„ČE SAM ŽE PRIŠO PREJK MAURJA, MOREM DOMAU PRITI’’ str. 8-9
31. LIKOVNA KOLONIJA MLADIH str. 10
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 6. Septembra 2001	Leto XI, št. 18
Monošter, 25. in 26. avgust
„ŽE DUGO SAM NEJ TAK VESELA BILA”
Ranč sam se pripravlam, ka napišem članek o srečanji porabskih Slovencov, gda je v našoj pisarni zacingo telefon. Zvali so nas Krpaška Jolanka (Mecsériné) iz Köcska, ka bi se prej eške gnauk radi zahvaliti, ka smo je pozvali na srečanje. Oni so prej že dugo nej tak veseli bili, kak ta dva dneva. Eške prej Zdaj djaučejo, če si nazaj mislijo...
Dosta veselje pa skunz smo vidli v soboto kaulek podneva, gda so po vrsti Prišli avtobusi iz Budapešte, Mosonmagyaróvára, Sombotela. Ništerni so prišli s svojimi avtomobile drugi z cugom. Stari padaši, steri so gnauk svejta vküper v šaulo, na repo ojdli, sodacke bili, pa so se že dugo lejt nej vidli, so se obimali i radüvali. Trgé bratke Terplange: Gusti je prišo iz Slovenije, kama je v petdesetij lejtaj mogo odskočiti, ka je slovenski školnik biu; Feri je notzopojdo cejlo Europo, ka je kamion vozo; Vendel se je par lejt nazaj iz Budimpešte znoso v ves Veresegyháza, ka ga prej spomina na njegvo rojstno ves, Verico.
Tri Kalmana sestre: Miri iz Sombotela, Jolanka iz Martonvására, Agika iz Budimpešte so spejvale kak slavčki, dobre vole je nigdar nej sfalilo. Zakonski par Fartek iz Hegyeshaloma: Fartek bači so bili vejndrik najstarejši med vsejmi, dapa nej se
njim je vnaužalo z nami vred pejški gortiti na Tromejo. Pa vörvlite, ka so nej med slejdnjimi bili, steri so po stmini gorprišli. Tak ka so si zaslüžili velki špricer, s sterim smo je pri kamni čakali.
Eni so preci od daleč Prišli. Gospaud Šlemmer iz Subotice v Srbiji, tak on domanjo rejč že malo mejša s srbskimi besedami. Agneš Jáger z Nemčije ma moža iz Slovenije, tak njej že baukše dé knjižna rejč kak gorenjesenčarska.
Ene je žlata čakala že prva kak so Prišli, z drugimi so Prišli sorodniki večer na ples, tretje so sprvodili drugi den na mešo...
Prišlo je kaulek 160 gostov,
z domanjimi vret nas je drugi den po kulturnom programi bilau kakšni 250.
Med gosti je bila državna Sekretarka Magdalena Tovornik tö, štera je na konferenci prvi den gučala o tom, ka Slovenija vej, ka so manjšine, stere živejo zvün njene granice, bogastvo. Zatok proba vse več naredti, pomagati, dapa svojo dužnost mora spunili Vogrski rosag tö, steri je podpiso vse europske manjšinske konvenrije. Za svojo materno rejč bi pa morali mi sami tö več včiniti, bole vöpunücati prilike v matičnoj državi, več mlajšov bi morali pošilati v jezikovne šaule pa študirati. Francek Mukič, vodja slovenskoga radiona, je püsto,
ka kokaut (petelin) spopejva trikrat, ka nas malo zbidi, nej ka bi nas zo manjšinski rakasti beteg, asimilacija.
O tom, kak ne smejmo zgibiti, tanjali vse tisto, ka smo erbali (jezik, rojstno krajino, če smo rejsan daleč od nje itt. ) je predgo v nedelo pri svetoj meši mladi župnik Ferenc Merkli. Na tau sveto mešo je prišo državni sekretar Csaba Hende, poslanec v madžarskom parlamenti Zsolt Németh, predsednik županijske skupščine Péter Markó tö. Te den je bila z nami slovenska veleposlanica v Budimpešti ga. Ida Močivnik. Na vse programaj je biu prisoten g. Zlatko Muršec, generalni konzul v Monoštri.
Večkrat v tej dvej dnevaj smo vidli (pri kulturnom programi najbole), ka bi dosti lidi vküper popejvalo z varaškom ali števanovskimi ljudskimi pevkami, zaplesalo s seničkimi folkloristi. (Plesati je zavolé bila prilika za tiste, steri so nej trno trüdili bili, pa so prišli na bal z ansamblom Slovenskogoriški kvintet. ) Mlajši s seničke šaule so tö flajsno špilali, so si zaslüžili velko ploskanje.
Ka sta pomenila ta dva dneva? Za vsikšoga drugo. Eni so bili veseli, ka so leko srečali stare padaše, padaškinje, so sé leko z njimi pogučavali, drugi so se tomi radüvali, ka so leko žlato poglednili, tretji tomi, ka so leko slovensko spejvali ali moliti...
Vüpamo, ka so takši tö bili, steri so si potijoma obečali, ka če so že svoje mlajše nej navčili materne rejči, te do bar začnili vnüke včiti. Tau so nam pa skurok vsi obečali, ka če mo drugo leto pa organizirali srečanje, gvüšno pridejo.
28. august je den Slovencov na Madžarskem, na te den se je narodil Avgust Pavel. Dvej organizaciji - Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava - sta se tak zgučali, ka ta kauti tauga datuma vsakšo leto organizirali Srečanje porabskih Slovencev.
M. Sukič
2
Ščuke v Somboteli
Slovensko drüštvo in slovenska samouprava v Somboteli sta za 24. avgust pozvala v
Sombotel skupino muzikantov in pevcev iz Slovenije, Pristavške ščuke. Zatok so si tau imé vöodebrali, ka so v njinom potoki nejdavnik eške plavale te ribe (csukák). Zvün fud so vse škeri sami naredli, aj pa doma najšli. Igrali so na žago s pilo, na podkev,
na plejatne škatüle, na ribaš in vsefelé takšne čüdne škeri. Skupina je ob 12. in 14. uri
imela nastop na Karnevali Savaria. Med publiko so nej bili samo člani slovenskoga drüštva, liki dosta lüdi ji je gledalo pa poslüšam, šteri so prišli na Karneval. Karneval Savaria so organizirali oprvim 1960-i lejtaj. Leta 2000-po 31 lejtaj - so obnauvili tau
prireditev. Na Glavnom trgi so meli senje, na odti pa so nastopali domanje in tihinske skupine. Iz Slovenije so nastopili cankovski tamburaši, „Odpisani”. Lani je trpo Karneval dva gni, soboto pa v nedelo. V gračenki frančiškanov so nutpokazati tabor in
živlenje Rimljanov, Avarov in Madžarov. Zvečer pa smo si leko poglednili zgodovinsko igro, zgodovino Varaša
Savaria od ustanovitve do kronanja svetoga Števana. Letos so organizirali Karneval Savaria za tri dni. Na Glavnom trgi so ranč tak meli senje pa nastop skupin, v več mejstaj v Varaši pa eške drüge programe: gledališke igre, lutkovne igre za otroke, kon-
certe. V gračenki firančiškanov smo letos leko spoznali živlenje tüdi srednjeveški vitezov (tovagok). Zgodovin-
ska igra se je nadaljevala od krala Andraša I. do smrti krala Matjaža. V Arheološkem vrti (Romkert) so odavati rimsko piti pa gesti-pa sužnje (rabszolga). (Nej za istino, samo za šalo! )
Sombotelski Slovenci smo po nastaupi meli srečanje s Ščukami v prostoraj društva, gde so nam tadale igrati. Ništerne pesmi smo vküper spejvali. Na kratko smo njim nutpokazali Sombotel, Karneval Savaria, slovensko drüštvo in samoupravo in prejkdali mali dar za Spomin na te den.
Slovensko drüštvo je te den -ob 115. obletnici rojstva -položilo venec na kip Avgusta Pavla, šteri stogi pred muzejem Savaria.
Pri uresničitvi programa sta nam pomagala Jami sklad za narodne in etnične manjšine na Madžarskem in Zveza Slovencev na Madžarskem, šterim se lepau zavalili!
Marija Kozar
Pristavške ščuke na Karneval Savaria, (foto: F. Mukič)
Z veseljem so igrati v drüštvi tö. (foto: Marija Kozar)
Športne) srečanje
Dolnji Senik-Čepinci
Letos je že 23 lejt, ka se je športno društvo z Dolenjoga Senika oprvin srečalo s športniki iz Čepinec. Edno leto mi demo v Čepince, drugo leto Čepinčari pridejo k nam. Stoj bi leko pravo, ka v tom že nega dosta veselja, vej pa telko lejt je tau že tak dugočasno. Po naši lüdaj je
nej tak. Vsakšo srečanje je nika nauvoga, nauvi igralci, nauvo Vodstvo, no pa staro pajdaštvo, ka je največ vrejdno. Pa kakšen je športnik? Če nase obleče dres pa vidi nika kraugloga, te več ne lade s seov. Tak je tau bilau 18. avgustuša v Čepinci, gda so najprvin mladi, te pa
starejši nogometaši, futbalisti igrali. Tau smo naprej vedli, ka so Čepinčari tak malo „čemerili” na nas, zatok ka smo je lani malo „vönaklati”. Zdaj so pa tak stiskavalo ka smo Seničarge mogli iz kombija iskati nikše žakle, gde mo gole nutklali, ka ji je bilau zavole. Mladi so špilali: Senik-Čepinci 4: 8, starejši pa Senik-Čepinci 3: 4. Te smo pa eške itak nej dokončali. Začnili smo vauže vlejčti pa te so naši bili krepši, če rejsan so njim Čepinčari tak malo püstiti tü. Edno ti-
sto pira so dobiti,
naj se prej na kleta malo pok-
repšajo.
Takšo šegau mamo, ka zvün igralcov se pelamo eden k dru-
gomi eške drugi tü, ti tam Zvün igrišča se deremo pa si prste grzemo, sploj pa če nam slabo dé. Etak je letos iz Senika vsevküp 40 lüdi bilau v Čepinci. Organizirala ji je slovenska samouprava, njeni predsednik je Laci Bajzek, ekipo je pa pripravo Jožef Grebenar.
Lepau so nas sprejeli predsednik drüštva Zvonko Lainšček, podpredsednik Ludvik Časar, naš stari spoznance Vendel Gašpar, dobro so nam küjale ženske, na igrišči pa naša stara spoznala Joži Kalamar pa Mirko. Od vejga Baug kakši vzrokov volo smo zmantrani Prišli domau, dapa že na drugo leto mislimo.
Tau nam napameti odi, kak vönaprašimo Čepinčare, no pa tau tü, kak mo mogauči vse tau naprej sprajti, ka smo tam od nji dobiti. Dobro rano, lepo igro, dobra padaštvo pa prijaznost, no pa dobra vremen. Vsem nasvidenje k leta, če mo zdravi pa mo živeti.
I. Barber
Naš stari pajdaš Joži Kalamar z Gaborom Lazarom.
(Foto: I. Barber)
Dobili smo 12 golov, dapa zatok smo nej trno žalostni bili.
(Foto: I. Barber)
Porabje, 6. Septembra 2001
3
Papiri pripovejdajo
Farbanje cerkve na Gorenjom Siniki
Cerkev na Gorenjom Siniki so povekšali 1938. leta. Znautra pofarbati so več nej mogli, ka je bojna bila. V nedelo, 29. decembra 1963, so gospaud plebanoš Janoš Kühar s predganco prosili lüstvo, naj vküpdajo penaze. Za 25. oblejtnico zidanja cerkve bi go radi od znautra tö vöpofarbali. Do 1. augustuša 1965 so lidgé vküpdali 40. 000 forintov. Pet lüdi je dalo po 1000 forintov, iz So-
prona so poslali 900 forintov, trgé so dali po 500 forintov, dva po 400, pet po 300, dva po 250. Tridvajsti lüdi je dalo po 200 forintov, 157 pa po 100 forintov. Iz stau menje forintov je vküpprišlo 9000 forintov.
Načrte (terv) za pofarbanje je naredo György Leszkovszky, cerkev pa vöpofarbo slikar Imre Gyermely iz vesi Gyulafirátót (gnes sé cü Veszprémi sliši). 1966. -67. leta je freske na plafoni in oltari pofarbo slikar István Takács iz Mezőkövesda. István Takács je biu Madžar, od daleč je prišo k nam, de-
pa njegova držina je ranč takšo živlenje mejla kak živlenje naši držin v Porabji. Naraudo se je v pavarskoj držini, v šteroj je bilau sedem mlajšov. Oča je trikrat odišo v Merko. Mati je ojdla na repo, sledik je „palejr” gratala. Kak ka ženska bila. István Takács je na Madžarskem pofarbo več kak dvejstau cerkvi. Tak v Varaši Eger, v Váci, v Máriaremete. Pa v Somboteli, v püšpekovo j cerkvi glavni oltar in ednoga od stranskoga oltara.
Cerkev na Gorenjom Siniki so povekšali v leti evharističnoga kongresa (1938), zatok so na plafoni namalani kejpi v zvezi z evharistijo: 	slejdnja
večerdja, Kánaánska svadba, prvo prečiščavanje, procejsija na Tejlovo. Med temi kejpi so pa namalati štirge slovanski svetniki: Ciril in Metod, pa Mohor in Fortunat. Na
glavnom oltari je namalana Jezošova smrt.
Marija Kozar
Sv. Ciril
Sv. Metod
Ka misli te?
V 16. številki smo leko šteli, ka se je ednoj ženski Marija skazala. Tü v Porabji
smo od tašoga eške nej čüli. Najgari (radovedni) smo bili, ka povej k tauma lüstvo, dá valati ali nej.
Ščednjarska Rejza z Verice: »Stejla sam dja tö od tauga, ka se je Marija skazala. V dosti mejstaj se je že skazala, zaka bi se pa tü pri nas nej mogla skazati. Čüde so vsigdar bile pa baudajo tö. Človek dostakrat šte, ka po svejti gnauk tü, gnauk tam se Marija skaže. Pa če kakšne žalenje ma, te tau tapuvej. Gde se večkrat skaže, tam te že romarski kraj gra-
ta s tistoga. Leko ka ta ženska, steroj se je skazala Marija, se od tauga boji, neške ka bi njena ves romarski kraj gratala. Dja ji vördjam, ka se ji je Marija skazala. «
Rudi Nyírő iz Števanovec: »Dja ji vördjam. Zato, ka bi tašo samo tak nej vönajšla. Nej je zato vönaj-
šli ka bi se valila, vej pa eške njeno menje ne vejmo. Zato ji tö vördjam, ka se je z menov Zdaj nej davnik tö tika zgaudilo. Do tejga mau sam dja v tašo nika nej vördjo. Dapa Zdaj že ovak mislim. Gnauk zazranka se je tau z menov zgaudilo. Dapa ne povejm ta, ka je bilau. Za-
to ka bi se lüstvo smejalo. Tau pa meti nej trbej. Istino ma tista žena, ka je menje nej vöovadite. Kak nauro lüstvo djeste, samo bi se špotalo. Dapa dja ji vördjam. «
Šolin Vendel iz Števanovec: »Kak staro lüstvo gori, nika mora biti, ovak bi svejt nej stau. Dapa dostakrat je zato nej vse tak, kak lüstvo gori. Eden nika povej, drügi te nika vcuj deje pa tretji tö, na slejdnje pa te že cejlak drügo vöpride. Dostakrat je človek tak, ka misli, ka je kaj vido, dapa nej, samo sam sebe pustraši. S tejm tö skrb trbej meti, prvin naj se potjisi, ka je vido pa samo po tistim povej, ka se je kaj skazalo ali nej. Zdaj že več čüd djeste, kak prvin bilau. Zato ka so prvin nej dopistili lüdam od tauga gočati. Te je drügi svejt bijo. Od edne Čüde človek zato stalno ne vej prajti, ka istino ali nej. Zato ka z drügoga sveta eške niške nej nazaj prišo. Dja tau pravim, ka zato nika mora biti, dapa vse zato nej tak, kak pravijo. «
K. H.
Če bi ge bio paznik narave...
... bi mi etoga reda sploj lagvo šlau. V tauj leti je do konca žetve vse vreda šlau. Malo süče, malo deža pa je zatok vse živelo, raslo, zrejlilo. Gda so pa lüdje žetvo obredili pa so znauvič orali za repo, se je ešče nej vidlo, ka buma ta repa de sploj v nevauli. Zdaj že več kednov nega deža pa nanjivaj - gde eške tüj pa tam lüdje majo pauv - je vse süjo. Aj Baug da, ka gda te té misli šteli, te de že vse vreda.
Tau je tak, ka nam lüdam niške ne nagudi. Kak tau de? Nakak sploj malo cajta ma, rad bi kaj venej napravo. Zvečer poslüša radio, gleda televizijo, ka de na zranjek gučo, kakšo vremen de. Pa te odvisno od toga, sto je tau. Če je Vören človek, te Boga moli, naj zranja dünok nede dež, vej pa drugi den že leko. Samo ka je na drugi den pa kak-
ša prireditev, stero po šegi Zdaj že večkrat venej držijo. Pa se začne vse znauvič. Zdaj tisti moli, steri prireditev drži. Samo te den naj bau lejpi. Pa de eške tisti tü Boga molo za lejpi cajt, steri je dosta v svojoj živlenji ja nej molo. Pa te pride na red naš paver, pa pravi, ka je tau Zdaj že nej za trpeti, dež, dež trbej. Vse vöposeno
Takšo se tü zgodi, ka povejmo, v Varaši so dobili lejpi dež, takšoga, ka so se skurok zalejali, na Gorenjom Seniki pa edno kaplo nej. Te smo pa tak malo čemerni, nevoščeni pa zbantivalo Tüj nede, gde bi najbole trbelo!? Nega pravice na svejti!
Čüjemo pa, ka je po taum velkom svejti kelko pakelko lüdi zatičala velka voda, mnogo lüdam vzela domove. Pa za toga volo nam nej trbej daleč
titi, na Vogrskom je tü strašno bilau po nistarni krajinaj. Dosta lidi eške gnes nema svojga doma pa buma že nede daleč, gda mraz pride. Dosta lüdi spitava, Zakoj je tau etak napravleno.
Pravijo, ka je prej tau prvanej bilau. Po mojom je inda svejta tau ranč tak šlau, samo ka smo te nej vedli od cejloga svejta. Na gnes z novin, televizije eške tisti den zvejmo, gdekoli se je kaj zgodilo. Modemi svejt živemo, vse »dosegnemo«. Edno zatok nej. Ne moremo zapovejdati naravi. Ne moremo si dež ali ranč sončevne dneve zapovedati. Tau je nej nam zavüpano. Eške dobro, ka nej. Vej bi pa te nigdar nej üšo dež ali bi pa nigdar nej sijalo sonce zatok, ka smo mi lüdje že takši. Nika se nam ne vidi.
I. Barber
Porabje, 6. septembra 2001
4

Prišli so prišli...

25. avgustuša so prihajali Porabski Slovenci z vseli krajov v Monošter v Slovenski dom.
V restavraciji Lipa so je pozdravili gostitelji, predsednika Martin Ropoš in Jože Hirnök.
Na konferenci smo se pogučavali o tom, ka bau z nami, Slovenci na Vogrskom.
Gor na tromejo smo šli s slovenske strani. Istina, ka je malo strna paut bila, dapa zatok smo vsi gorprišli.
Friški luft nas je lačnoga pa žednoga naredo, zatok smo se veselili domanjim pogačam, s sterimi so nas čakali člani turističnoga drüštva Tromejnik s Trdkove.
Gde je pa ta tretji fudaš? Pomaleg začne vküpstanjüvati ,, pevski zbor ".
Brezi spejvanja nega srečanja.
Večer na bali je špilo ansambel
Slovenskogoriški kvintet. Es smo zatok več lidi čakali.
V nedelo je bila pri svetoj meši varaško cerkev puna, dosti lidi je prišlo z Varaša, Slovenske vesi, Sakalauvec.
Mešani pevski zbor A. Pavel je trno lepou spejvo.
Porabje, 6. Septembra 2001
5
Ka nam je lagvo spadnilo?
Slovenska zveza pa Državna slovenska samouprava sta že od drügin organizirale srečanje Porabski Slovencev. Cilj tej srečanj je, naj se Slovenci, steri živejo daleč od svojoga rojstnoga kraja, leko srečajo s svojimi starimi znanci, s svojo žlatov, naj se vtjüper leko nazaj spominajo na svoja lejpa porabska lejta, naj se mimo leko pogučavajo v svojom maternom geziki, naj spoznajo, kak držimo gora kulturo, vrejdnost, katoličansko vero, naj zvejo, vidijo, kak Živemo mi, steri se držimo v našoj lejpoj maloj domovini, v Porabji. 1997. leta smo meli samo Državno srečanje, pozvali smo samo tiste Slovence, steri živejo zvöjn Porabjana Vogrskom, letošnjo srečanje pa iz vsej rosagov, kak sam že pisala o tejm. Normalno, ka smo brigo tü vekšo meli. Z veseljem smo se pripravlali pa mo se pripravlali po tejm tü. Zatok, ka od toga baugšoga nejga, gda se lüstvo tak slo-baud vzeme od nas, ka je lejpiva dva dneva preživalo pri nas pa naj nji ne pozabimo pozvati drgauč. Baug vari, tau se nikdar nede zgodilo, ka bi ranč na nji pozabili, steri so nam tau velko poštanje pokazali.
Na letošnjo srečanje smo razposlali obvestila na 240 atrejse, nazaj so se zglasili z 86 atrejsov, tau je bilau 183 lidi. Zvöjn toga smo pozvali več gostov, člane predsedstva organizatorom medije. Na prvi den smo računati na 220, na drüdji den pa s kulturnimi skupinami vred na 300 lidi. Normalno, ka smo vse za telko lidi pripravlati. Naš namen je biu, naj vse več informacij dobijo, vse naprej vejo pa malo brig pa cerige majo zavolo srečanja tüj v Porabji, steri se dajo pozvati. Gda smo razposlati vabila, pozvanje smo v dvaujom geziki vcuj napisati vse informacije, ka je potrejbno vedeti. Zvöjn toga so skaus v stiki biti z lidami Irena Pavlič, predsed-
nica Drüštva Slovencov v Budimpešti, Marija Kozar, predsednica Slovenske samouprave v Somboteli, pa Djurec Šutič, predsednik Slovenske samouprave v Mosonmagyaróvári. Z njimi
smo štja zadjni den pred srečanjom prejkpoglednili tišto, vej so pa na avtobusaj oni sprevajati lüstvo do Varaša. Zadjni keden je prejk nji več lidi dolapravlo, kane more pridti. Njim se trno lepau zahvalimo, ka so tau na Skrbi meti. Normalno se tau tak dela, če kaj vcuj pride človeki. Steri so biti na tištaj, za tiste smo naraučili posebne avtobuse iz Mosonmagyaróvára, z Budimpešte, s Sombotela, tüj v Varaše pa za tiste, steri so se z drügi krajom rosagov zglasili pa za domanje pozvane goste. Etak se je štiri avtobusov napautilo na Tromejo. Samo, gda smo se že vsi na avtobuse skvatejrati, na našom varaškom nas je tak malo bilau, ka bi štja plesati meti plac. Te se je vrag vöskazo! Kak se je tau leko Zgodilo? Na teltja ne vejmo računati ati telko višašnji pejnaz mamo, bi stoj leko pito. Sploj nej! Tau je pauleg toga bilau, ka so se nisterni samo zglasili na srečanje, pridti so pa pozabiti. Mi tü na taum svejti Živemo, vejmo, ka gdekoli vsakšoma leko kaj
vcuj pride pa ne more titi ta, kam je pozvan. Depa človeško poštanje tak želi od nas, ka, če döjn ne moremo titi, gde računajo na nas, te njim tau vse prvin na znanje damo, zatok ka vejmo, ka se nekak nalatjöjva pauleg nas. Gnes, gda skur vsakši ma telefon, tau sploj ne more biti problem. Če se njim je vnaužalo nas gora pozvati, Zakoj so tau nej mogli prajti predsednikom drüštev ati samouprav. Problem Vidim samo v tejm, ka so tej lidgé štja za telko nej poštöjvati naše dvej organizacije, ka bi nazaj prajti. Delo je štja itak najmenje tisto se pozabi, depa zamanska ceringe tista se ne pozabi, litji plača. Povejmo, s Pešte bi za 41 lidi dojšlo zapovedati normalen avtobus, nej pa za 55 lidij velki avtobus, steri 280 forintov ma za kilometrino. No, s tejm ne pravim tau, ka so samo s Pešte nej Prišli vsi, z Mosonmagyaróvára je tü prejk deset lidi (dvej držini) menje prišlo pa ranč tak z drüdji krajov. Kaulek 3040 lidi vtjüper je že dosta. Naletja pravi stoj, vej pa gda smo vidli, ka je dosta menja lidi, Zakoj smo nej staupiti. Tau je ležej prajti, kak tanaprajti, nej zatok, ka smo nej steli, titji zatok, ka se že nej dalo. Vsakši dobra vej, ka za eno držino trbej naprej zbrodili pa kreda djasti tak gesti, kak mesto, nej pa za prejk 200 lidi. Pauleg bala smo za prejk 500 lidi dati s slovenčarskimi futbatisti vtjüp zvoziti Stole, stotice od Gorenjoga Senika do Rönöka. Velki šator smo dati gorpostavili za velko ceringo. Depa vujsniti smo se kak Talajnin pes. Dojšlo bi polonja. Zatau
smo se tü brigati, sto kak pride po večergi do daumi ati hotela, gde prespi, kak leko pride nazaj na bal pa kak domau z bala. Na tau smo računati, ka več tidij že od tröjdnosti ne pride nazaj od tej, steri so od daleč. Tau se raz-
mej. Depa na tau smo nej računati, ka domanji Slovenci na teltja ne pridejo na poštni slovenski bal, gde bi se leko srečati s starimi znanci tü. Slovenska ves je redno vö rutjivalá, s Sakalauvec so tü pauradno biti, z varaša so zatok tü Prišli, ati z drügi vasnic bi vsevküper na dvej rokaj leko preštejla lidi. Domanji lidi je vsevküper prišlo kaulek 100. Tau je Zdaj za naše organizacije rejsan Sramota bila. Pitanje, gde so
biti..gde je bila ves..., ati
tisti, steri tak radi odijo na fašenski slovenski ples. Bila je Sobota, ansambel je biu iz Slovenije pa leko povejn, ka dober, propagando smo tü naprajti, vstopnina je samo 500 forintov bila. Ka je te držalo nazaj mlado pa sredno generacijo? Velko pitanje mi ostane. Etak je vnoči velki bus pá skur prazen leko brlancko prauti Gorenjomi Seniki. Na drügi den smo tü na več domanji lidi računati, ka pridejo na sveto mešo. V Števanovci te den nej bila meša, ka so varaški gospaud pomagati slöjžiti dvojezično mešo našomi slovenskomi gospaudi Ferini Merktini. Zatau sta bila dva avtobusa vöpostavleniva za števanovsko, andovsko pa veričko lüstvo. Eške dobra,
ka je Eržika Šoš na Skrbi mejla te buse tü, etak je enoga nazaj poslala, ka se je štja eden vcejlak nej napuno. Avtobus je pelo šenki ta pa nazaj. Gospaud so vönjati pri meši v Števanovci, mi smo pa vöspisali po vse tri
Porabje, 6. Septembra 2001
vasaj v našom domanjom geziki. Na žalost je s Senika tü malo lidi prišlo s posabnim busom. Hvala Baugi je zatok varaška velka cirkev puna bila z verniki. Tau vejm, ka je leko žau Vsejm, steri so pri tau meši nej biti. Gospaud Merkli so takšo dvojezično mešo slöjžiti, ka je lüstvo - tak Slovenci kak Vaugri - z velkim zadovolstvom šlau z meše pa se je samo o tejm pogučavalo.
Tü se moram zahvaliti lidam, steri so nase vzeti brigo, ka do sprevajati lidi na avtobusaj. Vsi so meti velko brigo, zatau so vrejdni, ka se njim eške gnauk po menji zahvalimo. Tau so: Elizabeta Šoš, Irena Štere, Vera Gašpar, Eva Lazar, Laci Brašič (z Óvara), Irena Barber, Laci Bajzek pa Magdalena Bartakovič.
Na konci bi telko prajla, vejm, ka se pauleg mojoga pisanja dosta lidi užali, nisterni do čemeriti tü name. Če te mi dati valati ati nej, moj namen je, naj se takšne stvari ne zgodijo več, nej z nami pa nej z drügimi organizacijami.
Vsejm tistim, tak domačini kak gostom, steri ste pa Prišli na sterikoti naš program, se s srca lepau zahvalimo.
K. Fodor
6
OD
SLOVENIJE...
39. mednarodni kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni
Mednarodni kmetijsko-živilski sejem, najpomembnejši dogodek na področju kmetijstva in živilstva v Sloveniji - potekal je od 25. avgusta do 2. septembra - so prvič v njegovi zgodovini odprli z grenkim priokusom, saj se ga rejci goveda, svinj in drobnice niso udeležili. Direktor prireditelja, Pomurskega sejma, Janez Erjavec je povedal, da se je to zgodilo iz "nam nerazumljivih razlogov in upamo lahko, da tak način reševanja problemov ne bo praksa nosilcev slovenskega kmetijstva na poti v Evropo". Po besedah kmetijskega ministra Francija Buta je "reforma slovenskega kmetijstva in živilsko-predelovalne industrije, kljub težavam, ki jo spremljajo, na dobri poti, zato se njeno uresničevanje in izvajanje ne smeta zaustaviti. To bi bila usodna in nepopravljiva napaka. " Predsednik državnega zbora Borut Pahor, ki je sejem odprl, pa je med drugim povedal, da bo slovensko kmetijstvo verjetno delilo usodo drugih držav kandidatk za vstop v EU in bo "do neke mere talec razmer v skupni kmetijski politiki. Toda prav zaradi nakopičenih težav in strukturne krize kmetijstva ne smemo pustiti na cedilu". Odprtja so se ob številnih domačih gostih udeležili tudi predstavniki tujih veleposlaništev v Sloveniji in kmetijskih ministrstev iz Češke, Hrvaške, Izraela, Litve, Hrvaške in Republike Srbske.
Kljub bojkotu rejcev so čast razstav reševali razstavljala konj, posebej Lipica, kozjerejci, perutninarji, kunčjerejci in rejci malih živali. Rdeča nit strokovnih posvetovanj sta bila slovensko priključevanje EU in sonaravno kmetovanje. Na sejmu je bilo več kot petdeset predavanj, predstavitev, okroglih miz in srečanj, podelili so nagrade z ocenjevanj mleka in mlečnih izdelkov, mesa in mesnih izdelkov ter vina, vsi so po generalni oceni visoke kakovosti in boljši kot v drugih državah, kar so potrdili tudi mednarodni ocenjevalci.
Letos se je na gomjeradgonskem sejmišču na 52. 000 kvadratnih metrih površin predstavilo 1400 razstavljavcev iz 24 držav.
Na „repo” so me tü nej püstiti, ge sam pa odskočila...
Na srečanji porabskih Slovencev smo se s takšimi našim Slovenci srečali, stere smo do tejga mau nigdar nej ali pa bola na rejdki vidli. Ge sam ranč tak zopojdla z edno žensko, stera gnes na Črejpniki žive, rodjena je na Gorenjom Seniki. Gda je sprejem biu v Lipi, je staupila k meni pa me je prosila, naj go kak najbola brš gor poiškem, ona ma za novine Porabje nika. Če stoj tak lepou zove človeka, je nej mogauče odpovedli-ti. Gda sam si vsedla v njenoj lepoj hiši pa sva si malo pripovejdale, je naprejprišlo, ka se je Mici Sukič-Tot 1999. leta v našom koledari Sama predstavila, nika od sebe že pisala. Te smo zvedli, ka je kak dejte očo v bojni, mater med bojnov zgibila. 10 lejt stara je bila, gda je stare stariše tü zgübila, pa go je te njena tetica gor ranila.
„Brez starišov je trno žmetno bilau, ” pravijo Miri. „Očina sestra so me vzeli, gda sam 10 lejt stara bila pa sam ge mogla obredili od tistoga mau pri rami vse, ka je drugi nej sto delati. Nejso mi küpili gvanta, te tü nej, gda sam že dekla bila. Nikam so me nej püstiti. Ge sam pa vidla, ka dekle v vesi, stere na „repo”, sezonsko delo odijo, so si lepe obleke küpile, so po balaj ojdle. Pa te so me te moje dobre padaškinje - gda sam 20 lejt stara bila - nut sprajle na repo. Samo ka so tau doma nej püstiti meni. Ge sam se pa vnoči vküp spakivala - dosta mi je nej trbelo pauvati, ka sam nej mejla - pa sam na gankine dvere vövujšla pa hajde v ves.
Zazrankoma rano so že te druge tü prišle, pa gda bi že šli, je moja „mama”, tetica z biciklinom za menov priletejla, zatok ka so me zazrankoma nej najšli v posteli. Tam je takšo rabuko zagnala, ka sam mislila, ka de vse vküp letelo. Depa ge sam nej domau üšla. Geseni, gda sam 6 mejtarov sildje pripelala domau pa sam se malo gor oblekla, te so več nej tak
čemeriti biti pa so mi več nej braniti na repo titi. Edno nevolo sam zatok naprajla. Tisto prvo leto sam si na marofi doj dala zrezati kite. Za toga volo so me tak za vlase zvlačiti, ka so mi te kratke vlasé skurok vse vöposkübiti. ”
• Gnes živeš na Črejpniki. Kak si es prišla?
»1960. leta sam najoprvin bila na repi, na drugo leto sam v Baranji bila na repi. Na cugi sam spoznala ednoga železničara, s sterim sva začnila vküp ojdti. Doma so mi ga nej sploj, depa zatok
braniti. Tak so prajti, ka pa ge škem s tejm süjim pojbom, vej ga pa prej vöter poudne pa ga odnese. Depa müva sva se vse bole vküp spoznala tak, ka sva se za edno leto oženila pa sam odišla z Gorenjoga Senika. Nigdar ne pozabim, gda sva že sploj vküp ojdla, sam ga zatok gnauk fejst nut napelala. Na velko soboto je prišo k nam, mene pa nin nej. Ge sam z našimi pojbami k ognji üšla pa sam cejlo nauč tam z mladimi plesala, on je pa nej vedo, gde sam. Ka je nej vedo, mogo je domau titi. Te sva malo v svaji bila, depa vse je vred prišlo. Moja tetica pa svak sta v mojom rami bila, ram sam ge erbala od starišov. Grünta je tü bilau, etak sam pa tau skurok vse odala pa s pejnazami smo 1965. leta na Črejpniki gor zozidati svoj ram. Zdaj mam svojo lejpo držino, do-
broga moža, pet mlajšov pa vnuke. Žalostno je tau, ka z nikim ne morem gučati slovenski. Deco sam nej navčila. Večkrat napravim tak, ka Včasin-včasin kaj komandiram pa me ne poslüšejo, te njim pa pravim slovenski. Kak me te gledajo, je smejšno, depa včasin znajo, ka mije zavrelo.
Kak so me tüj sprejeli tistoga reda? Mam lagve spomine tü. Če rejsan tak na hejc, depa kelkokrat sam čüla -nej v držini - ka prej ti Micka, ti si samo Zazrankoma do 9. vöre čedna. Večkrat so
se caunati za toga volo tü, ka sam tistoga reda eške nej tak dobra znala vogrski. Gnes je pa zatok tak, ka skurok so mi nevoščeni. Gda leko ta pa es dem, povejmo kak Zdaj na tau srečanje, mi pravijo, kak je meni dobra, ka Znam dva jezika pa leko po takšij prireditvaj Odim. Pa te Zdaj vöponücam prili-
ko pa se zavalim vsem tistem, ki so se trüdili za tau, pa omogaučiti tau lejpo srečanje. Rada bi bila na bali tü, trno rada mam muziko, samo ka plesati ne morem, etak sam pa bola sé vkraj držala. ”
•	Vidim Miri, ka skauz edna knjige stiskavaš pa baur žaš. Tau so knjige, stere so nej dugo od Marije Kozar vödali pa v njim piše od Gorenjoga Senika.
»Te knjige mi je eden moj sin za darilo küpo, ka so prej tau od moje rojstne vesi knjige pa naj se radüjem. Rejsan sam rada bila tejm knjigam, depa samo te sam se po pravom radüvala, gda sam dva kejpa najšla v njij od mojga očo pa od matere. Po pravom sam ednoga nej poznala, Zdaj je leko tüj v knjigaj poglednam, svojim, našim pokažem. ”
•	Že je tak 40 lejt, ka si odišla s Senika. Kaj tebe znamenüje gnes Senik, ka ti znamenüje materni gezik?
»Na Seniki živeti več ne morem, držina mi je tüj, moja Usoda me je es prinesla. Kak sam pa že povedla, človek ne more pozabiti svojo rojstno ves, svoj jezik, če rejsan na gnes že žmetno gučim slovenski, zatok ka nejmam priliko si z nikim nej gučati. Srečati pa moje „indašnje” padaškinje, mi je vse. Od nji mi vse napamet pride pa etakšoga reda na lagvo ne mistim. Lepo je bilau na Seniki, te smo biti mladi. ”
I. Barber
Miri Sukič-Tot s Črejpnika. (Foto: I. Barber)
Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 13. 00 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v četrtek, 15. septembra 2001. Ponovitev v soboto, 15. septembra, ob 11. 05, na 2. programu.
Porabje, 6. septembra 2001
7
„Te pa za edno leto, če nam Baug dopisti... ”
Fartek Károlyné po domanjo Pekina Rejzek so na srečanje Prišli iz Hegyeshaloma. Z njimi sam se pogučavala na Gorenjom Seniki v njinoj rojstnoj vesi v soboto večer.
-	Kak tau, ka ste se tak zbrodili, ka pridete na tau srečanje?
Jaj, tak celau sam rada, ka so nas pozvali. Tau je moja rojstna ves pa gnes sam tašo priliko mejla, zato sam se tak zbrodila, ka eške gnauk mo don leko vüdla mojo rojstno ves, Gorenji Senik. ”
-	Gda ste doj z avtobusa staupili, venak so že s Sombotela pa s Pešto tö busi prišli. Zato ste spoznali tiste Gorenjisinčare, s šteremi ste lekar vküper v šaulo ojdli ali pa je bilau taše, ka ste mogli broditi, ka Jaj, taše spoznani mi gé, depa don ne vejm, ka što tau more biti?
„Tašo je tö bilau! Rejsan smo se tam v Lipi srečali s tistimi, steri so z drugi busi Prišli. Te gnauk sam samo napamet vzela, ka
več kauli mena stogijo pa me te lovi, tisti lovi. Bilau, ka sam en cajt mogla broditi, ka Sto pa je tau gé, depa človek zato gor prišo. ”
-	Zato je duga paut od Hegyeshaloma na Gorenji Senik. Kak čütite, vrejdno je bilau na tau dugo paut titi?
„A, vrejdno bilau! Tam v Slovenskom domi je vse lejpo bilau pa dobro smo se čütili. Zdaj vačer sam pa tü pri sestri pa tau ma tü fejs veseli. Tau mi nikdar nede žau, ka sam prišla na tau srečanje. ”
-Kak brodite, zato bi večkrat trbölo tašo srečanje naredti, ka sé vsi porabski Slovenci nagnauk srečajo?
„Tak so nam obečali, ka zdaj potontoga tak škejo, ka vsikšo leto gnauk bi radi meli tašo srečanje, če bau prilika za tau. ”
-	Soboto je od slovenskoga doma autobus üšo na Tromejo. Vi ste tö ojdli?
„Nej, ge sam že stara zatau, ka tam daleč trbej titi pa tau več nej zame gé. Ge sam dačas pri
sestri ostala pa tü smo se malo pogučavali. ”
-	Vačer pa eške veselica bila. Kak čütite, ta te malo šli, pa malo kaulevrat poglednete, ka se tam godi?
„A, tau več nej! Za nas več nej ge taši bal, naj se mladi Veselijo. Ge sam bola pri svojoj rodbini gé pa nas tau tö veseli. Istina, ka bi rada vüdla, depa na žalost stari smo gratali. ”
-	V nedelo te že mogli tanazaj titi, depa eške eden lejpi denje pred vami Sveta meša bau v Varaši, potistom pa kulturni programi v gledališči, depa potistom de pa trbölo nazaj domau, v Hegyeshalom titi, gde je zdaj že vaš dom. Zato fali vam prvi dom, Gorenji Senik, ali ste pa tak tö zadovolni, če na leto gnauk-dvakrat leko pridete?
»Na žalost, morem zadovolna biti. Prva ipa sam zato Večkrat leko prišla, depa Zdaj več nej, ka čleki lejta tadejo pa več néde tak. Jaj, dostakrat brodim na dom pa včasik se mi tak tauži
po domi. Zdaj nej davnik je sestra malo tö bila pri meni, Zdaj smo pa mi malo prišli pa Zdaj venak malo tapozabi. Te pa za edno leto, če nam Baug dopisti, se pá leko Srečamo. ”
-	Zaka ste si nej tak zbrodili, ka na eden keden ostanete na Gorenjom Seniki pa te bi vse sestre pa žlato leko gorpoiskali. Nej bi baukše bilau?
»Dje kajpa nej! Baukše bi bilau, depa čleka domau, li domau vleče. Človek nikdar ne vej, ka se doma kaj zgodi. Istina, ka te se tö leko zgodi, če je stoj doma, depa te je človek don doma biu. ”
-	Obečali so vam, ka kleti pa bau srečanje porabskih Slovencov, te pa s tašim velkim veseljom pridete kak zdaj? Jaj, če mi Baug dopisti, te bi zato pá rada prišla, depa ne vejm, ka sam že stara gé pa što vej, če mo eške gnauk leko vüdla rojstno ves, depa preveč bi rada, preveč. ”
Monika Dravec
Vaške igre na Gorenjom Seniki
Pomaleg že večletna tradicija baude, ka Slovenska samouprava na Gorenjom Seniki kaulek 20. avgusta, svetka sv. Števana krala, v vesi vküp
pobere civilne organizacije pa organizira vaške igre. Letos so se tauj prireditvi pridrüžili gasilci, folklorna skupina, pevski zbor, športniki pa ekipa (csapat) Cifer krčme.
19. avgusta popodneva v 3. vöri so začnili tekmovanje (verseny) pa je držalo 3 vöre dugo. Ekipam se je trbelo
dobra vküp pobrati, ka so organizatori dostafele pa ranč nej leke špile vönajšli. Na čas je trbelo goščice lüpati, kukarco lüščiti, prigline prejk
žagati, pivo piti, čokolado gesti, v žaklaj skakati. Bile so takše igre, ka povejmo, eden glaž so doj djali na travo pa je od nistarni metarov te glaž z labdov trbelo zavaditi, naaupak obmauti. Nistarni starejši so gledali te mlade, steri so nej zavadili pa hajde, oni so sé tü ta postavili. Šlau njim je ali nej, nej važno, liki eden
glaž vina so si zatok vküp „nabrsali”. Najbole je te fajn djalo tekmovalcom, gda so z vodauv napunjene plastične balone eden drugomi lüčali. Gda se je eden ali drugi balon razpočo, so se fajn skaupali igralci.
Nej je pa falilo gesti pa piti tü nej. Mlade sakačice so küjale gulaš, ka je tak denilo, ka so človeki sline tekle.
Šolarge pa deca izvrtecesosetü špilali. Na čas so pili kolo pa te glavni organizatori so njim tü dali dar. Najlepše je te bilau, gda so tej mali štrik vlekli. Glavna organizatora - predsednica samouprave Eva Lazar pa podpredsednik Lojzek Hanžek - sta se pobrigala za tau tü, ka je Vsakša ekipa dobila priznanje tü. Tekmovalci so si zaslüžili večerjo tü.
Večer v 8. vöri je pa gorenjesenička folklorna skupina na šaulskom igrišči organizirala veselico. Na bali so igrati Fantje rdečega brega iz Slovenije. Gvüšno, da tau tradicijo zdržijo na Seniki pa se te kleta znauvič Srečamo.
Prispevek in sliki: I. Barber
Porabje, 6. Septembra 2001
... DO MADŽARSKE
Ena milijarda za razvoj regije Regionalni razvojni svet za razvoj zahodnega Prekodonavja je razpisal natečaje za razvoj območja. Sredstva so namenjena predvsem razvoju turizma, vključno z vaškim in termalnim turizmom, razvijanju prometne infrastrukture (prometni koridor sever-jug), posodobitvi dvopasovnice št 8 ter raziskovalni dejavnosti. Svet podpira tudi razvijanje kolesarskega turizma oz. prireditve, ki želijo popularizirati le-tega. Na razpis se lahko prijavijo samouprave, neprofitne organizacije, pri določenih temah tudi gospodarski subjekti. Rok za vložitev natečajev je 31  september.
Začelo se je novo šolsko leto
Uradno se je z 29. avgustom začelo šolsko leto 2001/2002 na Madžarskem, ki bo trajalo do 14. junija. Nekatere šole so po dogovoru z ustanovitelji ter svetom staršev šolsko leto začele šele 3. septembra. Za njih bo šola trajala do 19. junija. Prvo polletje se bo zaključilo 25. januarja. Jesenske počitnice bodo trajale od 28. oktobra do 4. novembra, zimske pa od 23. decembra do 2. januarja. Spomladanske počitnice bodo od 27. marca do 2. aprila.
Izleti in romanja
•	1. septembra je Slovenska samouprava v Sakalovcih organizirala romanje na Brezje. Romanja se je udeležilo 50 ljudi. Romarji so si po opravljenem obredu ogledali tudi Bled in okolico.
•	Dolnjeseniška slovenska samouprava organizira 8. septembra romanje in izlet v Slovenijo. Dopoldne se bodo romarji udeležili sv. maše pri Gradu, popoldne bodo obiskali Ptuj in Ptujsko Goro.
•	13. septembra organizira Društvo porabskih slovenskih upokojencev izlet v Sombotel. Upokojenci si bodo ogledali cerkveni muzej ter skanzen.
Ekipe so postavlene.
Tej mali so pa vauze vlekli.
8
„Če sam že prišo prejk maurja,
Pred par mejseci eden zranek, gda sam delat prišla pa sam gledala na računalniki (számítógépen), če nam je stoj piso, sam začüdeno vidla, ka je edno pismo, eden e-mail prišo z Merike. Sto je pa tau, steri se nam od tak daleč zglaso? - sam si mislila.
Gda sam preštejla pismo, bilau je napisano v našoj lejpoj domanjoj rejči, sam zvedla, ka je gospaud daubo naš atrejz od svojoga brata. Brat je pa daubo naše novine od Vere Gašpar, stera je na gledanji bila v Meriki. Tom pa Laci Kozar sta od tistoga mau našiva najbola vörniva bralca tam prejk velke vodé.
Nej tak dugo nazaj edno nedelo zazranka je doma cingo moj telefon. Zvala me je tetica Čuk z Dolenjoga Senika pa mi je pravla, ka domau pride njeni brat iz Merike pa bi rad prišo malo nas tö poglednit v uredništvo. V prvom momenti sam nej vedla, Sto pa kakšen brat, te smo pa zatok brž razčistili, ka je te brat Anthony Kozar, Toni Kozar ali kak so ga doma zvali Kodlin Toni, naš »stari znanec«, istina, ka smo se osebno eške nigdar nej srečali. Tak sta te gospaud Toni pa njina sestra prišla k nam v uredništvo. Gda smo jim pravli, ka bi radi z njimi en interju naredli za radio pa novine, so se malo kraj vlekli, ka prej oni več ne vejo tak lupau slovenski gučati... Steri ste je poslüšali po Radioni Monošter, ste leko čüli, ka dosta lepše gučijo, kak nisterni, steri tü Živemo. Leko, ka so kakšne reči že pozabili, nej so pa pozabili, ka materno rejč moraš tak lübiti kak svojo mater.
Kak je iz Kodlinoga Tonina Enthony Kozar grato? - smo je pitali.
-	Iz Kodlinoga Tonina sam Anthony Kozar grato, gda sem odišo v Meriko. Toni ali Antal po Vogrskom je po merikanarskom Anthony.
Kak ste prišli do našoga atrejza? Odkec ste znali, ka na Vogrskom gestejo slovenske novine?
-	Slovenske novine sam najprva od svojga brata daubo. On mi je pokazo, ka ste je vi njemi pošilali. Ge sam se trno radüu, gda sam te novine što, ka je dosta tašoga staroga pisanja bilau, ka se je meni trno povidlo. Steroga leta ste odišli z Vogrskoga rosaga?
-	Ge sam odišo 57. leta iz Győra.
Kak ste pa v Győr prišli z Gorenjoga Senika?
-	Gda sam notrik rukivo 50. leta, najprvin sam v Pešt prišo. Tri lejta sam sodak biu, eno leto sam v Pešti biu, dvej pa v Győri. Gda je moje slejdnje leto bilau, sam si
tam delo poisko v ednoj fabriki. Gda sam dojzrukivo, za en keden sam že tanazaj üšo delat.
Vas je revolucija (forradalom) v Győri najšla?
-	Name je revolucija za tri lejta v Győri najšla. Strajk je biu, niške nej delo, vse rusuške spomenike so dojzobr-nili. Nekak je tau dojgemau fotografirali. Gda so nas Rusi dojpobili, te so nisterni po tom kejpi, sliki šli pa so nas iskali.
Vi ste se tö bojali, ka vas najdejo? Zatok ste mogli odskaučiti?
-Tak je bilau. Gda sam ge tau zvedo, ka nekak išče nas, sam si tak brodo, ka baukše baude, če odidem.
Pri Győri ste taprejk šli v Avstrijo ali ste nazaj na Senik prišli?
-	Ge sam te iz Győra prejk nauči domau prišo. Granico sam dobro pozno pa sam te odtec odišo.
Ste samo tak na »prazno« šli ali ste meli zgučano,
ka de vas v Meriki stoj čako?
-	V Meriki sam nikoga nej emo. Nej žlato, nej spoznanca. Ali moja mati je eno spoznano žensko mejla tam, Dvörino Irmo iz Sakalauvec. Onadvej sta gnauksvejta dobre padaškinje bile. Prva liki sam odišo, je mati meni njeni atrejz dala. Ka pa v Austriji? Ste v lageri bili ali ste leko včasin tadala šli v Meriko?
-	V Avstriji sam v trej lageraj biu. Najoporvin v Mürtzuschlagi, te pa v Wiener Neustadti pa v Kaisersteinbruchi. Te tretji tabor je sa-
mo 15 kilomejtarov vkraj biu od vogrske granice, od tam so te nas v Meriko pelali.
Zatok vas je srce nej fejst bolelo, gda je trbelo oditi?
-Name je fejst bolelo, kasam iz slejdnjoga tabora taprejk na Vogrsko vido. Dapa nevarno je bilau, ka so Vogrski agenti (ügynökök) lüstvo vküplovili pa nazaj na Vogrsko pošilali. Mi smo se toga trno bojali.
Kak ste se v Meriki gornajšli?
- Gda smo s šiftom v New York prišli, nas je bilau 1600 z Vogrskoga. Z avtobusom so nas v New Jersey pelali, tam je bila ena pisama Grada), stera je
nam delo spravlali. V Chichagoni je bila firma Ford, stera je delavce iskala. Tam je delo eden nemški mehanikuš, ge sam tö znau nemški gučati, zatok sam se glaso. Tak sam te v Chichago prišo, tam sam začno delati. Radašič (mauž od materne padaškinje) me je v Chichagoni čako, don telko, ka si z nekakim leko v prvi vöraj gučo. En čas sam pri njij bijo, po tistom sam pa na svoje üšo.
V Meriki Zdaj svojo držino mate, velke mlajše. Tak Vidim, ka vi trno radi slovenski gučite, tak na
žmani, ka vas je dobra poslüšati. Svojim mlajšom ste tadala dali materno rejč?
-	Žalostno je, ka moji mlajši ne gučijo slovensko rejč. Tau je pa zatok bilau, ka je moja prva žena Merikanarca bila, nej znala nej slovenski, nej Vogrski. Müva sva samo engliški gučala. Tak so se deca slovenski pa Vogrski tö nej navčili. Brata pojep razmej slovenski, dapa nazaj zatok tö vsigdar engliški guči.
Vaša familija je doma na Gorenjom Seniki erična bila po tom, ka so vsi igrali na nikšoj škeli. Vi tö?
-	Ge tö dosta igram na fude, pa brat Laci tö. Müva Več-
krat vküper prideva pa se veseliva.
Doma so vaš Oča prej fejst na Skrbi meli fude, samo tak so vam je nej dali.
-	Naš pokojni oče so še trno bojali za svoje fude, ka so edne njine fude Rusi odnesli. Tau njim je trno žmetno spadnilo. Tistoga ipa je nej tak naleki bilau nauve fude küpiti. Dugo so si samo na arando jemali fude od druge iže. Zatok so se trnok bojali, ka mlajši, steri smo se steli včiti, fude steremo. Gda so Oča nej doma bili, te sam je mogo skurok vkradno, ka sam malo igro. Dapa takšo krepko želenje sam emo igrati.
Pa veselje tö, kelko dja Znam. Zdaj v Meriki prej tö mate fude na gombe pa dostakrat sami sebi igrate. Znate eške slovenske pesmi, naute?
-	Navekše slovenske pa austrijske špilam. Če kdaj vküppridemo Slovenci, steri smo doma iz tej vasnic, te müva z bratom tö bole samo slovenske igrava, stere smo že tü doma znala. Domanje naute.
Istina, ka je vaš daum Zdaj že v Meriki, dapa zatok Gorenji Senik tö ne morete pozabiti.
-	Nej. Gda smo malo vekši bili, vö s šaule stanili, smo po večeraj vküpprišli, spejvali, k deklam smo ojdli pa je dražili. Najbole veselo je bilau, da so na ednom brejgi spejvali, na drügom so njim paodgovardjali.
Stero deklo ste pa te najbole dražili?
-	Djagarska Ana je čüdovito lejpa dekla bila, mi podje smo vsi za njauv skakali. Ona si je leko vöodebrala, koga si je stejla.
Če dobra vejm, je dunk nej domanjoga pojba vzela, ka iz Sakalauvec moža ma.
• Tau je Žalostno bilau za nas, ka je nas nej stejla.
Ka mislite, Zakoj nej?
Kodlin Toni s sestro po z Marijano Sukič v študioni slovenskoga radiona.
(Foto: F. Mukič)
Porabje, 6. Septembra 2001
9
morem domau priti"
- Tistoga ipa je völko delo bilau, če je eden auto na Gorenjom Seniki po poštiji leta Njeni mauž je šofer biu, tau je erično delo bilau tistoga ipa. Najlepša dekla je te
najeričnoga čleka dobila.
Za kelko lejt ste najprvin iz Merike domau prišli na Senik?
- Za deset lejt V Meriko sam prišo 57. leta, najprva do-
mau pa 67. leta. S fligarom sam se do Frankfurta pripelo, tam sam na cug seu. Malo več kak osem vör je trpalo, ka sam v Beč prišo. Tisti osem vör sam nej djesti
daubo. Dosta pakov, dosta darov sam emo. V vagoni pistili sam je nej vüpo, s sebov vlačiti do tistoga vagona, gde so djesti davali, sam pa nej Sto. Gda sam domau pri-
šo, je tau najprvo bilau, ka sam se nadjo.
Nej dugo po tistim, ka ste doma bili, je vaš brat Laci tö za vami odišo. Vi ste ga nagučali?
-	Gda sam me tistoga ipa pravo, ka leko ka on tö v Meriko pride, če ovak nej, ka me gorpoišče, mi je pravo, ka on nigdar nede po Meriki odo. Njemi je tü tö dobro. O Meriki je čüti nej Sto! Dapa ovak se je zgaudilo. Ge sam gnauk samo pismo daubo iz Austrije, ka je v Austriji gé pa želej v Meriko priti. On je te eno dejklo emo, Bakino Mici. Ona sta badva taprejk odišla. Te sam ma ge tanazaj spiso, naj se oženila, ka te ležej papire dobita. Te sta se v Beči oženila pa tak k meni prišla.
Vaša paut je Zdaj nej direktora na Senik pelala. Prišli ste v Nemčijo, gde se od vaše druge žene nečak (brata sin) ženi. Dapa zatok ste za par dni domau tö prišli.
-	Tak sam si brodo, če sam že prejk morja prišo, te morem es domau tö priti. Pri moji sestri sam na Dolenjom Seniki. Gorenji Senik sam vse pogledno, tam sam k meši üšo. Pogledno sam vse moje spoznance pa dobroga pajdaša Magašnoga Vilmoša. Tau me je trno veselilo.
Če de prej Baug pomago, vaš brat Laci se drugo leto domau pripravi. Če te mogauči, pridete eške kaj z njim?
Midva sva že tau dugo gučala, ka bi gnauk rada badva nagnauk domau prišla. Ka bi te eške gnauk vsi trge (dva brata pa sestra) na Seniki vküp bili. Če mogauče baude, eške ne vejm, dapa mi tau priliko iškemo.
M. Sukič
Zgodba iz Amerike
Kak se je včila Ruth avto voziti?
Nej tak dugo nazaj je bijo doma na gledanji iz Amerike Toni Kozar (po domanje Kodlin Toni). Za par dni kak je tanazaj prišo v Ameriko, je nam poslau eto zgodbo (történetet).
Znano je, ka v Meriki Veliki cintorge jestejo in velike ceste, poštije vodijo skauz cintorov. Tau je zatok, ka z avtonami se not vozijo med grobe. Nisterni cintorje so zagrajeni pa vrata majo, drugi so pa oprejti, tak gdakoli pa stokoli leko notra pela.
Naj baude tau tö znano, ka v Meriki nej trbej v autošolo oditi, če se sto šče navčiti auto voziti. Stokoli ga leko vči pa gdekoli, sam od sebe se tö leko vči. Po tistim dé na izpit, na vižgo, pa če je dober, dobi pravico (vozniškoga te leko vozi.
Je že 40 lejt minilo od tistogamau, ka se je tau Zgodilo. Bio sam mladooženjeni, emo sam eden starejši auto, moja žena je tö vozila z njim. Vküp smo sé spoznali z ednim mladim parom, bili so z Nemškoga. Mož se je Hans zvau, ženi ime je bilau Ruth. Lepau smo se spadašivali, eden drugoga smo pomagali. Vse je dobra bilau, Zvün ednoga: Ruth je nej vejdla z autonom voziti. Zatok se je nakraci tak odlaučila, ka de se ona tö včila auto voziti. Na ja, vej pa dobra, naj se vči! Hans je tö emo eden starejši auto, naj se s tistim vči. Pitanje samo tau bilau, gde de se včila?
Na ceste ne more tavö, ka tam drugi vozijo, dvorišče je premalo, menkše poti so pa Ruthi prevozke. Nika si tü trbej vözbrodili, gde de se včila!
Brodimo ta pa nazaj, gnauk samo Hans gorskauči pa nam z velkim veseljem oznani: »Mam edno idejo, ka pa na cintori?! « Hej, tau je dobra ideja, tak naj baude, smo skončali.
Bio je nej daleč vkraj eden stari cintor, steri je vsigdar
oprejti bio pa je lejpe ceste emo kaulivrat. Tak smo si zgučali, ka mo se v nedelo rano, kauli sedme vöre ta pelali pa de tam Ruth leko pomali vozila.
Tak smo mi trgé, Ruth, Hans pa jas, na drugo nedelo na cintor pripelali. Vse je lepau mirno bilau, düše nej bilau tam. Jas sam odzajek sejdo pa gledo tavö na okno, če bi stoj mogauče prišo. Hans je Stavo avto, sta se menila, Ruth je sedla za volan. Ešče je roke nej na volani mejla, nutri je zakapčnila pa gaz poklačila. Naš
auto je skočo, volan se je zasükno na lejvo pa je naša Ruth že gori na ednom grobi bila. En stari spomenik, križ je tö tavdarila. Auto je tam gori na grobi stano. Nej je bilou cajta broditi, ka se je Zgodilo, brž smo vsi zamaj vöposkakali iz autona Gledali smo okolik, naj nas nišče ne vidi, ka smo mi tü zagnali. Nikoga je nej bilau, na cintori je vse mimo bilau. Hans je hitro not v auto sejo pa ga sto nazaj potis-
ne. Gaz ma je davo, dapa nika! Prvi den je dež prišo pa je zemla meka ostala Kole so se samo čujskale in so tak nagnauk grabo skopale pa se pogroznile.
Tak, Zdaj smo pa na ednom grobi veznjeni! Samo nas naj nišče ne vidi, samo naj policaji ne pridejo, ka te nevola bode! Vsi tiskarno auto ta pa nazaj, dapanešče vö iz grabe. Takšoga ipa človeki vse nikše misli na pamet pridejo: Ka pa, če te, steri tü počiva, gnauk samo vöpogledne, ka se na njegvom grobi godi. Vej pa donk nej,
ka te vse pistim pa mo tak čofigo, ka de se vse iskrilo za menov.
Te je Ruthi napamet prišlo, ka ona košaro ma odzajek v prtljažniki (csomagtartó). Včasik je Hans vövzeu košaro. Leko vam povejm, ka sam že dosta košare vido, ka se pletejo, ali tak brž raznok čejsati, kak sva müva čejsala, sam ešče nej vido. Razčejsene falate sva not pod kole stiskala pa je te Hans pa probo pomali nazaj tiskati. Zdaj smo srečo meli: kole so se podjele na košaraj pa je auto venej bio. Brž doli na cesto! Te smo pa vsi trije z nikšo travov pa ka smo najšli, lüknje nazaj zakapali, križ sva s Hansom gorpostavili. Trno je na krivi stau, dapa tam je že dosta drugi tö na krivi stalo. Na velko srečo nas je nišče nej vido. Brž smo notzoskakali v auto pa domau! Gda smo domau Prišli, smo si jako zdehnili. Že po pauti smo si zgučali, ka je gnes nedela pa mo vsi k svetoj meši šli za hvalo davanje. Vej smo pa mi nikanej hüdoga nakanenja meli, samo se je naša ženska Ruth stejla navčiti avto voziti. V miri.
Nikomi smo nikanej povedali in za eden dugši cajt smo vse pozabili. Tisti, steri na cintori počivajo, so tö nikomi nikanej ovadili. Naj počivajo v miri!
Toni Kozar Ilustracija: M. Kozar
Porabje, 6. Septembra 2001
10
Verica 2001
31. likovna kolonija mladih
„In čopič sem in čopič tja, v Spetru je kolonija” smo peli pred dobrim letom v Italiji na 30. likovni koloniji. Letos je prišlo na vrsto Porabje, da sprejme mlade slovenske likovnike s Tržaške, Koroške, iz Vuzenice pa seveda iz Porabja.
Letošnja kolonija je potekala od 19- do 25. avgusta v čudovitem, mirnem okolju v gostišču "Ružič" na Verici. Na razpis Zveze Slovencev na Madžarskem se je prijavilo 26 udeležencev. Dve udeleženki sta sicer odpovedali, vseeno jih je bilo 26, ker sta namesto njiju prišla dva nova: eno dekle iz Celja pa fant z Verice. Dopoldanske delavnice so vodili štirje likovni pedagogi. Pri njihovem delu so pomagali štirje spremljevalci. Udeleženci so bili res pridni, navdušeno so delali in veliko lepih stvari je prišlo izpod njihovih rok.
Vsak popoldan smo šU na kakšen izlet. V ponedeljek, ko je bil pri nas državni praznik, smo udeležence peljali v Monošter, kjer so si ogledali muzej pa baročno cerkev, nato so imeli prosti čas in ves popoldan so lahko preživeli na proščenju. Naslednji dan je bil namenjen spoznavanju okolice, pod vodstvom gospoda Lacija Kovača smo se sprehajali po Verici-Ritkarovcih. Obiskali smo tudi lončarja Karla Dončeca, ki nam je pokazal, kako dela, in v narečju povedal, kako je postal lončar in kako nastajajo njegovi izdelki. Otroci so ga z zanimanjem poslušali, čeprav so imeli nekateri težave z razumevanjem našega narečja. Zvečer smo imeli piknik, na katerem so se nekateri tako najedli, da jim je postalo slabo in naslednji dan niso želeli zajtrka, tem-
več le malo grenčice. V sredo smo bili v Lentiju, kjer so se udeleženci počutili prav prijetno, kopali so se do večera. Naslednji dan smo šli peš v Števanovce, da bi si ogledali vasico, v kateri so mentorji, spremljevalci in nekateri udeleženci
pred štirimi leti že bili. Bili so radovedni, kako so obnovili bivši pionirski tabor, kjer so bivali takrat. Ostali, ki še nikoli niso bili v Števanovcih, so pa bili res presenečeni, ko so zagledali staro šolo in slišali, da hodi vanjo le toliko učencev, kot v večjih mestih v en sam razred. Pešačenje je zelo izčrpalo otroke, zato sem omenila, da vozi redni avtobus do Verice. Veselja otrok ne morem opisati...
V petek smo že pripravljali razstavo za zaključek v kulturnem domu. Naredili smo tudi bilten, ki je nastal iz slik udeležencev pa iz majhnega slovarja. Za vsako črko slovenske abecede smo napisali besedo, ki so jo otroci narisali in okrog risbe
smo napisali to besedo v slovenščini, italijanščini, nemščini, madžarščini in v narečjih. Hvala Bogu, kolonijo smo preživeli brez nesreč. Lastniki gostišča so nam strogo prepovedali kajenje v sobah, ker so stene iz lesa, in če je požar, ni
rešitve. In kaj mislite, kje so se skrili nekateri, da bi kadili? Seveda v sobi. Nihče jih ne bi opazil, ampak ogorek so vrgli skozi okno in je padel ravno na glavo lastnikovega očeta... Toliko o sreči v nesreči!
Naši gostitelji so nam postregli z dobro hrano, kar smo iz dneva v dan samo hvalili. Čeprav so bili gostitelji Madžari, so se potrudili in so nas že drugi dan vprašali slovensko, kaj bi radi pili pri zajtrku: "Kavo? Mleko? Čaj? Kakav? "
Udeleženci so se poslovili od nas in polni lepih doživetij so se napotili domov. Kaj bi lahko rekla na koncu drugega, kot: VIDIMO SE NASLEDNJE LETO V VUZENICI!
Brigita Šoš
Vsi udeleženci kolonije. (Foto: B. Šoš)
Čutim neustavljivo dolžnost, da se v imenu mentorjev, spremljevalcev in vseh udeležencev zahvalim letošnjemu organizatorju - Zvezi Slovencev na Madžarskem - za izredno uspešno organizacijo likovne kolonije mladih. Morda imamo prav zaradi tega organizatorji likovne kolonije, ki bo naslednje leto v Vuzenici, toliko težjo nalogo.
Teden dni je kratek čas, vendar dovolj, da ostane kot drobna, dobra sled zapisana v mehko dušo mladega srca vsakega udeleženca. Z očmi in dušo smo teden dni vpijali kulturne, oblikovne in barvne značilnosti prelepe pokrajine. Vso to doživljanje sedaj najlepše odseva iz likovnih del, ki so jih ustvarile te mlade roke. Tudi njim zahvala. Kolonija je in bo upam tudi v prihodnje rodovitno okolje za rast in razvoj mlade ustvarjalnosti. Te kvalitetne, vsebinsko in organizacijsko bogate oblike združevanja mladih so pustila v mladih dragocena spoznanja, ki omenijo pomembno popotnico v svet lepega in skladnega.
Emil Košič
Vse je dobro, če je konec dober?
18. decembra lani je zame pa za Ireno Pavlič nepozableni den bio. Tistoga reda so novine Porabje tau tü spisale, pa sam te nej stejla kaj pisati od toga, ka bi stoj mislo, ka se valim s tejm. Te den sva z Ireno prejk vzele državno priznanje „Za manjšine”, stero priznanje je v Budimpešti predsednik vlade Viktor Orbán prejk dau nama.
Ednomi človeki se takše ne dá vsakši den. Žau, vsakšomi se tö ne da, dostim takšim tü nej, steri so si v živlenji tau zaslüžili. Zdaj zavalim Državnoj Slovenskoj samoupravi, da so me predlagali za tau velko čest. Zdaj mam priliko zavalili vsem tistim tö, steri so mi v moji „slüžbi” pomagati. Ranč zatok, gda smo šli v Budimpešto v Parlament, sam s seov zvala nisterne, steri so dugo-dugo lejt z menov biti v vsakdanešnjoj deli, v našoj „slüžbi”. Kakši je pa bio te den zame, za nas, ki smo tam biti, bi vam rada zdaj napisala. Prej spomini, če so „starejši”, vse bole polepšajo tisto, ka se godi z nami.
Tisti den smo na 11. vöro biti pozvani v Parlament. Od doma smo se meli tak 250 kilometrov pelali. Vsi „moji” smo že v Varaši pred Lipov v kombiji sejdli, gda smo vpamet vzeti, ka ednoga gospauda nega nin nej. Čakamo 15, čakamo 30 minutov, telefoniramo ma pa se te tam samo njegva telefonska tajnica (üzenetrögzítő) glasi, našoga človeka pa tak, kak bi ga zemla požrla, nin nejga. Tej edni pri kombiji cigrettine vlačijo na silo, je že takši dim, liki bi kaj gorelo, ge pa prste možgim, srce pa živci so mi pa v gunti. No pa te, počasi se njegvi rdeči auto nažlakoma nut obrne na parkirišče pa se on pomaleg vövleče pa nas začüdeno gleda, ka smo pa v tauj kmici tak blejdi, ka je vse sveklina gratala. Hajde, nut skaučimo v kombi, naš Laci na gaz staupi. V navauti pa od čemeraj nišče nika ne pravi.
Do Budimpešte se zatok s telšimi lüdami tü vsekaj leko godi. December je, soför küri kombi, samo ka prej ozajek tau nika ne čütijo. Etak se pa nistarni vlečejo naprej na prva stotice, ka si človek misti, ka se te pa tisti mladi nazlük vcuj k človeki vleče. Pa te moreš gorpriti, ka samo zatok, ka si ti kvoka pa moreš svoje piščence segrejvati. Pa te gor na tau moreš skrb meti na oblejko tü. Vej pa v Parlament se zatok ne smejš tak nut postaviti kak kakši zmoždjeni laufar.
Že smo buma v Pešti pa nas vöra tö naganja, gda te naš človek začne zejvati pa pravi, ka je on tak lačen, ka včasin vuka zej. On de Zdaj isko nika, gde de leko kaj djo. Na, sveta Trojica! Sreča, ka je volan naš Laci v rokej emo pa glad es, glad ta, naj merge od gladi, tak ma trbej, si je mislo, pa je samo klačo pedal.
V Parlament smo srečno nut Prišli, pri cajti. Pa se je te začnila lejpa ceremonija, gde smo se vsi srečati, videti naše naj vekše možakara, predsednika repubtike, predsednika vlade, ministre Torgyána, Ibolyo Dávid... Pa gda so nam priznanje že v roke dati pa smo z edno posanco šampanjca si nazdraviti, smo gorprišla ka je potitik tü človek. Lepau smo si pripovejdati z njimi.
Vsakšo delo gnauk na konec pride pa te nut v kombi pa domau. V Veszprémi je pa te naš človek tak pravo, ka za tau, ka nas je telko čemerijo, nas pozove na edno pijačo. Kak etak začnemo piti, edna naša mlada je ugotovili ka buma ona je v tau lejpo, elegantno gostilno tak nut staupila, ka na vsakšoj nogej drugi čreveu ma. Tau se je pa zatok zgodilo, ka je v Parlament z drugimi črevti üšla kak po pauti. V kombini je pa doj vrgla črevle. Gda se je obüla, je buma v kmici med štirimi črevti mogla prebirati pa je „zavadila”.
Etak je, gda se človek po svejti vozi!
I. Barber
Porabje, 6. septembra 2001
11
Bila sem v poletni šoli
Letos je bila poletna šola slovenskega jezika v Domžalah, trajala je od 27. julija do 11. avgusta. Z Madžarske nas je bilo pet učencev. Štiri deklice in en sam fant. Tri deklice smo bile iz Porabja, en fant pa punca sta pa bila iz Budimpešte.
V soboto okoli 11. ure smo se napotili in smo se vozili več kot 4 ure, da smo prišli v Domžale. Vljudno so nas sprejeli in so nam povedali, da bomo imeli prenočišče v Dijaškem domu v Kamniku. Najprej smo nekaj pojedli in popili, da bi se malo osvežili, potem smo pisali test, da bi lahko ugotovili, kdo koliko zna v slovenščini. Nakar so se starši, ki so nas pospremili, vrnili domov, mi smo pa odšli v dijaški dom.
Vsak dan smo vstali ob 7. uri, ob pol osmih smo zajtrkovali. Potem nas je avtobus odpeljal v šolo. Pouk je trajal od 9. do 12. ure, vmes smo imeli tudi odmor. Bilo je sedem skupin. Jaz sem delala v četrti skupini, moja učiteljica je bila Barbara Oman. Imeli smo jo radi.
Popoldne smo imeli zelo dobre programe. Velikokrat smo se kopali, bili smo tudi v Ljubljani in Celju. 7. avgusta smo imeli celodnevni izlet. Bili smo v Postojnski jami in na morju. Najprej smo si ogledali Piran, potem smo se kopali v Fiesi. Bilo je zelo vroče, a mi smo se kljub temu imeli lepo. Po večerih smo poslušali glasbo in se sprehajali.
Okoli četrtka drugi teden smo se začeli učiti zaključni program. Pripravljali smo pesmi in glasbo. Zaključni program se je začel v soboto ob deseti uri. Bili smo veseli, obenem pa tudi žalostni, kajti napočila je ura slovesa.
Po kosilu smo se poslovili, dah kovčke v kombi, s katerim je prišel po nas Laci Nemeš. Tudi nekateri starši so ga pospremili.
Hvala, da sem se lahko udeležila poletne šole v Domžalah. V pomoč mi bo pri učenju slovenščine v šoli. Upam, da bom tudi naslednje leto lahko šla v poletno šolo.
Katalin Čato, OŠ Gornji Senik
Nakupovanje šolskih potrebščin (dvogovor)
Mati: Ana, si napisala seznam stvari, ki jih morava kupiti, ne da bi kaj pozabili!
Ana: Seveda! Najprej morava iti v drugo nadstropje, v papirnico.
(V papirnici je mnogo ljudi, ampak prodajalka je zelo prijazna. )
Prodajalka: Dober dan! A lahko pomagam?
Mati: Dober dan! Potrebujeva nekaj šolskih potrebščin.
Prodajalka: Iščeta kaj posebnega?
Ana: Ne! Potrebujem samo zvezke, lepilo, čopič, svinčnike in škarje.
Prodajalka: Imamo vse, prosim malo počakajta, dokler ne pridem nazaj!
(Mati in Ana se pogovarjata. )
Mati: Ana, ne potrebuješ peresnice? Jo imaš?
Ana: Imam, zame je stara tudi dobra. Ampak šolska torba je res že zelo strgana. Prodajalka: Izvolite, tukaj je vse. Lahko prinesem še kaj? Mati: Ne, hvala. Koliko moram plačati?
Prodajalka: Vse skupaj 1. 500 tolarjev.
Mati: Izvolite!
Prodajalka: Hvala, tukaj je račun. Na svidenje!
Mati: Na svidenje!
(Mati in Ana sta že v drugi trgovini. )
Prodajalec: Prosim?
Ana: Malo bi rada pogledala.
Prodajalec: Seveda, samo izvolite!
Ana: Mati, poglej! Ta torba mi je zelo všeč. Rada bi hodila z njo v šolo.
Mati: No, potem pa jo bova kupih. Tudi meni se zdi zelo lepa, in ni tako draga.
Prodajalec: Sta se odločili?
Mati: Ja! To potrebujeva.
Prodajalec: Samo 5000 tolarjev, ker ta mesec dajemo 20 odstotkov popusta.
Mati: Zelo dobro! Izvolite in nasvidenje.
Prodajalec: Na svidenje!
Žuži Šulič Gimnazija Monošter
LIKOVNA KOLONIJA MLADIH-VERICA
Mladi ustvarjajo.
Zaključek kolonije
Tudi ti sliki sta nastali v likovni koloniji.
Porabje, 6. septembra 2001
UTRINKI S TROMEJE
Tromejnik s slovenskim grbom pa dvöma žüpanoma.
Jaj, kak so dobre ocvirkove pogače... "
Kumarična omaka / Aubrike / Uborkamártás
5-6 srejdnje veuke nakvašene aubrike, 6 žlic vrnjoga mlejka, 2 žlici mele, sau, prpeu, eci, voda.
Nakvašene aubrike zribamo, v laboško dejemo in gorvlegemo vodau ali meseno župo pa tak sküjamo. Šest žlic vrnjoga mlejka zgraužamo z 2 žlici mele pa cüvlegemo k aubrikam. Osolimo, malo prpramo. Če je potrejbno, eške malo edna cüvlegemo.
Dober tek! Hilda Čabai
Tromejnik z vögrskim grbom pa trejmi Terplani-Trplani (Feri, Avgust, Vendel).
»Dun sam lado gor priti" - pravijo Fartek bači
„Vej si pa müva tau pivo leko razdeliva... "
NIKA ZA SMEJ...
Praj
Anuška je inda svejta v Varaši slüžila. Eden den ji gospa etak pravi: »Anuška, kak pa ti ram čistiš? Gledaj, na staucaj je za eden prst kusti praj. «
Anuška pa: »Draga gospa, tau sam ge nej kriva, če na tej staucaj nišče nigdar ne sedi. «
Tretji tanači
Naš Janči velko nevolo ma. Vsakši den več vaga, ne more si pomagati. Etognauk, gda se je vago, so vage že 100 kil kazale. Te si je pa oblübo, ka de k doktori, naj ma pomaga. Že pri dvöma je bio, pa se ma je nej vidlo, ka sta ma tanačivala. Etak že pred
tretjim doktorom stoji pa pravi, naj ma nikše dobre tanače da, zatok ka sta prviva dva gučala, tau je za nikoj. Doktor ga pa pita, ka sta pa te tejva dva tanačivala. Janči pa: »Prvi mi je pravo, naj dosta Odim pa lejčem se pa ta. Te drugi mi je pa pravo, naj dem v toplice na Hévíz. Ka mi pa vi pravite? «
Doktor pa: »Idte pejški v toplice Hévíz. «
Oča pa čij
Ilonka etognauk doma cmüča pa djajcka. Etak pravi: »Toga Jančina mi pa nej trbej za moža, kakoli baude. «
Oča pa: »Sto te je pa kaj pito? Ti misliš, ka je tistoga reda Evo stoj pito, če šče Adama za moža? «
I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.