RAZPOL 4 GLASILO FREÜDOVSKEGA POLJA Liminaire Lacan Le mythe individuel du névrotique Dialogue avec les philosophes français L'orientation lacanienne Jacques-Alain Miller, Les réponses du réel Morceaux choisis de l'histoire de la psychanalyse Vlado Miheijak, Les questions de la psychologie matérialiste et du freudo-marxisme Clinique Marie-Helene Brousse, De l'obligation Eva Bahovec, Le père en suspens ou de quoi est-il possible de douter Igor Skamperle, Ménage à trois ou le réel en triple La psychanalyse avant la lettre Miran Božovič, Leibniz: Les transformations de Messieurs Swammerdam, Malpighi et Leewenhoeck G. W. Leibniz, De la prescience divine et du libre arbitre Lalangue Olga Kunst-Gnamuš, L'opposition entre le discours scientifique et le discours idéologique Andrej Škerlep, Les éléments de la théorie habermasienne de la société »La société n'existe pas« Zoran Kanduč, Difficultés avec le droit — difficultés dans le droit Milan Balažic, La constitution du champ social yougoslave/slovène II. Boris Čibej, Encore l'antagonisme Paradoxes de l'éducation Renata Salee!, La discipline comme condition de la liberté Zdenko Kodelja, L'objet de l'éducation Cinéma Stojan Peiko, B comme bibliothèque Marcel Štefančič jr.. Les formes du refoulement: »fragging« Slavoj 2ižek, Forme et contenu dans le cinéma des annés 80 Théâtre Matjaž Berger, Le double agent Bertolt B(recht) La champ anglo-saxonne Jennifer Sione, Le triple zéro de Dante, Lacan et Zanzotto Elizabeth Cowie, Le fantasme Dieu Zdravko Kobe, De Deo Joannis Scoti / La création du monde chez Schelling et Hegel Jean Scot Erigène, De divisione naturae F. W. J. Schelling, Les conférences de Stuttgart G. W. F. Hegel, Par quoi la science doit-elle commencer? La répétition de Freud Janez Krek, Le caractère ultimatif du sentiment de culpabilité Gorazd Korošec: Sous le couvert de la métaphors paternelle Mojca Rupar, Was will das Weib? Philosophie traversée par la psychanalyse Mladen Dolar, Au-delà de l'interpellation Alenka Zupančič, Coffe or tea? Yes, please! Tomaž Erzar, Les deux moralistes sur l'amour-propre Cabinet de lecture Bodenheimer, Elster, Hegel (Slavoj Žižek) Les deux cent ans de la »Critique de la Raison Pratique« D. A. F. de Sade, »Français, encore un' effort.. .« RAZPOL 4 Publikacija Freudovskega polja Direktor Freudovskega polja: Judith Miller Izdaja: Društvo za teoretsko psihoana- lizo, Ljubljana Odgovorni urednik: Slavoj Žižek Uredniški svetovalec: Jacques-Alain IVliller Uredništvo: Miran Božovič, Mladen Dolar, Rado Riha RAZPOL 4 Une publication du Champ freudien Directrice du Champ freudien: Judith Miller Edité par: La société pour ila psycha- nalyse théorique, Ljubljana Rédacteur en chef: Slavoj žižek Conseilleur éditorial: Jacques-Alain Miller Comité de rédaction: Miran Božovič, Mladen Dolar, Rado Riha 194245 u kriznem razdobju, kakršno je sedanje, smo priče svojskemu paradoksu. Bolj ko se družboslovje odpoveduje marksizmu, bolj s samim načinom svojega obstoja in delovanja sprejema postavko — ki jo je najbolj afirmiral prav marksi- zem — da v sedanjem trenutku ni časa za čisto samozadostno teorijo, da se je treba družbeno angažirati, kritično pripomoči k razrešitvi sedanjih zagat, skratka, da mora teorija vzeti nase svojo odgovornost do družbe. Kako stoji v razmerju do te zahteve psihoanalitična teorija? Tako kot v razmerju do sleherne zahteve: njena prva gesta je, da jo zavrne oziroma frustrira. Logiko te zavrnitve lahko najčisteje izpostavimo, če jo soočimo s tradi- cionalnim marksističnim pojmovanjem družbenega antagonizma. To pojmovanje zaznamujeta dve med seboj povezani potezi: obstoji nek temeljni antagonizem, ki 'posreduje' vse ostale, ki določa njihovo mesto in težo (razredni antagonizem, ekonomska eksploatacija), hkrati pa zgodovinski razvoj prinaša če ne nujnost, pa vsaj 'objektivno možnost» razrešitve tega temeljnega antagonizma in s tem po- sredno vseh ostalih, t.j. — kot se glasi priljubljena marksistična formulacija ■— ista logika, ki je človeštvo gnala v razredno odtujenost, ustvarja tudi pogoje za pot iz nje: 'гапо zaceli le kopje, ki jo je zadelo«, kot pravi že Wagner, Marxov sodobnik, skozi Parsifaiova usta. Na enotnosti teh dveh potez temelji marksistično pojmovanje revolucije oziroma revolucionarne situacije: to je situacija metaforične zgostitve, v kateri postane jasno, da ni mogoče rešiti nobenega posamičnega vprašanja, ne da bi rešili vseh oziroma, natančneje, Temeljnega Vprašanja, kt uteleša antagonistični značaj celote. V 'normalnem«, predrevolucionarnem sta- nju se gre vsakdo svoje partikularne boje (delavci stavkajo, feministke se borijo za pravice žensk, mirovniki proti vojni, demokrati za več svoboščin, ekologi proti izkoriščanju narave...), marksisti pa vso umetelnost svojega argumentiranja usmer- jajo v to, da bi preprečali zastopnike teh parcialnih bojev, kako leži njihova prava rešitev le v globalni revoluciji: dokler imamo kapitalska razmerja, bo v razmerjih med spoloma nujno prevladoval seksizem, bo vedno pretila nevarnost vojne, bodo svoboščine v odločilnih momentih zmerom omejene, bo narava zmerom v zadnji liniji le predmet slepega izkoriščanja... (zadnji obupani poskus takšne totaiiza- cije je razvil Perry Anderson v On the Tracks of Historical Materialism). Globalna revolucija bo odpravila temeljni družbeni antagonizem in pripeljala do družbe, ki bo v osnovi presojna, racionalno uravnavana itd. Odločilno za post-marksizem je kajpada, da prelomi s to logiko, ki — mimo- grede povedano — ni nujno marksistično obarvana, marveč lahko postavi v ospredje tudi katerega od antagonizmov, ki se marksizmu kaže kot sekundaren. Tako imamo npr. feministični fundamentalizem (ključen je antagonizem spolov, ni globalne osvoboditve brez emancipacije žensk, brez premagan ja seksizma), demokratski fundamentalizem (temeljna zahodna vrednota je napredek demokra- tizacije, vsi ostali boji — ekonomski, feministični, boji manjšin itd. — so le nove aplikacije oziroma radikalizacije demokratskega načela), ekološki fundamentalizem (ekološka kriza je temeljno vprašanje človeštva, vsa ostala je treba gledati v rimkciji tega), in — zakaj ne? — psihoanalitični fundamentalizem, npr. Marcusejev ■i^rosu in civilizaciji (jedro krize sodobnosti je represivni ustroj subjektove libi- dìnalne ekonomije, ko se bo subjekt spravil s svojo nagonsko substanco, bo to omogočilo rešitev ostalih vprašanj). Ta psihoanalitični fundamentalizem je toliko paradoksen, kolikor je prav psi- hoanaliza tista, ki s svojo koncepcijo 'nagona smrti* najbolj radikalno spodbije orisano logiko Temeljnega Vprašanja. Tu je seveda treba povsem odmisliti Freudov biologistični nesporazum: »nagon smrti* ni nikakršno biološko dejstvo, marveč ime za dejstvo, da je človekov psihizem podrejen nekemu slepemu avtomatizmu ponavljanja onstran življenjskih interesov samoohranitve, harmoničnega ujemanja z okoljem itd. Človek je — kot pravi že Hegel — »na smrt bolna žival*, žival, ki jo kot nezasitni parazit izžema govorica. »Nagon smrti*, ta razsežnost radikalne negativnosti, ta možnost ne le fizičnega uničenja, marveč hkrati zničenja same zgodovinske tradicije, simbolnega univerzuma, v tej perspektivi ni zvedljiv na izraz odtujenih družbenih razmer, marveč definira condition humaine kot tako: rešitev ni v tem, da ga »ukinemo*, »prevladamo*, marveč da priznamo njegovo ire- duktibllno danost in nato, na osnovi tega priznanja, skušamo najti modus vivendi z njim —vsa »kultura* je neke vrste reakcijska tvorba, da bi obvladali, omejell, kana- lizirali, z eno besedo: prav kultivirali to travmatično jedro, ta radikalna antagonizem, skozi katerega človek pretrga popkovino z živalsko homeostazo. Ne le da smoter ni več odprava tega travmatičnega jedra, marveč je pravi vir totalitarne skušnjave prav težnja, da bi odpravili ali zanikali to travmo: ni naključno, da so bili največji zlo- čini in holokavsti storjeni v imenu ideje o harmoničnem Človeku, o Novem Člove- ku brez strukturnega antagonizma. Homologno logiko bi lahko razvili ob ekologiji: človek je kot tak »rana narave*, vrnitve k naravnemu ravnotežju, k ujemanju z okoljem, ni, gre za to, da pristanemo na ta razcep, na to strukturno »Izkoreninje- nost* človeka, in jo na podlagi tega priznanja skušamo naknadno kolikor mogoče zakrpati; vse ostalo (iluzija vrnitve k naravni podlagi ali Ideja totalnega podruž- bljanja narave) vodi v totalitarizem. Isto je s feminizmom: »spolnega razmerja ni*, je per definitionem antagonistično, »nemogoče*, končne rešitve ni. In podlaga izgradnje kolikor toliko normaliziranega razmerja med spoloma je priznanje tega temeljnega antagonizma. Jsto je z demokracijo: demokracija je — če naj pono- vimo zllzan Churchillov domislek — »najslabši vseh možnih sistemov, problem je le v tem, da ni boljšega*, t.j. demokraciji je ireduktibilno lastna možnost korupcije, vladavine bebavosti, le da vsak poskus, odpraviti to tveganje in vzpostaviti »pravo* (realno, vsebinsko) demokracijo, pripelje v svoje nasprotje, v odpoved sami de- mokraciji. — Prav tu bi lahko zagovarjali trditev, da je bil prvi post-marksist Hegel: ali ni njegova teza v tem, da se antagonizma meščanske družbe ne da odpraviti brez padca v terorizem, da ga država lahko le naknadno omejuje? In zasluga Hegemonije in socialistične strategije Laciaua in Mouffove je, kot se zdi, da je na podlagi tega modela prva razvila koherentno teorijo družbenega polja: gre za priznanje neke izvirne, radikalne In ireduktibilne »travme* In hkrati za to, da pomeni vsak poskus totalizacije naknadno šivanje tega razcepa, ki je per definiti- onem v zadnji liniji obsojeno na neuspeh — ves poudarek je prav na tem, da ne smemo biti radikalni, da ne smemo vztrajati na radikalni rešitvi, marveč moramo pristati na to, da smo zmerom v vmesnem prostoru, da živimo v sposojenem času, da je vsaka rešitev zasilna: »radikalna demokracija*, za katero se zavzemata, prav ni »radikalna* v pomenu čiste, prave demokracije, marveč njena »radikalnost* implicira, da lahko demokracijo ohranimo le tako, da jo razvijamo na podlagi zavesti o njeni radikalni nemožnostl. Šele tukaj se tradicionalno marksistično gledišče obrne: medtem ko je v njem globalna rešitev, globalen prevrat pogoj dejanske rešitve vseh parcialnih vprašanj, je tukaj priznanje globalne zagate, ne- možnostl, priznanje ireduktibilnega antagonizma, pogoj kolikor toliko uspešnih parcialnih in začasnih rešitev. In naloga psihoanalize ni najdevanje teh bolj ali manj uspešnih parcialnih re- šitev; njena naloga je zgolj v tem, da ob vsaki teh rešitev pokaže točko njenega zloma. 2 Lacan Individualni mit nevrotika Individualni nrílt nevtx)tika je bil v obliki predavanja predstavljen na Collège philosophique Jeana Wahia. Besedilo se je leta 1953 razširilo brez Lacanovega privoljenja, ne da bi ga bil sam korigiral (cf. Ecrits, str. 72, op. 1). Želja Psychoanalytic Quaterly po objavi njegovega prevoda me je vodila k temu, da sem vnesel potrebne popravke. Pričujoča verzija, ki jo je avtor ponov- no prebral, tako pomeni ^reprizo* — sicer napovedano leta 1966, a nikoli iz- peljano. Prevod gospe Marthe Evans bo izšel v enem prihodnjih zvezkov ameriške revije. J. A. M. september 1987 Govoril vam bom o neki snovi, ki jo moramo znova opredeliti, kar je samo po sebi dovolj težavno. Težavnost tega Izvajanja niti nI tolikanj notranja. Izvira predvsem iz dej- stva, da obravnava neko novost, ki sta mi jo omogočila spoznati tako moje analitično izkustvo kot poskus poglobitve temeljne realnosti analize, ki ga izvajam v poučevanju. Imenovanem seminar, če naj zaslutite njegov doseg, te- daj moram ta izvirni kos iztrgati tako iz omenjenega poučevanja kot Iz Iz- kustva — od tod čisto posebne težave tega izvajanja. Prav zaradi tega vas vnaprej prosim za potrpežljivost ob morebitnih za- četnih težavah v razumevanju tega, za kar gre. I Naj vas uvodoma spomnim, da je psihoanaliza disciplina, ki se nam v mno- žici znanosti kaže v čisto posebnem položaju. Pogosto pravijo, da sploh ni zna- nost v pravem pomenu besede — kar očitno vsebuje nasprotno trditev: da je preprosto neka umetnost. Če to pomeni, da ni nič drugega kot neka tehnika, neka operativna metoda, nek skupek navodil — tedaj je taka trditev napačna. Ni pa napačna, če besedo umetnost uporabimo v pomenu, kakor so jo uporabljali v srednjem veku, ko so govorili o svobodnih umetnostih — saj poznate niz, ki gre od astronomije k dialektiki preko aritmetike, geometrije, glasbe in gra- matike. Danes zagotovo težko dojamemo namen in doseg tako imenovanih svo- bodnih umetnosti v življenju in v misli srednjeveških mojstrov. Vendar je gotovo, da jih karakterizira in obenem razločuje od znanosti, ki so iz njih iz- peljane, dejstvo, da postavljajo v prvi plan nekaj, kar bi lahko imenovali te- meljno razmerje po meri človeka. No, in psihoanaliza je trenutno morda edi- na disciplina, ki jo je moč primerjati s svobodnimi znanostmi, kolikor ohranja to razmerje človekove mere s samo seboj — to notranje, vase zaprto, neizčrp- no, krožno razmerje, ki vsebuje rabo govora par excellence. 3 Natanko zaradi tega analitičnega izkustva ni mogoče nikoli dokončno ob- jektivirati. Vselej se v njegovem osrčju pojavlja neka resnica, ki se je ne da izreči, saj jo vzpostavlja prav govor in bi torej na določen način sam govor mo- ral biti izrečen — to pa je strogo vzeto natanko tisto, kar kot govor ne more biti izrečeno. Opazujemo sicer lahko, kako iz psihoanalize izpeljujejo metode, s kate- rimi si prizadevajo objektivirati sredstva za obravnavo človeka, tega humanega objekta. Pa vendar gre le za tehnike, izpeljane Iz te temeljne umetnosti, ka- kršna je psihoanaliza — kolikor jo vzpostavlja tisto intersubjektivno razmerje, za katerega sem vam rekel, da ne more biti izčrpano, saj nas prav ono na- redi ljudi. Vseeno se še kako trudimo najti neko formulo, ki bi uspela izraziti bistvo tega razmerja, in prav zato je v osrčju analitičnega izkustva nekaj ta- kega, kar je strogo vzeto mit. Mit podeljuje diskurzivno formulo tistemu, kar ne more biti posredovano z definicijo resnice, kolikor je definicija resnice lahko oprta le sama nase in kolikor jo vzpostavlja prav napredovanje govora. Govor ne more niti samega sebe niti približevanja resnici dojeti kot objektivno resnico. Lahko jo le izrazi — In to na mitičen način. V tem smislu lahko rečemo, da ima tisto, s čimer analitič- na teorija konkretizira Intersubjektivno razmerje — Ojdipov kompleks torej —, vrednost mita. Danes vam bom predstavil serijo izkustvenih dejstev, ki jih bom poskušal uporabiti kot primere v zvezi s tistimi formacijami, ki jih ugotavljamo v ve- denju subjektov, sprejetih v analizo — npr. nevrotičnih subjektov — in ki so gotovo znane vsem, ki jim analitično izkustvo ni povsem tuje. Te formacije terjajo, da v ojdipovski mit — kolikor je le-ta v osrčju analitičnega izkustva — vnesemo določene strukturne modifikacije v skladu z našim lastnim napredo- vanjem v razumevanju analitičnega Izkustva. To nam obenem dovoljuje, da na drugi stopnji dojamemo popolno prežetost analitične teorije s temeljnim kon- fliktom, ki prek tekmovanja z očetom veže subjekta z neko temeljno simbolno vrednostjo — videli pa boste, da se to vselej dogaja skozi določeno konkretno, s posebnimi družbenimi okoliščinami zvezano degradacijo figure očeta. Samo izkustvo je tako razpeto med podobo vselej degradiranega očeta in med neko drugo podobo, katere meri se naša praksa vse bolj približuje, saj lahko njene učinke meri kar pri samem analitiku — kolikor le-ta v simbolnem odnosu s subjektom na zanesljivo prikrit in s strani analitične teorije skorajda zataje- van način, kot kak zarotnik, privzema položaj mojstra-učitelja, te s piropadom naše zgodovine tako močno obledele osebe: moralnega mojstra; mojstra, ki nevednega vpeljuje v razsežnost temeljnih človeških odnosov in mu obenem pripravlja tisto, kar bi lahko imenovali dostop do zavesti, celo do modrosti, skozi proces prisvajanja človeške usode. če naj se zanesemo na definicijo mita kot neke določene objektivirane predstavitve eposa oziroma geste, ki na imaginaren način izraža temeljne odnose, značilne za določen modus človeškega bitja v določeni dobi; če ga torej razumemo kot družbeni izraz — prikrit ali očiten, virtualen ali uresni- čen, smiseln ali nesmiseln — tega modusa bitja, tedaj je gotovo, da lahko nje- govo funkcijo odkrijemo celo v doživljanju nevrotika. Izkustvo nam dejansko ponuja vsakovrstne manifestacije, ki se ujemajo s to shemo in za katere zares lahko rečemo, da gre za mite v pravem pomenu besede. Pokazal vam bom to s primerom, za katerega sem prepričan, da je med najbližjimi spominu vseh ti- stih med vami, ki se zanimajo za tovrstna vprašanja. Izposodil sem si ga pri enem od velikih Freudovih opazovanj. Ta opazovanja so občasno deležna povečanega zanimanja v poučevanju, kar pa vseeno ni motilo enega naših eminentnih sodrugov, da bi nedavno — slišal sem to Iz njegovih ust — ne izrazil svojevrstnega prezira nad njimi. 4 Rekel je, da je njihova tehnika tako nespretna kot arhaična, če pomislimo na napredek, ki smo ga dosegli z upoštevanjem intersubjektivnega odnosa ter z razlago le-tega s pomočjo odnosov, ki se med seansami vzpostavijo med subjektom in nami, bi taka trditev konec koncev morda celo vzdržala. Toda ali je moj sogovornik res moral iti tako daleč in reči, da so bili Freudovi pri- meri slabo izbrani? Seveda, za vse je mogoče reči, da so nepopolni, da so mnogi med njimi zaustavljene psihoanalize, nekakšni drobci analize. Toda prav to bi nas moralo voditi k temu, da premislimo in se vprašamo, zakaj je Freud izbral prav njih. Vse to seveda le s pogojem, da Freudu zaupamo. In zaupati mu je treba. Ni dovolj reči — kot nadaljuje tisti, čigar Izjave sem vam navedel —, da od tod izhaja vsaj nek hrabrilni značaj, ki naj pokaže, da včasih zadošča že či- sto drobno zrnce resnice, ki mu uspe pojaviti se in vznikniti navkljub oviram, ki mu jih izvajanje postavlja nasproti. Mislim, da je tak pogled na stvari nepravilen. V resnici je mojemu sogovorniku drevo vsakdanje prakse zakrilo doseg gozda, ki je vzniknil iz freudovskih tekstov. V ta namen sem za vas izbral »Podganarja« in upam, da bom ob tej prilož- nosti zmogel utemeljiti Freudovo zanimanje za ta primer. II Za obsesivno nevrozo gre. Prepričan sem, da ni med tistimi, ki so prišli poslušat pričujoče predavanje, nikogar, ki bi ne slišal govoriti o domnevnih koreninah in strukturi te nevroze — namreč o agresivni napetosti, fiksaciji in- stinktov itd. Napredek analitične teorije je v sam izvor našega razumevanja obsesivne nevroze postavil izjemno kompleksno genetično elaboracijo in brez dvoma ta element, to fazo fantazmatskih oziroma imaginarnih tem, na katero ponavadi naletimo med analizo obsesivne nevroze, znova najdemo tudi med branjem »Podganarja*. Toda ta, za bralce oziiroma učence pomirjujoča plat, zna- čilna za »domače«, vulgarizirane misli, pravzaprav bralcu prikriva izvirnost tega opazovanja ter njegov posebej pomenljiv in prepričljiv značaj. Kot veste, dolguje ta primer svoj naziv neki zares fascinantni fantazmi, katere očitna funkcija v psihologiji krize, ki je subjekta privedla k psihoanaliti- ku, je funkcija izbruha. To je pripoved o nekem mučenju, vselej deležnem poseb- ne osvetlitve, skorajda resnične slovesnosti, katerega bolj ali manj domiseln dispozitiv je v tem, da umetno razdražena podgana vdre v anus mučenca. Ko prvič sliši to pripoved, je subjekt v stanju fascinirane zgroženosti, ki pa ne sproži njegove nevroze, temveč aktualizira njene teme ter izzove tesnobo. Nato sledi cela elaboracija, katere strukturo moramo sedaj prikazati. Nedvomno je ta fantazma bistvena za teorijo determinizma nevroze, saj nanjo naletimo še v številnih temah v teku opazovanja. Toda — ali je res samo v tem vsa njena zanimivost? Ne le da nisem tega mnenja, temveč sem celo prepričan, da je za sleherno pozorno branje glavna zanimivost prav ekstrem- na partikularnost tega primera. Freud je vedno poudarjal, da je treba vsak primer študirati v vsej njegovi partikularnosti — natanko tako, kot da bi pozabili na vso teorijo. Partikularnost pričujočega primera pa je prav v očitnem, vidnem značaju razmerij v igri. Eksemplarična vrednost tega partikularnega primera je v njegovi preprostosti — podobno kot lahko rečemo, da ima v geometriji nek partikularen primer bleščečo premoč očitnosti v razmerju do dokazovanja, katerega resnica bo za- radi svojega diskurzivnoga značaja ostala skrita v teminah dolge vrste de- dukcij. V tem je izvirnost tega primera, očitna vsakemu vsaj malo pozornemu bral- cu. Konstelacija — zakaj pa ne? v pomenu, ki ga uporabljajo zvezdoslovci — izvirna konstelacija, ki je privedla do rojstva subjekta, do njegove usode, rekel 5 bi celo do njegove predzgodovine (temeljni družinski odnosi, ki so strukturiran zvezo njegovih staršev), je v zelo natančnem razmerju — morda bi se ga dalo definirati s formulo transformacije — s tistim, kar se v tem primeru kaže kot najbolj naključno, najbolj fantazmatsko, najbolj paradoksno morbidno — nam- reč z zaključnim stanjem razvoja njegove velike obsedajoče bojazni, s tem ima- ginarnim scenarijem, v katerem išče rešitev pred tesnobo, zvezano z izbruhom krize. Konstelacija subjekta je v družinski tradiciji oblikovana skozi pripoved o določenem številu potez, ki specificirajo starševsko zvezo. Vedeti je treba, da je bil oče na začetku svoje kariere podoficir in da je zelo »podoficirski« tudi ostal — kolikor ta naziv sicer vsebuje mero avtoritete, vendar nezadostne. V ocenah sodobnikov ga vztrajno spremlja določeno pod- cenjevanje, svojevrstna mešanica drznosti in smeha pa ponuja podobo običajne osebe, ki jo znova srečamo v simpatičnem možu, ki ga opiše subjekt. Oče se znajde v položaju, da sklene tisto, čemur pravimo poroka iz koristi: žena pripa- da okolju, precej bolje uvrščenem znotraj meščanske hierarhije, in mu tako prinese ne le sredstva za življenje, temveč tudi položaj, ki ga bo deležen v trenutku, ko se bosta odločila imeti otroka. Prestiž je torej na strani matere. Eno najpogostejših zbadanj med takimi osebami, ki se pravzaprav čisto dobro razumejo in se celo zdijo zvezani z resničnim čustvom, je svojevrstna dialoška igra med zakoncema: soproga kot za zabavo omeni živo navezanost svojega soproga, tik pred poroko, na neko revno, a privlačno mladenko, mož pa vsakič znova protestira in zatrjuje, da je šlo za nekaj tako bežnega kot daljnega ter pozabljenega. Toda ta igra, katere ponavljanje morda celo pomeni, da vsebuje del prevare, je nedvomno globoko vplivala na mladega subjekta, ki bo pozneje postal naš pacient. še nek drug element družinskega mita ni nepomemben. Taisti oče je imel v času svoje vojaške kariere določene težave, če naj uporabimo ta ne- dolžni izraz. Storil nI nič več in nič manj kot to, da je zaigral sredstva polka, katerih skrbnik je po svoji funkciji bil. Vso vsojo čast, celo lastno življenje — v smislu kariere ter lika, ki naj bi ga še naprej predstavljal v družbi — je odtlej dolgoval posegu nekega prijatelja, ki mu je posodil vsoto za vrnitev dolga In tako postal njegov rešitelj. O tem trenutku kot o zares pomembni in pomen- ljivi epizodi očetovske preteklosti bomo še govorili. Tako se nam torej predstavlja družinska konstelacija subjekta. Pripoved jo v teku analize razgrinja košček za koščkom, ne da bi jo subjekt kakorkoli povezal s čimerkoli iz sedanjega dogajanja. Zares je potrebna vsa Freudova in- tuicija, da bi razumeli, kako so prav tu bistveni elementi Izbruha obsesivne nevroze. Konflikt bogata žena/revna žena se očitno natančno ponovi v sub- jektovem življenju v trenutku, ko ga oče sili v poroko z neko bogato žensko — tedaj je torej izbruhnila nevroza v pravem pomenu besede. Skoraj v istem tre- nutku, ko omeni to dejstvo, pravi subjekt naslednje: "Povedal vam bom nekaj, kar zagotovo nima nikakršne zveze z vsem, kar se mi je zgodilo«. Freud zvezo seveda takoj opazi. Dejansko je že samo s panoramskim preletom opazovanja mogoče videti strogo ustreznost med omenjenimi začetnimi elementi subjektivne konstela- cije in med zaključnim razvojem fantazmatske obsesije. Kakšen je ta nadaljnji razvoj? Podoba mučenja je sprva, povsem v skladu z načinom mišljenja, zna- čilnim za obsesivca, zaplodila vse mogoče bojazni: boji se namreč, da bi to- vrstno mučenje nekega dne lahko zadelo njemu najljubše osebe, še posebej pa ga je strah za osebo idealizirane revne ženske, ki ji namenja neko ljubezen, katere slog in resnično vrednost bomo kaj hitro videli — gre prav za obliko lju- bezni, značilno za obsesivnega subjekta — ter, še bolj paradoksno, za očeta, ki pa je v tem trenutku že pokojen ter zato zreduciran na zamišljeno osebo v onstranstvu. Na koncu pa ga te bojazni priženejo do obnašanj, ki nam pokažejo, 6 da se nevrotične ieva opravljene študije podaljševati z novimi, vendar naleti na izjemno velike težave, ko mora za neko raziskovalno nalogo — ki jo sama sicer označi kot interdisciplinarno — sprejeti okvir ene same discipline. Od enega 41 do drugega predavatelja hodi z besedami: »Iščem globalni pristop, ki vsebuje šte- vilna področja.« V dîinamiki analize pa je končno zadržana zaradi perpetualnosti njenih meja: meja dispozitlva — »Nenehno me usmerjajo v okvir analize« —, meja, ki jih vzpostavi pojavitev določenih označevalcev njene zgodovine — »Vse je prepleteno, kot labirint je; ves čas govorim iste reči. Toda psihoanaliza je uto- pija, vselej bodo vrzeli v moji zgodovini.« Ponovno odkritje določenih ključnih ozna- čevalcev ji zariše meje njenega bitja subjekta, obenem pa skuša ubežati pred označevalci, kateriih učinek je. Tisti laisser-tomber se ji je jasno pokazal in pov- zročil njen razcep: začetek njene analize dejansko karakterizira amnezija. Nič ni kvarilo njenega otroštva, niti en sam spomin v tem otroštvu razvajenega in sreč- nega otroka. Pa vendar je čez nekaj mesecev v toku asociaoij vzniknilo tisto, kar je bilo zavrženo — neko otroštvo, skandirano z alkoholizmom in trpljenjem tistega tako ljubljenega očeta, katerega nadjazovski imperativ jI danes ukazuje bolj kot kdajkoli prej. Starokopiten ukaz hkratnosti večih opravil je seveda nemogoče upo- števati, kar podčrtuje razlaga: v trenutku, ko ga hoče Izpeljati, mu že nasprotuje. Pojdimo zdaj k drugemu stavku razlage. Ko hoče rekonstruirati svojo zgodo- vino, nadaljuje z nečim, kar se predstavlja kot čudovita denegacija. Dejansko gre v tej zgodovlini prav za družinsko obveznost. Je poslednji in edini potomec dru- žine, ki je svoje slavne dni doživela v prejšnjih stoletjih; obremenjena je z ime- nom, ki ga kot hčerka ne more prenašati naprej; zelo zgodaj jo očetovska družina opomne, da je vsa dediščina, ki jo mora spoznati lin ohraniti, omejena na spo- mine (ki si jih prizadeva pozabiti) ter na predmete (tako številne, da se nanje sko- rajda lahko zanese) — skratka, vse od otroštva se šibi pod neko družtinsko usodo, ki je tako tragična kot enigmatična: požgane hiše, izgnanstvo, vojne in končno sterilnost. Če so ji torej naložili nalogo varuhinje decfiščine, so ji obenem že tudi zmaknili ključe. Prepričana je, da je po splavu ostala sterilna, in ta drugi zavržek naj bi dokončno potrdil, da njena lirfija umira z njo. Način, na katerega prenaša to mjej .neznano, pripisano usodo, je bil in v tem trenutku zdravljenja še vedno je v tem, da se ne prebudi, da še naprej ostaja otrok, ki sanjari, čas je torej pred- vsem čas sanjarjenja, te dejavnosti, ki se ji vzporedno predaja že od nekdaj; tega drugega življenja, W ji pomaga graditi neko družino brez zgodovine, s pomočjo katere danes podvaja analizo v dvojnem pomenu tega izraza. Vsak večer piše, poudari pa, da to intimno, odtegnjeno — spet v obeh pomenih tega izraza — pi- sanje nima nobene zveze z literaturo, temveč mora ostati pisanje kar tako, izven družbene menjave in njenih zakonov kakor tudi izven časa analize. Očetovski de- nar ji dovoljuje, da spreminja v večnost tisti trenutrti večerni čas, ko v svoji sobi, sama, ogrožena s starševskimi prepiri, beži pred neko usodo, ki jo obenem sama pomaga graditi. Tudi njen študij lin njene zadnje ljubezni ubogajo taisto izbrano logiko, kolikor napotujejo na neko deželo, ki jo je temeljni ženski lik njenega otroštva označeval kot »deželo punčk, deželo otroške čudežnosti, deželo majhno- sti«. Dolgo časa se je to drugo življenje utelešalo v nekem čisto posebnem, omejenem prostoru — v vrtu. »Mar rtlmate obveznosti?« se torej hkrati opira na dejstvo, da v njenem go- voru vse priča o tem, da je sama učinek obveznosti, vsiljenih že celo pred njenim rojstvom, da pa si je obenem razvitje svoje eksistence in njenih simptomov ure- dila tako, da bi se jlim kar najbolje izognila. V skladu z delovanjem simptoma, kakor ga je razvil Freud, v tem primeru potlačeno sovpade z vrnitvijo potlačenega. Obveznost, zanikana v sanjarjenju, se ji vrača v obliki obveznosti sanjarjenja, ki se ji odtlej vsiljuje in preplavi njene odnose z drugimi, katerih prisotnost ne sme na noben način motiti njene dejavnosti ter tako tvori njen osebni simptom. Kot posledica vznikne razcep. Po eni strani v analizzi sanjarjenja prepušča prostor prisili označevalnih zagat, ki oživlja neznosnost bolečine obstoja. Po drugi strani pa je do te seanse prišlo po naslednjem vprašanju, ki ga je naslovila name: kako naj vendar plača analizo, če jo bo to osiromašilo ter tako zožilo njeno svo- bodo, da sanja in »počne karkoli«, jo privedlo na pobočje kastracije? Kolikor 42 analiza ni zastonj in kolikor tvori družbeno vez, je tako približala nek čas, nujno neomejen v eternizaciji otroštva, tistemu denarju, ki posvečuje njeno odvisnost majhne deklice. Analiza zahteva žrtvovanje na obeh regstrih, zato je moje nasled- nje vprašanje naznanilo obveznost žrtvovanja analizi tistega subjektu najbolj dra- gocenega x: njegovega trpljenja. Bežati in zavreči Obe razlagi se umeščata v čisto določen trenutek zdravljenja. Od vstopa v analizo, h kateremu jo je prisilila tesnoba, sprožena z nekim dogodkom iz njenega ljubezenskega življenja, sem potrebovala leto dni dela, da sem na svetlo dneva p»-ivedla nekatere črte subjektove usode, kakor piše Lacan. Omenila sem že po- zabo, ki na klasično histeričen (historičen) način karakterizira razmerje tega sub- jekta do nezavednega. Ena od teh črt usode se je razkrila kot bežiščnica (iigne de fuite). Prvi beg, ko sama, stara pet let, pobegne iz kolonije, v kateri so živeli njeni starši, proti prestolnici, ki bo odtlej dalje zanjo ostala neki »ne-kraj«; dru- gič, po smrti svojega očeta, beži iz rojstnega kraja; pa vztrajno bežanje v sanjarje- njih, njen vrt, pobegi iz družiinske hiše in končno ta beg, ki se ponavlja v analizi in postane svojevrstna slogovna oznaka. Zdi se, da je podobna bežiščnica struktu- rirala tudi življenje njenega očeta — vse od odhoda v kolonije po smrti njegovega lastnega očeta pa do njegovega odločilnega simptoma, alkohoPizma. Druga črta Usode pa retroaktivno izvira iz nekega temeljnega prizora njenega zgodnjega otroštva: kmalu po vrnitvi iz kolonij se je oče nekega večera vrnil z dela in se, pijan kot ponavadi ob tej uri, spravil spat. Ko se je nato ponoči prebudil. Je padel po stopnicah: pacientka ga je torej videla, kako leži na tleh, krvavi iz nosu in trpi zaradi lobanjske bolečine. Ta padec očeta se je vpisal v padec propadle očetovske linije. Zgoraj sem že navedla načrt, ki je vodil mojo prvo razlago. Zdi pa se mi, da lerta obenem tudi že ilustrira, s čim psihoanalitik v aktu izrekanja »predstavlja del nezavednega, tvori njegov naslov«, kot piše Lacan. Kot sem lahko odkrila šele a posteriori, mi je bilo usojeno odkriti ta označevalec »tomber*, ko- likor napotuje na padec očeta, padlega na raven izvržka lastnega trpljenja, značil- nega za njegov užitek. Imperativ, naslovljen na hčerko: »Ne zavrži ničesar« (ne iaisse rien tomber), se torej izkaže kot soodvisen. Toda če se je »ono«, ta vednost, ki »se razkriva le skozi sprevid subjekta«, zares pojavilo, tedaj je to zdravljenje še posebej jasno pokazalo, da »izvira iz kraja, ki se razlikuje z vsakim subjek- tovim prijemom« — kajti že zapiski drugega pripravljalnega pogovora kažejo na zaplet tega označevalca v transferju: »Prišla sem, k vam lahko pridem na analizo, saj imam zaupanje. Ko sem se vzpenjala po stopnicah, sem si rekla, da je stop- nišče tako majhno, da v nobenem primeru ne morem pasti.« »Ta vednost, ki se razkriva le skozi sprevid subjekta — le kateri subjekt bi zanjo lahko vedel prej?« (Lacan, »Sprevid subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve«, Sciiicet, št. I, str. 38). Gotovo, subjekt se reprezentira v tem označevalcu, le da analizant ne ve, kaj pravi, celo sploh ne ve, da reče; a tudi analitik ne, saj tedaj sama nisem še ničesar vedela o očetovskem zavrženju (iaissé tomber), če načrt izhaja iz tistega, kar se od vednosti razkriva skozi izrečeno, tedaj je razlaga že tudi dejanje, saj je vendar izrekanje. Ko je enkrat razkrit, ta označevalec razo- deva svojo vrednost indica pri določitvi predmeta. Poglejmo zdaj, kako se je nadaljevalo zdravljenje. V seansah, ki so neposredno sledile, je prišel v prvi plan naslednji stavek: »Jaz sama sem tisto, kar sem bila zavrgla v vmesnem prostoru sanj, v katerem sem se postavila v oklepaje.« Jaz (le moi) sanjarjenja se umika jazu (je) prebujenja. Delo se mora torej usmeriti na dejstvo, da »sem edini potomec očetovske veje. V tem potomstvu se počutim kot ostanek«. Nasledila je torej neki odpor pred tistim »prenosom trpljenja« svojega očetovskega deda — ki je umrl med drugo svetovno vojno v okoliščinah, ki jih je 43 njenemu očetu družina prikrila: to trpljenje bo analiza obudila — ter neko zavr- nitev omenjanja česarkoli iz preteklosti, še zlasti pa okoliščin dedove smrti: zavrnitev govora torej. Vendar pa je v nekem drugem času s to razlago zvezana tudi ponovna poja- vitev in zaostritev nekega starega simptoma, nespečnosti — sprva omejene na za- četek noči, nato pa razširjene na celo noč, tako da celo povzroča izčrpanost. Za- četek noči napotuje na tisti trenutek njenega otroštva, v katerem jo je obhajala tesnoba ob misli na možno nasilnost njenega pijanega očeta. Nespečnost je sedaj zvezana z vznikom niza podob, ki jih — v nasprotju s sanjarjenji — ne more nadzi- rati. Od tedaj, ko je od družine uspela zvedeti, da je njen ded umrl v izgnanstvu, torej Izginil brez sledu, se ji vsiljuje naslednja kratka sekvenca: ded teče po ulici; trpljenje na njegovem obrazu; množica ga zasleduje, on beži, vendar pade in pre- tepejo ga do smrti. Tolaži Ino sanjarjenje se tako sprevrne v nočno moro, vznikne neka točka realnega, katere konstrukcija ostaja zanjo uganka. Ko v analizi pride do te točke, prične — sledeč nekemu transfernemu snu — razvijati smrt svojega očeta, katerega pogreb v družinsko grobrtico je zanjo označil pojavitev nekega »Tedaj se je zame vse ustavilo.« Kar se je ustavilo, je v resnici pričelo krožiti in sprožilo neko delo žalovanja, torej do tedaj neizvršeno obveznost — kar ne velja le zanjo, temveč tudi za njenega očeta. O tem priča zmešnjava časov, uporabljenih v glagoPih prehoda seanse, omenjene na začetku. Če gre — kot pravi Lacan — v analizi za to, da pustimo prostor želji, ki jo zakrivajo simptomi, tedaj mora razlaga pokazati na soodvisnost vednosti, namreč nezavednega, in stvari, objekta. Razlaga ne razkHiva tistega, kar je znano, temveč mora spraševati po biti, se pravi po manku biti, izhajajoč iz nekega označevalca, skozi preizpraševanje mesta, ki ga je subjekt moral zasesti na k|i¡c zahteve Dru- i^ega. Seveda to ne more ostati brez posledic v zvezi z užitkom. Morda lahko a posteriori celo pomislim, da sem se s tem dotaknila, četudi še ne spremertila, položaja subjekta v razmerju do očetovega trpljenja — se pravi, ene od figur nje- govega užitka. Ornicar?, revija Freudovskega polja, št. 40, januar—marec 1987, str. 39—44. Prevedel Stojan Pelko. 44 Oče v suspenzu, ali o čem je mogoče dvomiti Dvomi, da nam zvezda sveti, dvomi, da je sonce žar...' Ko je Freud pisal poročilo o analizi Ernsta Lehrsa, ni imel niti izdelane psihoanalitične tehnike niti oblikovanega pojmovnega aparata. S p^aclentom si je dovolil vsakršnih domačnosti, posojal mu je knjige, ponujal hrano, mu pojasnjeval svoje interpretacije in konstrukcije. Pa tudi s svojo teoretično razlago, s pojmi potlačitve, nezavednega, ki tu še nima topične razsežnosti. In sekundarnih, pre- težno zavestnih obramb, ni bil prav nič zadovoljen. A nemara je ravno v tem Freu- dova moč, in če si poročilo pobliže ogledamo, že zasledimo konsistentnost psi- hoanalitičnega koncepta: »(...) neplačani dolg, orakli iz otroštva, družinski miti, torej aparat usode z vsemi podrobnostmi ,natanko to, kar skuša koncept Nadjaza izbrisati v globalni posplošitvi {.. Onstran teoretičnih izpeljav in splošne klinične slike se razrašča »družinski roman nevrotika« (Freud), njegov »individualni mit«, dostopen le v partikularnih inačicah, iz katerih Lacan, ko sledi Lévi-Straussu, izpostavi pravi mitem, elemen- tarno celico, ki določa subjektivno predzgodovino in ureja družinsko konstalacijo še pred Ernstovim rojstvom. Potem raziskuje njegove transformacije, najprej v ve- liki prisili bojazni, v obsesiji s podganami, in naposled v transferju na Freuda. V tej prvotni celici lahko prepoznamo obe ključni situaciji, v katerih je oče že odpo- vedal: prvič, ko si je od prijatelja sposodil denar, ki ga je zaigral pri kartanju, dolga pa ni nikoli povrnil, drugič, ko je izbiral med dvema ženskama In se, namesto da bi se poročil z revnim dekletom, ki mu je bil naklonjen, odločil za ženitev z žensko 'jz bogate družine, s Podganarjevo materjo.' Obe situaciji, dolg in izbira, se v življenju sina, Ernsta, v transformirani inačici ponovita, »vse se odvija tako, kakor da bi se zagate iz prvotne situacije premestile na neko drugo točko v mitičnem omrežju, kakor da bi se tisto, kar je tu ostalo nerazrešeno, tam še vedno repro- duciralo (...)«." Zaradi nevrotične montaže dolga in izbire izbruhne bolezen v vsej svoji dramatičnosti. Poglejmo naprej, za kakšno izbiro gre in kakšna je njena povezava z nevrotičnim simptomom. Kot je Ernst izvedel iz nekega prepira med staršema, se je moral v prvi inačici »poročnega romana« oče odločati med bogato Ernstovo materjo in med revnim dekletom, ki mu je dvoril (str. 144). Podobno se sprašuje njegov sin, ali naj ostane zvest svoji ljubljeni, a revni prijateljici, ali pa naj gre po očetovih stopinjah in se oženi z bogatim dekletom, s hčerjo materinega bratranca,; saj bi mu »poslovna zveza s to firmo (...) potem tudi v njegovem poklicu odprla bleščeče perspektive« (ibid.). V tretji inačici, v transferni fantaziji, kot ji pravi Freud, v tej ponovni izdaji starih ljubezni, kot jo označuje v tehničnih spisih, se Podganarju v sanjah prikaže podoba Freudove hčere, ki je imela na- mesto očeta dve packi govna; tudi z njo se ne bi poročil »zaradi lepih oči, temveč zaradi njenega denarja« (str. 145). Daleč od tega, da bi bilo Podganarjevo nevrozo mogoče zvesti na omahovanje med poroko iz ljubezni ali iz koristoljubja. Bolezen je sicer izbruhnila, ko se je spet znašel v kolebanju, da se ne bi poročil z gospo, ki jo je dolgo ljubil, temveč z neko drugo, toda s prav nič bogataško: z ljubko gostilničarjevo hčerjo, ki mu je v času manevrov izkazovala veliko pozornost, ali z gospodično s pošte, ki je založila poštnino za njegov paket z novimi očali »z nekaj zanj laskavimi beseda- 45 mi« (str. 153). »Omahovanje med ljubljeno gospo in drugim dekletom«, pravi Freud, »lahko zvedemo na konflikt med vplivom očeta in ljubeznijo do gospe, torej na konfliktno izbiro med očetom in seksualnim objektom (...)« (str. 171). Takšno omahovanje, ki ga dodatno zapleta konfliktna povezanost ljubezni in sovraštva, je nekaj povsem normalnega. Pojavi se že zgodaj v otroštvu in potem spremlja človeka vse življenje, le da ponavadi, v nasprotju z obsesijo, zgubi ostrino, značaj »neizprosnega ali-ali« (str. 172). Kar obsesija izpostavi, je torej sama izbira, ki je ni mogoče rešiti in ki ne pozna kompromisa, izključujoči značaj alternativ, v katerih Podganar okleva in jih kar naprej odlaga, se vleče skozi vso njegovo pripoved. Prisoten je v njegovih obsestivnih formulah in zaklinjanjih, ki postavljajo na eno stran gledanje golih žensk, na drugo očetovo smrt (str. 121), na eno vrnitev denarja za poštne stroške in na drugo uresničitev kaznovanja s podganami (str. 124), potem očetovo smrt in Ernstov samomor (str. 131), ogledovanje genitalij v zrcalu in »očetu bi se pripe- tilo kaj hudega« (str. 148 in 161), poroko z gospo in očetovo nesrečo v onostran- stvu (str. 163), koitus in smrt njegove druge nečakinje Elle (str. 164). Nenazadnje velja to tudi za edini prizor soočenja z očetom, ki ga je pacient navedel kot na- daljevanje Freudove konstrukcije: ko ga je oče pri treh letih natepel, on pa ga je grdo ozmerjal, je oče pribil: »Mali bo ali velik mož — ali pa hud zločinec.« (str. 148—149). Izsiljena izbira, eno ali drugo, alternativa, ki je vselej izključujoča, binarna, tu je pred nami logika označevalca v čisti obliki. V tem nenehnem obnavljanju označevalnih parov je na prvi pogled vse videti, kakor da bi obsesivcu manjkala neka ključna oporna točka, kriterij za odločitev, trdni temelj gotovosti, ki bi ga odrešil omahovanja in odlaganja. Videti je, kakor da »na tej ravni manjka ozna- čevalec, ki bi fiksiral bit subjekta, ki bi mu omogočil, da se reši teh dilem (.. .)«.5 Toda ta primanjkljaj ne more pomeniti odsotnosti, pa naj gre za odsotnost v smislu mehanizmov izključitve, kot pri psihozi, ali histeričnih mehanizmov po- tlačitve, ki vodijo do amnezije. »Potlačitev se je tu poslužila nekega drugega, pravzaprav bolj prepirostega mehanizma; namesto da bi travmo pozabila, ji je odvzela afektivno investicijo (...)« (str. 142), in tako je ta lahko ostala prisotna v zavesti še naprej. Če lahko pri velikemu protipolu obsesije, pri histeriji, izha- jamo iz kompromisa, iz simptoma kot zgostitve, kjer se »dva izražata v enem«, pa je v njenem dialektu, v obsesiji, prisila prej »uveriženje nasprotij«.* Pri histeriji enega od obeh členov nasprotja, enega od obeh členov prvega označevalnega para zadene amnezija, potlačitev, ki jo Lacan v shemi odtujitve v Seminarju XI označuje kot padec označevalca Si, drugi člen, S2 pa ga reprezentira. Pri prisilni nevrozi to nasprotje zgolj zgubi afektivni naboj, postane nepomembno in indiferentno, tako da ostaneta lahko »Si in S2 za ceno nesmisla navzoča, eksplicitna«.^ Morda bi lahko celo rekli, da obsesija prinaša na dan, »dà videti« tisto, kar histerija prikrije, seveda le za ceno posiljevanja vsakršne logike — ne kot zgostitev in ne kot metafora, temveč kot kratek stik v označevalni verigi. V tem uveriženju nasprotij sta Si in S2 navzoča v svoji neposredni stoplje- nosti, prisila ju takorekoč zvari skupaj in skuša na ta način zaceliti subjekt, ki se v prvem označevalnem paru, v tej okrajšavi označevalne verige »nekje prikaže kot smisel« in se »drugod odčituje kot fading, kot izginevanje« — gre torej »za življenje in smrt«.® Če obsesivni šiv potlačitve (Miller) ukinja sam označevalni par, katerega učinek je subjekt, če odpravlja razmik, v katerem se subjekt pojavlja in izginja, plunktualen in medleč, kaj tedaj subjektu obsesije preprečuje, da bi dokončno odpravil svojo razdelitev? V čem se tedaj obsesija razlikuje od psihoze, ki ravno tako strdi, holofrazira prvi par označevalcev?' Na ravni označevalca obsesivni simptom šiva in celi subjekt, za hrbtom označevalca pa se bohoti »kolofon dvoma«, ki izpostavi ravno nasprotno, njegovo cepitev, in omogoča vznik subjekta v polju Drugega. Dvom je druga plat obsesiv- čevega neizprosnega ali-ali, in ni ga mogoče odpraviti na ravni klinične slike 46 in specifičnega izkazovanja simptoma. Obsesivni simptom je prav ta paradoksni spoj prisile (Zwang) in dvoma (Zweifel), ki postane razumljiv šele v razmerju do subjekta nezavednega, namreč kot spoj šivanja subjekta in divje, subjektu nerazumljive cepitve. Podganar noče izbirati, noče se odločiti, ne zato, ker bi mu manjkal trdni temelj gotovosti ali ker bi bil odsoten unarni označevalec, ki bi ustavil drsenje binarnih označevalnih alternativ v neskončnost, temveč zato, ker je ta še kako vsiljivo prisoten: ostane takorekoč na površini, v strdku ozna- čevalnega para. Tudi tako bi bilo mogoče razumeti, kar pravi Lacan sicer v dru- gačnem kontekstu, da mora obsesivec »poudariti nezmožnost izginotja subjekta«.'® Zato mora biti pri Podganarju vse tako urejeno, da mu ne bi bilo treba rešiti dvoumja. Temu, da bi lahko dvomil, služijo za obsesijo značilni mehaniz- mi »narediti-kot-da-se-ni-zgodilo« (Ungeschehenmachen), in pa mehanizmi osa- mitve (Isolieren), ko je posamezna prisilna ideja »odstranjena iz situacije, v kateri je nastala in v kateri je bila kljub popačenju še najlažje dostopna razume- vanju (...)« (str. 177). Tu je iskati razlog, da obsesivci razvijejo poseben dar in izumljajo najrazličnejše umetnlje, »da bi nevtralizirali vsak instrument, ki izklju- čuje dvom« (str. 167—168). Zaradi te nujne zavezanosti dvomu se v svojih mislih vrtijo okrog tem, ki so negotove za vse ljudi, okrog očetovstva, trajanja življenja, življenja po smrti in spomina. Konec koncev je temu namenjen tudi ves delirij, ki je Podganarju povsem onemogočil, da bi vrnil dolg, delirij, v katerem je za- menjal gospodično s pošte z nadporočnikom A, ki mu sploh ni ničesar dolgoval, a tudi do njega ne bi mogel priti zaradi vseh nesmiselnih zapovedi in prepovedi med vožnjo z vlakom (str. 124—127 in 152—154). Rekli smo, da individualni mit nevrotika v svojih transformiranih inačicah izpostavi dve situaciji, izbiro in dvom, ki sta povezani v nevrotično montažo. Morda bi ju zdaj lahko umestili v obsesivni simptom kot specifični splet prisile in dvoma. Če je prva situacija, odločanje o poroki, izbira med enim ali drugim, oblika, v kateri se tu pojavlja označevalec, in paradigma prisile, pa druga, nepla- čani dolg, pravzaprav nemožnost, da bi bil dolg povrnjen, prej zadeva dvom, »gotovost dvoma« kot način, kako je lahko v obsesiji kljub označevalnemu šivu, v zvarku prisoten subjekt." Zato problem še ni izčrpan, če ugotovimo, da »prisila niha tudi v dvomu« in da v njem doseže svoj vrh;'^ kar niha v dvomu, je subjekt sam. Dvom je moment dialektizacije obsesivnega simptoma. Da bi to pojasnili, moramo — tako kot Lévi-Strauss ob Proppovi analizi rus- kih bajk — poleg operacij in dejavnosti (odločitev o poroki vrnitev dolga) priteg- niti tudi njegove nosilce, osebe iz mitema. V prvi inačici je to Ernstov oče in očetov prijatelj iz vojaških časov, pri katerem je ostal za vedno zadolžen, Ernstova mati, ki je bila vzgojena kot daljnja sorodnica v bogati družbi, in revno dekle, ki jo je oče ljubil. V drugi izdaji družinskega romana so te osebe podvojene v podobi krutega stotnika, ki se je Podganarju »postavil na mesto očeta« (str. 157), njegov prijatelj, nadporočnik A, ki bi mu naj Ernst v skladu s stotnikovim opozorilom vrnil denar za poštnino, in dve ženski, med katerima se odloča, gospodična s pošte, ki je v resnici založila zanj, in ljubka gostilničarjeva hči. Freud celotno konstalacijo oseb, kot smo videli, zvede na konflikt med vplivom očeta in ljubeznijo do gospe, in od Treh razprav o teoriji selovedovalno dinamiko bi lahko ponazorili z naslednjim narisom: Instrumentalna performativna vloga se uresničuje po preneseni poti. Sporo- čevalec razloga, namere in zaželenega učinka ne izreče, izrazi ga z izbiro vsebine in oblike sporočila. Toda naslovnik prav neizrečeni sestavini smisla dodeli po- membnejšo vlogo: izrazi jo kot nadrejeno sestavino poročanega govora: P. T. Dobrila obtožujejo, da ta uživa mamila. Naslovnik lahko nasede učinku sporočila, tako da predpostavi, da je sporočilo resnično, lahko pa se učinku upre, tako da zahteva dokaz: Dokazati boste morali, ali je res, kar trdite. Učinkom neresničnih podatkov ali podatkov, v resničnost katerih dvomimo, se je mogoče upreti z zahtevo: Dokaži, da je res, kar trdiš. Navedi argumente. Ta zahteva v danih okoliščinah ne pomeni vračanja na racionalistlčno stališče, odpovedi motivacijsko-intencijskim sestavinam smisla, ampak pomeni obliko upora zoper govorico, ki se je odrekla etičnim vrednostim (resnici in iskrenosti), ki je pomen in naslovnika instrumentalizirala, ga podredila ciljem tistega, ki besedilo 76 izreka, in je zato spoznavno neproduktivna in nedemokratična. To je zahteva, ki se bori zoper oblastna razmerja, ne da bi jih znova vzpostavljala. Toda izrekanje te zahteve je ujeto v temeljno protislovje, ki konstituira smi- sel, in zato neučinkovito. Zahteva po razumskem utemeljevanju naleti pri naslov- niku na vrednostno prepreko. Naslovnik namreč zaradi vrednostne zaveze ciljnim vrednostim (idealom), dejanskih koristi ali strahu ni dojemljiv za racionalne ar- gumente. Kako prepričati osebo, ki se bo odzvala: Vem, da je res, kar trdiš, vendar nočem/ne morem/se bojim verjeti. Oseba, ki verjame v ciljne vrednosti, ne more sočasno verjeti racionalnim vrednostim, »resnici«, če so te s cilji v na- sprotju. Cilji namreč utelešajo njeno željo. Podatki, ki so z vrednostmi v neskladju, so potisnjeni v podzavest. Kako jih oživiti? Če fantazmo udejanjimo v obliki videza, ali tisti, ki jo bo prikazoval, ne bo postal že hkrati plen lastne prakse? Ali zaradi Instrumentalizacije pomena in naslovnika ne bo reproduciral postopkov istega diskurza, zoper katerega je naravnan? Režiserji se bodo menjali, pravila igre pa se bodo nadaljevala. Preden odgovorimo na postavljene dileme, povzemimo ugoto- vitve doslejšnje razčlembe. Sklenemo naj, da ima v povedi sporočeni podatek tri mogoče vrednosti: izvira iz sporočevalčeve želje In teži k učinku na naslovnika (želi prepričati, potolažiti, prizadeti itn.). Hkrati pa je ujet v razmerje med zatrjeno in dejansko, ki določa njegovo resničnostne vrednost. Ni treba dokazovati, da imamo opraviti s protislovnimi in napetimi razmerji ter da je težko služiti trem gospodarjem hkrati, zlasti še, če domujejo v različnih poljih: želja v sporočevalcu, učinek v naslovniku, merilo resničnosti pa naj bi bilo zunaj njiju. Kateri vrednosti med sporazumevanjem pripada prvenstvo? Odgovor na to vprašanje ni univerzalen, saj obstajajo v družbi tri temeljne diskurzivne oblike (znanstvena, ideološka in umetnostna), ki se podrejajo različnim vrednostnim načelom. Ker pa človeku ni dano brati več pomenskih vrednosti sočasno, posta- vimo hipotezo, da se lahko protislovje razrešuje v obliki radikalnega dialoga med disku rzi. 1.3. Vedeti, verjeti, povedati »Semiotična realnost je določena z načelom semiotične pomembnosti ... ; samo tiste pomenske razlike so pomembne, ki so povezane z razlikami med zazna- mujočim, in obrnjeno, samo tiste razlike med zaznamujočim so pomembne, ki so povezane z razlikami med pomeni« (Shaumyan, 1984:243). Potem ko smo ugotovili dve mogoči poti do semiotične stvarnosti, pot spoznavanja in pot učinkovanja ter verovanja, se vprašajmo, ali je sestav jezikovnih oblik zaznamoval tudi to razliko? Raziskovali bomo pomensko-skladenjski okvir glagolov vedeti, verjeti, povedati. Predpostavimo, da je vedeti izraz spoznavnega razmerja do sveta, tvorjenega na podlagi skladja med izrečenim in dejanskim, verjeti pa omogoča tvorjenje družbene »resnice« kot posledice verovanja in besednega učinkovanja. Pri potrje- vanju teh podmen se bom oprla na raziskavo, ki jo je opravil Vendler (1980:273-290). Vendler dokazuje dve trditvi. Po njegovem glagol vedeti (to know) v enakem smislu, kot je npr. glagol obljubiti (to promise) ne more biti performativen glagol (kot je predpostavljal Austin). Nadalje ugotavlja, da znanje in verjetje (knowledge and believe) ne moreta imeti skupnega temelja, saj ni mogoče hkrati vedeti in verjeti iste stvari, čeprav se vedeti in verjeti oba vežeta z da-stavki, samo vedeti sprejme njihovo k-pretvorbo: 77 Zato sklepa; »Neizogiben je videti sklep: kljub površinski enakosti da-stavkov, ki sledijo vedeti in verjeti, se glagola razlikujeta; samo eden izmed obeh je zmožen povezave s k-samostalniškimi besedami« (s. 297). Podobno razliko odkrije v njuni vezavi z nekaterimi samostalniki, s katerimi je mogoče nadomestiti da-stavke. Tako samostalniki, kot so mnenje, teorija, trditev, napoved itn. nadomeščajo da- -stavek, ki sledi verjeti, drugi, kot so dejstvo, vzrol<, rezultat, izid ipd. pa so pri- merno nadomestilo za da-stavke, ki sledijo vedeti. Vendler poimenuje vedeti dejstven glagol (factive verb) in rezultat dejstven samostalnik, verjeti pa nedejstven glagol (nonfaotive) in napoved nedejstven sa- mostalnik. Ugotavlja, da je najvidnejše znamenje dejstvenosti zmožnost vezave s k-stavki. če kdo reče. On ve, kdo jo je ubil, se poved navezuje na dejstvo, če pa reče On verjame, da jo je ubil Janez, opisuje poved samo duševna stanja. Na vprašanje, »Kako veš, da je p?« je pogost odgovor: »Janez mi je povedal.« Videti je, da je pogosto povezovalni člen med dejstvi in znanjem razmerje »Y mi je povedal, da p« (s. 283). Toda kakšen glagol je povedati, ali je dejstven kot vedeti? Vendler uspe dokazati, da ne. Povedati se obnaša ambivalentno. Res je vezljiv z da-stavki, pa tudi s k-stavki in je tako podoben glagolu vedeti. Toda ni mogoče vedeti »neresnic«, a mogoče jih je povedati. Ne morem konsistentno reči, da X ve, da p, toda to ni res; po drugi strani pa lahko poročam, da ml je X poročal, da p; ničesar pa mi ne brani, da bi ne dodal, da p ne drži. Povedati je dejstven v razmerju do k-stavkov, toda ne nujno v razmerju do da-stavkov. Ker je dejstven, so mogoče tudi zveze s k-stavki (s. 283). Zgornja razčlemba je pragmatično poučna: vedeti in verjeti sta zamenljiva v razmerju do znanih podatkov; dokler ti niso znani, nas zanima izključno razmerje vedeti. Če bi nam kdo vnaprej povedal, da samo verjame in ne ve, da p, potem bi se za njegovo »znanje« ne zanimali več. Znani zatrjeni podatki postanejo na voljo obema pomenskima kategorijama, vedeti in verjeti. Pomensko-skladenjske razlike med glagolom vedeti in verjeti so motivirane spoznavno. Kje je motivirana možnost njunega zamenjevanja v razmerju do znanih/ /zatrjenih podatkov v da-stavkih? Na vprašanje bom skušala odgovoriti tako, da bom Vendlerjevo raziskavo do- polnila še z enim dejstvom. Medtem ko glagol vedeti vstopa samo v razmerje z da- in k-stavki in ne dopušča možnosti nobenega drugega udeleženca (izraža neposredno razmerje med človekom in propozicijsko vsebino ter v njej vsebovano referenco), glagola verjeti in povedati omogočata še enega udeleženca (ta sicer ni obvezen, je pa mogoč); glagol verjeti sporočevalca, glagol povedati naslovnika: On mi je povedal in jaz sem mu verjela. Izid razčlembe bom ponazorila z narisom: 78 Glagola povedati In verjeti vstopata v stik s propozicijsko vsebino prek medosebnega družbenega razmerja. To pa je, kot vemo, vselej motivirano in intencionalno. V tem razmerju trči zatrjeni propozicijski podatek ob sporočevalče- ve in naslovnikove motive, želje, potrebe. Interese, vrednote in čustva in ta dotik govorca motivira k podrejanju podatka zaželenemu učinku, naslovnika pa pripravi, da verjame podatkom, čeprav niso resnični (vem, da ni res, a vseeno verjamem) oziroma noče verjeti resničnim (vem, da je res, a nočem verjeti). V pomenski jezikovni sestav je vgrajena možnost zamenjevanja znanja in verovanja, v človekovo sprejemanje sporočenih podatkov pa pripravljenost verovanja celo zoper spoznanje. Želja, interes, motiv, vrednota, čustvo je tista točka, v katero se umešča pripravljenost verjetja mimo spoznanja ali celo zoper njega. Opravljena razčlemba kaže, da verjetje preči možnost vrnitve h k-stavkom, tj. vprašanju in dvomu. Temeljna možnost, ki smo ji med komunikacijo podvrženi, je sprevračanje interesa v resnico. Nastali razcep med željo in resnico zašijemo tako, da neprijetno potisnemo v podzavest. Navedimo zgled besedila. 1. »Za večino članov CK lahko rečem, da so bili v prostovoljni zmoti. Sprejeli so predloge komisije, ker so vedeli, da so to stališča vodstva in se niso spu- ščali v vprašanje verodostojnosti obtožb in upravičenosti predlogov, če je bilo težko verjeti obtožbam, pa je bilo še težje, že kar nemogoče, da bi ljudje ne verjeli vodstvu, saj bi s tem postavili pod vpirašaj sebe, svojo preteklost, svojo sedanjost in svojo prihodnost« (Vojan Lukič: Ne verjamem, da je v zgodovini pravosodja še kakšen tak primer. Mladina, št. 17. 1987:22). Dvom v resničnost trditev (je bilo težko verjeti obtožbam) se sreča s spo- •ročevalcem, ki jih je izrekel (je bilo še težje, če že ne kar nemogoče, da bi ljudje ne verjeii vodstvu). Družbeni položaj sporočevalca, njegova vloga In moč odloča o tem, ali se bo naslovnik odločil za dvom in bo zahteval dokaz resnič- nosti. Neenakovredno, hierarhično družbeno razmerje dodeljuje performativno moč sporočilu, tako da preprečujejo vpraševanje po resnlčnostni vrednosti; ljudje res- ničnost predpostavijo in vanjo verjamejo tudi tedaj, ko se tej veri upirajo podatki čutov. Cesar je nag, a vsi občudujejo njegova oblačila. 1.4. O siepoti v dobesednem in prenesenem pomenu Poglejmo si srečanje dveh slepot, dobesedne, ki jo poosebljajo dejanski slepci, in prenesene, ki jo poosebljajo funkcionalno nepismeni govorci materin- ščine. 1. Društvo slepih organizira izlet na Bled. Tam najamejo čoln in njihov enooki vodič jih popelje po jezeru. Na sredi jezera si nespretni vodič iztakne edino oko. »No, zdaj smo pa tam!« reče rahlo vznemirjen. In ostali izstopijo. Dejanski slepec v dobesednem pomenu je žrtev dobesednega razumevanja, in sicer zato, ker ne more nadzorovati resničnostne vrednosti sporočila, skladja med besedami In referenčno dejanskostjo, kar bi smisel dobesednega razumevanja ovrglo. Slepec v prenesenem pomenu, govorec materinščine, je žrtev nezavedne za- slepitve, v nekem smislu prostovoljne zmote. Naseda videzu, da se sporazumeva- mo zaradi prenosa podatkov in njihove resničnostne vrednosti, dejansko pa je žrtev besednega učinkovanja, tj. srečanja dobesednega pomena in želje, če je dotik srečen, nasede učinku; namesto da bi resničnostno vrednost sporočila pre- veril, jo predpostavi. Zato se tudi on utaplja — v prenesenem pomenu — le da tega ne ve. 79 Slepec v prenesenem pomenu, funkcionalno nepismeni govorec materinščine, se smeje nesporazumu dejanskega slepca in nesrečnim posledicam tega nespo- razuma. Ob razkritem nesporazumu drugega se sprosti travmatsko jedro, ki je po- sledica njegove zaslepitve in tlačitve tistih dejstev, ki niso skladna z njegovim verjetjem. čeprav noče vedeti zanje, postaja njihova žrtev. Šala je na preneseni ravni — tako da je preneseno slepoto, zaslepitev govorcev materinščine — prika- zala v podobi dejanske slepote, razgalila travmo dejanskega sporazumevanja, jo sprostila v obliki ostre fiziološke reakcije — smeha. V fiziološki kod prestavljena travmatizacija in napetost se je razrešila. Prav zato šale delujejo zdravilno, ne pa tudi osvobajajoče, zdravijo simptome, ne pa bolezni. Delujejo na nezavedni ravni, kot srečanje dveh sporočil: žrtev prvega je oseba iz šale, žrtev drugega je tisti, ki se smeje. Toda ta se ne smeje sebi in svoji travmi, smeje se drugemu. Tisto, kar se smeje, pa je fiziologija njegovega telesa, njegov travmatizirani del, ki lastno travmo razreši tako, da se smeje travmi drugega. Nezavedno spregovori skozi go- vorico šale in smeha. Nezavedno se smeji. Komu se smeji nezavedno, v simbolični kod neprevedeni strdek nesrečne potlačene izkušnje? Zasmeje se, ko se v obliki šale ubesedi nesporazum, zaslepitev, ki proizvede tlačenje dejanskega v imenu želje drugega, gospodarja. Zasmeje se, ko to dejansko v sporočilu šale pokoplje žrtev nesporazuma, ki pa seveda ni tisti, ki se smeje. Ali užitek smeha, njegov sproščujoči učinek, ni oblika sadizma in agresivnosti? Ali ta ni posledica travm, ki nastajajo kot posledica protislovij med verjetjem in »resničnostjo«, zaradi če- sar utajujemo podatke razuma in čutov in postajamo žrtve lastne slepote? šala je smešna, dokler ne razkrijemo njene zakrite logike. Naslednji nesporazum je posledica srečanja dveh različnih kontekstov ob istem besedilu. 2. V gostilno plane krepak dedec in že pri vratih zavpije: »Ali je v tej beznici kdo močnejši od mene?« Deset mladcev, prijetno nakresar^¡h in pripravljenih za pretep, takoj vstane. »No, čudovito«, reče dedec pri vratih, pridite porinit to- vornjak, ker mi noče vžgati!« Isto poved v raznih kontekstih razlagamo različno. V kontekstu gostilne je ra- zumljena kot vabilo na pretep, v voznikovem kontekstu kot iskanje človeka, ki bi lahko pomagal poriniti tovornjak. Poved ustvari videz podobnosti med dvema kon- tekstoma in omogoči vdor razlage iz prvega v drugI kontekst. Učinek nesporazuma je spet kaznovalen. Taki nesporazumi so med dejanskim sporazumevanjem pogosti, človek se ujame v spretno nastavljen kontekst drugega in gre zanj po kostanj v ogenj. Med dejanskim sporazumevanjem sporočevalec namere in zaželenega učinka praviloma ne izreče, ampak jih izrazi z izbiro pomena, podatka in oblike sporočila. Tudi naslovnik dejanskih učinkov sporočila ne izreče, ampak je njihova žrtev. Tako se ti ne kodirajo v osvobajajoči verbalni kod, ampak v fiziologijo telesa, v kod čustvenih modalitet. Govor ima tem večje travmatske učinke, v čim večji meri govorci verjamejo, da je dobesedni pomen in resnica namera sporočila in v čim večji meri so ti dejansko le sredstvo učinka in merijo v naslovnikovo željo. Tako sporazumevanje je podobno Igri mačke z mišjo; mačka se igra in uživa, miši pa gre zares. Travmatsko deluje srečanje dveh sporazumevalnih strategij in diskurziv- nih vrst: razumskologične in pragmatičnoučinkovalne. Človek, ki je zavezan razum- skemu diskurzu, je umeščen v diskurzivno okolje, kjer se v imenu ciljev kršijo vsa načela etičnega, logičnega in neprotislovnega sporazumevanja. V takem položaju je razumnik povsem nemočen in vselej poražen. To se dogaja zlasti razumnikom v družbah, v katerih oblast celotno družbo travmatizira s svojo ideologijo in ne do- pušča razvijanja razmeroma avtonomnih diskurzivnih vrst, znanstvene in umetnost- ne. Ta izkušnja se verjetno pokaže tudi v fizioloških težavah razumnikov. To je seveda hipoteza, ki bi jo kazalo preveriti, izkoriščajoč dokumentacijo zdravstvenih 80 in psihiatričnih služb pa tudi z metodo intervjujev. Seveda se ta pojav pokaže tudi v obrnjeni luči, upovedati ga je mogoče tudi s stališča vladajoče ideologije: ra- zumniki imajo z ideologijo težavo zato, ker so duševno moteni. Vzrok in posledica, rabelj in žrtev, svoji vlogi zamenjata. Tako ideolog mimogrede komentira razumni- kovo odzivanje: Ali ne vidite, da so vsi skupaj motene osebnosti? Pa še komuni- cirati ne znajo. Gospodar namreč ni motena osebnost. On je tisti, ki pozna cilje In izbira sredstva za njihovo uresničevanje. Zanj je govorica transparentna. Ali naj na račun sporazumevalnih nesporazumov in prevar delamo vice? To znajo le humoristi, ustvarjalci, ki so zmožni notranjo logiko sporazumevanja prese- liti v konkretno podobo po poti intuicije in ustvarjalnega preskoka, mimo razum- ske analize. Znanost pa lahko na podlagi analize šal razkrije vrste sporazumevalnih nesporazumov in prevar ter njihove travmatske učinke in posledice. Ali naj oblast- niki najamejo dvorne norce, ki bodo zdravili travmatizirano ljudstvo? To oblast že davno počne, zato tudi prenaša šale na svoj račun in plačuje režimske šaljivce. Ljudje so zadovoljni, da se lahko smejejo, in več ne zahtevajo. Toda čemu se bomo smejali, ko bodo razkrite možnosti, učinki in posledice sporazumevalnih nespora- zumov? še vedno bo zadosti slepcev, ki bodo verjeli dobesednemu pomenu, čeprav bodo žrtve njegovega učinka, in se bodo pripravljeni smejati lastni prevari, če bo njena žrtev drugi. Predvsem pa razumska logika nikoli ne bo ukazovala logiki želje, ampak obrnjeno. Razum lahko željo kroti, nadzoruje in korigira, ne more pa ji nikoli ukazovati. Nesporazumi pa nastajajo ob dotiku dobesednega pomena in želje. Željo lahko ukroti in zameji le razlika želja. 1.5. Ali je mogoče nadzorovati obe razsežnosti pomena sočasno Potem ko smo skušali opisati dve mogoči razmerji do dobesednega pomena (dobesedni pomen kot sredstvo učinka ne glede na resničnostno vrednost in re- sničnostna vrednost dobesednega pomena kot namera in sredstvo učinka, se kaže vprašati, ali je ti dve sporočilni vrednosti mogoče nadzorovati sočasno. Ali je na- slovnik lahko žrtev učinka dobesednega pomena in v njem naseljenega podatka, tako da sočasno nadzoruje resničnostno vrednost podatkov? Kadar resnica in za- želeni učinek nista skladna, kadar želimo doseči učinek z neresničnimi podatki, nam to uspe le tedaj, če naslovnik resnico predpostavi, se po njej ne vpraša in sporočilu verjame. Razlog verjetja je iskati v naravi njegove želje, želje, potrebe, vrednote, interesi, čustva so tisto gnezdo, v katerega se naseli dobesedni pomen tako, da uspava razumsko razmerje do sporočila. Ali lahko sporočevalec sočasno izrablja jezik in pomen kot sredstvo učinkovanja in spoznavanja sveta? Skušajmo odgovoriti z analogijo. V polju dvorazsežnostne zgrajenosti smisla je podobno, kot če gledamo podobo, ki ima lahko sočasno dva pomena, pomen zajca ali račke. Vidim lahko le ali zajca ali račko, a nikoli sočasno obojega. Ko se oko zasiti videnja račke, se premakne in ujame podobo zajca. »Umetnostna dela niso ogledala, a z ogledali delijo tisto neujemljivo magijo, ki jo je težko izraziti z besedami. Keneth Clark, mojster samoopazovanja, nam je nedavno živo opisal, kako je sam doživel poraz, ko je skušal ujeti iluzijo. Gledajoč nekega čudovitega Valazqueza si je zaželel opazovati, kaj se dogaja, ko se poteze čopiča in barvni madeži pretvarjajo, ko se opazovalec odmika, v vizijo preobliko- vane stvarnosti. Toda če se je še toliko naprezal, približeval in oddaljeval, ni mo- gel sočasno videti eno in drugo, pa se mu je tudi odgovor na vprašanje, kako do tega preoblikovanja prihaja, stalno odmikal (E. H. Gombrich, Umetnost i iluzija, Nolit,i Beograd, 1984: 21—22). Ali je mogoče po analogiji sklepati, da v okviru sporazumevanja ni mogoče sočasno služiti obema temeljnima vrednostma, resnlč- nostni in ciljni, ampak le eni izmed njiju? Udejanjata se namreč z uporabo povsem različnih pragmatičnih strategij in etičnih vrednosti. Ciljne vrednosti se povezu- jejo s človekovo željo, resničnostna vrednost raziskuje razmerje izraz in pomen ter referenčna dejanskost ter se v tem okviru podreja načelom logičnega sklepa- nja In empiričnega preizkušanja. Ali se v okviru teh dveh mogočih vrednosti in 81 razmerij do dobesednega pomena ne konstituira razlika med dvema temeljnima di- skurzivnima vrstama, znanstvenim in ideološkim diskurzom? To vprašanje bomo osvojili kot temeljno hipotezo, ki naj pomaga razkriti strategije ideološkega diskur- zivnega učinkovanja. 1.6. Sklep Opisali smo dve mogoči interpretativni razmerji do pomena, Pr in Cr. Pragma- tično ali performativno razmerje Pr pomen podreja ciljnim vrednostim, tj. ilokucij- skim nameram in perlokucijskim učinkom, spoznavno ali kognitivno razmerje pa ga podreja resničnostni vrednosti. Ker sporočevalec sestavin performativnega razmerja, tj. namer in zaželenih učinkov, praviloma ne izreče, se obe razmerji izražata v enaki obliki, v podobi navideznih konstativov. Tako je v sporazumevanje vgrajena točka zaslepitve, ko govorec verjame, da je namen sporočila podatek in njegova resničnost, dejansko pa je ta sredstvo učinka. Semantična teorija je to dejstvo zaznala v obliki razlikovanja dobesednega in prenesenega pomena oziroma direktnega in indirektnega govora (Searle, 1975), torej v obliki dveh pojavnih kategorij. Zglede indirektnih govornih dejanj (kot so: Ali mi lahko podaš sol? Tukaj postaja vroče.) je uspela razložiti tako, da je upoštevala kontekstne podatke. Tu razvita teorjia o dveh interpretativnih raz- merjih do pomena omogoča nastali razcep v okviru semantične teorije zašiti, saj dve mogoči interpretativni razmerji do pomena (Pr in Cr) posploši v splošno veljavni interpretativni načeli produkcije smisla. Opisani teoretični model, ki se sestoji iz dveh interpretativnih razmerij do dobesednega pomena, omogoča na novo osvetliti dve temeljni vrsti govornih dejanj, performative in konstative. Performativne formule so le jezikovno reali- zirane oblike performativnega razmerja. To se ne realizira samo v njihovi obliki, ampak pogosteje v obliki konstativov. Opravljena teoretična razčlemba omogoča postaviti hipotezo o dveh temeljnih diskurzivnih vrstah oziroma sporazumevalnih praksah. Diskurz, ki pomen podreja ciljnim vrednostim, tj. nameram in učinkom ter na ta račun zatira spoznavno razmerje, bomo poimenovali ideološki diskurz. Diskurz, ki je zavezan iskanju resničnostne vrednosti v razmerju izraz — referenčna dejanskost in preiskovanju logičnih razmerij med trditvami, bomo poimenovali znanstveni diskurz. S tem smo seveda skušali definirati opozijsko razmerje, ki je konstitutivno pri tvorjenju slehernega smisla. V posebej nesrečnih okoliščinah pa se opisani razmerji lahko razideta. Veljavnosti hipotez ne bomo branili le z njihovo teoretično podprtostjo, ampak tudi z raziskavami dejanskih besedil. Opisati bomo skušali temeljne pragma- tične, gramatične in semantične lastnosti omenjenih nasprotujočih si diskurzivnih vrst. Izhajali bomo iz zgledov optimalnih mogočih razlik oziroma razcepov obeh temeljnih razmerij do pomena. Raziskava o tem, kako se strategije ideološkega govora uveljavljajo v znanstvenih besedilih, še ni opravljena. Protislovje med performativno in spoznavno razsežnostjo smisla se ne raz- rešuje samo v obliki nasprotujočih si diskurzivnih praks, ampak tudi v obliki nasprotja med zavednim in nezavednim znotraj osebka samega. Nezavedno sestav- ljajo prvine, ki jih osebek, da bi ohranil notranje ravnotežje in navidezno konsis- tentnost zavesti, potisne v nezavedno. Obstajanje nezavednega je v okviru tu razvitega pogleda na jezikovno sporazumevanje potrjeno kot nujno, dotaknili smo se ga prek razlage šale in smeha, postaviti je mogoče domnevo, da je vsebina nezaved- nega bliže »resnici« kot zavedno. Zgradba nezavednega pripada splošni teoriji jezika in komunikacije, ni pa opisljiva z enakim kategorialnim aparatom. Vseobsegajoči model govorice v njeni zavestni in nezavedni razsežnosti bo najbrž vseboval štiri interpretativna razmerja, med njimi tudi tako, ki bo zmožno interpretirati nesimbolizirani strdek »resnice«, neprežvečeni grižljaj izkušnje, ki se je ustavil v »zadrgnjenem grlu« (tako da je 82 blokiral motorike govornih organov) in zaobšel možnost jezikovne simbolizacije. Ta »košček« zato ni postal del naše zavesti, ampak je ostal »realno« v nas. Vse- kakor nismo daleč od opisa razcepljenega subjekta v polju govorice. Ta človeka podreja, skuša podrediti želji gospodarja, čeprav se prikazuje, kot da služi »res- nici«. To je točka komunikacijske zaslepitve. Ne da bi vedeli in pod videzom objektivnega sporazumevanja sporočevalec prek sporočila vloži v nas nezavedno intencijsko naravnanost do sveta. Sporočenih vsebin ne predelamo s|X)znavno, ne postanejo del našega vedenja, ampak jih nehote in nevede »prevajamo« v dejav- nostne (performativne) kategorije. Ali je v vsako sporazumevanje vgrajena prvina hipnotične moči, zakrita sugestija, ki si je — da bi ostala neprepoznana — nadela videz resnice in ki nam potem narekuje, kaj naj storimo? Ali je govor, dejanje, opisljivo z glagolom povedati, en sam veliki performativ, ki se nikoli ne izreče tako, da bi ekspliciral namero in zaželeni učinek, ampak se preseljuje v vsebino sporočenega, meri pa v željo drugega? 2. HIPOTEZA O DVEH' DISKURZIVNIH VRSTAH^ Nasprotje med znanostjo in ideologijo je empirično dejstvo, ponazoriti ga je mogoče z neštetimi zgledi iz zgodovine in sočasnosti. Kako pojasniti njuno nepomirljivo družbeno razmerje z analizo diskurza, saj se obe dejavnostni vrsti dogajata v območju jezika in besedila? Skušajmo njuno opozicijsko lego opredeliti v razmerju do pomena. Umeščata se na križišče dobesednega in prenesenega pomena, dveh mogočih razlag iste konstativne oblike, v polju komunikacijske resničnosti ubereta različne smeri. Znanost je zavezana preiskovanju resničnostne vrednosti trditev, možnosti eksplikacije implicitno vsebovanih pomenskih vred- nosti in odkrivanju novih pomenskih razmerij. Tako proizvaja nove pomenske vrednosti ter na podlagi odkritij v polju pomena napoveduje mogoče, čeprav čutno nedojemljive svetove, ter omogoča ustvariti novo predmetnost.' Ideološki govor izraz, pomen in resničnostno vrednost podreja ciljnim vrednostim In zaže- lenim učinkom. Ne zanimajo ga pomenska in logična razmerja med trditvami in razmerje med trditvijo in dejanskostjo, ampak predvsem dotik pomena z naslov- nikovimi prepričanji In posledičnimi ravnanji. Ideološki govor »dela«, tako da nagovarja drugega. Ker pomen, njegovo resničnostno vrednost in naslovnika instru- mentalizira — jezik spreminja v sredstvo učinkovanja, drugega pa v delovno orodje — slej ali prej izniči spoznavni smisel govorne dejavnosti. Srečanje z znanstvenim diskurzom postaja zanjo neprijetno, saj ta besedam vrača pomen in preiskuje njihovo resničnostno vrednost. V nadaljnjem besedilu bomo skušali potrditi, da je ideološki govor spoznavno neproduktiven, da dejansko ukazuje drugemu in da skuša svojo lego v polju družbenih razmerij zakriti. Da bi besede zaživele v polni performativni moči in se izognile morebitnim neprijetnim srečanjem z resničnostno vrednostjo in referenčno dejanskostjo, je treba opraviti nekatere gramatične in pragmatične operacije. Te so: 1. Besede je treba pomensko Izprazniti, manko pomena pa nadoknaditi z vred- nostnim nabojem, ki cilja v željo drugega, tako da ga nagovarja ali mu grozi: ideološka paradigma vselej proizvede ideološko izrazje. Za razliko od znanstve- nega izrazja je pomen ideološkega izrazja nedogovorjen, njegova predmetna vsebina nI definirana, zato pa je vrednostno natančno opredeljena. 2. Vezi med pomenskimi prostori In referenčno dejanskostjo je treba prerezati in Jih speljati drugam. To je mogoče doseči po raznih poteh: — z zamenjavo meril resnice. Merilo resničnosti trditve nI več empirično dejstvo ali logični dokaz, merilo resnice postanejo ciljne vrednosti, norma- 83 tivni predpisi in dogovori. Dogovori In predpisi so spremenljivi, ciljne vred- nosti pa so umeščene v vedno bolj odmikajočo se prihodnost. — Merilo resnice zamenja merilo revolucionarne prakse, tj. performativna dejavnostna kategorija, ki pa se v ideološkem diskurzu potrjuje kot zaveza besedi, ne pa njenemu udejanjanju. — Sklepanje poteka po naslednjem silogizmu: res/prav je, ker nas vodi k ciljem; ker je skladno z dogovorom oziroma večinskim stališčem. — Sporočila so slovnično oblikovana tako, da onemogočajo identificirati refe- renčno dejanskost. 3. Dejanske interesne razlike v družbi je treba na simbolični ravni zakriti v obliki enotnega, t.i. podružbijenega subjekta. Ta se izreka v imenu splošnega družbe- nega interesa in praviloma v množini ali brezosebno. Družbeni dialog kot oblika participacije pri konstrukciji smisla in možnost preveriti resničnostno vrednost trditev je nezaželen. 4. Znanstveno teorijo, sistemsko in strukturno urejeni pojmovni aparat, značilen za znanstveni diskurz, ki omogoča sklepanje, izpeljevanje impliciranih in presuponl- ranih pomenov, nadomeščajo hierarhično urejene položajske vrednosti sporoče- valcev. Trditev Ima tem večjo »posplošitveno« moč, s čim višjega mesta je bila izgovorjena, in zavezuje k ponavljanju vse, položajsko podrejene sporo- čevalce. Miselni napor, potreben za logično sklepanje, nadomeščajo čustvene vrednosti raznih modalitet: strah pred posledicami neposlušnosti in želja po dobičku. Skušajmo tu postavljene trditve o značilnostih ideološkega govora ponazoriti z zgledi dejanskih besedil. 2. 1. »V imenu.. Temeljna konstitutivna točka ideološkega govora so ciljne vrednosti, ideali. Družbeni ideal je točka, v katero se umešča dokončna izpolnitev nikoli izpolnjene želje. To je npr. kraj, kjer bo delal vsak po svojih zmožnostih, a jemal po svojih potrebah. V idealu vsebovana obljuba o končni zadostitvi želje kroti človekovo aktualno željo in odlaga njeno zadovoljitev. Posledica tega zatajevanja je presežna vrednost, od katere živijo nosilci ideološke zaslepitve. Raven dejanskega zadovolje- vanja lahko doseže skrajno preživetveno točko, a človek še vedno verjame in še bolj želi. Bolj se cilj odmika, večje je hrepenenje po njem. Ta zazrtost v vedno bolj odmikajočo se prihodnost (religija je zadovoljitev želje premestila celo v posmrtno življenje) zaslepi pogled in ga odvrne od dejanskosti. Temeljni molitveni obrazec tako ostaja še vedno dejaven, le da je božje Ime nadomeščeno z drugimi vrednostmi. Če v besedilu Boj za ustavnost in zakonitost je temeljni interes delavcev (Uvod- na beseda člana predsedstva CK ZKJ Milana Pančevskega na seji centralnega komiteja ZKJ — Uveljavljanje zakonitosti ni etatizem, Beograd, 25. sept. 1987, po poročilu v Delu) pogledamo 7 zaporednih povedi, se v petih izmed njih pojavi sintagma »delavski razred«, in sicer v naslednjih zvezah: Interes delavskega raz- reda, sredstva uresničevanja samoupravnih, delavskorazrednih in demokratičnih temeljev ..., obramba in orožje delavskega razreda, oblika kontrarevolucionarnega delovanja, kar objektivno povzroča veliko zaskrbljenost In negativno vpliva na razpoloženje v delavskem razredu, varstvo temeljnih interesov delavskega raz- reda, ogroženo je samoupravljanje in položaj delavcev v združenem delu. Ob tem je pojem delavski razred eden najmanj opredeljenih pojmov. Zakaj se ta pojem ne opredeli, je več kot očitno. Kakor hitro bi dobil status definiranega pojma, bi najbrž Izgubil svoj vrednostni naboj, hkrati pa bi se določile meje njegove referenčne veljavnosti. Verjetno bi se pokazalo, da sta dejanska pripadnost temu razredu in pogostnost njegovega izrekanja v nasprotnem razmerju. 84 Ciljna opredelitev za ideale omogoča, da se v njihovem imenu posega po kakršnih koli sredstvih. Cilj namreč sredstvo posveti. Vsebina velikih ciljev se potem udejanja s sredstvi, ki tem ciljem nasprotujejo. »Seveda so vse to počenjali v imenu velikih gesel, kot npr.: v imenu veličine italijanskega naroda in njegove dvatisočletne kulture; ali v imenu delavskega razreda In njegove osvoboditve; ali v Imenu nemškega naroda in arijske rase, Führerja in Reicha.« Postavlja se seveda vprašanje, ali cilj lahko opraviči sredstva ali pa nI samo pretveza za njihovo uporabo. Strategija je podobna igri, pri kateri človekov pogled usmerimo drugam, medtem pa mu kaj zmaknemo s krožnika. Nasprotje med cilji in sredstvi vnaprej preprečujejo, da bi cilje kdajkoli udejanjili, šele pogled v zgodovino ideologij bi odgovoril na vprašanje, ali si je človek zares najprej postavil veMke cilje in potem v njihovem imenu posegal po vsakršnih sredstvih ali je bilo razmerje obrnjeno: človek si je cilje izmislil, da bi opravičil sredstva in izkoristil trenutek, ko človek strmi v daljno, obljubljeno deželo, a spregleda, kaj se dogaja v dejanskosti. 2.2. Instrumentalizadja pomena in naslovnika Strategija Ideološkega govora je naslednja: pomen in v njem sproščeni podatek je preračunan na učinek, cilja v željo drugega. Ta pa verjame, da je zavezan resnici in prenosu objektivnih podatkov. Tako ideološka resničnost nastaja kot posledica učinka besed, ki so se odrekle spoznavnim vrednostim, če je laž učinkovitejša od resnice, je v imenu ciljev dopustno tudi lagati. Dejanska učinko- vitost ideološkega govora je mogoča, če so izpolnjeni nekateri pogoji: (1) govorec materinščine je funkcionalno nepismen in ne pozna postopkov izrekanja in tvorjenja smisla; [2] družbeni dialog je prepovedan ali oviran; to preprečuje preiskovanje resničnostne vrednosti sporočila; (3) izrekanje resničnih trditev z ideološko neza- želenim učinkom se opredeli kot spodkopavanje ciljev; (4) manko lastnih etičnih vrednosti Ideologija nadomesti z zahtevo po moralnem ljudstvu; močno se poudarja pomen vzgoje, izobraževanje pa se zanemarja; (5) manko spoznavnih in etičnih vrednosti ideolog zakrije s presežkom ciljnih vrednosti; ti pa so kot merilo resničnosti nedostopni, saj se odmikajo v vedno bolj oddaljeno prihodnost. Če ideologa ujamemo v dialoško matrico, se razkrije razlika med strategijo ideološkega govora in dejanskim udejanjanjem ideoloških vrednosti. Razliko ideolog zašije s tolažilno strategijo: Nikoli ni tako slabo, da bi ne moglo biti slabše. To strategijo dokazuje naslednji pogovor predsednika ZIS z nemškim novi- narjem: Novinar: Gospodarski rezultati še nikoli niso bili tako slabi kot sedaj. MIkulič: To ne drži... Lansko polletje smo sprejeli dva svežnja ukrepov. Po zaslugi teh ukrepov smo povečali proizvodnjo in izvoz in zajezili rast inflacije, inflacije. Novinar: In vendar se je inflacija povečala s slabih 80 na 100 odstotkov. Mikulič: Brez našega programa pa bi se konec leta povečala na 100—115 odstotkov. (Tičimo v začaranem krogu. Teleks, 1987, št. 14, s. 30—31) Neprijetnemu podatku se izognemo tako, da postrežemo s še slabšo možnostjo. Če umestiš dejansko stanje v strateško perspektivo Nikoli ni tako slabo, da bi ne moglo biti še slabše, dosežeš učinek relativne uspešnosti. Pozornemu bralcu ne uide nasprotje, ki obstaja med tako perspektivo družbenega razvoja, ki se tudi neizpodbitno empirično udejanja, in perspektivo, v imenu katere se Ideološki govo- rec Izreka in ki mu daje navidezno moralno in dejansko materialno podlago za to, da vztraja. Ob tem zgledu je mogoče videti, kako se dejansko udejanjanje socia- lizma in njegovo performativno udejanjanje v simbolični razsežnosti, v obliki socialistične ideologije, razhajata. 85 2.3. Ideološko besedišče — namesto pomena vrednostni naboj Za znanstveno izrazje je značilno, da so pomeni izrazov definirani, izrazje je mednarodno sprejeto. Tako se znanost pri pojasnjevanju pojavov odpoveduje vrednostni konotaciji In sporazumevalni menjavi vrednostnega presežka. Nasprot- no pa ideološko besedišče sestavlja vrsta opozicijskih poimenovanj, katerih pomen je nedefiniran in slabo razumljen, manko pomena pa nadomešča vrednost- na konotacija. Z njihovo rabo ustvarjamo pri opisovanju pojavov vrednostni pre- sežek in prav ta je predmet sporazumevalne menjave. Ideološki govor nas ne vprašuje po osebnih stališčih, z načinom govora nam ta celo onemogoča, am- pak nam stališča vsiljuje, tako da prek vrednostno zaznamovanih poimenovanj deluje na naša prepričevanja. 1. Posebno težo in dramatično razsežnost ima kršenje temeljnih pravic in svo- boščin občanov na Kosovu. V tem primeru se kaže delovanje protisociallstič- nih In sovražnih sil s pozicij albanskega nacionalizma in separatizma ter ne- učinkovitost institucij političnega sistema, oportunizem in pasiven odnos ZK in drugih socialističnih sil. (Boj za aktivnost In zakonitost je temeljni Inte- res delavcev. Uvodna beseda člana predsedstva CK ZKJ Milana Pančevskega na seji CK ZKJ — Uveljavljanje zakonitosti in etatizem. Delo, 1987.] Referenčna dejanskost je poimenovana s sintagmami kršenje temeljnih pra- vic in svoboščin občanov; delovanje ... sil s pozicij...; neučinkovitost institu- cij ... Izglagolski samostalniki zakrijejo podatke o udeležencih: ne zvemo, kdo je tisti, ki pravice krši, komu jih krši in katere pravice krši. Stopnja nejasnosti in dvoumja je posebej velika, saj je Kosovo večnacionalna pokrajina in je ve- liko mogočih kombinacij: Albanci Albancem; Albanci Srbom; Srbi Srbom; Srbi Albancem. Ob tej pomenski nejasnosti pa je vrednostna konotacija usmerjena s poimenovanji: protisocialistično, sovražno, nacionalistično, separatistično, opor- tunistično, pasivno. Kakšeni sklep omogoča besedilo? Mimo poznavanja dejan- skih dogodkov in brez možnosti osebne razsoje je mogoče jasno negativno stali- šče do dogajanja na Kosovu ali kar Kosova. Na Kosovu se dogaja nekaj, kar je za nas nesprejemljivo, saj je protisocialistično, sovražno, nacionalistično, sepa- ratistično. Ideološki diskurz nas ne vprašuje po osebnih stališčih, ta nam celo onemogoča, ampak nam stališča vsiljuje, želi naš apriorni pristanek, tako da prek vrednostno zaznamovanih poimenovanj deluje na našo čustveno in vrednost- no naravnanost do pojava. Vrednostne dihotomije, sestavljene iz poimenovanj, katerih pomen ni ra- zumljen, razmerje med poimenovanjem in referenčno dejanskostjo pa je nepre- verljivo, ustvarijo Ideološko nasprotje in ovirajo razumsko utemeljevanje. Pona- zorimo trditev z razčlembo, ki jo je opravil Z. Kodelja: 2. Na eni strani Imamo v zadnjem času prevladujočo artikulacijo »enotnosti šol- stva« z uniformnostjo politike in sistema vzgoje in izobraževanja, ki predpo- stavlja urejanje vseh vprašanj »sistema vzgoje in izobraževanja z zveznim zakonom«. Na drugi strani pa imamo artikulacijo »enotnosti šolstva« z vzpo- stavljanjem in razvijanjem enotnosti samo na osnovi družbenih dogovorov oz. sodelovanja republik in pok ajin ... Vs.-'ka od teh artikulacij dojema nasprot- no iz svoje perspektive tako, da je tisto, kar je s prve artikulacije dojeto kot »enotnost« z druge dojeto kot »unitarizem« in »uniformizem«, kar je za prve videti kot »lokalizem« in republiški in pokrajinski »etatizem«, je za druge videti kot »specifičnost republik in pokrajin«; kar je za prve »nacionalizem«, je za druge »neodtujljiva pravica narodov in narodnosti« itd. Zdenko Kodelja, Ustavne spremembe in poenotenje šolskega sistema. Mladina, 34/9. okt. 1987, s. 29). Kodelja razloži to početje tako: 86 »Ponovno skušajo tako strukturirati ideološko polje, da je vsako nasprotova- nje centralizaciji in podržavljanju šolstva označeno za protijugoslovansko in protirazredno delovanje s pozicij republiškega separatizma in nacionalizma, njihova lastna pozicija pa kot zastopanje pravih in skupnih interesov delav- skega razreda in vseh narodov in narodnosti Jugoslavije.« Namesto, da bi se stališče ene ali druge strani oprlo na argumentacijo, se ta nadomesti z negativnim ali pozitivnim vrednotenjem stališča, izraženega z ideološkim izrazjem. Prepričevalni postopek teče po naslednjem vzorcu: Tvoje stališče je nespre- jemljivo, ker je protijugoslovansko in protirazredno delovanje s pozicij re- publiškega nacionalizma in separatizma. S človekom, ki je nacionalist, separatist, naravnan proti jugoslovanstvu in interesom delavskega razreda, komunist nima kaj razpravljati. Vrednostno zaznamovanje pojavov prepreči možnost utemelje- vanja. Ideloški diskurz se tako izmika dotiku z razumskim argumentom. Utemeljevalni postopek ideološke govorice ponazarjata naslednja zgleda: 3. Uzakonjati manjšinsko stališče pomeni (podčrtala O. K. G.) — uzakonjati frak- cije in frakcijske boje, na kar ni ZK nikoli pristala. Pomen A (uzakonjati manjšinsko stališče) se »prevede« v ideološko vred- nost (uzakonjati frakcije in frakcijske boje): A pomeni B. Stališče B pa je v ideološkem kontekstu znano. Spomin se obudi s sklicevanjem na moč posamez- nika ali institucije. Ponovno se pokaže, da ni pomembna vsebina in utemeljenost trditve, ki jo izreka kaka manjšina ali posameznik; trditev ni sprejemljiva zato, ker jo izreka manjšina. Ideološki diskurz potemtakem ne operira z vsebinami in argumenti, ampak prešteva ljudi in teži k enotnosti večine. 4. Videti v vzgojnem smotru »vsestransko razvito osebnost« našo »konceptualno nemoč«, »abstraktno, prazno, tavtološko formulo«, ki lahko služi komurkoli in čemurkoli« ali pa »Ideološko Izumljeni konstrukt zunaj objektivnosti člo- veka in družbe ter zunaj vsakršne znanostne refleksije stvarnosti« ali pa »fantazmo, ki jo odrasli potrebujejo, da bi zdržali v svoji odtujenosti (itd.) pomeni ali nepoznavanje temeljnih Marksovih opredelitev bistva človeka in raz- voja ali pa njihovo namerno pozabljanje zaradi drugih namenov (I. Mrmak, cit. po Mladina, št. 40, 29. nov. 1985, str. 16). Že prikazani »utemeljevalni« vzorec se ponovi. Nasprotnikova trditev se ovrže tako, da se določi njen ideološki smisel (A pomeni B). Ta pa je nespre- jemljiv, ker ni skladen z ideološkimi opredelitvami, saj načenja ideološko be- sedišče In ideološki diskurz. Bistvo take »argumentacije« je, da besedilo pre- stavi s spoznavne v pragmatično ideološko razsežnost. Ne poskuša ovreči res- ničnosti trditev po poti teoretičnega ali empiričnega dokazovanja. Zaveda pa se učinkov takega govora, zato sporočevalcu nemudoma pripiše slabe namene (drugI nameni) ali pa ga skuša osebnostno razvrednotiti (nepoznavanje Markso- vih del). Beseda marksizem v takem postopku ne pripada več teoretičnemu diskurzu, ampak z njenim izrekanjem dokazujemo pripadnost ideološki para- digmi. Kdaj je ideološki govor optimalno učinkovit? Tedaj, ko človek verjame v ime (poimenovanje) besedo tako močno, da se ne vpraša za njen pomen, referenčno dejanskost, ki se v pomenski prostor domnevno naseljuje, in ne verjame po- datkom čutov in razuma, če ti niso skladni z domnevno vsebino besed, človek ver- jame, da živi v socializmu in ne zazna stvarnosti, ki je s tem imenom poimenovana, ali obrnjeno, noče prepoznati tistih morebitnih prvin socializma, ki se udejanjajo pod drugačnim poimenovanjem. Na tej točki ideološka zaslepitev (tj. zamenja- va ciljnih In resničnostnih vrednosti) doseže vrh, udejanjen je popolni razcep napetega in nepomirljivoga razmerja med spoznavno in performativno razsež- 87 nostjo sporočila. V celoti prevlada performativna moč besede, tj. instrumentalno razmerje do pomena, resnice in naslovnika. Lahko bi rekli, da je dosežen zlom razumskega razmerja do sveta. 2.4. Podružbljeni subjekt Ideološki govor opravi dve temeljni operaciji: 1. govor odveže resničnostnih in iskrenostnih pogojev ter njihov manko nadoknadi s ciljnimi vrednostmi; 2. v govoru zabriše mnoštvo različnih subjektov in njihovih Interesov ter na sim- bolični ravni vzpostavi enotni subjekt. Ta se praviloma izreka v 1. os. mn. ali v brezosebni obliki (prizadevali si bomo, ustvarili bomo, spodbudili bomo, pove- večall bomo/je treba ...). Vendar »podružbijenemu subjektu« kdaj uide protislov- na formulacija, ki razliko, ki bi morala ostati zakrita, nehote razkrije. 1. N. N. se razburja: »Od kod Rotarju pravo, da omenja in piše v imenu nas — naroda« (Svetu revije Mladina, Mladina, št. 36/23. okt. 1987:2). Pisec Rotarju odreka pravico, ki si jo sam istočasno jemlje. Kajti N. N. se izreka oz. vprašuje v imenu nas — naroda. 2. Komunisti smo se glede teh vprašanj izrekli. Sporočili smo svoje mnenje članstvu in tudi slovenski javnosti in dosledno zavračamo tako oceno komu- nistične partije (T. Tomlje, Komunist). Sporočevalka se izreka v imenu vseh komunistov, vendar že naslednji tre- nutek tako izrekanje proizvede težavo: množico vseh komunistov razcepi na dve podmnožici, na »množico« tistih, ki so se izrekli, in na množico tistih, ki so samo člani In bodo to mnenje sprejeli za svoje In ga ponavljali. Za po- družbljenim subjektom se skriva skupina individualnih subjektov, ki očitno misli za druge in jim ukazuje. Tak govor razkriva, da je podružbljeni subjekt lažni subjekt, ki na jezikovni ravni zakriva dejansko obstoječe in hierarhično struk- turirane razlike med družbenimi subjekti. 3. Razpravljalci so povedali, da se zadnje čase srečujejo z novimi oblikami izražanja nezadovoljstva med delavci. Število štrajkov se ni bistveno pove- čalo, narašča pa latentno Izražanje nestrinjanja z ekonomsko politiko. Te oblike so večinoma manj vidne, trajajo dalj časa in imajo hude posledice. Sindikat se bo moral z novimi oblikami spopasti in zato razviti popolnoma nove meto- de dela (M. Jakopec, Ko argument ne pomeni nič več. Ocena predsedstva mestnega sindikalnega sveta Ljubljana: varnostno politične razmere v Ljubljani so slabe — Latentno izražanje nezadovoljstva. Delo, sreda, 25. nov. 1987). V tem besedilu se začrta ostra razlika sindikat — delavci. Delavci so neza- dovoljni, toda sindikat se ne bo ukvarjal z vzroki njihovega nezadovoljstva, ampak bo skušal razviti take oblike dela, da bo z njimi preprečil izražanje ne- zadovoljstva. Sindikat se ne izreka v imenu delavcev, v čigavem imenu se po- tem izreka? Sporočevalci iz naših zgledov so se izrekli 1. v imenu JLA, 2. v imenu ZKS in 3. v Imenu sindikata. Izrekali so se v obliki enotnega subjekta, a so nehote razkrili njegovo razklanost. 4. S sintagmo »govorim o nosilcu funkcije In ne o sebi« se vzpostavlja raz- lika med dvema vrednostma sporočevalca, razlika med vrednostmi, ki so povezane z družbenim položajem, in tistimi, ki so povezane z osebo ne glede na položaj. Ideološki govor ima največjo moč tedaj, ko so položajske vrednosti strukturirane hierarhično, če govor sporočevalca v nadrejeni legi zavezuje sporočevalce v podrejeni legi in če so položajske vrednosti odvisne od slepe pripadnosti strukturi, ne pa od moralnih in umskih sposobnosti tistega, ki kako mesto zaseda. Zasedba ustreznega položaja v mreži družbenih razme- rij omogoča tistemu, ki ta položaj zasede, izrekanje deklarativov. To je tisto 88 idealno mesto, kjer si kot oseba lahko brez moralnih in spoznavnih vredno- sti, vendar imajo tvoje besede tako rekoč nadnaravno moč; omogočajo ti, da z rekanjem udejanjaš vsebino izrečenega. Toda to je dejansko samo mesto, prek katerega se struktura obnavlja, tako da v svoje okvire sesa nove pri- padnike ali nesprejemljive člane izvrže. Da bi se zakrilo neskladje med oseb- nostnimi vrednostmi in vrednostmi, ki jih sporočevalcu dodeljuje struktura, se velika pozornost posveča ceremonialom poimenovanja nosilcev vlog in sprejemanju novih članov ideološke matrice. To velja za vse ideologije. 2.5. How to do things with words? Da hočejo ideologi ustvariti socialistično samoupravno družbo z besedami, o tem ne kaže dvomiti. Pravilnost domneve je mogoče potrditi z empiričnim gradivom, brezmejnimi gorami popisanega papirja (ki bi mu pač ne mogli prizna- ti strokovne ali znanstvene vrednosti) ter rekami časa, ki je pretekel na sestan- kih. Medtem pa se obljubljena dežela vse bolj izmika. Toda kje tiči paradoks govorice, ki obljublja nebesa, udejanja pa njihovo nasprotje? Ali je težavo mogo- če razrešiti z zdravorazumarskim sklepom, da smo preveč časa izgubili z go- vorjenjem, zdaj pa je zagotovo napočil čas, ko bo treba prenehati govoriti in začeti delati, preiti od besed k dejanjem? Ta sklep temelji na predpostavki, da tisti, ki govori, ne dela. Napotuje torej k telesnemu delu, krampu, sekiri in mo- tiki, temu neizbežnemu učinku govorice, ki izničuje pomenske vrednosti besed. Kaj želi in hoče ideolog, ki se izreka v imenu vsestransko razvitega in ustvar- jalnega samoupravljalca, ki napiše gore papirja in izreče reke besed, potem pa se vsem tem besedam odreče in pristane pri nebesednem delu? Predvsem kaže zanemariti vprašanje, kaj kdo želi in hoče, ampak je treba pojasniti, kaj s svo- jimi besedami dejansko počne. Ali je paradoks tega besednega hotenja, zakli- njanja, obljubljanja, spodbujanja..., ki zatrjuje, da želi z besedami udejanjiti nekaj, kar se potem v dejanskosti vse bolj izmika, da tisti, ki govori, dejansko počne nekaj drugega? Ali ideološki govor ne konstituira nasprotje med tistim, kar ta govor zatrjuje v performativni razsežnosti (prepričanja, verovanja, želje, hotenje, namere) in kar dejansko »dela«? Ideološki govor se izreka v imenu socializma in očitno namerava svojo željo udejanjiti z besedami, saj proizvaja vedno več besed. Toda čim več besed proizvede, tem bolj se cilj, v imenu ka- terega so bile besede izrečene, odmika. Zato se postavlja vprašanje, ali je besedno delo sploh mogoče in če je mogoče, potem Ideološka govorica zagotovo ni ob- lika besednega dela. V polju govorice je mogoče delati po dveh poteh, po poti prepričevanja in ukazovanja drugemu in po poti »neposredne« besedne proizvodnje. Oblika be- sednega dela je znanstveni diskurz. Znanstveni diskurz odkriva svetove, ki jih čutno ni mogoče dojeti, a jih je mogoče z gotovostjo napovedati, ustvarja nove pomenske vrednosti (vednost) pa tudi novo predmetnost. Je oblika besednega dela, ki proizvaja tako, da pO logični in empirični poti preizkuša resničnost trdi- tev ter iz njih sklepa na nove mogoče pomenske vrednosti in razmerja med njimi. Ker znanost dela, je zavezana želji po resnici oz. ji prav zaveza pomena resnič- nostni vrednosti omogoča ustvariti nove pomenske vrednosti. Ideolog morebiti verjame, da z besedami dela samoupravni socializem, de- jansko pa hoče, da bi ga gradili drugi. Socializem gradi tako, da ukazuje drugemu. V imenu ciljnih vredrwsti spreminja pomen v ukaz, človeka pa v orodje. Tako besede kot naslovniki izgubljajo dostojanstvo in tvorno moč v produkciji vednosti in smisla. Ta temeljna razlika na področju besednega dela in pa dejstvo, da preiskova- nje resničnostne vrednosti trajno ogroža ideološki diskurz, omogoča pojasniti ne- 89 pomirljivo, v zgodovini nenehno potrjujoče se nasprotje med znanostjo in ideolo- gijo, in to ne le v družboslovju, ampak tudi naravoslovju. Zato si ideologija prizadeva za vsako ceno doseči apriorno zavezništvo z znanostjo, na najbolj izpostavljenih mestih [npr. vzgoja in izobraževanje) pa se skuša vseliti neposredno ali prek nereflektiranega drugega ter si samo nadeti na- lepko znanst\/enasti. Kadar ideologiji uspe zatreti avtonomnost znanstvene misli, tako da začne v imenu ciljnih vrednosti zatirati resničnostne, smo priča neizbež- nemu oddaljevanju ciljev od resničnosti. Resničnost se na vsakem koraku cinično reži in se maščuje zaradi lastnega spregleda. Sklep Opozoriti kaže, da pričujoči poskus začrtati nasprotje med znanstvenim in ideološkim diskurzom ne zajame celotno diskurzivno polje, saj zanemari umet- nostni diskurz. Ta se ne prikazuje prek svoje zaveze ciljnim in resničnostnim vred- nostim, ampak postavi v upovedovalno središče željo sporočevalca. Ali se skozi ta diskurz uspe izreči potlačeno »realno«? Ali je zato govorica umetnostnega diskurza ideologom kdaj tako neznosna? Ali so pisatelji In pesniki zato deležni tako ne- ugodnega sprejema pri ideologih in jih ti v vseh časih vneto nagovarjajo, naj ven- dar prikazujejo življenje iz optimističnega zornega kota in naj ne zapadejo deka- dentnim vplivom? Sleherni izmed tu omenjenih diskurzov uspe ujeti le del komunikacijske res- ničnosti, sestavljene iz treh mogočih pomenskih vrednosti: želje, ki pomen gene- rira, a se zakriva, ali pa se izreka v družbeno dopadljivi obliki, v Imenu dobrote, resnice in pravice; učinka, v katerega sleherni pomen cilja, a ga sporočevalec ne more izreči performativno, izreče ga lahko šele drugi; resnice, ki zavezuje k skladju z referenčno dejanskostjo in pomenskologičnimi pravili. Hkrati pa noben izmed omenjenih diskurzov ne more ubežati želji ujeti smisel v celoti. Zato je sleherni diskurz prelomljeni diskurz. Šele avtonomni diskurzi, zavezani načelom lastnih diskurzivnih praks, v medsebojnem nasprotju, uspejo začrtati celoto smisla, sestavljenega iz razlik. Olga Kunst-Gnamuš Opombe: ' Razmerje med besedami in svetom Searle uporabi kot eno izmed razvrščevalnih meril pri določanju kategorij ilokucijskih dejanj. Po njem trditve (assertions) pripadajo skupini ilokucijskih dejanj, pri katerih se propozicijska vsebina ujema s svetom (mind to world direction of fit), pri zahtevah (requests) in obljubah (promises) pa je smer ujemanja obrnjena (World to mind directions of fit). Naša podmena je, da ne gre za dve neod- visni smeri, ampak za protislovno povezani in hierarhično urejeni razmerji, ki sta tvorni pri nastajanju slehernega sporočila ali smisla. Performativna ali pragmatična je spoznavni nadrejena in jo izrablja kot sredstvo učinkovanja. Kadar se ti razsežnosti razideta in osamosvojita — to je le skrajna oblika njunega napetega razmerja — imamo opraviti s čistimi performativi in čistimi konstativi. ' Austin je nedvomno temeljni teoretik teorije govornih dejanj in pragmatičnega raziskovanja jezika. Postavil je najpomembnejše vprašanje jezikovne rabe: Kako delati stvari z besedami (How to do things with words) kot nasprotje poprejšnje obravnave, ki se je zanimala za vprašanje, kako svet z besedami predstavljati (reprezentirati). Po Austinu izrekanje performativov omogoča, da z rekanjem kaj storimo (to say something is to do something), medtem ko izrekanje konstativov omogoča ka zatrditi, kar je lahko resnično ali neresnično. Konstativ Tečem (I am running) je učinkovit, če je resničen. Nihče bi ne vzel resno povedi, če bi jo izrekel govorec v ležečem stanju, ali pa bi zdvomil v resnost ali prisebnost govorca. Performativ Opravičujem se (I apologize) se v celoti realizira v okviru medsebojnega družbenega razmerja. Govorec te povedi priznava, da je storil neprimerno dejanje, in ga obžaluje. Ne glede na to, ali je njegovo obžalovanje iskreno ali neiskreno, je učinkovito, če mu naslovnik verjame in sporočilo sprejme. Učinkovito izrekanje performativov je vplivalo na spremembo psihosocialne dejanskosti, v katero sta sporočevalec in naslovnik vpletena. 90 ' Umetnostni disloment razsvetljenstva, ki se mu vsi zagovorniki takšne ali drugačne modne (moderne?) teorije postmoderne odpovedujejo — Habermas vztraja na pojmu racionalnosti. Celoten njegov teoretski napor, ki se je po tride- setletnem raziskovanju v osemdesetih letih realiziral v danes najbolj kompleksni teoriji družbe, je usmerjen na takšno artikulacijo pojma racionalnosti, ki bi bila v skladu s sodobnimi teoretskimi parametri im hkrati plodna za kritično družbeno analizo. Rezultat Adornove in Horkheimerjeve analize dialektike razsvetljenstva lahko poenostavljeno formuliramo z njuno ugotovitvijo, da je racionalnost, ki tendira k obvladanju vsega naravnega in družbenega po samozadostnem subjektu, pravza- prav oblast objektivnega in slepe naravne in družbene determiiniranosti, ki v zadnji instanci izniči sam subjekt: »V Kritiki čistega uma pride do izraza nejasno razmerje med transcendentalnim in empiričnim jazom ... Kantov pojem je dvosmiseln. Um kot transcendentalni nadindividualni jaz vzpostavlja idejo svobodnega družbenega življenja ljudi, v katerem se ljudje organizi- rajo kot univerzalni subjekt in presežejo konflikt med čistim in empiričnim umom v za- vestni solidarnosti celote. To predstavi idejo resnične občosti, utopijo. Hkrati pa um vzpostavi instanco kalkulirajočega mišljenja, ki umeri svet smotrom samoohranitve in ne pozna drugih funkcij kot predelavo objekta iz zgolj čutnega materiala v material pod- reditve«.' Habermas poizkuša vzpostaviti novo izhodišče, iz katerega bi bilo mogoče preseči nezvedljivo razcepljenost subjekta na transcedentalni in empirični jaz in misliti racionalnost na drugačen način. V njegovi paradigmi komunikativne akcije »objektivirajoča naravnanost, v kateri se spoznavajoči subjekt nanaša tako na samega sebe kakor tudi na entitete v svetu, ni več privilegirana. V paradigmi sporazumevanja je mnogo bolj temeljna performativna naravnanost udeležencev interakcije, ki koordinirajo svoje plane akcije, pri čemer se o nečem v svetu sporazumevajo... Naravnanost ude- ležencev govorno posredovane interakcije omogoča drugačno razmerje subjekta sporazu- mevanja do samega sebe od tiste zgolj objektivirajoče naravnanosti, ki zajame opazovalca nasproti entitetam v svetu. Transcendentalno-empirična podvojitev subjekta je neizogibna samo toliko časa, dokler perspektiva opazovalca nima atlernative, in samo do tedaj se mora subjekt misliti kot gospodujoči nasproti svetu kot celoti... Dokler perspektiva opazovalca nima alternative, posredovanje med zunajsvetno pozicijo transcendentalnega jaza in znotrajsvetnim empiričnim jazom ni mogoče. Alternativa temu pa se razvije takoj, ko v ospredje postavimo jezikovno proizvedeno intersubjektivnost. Tedaj stoji az v medosebnem razmerju, ki mu dovoljuje, da se iz perspektive drugega nanaša nase (ot na udeleženca interakcije.«' Glede Habermasove teorije je mogoče reči, da se o njej veliko piše, vendar pa se z njenimi zastavitvami nihče povsem ne strinja, celo Habermasovi najbolj eminentni egzegeti ne. Gre za izjemno kompleksno teorijo, ki zajema celo vrsto povsem različnih, često epistemološke nekompatibilnih področij, za teorijo, ki je na »makro ravni« fascinantna, ker ima izredno moč interpretacije različnih aspektov 92 družbenih procesov, na mikro ravni, to je na ravni same formulacije in izpeljave temeljnih tez, pa je shematična in nepregledna, kaže celo vrsto »slepih peg« ter vključuje vrsto ključnih tez, ki jih je vsaj »na prvi pogled« težko sprejeti. Vsekakor pa Habermas postavlja nekatera danes zelo relevantna vprašanja. Naše stališče do Habermasa je zato ambivalentno. V tem spisu bomo posneli nekaj osrednjih Haber- masovih tez, ki nam bodo v naslednjem spisu služile, da izpostavimo nekatere zanimive korelacije med Habermasovimi in Laciauovimi teoretskimi opredelitvami. /. Habermas loči med dvema temeljnima tipoma akcije — akcijo usmerjeno k uspehu in akcijo usmerjeno k sporazumevanju —, ki ju opredeli tako, da k proble- mu akcije pristopi iz dveh perspektiv. Iz aspekta, ki ga odpira paradigma subjekt — objekt, opredeli akcijo kot intervencijo v svet, ki ima določen smoter oziroma cilj, z drugimi besedami, v tej perspektivi ima akcija teološki značaj. Akcija je torej dejavnost z določenim partikularnim smotrom, ki ga hoče subjekt akcije (bodisi posamezen akter bodisi skupina akterjev) izpolniti. Racionalnost akcije se zato v tem aspektu presoja po kriteriju učinkovitosti, ki se kaže v uspešni izpolnitvi zastavljenega smotra. Teleološka narava akcije je v skladu s smotrno oziroma instrumentalno racionalnostjo (Zweckrationalität), ki jo Habermas defi- nira kot uspešno obvladovanje stvari In dogodkov sveta v skladu z vselej zastav- ljenimi smotri. Instrumentalna racionalnost se torej kaže v učinkovitem uresni- čevanju smotra neke akcije.^ Druga perspektiva, ki jo odpira paradigma intersub- jektlvnosti, pa po Habermasu vzpostavlja sporazumevanje kot primarni in obči telos družbenih akcij. Če hočejo posamezni akterji svoje partikularne akcije med seboj koordinirati, morajo najprej doseči sporazum o načinu akcijske koordinacije. Doseganje sporazuma pa se po Habermasovi definiciji presoja po principu komuni- kativne racionalnosti. Nadaljevanje tega spisa je povečano prikazu Habermasove izpeljave tega pojma. Analitična razčlenitev izpostavlja distinkcijo med dvema nivojema akcije. Na prvi ravni je določen smoter akcije, definirana akcijska situacija in vzpostavljen plan akcije, na drugi ravni pa poteka sama izvedba akcije, pri kateri mora akter upoštevati »tehnična« pravila in presojati učinkovitost svojega izvajanja.'' Na temelju razlike med tema dvema ravnema loči Habermas med družbenimi in ne- družbenimi akcijami. Nedružbene akcije, ki jih označuje s pojmom instrumentalna akcija, so povsem instrumentalnega značaja, bodisi da gre za individualno akcijo, pri kateri je akter usmerjen zgolj k uspešni izvedbi avtonomno določenega indivi- dualnega smotra, bodisi da Ima posameznik v kolektivni akciji neko vlogo ter deluje zgolj na drugi ravni, kot izvajalec od drugih določenega smotra In plana akcije. Habermasov glavni teoretski interes pa leži v družbenih akcijah, pri katerih so določitev smotra, definicija akcijske situacije in vzpostavitev plana vpeti v razmerja med posamezniki in skupinami. Vprašanje, na kakšen način akterji svoje partikularne akcije medsebojno koordinirajo, postavlja nadaljnje vprašanje, na kakšen način posamezniki v komunikativni interakciji vzpostavljajo medsebne odnose. S te perspektive loči Habermas med strateško akcijo, v kateri je akter usmerjen zgolj k izpolnitvi lastnega smotra, kar pomeni, da tudi komunikacijo z drugimi akterji podredi lastnemu uspehu, in komunikativno akcijo, v kateri so akterji najprej usmerjeni k doseganju medsebojnega sporazuma in šele nato k uspešni izvedbi sporazumno koordiniranih akcij. V modelu strateške akcije je najmanj en akter, ki avtonomno določa smo- ter in plan svoje akcije, orientiran na izpolnitev lastnega, običajno »sebičnega« smotra nasproti interesom in ciljem drugih akterjev. Strateško naravnan akter je v kompetitivni situaciji akcije In protl-akcije z drugimi akterji. Takšne kompe- titivne situacije se pojavljajo npr. v igrah, katerih načelo je, da nekdo zmaga, 93 na írgu ali pa v politični areni. Da bi izpolnil svoj smoter in uspel v svoji planirani akciji, poizkuša strateško delujoč akter bodisi v komunikativni in- terakciji bodisi v sami izvedbi akcije na odkrit ali prikrit način vplivati na odločitve drugih akterjev, zato da bi le-ti delovali na tak način, ki je v skladu z njegovimi lastnimi cilji In interesi. Strateška akcija je akcija usmerjena pri- marno na uspeh strateško delujočega akterja (ali skupine akterjev), ne glede na smotre in interese drugih akterjev, ter je zato po definiciji determinirana z instrumentalno racionalnostjo. Če je v strateški akciji komunikativna interakcija podrejena uspešnemu do- seganju partikularnih strateških ciljev akterjev, je nasprotno v komunikativni akciji izpolnitev partikularnih smotrov akcije posameznih akterjev podrejena doseganju njihovega medsebojnega sporazuma. V modelu komunikativne akcije je več akterjev (najmanj dva), ki imajo avtonomijo za določitev smotra in plana svojih akcij, toda v nasprotju s strateško akcijo svoje akcije sporazumno koordinirajo prek komunikativne interakcije, ki je usmerjena k doseganju spora- zuma. Ko je med različnimi akterji dosežen intersubjektivni konsenz o načinu koordinacije akcij, ima sama izvedba sporazumno koordiniranih akcij tudi teleo- loški značaj, kar pomeni, da sodelujoči akterji na temelju doseženega spora- zuma delujejo z usmeritvijo k uspehu svojih akcij. Ker je doseganje medseboj- nega sporazuma primarni smoter komunikativne akcije, jo Habermas imenu- je tudi z izrazom akcija usmerjena k sporazumu: »Pojem komunikativne akcije se nanaša na interakcijo najmanj dveh govora in delo- vanja sposobnih subjektov, ki vzpostavljata medosebne odnose. Akterja poizkušata doseči sporazum o akcijski situaciji in o planu akcije, da bi svoji akciji sporazumeno koordini- rala. Osrednji pojem je interpretacija, ki se nanaša v prvi vrsti na dogovarjanje o definicijah situacije, na temelju katerih se lahko oblikuje konsenz.«' Osrednji moment komunikativne akcije je sporazumevanje. »Sporazumevanje (Verständigung) pomeni proces zedinjenja (Einigung) med subjekti, ki so sposobni govora in delovanja.«' Seveda je mogoče reči, da se sporazumeva tudi stra- teško delujoč akter, vendar pa le-ta poizkuša od drugih izsiliti tak »sporazum«, ki bo v skladu zgolj ali predvsem z njegovim lastnim strateškim smotrom, kar pa v kontekstu Habermasove teorije ne spada v pojem sporazumevanja v ožjem pomenu. Iz komunikativne akcije je po definiciji izključen vsak sporazum, ki je izsiljen s pozicij moči, s silo ali prevaro. Sporazum (Einverständnis), v katerem je proces sporazumevanja izpolnjen, opredeli Habermas s pojmom Intersubjektivnega konsenza. Kriterij presojanja tega sporazuma oz. konsenza je utemeljenost razlogov, na katerih so osnova- ne tiste izjave govorcev, prek katerih se v procesu sporazumevanja le-ta obli- kuje. Sporazum mora zadovoljiti pogoje radonaino motiviranega pristanka* (ra- tional motivierten Zustimmung) vseh sodelujočih na trditve vseh tistih govorcev, ki komunikativno dosežen sporazum artikulirajo v svojih izjavah. Racionalno mo- tiviran pristanek pa se nanaša predvsem na to, da sodelujoči v procesu sporazu- mevanja kritizirajo vse trditve, ki niso osnovane na prepričljivih razlogih, in pritrdijo tistim, ki so. Kot bomo pokazali v nadaljevanju, razvije Habermas s te točke pojem komunikativne racionalnosti. II. Iz povedanega je evidentno, da zahteva definicija komunikativne akcije na- natančno analizo komunikativne interakcije, to pa je mogoče izpeljati zgolj na ravni analize govorice. To svoje podvzetje imenuje Habermas formalna prag- matika, ki jo razvija v navezavi na analitično filozofijo: »Naloga univerzalne pragmatike je identifikacija in rekonstrukcija občih pogojev mogočega sporazumevanja. V drugih kontekstih se govori o »občih predpogojih komuni- 94 ciranja«, jaz pa raje govorim o občili predpogojih komunikativne akcije, to pa zato, ker je zame akcija usmerjena k sporazumu temeljna. Izhajam iz postavke, da so druge forme družbene akcije — npr. konflikt, kompetitivnost, oziroma strateška akcija na sploh — derivati akcije usmerjene k sporazumu.«' Glede na to, da je Habermasov izhodiščni problem način koordinacije akcij, je razumljivo, da navezuje na tisti segment filozofije jezika, ki je temu problemu najbližji, to je na teorijo govornih dejanj.® Vzemimo primer, ki nam lahko služi kot primer najenostavnejše različice komunikativne akcije. Izjava »obljubljam ti, da pridem« kaže, da to govorno dejanje govorca pred poslušal- cem zavezuje, da bo res storil, kar performativna naravnanost njegove izjave (obljuba) signalizira, da bo storil (prišel). Če poslušalec sprejme govorčevo obljubo, ji verjame, potem pričakuje, da bo govorec to res storil. Govorno de- janje »obljubim ti, da pridem« torej pri govorcu vzpostavi določeno obvezo, pri poslušalcu pa pričakovanje. S tem ko govorna dejanja vzpostavljajo medsebojno obveze in pričakovanja, pride med govorcem in poslušalcem do zveze oz. zaveze (Bindung), kar kaže, da se prek govornih dejanj vzpostavljajo medosebni odnosi, če je izjava »obljubim ti, da pridem« s strani poslušalca sprejeta kot veljavna, pride med govorcem in poslušalcem do sporazuma, prek katerega se vzpostavi med njima partikularna zaveza, ki se razreši šele v akciji, ki jo ta izjava anti- cipira, to je v trenutku, ko se poslušalec in govorec srečata na tistem mestu, na katerega je govorec »obljubil«, da bo prišel. Pojem komunikativne akcije označuje celotno sekvenco, tako sporazumevanje kot akcijo, ki jo sproži. Standardni performativni stavki imajo dvojno strukturo: sestavljata jih »performativni prefiks«, ki izraža performativno naravnanost izjave (obljubljam, ukazujem itd.), in »propozicionalna izjava«, ki opiše tisto, na kar se performa- tiv nanaša (v zgornjem primeru se »obljuba« nanaša na »prihod«). Habermas po- stavi tezo, da notranja diferenciacija standardnih govornih dejanj reflektira pragmatično in semantično raven kot tista dva nivoja, na katerih se morata go- vorec in poslušalec »gibati«, če hočeta komunicirati: »a) nivo intersubjektlv- nosti, na katerem komunicirata drug z drugim; b) nivo objektov, o katerih se sporazumevata.«' Če hoče Habermas opredeliti občo formo sporazumevanja, mora iz komunika- tivne interakcije eliminirati tisto zgoraj omenjeno komuniciranje, v katerem eden od govorcev deluje strateško. To stori z reinterpretacjio razlike med iloku- cijskimi in perlokucijskimi govornimi dejanji. Na kratko ponovimo tisto, kar je sicer dobro znano. Po Austinovi definiciji imamo tri vrste govornih dejanj: lokucijo, ilokucijo in perlokucijo, ki jih lahko opredelimo z naslednjo formulo: 1. nekaj reči; 2. delovati v tem, da nekaj rečemo; 3. nekaj povzročiti s tem, ko delujemo v tem, da nekaj rečemo. Lokucija se nanaša na enostavne trdilne stavke, konstativ. Ilokucija se manifestira v performatlvnih stavkih; z ilokucij- skimi govornimi dejanji govorec v tem, da nekaj reče, izvede akcijo, ki jo je mogoče izvršiti samo prek izjavljanja — to so dejanja obljube, ukaza, prošnje, stave. Imenovanja itd. S perlokucijskim govornim dejanjem, ki ima enako jezi- kovno strukturo kot ilokucija, pa govorec s tem, ko deluje v tem, da nekaj reče, povzroči določen učinek. Za Austina je razlika med ilokucijo in perlokucijo v tem, da je delovanje ilokucije določeno z jezikovno konvencijo ilokucijskega de- janja, pri prelokuciji, ki ima enako jezikovno strukturo kot ilokucija, pa učinek ni razviden iz same strukture izjave, temveč ga je mogoče detektirati le iz kon- teksta izjavljanja. Habermas pa z naslonitvijo na Strawsona tej opredelitvi di- stinkcije med ilokucijo in perlokucijo premesti poudarek. Dostavi tezo, da je v ilokucijskih govornih dejanjih komunikativna intenca govorca razvidna iz same strukture njegove izjave, v perlokuciji pa je prava intenca govorca v izjavi na- merno zamolčana, natančneje, v perlokucijskem govornem dejanju govorec iz- 95 razi s svojo izjavo neko komunikativno intenco zato, ker ve, da se bo poslušalec na njegovo izraženo intenco odzval na tak način, ki je v skladu z njegovo dejansko, a v izjavi zamolčano intenco. Vzemimo dva elementarna primera. Če govorec po- slušalcu obljubi, da bo nekaj storil, ter s svojo izjavo res meri na to, da bo storil, kar je obljubil, je to ilokucijsko govorno dejanje. Če se poslušalec ob tej njegovi obljubi razveseli ali ustraši, je to za govorca, ki namerava predvsem iz- polniti svojo obljubo, stranskega pomena. Učinek ilokucijskega dejanja je v tem, da poslušalec prepozna s konvencijo določeno naravnanost govorčevega govor- nega dejanja in jo »vzame zares«. Povsem nekaj drugega pa je, če govorec s tem, da obljubi poslušalcu, da bo nekaj storil, ne meri predvsem na to, da bo svojo obljubo zares Izpolnil, temveč npr. na to, da se bo zaradi njegove obljube poslu- šalec razveselil ali ustrašil. V tem primeru gre za perlokucijsko govorno dejanje, katerega perlokucijski učinek je veselje ali strah poslušalca. V obeh primerih je sama struktura izjave enaka, vendar pa je od govorca uporabljena z različno in- tenco. Ena od bistvenih potez sporazumevanja je za Habermasa možnost, da poslu- šalec govorčeve trditve sprejme ali pa zavrne, glede na to, ali meni, da so go- vorčeve trditve utemeljene s (potencialno) racionalnimi razlogi. Drugače po- vedano, Habermas postavlja tezo, ki jo bomo eksplicirali v nadaljevanju, da v procesu sporazumevanja govorec s svojo izjavo postavlja poslušalcu implicitno zahtevo, naj le-ta pripozna veljavnost njegove izjave, ta pa se lahko na to go- vorčevo »ponudbo« oz. »zahtevo po pripoznanju veljavnosti« (Geltungsanspruch) odzove pritrdilno ali nikalno glede na utemeljenost razlogov govorčeve ponud- be: »Govorno dejanje ene osebe uspe samo, če drugi sprejeme ponudbo, ki je v njem vsebovana, tako da zavzame (četudi zgolj implicitno) v odnosu na zahtevo po veljav- nosti, ki jo je v principu mogoče kritizirati, »ja« ali »ne« pozicijo. Tako ego, ki s svojo izjavo postavi zahtevo po pripoznanju veljavnosti, kot alter, ki jo pripozna ali zavrne, utemeljita svoje odločitve na potencialnih racionalnih razlogih.«'" Ker je v ilokucijskem dejanju komunikacijska intenca govorca poslušalcu ne- posredno evidentna iz same govorčeve izjave. Ima poslušalec možnost, da le-to sprejme ali zavrne na osnovi utemeljenih razlogov. »Z ilokucijsko silo Izjave lahko govorec motivira poslušalca, da sprejme ponudbo, ki je vsebovana v nje- govem govornem dejanju, in s tem privoli v racionalno motivirano zavezo (eine rational motivierte Bindung einzugehen).«" Ker je v perlokucijskih govor- nih dejanjih, pri katerih poslušalec ne pozna govorčeve prave Intence, situacija ravno nasprotna, perlokucijska govorna dejanja ne spadajo v komuniciranje, ki je usmerjeno k doseganju sporazuma: »Dejstvo, da govorec v perlokucijskih govornih dejanjih zamolči svojo pravo intenco, kaže, da perlokucijska govorna dejanja niso element komunikacije usmerjene k sporazu- mevanju, temveč da so kot sredstvo inkorporirana v kontekst strateške interakcije. Vendar velja poudariti, da govorec lahko sledi svojemu perlokucijskemu cilju samo, če svojega partnerja prevara glede tega, da deluje strateško. Strateško delujoč govorec mora doseči svoj ilokucijski cilj — da poslušalec razume tisto, kar je govorec rekel, in da prevzame obveznosti, ki so povezane s sprejetjem ponudbe, ki jo vsebuje govorno dejanje —, ne da bi izdal svoj perlokucijski cilj. Ta pogoj podeli perlokuciji poseben asi- metričen značaj prikritih strateških akcij. To so interakcije, v katerih vsaj eden od sode- lujočih deluje strateško, medtem ko vara druge sodelujoče glede dejstva, da on ne iz- polnjuje predpogojev, ob katerih je normalno mogoče dosegati ilokucijske cilje.«" Na tem mestu velja podati Habermasovo analitično tipologijo strateške ak- cije. V situaciji odlA. Posamezna čutno-empirična dejstva postanejo znaki abstraktno-občega neprava. Postanejo označevalci, ki zastopajo subjekta za nek Si — označevalec gospodar. Naslednji korak pa je preiskanje subjektove vednosti in hotenja do teh S2. Če se ugotovi, da posameznik katerega od njih ni reflektiral, je bil v t.i. error facti in zato tudi v error iuris (s tem pa odpade tudi najtežja oblika krivde: dolus), če sedaj storilec ugovarja, da se je sicer zavedal vseh znakov neprava (S2), vendar pa ni reflektiral same protipravnosti ravnanja (Si), bo imel sodni že pripravljen odgovor. Znaki neprava (S2) zaradi same narave pojma neprava (de iure pridemo do njega z upoštevanjem vseh norm in ne samo ene, poleg tega pa se upošteva še kriterij družbene nevarnosti) implicirajo očitek: kdor se nas zaveda, bi se tudi mogel in moral zavedati same protipravnosti ravnanja. S tem pa smo prišli do koncizne opredelitve t.i. »potencialne zavesti o protipravnosti«, ključnega pojma norma- tivistične teorije krivde. Subjekt, ki se mu dokaže, da se je zavedal vseh S2, si lahko pomaga le na dva načina: 1. opozori, da je serija S2 v perspektivi neke druge norme, ki jo je sodnik prej spregledal, dopustna in se sodnik s tako rešitvijo strinja; 2. opozori, da je napačno mislil, da poleg dejstev ai, аг, аз,... an obstaja še nek faktum bi, ki bi (če bi zares ot>stajal) dopuščal, da bi zadevo »prešili« z nekim drugim Si, ki bi samo ravnanje »inavguriral« kot dopustno. Zaključimo lahko, da je sodnik v pravem pomenu gospodar pomena: s per- formativno gesto prešije polje »plavajočih označevalcev« in ustvari lawlike serijo S2->Si, nato pa ugotavlja odnos subjekta do S2, s predpostavko, da zavedati se 105 znakov neprava hkrati pomeni imeti možnost zavedanja same protiravnosti. če posameznik te možnosti ne realizira, je prav to znamenje njegove krivde, saj bi se tega tudi moral zavedati. Dolžnost zavedanja izhaja iz dejstva, da dolžnosti ravnati skladno s (kršeno) normo ni mogoče realizirati, če je ne poznamo. Odgo- vor na vprašanje, od kod dolžnost vedeti, da je konkretno ravnanje protipravno, je zato isti kot odgovor na vprašanje, od kod dolžnost ravnati se po pravni normi. Vendar pa se zapovedana dolžnost vedenja aktivira simultano z ugotovljeno možnostjo vedenja: vedeti bi morali, če sodnik ugotovi, da bi mogli vedeti. Vedeti je treba tisto, za kar ni mogoče reči, da nismo mogli vedeti. Ali negativno rečeno: prepovedano je, da (takrat ko smo udejanjili prepovedano stanje) ne bi vedeli tistega, kar je nemogoče, da ne bi mogli vedeti. Pravo nam tudi za nazaj ne za- poveduje nemogočega, ampak nam nemogoče prepoveduje.'' Jedro krivde je grosso modo ravno v tem, da storimo nemogoče: da voljno in zavestno reaMziramo prepovedano posledico, zavedajoč se tistih znakov dejanske situacije, na osnovi katerih bi se mogla in bi se morala konstituirati tudi pripadajoča zavest o proti- pravnosti. Kolikor je to še potrebno, lahko pripomnimo, da je sodnikov diskurz diskurz univerz'itetnika iz Lacanove matrice družbenih vezi. Sodnik ne more reči: »Tako bodi, ker je taka moja volja!«, ampak mora svojo avtoriteto vedno utemeljevati s pravno normo.Sodnik pač na manifestni ravni zgolj ugotavlja in svoje ugo- tovitve razglaša — komu? — ne drugemu (npr. obtožencu) ampak Drugemu v smi- slu zaprtega in smisla polnega polja normativnih označevalcev, pri čemer je per- formativna gesta potisnjena pod črto. Sodnik je instrument sodne funkcije Oblasti in nosilec družbene vloge, ki mu zagotavlja potrebno avtoriteto; resnica njegovih postopkov: ustvarjanje (simbolne) realnosti o kateri govori, je zakamuflirana in skrita izza meandrov interpretiranja zakonskih določb, ugotavljanja dejstev o preteklem dogodku itd. Sodnik je tako prvenstveno hranitelj oziroma čuvaj skriv- nostne vednosti o tem, kaj je v določeni zadevi pravno. Pogledati pa je treba tudi na drugo stran problematike. Nakazala smo že bistvene poteze pravne norme, sedaj pa se moramo še vprašati po pogojih, ki nam dopuščajo, da neki normi atribuiramo predikat pravnosti.'^^ v prvem pri- bližku bi se pozitivlstični odgovor glasil, da je norma pravna zato, ker je zapisana v pravnem aktu'^i» in je v skladu z neko višjo normo. Za pravnost pravnega akta pa jamči pristojnost subjekta in predpisana ceremonija izjavljanja.'^ Kompetenca sub- jekta in izjavljalna procedura sta določeni s pravno normo, ki se sama spet nahaja v določenem pravnem aktu, ki ga je sprejel pristojni subjekt v predpisani proceduri, ki ... Norma torej prejme auro pravnosti od neke druge (višje) norme kot tudi od akta (strdnine izjavljalnega procesa), ki mu je inherentna in ki tudi sam črpa legalno dimenzijo od neke druge norme. Zaključimo torej, da nas Pravo pri iskanju odgovora na vprašanje, zakaj je nek njegov moment (ki zase trdi, da je praven) to kar je, zgolj napotuje od instance do instance, naganja od norme do norme, od akta k drugemu aktu, pri čemer je najbrž že popolnoma očitno, da nam STVAR sama nujno umanjka. Pravo je potemtakem strukturirano kot označevalec in ni polna istovetnost; v njem po- slednji Temelj, Opora (»transcedentalni označenec«) strukturno nujno manjka (bolj ko se trudimo, da bi ga ujeli in zakoličili, bolj nas čaka samo izkustvo, da »to ni tisto«). Vse torej spominja na Adornovo sintagmo »gigantskega kreditnega sistema«, ko opiše nastop atonalne glasbe: »Sedaj se vsa energija vlaga v disonanco; v primerjavi z njo postajajo posamične rešitve vse slabotnejše, eno- stavno poljubni dekor ali umirajoča trditev. Napetost postane temeljno organiza- cijsko načelo, tako da se negacija negacije, končno zničenje dolga vsaka disonan- ce, odlaga v nedogled, kot v nekem gigantskem kreditnem sistemu.«'^ če je pravna vrednost nekega posamičnega, končnega elementa zgolj v spletu relacij do drugih pravnih elementov, potem je to v zadnji instanci prav znamenje radikalne 106 brez-opomo6ti, brez-temeljnosti, brezna in zadolženosti Celote (Lacanova dette symbolique). Ne-vednost pravnega subjel Antagonizem, ta »clash«, je lasten svojemu pojmu le dokler se ne izreče.'" Na nek način je »vselej že« simboliziran, ne da se ga zajeti, kajti takoj ko ga zajamemo, ga že zgubimo. To nam pa tudi že nakaže ključ za razumevanje naslednje trditve L/M: • .. .antagonizmi niso družbi riotranji, marveč zunanji«.^^ Seveda se na tem mestu ne bomo šli igric tipa: kaj je pesnik hotel s tem reči, poskusimo le nakazati, kako se zgornja trditev tudi lahko bere. Če pojem »družbe« implicira racionalno zajetje družbenega, potem je, strogo vzeto, antagonizem temu zajetju res »zunanji«. In kot bomo kasneje še videli: če je antagonizem družbi zunanji, je pa toliko bolj riotranji družbenemu. Kako se odvija prej omenjena logika »vselej že« simbolnega si oglejmo na primer nekega drugega vei, ki je v nasprotju s prej omenjenim, prisiljujočim ve/, ki je »nudil« izbiro med življenjem in smrtjo, pomirjujoč in »rešljiv« ter na nek način pomeni ravno razrešitev prejšnjega, »antagonističnega« vel. Ta vel se glasi: denar ali življenje. »Teoretični« možnosti odločitve sta dve: lahko se odločim za denar in s tem izgubim denar in življenje, če pa se odločim za življenje, izgubim denar in mi tako ostane »golo« življenje brez denarja. Soočeni smo torej z izbiro, ki je že vnaprej odločena, samo odločanje pa nas vedno pripelje do izgube. Izbrali smo samo s tem, da smo spoznali, da je bila izbira »vselej že« narejena. Izbira se kaže vedno za nazaj, je pretekla in to pretekla na način, da ni nikoli bila sedanja. Izbira je nek moment, ki nam vselej uide in nam »še ne« subvertirá v »vselej že«. — IDEOLOGIJA Seveda lahko na tem mestu kot očitek nastopi dejstvo, da L/M o vsem tem sploh ne govorita, da njun koncept antagonizma ne evocira zgoraj omenjenih Izpe- ljav, da njuna teorija ne izpelje dosledno problema subjekta, da se njuni anta- gonizmi odvijajo v realnosti, pozabljata pa na polje realnega v psihoanalitskem smislu. Vsi ti očitki držijo. L/M kategorija subjekta je res omejena na subjektne pozicije, ki so samemu pojmu subjekta sekundarne, so subjekti označenca, kate- rim pa predhodijo subjekti označevalca, ki niso akterji L/M antagonizmov in vznik- nejo prav skozi ta drugi vel, vel v katerem se »odloča« med denarjem in življe- njem. Ta »predhodni« subjekt je subjekt (podložnik) Izbire, prisilne izbire in iz- gube. Prav tako so tudi L/M antagonizmi drugotni »prvemu«, travmatskemu anta- gonizmu. Veljalo pa bi opozoriti na dejstvo, da se L/M v svojem delu (i. e. Hegemonija in socialistična strategija) striktno izogibata konceptu Ideologije,'^ v njuni knjigi mu ni mesta, kljub temu da vneto obračunavata z marksističnimi teorijami, še po- sebej z Althusserjem, kateremu pa je ideologija eden izmed ključnih teoretskih konceptov. Avtor tega teksta na žalost ni imel priložnosti, da bi vzel v roke pred- zadnjo Laciauovo knjigo Politics and Ideology in Marxist Theory iz leta 1977, kjer 129 je, kot je razvidno že iz naslova, ena izmed ključnih referenc prav ideologija, ven- dar pa spričo Laciauove izjave na nedavnem obisku v Ljubljani, ko je zagotovil, da ideologije »še ni pozabil«, za začetek skušajmo zagovarjati neko tezo in morda s tem prehiteti L/M: — analiza antagonizma v knjigi Hegemonija in socialistična strategija se za- čenja tam, kjer je ideologija svoje že opravila. Seveda pa s tem nismo še ničesar povedali, kajti tudi sam pojem ideologije ne reši problema antagonizma, če samega pojma ideologije jasneje ne opredelimo. Tukaj pustimo ob strani »tradicionalna« tolmačenja o izkrivljeni zavesti ali o na eni strani pravi (proletarski, zgodovinski) zavesti In na drugI strani nepravi (Izkriv- ljeni, buržoazni) zavesti. Tudi vpeljava althusserjanske ideologije nam ne bi pre- več pomagala, še zmeraj bi plavali med subjektnimi pozicijami, ne smemo namreč pozabiti, da je Althusserjeva Ideologija imaginarno razmerje do realnih razmerij, kjer prvič umanjka simbolna instanca in drugič gremo celo za korak nazaj od L/M analize, kjer se razcepljenost, nemožnost identitete kaže vsaj na tej »po-ideološki« ravni, Althusser pa nasprotno predpostavlja »celost« na obeh straneh razmerja, ko S interpelira s. V zvezi z našo vpeljavo ideologije se bomo oprli na žižkovo'^ Interpretacijo cinične zavesti Petra Sloterdijka. Marksistični obrazec ideologije, lažno zavest, Ži- žek postulira kot »naivno« zavest, ki se ne zaveda svojih dejanskih predpostavk in pogojev, kateri lahko »zaigramo njeno lastno melodijo«, kot pravi Marx. Tej za- vesti ustreza naslednji obrazec denarnega fetišizma: »sle wissen es nicht, aber sie tun«. Cinična zavest, reflektirana »naivna« zavest, pa se »zaveda« ideoloških norm, vendar se jim noče odpovedati in ji ustreza obrazec: »sle wissen, was sie tun, aber sie tun es«. Za nas bo pomemben ta drugi obrazec, obrazec »našega časa«: »vedo, kaj delajo, pa kljub temu to delajo«. Če to izrečemo malo drugače, dobimo novo formulo: »vedo, da v svojem dejanskem ravnanju delajo, kot da ver- jamejo (v fetišistično iluzijo), pa kljub temu delajo, kot da verjamejo.« Tukaj se nam zastavi vprašanje, kje je torej na delu ideologija, v vednosti (zavesti) ali v realnosti, če bi namreč ideologija delovala samo na ravni vedno- sti, bi bilo povsem dovolj, da ji zaigramo njeno lastno melodijo. Vendar pa, kot smo videli, cinizmu ne zadošča koncertiranje, še več, sam sebi koncertira. Tako bi ideologijo težko označili kot Iluzijo, ji pripisali metaforo maske, maske, ki bi maskirala realnost. Same realnosti brez te maske ni. Drugače rečeno, sama ideolo- gija je že realnost. Kaj pa je s subjektom, subjektom označevalca, ki je prvoten glede na sub- jektne pozicije? že prej smo ga dvojno označili: kot subjekta in kot podložnika izbire. Že to subvertirá običajni prikaz subjekta kot žrtve ideološke mistifikacije, cinizem nas pa še pouči, da je to pravzaprav nekdo, ki zelo dobro ve kaj dela, pa to vseeno dela. Vendar je moč ta cinični zasuk ideologije brati na dva načina: 1. subjekt ve kaj dela in to tudi dela; s to enostavno interpretacijo »izgubimo« ide- ologijo, se pravi, da zapademo ideološki iluziji, da živimo v post-ideološkem času, kjer ideologije enostavno nI več ali pa se je vsa pretopila v »pravo« zavest, 2.) sub- jekt ve, da v delovnem procesu sledi iluziji, pa vseeno to dela; kjer nas cinična distanca oslepi za moč ideolog'je, ideloške fantazme: čeprav imamo cinično di- stanco do stvari, jo še vedno (toliko bolj) počnemo. Prav zaradi naše cinične di- stance nas ideologija še bolj drži. Ideologija torej ni nekakšna sanjska iluzija, ki bi si jo zgradili, da bi ubežali iz realnosti, temveč je fantazmatska konstrukcija, ki nam služi kot opora same realnosti. Ideološka fantazma vzpostavlja realnost samo. če postavimo to izpeljavo v okvir lacanovske razlike med realnostjo in realnim,'"* Ideologija ni več beg pred realnostjo, temveč beg pred realnim v realnost. In če L/M antagonizem vznikne v realnosti, pa obstaja pred njim nek drug, hujši antagonizem, ki ga zamaskira ide- ologija in nas s tem vpelje v realnost, kjer se šele lahko odvijajo L/M antagonizmi. 130 s tem, ko smo vpeljali koncept ideologije, se zdi naša preliminarna teza, da antagonizem vznikne po tem, ko je ideologija že opravila svoje, inteligibilna in na mestu. Vendar bi s takim branjem spregledali nekaj, nekaj bistvenega, kar smo v prvem razdelku že nakazali. Kakšen je namreč odnos med L/M antagonizmom in subjektovim »primarnim« antagonizmom? Če se L/M antagonizem v realnosti kaže kot nemogoče razmerje, kjer je »prezentnost« subjektne pozicije zamajana, p& smo na drugi strani pokazali, da ta antagonizem vendarle na nek način nudi ravno oporo, alibi za premostitev »prvotnega«, realnega antagonizma. Če torej vzamemo skupaj ta alibi in pa to, kar smo zgoraj rekli o ideologiji, vidimo, da L/M antago- nizem ni na delu šele takrat, ko je ideologija svoje že opravila, ampak da sam L/M antagonizem deiuje že na tej »ideoiošld' ravni, je način delovanja ideologije. S tem je antagonizem družbenemu neizpodbitno notranji, še več, je konstitutiven za samo družbenost. Boris Čibej Opombe: ' Glej S. Žižek, »Je možna lacanovska teorija družbenega?« v Problemi teoriie feti- šizma, Analecta, DDLI Univerzum, Ljubljana 1985, str. 95—118; 2. Kobe, »Razredni boj in antagonizem« ter S. žižek, »Elementi samokritike«, oboje v Razpol 3, Problemi 281—282, let. XXV; 2 E. Laciau & C. Mouffe, Hegemonija in socialistična strategija, Analecta, Partizan- ska knjiga, Ljubljana 1987, str. 107. ^ Ibid. * Več o tem glej žižek, »Je možna ...«, str. 108 ff. in Žižek, »Elementi...«; ' V interpretaciji J.-A. Millerja >o nahajamo v zborniku Gospostvo, vzgoja, analiza, Analecta, DDU Univerzum, Ljubljana 1983, str. 23; ' Glej G. W. F. Hegel, Fenomenologija duha (odlomki), IV. A. Samostojnost in nesamostojnost samozavedanja; gospodarstvo In hlapčevstvo, v Problemi 239—241, let. XXII; ' Za preciznejšo nadaljnjo izpeljavo »gospodar-hlapec» diskurza glej Žižek, »Ele- menti...-; nam, dokler se gibljemo na ravni L/M antagonizma, naj zadostuje že ta »bežna omemba«; ® Na tem mestu velja opozoriti na hipotetičnost modela, se pravi na vselej »že tu« simbolnega, hkrati pa velja pozornost tudi prej omenjeni anteriornosti, kot svarilo pred enačenjem prejšnjega in na novo vzpostavljenega stanja, ki je vselej že posredovano; ' Laciau, Mouffe, Hegemonija itd., str. 107; to Wittgensteinovo omejitev je treba nujno brati zgolj v tem kontekstu; teorija o antagonizmu govori; " ibid., str. 107/8; To ugotovitev smo si sposodili pri M. Dolarju, iz njegovega prispevka na simpoziju Družbena razsežnost metafore — s posebnim ozirom na nova družbena gibanja. " S. Žižek, »Nekaj misli po vprašanju ideoloških predpostavk punka«, v Problemi 239—241, let. XXII; O tem glej vsaj spremno besedo R. Močnika & S. Žižka k zborniku Psihoanaliza in l Ibidem, str. 181. A. S. Makarenko, IPD, str. 219. " Ibidem, str. 267. " M. Foucault, nav. delo, str. 178. ** Prim. S, žižek. Zgodovina in nezavedno, str. 139—172; Filozofija skozi psihoanalizo, Analecta, DDU Univerzum, Ljubljana 1984, str. 12—14. « V. Schmidt, P, str. 381, 385, 394. " A. S. Makarenko, IPD, str. 166. "Aristotel, Politika, III. knjiga, 1277 a 11. A. Grosrichard, Struktura seraja, SH, ŠKUC-FF, Ljubljana 1985, str. 149. " Montesquieu, Duh zakonov, IV. knjiga. III. pogl. A. Grosrichard, Struktura seraja, str. 15, 92. " Ibidem, str. 145. " Ibidem, str. 150—151. " M. Dolar, Subjekt, ki se zanj predpostavlja, da uživa, spremna beseda h knjigi A. Grosricharda: Struktura seraja, str. 216. S" S. žižek, v: Problemi teorije fetišizma, DDU, Ljubljana 1985, str. 127. " S. žižek. Zgodovina in nezavedno, str. 168. " A. Grosrichard, Otrok in služabnik, str. 105. " J. Leif, G. Rustin, Philosophie de l'éducation, Delagrave, Paris 1970, str. 180—184. Poseben poudarek daje vzgojiteljevim notranjim dispozicijam personalistična pedagogija, ki naj bi se v tem bistveno razlikovala od pojmovanja vzgojitelja kot »delegata Družbe« v socialistični pedagogiji (prim. M. Peretti, Marxismo, psicoanalisi e personalismo cristiano. La Scuola, Brescia 1978, str. 175—177). 147 " A. S. Makarenko, str. 294. " V. Schmidt, P, str. 413, 417. Vprašanje vzgojiteljeve avtoritete seveda s tem nI Izčrpano. Že Makarenko navaja deset tipov avtoritete (IPD, str. 294—303). O. Reboul pa klasificira vrste avtoritete v vzgoji glede na tipe legitimnosti, ki jo utemeljujejo: avtoriteta pravil, strokovnjaka, sodnika, vzora, voditelja In absolutističnega monarha (La philosophie de l'éducation, PUF, Paris 1971, str. 31—35). " A. S. Makarenko. IPD, str. 135. " Ibidem, str. 187. " J. A. Miller, Dejavnost strukture, v: Psihoanaliza In kultura, DZS, Ljubljana 1981, str. 241. " A. S. Makarenko, IPD, str. 187. " S. žižek, v: Problemi teorije fetišizma, str. 129—133. " C. Millot, Anti-pedagog Freud, v: Gospostvo, vzgoja, analiza, Analecta, DDU, Ljubljana 1983, str. 201. 148 Film K kot knjižnica če naj naslov ne zastavi le izhodiščne točke, temveč tudi že zgosti nosilne črte pričujočega prispevka, tedaj ga lahko kar takoj razvežemo na tri ravni: 1. Zanima nas knjižnica kot kinematografski prostor. Kdaj film poseže po tem prostoru, kako ga Inkorporira v lastno strukturo, kako ga uprizori? 2. V ta namen se je treba soočiti prav s »črkovno« strukturo same knjižnice, saj je tisto, kar film najpogosteje išče v tem prostoru, natanko črka kot garant resnice. 3. Od tod tudi tretja raven naslova, ki poskuša prek asociacije na Wellesov film F for Fake spraviti v igro prav razsežnost prevare kot tistega ireduktibilnega drugega pola, v razmerju do katerega lahko film sploh uprizarja razsežnost res- nice. Neposredni povod za tovrstno preizpraševanje vloge knjižnice v filmskem me- diju ponujata dva novejša filma, ki sta vsak po svoje temeljno zavezana prav temu prostoru: Ime rože (Jean-Jacques Annaud, 1986) in Nebo nad Berlinom (Wim Wenders, 1987). »Temeljnost« je čisto dobesedna, kolikor se v prvem primeru v knjižnici nahaja vzgib vseh akcij tega filma, v drugem pa Je knjižnica prostor, ki pojasni temeljne poteze protagonistov-angelov in razmerja med nji- mi, obenem pa odtlej dalje funkcionira kot prostor stalnega vračanja, svojevrst- nega Izhodišča slehernega poleta. Toda do uprizoritve knjižnice v obeh ome- njenih filmih je treba šele priti. Začeti moramo namreč na začetku — torej pri Orsonu Wellesu. Že Wellesov prvi film. Državljan Kane (1941), je v zvezi s črkovno razsež- nostjo filmskega medija več kot zgovoren. Raziskava, ki bo skozi vrsto flash-backov razkrila življenjsko zgodbo C. F. Kanea, se začne prav s črko, v knjižnici. Ta- koj na začetku smo soočeni s podobo knjižnice, ki se radikalno razlikuje od klasične podobe prostora, napolnjenega s knjižnimi policami, med katerimi je obiskovalcu prepuščeno iskati potrebne dokaze resnice. Nič takega ne srečamo pri Wellesu. Prav nasprotno, figura parcialnega videnja, konstitutivnega za kon- strukcijo filmske podobe, je v tem prizoru prignana do svojega ekstrema. Ne le, da Je novinarju, ki se odpravi raziskovat spomine Kaneovega skrbnika Thatcher- ja, na voljo ena sama knjiga, celo strani, ki jih sploh sme obrniti, so natančno določene. Strog ženski lik, ki mu to sporoči, pa skupaj s figuro paznika, monu- mentalno arhitekturo in ostrim žarkom svetlobe samo še stopnjuje vtis, da gre prej za svojevrstno kombinacijo zakladnice in grobnice kot pa za že po defini- ciji prijetno bibliotečno okolje. Pa vendar že zgolj samo teh nekaj črk, ostro omejenih in natančno določenih, zadostuje, da se njihovo branje počasi prevesi v podobo — toliko bolj zanimivo, kolikor je belina snega iz flash-backa dejansko nadaljevanje beline margine in kolikor je vsa poanta tako priklicanega prizora spet v nekih črkah — v tistem odločilnem materinem podpisu, ki zapečati na- daljnjo usodo malega Chariesa. Michel Chion je Kaneovo zgodbo v tem filmu označil s prehodom od pisnega k ustnemu' in dejansko se zdi, da Državljan Kane že na samem začetku Welle- sovega opusa v svojevrsten vozel zaplete razsežnosti črke in glasu, ki bosta 149 odtlej dalje temeljno določali vse njegove filme. Ker sta prav ti dve razsežnosti ključni za kasnejši vplet knjižnice v naše raziskovanje, omenimo le tista dva, nekoliko manj znana Wellesova filma, ki najbolj konsistentno izrabita filmske razsežnosti črke in glasu. Če je finalno glasovno ujetje Hanka Ouinlana v Do- tiku zla (1S58) postalo že antologijsko, pa pogosto ostaja spregledano, da je vzvod, ki sproži akcijo Mikea Vargasa, presenetljivo podoben tistemu v Držav- ljanu Kaneu. Tudi v tem primeru je namreč odločilno njegovo odkritje v arhiv- ski knjižnici, ko v dosjejih prejšnjih Ouinlanovih primerov registrira presenet- ljivo pogostost odločilnih »materialnih dokazov«. Prav ti črkovni zapisi »krva- vih predmetov« (sekire v primeru Burger, proteze v primeru Ewell, svinčene cevi ...) mu bodo skupaj z glasovnim zapisom Ouinlanovega priznanja omogočili, da razkrije Ouinlanovo krivdo — toliko bolj paradoksno, kolikor se na koncu izkaže, da je bil podtaknjeni indie pravzaprav indie pravega krivca. Tako se v domnevno nevprašljivost zapisa že tudi vpiše dvom, ki ni dvom o lažnosti črke, temveč prej dvom v možnost njene prevare, prav kolikor je resnična. Nadaljnjo izpeljavo te črkovne razsežnosti najdemo vzvratno v nekem zgodnejšem Wellesovem filmu, v Tujcu (1946). Za Pranza Kindlerja, pobeglega nacističnega zločinca, ki poskuša živeti novo življenje v ZDA, sta namreč odločilni prav dve črki — če naj tako nekoliko shematsko strnemo oba zanj usodna indica: prvi je omemba Marxa, drugi pa kar njegova lastna soproga, Mary. Iks in ipsilon torej kot dve spremenljivki, ki pa v trenutku, ko določimo x, izgubita vso svojo spre- menljivost in postaneta ključni za razplet zgodbe. Iks določi sam Kindler, ko z mimogrede izrečenim stavkom o tem, da Marx pač ni bil Nemec, temveč Žid, zadrži izvedenca komiisije za vojne zločince, ki je že hotel oditi. S tem je do- ločen tudi že ipsilon: »Kaj te lahko poveže s tem človekom?* vpraša Mary svo- jega moža, ta pa ji odgovori z eno samo besedo — »TU*. Če se tistega izgovor- jenega iksa (Marx) Kindler nikakor ne more več rešiti, tedaj bo to poskušal vsaj z ipsilonom (Mary). Stvar je posebej neprijetna seveda za samo Mary, saj je postavljena pred svojevrstno nemogočo izbiro, ki jo še najbolje formulira izvedenec komisije: -Vendar pa bi bil zanjo najboljši dokaz ta, da jo hoče umoriti.* Wellesovska inačica Lacanove »denar ali življenje« je torej naslednja: če hoče dokaz o moževi krivdi, ga sicer lahko ima, vendar brez življenja (last- nega)! Šele dejstvo, da v zameno za dokaz ponudi neko drugo življenje (bra- tovo), ji omogoči, da v razpletu ona postane tista, ki se na — zdaj že razkritega — Kindlerja obrne z besedami »Prišla sem te ubiti«. Poleg vpisa prevare v črko, ki nam ga razkriva Dotik zla, je prav to usodno (v tem primeru celo smrto- nosno) srečanje z ženskim likom druga ključna figura, ki nam jo Welles po- nuja.' Zdaj lahko nadaljujemo z raziskovanjem knjižnice. Predno se zares lotimo obeh knjižnic, ki vodita ta prispevek — berlinske Staatbibliothek in pa knjižnice tistega samostana, ki »ga je še celo danes bolje ne imenovati« — se moramo za hip ustaviti še pri majhni, provincialni knjižnici, ki smo jo lahko videli v francoskem filmu Usodni denar (Pierre Granier Deferre, 1984). Zakaj? Iz preprostega razloga, ker ta knjižnica dobesedno temelji na denarju. Kot vmesna postaja je ta film izredno zanimiv, saj nam pomaga strniti skoraj vse dosedaj vpeljane motive: tu je knjižnica, tu je srečanje z žensko, tu je konstantna prevara in nenazadnje je tu tudi tisti na začetku vpeljani parcialni pogled, vpisan že v sam naslov filma, ki je morda prav zaradi tega neprevedljiv: L'Homme aux yeux d'argent. S prevodom v srebrne oči bi namreč izgubili natanko tisti denar, ki je vpisan v pogled junaka (Lambert Wilson) in ki dejansko omejuje njegovo videnje, ga naredi slepega za vse ostalo: edino pomembno je spet priti do denarja, ki je zakopan pod zemljo čakal vseh dvajset let njegovega presta- janja zaporne kazni. No, in ta denar je zakopan natanko pod knjižnico. Kolikor je sleherni pogled filmske kamere v prostore knjižnice, te hkratne zakladnice in grobnice črk, vselej tudi že evokacija tiste črkovne baze filmskega medija, ki jo 150 predstavlja scenarij, tedaj v filmu Usodni denar ta pogled obenem tudi že naleti na v kleti skriti denar, na tisti ukleti denar, ki »je hrbtna stran vseh podob, ki jih film kaže svetu«' (Gilles Deleuze). Osnovna strategija je v obeh primerih enaka: tako črke kot denar morajo ostati skriti, če naj zagotovijo užitek gledanja. O učinku razkritja denarja nam priča že sam film, o prepovedi razkritja scenarija pa veliko Izvemo iz številnih izjav cineastov, analognih tistim o vlogi filmske glasbe v filmu: manj ko ga je opaziti, bolj je učinkovit! Temeljnost knjižnice dobiva tako nov pomen, prizori njene vpeljave v filmsko strukturo pa postanejo na svojevrsten način identični vsem tistim hommageom, ki nas s filmsko kamero popeljejo v kino-dvorano — razkrivajo nam neko drugo, temeljno prizorišče, vo- dijo nas v drugo sceno. To je postopek, ki ga pri Wendersu poznamo praktično iz vsakega njegovega filma, če nas je doslej vodil k pisanju (l-lammet), k pripravi filma (Svetlii reč Nelagodje ..., drugo — ali kar prvo — ime za občutek krivde v kulturi. Do tod smo se iz ekskurza k občutku krivde lahko prepričali, da se pojavlja takorekoč že od vsega začetka, v času nastajanja Nelagodja v kulturi je bil pojem že obširno obdelan. Freud je že zelo zgodaj ugotovil, da ni pomemben samo za prisilno nevrozo, kjer izstopi v najbolj privlačni obliki — fascinira njegova očit- nost, je zavesten, samo povod zanj, želja ostaja nezavedna, ne, delež občutka krivde tiči za vsako nevrozo. Še zdaleč pa mu nikoli ni pripisal tako krute pomembnosti kot v tem delu iz začetka tridesetih let. Preden se lotimo nove razsežnosti, se zdi potrebno samo pokazati na moment, ki opazno prežme pot do tega spisa. Zastavek prvega poglavja Onstran načela ugodja je, »da sicer obstaja v duševnosti močna težnja k načelu ugod- ja, ki pa se ji postavljajo po robu neke druge sile ali razmerja, in tako tudi končni izid ne more vedno ustrezati težnji k ugodju.«" Freudovo pozornost za- čno pritegovati strukturacije iz psihičnega, ki imajo na sebi pečat grozljive neusklajenosti z načelom ugodja — a tudi načelo realnosti nič ne doprinese k razlagi. V tem spisu se tako loti prisile ponavljanja (Wiederholungszwang), ki, če se omejimo samo na primer travmatične nevroze, v sanjah »bolnika vedno znova vrača v situacijo njegove nezgode, iz katere se prebudi z novo grozo.«'" V analizi dostikrat nastopijo domala nerešljive situacije, ko bolnik, »namesto da bi se potlačenega spominjal kot dela preteklosti, kar hoče zdravnik tudi do- seči, ga je prisiljen ponavljati kot doživetje sedanjosti.«'' (podč. avt.) Slepilo prisile ponavljanja je nekaj »neracionalnega«, nedostopnega tako zdravljenju kot razlagi iz načela ugodja. Stik z moralnim mazohizmom iz razprave Ekonomski prob- lem mazohizma je prav v točki »neracionalnosti« (torej: prisilne moralno-mazo- histične) ekonomske organizacije, ki že neposredno napeljuje na v Nelagodju... 228 obširno problematiziranega »retro« učinka in zaprečenosti instance vesti. Dru- gače rečeno, zanima nas način, kako Freud predstavi moralni mazohizem: naj- bolj je zanj značilna nesmotrnost, vest postaja »tem boij stroga in občutljiva, čim bolj se ta oseba vzdržuje agresivnosti do drugih.'^* Visoka stopnja nrav- nosti, namesto da bi povečevala občutek ponosa in zadovoljstva, pravi Freud, privede do nasprotnega. Moralni mazohizem kajpak že neposredno definira tudi z nezavednim občutkom krivde. Seveda Freud tudi v Nelagodju v kuiiuri ohranja nekatere bistvene postavke iz To- tema in tabuja: povezanost občutka krivde z Ojdipovim kompleksom, omeni »izvorno« ambivalentno naravnanost do očeta, a že glede reda zunanja avtoriteta — ponotranjenje — notranja avtoriteta se stava bistveno komplicira (lahko omenimo, da še naprej razvija filogenetski konstrukt, ki ga tu izpuščamo). Radikalno novo dimenzijo (in pomembnost) prinese občutku ali zavesti kriv- de vidik geneze ponotranjanja objektov, razvoja Jaza v instance. Že na za- četku prvega (!) poglavja Freud opisuje najzgodnejše precepe otrokovega raz- voja, natančneje njegovega »Jaza«. Predpostavlja, da se na tej stopnji dojenček ravna po načelu ugodja. Instanca Jaza (na začetku) sploh ne ločuje sebe od ostalega sveta. Zaradi odvisnosti od objektov, ki niiso »del njega«, si mora sča- soma vse bolj prisvajati načelo realnosti. Nekatere nagonske vzpodbude morajo postati neugodne, ker se morajo uklanjati nuji po pridobitvi ljubezni objekta. Jaz se vklepa v ljubezen do zunanje avtoritete, objekta. Freudov poseg z za- četka Nelagodja... (k »homogenemu« Jazu) dobi pravo Interpretacijo šele s perspektive zadnjih dveh poglavij. Tu je postavljenost stvari na nek način res čista: v predhodnem šestem poglavju se nagon smrti kot agresija izkaže za bistveno oviro v razvoju kulture. Logično je naslednje vprašanje: kakšnih me- tod se kultura poslužuje, da bi odklonila ahi obrzdala neva.'-nosti (smrtne, ru- šilne) želje po agresiji?! Odgovor je »klasičen«: »Agresijo introjiciramo, ponotranjimo, v bistvu jo vračamo tja, od koder je izšla, obračamo jo torej proti lastnemu Jazu.«'' Agresijo prevzame del Jaza, Nadjaz. Od vesti se Nadjaz (po Freudu) raz- likuje po tem, da je vest ena od funkcij Nadjaza. Z agresijo nabiti Nadjaz se zoperstavlja ostalemu delu Jaza, »kot vest« nanj usmerja prav tisto storgo agresivnost, ki bi jo Jaz rad zadovoljil, odreagiral na tuji osebi. Občutek krivde je Frsud (v 8. pogl.) označil kot specifično tesnobo Jaza pred Nadjazom, a zaen- krat (začetek 7. pogl.) ostaja le pri definiciji. »Napetost med strogim Nadjazom in pokorjenim Jazom imenujemo občutek krivde; ta se izkazuje kot potreba po kazni.«'® Do tod nismo izvedeli nič novega — razen tega, da je problem čisto dru- gače zastavljen: občutek krivde v Nelagodju \/ kulturi je vezan samo na Nadjaz! In to celo pod imenom vest! Medtem ko v Jaz in Ono Freud zavestni občutek krivde oz. vest razlaga iz napetosti med Jazom in idealom Jaza: »Norm,alni, zavestni občutek krivde (vest) se da zlahka razložiti; sloni na napetosti med Jazom in idealom Jaza,.. Lahko bi rekli takole: Freud se v Nelagodju... vseskozi »pretvarja«, da ne »pozna« instance ideala Jaza, ali drugače, »vest« Nelagodja... je nadjazovska vest. Če namreč pogledamo v Jaz in Ono, kjer takoj za zgoraj navedeno vpeljavo razdeluje občutek krivde glede na posamezne vrste nevroz (prisilno nevrozo, melanholijo, histerijo). Ideala Jaza »ni več« ... Zato ne, ker občutek krivde (torej ne: zavestni občutek krivde, kot prej) pri Freudu nikoli ni nekaj »nor- 229 malnega«, ko smo pri občutku krivde, smo na nek način že v patološkem. Freud skoraj dobesedno reče, da je občutek krivde izraz za Nadjaz, vpraša se: »Kako to, da pride Nadjaz v glavnem do izraza kot občutek krivde...«; ta občutek je že rezultat nadjazovske kritike, »...je zaznavanje v Jazu, ki ustreza tej kri- tiki...«." Tudi če govorimo (samo) o občutku krivde, ga podpira nekaj pato- loškega iz nezavednega, naravnost kritičen pa je »pravi« nzv občutek krivde, tj. tak, da o »občutku krivde« v zavesti ni niti sledu (tega je Freud obdelal kot motiv za zločin). V Nelagodju v kulturi Freud definira občutek krivde enoznačno kot »zvrst tesnobe«, zato lahko zaključimo: prvič, zavestni občutek krivde ni tesnoba (je pa podprt iz nezavednega)+" in drugič, nadjazovska vest Nelagod- ja... ni »dobrohotna, prijazna« kritična instanca, ampak proizvajalec tesnobe. Freud posebno ponuja kot splošno, karikirano rečeno, »normalna vest« Nela- godja... je pravzaprav »divja vest«. Potem ko je vpeljal občutek krivde kot posledico agresije, si zada nalogo pojasniti nastanek neugodnega občutka. Koncept, ki ga privzame v ta namen, sicer ni nov, nov je le postopek rekonstrukcije razvoja od (enotnega) Jaza do razvitih instanc z vidika, ki naj razloži nastanek in razlog moči občutka, ki naj bi postal tako bistven za razvoj kulture(l).+' — Začetni korak je: kako se iz odnosov, ki vladajo pred vzpostavitvijo (notranje instance) Nadjaza, razvijajo na- stavki za občutek krivde?! Otrokov Jaz je prisiljen k neizbiri, da mu nekaj tujega, nekaj s strani narekuje, kaj je drobo oz. slabo. Zaustavlja ga nemoč, od- visnost od (zunanjega) drugega. Če izgubi ljubezen drugega, pravi Freud, izgubi tudi zaščito pred nevarnostmi, močnejše ga lahko kaznuje. Začetno »slabo« je tisto, zaradi česar grozi zguba ljubezni, iz strahu pred zgubo se je »slabemu« treba izogniti. Te vrste tesnoba še ni »občutek krivde«, kajti kot pravi Freud, »Zavest o krivdi je na tej stopnji očitno samo tesnoba pred izgubo ljubezni, ,socialna' tesnoba.«"" Taka zavest o krivdi deluje »mehanično«: ker ni resne notranje instance, ki bi nadzorovala že samo željo, preti nevarnost le, ko je želja izražena oz. od- krita. Na tej stopnji je tesnoba samo tesnoba pred odkritjem s strani zunanje avtoritete — je »socialna« tesnoba. Ob tem Freud pokaže »družbeno« mesto socialne tesnobe, trdi, da mora »današnja družba v glavnem računati s stanjem«, ko se tesnoba »nanaša samo na razkritje«."' Odrasel človek tako tesnobo pred starši zamenja za enako tesnobo pred razkritjem s strani družbene instance. Zanimivo je, ker pokaže, da kljub ukvarjanju z »agresivnim Nadjazom«, kot prob- lem Freud opazuje ravno ohranjanje, ostajanje pri »pred-nadjazovski« obliki tes- nobe. Izraz »pred-nadjazovski« je treba vzeti s pridržkom: stanje, o katerem je sedaj govora, poimenuje tudi »stanje... nečiste vesti«."' Ker je vest ena od funkcij Nadjaza,"' je nujen sklep, da Freud, ne da bi to »privedel do pojma«, dejansko ne more brez »Nadjaza pred Nadjazom«. (Glede tovrstnih »razkopavanj«: ostajamo samo pri nastavkih, uporabnih za kasnejša izvajanja.) — Freud v istem odstavku aludira tudi na Množično psihologijo..., ko pravi: »Toda pri mnogih odraslih je edina sprememba v zamenjavi očeta, ali obeh staršev, z večjo človeško skupnostjo ...«"" (podč. J. K.). Ni dvoma, da Nelagodje... preči predstava takratne subjektivitete, vendar je problem, ki ga zastavlja konkretno tip »človeka-mase« (kot pravi J. Rugelj), bolj v sami zastavitvi vprašanja, kot v »dekonstrukciji« občutka krivde. Zaradi številnih težav se Freud tudi v osmem poglavju še enkrat vrne k razdelavi terminov v navezavi na občutek krivde. Seveda takoj ugotovi, da »o vesti ne moremo govoriti preden ne ugotovimo obstoja Nadjaza.«"' In zato je treba nastanek občutka krivde pomakniti pred razcepljeni, diferencirani Jaz: »Zavest o krivdi ... je nastala pred Nadjazom, in zato tudi pred vestjo.«" 230 Freud ima v misliti seveda »ojdipski« Nadjaz, Nadjaz po Izteku Ojdipovega kompleksa. A teza nič ne izgubi, samo »še bolj« velja kot sam Freud misli, zavest krivde je težko misliti drugače kot izraz nečesa zelo zgodnjega, in kot pravi, »predstavlja neposreden izraz tesnobe pred zunanjo avtoriteto, priznanje napetosti med Jazom in njo.«"' V tem času je Jaz še dokaj »homogen«. Najbolj konkreten je prejšnjemu sledeči stavek, ki lepo poveže Freudovo pojmovanje vloge agresije pri brzdanju nagonov in zavesti krivde. Zavest o krivdi je »direkten potomec konflikta med potrebo po ljubezni (zunanje avtoritete) in pritiska po zadovoljitvi nagona, brzdanje katerega povzroča nagnjenje k agresiji.«" Naj bomo čimbolj jasni: modus zavesti krivde iz razmerja Nadjaza »pred« Nadjazom do Jaza, ki jo je Freud poimenoval »socialna« krivda oz. »stanje ... nečiste vesti«, /e že zavest krivde, in sicer natanko kot direkten nasledek kon- flikta med nujo po ljubezni In pritiskom po zadovoljitvi nagona. A ne vemo, kaj je pravzaprav narobe s pred-ojdipskim Nadjazom, Iz tega, kar Freud ob njem razvija, bi mu prej prisodili ime »čista vest«! — V navedeni ključni tezi Freud ta zgodnji »občutek krivde« poimenuje zavest o krivdi, navidezna neeksaktna raba izrazov zavest oz. občutek Izhaja iz specifičnih okoliščin: na zgodnji stopnji otrokovega razvoja še ne moremo govoriti o nezavednem v tistem smislu kot pri odrasli osebi, še najbolj pravilno je torej reči zavest krivde, zato je tudi distink- cija med zavestjo in občutkom uporabna šele kasneje. Ambivalenca se v Totemu in tabuju pojavlja preprosto kot stik med »primitivnim« človekom in nevrotično osebo tega časa. Pomen ambivalence se v dvajsetih letih zveča deloma zato, ker odkriti še drugi nagon, nagon smrti, podpira labilnost psihične strukture. Freud začne uporabljati izraz tudi v navezavi na nagona, recimo že v spisu Nagoni in njOiove usode (Triebe und Triebschicksale, 1915 c) v zvezi z razvojem le-teh: inkorpori- ranje ali požretje se kaže kot začetna oblika ljubezni, In zaradi njenega izničevalskega značaja se Freudu zdi, da jo lahko označi kot ambivalentno."' Če ostanemo pri pomenu ambivalence kot naravnanosti Jaza, je v naznačenem smislu »prvotna«. Zaradi (tudi) v Neiagodlu v kulturi predpostavljene lastnosti psihičnega, da ohranja (vse) preteklo, se kot posledica nedokončanega spletanja nagonov lahko ohranja tudi ambivalenca. Ambi- valentna naravnanost do očeta je samo ena od oblik le-te. — Prav prek (navideznega) vprašanja ambivalence se morda najbolj pokaže, da piše Freud Nelagodje... s prikaznijo forme subjektivnosti, ki ostaja vseskozi v ozadju, prikrita. — V Jaz in Ono namreč ohrani tezo, da naj »regularno ambivalentnost (podč. avt.), ki je pri konstitucionalnem nagnjenju k nevrozi pogosto okrepljena«, dojamemo kot rezultat »nedokončanega spletanja nago- nov«.®" V razdrobljeni, ne-sorodstveni, atomizirani družbi zdajšnjosti za »običajnega« posa- meznika teza o nižji stopnji ambivalentne naravnanosti libldinalne organizacije ohranja svoje mesto, zakaj si torej Freud privošči stavek: »Tudi ob spremenjeni psihološki situaciji (izida Ojdipovega kompleksa in vzpostavit- ve instance Nadjaza oz. vesti), konflikt ambivalence dveh pranagonov nadaljuje z Istim de- lovanjem.«®' »Nadaljuje z istim delovanjem« pomeni samo, da se ambivalentna naravnanost Jaza ohranja še po zatonu (Untergang) Ojdipovega kompleksa, vseskozi podprta z nasprotjem obeh »pranagonov«. A posredno taka postavitev implicira »pomembnost ambivalence«, takorekoč s samo performativno razsežnostjo. Kot da bi bil vsak oz. katerikoli individuum freudovske meščanske kulture v »domorodskem« smislu »odvisen od« ambivalence!? Ponuja se bržčas bolj elegantna rešitev: seveda se ne moremo odpovedati stavi, da je »regularna ambivalentnost« pri nevrozi okrepljena. Freudova »kriznost« občutka krivde velja hkrati v emfatičnem in relativiziranom pomenu. Po eni strani nova dimenzija občutka krivde iz Nelagodja... opravičuje njegov zastavek. Po drugI je »relativizirano« s takratnim nelagodjem v kulturi, s Freudovo predstavo (tedanjega priviligiranega) nevrotika. In bilo bi povsem zaman, neprepričljivo na le-tem dokazovati pravilnost nastavkov analize nela- godja. Privlačna je druga možnost: ali je en modus ambivalenčne vsemoči pri nevrotiku zamenjal drugega? Vredno bi bilo torej potisniti pod lupež »priviligiranca« postmoderne. A prej se vsekakor moramo še malce posvečati »občutku krivde« Nelagodja... Za Freuda nastane krizna organiziranost šele potem, ko se razvije instanca Nadjaza!! V osnovi ima (po Freudu) občutek krivde dva izvora: »Poznamo... dva korena občutka krivde: tesnobo pred avtoriteto in kasneje nastalo tesnobo pred 231 Nadjazom.«'' Občutek krivde iz prvega »korena« ni zares problematičen (opo- zorili smo že na dvoumnost glede tega) zato, ker na tej stopnji ni tiste mučne instance, ni še ponotranjenja, Nadjaza, stvorjene vesti, ki bi kaznovala samo željo. »Velika sprememba se dogaja šele ko je z izgradnjo Nadjaza avtoriteta ponotranjena.«" »Dejansko bi šele sedaj lahko govorili o zavesti in občutku krivde.«'" Kot pravi, »sedaj odpada tudi strah pred ,biti odkrit'« (podč. J. K.)." A v čem je manko Nadjaza in ponotranjenja zunanje avtoritete? — S tem se uk- varja že v Ekonomskem problemu mazohizem. V Nelagodju v kulturi pravi »čim bolj vrl je človek, toliko strože in nezaupljiveje se obnaša vest.«," kar je isti problem kakor pri moralnem mazohizmu. Kruta je nekakšna fiksacija stanja, ko nikakor ni mogoče izstopiti, circulus vitiosus »poštenja« je nevzdržen, »vest« vse več zahteva. V Ekonomskem problemu mazohizma Freud išče po- jasnilo ne samo v sadizmu Nadjaza, akumulirani agresiji, ki tortira preplašeni Jaz, pač pa kar v Jazu samem, tj. v primarnem in sekundarnem mazohizmu Jaza: »Sadizem Nadjaza in mazohizem Jaza se medsebojno dopolnjujeta ali združita v povzročanju istih učinkov. Mislim, da lahko le tako razumemo, da iz zatara nagona — po- gosto ali kar večinoma — izhaja občutek krivde in da postaja vest tem bolj stroga in občutljiva, čim bolj se ta oseba vzdržuje agresivnosti do drugih.«" (podč. J. K.) Nezadostnost tega pojasnila za občutek krivde je očitna in v Nelagodju v kul- turi je kot smo videli, dejansko segel dlje od tega. Ob tem bi lahko dodali, da se freudovsko nelagodje vsaj na prvi ravni suče okreog fenomenalnega skrčka »kulturni zator nagonov«.'® Toda s tem nikakor ne misli, da vsako zatiranje nagona rezultira v občutku krivde. Nasproti nekaterim trakratnim interpretacijam odločno vztraja, da je močnejši občutek krivde izključno posledica potlačitve agresivnih impulzov (torej je dokaj neposredno zvezan z uvedbo nagona smrti). Zgled »dveh deklic« bi morda napoteval k sklepli, da mu je šlo za »osvoboditev seksualnosti«. S tem bi se neusmiljeno »distancirali« od resnice, dejanska težava je vseskozi konflikt »več- nega boja ljubezni in težnje po smrti«," konflikt obeh nagonov, torej, najbanalneje rečeno, tudi »osvoboditev« ene »poti« sproščanja nagonov — recimo »ultimativne« spolnosti — lahko pomeni istočasno celo večji zator drugih nagonskih »poti«.+' To že vrže na »zator nagonov« drugačno luč. Vsaj še en moment teksta smo pustili le napol obdelan. Zavest o krivdi je v Nelagodju... na novo premišljena, na nek način vsa njena pomembnost Izhaja iz neugodne postavljenosti Jaza med avtoriteti zunanjega objekta in nagonov (Jaza oz. Onega) in njegove (nujne) reakcije. Ker se vse strukturacije psihičnega nalagajo druga na drugo, preteklo se ohranja, se ohranja pomembnost tega občutka. Kjer Freud govori o tem, pove na tak način, da si zopet oporeka, namreč glede proble- matičnosti občutka krivde šele po ponotranjenju v Nadjaz in izteku Ojdipovega kompleksa: čudno obnašanje celih narodov, ki so se po uvidu v svojo grešnost kaznovali s pokoro, je moč »z lahkoto pojasniti s prvobitno, infantilno stopnjo vesti, ki ni opuščena po ponotranjenju v Nadjaz, ampak poleg in izza njega obstoji še naprej.«'" Kaj naj drugega to pomeni kot inferiornost, problematičnost natanko tiste vesti (tj. pred-ojdipskega Nadjaza), za katero se je najprej zdelo, da ne more povzročati težav saj se »pokesa« samo, če jo zunanja avtoriteta »okrca«, »notranjih proble- mov« pa da sploh nima. Res da Freud »shematično« razstavi kot priviligirano resen odnos agresivnega Nadjaza - mazo Jaza, »realna resnost situacije« pa ni minila (kljub temu, da nova avtoriteta, Nadjaz pravzaprav ne bi imel razloga, grdo postopati z Jazom, kateremu tudi sam pripada), zato ne, ker »prisotnost vpliva geneze ... omo- goča, da še naprej živi preteklost in preseženo, v osnovi ostaja vse kot je bilo na 232 začetku. Nadjaz trpinči grešni Jaz z nespremenjenim občuti isti, Nelagodnost u kulturi, str. 333. 239 isti, isto. str. 333. " isti, isto, str. 333. " isti, isto, str. 347. isti, isto, str. 333. « isti, isto, str. 347. isti, isto, str. 347. isti, isto, str. 347. ■"i isti, isto, str. 347 isti. Nagoni in njiiiove usode, str. 99. isti. Jaz in Ono, str. 340. " isti. Nelagodnost u l In dalje; »Pulzija je lahko zadovoljena, ne da bi dosegla to, kar bi bila glede na biološko totalizacijo zadovoljitev njenega reproduktivnoga smotra, ker je delna, ker ni njen cilj nič drugega kot to, da se povrne v krožno gibanje.*^'' S tem pa tudi Adornovo »streljanje preko« izgubi svojo nedolžnost, saj »pot« tega strela nikakor ni naključna, temveč je vselej že determinirana s Stvarjo filozofije, ki se jI moramo »prepustiti«, oziroma s tisto negativnostjo, ki je vpisana v »napor pojma« in prepoznana v samem pojmu, hkrati pa šele ta pot vnazaj konstituira neko objektivacijo te determinirajoče negativitete — s tem pa pridemo natanko do filozofskega pojma resnice: »Če enkrat krenemo od tega, da se je zavest razcepila na mimetično ali izrazno dejavnost na eni strani, k čemer je v glavnem nagnjena po oficielni teoriji umetnosti, in filozofsko pojmovno na drugi strani, potem bi lahko rekli, da je filozofija (...) pravzaprav poskus, da se s sredstvi pojma reši ali ponovno vzpostavi oni moment izraza, oni mimetični moment, ki je resnično najglobje povezan z ljubeznijo. Morda filozof sploh ne išče v običajnem pomenu resnice kot nečesa predmetnega, temveč skuša prej s sredstvi pojma izraziti svoje lastno izkustvo; morda si prizadeva s pomočjo izraza v jeziku pojma tu ustvariti neko objektivacijo. S tem bi se vsekakor tudi zelo strogo izdvojil (abheben) filozofski pojem resnice. Predmet filozofije je torej natanko »praznina«, okoli katere krožijo pojmi v svojem naporu, in ki je šele z »naporom pojma«, tj. s trenutkom, ko pojem »priženemo« do njegove resnice in s tem to resnico kolikor toliko objektiviramo — ustvarjen (Adorno uporabi izraz »schaffen«, kar je tudi stvarjenje) »iz nič«, če smo prej dejali, da je resnica smoter filozofije, je treba tu dodati, da ni njen cilj, ni tro- feja — kot kak » ptič«. Resnica je seveda aim. Tu pa spet postane aktualna razlika med Weltanschaung in filozofijo: prvi je namreč tisti, ki »ne dopušča nobenih praznin (liicken)« (119 B.1/109), ki se v njem suspendiranje zahteve objektivno resničnega »izenačuje z obljubo, da je dejansko lahko dana neka taka enotna, zadovoljujoča, neluknjičava (lückenlose) in mir zagotavljajoča razlaga« (ibid.), ki »verjame, da je nad stvarmi, zato, ker ni v njih« (120 B.1/110) in ki iz filozofije dela »neko vrsto biološko-ekonomskega pomožnega sredstva, ki nam je potrebno, da lahko z njim boljše zaokrožimo življenje.« (ibid.) »Weltanschaung« torej strelja naravnost v »ptiča«, saj v njem neposredno vidi tudi objekt zado- voljitve svojih (bioloških) potreb — sicer pa lahko z jedilnika Izbere tudi žabje krake — in nato s polnim želodcem resnice modruje, kako svet vendarle ni umno urejen, ko pa ni nikjer več najti nobene pretresljive resnice. Filozofija pa, ki se ne ravna več po »načelu realnosti«, se konstituira na način, ki ga vizualno in konceptualno še najbolje prikaže Lacanova shema delne pulzije. Verjetno je s tem dovolj jasno povedano, da tu ne izenačujemo psihoanalize in filozofije (v Adornovi koncepciji), saj je »idealni« filozofski subjekt v nekem smislu šele »post-analitični« subjekt. Filozofija nikakor ni kakšna samo-terapija kot nekakšen ekvivalent psihoanalize. In tu tiči morda tudi eden izmed odgovorov na to, zakaj je filozofija (ponovno) postala tako aktualna prav preko navezave na psihoanalizo, in da tu ne gre le za »brezplodne aplikacije«. In če od tod navežemo še na sam začetek tega teksta, kjer smo vplejali vprašanje »psihoanaliza ali filozofija?«, lahko odgovorimo — tako kot »Cocacolakid« na prijazno vprašanje tajnice »coffee or tea?« — Yes, please. , _ Alenka Zupančič 283 284 Opombe: ' glej o tem: Mladen Dolar: »Paradoks prvega stavka«, v Hegel in obiekt, Analecta 1985. ' M. Dolar, Ibid., str. 33. ' Slavo žižek. Ibid., str. 101. * Theodor W. Adorno: Philosophische Terminologie, Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main, 1973. Tekst najdemo tudi v relativno zanesljivem srbohrvaškem prevodu: Teodor V. Adorno: Filozofska terminologija, eidos, Sarajevo 1986. Vsi citati so prevedeni iz nemške Izdaje; v oklepaju je najprej stran po nemški Izdaji in oznaka zvezka (B.1 ali B.2), nato pa je navedena še stran, kjer se zadevni citat nahaja v srbohrvaškem prevodu. ' J. Lacan: Štirje temeljni koncepti psihoanalize, CZ 1980, str. 81. ' ibid., str. 69. ' Jean-Claude Milner: »Ovinek čez težave z vsem«, v Psihoanaliza in kultura, DZ 1981, str. 292. » Ibid., str. 294—5. ' J. Lacan: Štirje temeljni koncepti psihoanalize, str. 237 "> ibid. " Ibid. Moralista o samoljubju 1. Pascal: sovraštvo do jaza, samoljubje — volja Z ozirom na kratkost in razdrobljenost Misli — pri komentiranju Pascalovega pojmovanja samoljubja se bomo namreč podrobneje ukvarjali z enim samim daljšim zapisom iz Misli (izd. Brunschwicg, 100) — moramo na začetku spre- govoriti o možnih povezavah tega na videz osamljenega motiva s širšimi tematskimi sklopi. Izkazalo se bo, da lahko omenjeni fragment spravimo v tesno zvezo s tistimi zapisi v Mislih, ki govore o jazu, ki ga je treba sovražiti (moi- haïssable), še več, videli bomo, da lahko v povezavo pritegnemo celo koncepcijo volje, ki jo najdemo v spisu »O umetnosti prepričanja«. Ta zveza bo še posebej zanimiva. Prva povezava je dovolj očitna: če je samoljubje ljubezen do samega sebe, lastnost, ki neogibno zaznamuje človeški jaz, potem je njegova skoraj logična moralistična vzporednica seveda sovraštvo do jaza, stalna in nepopustljiva jeza do te prirojene napake, ki se je je sicer treba znebiti, čeprav to predstavlja neskonč- no nalogo (B., 468, 545, 476, 455). Poleg tega ta napaka povzroča še hujše zlo: ljubezen do jaza, želja postati Bog preprečuje prav ljubezen do Njega, ki je edini vreden ljubezni, premajhno sovraštvo do jaza preprečuje ljubezen do Boga. V tej zvezi dobi naš začetni motiv samoljubja ne le pomembnejše mesto med ostalimi v Mislih, temveč s svojimi pravkar izpeljanimi lastnostmi opozarja na neko novo povezavo, na dejstvo, da bi Pascalovo razumevanje samoljubja lahko bilo le izostritev, ponovna, drugačna artikulacija tiste zastavitve, ki jo je najti v »Umetnosti prepričevanja« (slov. prevod v: Razpol 3) in zadeva razmerje volje in razuma. S prvo povezavo bomo zato na tem mestu končali, služila je le kot dodatni opis in opozorilo. Poglejmo sedaj Pascalove težave z voljo, ki jih bomo nato primerjali s pojmovanjem samoljubja. V prvem približku Pascal voljo opredeli kot gnoseo- loškega tekmeca razuma oziroma duha, saj »jih (resnic) kaj malo vstopa preko duha, medtem ko množično vstopajo preko nepremišljene muhavosti volje in brez nasveta razuma«. S tem volja sprevrača naravni red in ga zamenjuje z nadnaravnim, kajti človeka napeljuje najprej k veri iz ugodja, ne pa iz spoznanja, to pa je red, ki velja izključno pri božjih resnicah, »in prav zato, da bi ta nered kaznoval z nekim ustreznim redom, je Bog svoje resnice prelil v duhove šele potem, ko je upor volje obvladal z neko povsem nebesno milino, ki voljo očara in pritegne«. Človek naj najprej ljubi in nato spoznava le božje zadeve, medtem ko mora pri človeških rečeh prvo besedo imeti razumsko spoznanje. Volja torej konkurira ljubezni do Boga, po drugi strani pa pri geometrijskih, »zemeljskih« rečeh povzro- ča »sramotne in nepremišljene izbire«, »dvomljiva nihanja med resnico in strastjo« ter tisto vrsto umetnosti prepričevanja, ki ji Pascal pravi umetnost ugajanja in jo nato v Mislih imenuje s pravo besedo, laskanje. Prva nejasnost, ki jo opazimo, je, da se tudi volje drži status napake — kot smo nakazali za sovraštvo do jaza in samoljubje —, moralne šibkosti, ki se ji človek zaman upira. Po eni strani je volja nebogljena, sprijena, nizkotna, toda po drugi (v obliki umetnosti ugajanja) vendarle predstavlja del umetnosti 285 prepričevanja, še več, volja je v svoji vzvišeni različici božji medij. Umetnost prepričevanja je tako razdeljena na umetnost prepričevanja (geometrijska metoda vodenja popolnih dokazov) in umetnost ugajanja (to lahko dodatno razdelimo na božjo plat, tj. srce, in človeško plat, laskanje), občost je razdeljena na svoj pravi pol in čudno partikularnost, dvoumni privesek, ki pa je »neprimerno bolj težaven, bolj pretanjen, bolj koristen in bolj čudovit«. Omenjena težavnost volje v nasprotju z razumom izvira iz tega, da so njeni principi, torej principi ugodja in želje po sreči, zelo raznoliki, nestalni in spremenljivi, medtem ko so resnice geometrije, metoda povezovanja teh resnic s principi tisti elementi, ki jih bo Pascal v istem spisu strnil v dve pravili umetnosti prepričevanja. Tu velja omeniti, kot pravi M. Božovič, da je v tem projektu na delu neka odpoved, notranje protislovje; poskusili bomo pokazati, da se ta prelomljenost drži tudi pojmovanja volje in da ta protislovnost sega celo v Pascalovo razumevanje samoljubja, kjer se zaostri. Najprej Izpostavimo tisto opredelitev, ki nas prepričuje, da tako v primeru pojmovanja volje kot pri samoljubju skupaj s sovraštvom do jaza govorimo o eni in isti problematiki. Volja je v primerjavi s samoljubjem resda spoznavna zmožnost duše, toda v moralistični perspektivi je pomembno le to, da gre pri obeh za nemoralnost oziroma moralno šibkost, ki je po eni strani prirojena, po drugi pa izvira iz zavestnega nasprotovanja resnici, popuščanja ugodju in laskanja, rezultat te slabosti pa je odvračanje ljubezni od Boga. Ta pozicija, vloga tako opravičuje našo povezavo iz naslova razdelka, pri čemer je vseeno, če vztrajamo pri časovni zaporednosti obeh členov povezave, ali pa če- govorimo o dveh sočasnih poskusih. Zato nam ostane, da se lotimo vprašanja: kaj prinaša v to skupno opredelitev novega, drugačnega Pascalovo razumevanje samoljubja? .2 Samoljubje in ugodje samoljubja (Misli, B. 100) Povzemimo opis samoljubja: že v njegovi osnovni definiciji bomo uvideli, v čem je novost tega opisa. Novost je izpostavitev mehanizma, ki smo ga pri opisu volje lahko le slutili; tu namreč jasno beremo, da je jedro ugodja prav ugodje v idealu, da je vzvod laskanja zato narcizem jaza in da je tisti univerzalni princip ugodja, za katerega se je zdelo, da ga pozna le Bog, princip samoljubja, ki je kljub navidezni raznolikosti pri vseh ljudeh v zvezi z idealom in identi- fikacijo z idealom. Nova je torej sama obravnava samoljubja, ki ni več spoznavna zmožnost duše, pač pa točneje definira naravo ugodja, in edino to zanima pravega moralista. Samoljubje je torej ljubezen do samega sebe, do svojega jaza, ki prinaša človeku ugodje, saj vidi svoj jaz v takšni podobi, ki mu najbolj prlja, v podobi ideala. Toda ta narcizem jaza, nadaljuje Pascal, prinaša hkrati kruto spoznanje, da je ideal nedosegljiv in da je lastni jaz precej beden, nesrečen. Spoznanje povzroča zadrego, odpor do resnice, neugodje, zato si subjekt prizadeva resnico Izničiti ter jo prikriti sebi in drugim. Ker sam ve pravo resnico o sebi, je njegovo skrivanje nepošteno in nepravično, saj z njim slepi soljudi. TI v skupnem prijateljstvu vidijo neko korist, zato navadno laskajo, resnico ovijajo v ugodje, ki ga sočloveku prinaša njegova lažna predstava o sebi. Rezultat je splošno medsebojno varanje In laskanje, pretvarjanje, ki godi, kadar ga drugI namenjajo nam samim, in ki ga spretno izkoriščamo za uresničitev interesov, ko ga naslavlja- mo na druge. Kar nas v tem opisu zbode v oči, je neko protislovje, nekakšna protislovna opredelitev, ki smo jo opazili tudi v moralističnih očitkih v zvezi z ugodjem volje. Ugodje je po eni strani nemoralno, po drugI pa neizbežno ali prirojeno: človek zato ne more ravnati drugače, pa vendar si zasluži moralistični očitek. Pri samoljubju gre za enako protislovje; toda če lahko za posameznega subjekta 286 še najdemo kak dvoumni opis v smislu: zavestno se odvrača od resnice, nameno- ma pozablja, ima na medosebni ravni to univerzalno varanje neko posledico, ki protislovje privede do zanimive oblike, ki vsebuje razkorak med vednostjo in verovanjem, razkorak, ki ga ni mogoče zakrpati z moralističnim izrazjem. Kdo je v tej igri varanja namreč prevaran? Na prvi pogled nihče, oba varata zavestno, z distanco. Na neki drugi ravni pa oba, tisti, ki vara iz ugodja, zato, ker verjame maski, drugi zato, ker spregleda, da z laskanjem priznava njuno simbolno vez. (Obe obliki protislovja, zavestna pozaba, potlačitev in razcep vednost/verovanje nas peljeta naravnost v psihoanalitsko tematiko, toda tu se bomo omejili le na namige. Eden od namigov bi bil že ta, da bi laskavca postavili ob bok subjektu predmeščanske monarhije, subjektu heteronomne pred-kantovske etike in ga poimenovali Casanova, kolikor njegova prigoda po Mannoniju ponazarja manipulant- skl tip fetišistlčne sprevrnitve »saj vem, pa vendar«. Namig bi veljal tudi v smeri Foucaultove mašinerije priznanja in še posebej razliki med priznanjem in analitsko tehniko. Ob tem povejmo le, da lahko tudi zastavek tega komentarja beremo skupaj s temi namigi, kar se bo pokazalo na koncu.) Omenjeno protislovje pa ni edina težava moralistične drže, njena temeljna zadrega se pokaže šele ob vprašanju, kaj storiti z ugodjem samoljubja. Neraz- rešljiva težava Pascalovega razumevanja samoljubja je namreč moralističnih pozivov k odpovedi: nobeno sklicevanje na poštenost, pravičnost, ali v splošnem na moralnost, na Boga tu ne pomaga. Ne moremo si pomagati z razlago, saj je ugodje domena umetnosti ugajanja, ta pa se upira pozivom k odpovedi. Pascalova voljb, ugodja ostaja odprto, edina rešitev pri Pascalu je skok nazaj, prek ekonomije ugodja v racionalno računico, v izračun, korist. Razum je najprej ponižan, zato da izginevajoča partikularnost je sedaj obarvala vso občost, celotni razum ne more odgovoriti na vprašanje ugodja in motivirati odpoved, čeprav je, denimo, uvidel princip ugodja in bi zato lahko formuliral racionalni ključ do uspeha. Ne, vprašanje mu nazadnje dopustimo, da vendarle ponudi zasilno rešitev. 3. La Rochefoucauld: odpoved ugodju samoljubja Pri začetnih korakih na področju samoljubja, kakor ga je jasnovidno formu- liral La Rochefoucauld, se bomo držali Lacanovega nasveta iz Seminarja //. V čem je nezaslišana novost La Rochefoucaulda, pravi Lacan, če ne v vztrajnem zatrje- vanju, da odpoved ugodju navsezadnje prinaša ugodje, če bi La Rochefoucauld obširno opisoval le to, da jaz vedno teži k sreči, ugodju, verjetno ne bi v ničemer dopolnil že najstarejših teorij hedonizma. Iskanja sreče In podobnih. Toda hedonizem jaza, univerzalno samoljubje, ni nespremenljivo vodilo človeškega ravnanja, pač pa ima zgradbo, ki nas vara. Če smo se z odpovedjo neposrednemu ugodju, z nezainteresiranim, nesebičnim početjem hoteli povzpeti do višjega dobrega, smo se prevarali, ostali smo na ravni ugodja. Tudi Kant bo kasneje ugotovil to vznemirljivo resnico: nobeno, še tako dobronamerno dejanje ne vzdrži suma, da za njim stoji sebični interes. Tu se nam odpirata dve interpretaciji. Po prvi bi La Rochefoucauldovo samoljubje razumeli kot nemoralno, uživaško salonsko zanikovanje dobre človeške narave; taki so bili odzivi ob izidu njegovih Maifsim. Toda po našem mnenju je treba izbrati drugo pot. Drža La Rochefoucaulda je nemara bližja zlomljenemu cinizmu O. Wilda kot propadu kakega brezvestnega uživača, ki ne pozna ne »zle« ne moralistične etične drže. Pri La Rochefoucauldu seveda ne gre za propad, gre pa za notranji glas, kajti dejstvo, da tudi za požrtvovalnim dejanjem odkrijemo samoljubje, nam ugodje samoljubja onemogoči, žene nas k novim odpovedim in opominja, da so vse odpovedi zaman, vselej nezadostne. Kaj torej motivira pogled, ki povsod odkriva samoljubje, če ne nezainteresirana dolžnost, vest, ne- izprosni In neutemeljeni občutek krivde, zahteva brez razloga? Držo, ki povsod 287 vidi ugodje, žene zahteva, ki povzroča neugodje. Odgovor nepojasnjeni Pascalovi odpovedi ugodju ni neka računica, racionalna utemeljitev prihodnje sreče, odgovor tiči v tem čudnem, mučnem občutku, da je dobro dejanje, dobra namera vselej zainteresirana, da prinaša ugodje in ta občutek sega v svet neugodja, v zgodo- vinski perspektivi v svet kategoričnega imperativa. Za konec navedimo še La Rochefoucauldovo maksimo, ki je redek znak tistega, za kar pri njegovem samoljubju dejansko gre: (v zainteresiranem pre- vodu) »Prave samoobtožbe so tiste, ki jih sploh ne poznamo; drugim nečimrnost odvzame težo«. La Rochefoucauldovo samoljubje je za razloček od Pascalovega torej takšno, da zahteva priznanje tega, česar ne vemo. Tomaž Erzar 288 Branje_______ Aron Bodenheirner, Warum? Von der Obszönität des Fragens, Reclam, Stuttgart 1984 Ni naključje, da Lacan veliko govori o subjektu, le redko pa o »subjektiva- cijl«: temeljna poteza Lacanovega nauka o subjektu je radikalen razcep med subjektom in subjektivacijo. Subjektivacija ni proces, skozi katerega bi se subjekt izgrajeval, si dajal vsebino, š"e manj je subjekt rezultat procesa sub- jektivacije, marveč je zastavek, »funkcija« subjektivacije natanko v tem, da zakrije subjekt. Tu je sleherna vzporednica med identiteto in subjektom zava- jajoča: identiteta je rezultat identifikacije, subjekt pa nikakor ni rezultat sub- jektivacije, marveč ji predhodi. Kakšen je torej status subjekta pred subjektivacijo? Lacanovski odgovor bi v grobem bil, da je dejstvo subjekta zmerom vezano na neko vprašanje: pred subjektivacijo kot identifikacijo, pred ideološko Interpelacijo, preden se pre- pozna v neki subjektni poziciji, je subjekt subjekt vprašanja. Na prvi pogled smo s tem znova sredi tradicionalne filozofske problematike: subjekt je tista sila negativnosti, ki vsako objektno danost postavi pod vprašaj, ki v pozitiv- nost biti vnese odprtost spraševanja itd. — skratka, subjekt je vprašanje. Toda Lacanovo stališče je natanko temu nasprotno: subjekt ni vprašanje, marveč odgovor, odgovor realnega na vprašanje velikega Drugega. Ni subjekt tisti, ki sprašuje, marveč je subjekt učinek-odgovor na vprašanje velikega Drugega, simbolne ureditve. Da bi to pojasnili, se oprimo na zanimivo delo Arena Bodenheimerja Wa- rum? Von der Obszönität des Fragens — njegova osnovna teza je, da je na vpra- šanju kot takem, tj. že na formalni ravni, ne glede na vsebino, nekaj obscenega. Vprašanje kot tako tistega, na katerega se naslavlja, razgalja, posega v nje- govo intimno sfero, zato je osnovna reakcija na vprašanje sram oziroma na telesni ravni zardenje in povešeni pogled — kot otrok, ki ga vprašamo »Kaj si počel?« Da je takšno spraševanje otrok {»Kaj si počel?«, »Kje si bil?«, »Kaj pomeni ta beli madež?« ...} a priori kulpabilizirajoče, da sproži občutek krivde ne glede na to, ali imamo ustrezen odgovor ali ne, tj. da odgovor, ki nas reši krivde, tudi če je »objektivno resničen«, že implicira priznanje krivde na ravni želje, da je vsak odgovor že izgovor, to je kajpada jasno. {Npr. tudi če otrok od- govori »Učil sem se s prijateljem« in če je to res, je krivda že povzročena: saj s samim hitrim odgovorom potrdi, da se ni želel učiti, marveč se potepati ali početi bogvekaj...). Da je spraševanje osnovna taktika totalitarnega inter- subjektivnega razmerja, je prav tako jasno: ni se treba zatekati v velike pri- mere policijskega zasliševanja ali spovednikovega spraševanja, marveč zadošča že najbolj vsakdanje izkustvo iz vojaškega življenja, ko nas desetar sprejme z vpitjem »Kako to, da še niste naredili ...?« in nas tako a priori kulpabllizira (desetarski trik je kajpada v tem, da nam očita, da ne znamo tistega, kar nas sploh še niso naučili, oziroma da nismo naredili tistega, kar nam sploh še ni bilo ukazano; desetarski ukaz se začne s »še niste naredili? Kaj gledate kot teleta? Hitro ven in ... {očistite orožje, pospravite sobo)!«, pouk pa s »Kako? Tega ne veste? Vam je pa res vse treba razložiti! Torej...«). In, konec koncev, spomnimo se običajnega psovanja sovražnikov v realnosocialističnem tisku: 289 koliko več grožnje je v vprašanju »Kdo se skriva za tem (za zahtevami po svo- bodi tiska, po civilni družbi ...)? Kdo vleče niti teh gibanj? Kdo govori skozi njih?« kot v vulgarni pozitivni trditvi: »Zahteva za svobodo tiska hoče v res- nici omejiti oblast delavskega razreda in odpreti prostor delovanju reakcio- narnih sil.« Totalitarna oblast ni dogmatik, ki »ima vse odgovore«, marveč je nasprotno Instanca, ki »Ima vsa vprašanja«. Na kaj torej meri vprašanje? Meri natanko na tisto točko v drugem, v na- slovljencu, kjer odgovor ni možen, kjer beseda umanjka, na točko, kjer sub- jekt v odgovor ne more ponuditi označevalca, marveč je razgaljen v svoji ne- moči. Da je temu tako, nam dokazuje nasproten tip vprašanja, ne vprašanje avtoritete podložniku, marveč vprašanje otroka očetu: njegov zastavek je, ujeti očeta na točki nemoči. Bodenheimer to lepo razvije ob otroškem vprašanju »Očka, zakaj je nebo plavo?« — otroka v resnici ne zanima nebo kot tako, pravi zalog vprašanja je razgaliti nemoč očeta ob factum brutum plavega neba, spraviti na dan njegovo nesposobnost, da bi utemeljll-obrazložil to dejstvo, da bi sklenil celotno verigo vzrokov, s čimer postane, kot poudari Bodenheimer, plava barva neba ne le očetov problem, marveč kar njegova krivda: »Nebo je plavo, ti pa samo gledaš In nič ne moreš!« Vprašanje, tudi če sprašuje le po nekem objektivnem dejstvu, subjekta zmerom naredi formalno odgovornega za to dejstvo, četudi v negativni obliki, tj. da je odgovoren za svojo nemoč ob tem dejstvu. (Mimogrede povedano, prav vprašanje nam daje lepo potrditev Lacanove teze, da se subjekt vpiše v Izjavo skozi t.i. ekspletivni ne. Zamislimo si vpra- šanje moža ženi: »Je kosilo že pripravljeno?« — ob vsej kulpabilizaciji lahko to še vedno razumemo kot vprašanje, ki meri na informacijo o nekem objektiv- nem stanju stvari. Če pa isto vprašanje postavimo v negativni obliki — »Ali kosilo še ni pripravljeno?« — pa je s tem v igro vpleten naslovnik vprašanja kot odgovoren oz. kulpabiliziran: poudarek se premesti na »kako to, da še ni pri- pravljeno? zakaj nisi pohitela?«, tj. izjava je veliko bolj subjektivirana.) Nespodobnost vprašanja je v tem, da teži k ubeseditvi tistega, kar naj bi ostalo neizrečeno — kot v znanem dialogu: »Kaj pa si počenjal?« — »Saj veš kaj.« — »Vem, a hočem, da mi ti to poveš!«. Vprašanje kot tako vzbuja v vpra- šancu sram, ker v zadnji instanci zmerom meri na njegovo najbolj Intimno jedro, na tisto, kar je Freud poimenoval Kern unseres Wesens, Lacan pa po Freudu das Ding, na tujek v tvojem osrčju, na tisto, kar je »v tebi več kot ti«, kar ti je kot najbolj notranje hkrati zunanje, ex-timno. Pravi objekt vprašanja je tisto, kar je že Platon v Simposionu skozi Alkibiadova usta poimenoval agaima, skriti zaklad, objekt, ki je moje neobvladljivo, meni samemu tuje in nedostopno jedro, objekt, ki se ga prav ne da »objektivirati« in ki ga Lacan zapiše z objet petit a. Skratka, vprašanje meri na nesimbolizabllni objekt v subjektu, na tisto jedro, ki hkrati privlači in odbija, ki torej cepi našo željo in za katero nas je zato sram. Zadnje vprašanje, »vprašanje vprašanj« je Lacanov »Che vuoi?«, »Kaj (pravzaprav) hočeš?«, in odgovor nanj je lahko le sram, zardeli obraz in povešeni pogled, z eno besedo: subjekt. Naša teza je namreč, da je natanko vprašanje v svoji obsceni razsežnosti, tj. kolikor meri na subjektovo ex-timno jedro, na tisto, kar je v subjektu »več kot on«, na objel Ženske ne vedo, kako jih pohotnost polepša. Primerjajte dve ženski približno enake starosti in enako lepi, od katerih ena živi samsko življenje, druga pa razuzdano: videli boste, kako bo druga prevladala v sijaju in svežini. Vsako nasilje nad naravo bolj uničuje kot zloraba užitkov; vsi vemo, da porodi žensko polepšajo. " On je tudi hotel, da bi zaročenci živeli pred poroko popolnoma goli. Koliko porok bi propadlo, če bi ta zakon uresničili! Priznajte, da v nasprotnem primeru kupim mačka v žaklju, kot temu pravimo. Moralia, Traktat o ljubezni. " Upajmo, da bo narod najbolj nepotrebne stroške spremenil; vsak, ki se rodi brez potrebnih sposobnosti za to, da bi nekega dne postal koristen republiki, nima pra- vic, da bi ohranil življenje in najbolje storimo, če mu ga tisti hip, ko ga dobi, vzamemo. 324 " Salicijski zakonik je umor kaznoval samo s preprosto globo, in ker je krivec zlahka dobil sredstva, da se je ognil kazni, je Hildebe, kralj Avstrazije, določil z odlo- kom, ki so ga sprejeli v Kölnu, smrtno kazen ne za morilca, ampak za tistega, ki se je ognil globi, ki je bila dodeljena morilcu. Tudi rečni zakonik je predpisoval le globo za to dejanje, primerno človeku, ki je bil ubit. Za duhovnika je bila globa zelo velika, morilcu so naredili tuniko s svincem okrog pasu In moral je povrniti v zlatu težo tunike, če ne so krivec in njegova družina postali sužnji Cerkve. " Naj vas spomnim, da je zadnjo vojno zunaj domovine predlagal le strašni Du- mouriez. 325 RAZPOL št. 4 (Problemi 4—5/1988, letnik XXVI) Uredništvo: Esejistil, ñua Aracaju 62, Barra Salvador, 40160 Bahia, Brazilija; Razpol, Društvo гч j teoretsko psihosiializo, 61000 Ljubljana, Rašiška 18; in El A: aM'.icon, Muntan ;r ¿90, I 5", 4a, 08022 Barcelona, Špnnija. |