20. štev. V Ljubljani, dne 15. oktobra 1898. VIII. leto. Izhaja 1 in 3. soboto vsakega meseoa ter stane za vse leto 80 kr., za pol leta 60 kr. — Za oznanila plačuje se od dvostopne |>etit-vrste 8 kr. če se enkrat tiska; 12 kr. če se dvakrat, in 15 kr. če se trikrat tiska. — Večkratno tiskanje po dogovoru. — Naročnina in inserati blagovolijo naj se poSiljati „Narodni'Tiskarni" v LJubljani, vsi spisi in dopisi pa uredništvu „Rodoljuba". — Pisma izvolijo naj se frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. Otvoritev zatiškega samostana. Dne 4. oktobra so Cistercijenci slovesno nastopili posest zatiškega samostana. Zgodilo se je to z veliko cerkveno slav-nostjo. Te dogodbe ni prezreti. Velikansko je to poslopje zatiškega samostana. Dosti je v njem prostora, dosti ljudi lahko v njem dober zrak uživa. V spomin nam prihajajo pretekli časi, v katerih je velikanska kašča tega samostana bila polna Žita in druzih stvari in ko so v njem mogočni prelati vladali slovenske tlaka rje. Če se utopimo v čas, ko je to vladanje bilo na višku, vidimo življenje v teh zidovih, kakor ga ni imelo nobeno gospodarstvo. Tu notri je bival telesno močan, lep moški Človek, ki je imel vsega v izobilju, kar si je poželel. Najčvrstejši ljudje plemstva in kmetije so šli v samostane Cistercijencev pri nas, v Zatičino in v Kostanjevico. Bilo je cistercijenskih samostanov v nemških in slovanskih krajih okolo 1800. Ti menihi so bili pod kožo krvavi v vseh ozirih, kakor drugi ljudje. Krasen lov je moral biti v pogorju, ki se razprostira mej Savo in daleč tje do Kolpe. Tu je živel medved, divji merjasec, jelen, tukaj so bile divje mačke in velikansko se mora imenovati ozemlje tega lova. Še danes je lov v krajih Zatičine, Žužemberka, Velikih Lašč, Kočevja, menda najizdatnejši na Kranjskem in na Štajerskem. Opat in menihi v teh samostanih niso posedali doma in si glave belili s šolastiko, je-li imel Kristus plave ali rudoČe lase. Zajašili so dobro rojene žrebce in jahali so v prekrasno to dolenjsko stran. In prišli so domu z dobrini trkom. Sveži zrak in ježa jim je delala zdravo kri in posedli so v velikanskem ivfcktoriju okolo miz in kar je dobra kuhinja dati za-mogla, prišlo je na mizo. Vse, kar jo treba za dobro pojedino, dajo slovenski kraji, še turški poper. In najiinejšo ribe naših potokov, postrvi so bile tako navadno, kakor kuri i za družino doli v kuhinji. V Trški gori pri Novem mestu imeli so ti menihi Veliko oralov vinogradov, seveda v najboljših legah, od tam so dobivali oni čviček; ki je tako dober za žejo in tek ter zdrav za čeva in doli v Kostanjevici jim jo rastlo °no izborno marno vino, ki je že predobrim fimljanskim vinskim jezikom tako silno ugajalo. „Gadova peč", kdo se ne spominja S veseljem tega imena, če je kdaj iskreno vince teh gora zavžil, ko je še stara trta bujno rodila! Vsa ta vina prišla so na t&ho zatiškega in kostanjev iškega samotna. Kaj hočeš dušica več na svetu, ko ^ko lepo življenje. In daleč na okoli tlakarsko ženstvo! V teh dobrih krajih so tudi tlakarji imeli kaj jesti in ženstvo je dobilo tudi še kaj posebej iz samostanske kuhinje. Še danes je ženstvo v teh krajih krepkejše, ko v druzih, ker dobro živi. Še danes se razločuje ljudstvo v zatiških krajih po lepoti rasti in obrazov in to ženstvo je še pred 50. leti slovelo zaradi teh lastnosti. V Novem mestu je bila prostorna dvonadstropna hiša, pripravljena sprejeti redovnike in njihovo spremstvo, ko so jahali v Kostanjevico ali na lov v Gorjance. Stopnice te hiše so menda najpripravnejše, kar jih je pri nas najti. Bog ne daj, da bi se noge teh svetnikov utrudile po hoji čez strme stopnice. In pol ure od mesta, v Trški gori, lep krasen grad na najlepšem prostoru. Solnce sije po zimi do srede prostornih sob Bajnovske graščine, a gori še višje, stoji prostoren „Herrenhaus", sredi sto oralov vinogradov. 0, bilo je lepo življenje teh „belih" menihov sredi dolenjskih goric in sredi najlepših gozdov Kranjske! In nič gospodarja naa seboj. Grof grajščak je moral biti poslušen tem mogočnim menihom in bil je pri nas, kakor drugod, njih dober prijatelj. Menih in grajščak sta bila policija sredi velike množice tlakarjev, ki se je rada spuntala. Tu pa tam je bil kak menih ubit, ali drugače nič ni motilo tega idiličnega življenja. Kaj, če so kakega meniha s tem njegovi predstojniki kaznovali, da so ga iz lepšega kraja zatiškega poslali v Kostanjevico? Imel je tam istotako lepo življenje. Krasno življenje! Kaj če postaneš sedanji Človek tudi večkratni milijonar, postaneš to tedaj, ko že ne moreš več uživati, ko ti je stradanje v mladostnih letih želodec skrčilo, ko ti je posedanje in drugo delo život odrevenelo, kaj, ko ne moreš pet ur hoditi, ali sedeti 10 ur v sedlu, kaj ko so tvoji živci za nič, tvoja muskulatura pa taka, kakor jetične ženske! Menihi in grofi so lahko trdno spali, nervoznost jim ni motila spanja, kakor nam ubogim „škri-oem" sedanjega veka v celo drugem gospodarstvu ter delu. In lahko so umrli. Niso se dosti mučili. Utrjeno narave niso poznale bolesti in ni jim bila zadnja skrb, kaj bo z zapušenimi otroci in ženskami Z mladih dni že so dobro živeli, vsaj jesti in piti je bilo kmečkim fantom tudi v šolah toliko, kakor odraslim, plemenitaši pa so doma uživali Življenje na visokem konju. Polno so izpili čašo življenja, opulentnega lepega življenja sredi lepe narave in še lepšega ženstva. Sentimentalnosti niso poznali, pogledali so v oko ubozega tlakarja z ono nebrižnostjo, kakor to ljudje storiti morejo, ki mislijo, da so že kot boljša vrsta človeka rojeni. Gosposka kri je po njihovih žilah tekla in tedaj ni moglo po tedanji omiki se od teh ljudij zahtevati, da bi spo- znali, da so isto, kar tlakar, ki jim dela, ki jim kopje na lov nosi ter pse drži in vodi in ki jim mora dati desetek vsega živega pod tlakarsko streho, raz ven uši in stenic, katerih ti gospodje baje niso marali. Neumneži bi bili, ko bi ne živeli tako, kakor so. A le jedenkrat, dasi dolga stoletja, je bilo tako življenje v človeštvu. Utonilo je, nikdar se ne vrne več. Grad je obnovljen, velika kašča je še ostala, refektorij tudi, ali ono življenje, kakor je bilo jedenkrat živo, krepko odmevalo v ozidju tega samostana, ne vstane iz razvalin srednjeveškega gospodarstva. Še bo dobro, saj naše ženice so skrajno pobožne, če stare postajajo, in mlade se bodo tudi včasih zagledale v mlado, belo, čedno ličice meniha v prikladni opravi. Za odkup od peklenskih bolesti bo tudi ta ali oni kmetski mož kaj dal za molitve ali bolj po malem bo kapalo. Neumnost ljudstva se lahko vzdrži, če državna vlada v to pomaga, ali gospodarstva vse vlade sveta ne morejo predrugačiti in gospodarstvo stroja takih falansterij ne trpi. Bodo kuhali bolj z vodo v kuhinji sedanjega zatiškega samostana. Ko zremo na dimnik te kuhinje, upamo iz vsega srca, da se pod njim ne bo kuhalo, kar je kmetska dlan pridelala in kar je samostan brezplačno dobil, vsaj ne dosti tega in ker železnica blizu samostana drdra, upamo, da tudi v druzih ozirih ne bo zavladalo drugačno življenje po prijazni dolini Jurčičeve domačije. Jurčičev duh živi v tej ravani, v teh hribih in v ljudstvu, ki ima trden boj za svoj obstanek. Pobožno je ženstvo, zlasti ko starejše postaja, ali tam v hribovju, ki se proti Laščam rezteza, je moško ljudstvo doma, ki ni pri volji z denarjem kupiti prostor v nebesih. „Bog je sebi prej brado ustvaril", bo morda geslo tem menihom nasproti. In če ne segajo v mošničice našega ljudstva, oziroma če so iste tem menihom trdo zaprte, potem naj živi ta idila v našem kraju ob še ostalih premoženjskih močeh prejšnjih časov. Še je dosti potu, dela naših prejšnjih kmetskih ljudi v njem in lahko rečemo, da se še ti unuki živijo s tem, kar je srednjeveški slovenski tlakar jim pripravil. Upamo, da se bodo menihi tega spominjali in hvaležno proti nebu pogledali ter po tem z našim ljudstvom ravnali. Dalj časa bode ta nemška kolonija sredi trdno slovenskega življa. Ali nam ne pokvarijo lepega jezika, ki ga ravno v teh naših krajih ljudstvo govori? Bog zna. Moramo oči odprte imeti. Tako mirni, tako tihi, kakor se vidijo ti menihi, v svoji naravi niso. Pozval jih je bojeviti škof Missia v deželo in z bojevitim posvetnim duhovenstvom imajo opraviti. Oni bodo, kar je njihovo zvanje, bojevit vojni kor. Tudi v farah bodo začeli zasedati mesta duhovnikov. Paziti bo treba in ne preveč zaupati. Tudi oni so sluge iste ideje, ki hoče na podlagi novodobnega gospodarstva oživeti srednjeveške kmetsko-državne oblike dela in gospodarstva in iste bi bile: tlakarstvo mej kmeti, tlakarstvo rokodelca, tlakarstvo indu-strijalnega delavca — duhovenstvo in plemstvo pa gospodujoči slojevi. To zove krščanski socijalizem socijalno organizacijo po „božjem razodetju" ter po „naravnom pravu". To je zdaj učenost politikujoče, gospodarstvo človeštva urejujoče duhovščine. Teologična učenost je požeto polje; je že vse pre-tuhtano v njej in za teologična razmotri-vanja se sedanji svet več ne briga; teologična učenost je postalo mirno pokopališče. Zato pazite na ono duhovništvo, ki oznanja evangelij krščanskega socijalizma in dobro delo boste storili. Politični pregled. Položaj. Značilno za položaj je, da nihče ne ve točno povedati, kakšen da je prav za prav v bistvu. Morda tega ministri sami ne vedo. Skrb za nagodbo je vlado prisilila, da se je približala desnici. Stopila je s posamičnimi strankami v pogajanja in zajedno namesto odstopivšega nemško-liberalnega ministra dr. Barnreitherja po. klicala v ministerstvo načelnika nemške katoliške ljudske stranke barona Dipaulija, a drugače se še ni zgodilo ničesar, kar bi pojasnjevalo položaj. Jedni pravijo, da zahteva vlada nov nagodbeni provizorij, ker baje nikakor ni mogoče dognati v avstrijskem parlamentu definitivno nagodbo; drugi trde, da se uveljavi nagodba s § 14., Češ. v parlamentu ni dobiti večine za nagodbo, zato bo vlada parlament v kratkem zaključila. Kaj se zgodi, je tisto vprašanje, na katero ne ve nihče odgovora. Državni zbor. V četrtek so se zopet začele seje poslanske zbornice in zajedno se je začela razprava o nagodbi v nagod-benem odseku. Te dni se pokaže, če bo mogel državni zbor še delati, ali če se bo morala vlada končno lotiti radikalnih sredstev, da naredi konec krizi. V zadni seji je državni zbor vladni načrt za uredbo plače državnih slug odkazal proračunskemu odseku z naročilom, da o njih poroča tekom osmih dnij. Sedaj pride na vrsto najprej proračunski provizorij za tekoče leto, kateri jo bila vlada uveljavila s § 14., zajedno pa se bo v večernih sejah razpravljalo o raznih nujnih predlogah, katerih je bilo že doslej jako mnogo podanih. Pogajanja z Lahi. Razni listi so poročali, da se je začela vlada posredovanjem barona Dipaulija pogajati s klubom laških poslancev, da bi podpirali vlado. Ako so se vršila kaka pogajanja, jih je vlada začela gotovo le radi tega, ker misli, da se na Slovansko krščansko-narodno zvezo ni več zanašati. Razpor mej nemškimi strankami. Nem-školiberalni veleposestniki so iz različnih vzrokov silili na to, naj bi nemške stranke opustile obstrukcijo in omogočile zopet redno poslovanje parlamenta, ter so to tudi res dosegli. Sch6nererjanci so bili jedini, ki so se temu ustavljali, a brez uspeha in so se morali udati. Mislilo se je že, da je obstrukcija pokopana. Nakrat pa se je*začelo mej nemškimi strankami veliko gibanje v namen, da se zopet začne obstrukcija. Znamenje za to je dal dr. Bareither, ki je izstopil iz kluba. Izmed volilcev se čuje čedalje več glasov, ki obsojajo opustitev obstrukcije kot izdajalsko in začela se je velika agitacija za nje obnovitev.. Važni ukazi. Ministerstvo notranjih del je odredilo, da je iztirati vse tiste, v Avstriji živeče inozemce, kateri nastopajo kot govorniki na političnih shodih ali se tacih shodov udeležujejo.. Ta naredba je naperjena proti Nemcem iz Nemčije in proti Lahom iz Italije, ki so se zlasti v zadnih letih na prav usiljiv in predrzen način vtikali v notranjepolitične zadeve naše države in nastopali kot prvaki ekstremnih političnih strank. Takisto značilen ukaz je dalo pravosodno ministerstvo. V njem opozarja sodnike, da se ne strinja z njih poklicem, da se udeležujejo političnih agitacij in strankarskih bojev, ker potem ne morejo biti nepristranski in ker tudi ljudstvo vsled tacih sodnikov zgubi zaupanje v pravo-sodstvo. Ministerstvo hoče take elemente iztrebiti in mi bi le želeli, da to stori, zakaj, kar počnejo nekateri nemškonacijo-nalni in laški sodniki, to presega že vse meje. Kvotno vprašanje. V torek in v sredo sta v Pešti zborovali obe kvotni deputaciji. Tudi to pot niso imela pogajanja uspeha. Avstrijska kvotna deputacija je predlagala, naj se kvota določi na podlagi čistega dohodka neposrednih davkov, v katerem slučaju bi Avstrija morala plačevati 62°/0, Ogerska pa 38%- Ogerska kvotna deputa-tacija se ni hotela izreči o tem predlogu, ampak je izjavila, da pove svoje mnenje pismenim potom, vsled Česar so se deputaciji razšli, ne da bi bili kaj opravili. Hrvatska, Stranka prava je imela v sredo v Sušaku pri Reki svoj letni občni zbor, katerega se je udeležilo tudi več Slovencev. — Načelnik oddelka za nauk in bogočastje pri hrvatski vladi postane zagrebški vseučiliški profesor Armin Pavid. Nemčija V četrtek se je nemški cesar vkrcal v Benetkah in se odpeljal na vele-važno politično popotovanje v Jeruzalem. Malo dnij pred tem odhodom se je spri s papežem. Ta je bil namreč slovesno priznal Francijo kot zaščitnico vseh, v ori-jentu živečih kristijanov, dočim pravi nemški cesar, da je on že sam dovolj močan, da ščiti nemške kristijane in da mu v to ni treba Francije, ter je v izraz svojega mišljenja odpoklical sedanjega zastopnika Nemčijo pri Vatikanu. Štrajk v Parizu. V Parizu štrajka nad 100000 delavcev. Razburjenje mej njimi je toliko, da se že splošno govori o revoluciji. Vlada se je tudi boji in je poklicala blizu 20000 vojakov v Pariz, tako da je tam zbranega vojaštva nad 50 000 mož. Domače in razne novice. (Cesarjev god.) Tiho sicer, vendar nad vse slovesno so avstrijski narodi dne 4. t. m. praznovali cesarjev god. V ljubljanski stolni cerkvi je bila ta dan slovesna maša, istotako so bile maše v vseh drugih krajih. (Cesarice Elizabete ustanove) V smislu blagih načel, ki so vedno vodila pokojno cesarico Elizabeto, je direktorij zaveze slovenskih učiteljskih društev sklenil, ustanoviti tri cesarice Elizabete ustanove po 50 gld. in sicer eno za Kranjsko, eno za Štajersko in eno za Primorsko. Ustanovna glavnica se dobi potom prostovoljnih darov slovenskega učiteljstva. Ustanove so namenjene učiteljskim sirotam. (Naša cesarica Elizabeta) se imenuje mala knjižica, katero je izdal jako podjetni in marljivi knjigotržec Ivan Bonač v Ljubljani, o priliki grozne smrti, ki jo je vzročila peklenska roka. — Sestavil jo je Fran Nedelj ko in je ozaJjšana s Številnimi podobami in stane 12 kr. (Taki so !) Sedanji politični položaj je takšen, da vlada nujno potrebuje podporo slovenskih poslancev. To je slovenske poslance napotilo, da so se začeli z vlado pogajati, pod katerimi pogoji bi bili pripravljeni vlado podpirati. Kaj so poslanci zahtevali, ni znano, a raznesla se je govorica, da utegne kateri slovenski poslanec postati minister. To bi bila vsekako pridobitev. Tu se je pokazalo vse hinavstvo in koristolovstvo kranjskih klerikalcev. Ta stranka se je trudila, da spravi na mini-sterski stol posl. PovŠeta, ki je popolnoma nesposoben človek in povrh nekam čuden gospod, kar vedo posebno dobro GoriČani. Z ozirom na to je bilo v naprej izključeno, da postane Povše minister. Poleg njega se je imenovalo tudi ime dr. Ferjančiča. Ta je imel še največ upanja.fda postane minister, a komaj so to kranjski klerikalci izvedeli, hitro so razglasili, da prouzroče krizo in da gredo v opozicijo, ako bi bil imenovan dr. Ferjančič. To je taka infamna lumparija, da jej ni para, in dokaz, da skrbe klerikalci vedno in povsod samo za svoje bisage. (Poslovni jezik kranjske notarske zbornice.) Kakor je poslovni jezik graške notarske zbornice nemški, galiških zbornic poljski, tržaške laški, tako je kranjska odvetniška zbornica določila za svoj poslovni jezik slovenščino. Ljubljanski Nemci so radi tega mnogo pisarili in glej, našli so ž njimi soglasujoča srca pri predsedstvu gra-škega nadsodišča. To si je dovolilo notarski zbornici naročiti, da mora vsa svoja naznanila razglašati pred vsem v nemškem jeziku. Radi tega je dr. Ferjančič interpeliral v državnem zboru. Notarska zbornica bo seveda višjesodni ukaz vrgla v koš, kjer jej višje sodišče glede poslovnega jezika nima ničesar ukazovati. (Mestna hranilnica v Radovljici.) V mesecu septembru 1898 je 114 strank uložilo 266.13 gld. 62 kr.; 77 strank je vzdignilo 17.440 gld. 70 kr, 23 strankam se je izplačalo posojil 13.070 gld., stanje ulog znaša 79.179 gld. 59 kr. Ravnateljstvo mestne hranilnice v Radovljici dne 1. oktobra 1898. 1 (Nadzorovanje kmetijsko-kemičnega poskiišališča.) Dvorni svetnik v poljedelskem ministerstvu dr. Meiselj je 27. septembra pregledal kmetijsko kemično posku-šališče kranjske kmetijske družbe ter se je o njega uredbi jako povoljno izrekel. ( Itekurzi primorskih posojilnic ) Primorska vlada je zadnje leto začela slovenskim posojilnicam braniti, da sprejemajo hranilne vloge tudi od nedruštvenikov. To postopanje je bilo popolnoma nezakonito, a vzlic temu osrednja vlada dolgo ni rešila podanih rekurzov. Zadnjič so radi teh re-kurzov slovenski poslanci intervenirali pri ministerstvu in dosegli ugodno rešitev rečenih rekurzov. (Na Priiiiskovem pri Kranj«) so dne 6. oktobra slovesno blagoslovili novo šolsko poslopje. (Šolske takse v Iatriji.) Deželni odbor istrski je razposlal vsem občinam v Istri okrožnico, s katero naznanja, da so odpuščene šolske takse za leto 1897 do 1898 in sicer tako za prvi, kakor tudi za drugi tečaj tega šolskega leta, za prvi tečaj 1898 do 1899 pa da so znižane takse za tretjino, to je za 2 gld. (Nesreča.) V Gorici sta se dva učenca ondotne slovenske kmetijske šole igrala z revolverjem. Ta se je sprožil in kroglja je ubila jednega igrajočih se učencev. (Ljudski sovražnik.) Slabe nasledke, katere prouzroči redno uživanje bobovo kave v mnogih družinah, posebno na živce in na delavnost srčnih mišic, je od odličnih zdravnikov in učiteljev zdravilstva tako natanko in prepričevalno dokazano, da dandanes vsaki človek sam lahko to previditi in presojati zamore. Ker ti slabi nasledki ravno zadnja leta kažejo, da uživanje bobove kave popelje do zmešnjave živcev, mrtvoudnosti (kap), se mu po pravici lahko reče, ako še pomislimo, da mnogo milijonov denarja za njega v inozemstvo gre, ljudski sovražnik. Če torej katera gospodinja misli, ker je zdaj bobova kava nekaj ceneje, da jo mora kupiti, da kaj boljši zajutrek pripravi, se dvojno moti. Bobova kava je pač prav dvomljiv užitek, kateri se je iz navade k nam urinil. Ako bi bobovo kavo komu prvikrat piti dali, bi mu gotovo