Svjatoslav
Grob na koncu naše zemlje
ilo je to v dneh velike vojne in so ljudje bežali iz hiš čez polja iu hribe. Bežal je tudi sirota Matevž. Ubilo mu je mater pred hišo in triletni je jokal krvav ob njej za smrt. Zagrabila ga je soseda in zvlekla s seboj. Za njima je udarjalo, da se je kodilo, kot bi zemlja gorela.
Potem je Matevž rasel za hribi iu šel v leta. Ko je bil v desetem, se je spomnil, da je imel nekoč mater in mu je postalo bridko. Z onstran liribov se ni čulo dobrega, pa Matevževo hrepenenje je bilo presilno, da bi bil mislil. Stopil je h gospodarju, kjer je služil, in je povedal. Gospodar je bil že star in so ga vojna in leta ubila, da je hodil ob palici. Ko ga je Matevž vprašal za pot, je stari dvignil palico in razjasnil:
»Daleč je, prav na kraju naše zeinlje je grob.«
Dnevi so bili jesenski, ko je Matevž lezel čez liribe. Prvi večer je prišel komaj do vrha in je gleclal, ko je solnce legalo t daljno ravan, ki je bila zlata "v poslednji svoji lepoti. Drugi večer je pa že prišel do prvih dolinskih vasi in truden vprašal: >Joj, ljudje božji, kje je konec naše zemlje?«
Počasi so se ozrli ljudje okrog sebe, potem so pa polglasno povedali:
»Dolgo je še do kraja, pa prišel boš. lu jutri lažje ko danes.«
Pa so mu dali prenočišča in jesti in piti, zakaj oraagal je že in bi bil skoraj ostal lia cesti.
Drugo jutro je nadaljeval svojo pot in opoldne se je utrujen zrušil ob prvih hišak velike vasi. Prišli so počasi k njemu ljudje, pa ko jim je potožil trudnost in glad, ga niso razumeli iu so se mu smcjali. Le stara ženica, napol slepa, mu je prinesla krulia in mleka, da je laliko vstal in šel naprej.
»Zato, kev si po domače prosil,« je zajokala...
Sirota Matevž je pa samo to razumel, da je kmalu na koncu naše zemlje, ker ne govore več po naše. Iu s krvavečimi nogami je tolkel daljc.
Pod večer je pa prišel.
Z griča pred njini je molil zvon večernico, in ko je ugasnil, je zagorela sredi jezera grobov luč in rasla, rasla v svetlo zvezdo.
»Mati!« je kriknil sirota Matevž in omahnil pred pokopališka vrata.
Sredi grobov je stala bela žena s sijajočim obrazom, razpela je roke in hitela k sinu — — —
Zdaj sta dva grobova sredi sto drugih in na teh dveh gori luč. Prav na koncu   n a š e   zemlje sta in daleč, daleč za hribovi------—