102
Silvin Sardenko: Pravijo . . .
lep. Jednako je s   človekom,  jednako  je z drugimi stvarmi.1
1 Samo najpopolnejšega bitja, t. j. Boga, bistvo je, da je neskončno lepo.
Zato nam je jasno, da lepote ni iskati v bistvu kakega predmeta, ne v njegovi notranjščini, temveč le v bistveni obliki.
(Dalje.)
P
ravijo
Skakal je kanarec s palčice na palčico, kopal se v kozarcu, pikal drobno malčico.
V oknu oče s pipo potrkaval je ob dlan; gledal, željno čakal . . . Vendar! — Čakal ni zaman:
I.
„Ej, kako konjičem grive v zraku vejejo . . Morebiti znajo: kam ponosni spejejo.
Na blazinah mehkih sama radost in mladost. Ali drug — naš Lovro, kje je tvoja veselost?!
Ej, tako h poroki ženinov ne vodimo; veš, tako pogrebci do gomile hodimo . . ."
In pomajal glavo, pipico zapalil je in s kanarcem v kletki malo se pošalil je . . .
II.
Harmonika poje v akordih
zdaj tihih, zdaj silnih, zdaj lahnih;
srce se pri srcu razvnema
v mazurkah in valčkih živahnih . .
Na tihem je v Lovrovi duši vzkipevala davna skrivnost: Naj dvignem med svate se prosta; in ti boš, in ti boš spet — prost! .
»Odloži harmoniko, godec! Pij z nami vred kapljico čisto na zdravje, na srečo vse družbe! Poj z nami vred pesemco tisto:
,Preljuba, zdaj zdrava ostani, podaj mi še enkrat roko . . ." Zarajalo petje je glasno, kot vsem bi veljalo v slovo .
In zatrepetala je drugu v nevestini roki desnica: Nevesti so lahno rdela, bledela so ženinu lica.
A svatom na radostnih ustnih umiral je glas zapored . . . ,Pa name nikar ne pozabi . . . In godec zasviral je spet. — -
III.
Druga nedelja po svatbi. — Mož je zadremal ob mizi; ženki pa v mislih je Lovro dremal nad srcem — preblizi:
Pravijo, da še kanarcu več ne postrežeš prijazno; kaj krat pri praznem kozarcu gleda skodelico prazno.
Kadar prihajaš po vasi znancem odzdraviti zabiš; sestro zamišljen si včasi z mojim imenom privabiš.
Kadar se očka ti smeje, daleč so tvoji smehljaji . Kakor ljubezen si preje, Lovro, še žalost zataji! .
Mož se je vzbudil. „Kaj tožno, ženka, ob stol se naslanjaš ! Čudne sem sanjal jaz sanje; ti pa jih morda še sanjaš ..."
Silvin Sardenko.