Osnove telesne vzgoje na Čehoslovaškem. Za šolsko leto 1932/33. Cehoslovaško ministrstvo prosvete je izdalo za šolsko leto 1932./33. nove osnove za pouk telovadbe. Telovadba je zelo važen predmet na vseh šolah, ker se tu razvija iM krepi telo sorazmerno z dušo. Zaradi tega naj se uvede na vseh šolah smotreni tekmovalni pouk. Ako vemo, da je Cehoslovaška zibelka telovadbe, bomo gotovo tudi mi z zadovoljstvom skušali usmeriti telovadni pouk po njenih načelih in bodo tudi vrstice o telovadbi koristile marsikateremu tovarišu. Telesna vzgoja naj se uravna po človeških potrebah tako, da bo ustrezala zdravstvenim, vzgojnim in praktičnim načelom. Potrebno je, da se človek razvija naravno, da bo telesni napor, ki deluje za lepoto telesa, naraven in da se ta napor ne išče v raznih neokretnih gibih in kretnjah, marveč napor naj bo vedno le normalen. Kje pa vidimo normalni človeški napor? Pri najnavadnejših gibih in kretnjah in pri normalnem delu izvršujejo najtežje in najnapornejše delo noge. Njihovo delo je sustentivno in lokomotivno. Noge so opora oziroma nosilci telesa in služijo za premikanje telesa. Zato imajo tudi največ in največje mišice (približno 65% vsega človeškega ga telesa). Roke izvršujejo napram nogam le detajlno delo preživljanja in branitve. Vendar pa izvršujemo z njimi razna dela, najsi bo to obrtna ali druga; z rokami mečemo, lovimo, nosimo, opiramo in branimo. Ako se razigrajo noge, razigra se potem tudi vse telo. Z nogami se premikajo vedno tudi trup in roke. Tako nastane vzvišena uporaba snovi, zvišani krvni obtok in potreba za izdatno dihanje. Neposredno delujejo pa tudi noge na prebavne in druge notranje organe. Gibi se izvršujejo navadno le napol avtomatično in ne utrudijo živccv; nasprotno lahko trdimo, da taki gibi zelo osvežilno in koristno delujejo na ves človeški živčni sestav. Prirodni gibi so torej za človeka, posebno pa za mladino neprecenljive važnosti. Taki naravni gibi se javljajo pri raznih igrah, raznoterostih, pri delu in pri skoraj vseh panogah sporta. Vaje na orodju, to je na drogu, bradli, krogih, konju, kozi in lestvah, ki zahtevajo, da telovadec visi ali pa, da se opira, niso naravne in zato mladini neprimerne. Pri teh vajah prenašamo težišče napora iz nog na roke. Taki gibi pa zahtevajo tudi fiksiranje notranjega okostja; namesto da bi podpirali oziroma sodelovali za notranje delovanje organov, delajo baš nasprotno, ker ovirajo delovanje notranjih organov. S takimi vajami dosežemo to, da se mišice krajšajo, sklepi pa utrjujejo, kar je seveda napačno. Tako vzgajamo prožnost — vendar tako prožnost, katere ne moremo v resničnem življenju uporabljati. Navadno so take vaje še celo škodljive praktičnr prožnosti, največ zaradi tega, ker utrjujejo siklepe mišicam v ramah. V šoli s takimi vajami izgubljamo dragocen čas, katerega bi lahko s koristjo uporabili v prid učencem. Ostale orodne vaje, plezanje, raznovrstni skoki na konju in na kozi, daljc skok v daljino, višino in skdk skozi vrzelj so za mladino primerne, ker zaposlujejo celo otrokovo telo naenkrat. Glavna naloga takih vaj naj bo premagovanje ovir in zaprek. Take vaje štejemo k naravnim vajam, saj jih dostikrat opazujemo v prosti naravi, kjer otroci plezajo v drevju, preskakujejo potoke in skačejo čez vrv. Take in podobne vaje uporabljajo tudi sportniki. Hribolazec n. pr. mora znati plezati tudi po vrvi, ako je drzen in hoče uživati krasote gora; lovec mora tudi mnogokrat preskočiti potok ali kako drugo zapreko, ako hoče, da bo lov uspešen. Najvažnejša in najkoristnejša stran tch vaj je, da se učenci priuče prožnosti in gibčnosti, kar se uporablja mnogokrat v vsakdanjem življenju. Ravno tako jc treba tudi prostc vaje prilagoditi resničnemu življcnju. Proste vaje je izbrtti in uivdiri tako, du bodo človeku koristile. Doslcj io jrenci vadili navadno le mrtvc gibe in položaje ter simbolične vaje in motive, katerh namcn je bil največkrat le dober utis na gledalca. Take vaje so se izvajale v strogem taktu ter so zahtevale od telovadcev mnofjo pozornosti. Zato so takc vaje utrudile telovadca in so izrabljale njcgove možgane. Namen prostih vaj pa je popolnoma drugačcn: prožiti trup, majati sklepe in popravljati škodo, ki sc jc izvršila z napačno držo telesa ter končno usposobiti telo za izvajanje sestavnih vaj obratnosti, katcre dostikrat vidimo pri lahki atlctiki in pri plavanju, je glavni namen prostih vaj. Zaradi tega so vaje, ki jih vadijo dancs učcnci v telovadnici, popolnoma napačne, ker ne ustrezajo niti poprej navcdeni koristni točki. Nove osnove je treba torej izvajati tako. da bo šolska mladina vadila v šoli lc takc vaje, ki se dostikrat javljajo v življcnju in katerc so učcncu potrebne. Za tako prirodno telovadbo naj se žrtvuje ravno toliko časa m skrbi, kakor doscuanjim umctniškim vajam. Prirodne vaje naj bodo torej glavni del telesne vzgoje mladine. Redovnc vajc pa naj bodo reducirane na najpotrebnejše; učenci naj jih razumejo in obvladajo le toliko, koiikor rabiju za vzgojo in red v šoli in telovadnici. Sestavljcne prostc vajc, vaje s palicami in kiji, s katerimi sc izvajajo niijrazličnejši <fibi in položaji, dalje razne skupine in simbolične slikc, ki se izvajajo točno v taktu, naj bodo iz šolskc telovadnice odpravljcnc. Tcžišče prostih vaj naj bodo lc proste vaje ii; niesta ir. na mestu. Kar se pa tiče metodc telovadnega pouka, naj se upoštcva le sledeče važno pravilo: V vsaki telovadnici naj se dela mnogo in različno (dosedaj pa je bilo skoraj ravno obratno namreč: malo pa natančno). Zato vadimo z nogami, s trupom in z rokami le take gibe, ki odgovarjajo starosti in telesnim potrebam učenca. Iz zdravstvenih ozirov naj se polaga največjo skrb in pažnjo vajam, pri katerih so angažvranc predvsem noge. Napačno je torej vaditi v eni učni uri dvakrat roke in saino cnkrat nouc, marveč ravno obratno: dvakrat noge in enkrat roke. Vadimo splošric vaje (vajc, s katerimi vadimo v splošnem vse tclesne mišicc) z vajami določcnih mišičnih -kupin. Zato naj bodo od prostih in od vseh drugih vaj popolnoma odstranjene tako zvanc metodične vrstc. Metoda naj izhaja od kolcktivne vzgojc, prehaja pa naj v polindividualno vzgojo pri tekmah in pri premagovanju zaprek. Tudi plavanje je važen del telovadbc. Učenci naj se tega sporta priuče že v prvih letih šolanja. Najlažc jih priučimo temu sportu, da jih večkrat peljemo k plitvi vodi, kjer se na najrazličnejše načine igrajo. Tako sc privadijo vodi, kjer lahko pozneje vadijo razne dihalne in utrjevalne vcžbe. Potem se šcle začne z vajami okončin in končno prcide k pravemu plavanju. Najenostavnejša in najlažja poučevalna forma plavanja je grabljcnje. Plavanje na prsih je najbolj komplicirano in zato najtežje. Znamenito mesto pri teh osnovah zavzemajo tudi igre, ki nc smejo manjkati pri nobeni telovadni uri. Doslej je bila ta važna panoga telovadbe odpravljena z desetminutno zabavo. Igre pa zavzemajo odličnejše mesto; tu ima učitelj priliko opazovati nadarjenost, iznajdljivost in temperament otrok, kar je velikc vzgojne važnosti pri spoznavanju orroških zmožnosti in psihe posameznikov. Naznačena osnova velja za dečke in za dcklice. Razne finese, ki pridejo v poštcv pri telovadbi deiklic, pa bodo izšle še s posebnimi določbami. Telesne vaje se izvajajo za zdravje, vesclje in osvežitev učencev. Šolski mladini nudimo dovolj izdatnega kretanja, zlasti lokomotivnega, ker pri kretanju počivajo živci. Zaradi tega izbirajmo za telovadni pouk zabavno, sintetično in za zdravje primerno snov. Z nenaravnimi, enostransko napornimi, analitičnimi orodnimi in prostimi vajami ne bomo nikdar dosegli zaželenih uspehov. Iz češčine: V. Kus.