Omika največ pomaga narodom.
Po „Hlas-u.a
Kdor ni še celo mlad, gotovo še prav dobro ve, kaj je bila tlaka (robota), ktera je naše kmečko ljudstvo tako hudo gnjetila še do 1848. leta. Ob odločeni uri se je moralo prikazati ljudstvo , da je delalo brez plače gosposki, dokler ni izteklo toliko dni, kolikor jih je imelo za tlako delati leto in dan. Na nekterih posestvih se je sklicavalo ljudstvo z bobnom ali s trombo, kakor da bi šlo vse po vojaško, in potem, kakoršna je bila gosposka ali vradniki njeni, tako imenovani »Franci iz grada", je tudi leskovka pela; kajti takrat je imela gosp6da tudi sodniško moč. Gotovo le z nevoljo se spominjajo naši kmetje časov, ko so morali tlako delati; sedanji svobodni rod pa gotovo hvalo ve tem, kteri so mu pripomogli do svobode.
In vendar je bila tlaka že le ostanek trde suž-nosti, v kteri je stokalo v starodavnih časih ljudstvo ne le pri nas, temuč tudi v drugih krajih.
Ako čitamo v starih spisih, kako je ravnal Človek nekdaj s svojim bližnjim, se zares ne moremo zdržati žalosti in nevolje. V starem veku še pred Kristusovim rojstvom so tudi najomikanejši narodi, kakor Grki in Rimljani, imeli sužnje, s kterimi so njih gospodarji v časih ravnali še huje, kakor z nemimi stvarmi. Marsi-kteri bogatinec štel je sužnjev na tisoče, s kterimi je delal, kakor je hotel, še celo če je kterega sužnja ubil ali mučil, se mu ni nič zgodilo.
Ko se je veličastni nauk Kristusov razširil med narode, utegnilo bi se misliti, da je moralo nehati gnjusno robstvo, kajti kristjanstvo uči, da so vsi ljudje bližnji, in dalej ukazuje posebno, da ljubijo svojega bližnjega kakor sebe. In resnično med pravimi kristjani robstvo ni mogoče.
Kršanska vera je uničila sužnost,  — al žalibog ni
trajalo dolgo, in med kršanskimi narodi so nastale take okolščine, da mnogim ni bilo prav nič bolje kakor sužnjim o dobah poganskih. Tako se je tedaj razvil razloček med gospodstvom in podložtvom.
Pri najstarših predočetih naših — kakor sploh pri vseh slovanskih narodih — ni bilo razločka med gospodi in sužnjimi.
Pri starih naših slovanskih prednikih so si bili vsi enaki; nikdo ni bil suženj druzemu, temuč vsa občina bila je le ena velika rodovina, ktera je skupaj obdelovala zemljišča; ta pa so bila, kakor vse drugo, lastnina vseh skupaj.
Za vzdržavanje sloge in dobrega reda zbirala si je občina iz svoje srede moža, kteri je bil glavar vsi občini, nikdar pa ne gospodar, temveč oče vsem, — imenoval se je vladika.
Vladika ni smel delati, kar bi bil hotel, temuč ravnati se je moral po glasu občine. Ko so pa pozneje narodi slovanski v dotiko prihajali z Nemci, je počasi prišlo med njih običaje mnogo, kar je bilo pri Nemcih v navadi. Tu še le se je prikazal tudi pri nas razloček med gospodi in sužnjimi.
Iz prejšnjih svobodnih stanovnikov občin ali vasi postali so ubogi podložni in vso moč in pravico nad njimi si je prisvojil ta, kdor je umel po sili ali z zvijačami postati gospodar. Razume se samo po sebi, da se to ni zgodilo vse v enem hipu, temuč da se je to razvijalo počasi, dokler ni ljudstvo zabredlo v najža-lostnejšo podložnost ali najteže robstvo.
Sedanji rod, kteri že tlake ne pozna" več, celo ne more misliti, kaka je bila podložnost v starodavnih časih.
Sicer ni bila povsod in ob vseh časih enaka, sploh se pa vendar more reči, da se podložnemu ljudstvu ni godilo bolje,  kakor sužnjim pri poganskih narodih.
Vse, kar je bilo na posestvu gospodarjevem, je bilo njegova lastnina;  tedaj  ne samo  polje,   gozdi, ribniki
222
223
potoki, temuč vse, kar je tam živelo, ribe, zver, domača živina in ljudstvo, ktere je stanovalo v kočah, ki so bile tudi gospodarjeve.
Bilo je to tedaj ravno nasproti temu, kakor je bilo v starih časih slovanskih; nekdaj je bilo vse lastnina vseh skupaj, v času podložnosti pa je bilo vse in tudi vsak prebivavec lastnina enega, kteri je gospodoval. In ker je takrat gosposka nad podložnimi opravljala tudi sodno moč, tedaj je jasno, da so ji podložni bili po vsem podvrženi.
Ako je bila gosposka dobra in je ravnala ž njimi lepo, človeško, morali so Boga hvaliti; ako pa gosposka ni imela kršanskega srca, tu se ubogi podložnik ni mogel braniti stiskam gospodarjevim; — še tolike ni imel svobode, da bi se bil za zmiraj preselil iz svoje občine, kajti tudi telo njegovo bilo je lastnina gospodarjeva (leibeigenschaft) kakor tudi njegovi otroci. Ubogi podložnik brez dovoljenja gosposke ni smel niti sina dati v šolo ali kakemu rokodelstvu, niti hčere omožiti komurkoli si bodi; pravi se celo, da v nekterih krajih je imel gospodar do hčere podložnikove neko pravico, ktera je popolno nasprotna nravni postavi.
Al ne samo ljudstvu po kmetih se je godilo tako žalostno v dobah podložnosti; čutil jo je tudi rokodelec, obrtnik in trgovec. S kupčijo in rokodelstvom so se pečali največ po mestih; mestjani so uživali sicer od začetka več svobode, kakor podložni po vaseh, vendar so od gosposke, kteri so nektera mesta bila podložna , tudi mestjani morali mnogo trpeti. V onih ne-svobodnih dobah so se izcimili cehi (rokodelske bratovščine), ktere so obrtništvu, rokodelstvu in kupčii neizmerno škodovale.
Tako žalostno je bilo v nekdanjih časih ne samo pri nas, temuč tudi v drugih deželah; ljudstvo ni imelo nobene svobode in nobenih pravic, temveč delati je moralo in krvav pot potiti, da so iz dela njegovega dobiček imeli in sladkosti uživali oni, kteri so ga tlačili.
Nepopisljivo veselje navdaja zdaj prijatelja ljudstva, ako se ozre po domovini in sosednih zemljah, pa vidi, da že nikjer več ni nekdanje podložnosti, da se ljudstvo že povsod razveseljuje osebne svobode, da je ne težijo več spone sužnosti, da so nehale stiske in nadloge , po kterih sta v starodavnih časih toliko hudega sjiusila obrtnik in rokodelec, največ pa kmetovavec. Ce tudi ljudstvo še zmiraj marsikaj teži in še mno-zega nismo dosegli, da bi se mogli veseliti zaželene , a ne razuzdane, svobode, vendar je neizmeren razloček med tem, kakor je zdaj, in tem, kar je bilo nekdaj. Očiten je velik napredek; neskončno mnogo se je pre-menilo v korist našemu ljudstvu.
Iz bivših podložnikov postali so svobodni ljudje, kteri po svoji volji delajo za se in za svojo rodovino; rokodelstvo in obrtnija niste več overiženi s cehovskimi napravami in tolikšnimi drugimi zaverami; kdorkoli čuti veselje do nju, lahko seji poprime in ji svobodno goji.
Ako pa prašamo: s čem, kadaj in kako se je zgodila tako koristna prememba? kdo — kdaj in kako je naše ljudstvo osvobodil? dobivamo na to odgovor, da se to ni zgodilo mahoma v enem hipu, temuč da se je to malo po malo, v počasnem napredovanji razvijalo, in da je pred vsem drugim k temu pripomogla omika (izobraženje), ktera se, čim dalje tem bolje razširja.
Omiko pa imenujemo razsvitljenje duha\ in požlah-njenje srca ljudskega. Kakor, ko solnce izhaja, v njegovem svitu spoznavamo okoli sebe vse reči v njih pravi podobi in bitnosti, kar nam popred v temni noči ni bilo mogoče, tako nas tudi omika pelja k spoznanju pravice, ktero so nam zakrivale starodavne zmote in vgnjezdeni predsodki.    S silo ,   zvijačo in zapeljeva-
njem zabredlo je ljudstvo v žalostne okoliščine; omika pa ga je osvobodila. Zato so tudi sovražniki svobode od nekdaj do danes mrzili se nad omiko, in jo kolikor le mogoče, zadrževali in zatirali. „Luč pod mernik staviti", da ljudstvo ostane neumno, to je bilo vsigdar geslo tacih dušnih tiranov, kajti videli so, da neumno ljudstvo uboga kakor neumna živina.
Po izobraženju je spoznalo ljudstvo, da je nespodobno , še cel6 grešno, da bi veliko množino ljudstva nekolika pšica držala v sužnosti; po omiki spoznalo je ljudstvo, da do svobode imajo enako pravico vsi ljudje.
Ko je spoznalo ljudstvo resnico , da mu je treba omike, jelo se je samo potegovati za njo, ker vedelo je, da po omiki dospe do svobode; ko se je pa resnica ta vkoreninila v ljudstvo, tem manjša je bila moč tla-čiteljev, — saj se niso imeli na kaj opirati, ker le ljudje, ki so tavali po temnotah, pomagali so tlačite-ljem, da so ljudstvo zdržavali v sužnosti in podložnosti. Ko se je pa zaslepljenim pomočnikom razjasnilo v možganih in so spoznali, da pomagaje tlačitelju škodujejo samim sebi, branili so se, služiti na škodo bližnjim svojim in na škodo lastno.
Ko so tako tlačitelji videli, da jim zmanjkuje moči, so klicali ljudstvo k sebi, in tako je Šlo to dalje in dalje, dokler niso slednjič podložni dospeli do svobode.
Iz vsega tega je tedaj jasno , da človeškemu rodu ni nič tako koristilo kakor omika. Ona je potrla verige sužnosti, — ona vničila nekrščanski razloček med gospodovavci in podložnimi, — ona je pomogla vsem do enake svobode, in gotovo le sama omika nam bode v pomoč, da še dosežemo, česar zahteva poštena svoboda. Ako nas kaj tlači, najpred moramo vedeti, v čem to leži, in potem, kakošnih pripomočkov je treba, da si pomagamo materialno in duševno  na  bolji stan.
Kdor hoče tedaj koristiti našemu ljudstvu in pomagati do veseiejše prihodnosti, skrbi naj posebno za to, da se v ljudstvu širi omika na vse strani. Ž njo si bode potem samo pomagalo.
Prevodil —k.