TONE LOVEC ŽE 30 LET POJE PRI PARTIZANSKEM PEVSKEM ZBORU
Brez pesmi
ni življenja
Pesem je najlepši način pozabe, kajti v peSmi se človek spominja samo tistega, kar Ijubi, je rekel Ivo Andrič. Pesem bogati in Iepša življenje Ijudi, jim skozi svojo govorico pripoveduje o stvareh, ki jih brez nje nikoli ne bi spoznali. Čeprav morda ne razumemo besed, iezika pesini, v katerem je zapeta uganemo njihov pomen. Pesem združuje ljudi.
Toncta Lovca pcsem spremlja že od otroških let; vsi v družini so radi peli. Sam ie začel prepcvati pri zboru KUD
Jože Mazovec lcta 1947 na Vevčah, nadaljeval pri Svobodi v Zadvoru, se potem pridružil Partizanskemu inva-
lidskemu pevskemu zboru in pet let prepeval v obeh, vse dokler Svobode ni »pobralo«.
Pri Partizanskem pevskem zboru, ki je letos praznoval 45. obletnico ob-stoja, poje žc tridesct I«, dvajset !ct kot soljst. Z zborom je obrcdel domala vso Evropo; bili so v Romuniji, trikrat v Holandiji, v več mestih Ilalije in Avslrije: na Norveškem, v Sovjetski zvczi, Vzhodni Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem, Češkem... Zdaj ne po-tujejo tolikokrat kot prej. Že skoraj leto dni niso bili nikjer. Ni denarja. Osulo se je tudi število pevcev. Včasih jih je bilo 82, zdaj jih je le še 42.
V prijeinem ozračju majskega po-poldncva (ni še prevroče, a tudi mrzlo ni več), pod krošnjo iablane, na vrtu njihove hiše v Zadvoru, si ogkdujemo časopisne izrezke poročil in kritik z go-stovanja Panizansktga pcvskega zbora doma in v tujini. Kar za več map jih je; žcna Magda jih shranjuje, saj spomin ni zanesljiv in brez njih bi si bilo težko zapomniti, kdaj in kje vsc je zbor prepeval.
»Katcra vaša gosiovanja so vam ostala najbolj v spominu?« nas zanima.
»Tbilisi,« reče naš sogovornik brez omahovanja. »Tam smo bili izredno lepo sprejeti. Mcd drugim so nas pe-Ijali tudi v vinograd, kjer so na ir tah viseli grozdi, težki tudi dva lulo-grama,« se čudi še danes. »Nadvse gostoljubno smo bili leta 197O sprejeti v Srbiji, kamor smo potovali z vlakom Bratstva in enotnosti. Pravo nasprotje pa je Norveška. Ješ samo dvakrat na dan, pijače pa tam sploh ne poznajo,« ve povedati.
Za vsak dosežek v življenju, za vsako delo, ki naj bo dobro opravljeno, jc treba irdo delati. Tudi petje ni iz-jema. V Parlizanskem pcvskem zboru pojejo tako rekoč samo amaterji brez glasbene izobrazbe. Vaje imajo dva-krai na teden po dve uri v svojih prostorih na Krckovem trgu. »Rcdno hodim na vajc, človek rnora biti pri vsakcm delu cel. Čt pri pcsmi, ko se začne učiti, nisi zraven, ne prideš več notcr,« razloži.
Kljub temu, da poje že vse življcnje, se treme ni znebU do dandanes. »Pre-dcn začncmo pt'li, jo vedno imam. Ko pa sc pričnc, jc vsc v rcdu. Skonccntri-ram «• m vai mam vasi-. Vsako pcscm sc
dobro naučim; čeprav dirigent včasih pravi, da jo že znam, vem, da morani imeti določeno število vaj, da scm pre-pričan vasc.«
Še marsikaj zanimivcga je povedal Tone Lovec, prevcč, da bi tahko vsc zapisali na skromno odmcrjencm pro-storu. Mcd drugim tudi pove, da se jc izučil za kotlarja, kar jc dandanes rc-dek poklic; na vprašanje, katerc pesmi najraje pojc, odgovori, da venčck ko-roških narodnih in makedonsko na-rodno Bolen mi leži. Doda, da je nje-gov bariton za to pesem prenizek in se mora zato nanjo, kadar jo poje, posebej pripravljati.
Zdaj sc bližajo poletne po&tnice; 19. junija jih čaka še nastop v Cankarje-vcm domu, kjer bodo sodelovali na slovesnosti ob 45. oblctnici Vojaškc godbc, potcm pa dva mcscca ne bodo imeli vaj. »To bo kar malo ncrodno,« se zamisli Tone Lovcc, »ko prijatelje enkrat imaš, misliš, da brez njih nc gre, čeprav samo dva mcscca.« Zato pa si bo poleti lahko privoščil sladoled in mrzle pijače, ki jih sicer ni pri hiši.
D. J