DRUŠTVO INVALIDOV LJUBLJANA CENTER
Povezovanje in medsebojna pomoč
Letos poteka deseto leto organiziranega delovanja invalidov v Centru. Namen in cilji društva so predvsem pomagati invalidom pri rehabilitaciji in pri njihovem vključevanju v delo in družbeno življenje, spremljanje izvajanja poklicne rehabilitacije in zaposlo-vanje invalidov, sodelovanje z organi in organizacijami, ki se ukvarjajo z rehabilitacijo, zavzemanje za ustrezno varstvo pri delu invalidov, pomoč pri reševanju socialnih /n drugih problemov članov, razvijanje športne in kulturne dejavnosti ter skrb za re-kreacijo in družabno življenje svojih čfanov.
V svojem desetletnem delu se je društvo srečevalo z večjimi in manj-šimi težavami, predvsem organizacij-ske narave. Pesti pa jih tudi prostor-ska stiska, saj so društveni prostori, ki so jih dobili leta 1973 na Prijatelje-vi 13, vse preskromni (gre za sobico površine 22 m2, brez sanitarij). Akcija za pridobitev novih prostorov je v teku in upamo, da bodo kmalu dobili ustreznejše prostore za različne druš-tvene dejavnosti.
Trenutno je v društvu včlanjenih
okrog 600 invalidov, 400 pa v krajev-no draštvo na Taboru.
Delo društva vodi izvršni odbor, ki ga sestavljajo delegati iz krajevnih skupnosti in delovnih organizacij, kjer delujejo enote in aktivi društva. Oblikovanih je bilo štirinajst aktivov, deluje pa jih sedem. Glede oblik or-ganiziranja invalidov v krajevnih skupnostih je še vedno odprtih nekaj vprašanj, ki jih bo potrebno do volil-ne konference, ki bo v jeseni, do-končno razčistiti.
»Krajevna skupnost je osiiova za povezovanje invalidov, ne glede na njihovo prizadetost,« je poudaril predsednik društva Ciril Pogačar. Naša želja je, da bi bili člani izvršne-ga odbora društva invalidov, ki jih bodo delegirale enote oziroma druš-tva invalidov krajevnih skupnosti, tudi člani komisij za socialno zdrav-stvena vprašanja pri svetih krajevnih skupnosti. Tako bi bilo najbolje po-vezano delo društva in enot v KS ter drugih samoupravnih organov in or-ganizacij v krajevnih skupnostih.
»V vseh krajevnih skupnostih so bila najprej organizirana poverjeniš-tva, ki so se kasneje preoblikovala v enote in nekatere od njih delujejo bolj, druge manj uspešno. Med bolj-šimi bi lahko našteli Poljane, Vod-mat in Prule, na Taboru pa so celo ustanovili samostojno društvo. Tudi invalidi moramo prispevati k vsebin-skemu    preoblikovanju    krajevnih
skupnosti s tem, da čim prej organi-ziramo enote tudi v novonastalih kra-jevnih skupnostih. V krajevni skup-nosti Nove Poljane se na to že pri-pravljamo«, je povedal Ciril Pogačar. »Invalid nisi iz ljubiteljstva, ampak je to pač naša usoda«, je nadaljeval predsednik društva. »To ni povezo-vanje iz želje, kot v drugih društvih, temveč se povezujemo iz humane težnje pomagati drug drugemu pri rehabilitaciji. Vse preveč invalidov je osamljenih in ob strani družbenih dpgajanj, marsikaj pa zmoremo in prav invalidi med seboj najbolje ve-mo, koliko zmoremo. Zato je prav, da tisti, ki smo močnejši, pomagamo tu-di tistim invalidom, ki se sami ne znajdejo ali ne najdejo poti iz osam-ljenosti in do organizacije. Toliko de-la je še, toliko stvari bi se dalo naredi-ti, organizirati in se ob tem prijetno in koristno zaposliti.«
L. Š.