat
Razpadil bo po teb' tvoj grad.u —
Cez polje z vrancam se spusti,
In več ga vitez vidil ni. —
Kar mu junak je prerokval, Je vnukam silni grad spričval: Rožekar pride ob život, In z njim pogine slavni rod; Kjer nekdaj stal je silni grad , Je dan današni zgol' razpad. —
Iz Dunaja.                              Dvoranin.