*• Duhovno ŽIVL J€ D J€ LA VIDA €SPl P ITUA L 1 9 i ♦ UL* h f 1M 'ši ES--? IH TMS® M®PI®[M® Mons. Tihamer Toth Tocamos al fin del Carneval. Todavfa unos dias de loquear; luego nos sera gra' to esparcir sobre nuestra frente caleiv turienta las cenizas del primer miercoles de Cuaresma. Se ha bailado mucho. Por desgracia el miercoles de ceniza no corta con estas diversiones que muchas veces non son otra cosa que corrupciones de almas y costumbres. Entre estos bailes modernos yergue comd cumbre alta en la cadena de las montanas el tango hogano. Un ob' servador ingenioso lo caracterizo con las siguientes palabras: El desconyuntarse los miembros = el tango. Por desgracia, se ha puesto una vez mas de manifiesto cuän lejos estän los diarios de su mision ideal. Si los diarios de espiritu explicita' mente cristiano y todos los que todavia aprecian en algo el bueno gusto hubieran opuesto unänimamente su “veto", el puhlico decente seguramente habria sa' bido, cual es su deber frente a ese triste retono de la impudicia y no se habria afanado por una cosa de mal gusto, con la que no se gana nada y se pierde mucho. Os suplico, lectores que no dejeis to' davia la lectura de vuestras manos. Os pido todavia un momento de paciencia. Que baile todo el que quiera y mientras lo resistan sus pies (con tal que no se baile en la Cuaresma). Pero que se baile honestamente. Y con la mayor benevo' lencia del mundo nos es imposible colo-car el tango en el nümero de los bailes honestos, ni siquiera el tango de salon, declarado „distinguido". Ni con el pre' texto de ambiente intimo es licito seguir bailando el tango de salon durante la Cuaresma. Por mäs que filosofen algunos sobre el baile en ciertos periödicos, diciendo que el tango europeo es muy distinto del tango sudamericano, si las personas de gusto mäs refinado, las cortes reales, consideran que no se puede permitir y los prelados de la Iglesia catčlica uno tras otro van condenändolo. . ., perdčn; en punto a buen gusto yo prefiero seguir a estos senores. El extinto emperador alemän Guiller' mo II prohibiö que se bailase el tango con uniforme militar. Por mucho que se esfuercen las escuelas de baile a podar del tango los brotes exuberantes del ero' tismo, escribio en aquel entonces el Leip' ziger Neuesten Nachrichten, no lograrän que este baile deje de ser un jugar con el fuego. Despues de todo esto, quien con čara inocentona nos moteje de gazmanos, esz cuche la manifestacion de „la fuente mäs competente", del ex-embajador ar-gentino en Paris, don Enrique Loretto, respecto del origen del tango: „En nuestra patria no se baila el tan' go en las pampas — dijo el embajador —, mas si en algunas ciudades, por ejem' plo en Buenos Aires; es el baile especial de las peores tabernas y de alli salio pa' ra conquistar a Europa. Para mi, el tange mäs que baile es un medio de inicitaciön sensual.“ PASTIRJEV GLAS ih m PRAVA POBOŽNOST IN SVETOST Na prvo vprašanje: Čemu smo na svetu, odgovarja katekizem tako: „Na svetu smo zato, da bi živeli po božji volji in se zveličali.“ Kratek, a tehten in vsebinsko bogat odgovor. Cilj nam je postavljen: „da bi se zveličali“; sredstvo pa in pot, ki do tega cilja pripelje: „živeti po božji volji“. Kdor to stori, živi sveto; in kdor to stori v junaški meri (heroično), je svetnik. Voljo božjo spolnjevati je prvo in edino potrebno. Bog nam svojo voljo jasno in nedvomno razodeva v svojih zapovedih, ki nam jih Cerkev pod vodstvom Svetega Duha nezmotljivo razlaga, po-jasnuje in dopolnjuje s svojimi zapovedmi. Bog nam svojo voljo javlja tudi v vsakdanjih dolžnostih stanu in poklica, da jih vršimo zveste dan za dnem, potrpežljivo in v trdnem upanju. Nič drugega? To je- vse! Če to storimo, smo storili tudi vse to, kar smo dolžni in kar zmoremo za napredek v zemeljskih zadevah in v družabnih (socialnih) ozirih. Jezus nas je tako učil z besedo in Zgledom: „Nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal, Očeta“ (Jan 6, 38). Ob koncu življenja v velikoduhov-niški molitvi po zadnji večerji je svojemu nebeškemu Očetu javil, da je spolnil vso njegovo voljo: „Poveličal sem te na zemlji, dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim“ (Jn 17, 4). Marija se je ravnala v vsem po besedi, ki jo je izrekla na angelovo ozna-nenje: „Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!“ Po tem geslu je dosegla najvišjo stopnjo svetosti, ki presega vse angele in svetnike. Tudi za nas, za vsakega kristjana, je svetost, popolnost in prava pobožnost v tem, da spolnjujemo božjo voljo, to je, da živimo po božjih in cerkvenih zapovedih in svoje vsakdanje dolžnosti vestno in zvesto vršimo. Božja volja je sveta —- sveto je torej tudi njeno spolnjevanje, ki nas posvečuje. Če jo izpolnimo, izkazujemo Bogu dolžno čast in slavo, storimo to, kar molimo v Očenašu: posvečeno bodi tvoje ime. Spolnjevanje božje volje je pred Bo-^om bolj zaslužno, kakor vse druge, po /lastni volji (Jzbrane pobožne vaje in žrtve. Napačno je mnenje, da so dobra dela, ki si jih preko ukazanih in s stanovskimi dolžnostmi nujno zvezanih iz lastne volje nalagamo, več vredna, Bogu bolj všeč in bolj zaslužna. To ni res! O tem nas pouči Jezusov in Marijin Zgled. Najsvetejše in Bogu najbolj dopadljivo življenje je bilo Jezusovo. In to ni bil0 nič drugega kakor točno spolnjevanje Očetove volje. Izmed človeških bitij je najsvetejša Devica Marija, tudi njeno življenje je bilo zvesto vršenje božje volje v prav skromnih in skritih razmerah. Nič ni Bogu bolj všeč kot spolnjevati njegovo voljo točno in zvesto. Nič svetejšega ne moremo storiti v svojem življenju kakor božjo voljo vršiti. Vse drugo, kar dobrega storimo po svoji volji, ima pomen in popolno vrednost tedaj, kadar smo spolnili božjo voljo v Pogled na ti'ig'avsko pogorje s koč: na Voglu vseh zapovedih in dolžnostih. Ljubezen do Boga mora biti nagib, ki nas vodi pri izpolnjevanju božje volje in pri vseh dobrih delih, ki jih preko zapovedi storimo po lastni volji. „Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki mc ljubi.“ ,,Ako boste sno nili moje zapovfedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem jaz spolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni“ (Jn 14, 21; 15, 10), tako govori Jezus. Ko ljubezen Bogu dokažemo s spolnitvijo njegovih zapovedi, potem je p-rav in dobro, da gnani od ljubezni še kaj več dodamo no svoji volji. Pri dobrih delih po lastni izbiri in volji obstoja nevarnost, da se vmešava samoljubnost in neko samozadovoljstvo, ki se rado primerja manj dobrim in manj pobožnim bližnjim, podobo kakor je delal farizej v templju: „Bog/zahvalim te. da nisem . . . kakor ta cestninar“ (Lk 18, 11). Dobra dela preko zapovedi in stanovskih dolžnosti, ki jih po lastni izbiri in volji ooravljamo, imajo predvsem ta pomen, da si sprosimo potrebne dejanske milosti, da moremo vztrajati v tem in ne popuščamo v svojih dobrih sk'epih. Čim težja je naši naravi kakšna božja ali cerkvena zapoved, tem več in tem pogosteje si moramo dejanske milosti sorcsiti. Drug pomen imajo taka dobra dela (molitve, majhne žrtve, dela ljubezni do bližnjega itd.) za spreobrnjenje "rcsnikov in druge podobne namene v korist božjemu kraljestvu na zemlji in v večjo čast božjo. A vendar vedno z ozirom na našo prvo dolžnost: spolnjcvanje božic volje. Spolnjevati vse zapovedi in vse svoje poklicne dolžnosti je večinoma tiho, neopaženo in skrito delo, ki ne pada drugim v oči, saj ga niti ne opazijo, kakor cvetlica kje skrito cveti in neopaženo razširja svoj prijeten vonj. Pa prav v tej skriti zvestobi božji volti leži prava svetost. Mala Cvetka, sv. Terezija De-cta Jezusa je postala velika svetnica prav zaradi z^c^teea in stanovitnega spolnje-vanja rednih dolžnosti. Še tiste sestre, ki so z njo skupaj živele v samostanu, niso nič izrednega, nič posebne hvale vrednega opazile na njej. Bila je le vedno pripravljena dekla Gospodova, ki je dan na dan v čisti in popolni ljubezni storila vse. kar ji je naložila božja volja. Bog jo je hitro in visoke postavil na svetniški oltar, da nam. je pokazal zgled in vzor sodobnega svetništva, ki je dostopno vsakomur, tudi nam. Škof GREGORIJ ROŽMAN PUSTNI NORCI S KRILJKO PIJAHCA, PREŠUŠTHICE S \rin\o pijanca, prešuštnice in samega vraga v pisani gruči nore °d praga do praga. Kot vrata razklenjene ustnice živalsko \riče, sebi se blazno klokočejo. GLEJ, GLEJ MOŽIČKA, Glej, glej možička, med lasmi sta mu zrasla dva črna rožička, neumnost se je razpasla preko obličja do samega repa, do noge, ki šepa z udarcem kopit! Včeraj pa ves častit in poln veličja drugim je pamet solil smehljaje, smehljaje in svarila delil na vse kraje ■ ■ ■ Okoli njih črni duhovi plešejo, plešejo burno, z njimi smejoč se peklensko odurno. 7\[ad slehernim iznad glave v najvišjem vrhu višave pa angeli nanje strme; odgnani po igri surovi nad njimi se jočejo, jočejo . . . GLEJ, GLEJ CIGAHKO, Glej, glej cigdnko, v raztrgano sinlo zavito razuzdanko! Bog si ga vedi, v kateri bedi nudijo, prosijo njeni pogledi, — v dušni ali telesni, ali v obeh preži zvito nastavljeni greh. Včeraj obrazek ti jen resni pa je k°t rajsko prelest izhirano svojo dražest in dostojanstvo dekliško v vnemi veliko, veliko stražil in z resnobo mrliško sovražil celo veder smeh kot greh zoper oliko . . . Bogdan Budnih FEBRUAR 1. Prva predpostna nedelja (sedemdeset niča). — Ti trije tedni pred postom so liturgična priprava na postni čas. V tem času nas hoče Cerkev pripraviti na pokoro in zbranost. Sv. Pavel nas vzpodbuja k duhovnemu boju spominjajoč nas na atlete, ki se vzdržujejo vsega, da zmagajo. Evangelij o viničarjih nas pa spominja na vinograd naše duše. Je to čas notranje žalosti: mašna oblačila so vijolična, na oltarju ni rož, glasba se opušča. it. Svečnica (Očiščevanje Marijino ali Darovanje Gospodovo). •—- Dopolnili so se dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi. Jezusa so prinesli v jeruzalemski tempelj. Starček Simeon je po posebnem razodetju spoznal v Jezusu Odrešenika sveta. V preroškem duhu je dejal: „Videle so moje oči luč v razsvetljenje poganov." Jezus se nam predstavi kot luč sveta. Ta dan blagoslavljajo po cerkvah sveče, ki jih «uporabljamo v telesno in duševno zdravje. Spominja nas ta obred milosti sv. Duha in večne luči v nebesih. Sveče prižigamo zlasti ob hudi uri in ob postelji umirajočih. Ta dan se tudi razde-rejo jaslice. 3. Sv. Blaž. -— Škof in mučenec. Znan po mnogih ozdravljenjih, zlasti bolezni v grlu nekega dečka, nad katerim so zdravniki že obupali. Odtod današnji obred „Blažev žegen". Sv. Blaž je umrl okoli leta 31ti v Sebasti v Armeniji. 5. Sv. Agata. — Devica in mučenica za Decijevega preganjanja. Umrla je pa Siciliji leta 250. Sicilijanski pretor Kvincijan jo je hotel zapeljati v greh. Vsi poizkusi so bili zaman. ti. Sv. Tit. — škof in spoznavalec. Učenec sv. Pavla. Ko je prišel s sv. Pavlom na otok Kreto, ga je ta postavil za tamošnjega škofa. Znani sta Pavlovi pismi S. Druga predpostna nedelja (šestde-setnica). — Prilika o ljuliki med pšenico nas opominja, naj varujemo svojo dušo pred sovražnikom. Sv. Pavel pa nam opisuje s.voje trpljenje za Kristusa, da bi ga mi posnemali. 9. Sv. Ciril Aleksandrijski. — škof, spoznavalec in cerkveni učitelj. Znan je po svojem boju z Nestorijem. Načeloval je efeškemu koncilu leta 4 31, ki je Nestorija obsodil. Ta koncil je proglasil za versko resnico, da je Kristus le ena oseba in da je Marija božja mati. Ciril je moral zaradi svoje pravovernosti mnogo trpeti. Umrl je leta 444 v Aleksandriji, 11. Prikazovanje Brezmadežne Device Marije. — 11. februarja leta 1858 se je Mati božja prvič prikazala Bernardki v Lurdu. Opominjala jo je, naj mnogo molj rožni venec, zlasti za grešnike in naj dela pokoro. Lurd je danes nabolj obiskovana Marijina božja pot. 14. Sv. Valentin. — Mučenec. Umrl leta 267 v Rimu. Pri nas doma so rekli, da ima sv. Valentin ključe od korenin. 15. Tretja predpustna nedelja (petde-setnlca). — Ko beremo današnji evangelij o napovedi Gospodovega trpljenja in o ozdravljenju slepca iz Jerihe, prosimo Boga posebne luči, da jasno vidimo učinek greha. Sv. Sv. Pavel pa nas uči, katere so značilnosti krščanske ljubezni. 17. Pust, pust krivih ust. — Zadoščuj-mo ta dan za grehe modernega sveta. IS. Pepelnica. — Začetek postnega časa, ko moramo podvojiti pokoro in notranjo zbranost. „Spomni se člo- vek, da si prah...“ Post, molitev, miloščina, dobra dela, čustva skesanosti, zaupanja, sočustvovanja, strahu — vse to je vsebina postnega časa. Na pepelnično sredo zjutraj se zamislimo v ničevost in kratkotrajnost vsega tuzemskega. 22. Piva postna nedelja. — Evangelij nam govori o trojnem skujšanju hudičevem. Jezus je skušnjavca prema čal. Postil se je in molil. 40 dnevni post je vzet prav po 40 dnevnem Jezusovem postu. NE Bi BILA RADA PODOBNA MATERI Marija Riva ima danes 27 let. Poročena je z univerzitetnim profesorjem in je mati dveh srčkanih fantkov. To je za Marijo Rivo veliko važnejše, kot da je edina hčerka slavne filmske umetnice Marlene Dietrich. Ko se je Malija rodila v Berlinu, je bila njena mati nepomembna pevka v nekem baru. Tedaj so jo odkrili filmski režiserji. Postala je čez noč slavna. Ko se je Marlene Dietrich prvič peljala v Hollywood, je mala Marija ime la pet let. Ostati je morala v Nemčiji in delati družbo svojemu očetu, ki tudi ni gmel za svojo ženo v Ameriko. Namesto igrač ji je mati pošiljala gramofonske plošče, na katerih je bil odtisnjen njen glas. Po enem letu ločitve je Marija smela oditi za materjo. Takrat go polkovniku Lindberghu gangsterji pravkar ukradli otroka. Zato je mala Marija nehote Prišla pod policijsko nadzorstvo. Pov-sdd so ji sledili in jo obdajali detektivi. Mati za hčerko nikdar ni imela časa. Bežen poljub in že je sedela v avtu, ki j° je čakal. Hčerka pa je samevala. Kasneje je morala obiskovati gledališko šolo. Tudi tu se ni spremenilo. Ljudje so se za njo zanimali le, ker je bila hči slavne Marlene Dietrich. Možje, ki so se z njo pogovarjali so preje ali sleje dejali: „Kdaj me boste predstavili svo- ji materi?“ Celo njene prijateljice so si bolj želele spoznati mater, kot hoditi z njo. Marija pa ni želela živeti večno v senci svoje matere. Rada bi se osamosvojila. Odrekla se je materinemu vzdrževanju, postala učiteljica in vzljubila svojega sedanjega moža. Sama pove, zakaj: ,,Ko sem mu omenila, da sem hči slavne Marlene Dietrich, ga ta novica ni prav nič navdušila. In to mi je ugajalo.“ Sedaj živi s svojim možem in sinčkoma v Nev Yorku. Sodeluje pri televizijskih prizorih. Vendar ji vse to ne dela prevelikega veselja, če bi se dalo, bi najrajši takoj službo pustila in se posvetila le svojima otrokoma. „In če bi morala nekega dneva postati glavna,“ pravi sama, ,,se rajši že danes odpovem svojemu poklicu. Ne želim, da moje otroke občudujejo zato, ker so ravno moji. Nočem, da radi mo je slave mož zgubi na svoji veljavi. Trepetam ob misli, da bi imeli moji otroci od mene tako malo kot jaz od svoje matere In stavek: ,,Ste morda vi mož slavne televizijske' igralke Marije,“ se mi zdi eden najbolj ostudnih. Kajti vem, da je moj mož bolj izobražen, bolj globok kot jaz. Le eno nesrečo ima: univerzitetni profesor je. Kot tak pa nima dosti možnosti, da postane slaven. Sicer pa to ni važno. Važno je, da je in ostane prva avtoriteta v družini.“ ALOJZIJ KOŠMERLJ S prvim februarjem, \i pade letos na nedeljo, začenja Cerkev takozvani pred-postni čas. Obleče se v oblačila spokorne, violične barve in nas začne z vso resnobo pripravljati na sveto zbranost in spo\ornost štiridesetdnevnega posta. Svet bo sicer sredi Jebruarja praznoval pustne dni. Mnogi bodo v tem času pozabili na svoje krščansko in človeško dostojanstvo in se zabavali preko vseh dostojnih mej in mer. Pustni čas je čas norega veselja, poveličevanje greha in človeških strasti, ostanek starih poganskih razvad, k° je človek še živel brez Kristusove blagovesti, suženj svoje skvarjene narave. Sveta Cerkev ,\i nam sicer v svoji materinski ljubezni privošči vsako pametno razvedrilo, noče o pustu in njegovih razvadah nič slišati. Resni so njeni opomini, \i jih v predpostnih nedeljah naslavlja na svoje vernice: V listu prve predpostne nedelje, sedemdesetnice, nam sveti Pavel pripoveduje, kak° svoje telo podori in v sužnost devlje, da bi ne bil pogubljen; v drugi, šestdesetnici, nam opisuje svoje trpljenje in svoje silne mu-\e, \i jih je v Kristusovi službi prestal; v tretji, petdesetnici, govori o bratski ljubezni, k' naj si jo kristjani med seboj izkazujejo, \er brez ljubezni življenje nima vrednosti pred Bogom. V evangelijih teh predpostnih nedelj pa nas Jezus Igliče na delo v svoj vinograd, da si prislužimo plačilo večnega življenja; govori nam o semenu božje besede, vse-janemu v našo dušo, \i ga moramo spre- jeti in čuvati z vernim srcem, da bo obrodilo svoj zveličavni sad; v zadnji predpustni ali pustni nedelji pa nas vabi za seboj na pot trpljenja in \riia, \i edina vodi v odrešenje in zveličanje. V sredo po pustnih dneh je pepelnica. Tedaj nas bo Cerkev posula s pepelom in nam govorila: ,,Spomni se, človel{, da si prali in da se v prah povrneš." S pepelnico pa se prične sveti postni čas, \i ga je včasih doma na predvečer oznanjal veliki zvon, da smo se zresnili in zavedli pomena tega svetega časa, \i naj bo kristjanu čas molitve in pokore. Klic Cerkve za sveti postni čas je vsako leto isti: „Glejte, približali so se nam dnevi pokore, da se oprostimo svo' jih grehov in rešimo svoje duše.“ SMISEL IH POTREBA POKORE Pokora je v zvezi z grehom. Pokora je t zadoščevanje za greh, je popravljanje ; krivice, k1 j° človek z grehom Bogu I stori, k° se uPre njegovi volji m mu s ■ tem jemlje njegovo čast. Ako bi ne bilo I greha, bi ne bilo treba pokore. Ker pa I je že s prvim človekom prišel greh na j svet m smo po prvem očetu vsi ljudje ; grešniki, je pokora vsem ljudem vseh , časov potrebna, da brez nje m odpušča- J nja ne zveličanja. Cerkev moli v svoji | molitvi: ,,0 'Bog, k' te greh razžali in I pokora potolaži ..." Če beremo sveto pismu, bomo v njem j že od prvih počet^ov skoraj na vsaki stra' [ ni našli k^c k pokori, k> ga takole izraz' ' prerok Caharija (7, 3): ,.Spreobrnite se ' k meni in jaz se k nam obrnem, govori I Gospod vojnih trum. Ves globoki srni' 'e Po\ore je vložil spokorni kralj David v svoj 50. psalm, \jer milo vzdihuje: ■ Usmili se me, Bog, po svojem usmilje-’!jt* in po obilnosti svoje milosrčnosti iz-yiši mojo pregreho Ko pride nova zaveza, nastopi sveti Janez Krstnik, oznanja pokoro m deli spo\orni \rst: ,,Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo (Mt -)• Jezus sam začenja svoje poslan-'itvo z istim ciljem: ,,Začel je oznanjati opominjati: Delajte pokoro . . (Mt - G). ln 0fo gotovi priliki še z vso res-nobo ~abiča: ,,Če se ne spokorite, boste VSJ P°k.orlčani" (L\ 13, 5). Tudi svoje “cerice pošlje med ljudstvo z isto nalogo: šh so ter oznanjali pokoro" (Mr 6, 'Vsakemu kristjanu velja Jezusov “ u ■ .,Če hoče kdo hoditi za menoj, naj '\e odpove samemu sebi m vzame vsak ^an svoj k riž m hodi za menoj" (L\ 9, a_ »e le p0 božji m evangeljski, am-Pak -c po sami naravni postavi je vsa-”eK“ loveka dolžnost delati pokoro, to se jr,lx 1 °r>vladati samega sebe m bzrdati v°)t strasti (Leon XIII.). Je prav sp o- sei^n°'if nam ob^ast n jih opravljajo krščanski ljudje, ko spolnjujejo postno postavo in se varujejo tako nedovoljenih reči, se zde mnogim nespametna, človeka ponižujoča. Svet izgublja vero v Boga, izgublja vsako misel in predstavo greha, zato pa ne more več umeti pomena pokore, samozataje m zadošče-vanja. Današnji človek, človek radija, /pna. televizije, človek, ki razbija atome, k1 obvlada s svojo silno tehniko zemljo, morja in ozračja ter preiskuje njih silne skrivnosti. ta človek je pozabil na svojo odvisnost od Boga, pozabil, da je in mora biti Bog o vsem nad vsem, prvi izvor, glavni namen in končni cilj vsega stvarstva. Današnji človek, zaslepljen po svojih silnih uspehih, hoče biti sam svoj gospod. Odtod žalostni pojav, da je v svetu pri vseh neštevilnih novih iznajdbah, pn vsem bogastvu moderne civilizacije vedno več greha in vedno hujši moralni razkroj. Znanost brez Boga je človeka pokvarila in vrgla svet iz ustaljenega, od Boga določenega reda. Bog pa je zato užaljen, užaljen po človeškem napuhu, po človeški zlobi, po človeških zlorabah njegovega stvarstva. Vse, \ar nas obdaja, nosi v naših dneh na sebi pečat tega božjega srda. Ta se kaže v božjih \aznih, v številnih nesre-čah, kuže pa tudi v tem, da Bog človeka prepušča njegovim nagonom in strastem, \ar je še bolj žalostno in hudo. LJa svetu ne pride do miru. 7s[i miru v dušah ljudi, ni medsebojnega zaupanja, ni poštenosti ne zvestobe dani besedi. Države se blazno oborožujejo in pripravljajo na novo vojno; ljudje pa hlastajo za dnevnimi dobički in užitki. Kot pravi o njih sveto pismo: ,Jejmo in pijmo in se veselimo, zakaj jutri bomo umrli." Zdi se, da edino ta vidik po užitku in zabavi vodi življenje današnjega sveta. Posvet-nja\om se življenje ne zdi vredno življenja, če jim ne nudi zabave, užitka, do-bička. Bolečina, \i je \ristjanu prilika zasluženja in zadoščenja ter šola kreposti, je modernemu človeku največje zlo_. Zato se skuša z vsemi sredstvi proti trpljenju zavarovati, zato toliko hrupa in reklame ter cenenih ali dragih ponudb za srečno življenje, \i ga pa od nikoder ni. Sredi nespokornega sveta živijo pravi kristjani kot spokorniki. Umevajo \lic Cerove, \i nam za postni čas \aže Kristusa, k1 moli v puščavi, \i gre na Kalvarijo, na Ipriž. V teh dneh nam Cerkev \liče: Bodite resni, ostanite zve-sti v svoji veri, zvesti v svojem krščan-skem poštenju. Varujte in branite one neprecenljive vrednote, ki predstavljajo bogastvo vaših krščanskih izročil! Misli' te vedno to, kar je čisto in sveto, stremite le po tem, kar je pošteno in pravično, delajte vedno le to, kar je v skladu z božjo voljo in postavo! To je krščanski duh, duh pokore, ki Bega. tolaži, ki privlači božjo milost in božji blagoslov in prinaša odrešenje in mir. Po tem duhu živite! Mislimo v teh naših dneh, \o nad vsem svetom \a\or strašen hudourni oblak visi nevarnost brezbožnega komu- nizma, na besede Pija XI., \i je v svoji o\rožnici proti brezbožnemu f^omtmiZ' mu zapisal: „To strašno zlo, danes pokori in žalosti človeštvo, se ne bo moglo premagati razen s splošno \iržarsk° vojsko molitve in pokore . .. 7J_aj se zato v krščanskem svetu pomnože molitve in žrtve, da izprosijo Cerkvi mogočno pomoč v sedanjih silnih borbah . . .“ Bratje in sestre! Kristus križani je zgled vernih kristjanov. Iti za križanim Jezusom je najpopolnejša pot krščanskega življenja. Žrtvovanje je Kristusov pečat■ Kdor hoče biti Kristusov, ne more mimo pokore, žrtve in zadoščevanja. In sveta Cerkev, ki )e skrivnostno Kristusovo telo, živi le iz žrtve: iz skrivnostne žrtve Kristusove, ki se ponavlja na oltarju in iz žrtev Kristusovih udov, ki so njegovi zvesti verniki. Le po tem žrtvovanju se ohranjajo one življenjske sile, ki vzdržujejo Cerkev, da ne propade. Vera, dobro-1 ta, pravičnost, veličina duha, čistost, ljubezen — use živi le iz tega zadostil'! nega trpljenja, iz duha s pokornosti. Ko bi tega ne bilo, bi v svetu propadlo vse, kar je velikega, lepega in vrednega živ-; Ijenja. In ne pozabimo: Majhna luč zadostuje, da požene temo. Deset pravičnih bi bilo moglo odvrniti uničenje od grešnih mest Sodome in Gomore. Kako lepa in tolažilna je misel, da je vsakemu, tudi najbolj potrebnemu kristjanu dana mož' nost, da sodeluje s Kristusom pri odre' j šenju sveta: z zvestim spolnjevanjem svojih dolžnosti, z vdanim prenašanjem svojih bridkosti, s tiho zvestobo f{rižu, ki je znamenje sprave in poroštvo zveličanja. Tako lepo pravi sveti Ambrož-,,Le v križu je počitek utrujenim; le t' njem žive tisti, ki umijejo.“ Sredi velikega, hrupnega sveta, ki tnalo ve za Gospoda Boga, izpričujmo i svojim resnim in spokornim življjenjem, kako pojmujemo krščanstvo kot vero križa. V tem je naše veliko poslanstvo radi katerega nos je Bog v ta svet po-slal. Bodimo ga vredni! PRED TABERNAKLJEM ^ zvoniku bije polnoči. Noč je s svojim plaščem ovila dolino, akrila razbitine in podrtije, žalostne Pomnike vojnih let, upokojila ljudi, njihove boje, skrbi in trpljenje. Trpe-'*ln je kratkotrajni sen prekinil bridkosti, zatiralcem je spanje vsaj za nekaj časa ustavilo njihovo tlako hudiču. *‘o v sod je mir, nič ne moti tišine. In 6 bi človek šel po dolini pb tej uri, si ne bi mogel misliti, da tukaj neo-niejno gospodarita zloba in sovraštvo, da tukaj žive ljudje, ki jim od strašnega trpljenja krvavita telo in duša, Pa jim še lloga kratijo da ne bi imeli tolažbe. ' Se spi, samo dva ne. ' cerkvi sredi vasi večna luč pred tabernakljem nemirno trepeta. S svo-Jmi begotnim svetlikanjem oživlja marmorna angela, ki molita ob tabernaklju n osvetljuje temno postavo, ki kleči "a oltarnih stopnicah. V ljubezni vklenjeni Gospodar vesoljstva, življenja in 8®rtj, spet posluša tožbe in prošnje s' ojoga služabnika. "kcj, Gospod,“ govori na glas osiveli ^uPnik, „lej, kako bom obstal pred Te-°J. še mlademu si mi zaupal svoj vinograd, ki je cvetel; sedaj, ko bi Ti °lal bajati sad, je vse strto. Pa hem kopal, zalival in se trudil, da bi Ti Pn azal sad ob Tvojem prihodu. Prišel ^ s kmalu in jaz bom praznih rok. Vi-tofi' ',l a sta zbila mladike, da so 0 krvavo vino nreden so zorile grozdje. Usmili se, Gosnod, svojega nevredna hlapca! kako Tl bom dajal račun? Voleje gospodarijo v čredi, ki si mi jo izročil, me braniti ne morem. Zaprli so V ,spko in samo še s Teboj smem voritk Pg sem Večino izmed njih krstil, spovedoval in jim dal prvikrat Tebe. Kako Ti bom odgovoril, ko me boš vprašal za njihove duše? Naj sc Ti smilijo žene brez mož, matere brez otrok, sirote brez staršev, dekleta, ki jim jemljejo oast, otroci, ki bi Te morali ljubiti, pa jih bodo učili sovraštva in greha, preden bodo znali ločiti med dobrim in zlim. Lej, toliko je trpljenja, da ga moreš sumi) Ti izmeriti, toliko solz, da jih je moči samo Tebi izbrisati. In sirot še tolažiti ne smem, kot si naročij, in opominjati ne morem, kot si po Pavlu ukazal. Smilijo se mi duše, smiliš se mi Ti, Gospod! Saj Tebe boli in Ti krvaviš, ko sekajo in trgajo u vseh mestih, večjih in manjših, kakor tudi ir) vseh delavskih centrih in kmečkih središčih, na lepakih po oglasnih deskah in zidovih, v časopisih in v letakih, ki so si jih urno podajali iz rok v roke, zakon, ki ga je tudi radio ponavljal vse dopoldne tistega dne vsako četrt uro. Ta zakon, ki ga je državni aparat skušal z vsemi sredstvi čim prej oznaniti po širni državi je prepovedoval razmišljati, odkod je materija, prepovedoval trditi, da biva poleg snovi še duh, da ima človek duhovno dušo, ki bi bila neumrljiva, prepovedoval je končno verovati v Boga. To razmišljanje, zatrjevanje in verovanje je zakon pripovedoval pod strogimi kaznimi. Tudi smrtna kazen, je trdilo besedilo zakona, se more uporabiti proti tistim, ki bi zakon prestopili. Zakon je stopil v veljavo, čini je bil razglašen. Proti navadi je zakon navajal tudi Utemeljitev. V njej ste mogli brati naslednje: Razmišljanje o izvoru snovi Je brezplodno tratenje sil, zapravljanje delovnega časa in sabotaža. Materija je dana. Naš nm več ugotoviti ne more; pa mu tudi ni treba. Materija je, zadosti. Trditev, da ima človek duhovno dušo, je v nujnim nasprotjem z dialektičnim materializmom. Ta pa je temelj našega socialnega reda. Zato je trditev o du- hovni duši proti osnovnim pridobitvam delovnega ljudstva. Je skrajno škodljiva, ker zavaja ljudi v nerealni in neumni misticizem ter jih s tem trga od realnega življenja. Vera v Boga je opij. Zamani Ija ljudi. Z lažjo jih navaja v nerealni svet. Zato je škodljiva in v bistvu nemoralna. Ta zakon je potreben, da se ohranita svoboda in napredek. Zato je njegova strogost upravičena. Smrt idealizmu, svoboda iM napredek materialzmu!“ Ljudje so zakon prebrali; nekateri so ga odobravali; dingi so molče sklonili glave; mladim pa se je zakon zdel odveč: kdo pa v našem času še misli na duhovno dušo in Boga. Ob desetih so se iztržile že prve obsodbe. Razglasili so naglo sodbo. Gornji zakon logično sledi iz dialektičnega materializma. Gornjemu ute- j mvljevnn.iu tega zakona ni kaj oporekati s stališča te filozofije. Je samo po sebi razumljivo, če takega zakona v komu- j nističnih državah, ki stoje na dialektič- | nem materializmu, še ni, je vzrok le v taktiziranju, že Lenin je razglasil tak- ' tič no načelo, da ne kaže vere v duhovni svet preganjati x odkrito fizično silo. Prehitro bi bile potrebne justifikacije, ki bi vzbudile reakcijo. Ne delati odkritih mučencev! Iz gornjega materialističnega utemeljevanja zakona, ki dobro ustreza dialektičnemu materializmu in bi dane» veljal že za precejšen del človeštva. Če hi poleg logike ne bilo tudi taktike, razberemo, da materializem preganja idealizem zaradi dveh reči: prva je priznavanje duhovne duše, druga pa priznavanje Roga in človekove odvisnosti od Njega. Ti Bogu. Tri med njimi so filozofske in tri so teološke. 1 -Ozoiske s„ tiste, do katerih more "'i človešk razum sam po naravnem inz.niišjjajjj,,, teološko pa so tiste, za atere vemo le iz božjega razodetja, 'sni,-,. () nresv. Trojici, o učlovečenju '"igo božje osebe in o odrešenju a or tudi resnice o potrebi božje mi-tos,i. 80 teološke. Kakor veste, so to ilA JE ČLOVEŠKA DUŠA NE-j^1 tlvJIVA. Pri njej danes ostanimo. .V sm° prvič ponovili za katehetom 1 “\atorjo, ,|a je človeška duša ne-"Mjiva, pač nismo mogli slutiti, kaj "o s tem izrekli, čeprav so je resnica n ar dosti hitro vtisnila v mehak otio-hK' spomin. ' najširšem pomenu razumemo pod dušo notranje počelo življenjskih dejev živili bitij, živo s,- loči <>,1 neživega. Vsakdanje opazovanje nam to pove in naravoslovna veda potrjuje to razliko, živo sc ne da razložiti samo s fizikalnimi in kemičnimi zakoni, živo je nekaj več, kot delovanj,- samo teh zakonov, živo je živo po duši. žive jut so rastline, žive so živali in živ je človek. Rastline se hranijo, rastejo in »može. To «o trije pojavi rastlinskega ali vegetativnega življenja, žival se tudi hrani, raste in plodi, vrh tega pa se še giblje, čuti in teži. živalsko ali animalično življenje se torej loči od rastlinskega, človek dela vse to, kar dela žival, vrh tega pa ima še višje spoznanje in teženje. Ker se torej notranje počelo naštetih življenjskih pojavov imenuje duša, po pravici razlikujemo rastlinsko, živalsko in človeško dušo. Navadno pa govorimo le o človeški duši. Da ima človek dušo, o teni govore vsi ljudje. Na daleč jia se razhajajo pri vprašanju, kaj duša je. Za MATERIALISTE je duša le skupno ime za svojevrstno doživljanje, ki pa ne presegajo snovi. Ti „duševni“ doživljaji so ali „izcedek" snovi ali mehanično gibanje visoko organizirane snovi ali svojevrstna funkcija snovi, ki spremlja ostale snovne pojave. Materializem torej zanika realno dušo, marveč govori le o pojavih. Zanikuje pa tudi, da bi duševni pojavi bili kaj drugega kot svojevrstni snovni pojavi. Druga skupina filozofov sicer trdi, da so duševni pojavi različni o,l snovnih. Zanikuje pa realno dušo, ki hi bila nosilec duševnih pojavov To je tako-zvana AKTUALITETNA TEORIJA, ki govori le o duševnih (psihičnih) dejih (aktih) brez duše. Proti tem zmotnim filozofijam pa zatrjuje prava filozofija, ki jo je sprejel tudi krščanski svetovni nazor, da je duša nekaj leainega. Ni torej le ime za skujiek doživljajev, marveč je nekaj, čemur ti doživljaji pripadajo. Doživljaji ne morejo bivati sami zase. Biti mora nekdo, ki jih ima. Duša v nas je tisto prvo iiočelo, po katerem živimo, čutimo, se gibljem« in spoznavamo. človeška duša je različna od telesa. Poulični ugovor materialistov proti ob- Srtoju duše nravi, da so kirurgi razrezali človeško telo po dolgem in počez, preiskali vsako mišico in vsako kost posebej, precedili vso človekovo kri in druge sokove v telesu, a duše niso našli, Ta ugovor je že star, pred nekaj meseci pa ga je ponovila ljubljanska medicinska fakulteta. Na tak ugovor je pač najboljši odgovor ta, da tudi pameti, znanja in volje ne bodo našli v truplih teh, ki tako ugovarjajo, če jih IkhIo kirurgi po njili smrti secirali. Ali iz tega sledi, da ti ljudje nimajo pameti ne znanja ne volje? Te stvari so duhovne, ne pa snovne in zato razsežne. Zato jih s čuti, s katerimi zajemamo snovne stvari, ne moremo zajeti. Samo materialist si duhovne pojave predstavlja kol nekaj snovnega. Tildi človeška duša je DUHOVNA, ne pa snovna; zato nima razsežnosti in jo s čuti ne moremo zaznati. Duhovnost duše spoznamo z razumom. V sebi opazujemo pojave, ki ne morejo biti snovni, a so kljub temu resnični. Taka pojava sta zlasti samozavest in svobodna volja. Zavedam se samega sebe, samega sebe morem kontrolirati, svobodno izbiram med tem in onim, vem, da se morem pri odločitvi odločiti po teh ali drugih nagibih. Dalje mislim, imam pojme, tudi o netvamih bitjih in o sploš. nih, spoznavam odnose, odmišljam, sodim, sklepam. Vsi ti pojavi, ki se v meni gode, pa presegajo snov in njene sile. Zato niso snovni, amnak duhovni. čustva in misli, ki jih imam, in hotenja pa so menljivi in minljivi deji. Zaveslam pa se, da se nekaj ob njih ne menja in ne mine. JAZ sem včeraj hotel to, JAZ sedaj mislim ono, JAZ sem bil mlad. Ob menljivosti je kontinuiteta. Jaz sem ime] vse to. Samosvest mi pove, da gre pri vseli naštetih pojavih za en in isti subjekt, ki je doživljal te pojave. Deji so se zmenjali, tisti pa, ki jih je imel, subjekt, je ostal. Našteti deji so duhovni, ne tvami; njihov vzrok ne more biti snov, marveč mora biti duhovne narave. Telo je snovno, zato ti duhovni deji ne morejo biti njegov proizvod. Proizvaja jih duša. Ker so ti pojavi duhovni, mora biti tudi duša duhovna. Duhovni deji v meni se menjajo, duhovna duša pa ostane. Takim dejem, ki se menjajo, pravimo v filozofskem jeziku PRITIKE ali akcidence. Ime samo že pove, da pritike ne morejo biti same zase, marveč morajo biti na drugem. Ni misli brez misleca. Pritika predpostavlja nekaj, kar stoji pod njo iu jo nosi. Temu nekaj pravimo v filozofskem jeziku PODSTAT ali substanca. ČLOVEŠKA DUŠA, lil JE NOSILEC DUHOVNIH DEJEV, JE TOREJ DUHOVNA PODSTAT. Ker je duhovna, ni tvarna, snovna ali materialna. Ker je podstat, je nekaj realnega, ni samo skujmo ime za duhovne doživljaje. Duhovnost duše zanikujejo materialisti, nje realnost pa tudi zastopniki aktualitetne teorije. Oba nazor» pa sta napačna. človeška duša je duhovna podstat. Ker je duhovna, ni razsežna, nima delov. Razsežnost in deli so samo v materialnem svetu. lije je torej človeška duša? V človekovem telesu, lije v telesu? Povsod je vsa. človeška duša je ENOVITA. Duša je s telesom združena V ENO ČLOVEŠKO NARAVO. Telo ni človek, duša sama ni človek. Telo oživljeno po duši je človek. Združitev duše s telesom je silno tesna, ni akctdentalna, ampak substancialna. človeška duša __ na tem svetu seveda — ne more delovati brez razvitega telesnega organizma. Ne more n. pr. misliti brez zdravih možgan. Niso možgani misli. Tudi vzrok misli niso možgani. Pač pa so možgani organ duše za mišljenje, če orodja ni ali je slabo razvito ali je okvarjeno duša seveda z njim ne more misliti ali pri nerazvitosti ali okvari možgan vsaj prav ne- Radi substaneialne zveze med dušo in telesom v človeku, more duša vplivati na telo in telo na dušo. Biološka in medicinska veda v-edno bolj odkrivata te medsebojne vplive. Razvila se je znanost o merljivih odnosih med telesnimi in duševnimi pojavi. Nemški fizik Fechner (1801 do 1887) jo je Imenoval PSIHO FIZIKA. Psiha je namreč grška beseda za dušo, usihičen je duševen. Znana je tudi PSIHOTEHNIKA, ki iz duševnosti človeka preučuje človekovo 'Uulai j ojiost ali sposobnost za kak poklic ali delo. Preveliki duševni napori Povzroče telesne bolezni; telesne bolezni Pa s svoje strani ovijajo delovanje duha. Človeška duša je duhovna. Ni pro-izvod snovi. Zato se z njo ne godi tako, kot se godi s snovjo. Snov razpada, tudi človekovo telo razpade, človeška duša Pa ne razpade. Ne more razpasti. Je neuiinljiva. Le Bog sam bi jo mogel uničiti, a tega ne. bo storil. Ko v člove-ovem telesu prenehajo pogoji, ki so Potrebni za zvezo mrd dušo in telesom, Se izvrši ločitev duše od telesa. Telo razpade, duša na ne. ČLOVEŠKA 1>UŠA •'15 NAMREČ neumrljiva. Razmišljanje samo nam pove, da je . 11 Sa taka. Vsi narod so prepričani, da 'kisa neumrljiva. V naši duši sami je ttpinenje po popolni si-eči. To hrepe-ncilje ne more biti prevara. Spolniti pa ?? nun-e le, če duša nikoli ne umrje. favni z akon, ki ga nosimo v duši, nujn" tefja večno plačilo in večno ka-*en- Uboje pa bi bilo nemogoče če bi b»la duša umrljiva. tako govori o duši in njeni umrlji-tosti človeško razmišljanje samo, zdra-' *- r'"veSka filozofija. aka je torej filozofska vsebina pete n,ed šest temeljnih katekizmovih resnic. . "trditev, da ima človek duhovno du-n°’ t6 1 11 ut11,1111 nasprotju z dialektičnim iu erjalizmoin,“ smo brali zgoraj v ute-te Jitvj zakona. To je sicer res, a iz j . ka nikakor ne sledi, da je razmiš-PutJe o duhovni duši „skrajno škodlji. ^et‘ zavaja ljudi v nerealni in ne. misticizem ter jili s tem trga od »•nega življenja“. Narobe je res. Zelo ^ nieiiia stvar je za mislečega človeka, I -j Premisli, ali je njegova duša neumr-„'V-kdo more uvideti, da bila ne-111 jivost duše silno velik pomen za c">vekOVo življenje. uni T-atl>ri ye zmlkajo vprašanju o ne-jaj1 P'osti duše s tem, da se izgpvar-n na nemoč človeškega razuma. Ne aj“' <,,l° spoznati, ali je duša duhovna r ne’ zunaj snovnega sveta ne mo-^ ° ^ničesar spoznati; pa še v snov- svetu ne vemo, ali je res takšen, "snega nam prikazujejo naši čuti. O duši nič ne vemo in ne bomo nič vedeli. Tako uče AGNOSTIKI; klasik med njimi je Anglež Herbert Spencer (1820—1908), ki je napisal delo „Ne-spoznatno“. Zdrav razum pa nam priča, da je pesimizem agnostikov neutemeljen. Bes je, da naš razum ne more vsega spoznati, da ostanejo skrivnosti tudi v naravnem svetu. So na na drugi strani stvari, ki Jih more spoznati. Logično sklepanje nas pripelje, kakor smo videli, do spoznanja, da ima človek duhovno dušo. Kazpravljanje o neumrljivosti duše nikakor ni „brezplodno tratenje sil, zapravljanje delovnega časa in sabotaža“. .Je eno izmed najbolj pomembnih opravil, ki jili človek sploh more opravljati Ro tem razmišljanju se človek šele začne razlikovati ud živali. Materialiste seveda ta stavek ne gane, ker oni sploh ne razlikujejo kaj prida med človekom in živaljo. BOŽJE RAZODETJE O DUŠI tv a j pa BOŽJE RAZODETJE uči o neumrljivosti človeške duše? Luliku si je mi.- liti, kaj uči. Vsaka religija predpostavlja, da je duša duhovna in neminljiva. Zakaj s to resnico še le reli-gija dobi svoj smisel. Vsaka religija postavlja težišče človekovega življenja v enostranski svet, ki se za človeka začne z njegovo telesno smrtjo, če bi bilo človekove duše konec z razpadom človekovega telesa, bi bila vera prazna. Razume se samo po sebi, da tudi božje razodetje predpostavlja duhovnost in neumrljivost človeške duše. Njegov nauk potrjuje to, kar je zdrava človeška filozofija dognala o obojem, iu človeško dognanje razsvetljuje. Sv. pismo nam na prvih straneh slikovito opisuje, kako je Bog ustvaril človeka. Jasno je tam nakazano, da je človek iz duše in snovi (1 Moz 2, 7). ,,Bog je ustvaril človeka neumrljivega," Deremo v drugem poglavju kn jige Modrosti, kjer se z lepimi pesniškimi podobami zavračajo nazori hudobnih ljudi, ki taje posmrtno življenje (2, 1 do 28). „Ne bojte se tistih, ki umore telo, duše pa jiv morejo umoriti,“ je učil Kristus (Mt 10, 28) in spet: „Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi“ (Mt Iti, 21»). teliti laternnski cerkveni zbor leta 1215 in vatikanski leta 1870 sta definirala, da je človek iz duše in telesa. Cerkveni zbor v toledu na španskem iz leta <>88 pravi: „Kdo ne ve, da je vsak človek iz dveh podstati, iz duše namreč in iz telesa?“ Veti lateranski cerkveni zbor (1512—17) izreka: „Obsojamo in zavračamo xse, ki trdijo, da je umna duša umrljiva.“ Sicer pa, kaj bi nadaljevali z izjavami. Saj se peta od šestih temeljnih krščanskih resnic glasi: ČLOVEŠKA DUŠA JE NEUMRLJIVA. Trditev, da ima človek neumrljivo dušo, je v nujnem nasprotju z dialektičnim materializmom. Zato je razumljivo, da je dialektični materializem v nujnem nasprotju z vsako vero, z bož-Jim razodetjem in krščanstvom pa še posebej. Komunizem, ki sc gradi na dialektičnem materializmu, ne preganja idealističnega svetovnega nazora le zaradi nasprotstva med obema sistemoma v teoriji. Marveč gre za borbo za življenje in smrt. Ali zmaga idealizem ali materializem. Drug' ob drugem ne moreta živeti. Zato smrt idealizmu, da se obvaruje materializem! NAČELA ZA ŽIVLJENJE Tudi resnica, da je človeška duša neumrljiva, ni zašla med „šest resnic“ le zaradi teoretične vsebine, marveč zaradi posledic, ki iz nje za praktično življenje izvhajo. V filozofskem izražanju pomeni beseda „neumrljiva“ v gornjem stavku, da duša ne bo razpadla in se zato obenem s telesom ne bo uničila. Toda kristjan, ki bere resnico, da je človeška duša neuinlrjivu, ne misli na to filozofsko vsebino. On jo taki» že predpostavlja. V stavku, da je duša neumrljiva vidi kristjan IZREDNO POMEMBNO ŽIVLJENJSKO SMERNICO. Duša je neumrljiva. Torej bo živela, ko bo telo umrlo, živela bo večno. Večnost pa je dvojna, namreč srečna in netečim. Duša bo večno zveličana ali večno pogubljena. Taka bo vsaka, tudi moja in tvoja. Ob tem razmišljanju, ki mu ni mogoče ničesar ugovarjati, dobi resnica, da je človeška duša neumrljiva, strašno resen pomen. Njena filozofska vsebina kar izgine pred težo te pomembnosti za usmeritev življenja. Zato je čisto razumljivo, da bi jo komunizem, če bi ravnal zgolj logično, moral preganjati z dragonsko strogostjo. Skrajna strogost bi bila z njegovega stališča upravičena. Za vse ljudi, ki izpovedujejo prepričanje o duhovnosti duše, mora biti stavek, da je človeška duša neumrljiva, praktično življenjsko načelo. Drugače I moramo živeti, ker je naša duša neumrljiva, kakor bi živeli, če bi bila umrljiva ali če bi nv vedeli, daje neumrljiva. Z resnobo, ki je v peti izmed šestih krščanskih temeljnih resnic, da je namreč človeška duša neumrljiva, pa se druži tudi tolažba, ki je materialisti nimajo ob smrti. „Ko nas žalosti gotova usoda smrti, nas tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti. Zakaj tvojim vernikom, Gospod, se življenje spremeni, ne pa uniči in, ko jim razpade dum bivanja na zemlji, se jim pripravi večno bivališče v nebesih“ (hvalospev pri črni maši). Kdo, mislite, je imel objektivno prav ob onem zakonu, ki smo ga omenili v začetku: ali tisti, ki so zakon izdali ali odobravali, ali mladina, ki se ji je zdel odveč in se je spraševala: Kdo v našem času še misli na duhovno dušo, ali tisti, ki si prepričanja o neumrljivosti duše niso pustili vzeti in so jih zato že ono dopoldne začeli obsojati mi smrt in obsodbe nad njimi izvrševati? V nekI ta\ozvjni boljši družbi so pri,v temeljito obrekovali osebe niso bde prisotne. Le -,ieki starejši gost je seua: popolnoma tiho z zaprtimi očmi. Eden glavnih obrekovalcev se obrne k njemu z beseaami: ..Gospod, zakaj pa tako z.t mišljen:" ..Oprostite " mu odgovor’ ..sploh nisem poslušal. Ravnokar sem nam reč zmolil štiri očenaše: enega žJ one, k' pripovedujejo take neresnične zgodbe drugega zame. da mi Rog pd' pusti mo it Listne grehe: tret jega za ubo' go ženo. katero ste v njeni odsotnosti tako lažnivo obrekovali četrtega pa Zft vse navzoče poslušalce, da ne bi šli slabši domov, kakor pa so prišli semkaj!" Odvratna ljubezen Klotilda, edina hči bogatega trgovca, lež| nevarno bolna; vnetje srčnih za-klopk, ugotavlja zdravnik. Starši so že obveščeni, da je pričakovati najhuj-še6a. Stojijo ob postelji hčerke edinke in zadržujejo svojo bol. Ne bi radi, da bi hči opazila, kako je z njo. Toda Klotilda se ne da varati, čuti, cla so ji ure štete. Z glasom, komaj slišnim sprašuje: „Mati, povej resnico, al* je nevarno?“ ..Toda Klotilda, kaj le misliš! čez tri tedne se peljemo v kopališče, kjer smo bili že lani, In tam se boš hitro opomogla.“ Kako kruta je ta mati; hčerki laže obraz, dasi jo je zdravnik opozoril, da hči naslednjega dne ne bo preživela, ‘n Tu pred menoj stoji mal deček, ki je prišel prosit priporočilo za svojega očka. Sicer sem že vajen „čudežev" iz počitniških kolonij, pa sem vendar z občudovanjem opazoval ta zdravi obrazek. Tega dečka sem videl oditi pred dvema mesecema. Bil je zelo bled. udrtih oči, tako da je vse kazalo, da ne bo dolgo živel Zdaj ga pa vidim zdravega kot dren, rdečih in polnih lic, živih oči. Fantič je čil in zažgan od sonca ter vesel kot kak pomorščak. — Častitam! ... Ti si se dobro okoristil s kolonijo! . . . —* Seveda! . . . Ko smo pa tako dobro jedli. Povedal mi je to s tako čudovitim glasom, kakor da še zdaj uživa okus tako dobre čokolade s kremo po zadnjem kosilu. Sicer mu ni bilo treba povedati, da je dobro jedel on in njegovi tovariši. Jaz sem ravnokar hotel pregledati visoke številke računov, ki jih je treba poravnati. In ti so mi razodeli, kaj more pospraviti 120 malih Parižanov, ka dar pridejo na morje. Za zadnji mesec sem naračunal nič manj kot: 2 toni kruha. 2 stota slaščic. 52 kg čokolade za posladkanje, 400 kg konserviranega mesa in rib, .75 kg čokolade v prahu. 1.200 litrov mleka, 500 kg sadja, . . .ne računajoč še. kar je bile poleg tega v malih količinah. « Zdaj sem po očetovsko prijel dečka za obe roki, ga pozorno gledal v oči in vprašat: — Ali moliš še kdaj za tiste, ki so PIERRE T ERMITE VINKO ti podarili teh veličastnih šest tednov? Deček je sklonil glavo in molčal. Toda jaz nisem odnehal: Ti si dober in odkritosrčen deček. Vprašam te torej: DA ali NE? Oh! NE. Kako je to napak! Priznam . , . Toda niti pomislil nisem na to! . . . O Tedaj sem nadaljeval: — Morda še ne veš, da se je družina za to. da ti je podarila šest tednov življenja v počitniški koloniji na morju, kakor je meni dobro znano, odpovedala romanju v Lurd! . . . ...In v neki drugi družini go vsi otroci razbili svoje hranilnike. . . ml poslali vse prihranke. . . ter se sami odrekli počitnicam enega tedna, da si ti lahko ostal šest tednov namesto samo enega meseca. . . Priznaj, da to že zasluži zahvalo, ali ne?. . . — Da! . . . jaz sem ničvrednež! O — No! pa ni treba, da ostaneš! . . . . . . In ker je župnija ena sama velika družina, sem povedal temu dečku dva osebna dogodka. -— Ko sem bil tvojih let, sem bil že v malem semenišču. In nekega dne, ko sem bil zelo prehlajen, sem precej kašljal v cerkvi. . . .Neki tovariš, zadaj za menoj, se me je usmilil in mi vrgel en žvečilni gumi. To res ni bogvekaj! . . . Vendar, od tedaj je že 77 let, pa se še vedno spominjam In molim zanj. Piše se Per-cot in je postal dominikanec. . . . Pozneje, v velikem semenišču, me je ravnatelj M. Bieil dobil nekoč ze. lo potrtega. Ukazal mi je prinesti kozarec vina iz Boulogne, njegovega rojstnega kraja ... To vino je bilo tedaj zame resnično okrepčilo, še danes sem mu hvaležen za to in se ga spominjam vsak večer pri molitvi. "— Ali zdaj razumeš, kaj hočem? . . . - Seveda, moral bi moliti za tiste, ki so mi izkazali dobroto. Pa sem vam ' ' Povedal, da nisem mislil na to. - In zato, da boš mislil, sem ti vse 'o povedal. Kajti nehvaležnost je zelo Kro satan iz svoje ječe. In prišel bo ven, da bi zapeljal narode, ki so na četverih voglih zemlje, da bi jih zbral na vojsko, katerih število je kakor peska ob morju. In prišli so na zemeljsko površje ter obstopili taborišče svetili In ljubljeno mesto. A prišel je od Boga ogenj z neba in jih požrl. In hudič, ki jih je slepil, je bil vržen v ognjeno žvepleno jezero, kjer sta tudi zver in lažni prerok; in mučeni bodo noč in dan na vekov veke“ (Raz 20, 8—9). PRIPRAVA KATOLIČANOV NA ODLOČILNI ROJ Bog skrbno pripravlja na ta odločilni boj Cerkev in njene vernike. O tem zlasti pričajo vsi papeži 20. stoletja. Pij X., ki je zavladal v začetku 20. stoletja, je na stežaj odprl vsem vernikom, tudi otrokom silno orožarno sv. Cerkve tabernaklje z Najsvetejšim, Gospodom vojnih trum. Pozval je vse vernike, tudi otroke: „Krepite se v Gospodu in v njegovi silni moči. Nadenite si vso bojno opra- Vo božjo, a za glavno središče nove kongregacije. Nova redovna kongregacija se širi Kongregacija Dobrega Pastirja se je tedaj začela bolj širiti. Kardinal Odes-calchi je leta 1838 redovnice poklical v Rim, kjer so ustanovile dva domova. V Rim je leta 1838 prišla tudi Marija Evfrazija, da se je mogla posebej zahvaliti sv. očetu Gregoriju XVI., ki jo je 15. junija 1838 ljubeznivo sprejel v avdienco. Iz Rima je 4. julija 1838 odšla v Angers, kjer se je z vso silo trudila, da bi se nova kongregacija čim bolj razširila. Nastajali so novi domovi v Franciji, v sardinskem kraljestvu, v Belgiji, na Bavarskem, v Nemčiji, v Angliji, Avstriji. Cesar Franc Jožef je na lastne stroške postavil tak dom v Neu-dorfu pri Dunaju. Nov dom so postavili tudi v mestu Imoli, kjer je bi; tedaj za škofa kardinal Janez Marija Mastai Ferretti, poznejši papež Pij IX., ki je bil tudi kot papež novi kongregaciji naklonjen. Leta 1842 so sprejele v zatočišče v Angersu prve zamorske deklice, ki jih je odkupil neki pobožni duhovnik. Polagoma je nova kongregacija začela prodirati tudi v misijonske pokrajine: Egipt, Alžir, Arabijo, Indijo, Avstralijo in Kanado. Sama pa je iz AMgersa z vso gorečnostjo in modrostjo vodila novo kongregacijo. Ni učila le z besedo in spisi, marveč je vsak dan sestram in gojenkam dajala zgled vseh krej>osti. Smrt in poveličanje Ob tolikem delu in trpljenju za božjo čast in zveličanje duš so njene moči končno opešale. Nekaj mesecev manj kot 72 let stara je po pobožnem prejemu zakramente za umirajoče umrla 24. aprila 18(i8, dobre tri mesece pozneje kot naš Baraga. Pokopali so jo v ka-Peli Marijinega brezmadežnega spočetja v glavnem zatočišču v Angersu. Bog jo je poveličeval s čudeži. Pij XI, jo je 80. aprila 1938, ko smo obhajali izredno sveto leto ob tisočdevetstoletnici odrešenja, prištel med blažene. Pij XII. pa jo je že čez sedem let, 2. maja 1940, na dan Gospodovega vnebohoda razglasil za svetnico. Marija Evfrazija velika v krepostih Vsak svetnik ali svetnica mora imeti vse božje in druge kreposti v junaški meri. Marija Evfrazija se je odlikovala v živi in močni veri, ki je po besedah sv. Janeza Zlatousta studenec in vir vseh kreposti. Brez popolnega zaupanja v Boga ne bi mogla izvršiti tolikih del. Boga je tako zelo ljubila, da je samo sebe Bogu žrtvovala kot spravno žrtev za toliko grehov človeštva in skušala še v drugih vžgati plamen ljubezni do Boga. V duhu molitve in pobožnosti se je vadila že od mladosti. Njeno izredno modrost so takoj prva leta njenega redovniškega življenja spoznali in ji zaupali velike reči, Pij XII. na dan proglasitve Marije Evfrazije za svetnico posebej občuduje v svoji homiliji njeno srčnost in velikodušnost, ko je v Izredno težkih okoliščinah dostikrat brez vse človeške pomoči in ob mnogih nasprotovanjih ustanavljala skoraj iz nič tako velika dela ljubezni. Učenka Dobrega Pastirja Jezus je ponovno govoril o pastirju, ki išče izgubljeno ovco, dokler je ne najde (Pr. Mt 18, 12—14; Lk 15, 3—7). Sam sebe je primerjal dobremu pastirju, ki da življenje za svoje ovce (pr. —n 10, 11-—16). Sam je tolikokrat poudarjal, da ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike (pr. Mt 9, 13; Mr 2, 17; Lk 5, 32), da je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega (pr. Mt 18, 11; Lk 19, 10). Tako vemo tudi za več slučajev, kako je kot dobri pastir velikim zgubljenim grešnicam pomagal na pravo pot. Ob Jakobovem vodnjaku v Samariji je govoril o živi vodi milosti in večnega življenja. Sa-marijanki, ki ji je mogel rahlo oponesti: „Pet mož si imela, in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož" (pr. -—n 4, 1—26). Očitni grešnici v hiši farizeja Simona je dovolil, da mu je s solzami močila noge, jih brisala z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem, človek se ne more načuditi, kako more kaj takega dovoliti tisti, ki se je rodil iz devic Device in sam tako cenii in poveličeval deviško čistost. A to je skrjvnost usmiljenja Dobrega Pastirja, ki izgubljeni, a resnično skesani ovčki govori: „Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila" (pr. Lk 7, 36—50). ženo prešuštnico so privedli k Jezusu, da bi jo obsodil. On pa pismoukom in farizejem odgovori: ,,Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." ženi, ki ji je bilo gotovo žal, pa je rekel: „Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej več ne greši!" (Pr. Jn 8, 1—11). Kanonizaeijski odlok trdi, da so bili v Cerkvi odlični ter sveti možje in žene, ki so posnemali to Gospodovo čudovito krotkost in božansko milobo do zašlih ženskih osel). Med te junake mo- ramo v moderni dobi šteti sveto Marijo Evfrazijo, ki s svojimi velikimi ustanovami zgubljenim ne le pomagala do poštenja, marveč je mnogo spokor-nic privedla do tolike popolnosti, da so se odločile celo za spolnjevanje evangeljskih svetov. Marija Evfrazija, ki se je odlikovala v tisti nebeški greposti deviške čistosti, ki ljudi napravlja enake angelom, kot se izraža sv. Janez Zlatoust, je svojo deviško roko podajala pogreznjenim v grde močvare življenja in jili reševala. Grd in neurejen značaj rad predrzno obsoja osebe, ki so zelo zašle, jih prezira s svojimi očmi, ima zanje le besede obsodbe, bi jih rad obsul s kamenjem. Pravi učenec in učenka Dobrega Pastirja pa se sama nad vse trudita za resnično ljubezen do Boga in resno stanovsko čistost. Zelo zablodelih oseb, pa naj bodo tujci ali krvni bratje in sestre, ne obsojata, tudi jih ne obirata s svojini jezikom, marveč jim s štirimi velikimi sredstvi: iskreno apostolsko molitvijo, živim zgledom, usmiljeno in sočutno besedo, zlasti pa s skritimi žrtvami pomagata na pravo pot. Vsak naj bo prepričali, da nas povsod čaka tako delo. Seveda na je v takem mišljenju in ravnanju tudi velika krščanska popolnost. Bodimo pravi bratje in sestre Dobrega Pastirja! Prvi od komunistov obsojeni škof Ni umrl sicer v rokah ruskih komu-nistov škof Janez Čeplak, toda bil je Prvi od katoliških škofov, ki so ga komunisti obsodili na smrt. Rodil se je v poljski škofiji Kielce, ki je takrat spadala pod carsko Rusijo. Leta 1923 je upravljal radi prisilne škofove odsotnosti Mogilew. Tam so ga boljševiki aretirali skupno s tremi drugimi duhovniki. Obsodili so ga na smrt. češ da je pripravljal protirevolucijo In se upiral sovjetskim oblastem. Do izvršitve smrtne obsodbe pa ni prišlo, ker 3e ves tedanji civilizirani svet — še ne navajen kot danes na preganjanje Cer- kve in uboje vernikov — odločno protestiral. Boljševiki so se te nevolje ustrašili in škofa izgnali iz države, škof se je nato zatekel v Združene države severne Amerike. Tu ga je doletelo imenovanje za nadškofa v Vilni (Poljska). Odpravil se je na pot, toda umrl je, še preden je stopil na evropska tla v starosti 6 9 let. Pokopan je v Vilni.. Svet je na tega junaškega škofa pozabil. Primer Stepinca, Berana in Mindszenthyja so zabrisali njegov spomin Pred kratkim pa se je začel informativni proces za njegovo proglasitev blaženim. In tako je katoliški svet spet začel govoriti o tem velikem možu. FRANCU ZIIZ KM - V SPOMIN ALOJZIJ KOŠMERLJ One 3. decembra 15)52 je umrl na kliniki v Buenos Airesu v 354. letu svoje starosti France žužek, pomebna in zaslužna osebnost slovenske emigracije, splošno znan in spoštovan od vseh poštenih Slovencev radi svojega čistega značaja, svojih velikih sposobnosti, svojega neutrudnega in neustrašenega dela na verskem, kulturnem, političnem in zlasti socialnem polju. Njegova prerana smrt je bridko zadela njegovo družino in vso slovensko skupnost v tujini in vemo, da bo vest o njej žalostno odjeknila tudi med zvestimi rojaki v domovini. Na vseh poljih, zlasti v n#tši tako delavni delavski Družabni pravdi bi še potrebovali njegove modre j n preudarne besede, pa njegove velike življenjske izkušnje, njegove katoliške zvestobe, njegovega ognja, njegove velike ljubezni do katoliških in slovenskih vzorov. Po dolgotrajni bolezni izčrpano je obstalo njegovo zvesto srce; njegovo izmučeno telo pa zdaj počiva v argentinski zemlji, na pokopališču v Vicente Lopez, blizu Floride, v okolici Buenos Airesa, kjer je zadnji čas živel s svojo družino. Ko smo ga užaloščeni polagali v prezgodnji grob na dan sv. Miklavža, dne ti. decembra, ko tukaj Marijin mesec s svojini petjem in cvetjem gre h koncu, smo mu skušali dati naj lepše dokaze našega globokega spoštovanja, naše hvaležnosti in naše bratske ljubezni. Pet slovenskih duhovnikov ga je spremilo na zadnji poti in velika množica rojakov je prihitela od vseh strani velemesta, da Francetu žužku reče na tej zemlji poslednji: Zbogom, na pi avtako iz vere porojeni iskreni: Na svidenje pri Bogu. Bil je res pravi krščanski IMigreb, ves prežet s čustvi popolne bo-govdanosti, kjer je bila bridkost užaloščene pokojnikove družine in vseh njegovih številnih prijateljev vsa ožarjena z veliko vero v prihodnje vstajenje in poveličanje, ki čaka vse one, ki so bili v življenju Bogu zvesti. IN BOGU ZVEST JE BIL VEDNO IN V POLNI MERI POKOJNI FRANCE ŽUŽEK. Rojen 25. januarja leta 1545)5 v lepi dobrepoljski fari na Dolenjskem, iz poštene in verne kmetske družine, se je šolal v domači šoli pod krščanskim učiteljem in narodnim pisateljem Francom Jakličem, versko pa je zorel ob častitljivem župniku Ramovšu in njegovih duhovnih pomočnikih. Največ je bogastvo, ki mu ga je dala krščanska domača hiša in mu ga poglobila krščanska šola in župnija, je bila GLOBOKA IN ŽIVA VERSKA ZAVEST, ona OGNJENA VERA, ki človeka vsega prešine, ki ni le površna neživljenjska tradicija, ampak živa, tvorna sila, ki postane človeku temelj in počelo vsega mišljenja in delovanja. V tej veri France žužek ni nikdar omahnil. Potrjen v njej v domačem kraju, jo je nesel s seboj v višje šole, ki jih je začel v škofijskem zavodu v št. Vidu, nadaljeval v Ljubljani in dovršil v Novem mestu. Njegovo dijaško življenje je bilo zelo razgibano in je že takoj tlalo slutiti, da bo šlo do konca skozi burjo in viharje, še gimnazijec je moral v prvi svetovni vojni v vojaško službo. Bil je s slovenskimi fanti in možmi v Judenburgu, na gališkili bojiščih, v Budapešti in drugod, a je ostal povsod Bogu zvest in se je nepokvarjen vrnil domov. V burnih časih po vojni je kot slušatelj prava na ljubljanski univerzi navdušeno nastopal v obrambo katoliške misli na cesto zelo viharnih zborovanjih univerzitetne mladine. Razgibano politično življenje povojnih let ga je potegnilo z univerze v politično borbo, ki pa je rajni France žužek nikoli ni gledal zgolj s, politične strani. Tudi tu je branil v prvi vrsti katoliška načela in razlagal ljudstvu na številnih shodili katoliški politični program Slovenske ljudske stranke, velikodušno prenašajoč v borbi za katoliško stvar tudi sramotitve in dejanske napade. Kot mlad mož se je priključil nato krščanskemu socialnemu gibanju in postal ena vodilnih osebnosti v Jugoslovanski strokovni zvezi. Z vsem njemu lastnim ognjem se je v tej organizaciji boril za pravice delavstva, da so nekateri že mislili, da pojde v tej borbi predaleč. Ali pokojni France je vedel dobro, da je nad vsem drugim resnica in pravica božja. In ko je v Jugoslovansko strokovno zvezo začel pronicati strup komunizma, se je France žužek temu z vso odločnostjo uprl. Kaje je pustil zaslepljene tovariše in organizacijo, ki mu je bila k srcu prirasla kot da bi krenil s poti katoliške zvestobe. Začel je z novimi tovariši graditi temelje novemu krščansko socialnemu delavskemu pokretu. V silni borbi slovenskega naroda proti komunističnemu nasilju je stal France žužek ves čas v prvih vrstah. Z vso odločnostjo je zavračal komunistične zločine. Kot predsednik ljubljanske Borze dela je nastopal neustrašeno kot predavatelj na številnih protikomunističnih sestankih in zborovanjih in to često na najbolj nevarnih krajih, kjer je šlo za življenje. Za katoliško resnico in pravico je bil vselej pripravljen preliti tudi svojo kri. Tako je dal tudi dva svoja sina v protikomunistično slovensko vojsko, kjer sta se mlada častnika, kakor po čudežu rešila iz mnogih smrtnih nevarnosti in se zdaj pripravljata na redovni in misijonski poklic. Radi vere in katoliške zvestobe je šel ob zlomu s protikomunističnimi borci skupaj z družino, ki je bila ob njem, v tujino in prenašal z velikim pogumom in optimizinopi tegobo begunskega življenja, vedno poln dobre volje in domače šegavosti, na vedno pripravljen za delo pri vsaki verski ali kulturni akciji v korist begunske skupnosti. Ko je leta 1H48 z delom svoje družine prišel v Argentino, je našel delo v tovarni, ki je bilo zlasti v početku pretrdo za njegove že zrahljane moči. Ni se pritoževal, ampak se dan za dnem l>o kolektivih ure daleč vozil na kraj svoje zaposlitve, na v svojo tolažbo, kot je zaupal, sredi gneče na vozilih tiho molil rožni venec. Kav mu je preostalo časa od poklicnega dela, ga je veliko, dušno posvetil skupnim zadevam slo- venske emigracije, zlasti ljube mu Družabne pravde. Tudi svoje otroke je vzpodbujal, naj pri naših skupnih zadevah vedno radi sodelujejo. Poln vere je pokojni France res iz vere živel. Molitev mu je bila srčna potreba, prav tako sveta maša, prav tako sveti zakramenti. Njegova družina je bila ena izmed prvih, ki so se v Ljubljani posvetile presvetemu Srcu Jezusovemu in začele praznovati prve petke. V času vojne je bil v šentpeterski fari navdušen apostol moških duhovnih obnov in neustrašen član in nekaj časa tildi voditelj borcev Kristusa Kralja. Ko je vzniknila misel o posvetitvi družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu, je postal njen goreč pobornik. Vedno ves goreč v živi veri, je v njej našel tudi vso svojo moč in tolažbo y svoji dolgotrajni in težki bolezni in v svoji smrti. Tudi v bolezni je prejel vse prve petke sveto obhajilo, hrepeneč z resnično krščanskim vernim hrepenenjem po svojem Gospodu. Ponovno je bil previden s svetimi zakramenti za umirajoče, spremljajoč vse molitve in pretresljive svete obrede z veliko vero in ponižnim zaupanjem. Umrl je po svoji srčni želji in prošnji prav na prvi petek zjutraj, kot pravi kristjan, smrti pravičnega, ki je dragocena v božjih očeh. Vera je bila velika in svetla luč njegovega življenja, velika milost, ki mu jo je Bog dal po vernih starših in vernem domačem okolju, ki pa je pokojni France tudi sam zvesto z njo sodeloval, da je poganjala v njem vedno globlje korenine in dajala njegovemu delu in njegovim žrtvam bodisi v družini, bodisi v javnosti poseben vpliv in blagoslov, vera, ki mu je svetila tudi v smrtni uri in postala njegova končna zmaga. Z mirnim srcem je molil ob njem njegov prijatelj in župnik molitve Obrednika, ki jih je tudi pokojni France poln zaupanja poslušal, kjer sveta Cerkev prosi za umirajočega: „Razveseli, o Gospod, dušo svojega služabnika pred svojim obličjem in ae spominjaj se njegovih pregreh. . . čeprav je namreč grešil, vendar Očeta in Sina in Svetega Duha ni zatajil, ampak je veroval in je hranil v sebi gorečnost božjo in je Boga, ki je vse ustvaril, zvesto molil.“ Iz globoke in žive vere je rastla njegova BREZPOGOJNA VDANOST CERKVI IN NJENEMU VODSTVU. Gojil je najgloblje spoštovanje do cerkvenih predstojnikov in duhovnikov sPloli. Samemu, tako je pravil, je v mladosti često prišla misel, da bi postal duhovnik, a se je zbal vclike odgovornosti svetega poklica, ker je bil po naravi zelo živ. Je pa zato že mlad sklenil, da bo sveto Cerkev, njene poglavarje in duhovnike vedno v živi veri spoštoval in povsod branil njihovo čast, kot se ta pravemu kristjanu spodobi napram Kristusovim namestnikom. V tem sklepu je bil čudovito dosleden. V njegovi družini se ni nikdar slišala beseda čez Cerkev, čez škofa, čez duhovnike. V ponižni spoštljivosti, ki mu jo je narekovala vera v nadnaravno duhovniško poslanstvo, je pozdravljal in častil duhovnike, tudi mlajše, tudi te, ki so mu bili tovariši, sošolci, prijatelji. V najtežjih časih naše protikomunistične borbe je bil župniji kot steber, kot živa plamenica. Bilo je tedaj, ko je z nekaj tovariši prišel k svojemu škofu povedat in izjavit, da je pripravljen za sveto katoliško stvar vsak čas darovati tudi svoje življenje — in to v njegovih ustih niso bile prazne besede. Ta spoštljiva, verna, brezpogojna vdanost Cerkvi mu je bila rešilna skala, na katero se je vselej rešil v viharjih težkih življenjskih preizkušenj in odločitev. V nevarnostih po hujšanja in zablode je sveta Cerkev vernemu človeku „steber in temelj resnice“. In to je bila sveta Cerkev vse življenje Francetu žužku. Iz svoje globoke in žive vere je pokojni France žužek zgradil in »bliko- V»1 tudi SVOJO DRUŽINO, še mlad se Je ož<-nil z gospo Ivanko iz ugledne Novakove družine v Dobrem polju, s katero se je poznal še iz otroških let. poroki je prosil Roga, naj mu da veliko in dobrih otrok. In Bog- ga je hslišal ter idealnemu zakonskemu paru "aklonil 15 otrok, od katerih jih živi V tej družini je pokojni France kljub morebitnim človeškim slabostim "žival ves čas najgloblje spoštovanje in neomejen upliv. Njegov zakon je bil v tesnici služba Bogu. že sam začetek otroškega življenja je bil posvečen z •Molitvijo — tako je zaupal na smrtni postelji. Vse družinsko življenje, ki mu •le pokojni France posvetil svoje najboljše moči, je bilo prešinjeno s krščan. sko vernostjo in zdravo pobožnostjo. Da se poglobi domača verna vzgoja, je otroke pošiljal v katoliške in zlasti verske organizacije, v živi zavesti, da je to zlasti v naših časih nujno potrebno. In rad je imel svojo družino, ljubil je vse z ljubeznijo, ki je močnejša kot smrt. Sadovi take kremenite krščanske vzKoje niso mogli izostati: štirje sino-'* so člani Družbe Jezusove, eilen že duhovnik, drugi v pripravi. Najstarejša hčerka je uršulinka v domovini; dve mlajši dokončavata medicinske študije v Španiji in mislita na misijone. Naj-•ulajših šest pa živi pri materi-vdovi v Argentini in morda tudi že v katerem °d teh zori v tihoti duhovniški ali redovni poklic, žužkova družina je v teni oziru nekaj posebnega, nekaj izrednega. Malo je družin meti našim narodom in v svetu, ki bi se bil Bog (nanje tako milostno ozrl. V tej družini človek občuti f°’ kaj se pravi, dati se Bogu z vsem •" brezpogojno na razpolago in popol-"oiua zaupati v očetovsko božjo previd-Uost. •■otovo pa je, da se za tolikim številom poštenih in lepo vzgojenih otrok, z» tolikimi duhovniškimi in redovnimi poklici skrivajo skrivnostni vrelci žive vere, neomajnega zaupanja in velike ljubezni, stanovitna molitev ter globoko pojmovanje vzvišenosti krščanskega za-kona. O Bog je odpoklical pokojnega Franceta žužka v naj lepših letih njegove moškosti, ko bi bil še tako zelo potreben svoji družini, ko bi ga tako zelo še potrebovala naša emigracija in naš narod. Božje misli niso naše misli in njegova pota ne naša pota . . Dano mu je bilo od Boga, da je lepo pripravljen na prvi petek v mesecu dokončal svoj križev pot in bil na prvo soboto pokopali. Na prvo soboto v maju leta 1945 je z družino zapuščal ljubljeno Ljubljano. . . Pravtako se je na prvo soboto v maju leta 1948 z družino vkrcal za Argentino. . . Ali niso skrivnostno pomembni ti datumi? Ali ne diha jz vsega tega božja ljubezen in veliko upanje, da je pokojni France, velik prijatelj in častilec Jezusovega in .Marijinega Srca, po tolikih borbah in tak<> daljnih potili prišel na svoj cilj, v večno domovino...? Tam pred Bogom in pri Mariji bo zdaj molil za svoje drage, za naš begunski rod, za narod in domovino, po kateri je tako hrepenel. Prosil bo, da se približa ura božjega usmiljenja vsem trpečim in preganjanim, pa tudi zapeljanim in trinogom, ki so narod uko-vali v verige nasilja in ga ženejo na Kalvarijo, zakaj v njegovem plemenitem srcu ni bilo prostora za sovraštvo in maščevanje. Nam vsem pa, ki molimo za večni pokoj njegovi duši in mu bomo vedno ohranili lep in blag spomin, naj sveti njegov svetli zgled na poti življenja, da liomo močni v veri in čisti v svojem hotenju in stremljenju tudi mi zmagali vse težave in dosegli svoj končni cilj, k; je: večno življenje. Ü&K4J R4Z> hAKVJEM BOGV - svojc otrokF/ FRANCE ŽUŽEK Pričujoče vrstice je pogojni France' Žužek pod psevdonimom Ivan Fiova\ napisal za .,Duhovno življenje“ rta prošnjo tedanjega urednica Ladislava Lenč\a CM Zeta 1951 v Buenos Airesu. Ko je pogojni France Žuie\ zaključil svojo zemeljsko pot, so vsi listi, \i so se ga spomnili, poudarili zlasti njegovo globoko, trdno vero in zaupanje v Boga, \i ju nobena še ta^o tež\a preizkušnja ni mogla omajati. Ka\o tesno je bilo njegovo življenje povezano z njegovo vero, prepričevalno dokazuje članek,, k' ga danes objavljamo. Vse Sfoje življenje sem nepresta tiem boju sam s seboj. Svet tega ne ve, ker sodi po zunanjostih, v razburkano valovje duše pa ne vidi. V teh silnih notranjih bojih sem potreboval močnih zaveznikov. Prvi zaveznik mi je bii veren kmečki dom. Očeta nisem poznal. 10 mesecev sem bil star, ko so mi umrli. Imel pa sem razborito babico, ki je bila moško odločna, kot farni odvetnik h kateri so celo možaki — veljaki prihajali v posvete. Bila je rojena za komando, bolj možak kot ženska. Ta me je šo lala. „Da boš gospod,“ je dejala. „A dober, ne slab. Drugače je boljše, da ne poj deš v bogoslovje. Pa „troštarja“ sv. Duha prosi za dar umnosti, moči in strahu božjega. Da boš prav rabil pamet, da boš odločen v obrambi resnice in pravice in da bi vse delal v strahu božjem.“ Ko sem šel v 6. letu ljudske šole k prvemu svetemu obhajilu, me je objela in poljubila. Zgodilo se je prvič in zadnjič. „Danes si col angelček. Jezus in Marija sta te vesela.“ In se je razjokala nad menoj Ne prej. ne poslej nisem videl solze v njenih očeh. Drugi zaveznik mi je bila mati. Pod močno roko svcie matere, te moje vzop. babice, se ni mogla razvili v samostojno osebnost. Je pa zato delala; njiva, snožet, gozd —- to je bil njen svet, za denar ji ni bilo mar. Jemala me je s seboj in sva pela. Mati naprej, jaz čez. Kot ptička sva bila v senožeti in v gozdu. Kdo ie tu mislil r,a sprijeni svet in na — greh? Saj sva živela kar božje življenje. Ni bila stara, ko je umirala za pljučnico od velikega četrtka na veliko soboto zjutraj: 58 let ji je bilo. Vsa družina i ležala tedaj bolna, jaz pa sem prihitel iz Ljubljane domov, da sem s tujo pomočjo urejeval vse potrebno. Deset minut pred svojo smrtjo na veliko soboto — malo pred sedmo uro zjutraj mi je dala tole naročilo: „Jaz bom sedaj umrla, n,e smrt že čaka. Ti. ki si v svetu, ves vihrav in v večjih nevarnostih, si vzemi tale moj kamniti molek, ki ga imam v rokah. V „kosnu“ (omara za obleko' pa imam v spodnjem predalu lesen molek. Tega mi ovij krog rok. Taka je namreč stara navada, da dauo mrliču ' roke lesen molek, da z r,jim vred strohni Ti pa delaj, moli in B<"ga se brj, na boš prav živel!“ Tisti molek imam še tu v begunstvu; par jagod mu manjka, ker so mi ga nekoč otroci strgali in — „popravili“. Te molitvene oporoke nisem nikdar pozabil. Tretji moj zaveznik je bila duhovščina. V prvi gimnaziji sem dobil za kateheta dr. Gregorja Pečjaka, moža globoke vere, velike pooožnosti, znanstveno temeljito podkovanega, ki je bil poleg vsega še znamenit naravoslovec. ^rve dijaške duhovne vaje je začel" s Pozivom: ,,Adu!escens, divo tihi: guvge! Mladenič, rečem ti: vstani!“ Izraz ..mladenič“ je svojstveno dr. Pečjakov. On me je nagnil, da sem razmeroma zgodaj preštudiral vse spise znamenitega jezuitskega naravoslovca Was-manna in se tako še mlad zavaroval zoper' zmote Haeckove razvojne teorije, ki je n. pr. na socialno-razrednem polju tako na las podobna biološko razredno razvojni osnovi zmotnega Karl Markso-Vega dialektičnega socializma — Moj ^rugi katehe' Alojzij Merhar, pesnik Silvin Sardenko. je znal prav nazorno opisati Gospodi; in svetopisemske ose-*>e: sv. Petra, sv. Pavla, Malijo Magda-Ieno, Marijo, Marto itd. Tedaj je pisal spevoigro ..Mati svetega veselja“. Neizbrisno mi je položil v dušo apostola Mateja: Ribe je lovil. Pa pride mimo Gospod, rekoč: ..Pusti to in hodi za menoj!“ Pri priči je pustil čoln. mrežo, ■družino in dom in šel za Kristusom, ^vaka silnost Gospodovega prodornega Pogleda, Njegovega klica! —- Tretji duhovnik, ki je name želj vplival, je bil Jezuitski pater Alojzij žužek. On je ustanovil prvo dijaško kongregacijo v k-jubljani. Ril ;tmi tako srečen, da sem bil v prvi gimnaziji med prvimi sprejet vanjo. Iz tstih dni mi je ostalo v rajnemu spominu geslo sv, Ignacija Lo-Jolskega: ,,Omnium ad muiorem Dei Sloriam!“ — (Vse v višjo čast božjo) ,,Ad maiora natus sum“ (za kaj ^jega sem rojen). In še ena slika: krušen v duševnih bojih kleči dijak Pred Marijino podobo in jo prosi: ,,Po-***, da si moja Mati!“ Marija pa mu °. Severi: ,,Pokaži (najprej), da si moj stu'- ‘ (Monstra, te esse mater -— mon-stra, te esse filitts!) — četrti duhov-nik- me je oblikoval in je bil moj zaveznik v bojih med Bogom in Satanom, Je bil SVeti pater lazarist Alojzij Nastran. RR je mQj prvi dijaški spovednik. , ® p® sem se še po njegovi smrti le s 1 utoni naslonil na njegovo spovednico v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 8em slišal njegov glas, svarila nauke in sPodbude. . . Omenil sem le štiri go-sp°de, pa jih je še več, a ti so glavni. uhovnikove besede, vsejane v kadeče Se brazde grešnega in vernega srca so seme, ki daje . erniku desetletja stoteren sad. četrti zaveznik pa je bila dobra knjiga. Povest in loman s?m v glavnem prebral že v nižji gimnaziji. Dobro povest in dober roman. Posledica je bila dobra v dvojnem oziru: razmeroma dobro sem obladal jezik in slog, pa šunda nisem prenesel. Kasneje v zrelih letih sem parkrat poizkusil za primer s šun-dom, pa ni šlo. Po par poglavjih sem spis vrgel v kit, pa naj je bila „grofica beračica“ ali Časa Mora ali kaj drugega. Višja gimnazija je bila posvečena načelnim spisom: Mahniču, Rimskemu Katoliku, Katoliškemu Obzorniku, Času itd., pred matuio Pšeničnikov! Sociologiji in Krekovemu Socializmu, raznim nemškim apologetičnim versko-obrambnim spisom: Unsere Tugen- den, Meine Freude, S. Fr. Šaleškega,. ..Filotejo" (n Tomaža Kempčana ,,Hoja za Kristusom“ pa bi morala biti v lasti prav vsakemu, prav vsakemu katoliškemu laiku! O S temi štirimi zavezniki podprt bijem boj že 40 let. Doživel sem polno porazov tako, da mi je duša trepetala kot plaha golobica. In polno zmag, tako da mi je duša pela kot srebrne citre. Moj Bog. kaj še bo?! Stoj mi ob strani. Eno pa sem naredil korenito: strl sem sam sebe kol črva. Dogna! sem, da je nično človekovo hotenje, če ni vse podrejeno božji volji, m sem se mnogokrat od svojega, v sedanjem času toliko čislanega „jaza“ zaokrenil kar za 360 stopinj. Napak pišejo pesniki in pisatelji, da človek Boga____,,doživi“. To je materialistično, napuhnjeno. Res pa je, da se Bog človeku, še na poseben način razodene. V svojih otrocih in v svojih bojih sem doživel to tako otipljivo, da me je parkrat prešinili svet strah, da sem kar trepetal in razumem prvaka apostolov sv. Petra, ko je dejal: „Gospod, pojdi proč od mene, ker sem grešen človek! ‘ V druž ni so se mi zgodili taki primeri, da sem se včasih kar zdrznil. Jasno pa danes v njih n6 bi pisal, čeprav je „Duhovno življenje“ verski list. Glavno dognanje mojega življenja pa je tole: Kar sem napravil po svoji glavi in po svoji volji se mi n: posrečilo, ali i imelo tek„. Kadarkoli pa sem se vse ga preda božjemu vodstvu, tcdaj je šlo, čeprav počasi, a s trajno vrednostjo. In tako sem se iz pridig spomnil, da je molitev pobožno povzdigovanje duha k Bogu, da je pogovor z Bogom ter sem mu v liolitvi daroval vso družino in vse otroke. Saj je < trok v resnici dar božji, človek je sicer po volji moža spočet, a le s pripuščenjem božje volje. Je torej iz Boga. In ker je iz Boga, mora živeti v Bogu, to je po božjih postavah. In za Boga, to je, da se po svobodni odločitvi svoje volje odloči za dobro .n svojo dušo zveliča. Kako vesel sem torej svoje hčere, ki piše tašči, da se mora vsa naša družina in vse sorodstvo zveličati! Razume torej svoje poslanstvo. -— In če je naš Gospod vabil otročiče k sebi, pa da je njih nebeško kraljestvo, je s tem rečeno, da moramo že mi starši vse svoje otroke izročiti Njemu, izročiti vse in popolnoma. Ko mi je bila nekoč v težkih bojih duša žalostna do smrti, tedaj sem pi'av po domače molil: „Presveto Srce! Slabič sem. Nadut;. Prevzeten. Napuhnjen. In ne morem nič. Vsak korak mi zdi sne nazaj. Vzemi me v svoje varstvo. Naj nič ne velja moja volj.a Saj se ne obrajtam. Le Tvoja volja se naj zgodi! Nič mi ni zase, čeprav z menoj ugasne mojega rodu veja in moja sprijena kri. Darujem Ti vse svoje otroke, popolnoma vse. Ti jih vzemi, Ti jih vodi! Tvoje ime bodi češčeno, ne moje in naše!“ ____ In ko se je naš mlajši odločil za redovniški poklic, mi je pisala hčerka, da jo je sporočilo o tem tako pretreslo, da je vsa trepetala, da je čutila božjo bližino in da so ji solze veselja tekle po licih. Zato torej rad dam svoje otroke Bogu, ker so Njegovi, ne moji. Or. le svoje vzame, ker bolj ve, da jih potrebuje kot mi. In še eno, prečastiti gospod urednik: Danes se zares bije veliki boj med Bogom in Satanom. Tisoči slovenskih domobrancev so Vili sami miroljubni ljudje, daleč proč od puške in orožja. Ti tisoči niso zgrabili za orožje, ker so bili — „protikomunisti“, marveč zato, ker je bila nrpadena vera. Bili so prava krščanska vojska. In so svojo kri prelili za vero. Boga in Cerkev. Ali ni naša dolžnost' da tudi mi svoje otroke radi dajemo Bogu!? Silen b,- dar božji nam, domovini in družbi, če bomo to storili radi iz vsega svojega srca in iz vse svoje volje! Znati se je treba obvladati Bolnik — bil je akademik — je nemirno ležal na postelji. Zunaj je bilo toplo poletje, njegovi tovariši na počitnicah, on pa je moral čakati, da se mu povrne zdravje. To čakanje ga je vznemirjalo m delalo razdražljivega. Nekega dneva se mu približa bolni ška sestra. Po zdravnikovem naročilu mu ponudi mehko kuhano jajce. Namesto, da bi bolnik jajce hvaležno sprejel, ga jezno zagrabi in vrže usmiljenki v obraz. Rumena tekočina zalije dobri sestri lice in ji umaže pokrivalo. Toda sestra ne reče ničesar. Le obraz si obriše in mirno odide. čez četrt ure je spet pri bolniku. „Tu imate drugo jajce; dajte, vzemite ga, kajti zdravnik vam hoče le dobro.“ Bolnik akademik jo gleda presenečen. Take velikodušnosti ni pričakoval. Nenadoma postane vljuden in tih. čez deset let je dobila sestra iz Rima pismo. Takole se je glasilo: „Draga sestra! Ali se še spominjate študenta, ki vam je vrgel jajce v glavo? Vaša potrpežljivost me je tedaj prevzela; začel sem razmišljati o vašem in svojem ravnanju in prišel do spoznanja, da le vera lahko vodi človeka k obvladanju samega sebe. Ob vašem zgledu sem našel zopet vero in ta vera me je privedla v semenišče. To nedeljo bom posvečen. Prvo mašo bom opravil za vas, ki ste mi aa samem sebi pokazali, kakšno je praktično krščanstvo.“ ABRAHAM BORIS KOMAN l'oslediee porušenega ravnovesja med duhovnostjo in telesnostjo, ki ga je ihjv. zrofit izvj,.nj greh, so bile strašne, že Adam je to bridko občutil, ko je od bo-lesti ves strt stal ob truplu svojega ljubljenca Abela, ki je izkrvavel pod Zločinsko roko prvorojenca Kajna. yrveniu zločinu pa jih je sledilo brez ^levila. Hudobija se je razpasla v tako gnusnih oblikah, da je llog z vesoljnim Potopom iztrebil z zemlje ves človeški lod, razen družine pravičnega Noeta. 1 11 tudi novi rod se ni spametoval. H'tr0 je bila pozabljena strašna kazen božja /. njo vred pa tudi vse božje zapovedi. Tako dobremu Bogu, ki je hotel odrešiti človeški rod prekletstva greha, "1 ostalo drugega kot izbrati poseben „rod, jz katerega naj se rodi Odrešenik. NAREDIL bom iz tebe velik NAROD ' severni Mezopotamiji je takrat po-stavil svoj dom Abraham v mestu Hm->an. \ ni|a,iosti se je tja preselil z jugovzhoda, z mesta Ur. Lepo si je uredil oljenje z ženo Sarajo, zadovoljen, da se nui je imetje lepo množilo jn v prijateljstvu z Rogom. Nenadoma pa pride od samega Boga ukaz: „Pojdi iz svoje < ezele in jz hiše svojega očeta v deželo, . 1 n jo pokažem“ (Gen 12, 1). Bog zna 'zbrati trenutke, ki dajo čutiti težo zvestobe Bogu. Kaj lahko hi se Ahra-18,11,1 vzbudila misel: „Ravno sedaj, ko sem si uredil tako lepo svoj dom. Sedaj ll8j postim vse, izgubim domovino in naj E!?"1 "a tuje. Na stare dni, saj imam že let- v kraje, ki jih prav nič ne poznam p* Bog dobro ve, da je njegova a poved težka. Ve pa tudi, da je nje-gora obljuba teh žrtev tudi vredna: ”j ‘u'edil bom iz tebe velik narod in te 1 ag°slovil. V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi n a zemlji“ (Gen 12, 1). Abraham je božji mož. Uklone svojo voljo božji volji, ker je Rogu resnično vdan. Odrine s svojo ženo in bratovim sinom Lotom in s svojini premoženjem v neznano tujino. Pride v deželo Kanaan, ki naj bo pozneje pozorišče največjih del božj ljubezni do človeka. PRVE TEŽAVE Komaj pa pride v deželo, ki mu jo je liog pokazal, nastane v tej deželi huda lakota, če ni hoče rešiti življenje, mora v Egipt. Znova na pot daleč tja proti jugu! Namesto mirnega življenja, pot brezdomca. On, od Boga izvoljeni, s tako velikimi obljubami! Pa je to vse v božjili načrtih. Za izpolnitev svojih velikih načrtov hoče kremenitih značajev. Ti pa se izklešejo v preizkušnjah. Pa Abraham jih prestane dobro. Ne izgubi zaupanja v Roga. Ne godrnja, ampak ponižno izpolni vse. Rog ima pač pravico delati, kakor se njemu najbolj prav zdi. Ko mine lakota v Kanaanu, se Abraham vrne iz Egipta. Bog ga je blagoslovil z velikim bogastvom (Gen IH, 2). Pokazalo pa se je, da nova dežela ni bila najbolj pripravna v gospodarskem oziru. Bogastvo Abrahama in njegovega sorodnika Lota je obstajalo v glavnem iz ogromnih čred govedi in drobnice. Nova dežela na je bila na pašnikih skopa. To je vzbudilo resne prepire med pastirji. Abraham je z nesebično ljubeznijo tudi t<> težavo lepo premostil. „Naj ne bo, prosim prepira med menoj in teboj, saj sva brata," reče Lotu. „Loči se, prosim, od mene! Oe t' hočeš na levo, pojdem jaz na desno; če pa ti hočeš »a desno, pojdem jaz na levo“ (Gen 13, 8). Daši je starejši, pusti, da mlajši Lot izbira in si izbere boljše |>ašnike. Sam pa se nastani v Hebronu (južno o° preskrbel jagnje za žgalno daritev, moj sin“ (Gen 22, 8). Pa Bog * tem še ni bil zadovoljen. Počakal je, da je Abraham postavil oltar, naložil drva, zvezal sina Izaka in ga položil na oltar. Stegnil je roko i» vzel nož, da bi sina zaklal. Strašna zvestoba Bogu! Nebo samo je zatrepetajo za hip ob veličini žrtve tega očeta. Ne! Kaj takega dobri Bog ne more zahtevati! — Bog sam pa je pozneje to Žide' na križu doprinesel. Angel Gospodov je zaklical: „Abraham, Abraham! Ne steguj roke nad dečka in nič mu ne stori-Kajti zdaj vem, da se Boga bojiš in mi nisi odrekel svojega edinega sina" (Ge» 22, 11—12). Za Abrahamom je bil oven, ki ga je daroval v žgalno daritev namesto sina. BLAGOSLOVLJENI BODO V TVOJEM ZARODU VSI NARODI NA ZEMLJI Za svojo junaško zvestobe Bogu je končno Abraham zaslužil nekaj zelo ve- iikega. Bog se v velikodušnosti ne -? eSa stoletja Luka tudi slikar in da 16 naslikal Marijo. Ali ima to poročilo _aj zgodovinskega jedra, je težko erči. - ekateri mislijo, da tega poročila ni ar zavreči. Drugi pa sodijo, da je na-s alo zaradi lepega opisa Marije v rvem in drugem poglavju evangelija. PISATELJEVA ZAMISEL 21epa še ni kdaj kak pisatelj v par rsticah toliko odkril o samem sebi in svojem delu, kot je Luka v prvih 1‘ril1 verzih svojega evangelija, ki smo zSoraj izpisali. Prav je, da jih več-Preberemo in si jih natančno ogle-nio. Za. pravilno umevanje evangelija m bo to zelo koristilo, uka je namenil svoj evangelij ,,plemenitemu“ Teofilu. Tudi apostolska de-Je naslovil na istega Teofila. V evan-še]1'*U mu daie naslov plemeniti, ki je kn Senatoriem in cesarskim namestni-m t°rej osebam iz najvišjih družab- nih plasti. V apostolskih delih ne dostavlja naslova. Ta Teofil drugače ni znan. Iz imena sklepajoč — Teofil je namreč Bogoljub — so starejši razlagalci sklepali, da Luka svojih spisov ni naslovil na določeno osebo, marveč na vernike, ki so izšli iz poganstva. Moderni razlagalci pa zvečine sodijo, da je bil Teofil določena oseba. Ta razlaga se zdi verjetnejša. Teofil je po tem takem bil odličen kristjan ali vsaj katehumen. Vsekako je že poznal osnovni krščanski nauk. Luka mu je evangelij napisal, da bi — kakor pravi dobesedno grški izvirnik — „bolje spoznal (epignös) zenesljivost besedi, o katerih si bil poučen“. Teofil je pač poznal Kristusov nauk Iz ustne kateheze, sedaj pa mu hoče Luka vse še napisati. A ne kar tako, kot je sam slišal ali bral, marveč po natačni preiskavi virov. Luka ni namenil evangelija samo Teofilu, marveč kristjanom. Iz evangelija samega se razbere, da je imel pred očmi kristjane, ki so prišli iz poganstva. Zato ne uporablja izrazov, ki bi jih utegnili žaliti, kakor jih uporablja n. pr. sv. Matej, ki je napisal evangelij za kristjane iz judovstva. Avtor nam priznava, da njegov evangelij ni prvo pisano poročilo o Kristusu in njegovih delih. Pred njim ,,so že mnogi poskusili urediti poročilo o do. godkih“. Njihov zgled je dal pobudo tu. di njemu. Kdo so ti „mnogi“? Med nje spada evangelij sv. Marka, ki je bil napisan malo prej; morda tudi grški prevod aramejskega evangelija sv. Mateja. Poleg teh dveh kanoničnih evangelijev pa so bili še zapisi Kristusovih besedi, čudežev in morda tudi drugih dejanj. Tak zapis Gospodiv besedi se nahaja n. pr. v papyrih, ki so jih proti koncu prejšnjega stoletja našli v egiptskih pokrajinah Fayum (ob Merijskem jezeru) in Banhera (stari Oxyrnynchos v zgornjem Egiptu). Poleg teh pisanih virov pa je služilo Luku pri sestavljanju evangelija ustno poročilo „očividcev in služabnikov besede“. To se pravi apostolov in Kristu“ sovih neposrednih učencev. Ti so sami videli Kristusa in njegova dela. Zato so bili „očividci". Po vnebohodu pa so Kristusa in njegov nauk oznanjali v ustni kateehzi; zato so bili „služabniki besede“. Tradicija pripoveduj^, da je Luka obdelal Pavlovo katehezo o Kristusu, med tem ko je Marko zapisal Petrovo. Primerjanje Lukoveka evangelija s Pavlovimi pismi in govori res kaže veliko sorodnost, zlasti Pavlov univerzalizem razodeva tudi pisatelj tretjega evangelija. V prvih dveh poglavjih opisuje Luka silno nežno in natančno dogodke ob Kristusovem spočetju in rojstvu, ki jih je mogla povedati le preblažena Devica Marija. Ali jih je Luka zvedel od Nje naravnost ali posredno, bo za vedno ostala skrivnost. Iz svežosti in nežnosti v pripovedovanju pa mnogi upravičeno sklepajo, da jih je zvedel od Marije naravnost. Ti dve poglavji sta silno priljubili Lukov evangelij vsem plemenitim ljudem. Kot bi bil moderen kritični zgodovinar, je Luka skrbno zbiral material za evangelij. Sam pove, da „je vse od začetka uatačiio poizvedel“, kot prevaja slovenski prevod. Grški ex arhes, kar naš prevod sloveni ,,od začetka“, pa more pomeniti tudi „dolgo“ ali ,,po--novno“. S kontekstom bi se nemara najbolj ujemalo „dolgo“. Luka je delal, kot sam pove, natačno in z veliko marljivostjo. „Vse od začetka natančno“. S temi tremi izrazi pove, da se je potrudil tudi za neposredne informacije, da jih je zbral vse in kar se da popolno. Čitatelj mu torej more zaupati (Devol-dere). Evangelij sam pa izpričuje, da je Luka izpolnil, kar v uvodu trdi. Končno pove pisatelj, da bo popisal „Po vrsti“, kar je dognal. „Po vrsti“ (.Kathexes) more pomeniti; ali po kronološkem redu dogodkov ali pa po literarnem načrtu, ki si ga je zamislil pisatelj. Na splošno piše po zgodovinski zaporednosti, vedno pa ne, večkrat namreč združuje dogodke po smislu. Tretji evangelij razodeva, da je bil njegov avtor velik pisatelj, ki zna smiselno in s finim okusom združevati in opisovati dogodke. Pri takem umebnem pisanju se bistvo veliko bolj odraža od spremljevalnih okoliščin kot pa pri preprostem poročanju kronista. Luku gre povsod za bistvo, za idejo. Zanimivo je vprašanje jezika pri Luku. Kristus je živel in deloval v judovskem svetu, govoril je v tedanjem aramejskem jeziku. Evangelisti — razen Mateja — pa so pisali v grškem jeziku, ki ga pa niso vsi enako dobro obvladovali. Razumljivo je, da je v nji-novih spisih mnogo aramaizmov, ki se kažejo v neprevedenih aramejskih besedah, v zgolj po črki prevedenih aramejskih in judovskih frazah in v posebnosti aramejske sintakse, ki je različna od grške. Jezik v Lukovem evangeliju pa razodeva glede tega čudno po sebnost. Na nekaterih mestih je brez vsakega hebraizma in čist kakor Plutarhov jezik, na drugih mestih pa je poln hebraizmov kot grški prevod stare zaveze septuaginta. Luka je dokazal, da bi mogel pisati čisto grško prozo, dokazal je tudi, da je imel smisel za njo. če je vedno ni pisal, je moral imeti razlog za to. Hebraizme je pustil tam, kjer jih je našel v virih. Tako dela zgodovinar. Zgodovinsko poročilo mora čim bolj pristno zveneti. Mesta pa, ki jih je Luka sam oblikoval, so napisana v čistem jeziku, ki sicer ni klasični grški jezik, marveč jezik koine, ki go ga takrat govorili. Hebraizmi v Lukovem evangeliju torej spričujejo avtorjevo zgodovinsko kritičnost. V primerjavi z Matijevim in Marko vi m evangelijem uporablja Lukov evangelij bogat besedni zaklad. V grškem izvirniku šteje Lukov evangelij skupno 35.2 39 besedi, od teh jih je različnih 2.080, in 329 je takih, ki jih ima le Lukov evangelij, ne pa tudi druga dva. Za Matejev evangelij pa so številke tele: 17.921; 1542; 111, za Markov: 10.720; 1529; 77. ZNAČAJ LUKOVEGA EVANGELIJA Vsi evangeliji opisujejo življenje iu dela Jezusa Kristusa, čeprav nobeden od njih ni popolen življenjepis. So zgodovinski spisi biografičnega značaja, ki pa življenje junaka opisujejo le bolj v odlomkih in anekdotah. Prvi trije evangelisti se med sabo y razdelitvi snovi in v opisovanju dogodkov v marsičem ujemajo. Zato je J. Griesbach, ki je leta 1776 napisal o tej podobnosti posebno delo, uvedel zanje ime siuop- Učni evangeliji. Navzlic tej podobnosti Pa so tudi med sinoptičnimi evangeliji Precejšnje razlike. Vsak ima svoj značaj. Poznavalci Lukovega evangelija se ujemajo v tem, da je imel Luka grško ■estetsko izobrazbo in velik umetniški dar. Pozna se mu tudi, da je bil zdrav-nik. v uvodu smo že omenili njegovo >,psihološko noto“. Pozoren je na čustva ljudi, pravilno jih ocenjuje, zna se vživl j ati v čustva drugih. Poleg zgodovinske kritičnosti je zlasti ta psihološka -Uota tisto, kar povzroča, da je Lukov evangelij sodobnemu človeku najbližji. Ti zunanji darovi so usposobili avtorja, da je Sina božjega in Njegovo Mater °pisal na prav poseben način. Težko je na kratko označiti ta način. Treba je krati cel Lukov evangelij in ne samo ■enkrat, da začutiš poseben aroma, ki Veje iz njega. Pri naglem in površnem branju ne opaziš seveda ničesar. Evan-Selij ni povest, ki bi jo mogel v hipu Požreti. Značilne lastnosti Lukovega evangelija so izražene v naslovih, ki jih je dobil ta evangelij. Imenujejo ga: evangelij Zveličarja sveta, evangelij -Kristusove krotkosti, evangelij božjega usmiljenja, evangelij Marije, evangelij zenske časti, evangelij ubogih, evangelij duhovnega veselja, evangelij molitve, »sak izmed teh naslovov pomeni poseben Pogled na Lukov evangelij. Vsak nam odkriva novo stran blagovesti, ki je za yse in v vsem. Prvo, kar opazite v Lukovem evange-1JU' je univerzalizem. Kristus ni samo drešenik Judov, temveč tudi poganov, Vseh ljudi. Cerkev, ki jo je Kristus usta. novH, je za vse narode. Ločilna deska Jo Padla, kot bi rekel apostol Pavel. Pri oznanjevanju krščanskega univerzalizi-J\}a kuka veren učenec učitelja Pavla. Iiatej in Luka poročata o Kristusovem rodovniku, a glejte še pri tem poročilu Iazliko glede univerzalizma. Judovski evangelist Matej začenja s Kristusovim odovnikom pri Abrahamu, očetu Judov, 0 čečloveški evangelist Luka pa ga je raztegnil do Adama, začetnika člove-Stva' nakazal je s tem, da Kristus ni sai-^10 za Jude. V Izaijevem besedilu, ki ga začetku Kristusovega javnega delova- nja omenjajo vsi trije sinoptiki, samo Luka navaja besede: „in vse človeštvo bo videlo zveličanje božje" (3, 6). Luka ne zamudi nobene priložnosti, da bi ne naglasil univerzalnega značaja Kristusovega poslanstva. V tej je veren glasnik nauka apostola Pavla. Luka piše z očitno naklonjenostjo in ljubeznijo o Samarijanih in poganih, ki so jih pravoverni Judje imeli za gnusobo. Luka omiljuje sodbo o njih in opušča stvari, ki so zanje neugodne. Primerjal le 7, 1 in nsl.; 17, 18 in 10, 29 in nsl. Lukov evangelij je evangelij za uboge. Natančno poroča o prilikah, v katerih je Kristus priporočal duh uboštva in obsojal navezanost na bogastvo. Lepo opisuje ubogega in krotkega Kristusa, ki se je rodil v staji za živino in so ga prišli najprej obiskat ubogi pastirji, Kristusa, ki v življenju ni imel ničesar svojega. Krasne so pri Luku Gospodove prilike, ki kažejo neizmerno božjo ljubezen do človeka. V njih se razodeva v raznih različicah, da je Kristus odrešenik vseh, zlasti pa grešnikov, ubogih in trpečih ljudi. Nobenega nesrečnega človeka ni Kristus odbil od sebe, nobenega ni pustil praznih rok, nobenega ni pustil v nesreči. Vsem je pomagal. Najlepše stvari o Mariji je napisal Luka. Prvi dve poglavji njegovega evangelija, ki nam opisujeta Marijino božje materinstvo, sta napisani tako lepo, da lepše človeška roka ni mogla pisati. Iz njiju spoznaš, da je bil v resnici velik umetnik človek, ki mu je bilo odločeno, da je postal Marijin evangelist. A ne samo Marija, „blagoslovljena med ženami“, marveč tudi druge ženske imajo izredno častno mesto v Lukovem evangeliju. Premalo se to naglasa, kadar se govori 0 reformi v ženskem vprašanju, ki je nastopila s krščanstvom. Le naštejmo nekaj ženskih tipov, ki jih omenja Lukov evangelij. V njem srečamo najprej Marijino sorodnico in mater Janez Krstnika, ki je bila prva Marijina častilka. Kako nežno je opisano srečanje obeh na Elizabetinem domu. V templju naletimo na prerokinjo Ano. Niso ženske zapostav- ljene: ob Simeonu prerokuje Ana. Iz Kristusovega javnega življenja pozna mo vdovo iz Naima, ki jo je Kristus srečal na pogrebu in ji pri priči vrnil živega mrtvega sina edinca; dalje javno spokorjeno grešnico, ki jo je Kristus očitno branil pred farizejem in družbo pri mizi v gostiteljivi hiši; ženo, „ki je iz množiee povzdignla glas“ in blagrovala Marijo -— druga Marijina častilka! —; sključeno ženo, ki je trpela 18 let in jo je Kristus ozdravil; znani Marto in Marijo; krvoločno ženo; Jaj rovo hčer; žene, ki so žalovale na križevem potu, in končno še nekatere žene, ki so Kristusa spremljale na apostolskih potih, sv. Luka jih takole predstavi; „Marija s priimkom Magdalena, iz katere je odšlo sedem hudih duhov, in Joana, žena Herodovega oskrbnika Huza in Suzana in mnogo drugih, ki so mu stregle s svojim premoženjem“ (8, 2__3). Po pravici se imenuje Lukov evan gelij tudi evangelij duhovnega venelja. Cel evangelij prepletajo poročila o tem notranjem veselju, ki mu dajejo duška Gospod sam in razne druge osebe (n. pr. Marija v pesmi Moja duša poveličuje Gospoda, Zaharija v pesmi Hvaljen Gospod, Simeon v verzih Zdaj odpuščaš, angelski spev Slava Bogu na višavah; različni čudežno ozdravljeni in množi- Brez Boga To nam govori že sveto pismo: „Non est pax cum impiis“ (Brezbožniki nimajo miru). V tem smislu je govoril tudi dunajski kardinal Innitzer rekoč: „Resničen in trden mir moremo doseči le na podlagi krščanske resnice in ljubezni.“ Govoril je v dunajski operi pred številno množico, v isti dvorani, kjer so pet dni pozneje komunisti začeli svoj „Kongres za mir med narodi“. Zavračal je komunistično propagando, ki je potom listov že pred kongresom hotela dobiti oporo pri katoličanih, pred katero je svaril tudi „Osservatore Romano“. ce, ki so videle čudež), Posebno vlogo igra v Lukovem evangeliju molitev, bodisi hvalna, zahvalna ali prosilna. Luka poroča natančno, kako je Kristus ob raznih prilikah priporočal molitev, kako je sam molil in za koga vse je molil. Velik del evangelija bi morali izpisati, če bi hoteli to natančno izpričati. Kdor bo pod tem vidikom prebiral evangelij, bo dobil za svoje duhovno življenje veliko korist. Morda se mu bosta pokazale prvič v življenju vrednost in pomen molitve v pravi luči. Strmel bo, ko bo spoznal, kolikšno vlogo je imela v Kristusovem življenju molitev. Simbol evangelista Luka je daritvena žival. Naj je prišlo do tega simbola kakorkoli že, dobro označuje žrtev ih njen smisel, ki ju tolikokrat omenja tretji evangelij. Ta evangelij se po pravici imenuje tudi evangelij žrtve. Kai-kor se blisk pojavi na vzhodu neba in se posveti na zahodu, tako hiti v tem evangeliju Kristus v Jeruzalem trpet in umret. Potnik je, ki hiti k svojemu cilju, duhovnik, ki ga žene k žrtvi. Nobene knjige ne spoznaš zadosti le iz pripovedovanja drugih. Sam jo moraš odpreti in prebrati; če je težja, ob uvajanju drugega, toda brati moraš sam. Prav posebej pa velja to za evangelij. Zato vzemi in beri! ni miru... Dunajski tednik „Die Furche“ (Brazda), pa je med tem, ko so rdeči prijatelji miru ali pacifisti zborovali, pisal in pozival kongresiste. naj svoje trditve tudi z dejanji dokažejo. „Mi katoličani, pravi list, delajmo, ker mir je zadeva Kristusova. Ne smemo mirovati, me kozarec z raztopljenim žveplom . . . “ Svetlo so utripale sveče na glavnem oltarju. Nobeno oko ni ostalo suho. „Le kakšno srečo more prinesti ta nesrečna verižica tistemu, ki j(> ima?“ je že močno upehan nadaljeval župnik? „Trpel bo nevšečnosti tu na zemlji in gori v nebesih. Pa še jaz moram trpeti radi vaše trdoglavosti. Vpijem, da se mi že skoro jezik trga orl grla proč. To tudi ni krščansko.“ Po cerkvenem opravilu so važne osebnosti iz mesta Pose vse istočasno čestitale obupanemu Angležu: gospa inarkeza, poštna uradnica Amalia, zdravnik Don Enrico in karabinjer Vito. „Pridiga je bila zelo vzpodbudna,“ so ugotavljali. „Morda župniku ne bo treba drugič govoriti.“ Toda verižice ni bilo nazaj, čez sedem din je bila cerkev pol na kot. za naj večje praznike. Vsi so vedeli, da bo danes župnik povedal svojo drugo pridigo. In take prilike se ni smelo opustiti. Ogorčeno je župnik pogledal po svojih vernikih. Ti so s pobožnimi pogledi čakali, kdaj se bo pričelo. In se je. Pogled je splaval župniku na Marijin kip v stranskem oltarju. K njenim nogam so njegovi verniki položili dehteče rože, Devici Mariji na čast. „Najsvetejša Devica prezira vse vaše rože,“ je zagrmelo v tišini raz prižnice. „Vrnite rajši verižico, ki ste si jo prisvojili . . . “ In nato je prišel opis poslednje sodbe. Po cerkvi se je slišal zvok angelskih tromb in glas Sinu božjega, ki bo dejal nesramnemu tatu: „Ti norec, če bi pravočasno vrnil verižico njenemu lastniku, danes bi te lahko vzel s seboj v nebesa. Tako pa, poberi se od mene proč v peklensko nee!“ Zares, kako čudovito je znal povedati gospod župnik za 100 lir. Sledile so si grozote pekla primerjane z lepotami nebes, vmes so verniki slišali župnikovo rotenje, naj vendarle odneha-hajo od svoje hudobije in končno se je govornik obrnil r.a Marijin kip v stranskem oltarju in vzkliknil: „Marija, oni. ki ima verižico, je tat in lopov. Zato po- Vej svojemu Sinu, naj ga izbriše iz seznama tistih, ki so se javili za nebesa!“ Nastala je grobna tišina. Nato so ljudje izbruhnili v jok. Zmagoslavno je župnik zapustil prižnico. In do konca niaše so si ljudje brisali solze z oči. V ito je zmagoslavno pokimal Angležu. „To pot pa bo!“ In je bilo. V' ponedeljek zjutraj ne vse zgodaj je župnik klical Angleža Ralpha k sebi. „Gospod Windsor,“ je dejal, „ne bomo preiskovali, kdo se je pregrešil. Odpustite grešniku, kot je tudi Kristus odpustil svojini sovražnikom na križu. Tu imate, kar so mi moji verniki snoči prinesli. . . “ Na mizi so ležale tri verižice: ena iz koral, druga debela iz pozlačenih jagod in tretja srebrna iz tenkih obročkov. Le Angleževe verižice ni bilo poleg. Po Federerju priredil Joe Juck BOI ZA MLADINO Naša maloštevilna po vsem svetu razkropljena emigracija bije silen a občudovanja vreden boj. da se v novem svetu sredi nam zelo tujih razmer ohrani zvesta slovenstvu in katolištvu, to je zvesta višji, duhovni ravni življenja. Občudovanja vredna so v tem boju prizadevanja naših očetov in mater ter naše mladine, naših inteligentov, laikov, zlasti duhovnikov; vsi ti s pomočjo organizacij in prireditev, predavanj in listov, s pomočjo neštetih skritih žrtev «n molitev skušajo reševati in ohranjati Velike in večne zaklade duha in srca, ki jih je naše ljudstvo prineslo s seboj iz domovine. Pa ob tem silnem prizadevanju mno-Ri laiki in i:e tudi duhovniki postajajo boleče zaskrbljeni in skoro malodušni, ker opazujejo, kako mnogi naši pešajo in omagujejo. Zaskrbljenost je upravičena tem bolj, ker v tem ogromnem naiKirii ohranjati rešilne vrednote duha in srca le prepogosto odpovedujejo starci, ki hi mogli jn morali biti prvi in naj-Uspešnejši reševalci teh vrednot v naši emigraciji, zlasti tned našimi dragimi mladimi ljudmi. Trditi smemo še več: nedvomno je, da bodo ostali pri reševanju mladine vsi napori naših duhovnikov in izobražencev brezuspešni, če pri vodstvu in vzgoji mladine odpovedo starši. A krivico bi delali našim očetom in materam, če bi jim hoteli očitati, da so brezbrižni pri vzgoji svojih otrok. Ne! RUDOLF HANŽELIC Slovenski oče in mati znata ceniti duhovne vrednote, znata ceniti krščansko vgojo svojih otrok; a tu v novem svetu se čutita često utrujena, zmučena; utrujena in zmučena radi bolečin doživetij in izgub zadnjih let, utrujena in zmučena, ker si morata tu znova graditi svoj najskroinnejši obstoj, utrujena in zmučena zlasti zato, ker opažata, kako naglo se spreminja miselnost njih otrok, kako se v tem novem svetu niti starši ne morejo prav znajti, ko se nehote in nevede pogrezajo v neko novo vzdušje, pred katerim bi jih bilo pred leti še strah, a danes ga ne čutijo v sebj in ne vedo, kako naj zavarujejo pred tem vzdušjem sebe in svoje otroke. Dragi očetje in matere! Vsi, zlasti duhovniki čutimo z. vami, vas razumemo, a zaradi rešitve mladine vas prosimo, ne omagajtte v svojem svečeniškein poslanstvu, vzdržite! Vzdržite zaradi miru svoje vesti in svojih poznih let, vzdržite zaradi svoje in njihove večnosti. A' težavah človek tem laže vzdrži, tem vestneje vztraja v svojem poslanstvu, čim bolj se zavedp njega pomembnosti, svetosti in veličine. Obsežno smo že govorili o tem pred dvema letoma. Prisluhnimo danes le čisto na kratko, kaj pravijo o pomenu družine in družinske vzgoje: Cerkev, voditelji narodov in kaj svetovno znano dušeslovci. \Teliki papež Pij XI. kratko pribija: „Prvi naravni in nujni krog vzgoje je družina, ki jo je sam Stvarnik za to določil.“ Nihče torej, niti Cerkev pri vzgoji ne more nadomestiti dela star. sev. Pij XII. je 27. oktobra 1941 govoril materam takole: „Ne le s telesno ampak tudi z duhovno vzgojo otroka morate začeti že od njegove zibelke. Kajti, če ne boste vzgajale ve, ga bodo vzgajali drug; dobro ali slabo.“ Nato papež slika na drobno, kako so se mnoge poteze v značaju doraščajočih in odraslih začele oblikovati v njih zgodnji otroški dobi, že takrat, ko so se v otroku prebujala prva neurejena nagnjenja, pa ni imel ob sebi nikogar, ki bi ga vzgajal; že takrat, ko je otrok s svojim očmi zvedavo opazoval življenje okoli sebe ter videl in slišal marsikaj, kar ni bilo nrav; že takrat ko je še nevede posnemal starejše v dobrem in slabem. Filozof, teolog in dušeslovni pisatelj Monaco S. J. v eni izmed svojih knjig piše takole: „čas vzgoje začenja že s prvim smehljajem, ki zaigra na otrokovem obrazu. In prvi in glavni vzgojitelj je pri tem: zgled. . . Vsa poznejša vzgoja je zgrajena na temeljih, postavljenih v tej dobi. . . Zato skriva v sebi veliko modrost rek: „Otrok je oče odraslega človeka“ ali kakor pravi Milton: „Otroška doba je glasnik odrasle dobe tako, kakor je jutranja zora glasnik dneva.“ že sveti Duh Tiravi: „Mladenič vajen svoje i>oti tudi v starosti z nje več ne odstopi.“ Vse to kar vidi in sliši otrok v zgodnji dobi, oblikuje njegovo notranjost. Posnema vse to, kar s svojimi čuti zaznava. Zato so največje važnosti prvi vtisi, ki oblikujejo otrokovo nrav. če torej hočemo izoblikovati v otroku lep značaj, mu moramo dajati lep vzgled. Ali mislijo starši kaj na to, da so oni prvi vzgled, ki ga otrok opazuje in posnema? Kako bi pač morali skrbeti za to, da bi bili vselej posnemanja vredni. Vsem staršem bi radi položili na srce besede Erazma Rotterdamskega: „Ko ti je narava dala otroka, ti je dala le neobdelano gmoto; tvoja naloga pa je, da ji daš lepo podobo, če to skrb zanemariš, se ti bo otrokova narava spridila v bestijo; če se boš pa vzgoji otroka zvesto in resno posvetil, boš ustvaril v njem podobo Roga samega. Vse to je odvisno predvsem od vzgleda, ki ga daješ otroku. To velja zlasti za mater.“ Zato nravi sloviti svetniški pisatelj in škof Sailer: „Dobra družina je sveta posoda, iz katere poteka boljša, lepša prihodnost narodov in družbe.“ Isto misel v drugačni obliki ponavlja vodilni nemški kardinal Faulhaber: „Ostane eno veliko dejstvo: ko je hotel Kristus odrešiti svet, je začel s posvečevanjem družine.“ Veliki socialni škof Keppler je zaklical političnim voditeljem svojega naroda: „Socialni in politični programi niso nič vredni, če ni njih prva skrb — skrb za družino, in če ni njih sad in nasledek — krščansko urejeno družina.“ Sloviti nemški delavski voditelj Kol-ping Je zapisal: „Kdor se ima za rešitelja naroda, pa zanemarja, ali celo prezira skrb za svojo družino, skrb za vzgojo svojih otrok, ta izdaja svoj narod.“ To. kar uči Cerkev, kar trde voditelji narodov, to uči tudi dušeslovje, to uče zlasti moderni svetovno znani psihologi. Univerzitetni profesor za psihologijo dr. AUers n. pr. piše: „Za ves poznejši otrokov razvoj je najodločilnejša doba prvih šest let. Zato nosijo za poznejši otrokov razvoj največjo odgovornost tisti, katerim je bil otrok izročen in zaupan v prvih šestih letih — to so starši.“ Eden najbolj znanih dušeslov-nih in vzgojnih pisateljev Severne Amerike, Brooks, piše v svoji obsežiij knjigi: „Pametno ravnanje z otrokom pred njegovimi dvanajstimi leti je brezpogojno potrebno za uspešno vzgojo v poznejši dobi.... Klinična opazovanja so nedvomno dognala, da so veliko večino takoimenovanih „problematičnih primerov“ med mladino povzročile neprimerne razmere v družini in šoli. . . Obsojat} otroka zaradi nasledkov naše brezglave vzgoje ali zaradi naše sebične brezbrižnosti pri vzgoji je — topo-glavo in brez koristi.“ Pomen družinske vzgoje nam razodevajo tud: mnoge mod eine statistike. Tako sta n. pr. Severoamerikanca Healy in Bronner statistično dokazala, da je le 7.6% mladostnih delinkventov iz. urejenih družin, to je iz družin, v katerih je bilo primerno nadzorstvo in pouk, kjer ni bilo nemorale in prepirov, nesoglasja ali ločenih zakonov, zgodnje snirtj enega ali obeh roditeljev, zgodnjega dela izven družine. Statistika o vzrokih zločinov pri mladoletnikih v Chicagu in Bostonu (velemesti) je dognala, da je te zločine v 74% povzročila slaba družba, to je, ker se ali starši v zgodnjih letih niso zanimali za primerno nadzorstvo ali pa v poznejših letih niso poskrbel} za dobro družbo n. pr. s pomočjo pravočasnega organiziranja svojih otrok, zlasti fantov. Statistike so tudi dognale, da so napake v zgodnji mladosti tem usodnejše, ker se v najugodnejšem primeru ob vsej skrbi ne poboljša niti polovica zaslih mladih ljudi. Vse zgoraj povedano nam pač dovolj jasno pove, da je sreča ali nesreča mladine končno skoro povsem odvisna od staršev. A ne bi bilo prav le povdarjati odločilen pomen družinske vzgoje in nič pomagate! staršem, da za morejo svojo čudovito lepo in usodno važno poslanstvo vršiti čim laže in čim uspešneje. Dragi očetje in matere! Vaša največja Pomoč pri vzgoji je vaša molitev in zaupanje v Boga ter vaše življenje v Bogu. Molite za svoje otroke in zaupajte v božjo pomoč ter jim dajajte vzgled krščanskega življenja. Velika vaša opora pri vzgoji in reševanju otrok so katoliške organizacije. Vaša opora so katoliški listi. Vaša opora želi biti zlasti „Duhovno življenje“ s svojimi nabožnimi, verskimi in vzgojnimi članki. V vzK°jni člankih bomo letos obravnavali mnoga važna vprašanju iz življenja naših mladih ljudi. Prebirajte te članke in premišljujte ob njih. Radi pa se vračajte tudi k vzgojnim člankom v „Duhovnem življenju“ preteklih let. ZAMAŠENO UHO Pripovedujejo o kralju Aleksandru Velikemu, da je vedno, kadar je moral poslušati pritožbe in obtožbe, poslušal z enim samim ušesom. Drugega pa si je zamašil s prstom. In če so ga vprašali, zakaj tako dela, je zmeraj odgovarjal: ,,Eno uho dam rad tožniku na razpolago; toda drugo moram prihraniti za obtoženega, ko se bo prišel zagovarjat, šele potem bom lahko pravično razsodil.“ -—• Ali delamo tudi mi tako? Konj, ki je vse berače poznal Poljski general Kosciuszko (umrl 1. 1817) je bil silno dobrega srca. Reveži so bili njegovi posebni ljubljenci. In je zvedel nekega dne, da daleč na deželi leži brez pomoči neki star človek. Poklical je k sebi adjutanta, mu izročil več steklenic vina in življenjskih potrebščin in ga poslal k bolniku. Na razpolago mu je dal tudi svojega vranca, da bi hitreje prišel na označeno mesto. Mladi častnik je povelje točno izvršil. Hitro se je vrnil h generalu in ta ga je vprašal, kako se ima bolnik in kako mu je šlo na poti. „Pri bolniku vse v redu. Lepo se zahvaljuje za poslano pomoč. Toda — je nadaljeval častnik, z vašim vrancem ne jaham več, razen če mi daste zraven še debelo mošnjo cekinov. Poslušajte, kaj ge mi je primerilo: Vselej, kadar sva dirkala mimo kakega berača, se je vaš konj ustavil in ni šel naprej, dokler nisem segel v mošnjo in mu dal miloščine. Nekaj časa je še šlo, nato mi je denar pošel. Kaj storiti sedaj? Konj se je ustavljal še naprej pri vsakem revežu. Moral sem ga varati, če sem hotel kam priti. Segal sem v žep in polagal roko v beračev klobuk. Sedaj si pa mislite beračevo razočaranje. Mene je bilo sram do dna duše in kar oddahnil sem se, ko sem se vrnil domov. Ampak to vam rečem, gospod general, s konjem, ki je navajen pred vsakim revežem postati, ne bom jahal več. Kar vam ga prepustim!“ * * * UTEMELJEN A SKRB „Mama, kaj naj storim, če bom imel ponoči sanje, ki so za mladino pod 16 leti prepovedane?“ . SMRT ZDRAVNIKU „Gospod doktor, saj vas nočem kritizirati, ali vendar, zdi se mi, da nekoliko pretiravate. Malo več ljudi bi vendarle smeli pustiti pri življenju.“ VELIKODUŠNO DOVOLJENJE Mož ženi: „Vprašaš, če smeš nositi novi kožuh? Seveda; kdo ti ga pa je poklonil?“ NAŠEL SEM BOGA Izpoved A. J. Cronina Archibald Joseph Cronin se je rodil leta 1896 v Cadrossu na Š\ot' s\em. Postal je zdravni\. Vsled prezaposlenosti je zbolel in se od leta 1930 posvetil le pisateljevanju. Kasneje je odšel v USA. jjapisal je niz svetovno znanih romanov, od katerih je ,,Citadela" preveden tudi v slovenščino. Zdravniki na splošno ne veljajo za verne ljudi. Tudi jaz nisem kot mlad medicinec delal izjeme. Kajti, kadar sem imel pri gecirnih vajah pred seboj človeško truplo, konzervirano s formalinom, se mi je zdelo, da človek ni nič drugega kot fin mehanizem, v katerem zaman iščeš brezsmrtno dušo. če sem se pa kdaj Boga le spomnil, mi je obraz spreletel prezirljiv nasmeh, ki je bil izraz mojega prepričanja, da je vera v Boga nepotrebna zadeva, ki je bila v preteklosti morda koristna, prav gotovo pa ne v stoletju iznajdb in odkritij. Kot zdravnik sem bil nastavljen v nekem rudarskem naselju. Tu sem šele spoznal resnost življenja. Videl sem, kako so se morali mnogi trdo prebijati skozi vsakdanje težave. In vendarle so ostajali vedri in zadovoljni. Ko pa sem večkrat sedel ob vzglavju bolnikov, na katere je že smrt položila svojo roko in sem opazoval človekovo brezmočnost, tedaj sem prvič občutil, da moja samozavest pada in da človek le ni tako velik gospod, kot se domišlja. Z eno besedo: ta občutek je bil, lahko bi rekli, četudi se takrat tega nisem zavedal, moj prvi korak Bogu nasproti. Ljudje, med katerimi sem živel, so bili globoko verni. Na vsak korak so vero tudi s ponosom pričali. Ni ga bilo tedna, v katerem je ne bi bili na ta ali oni način javno pokazali. Nikdar ne bom pozabil eksplozije v rudniku, ki je pokopala 14 rudarjev pod seboj. Pet dni so trajala reševalna dela, in pet dni je vsa vas nenehno zanje molila. In ko so reševalci prišli do zakopanih mož, se je iz globine zaslišala tiha cerkvena pesem. S pesmijo na ustnih so se omenjeni rudarji vzdržali in ohranili upanje na rešitev. Ko je ljudstvo, zbrano okrog jaška, to pesem zaslišalo, jo je poprijelo in iz tisoč grl je zadonela hvalnica Bogu. Meni se je zazdelo, da me je ta pesem potegnila v svoj vrtinec. Tako globoka izpoved vere me je globoko pretresla. Leto nato sem začel na svojo roko v nekem malem in zaostalem podeželskem mestecu, v katerem so bile medicinske razmere še na zelo nizki stopnji. Tam sem se spoznal z bolniško sestro, preprosto in odločno ženo z nagubanim obrazom. Toda njen pogled je bil tako svetel in blagodejen, da je dajal njeni pojavi poseben čar. Dvajset let se je že žrtvovala sama samcata v istem kraju. Njena služba je bila težka. Morala je skrbeti za bolnike 15 km na okrog, čudil sem se njeni moči in občudoval njeno nesebičnost. Doumel sem, da leži prav v njeni požrtvovalnosti ključ za razumevanje njene notranjosti Kadarkoli so jo klicali, četudi so jo klicali sredi noči, — šla je. Neke noči, ko sva pravkar srečno rešila posebno težek primer in se krepčala s skodelico čaja, sem ji dejal: „Sestra, dobro vem, da so vaši dohodki povsem nezadostni. Zakaj ne zaprosite za povišanje plače. Bog mi je priča, da ga zaslužite.“ Nato sem umolknil. Ona se je pa nasmehnila, in v njenem pogledu je bilo nekaj, kar me je prevzelo. ,,Gospod doktor,“ je dejala, ,,če Bog to ve, je v redu. Več si ne želim.“ Tdaj šele sem doumel, da je vir njenega žrtvovanja vera v Boga. Odkril sem bogastvo, ki ga je skrivalo njeno življenje. Sam sebi pa sem se zazdel revež in norec. Tako sem se po zaslugi te slučajne pripombe preproste bolničarke in radi tiste rudarske eksplozije dokopal do prvega in najbolj potrebnega temelja -—■ vere v Boga. Danes vem, da človeštvo ne more iti brezbrižno mimo tega vprašanja, ali Bog je ali Ga ni. če se je skoro polovica sveta organizirala s tem namenom, da zatre vse vere na svetu, to dokazuje, da Bog ni neka izmišljotina naše domišljije, ampak gotova resničnost, saj proti izmišljenim stvarem se nihče ne bori. Je res, da se Boga ne da dokazati tako kot se to stori s kakim matematičnim obrazcem. Toda saj vendar nismo slepi! Samo vsemirje si moramo ogledati, ki hrani v sebi toliko čudes in je tako skrbno urejeno. Ali se da vse to opazovati, ne da bi priznali Boga, ki je početnik tega vsemirja? Res, ne mor rem se prepričati, da so se te čudovite zvezde, ki me privlačijo z neznansko silo, same postavile na nebesni svod. Tudi če ne verjameš svetemu pismu, ki pravi, da je Bog naredil svet v teku šestih dni, tudi če si pristaš nauka, da se je svet razvijal počasi, dolge milijone iet, še vedno boš moral priznati tole resnico: Iz nič se ne naredi nič. Nekdo je moral to tvar priklicati v življenje. Jaz temu nekdo pravim: Bog. Pred nekaj leti sem naprosil nekega Prirodoslovca, da bi govoril skupini mladih delavcev, ki sem jih jaz vodil. Za temo si je izbral: ,,Nastanek naše zemlje“. Kot prepričan brezbožec je dokazoval, kako se je snov začela vrteti okrog same sebe in kako je potem to vrtenje povzročilo nastanek zvezd in čonca in zemlje. Vsi poslušalci so bili z razlago zadovoljni in so navdušeno ploi-skali. Vsi, razen enega. Ta se je dvignil in mirno pripomnil: ,,Vse ste lepo razložili, gospod. Le za eno pojasnilo bi prosil: kako se je ta snov pojavila in kdo jo je spravil v pogon?“ Zavladala je mučna tišina. Predavatelj je postal rdeč v obraz. In preden je mogel kaj odgovoriti, so poslušalci bruhnili v smeh. Vse njegovo predavae nje je izgubilo na učinku — radi ene same majhne pripombe. Zares, vsakdo, ki resno preučuje naravo, vsakdo, ki študira prirodne zakolne, vsakdo, ki opazuje red v stvarstvu, mora delati nasilje svoji pameti, če noče priznati Boga. Kamen spodtike na potu do vere je za mnoge ljudi hudobija, beda in trpljenje, ki jih srečamo na vsakem koraku. Kako moremo verovati v božje bitje, se sprašujejo, ko pa živimo na svetu, ki je poln poplav, potresov, lakote, kužnih bolezni, vojske in smrti. Ha, ugotaw ljajo škodoželjno, vaš Bog je bil slab arhitekt, če je pustil vso to nadlogo na tem nesrečnem svetu. Seveda, teh nadlog ne bodo nikdar doumeli oni, ki so materialistično usmerjeni, ki iščejo le zemskih užitkov, ki pozabljajo, da sreča ne obstoja le v tem življenju, če pa verujemo v Boga in v našo osebno nesmrtnost, bomo razumeli, da je naše življenje le izpit za bodoče življenje, ki nima konca. Zato človek mora trpeti in bolj ko se trpljenja otepa, več bo moral trpeti. če pa nezgode, bol, razočaranja, nesreče in skrbi voljno prenašamo, smo že dokončali izpit za posmrtno blaženost. Tako je mislil veliki trpin Job, ki je vzkliknil: ,,Naj se z menoj zgodi, kar hoče; in če me bo Bog še tako preizkušal in tepel, ne bom nehal v Njega verovati.“ Samo tako dušno razpoloženje, kot je prevevalo Joba, more rešiti našo vero v Boga. Kajti vsak poizkus, da bi vprašanje trpljenja doumeli le z razumom, je obsojeno na poraz. Če ne sodeluje srce, to je ljubezen do Boga, nas tudi razum, če je še tako prodoren, ne bo mogel rešiti dvomov in obupa. Ko sem se mudil v Italiji, sem nekega krasnega popoldneva obiskal zgodovinsko slaven samostan, ki leži v hribih blizu mesta Fiesole. Občudoval POSTNI ZAJTRK jutro na vzhodu gori kot k,res /rod sinjini obodom nebes. ]\[a mizi se skromno kadi l{rompir v oblicah; njegov vonj prijetno ščemi v lačnih nosnicah. Danes, na sveti dan posta, usta in vrečka trebuha brez. kave in kruha malo prikrajšana bosta. Pojdimo po hrani zaužiti k svoji dolžnosti v vedri radosti! Jezus je bil bol] lačen, pa žrtvi skriti nikoli oblačen! . . . Bogdan Budnik HIČ NE de mnogo POTI. . N*č ne de mnogo poti od katerih koli strani, če smoter je eden, teh poti vreden, da jih na koncu v slogi in soncu v vrh zmage spoji! Jojmene, naši smotri pa si niso ne bratje ne botri! Vsak s svojim gričkom na koncu svoje poti slepo tišči s krdelom udarnim ali duhovnim dobičkom . . . Bogdan Budnik sem lepoto cerkve, ki je iz 15. stoletja, brskal po starih rokopisih in užival na umetniških delih, ki so bila „narejena v slavo in čast božjo". Nato sem stopil še na samostanski vrt. In tam sem odkril največjo vrednost, ki jo je samostan hranil v sebi. Srečal setu $e s starcem, ki je skrbel za vrt. Blaga duša-, upognjen od dela in revmatizma. Trideset let že živi na istem kraju in se posveča istemu delu. In mi je dejal, s pogledom uprtim v sadno drevje: „Gledam svoje češnje takrat, ko poženejo popke, in jih gledam, ko se odenejo v cvetje, in jih gledam, ko obrodijo svoj sad, in tedaj — verujem v Boga." če bi mi imeli le majhen delček take vere, če bi se znali sebi popolnoma od reči, da, takrat, bi bili na pravi poti k Bogu. Kajti prvi korak je odpoved samemu sebi: jaz nisem nič in ne vem nič. Dalje časa ko bomo po tej stezi hodili, bolj bo tastlo v nas samozaupanje, večje bo postajalo naše spoznanje, dokler si ne bomo priborili neovrgljivo gotovost. Zdravil sem starca, ki je vse življenje zagotavljal, da ne veruje v Boga. Tako je bil zagrizen v svoji duhovni slepoti, da je zavrgel hčerko edinko, ki se je poročila z nekim vernim učiteljem. Toda na stara leta ga je bolezen, ki ji ni bilo zdravila, vrgla na bolniško po steljo. Hčerka se je po krščansko maščevala: vzela ga je k sebi. Ta pleme nitost je starega brezverca grizla bolj kot ploha očitkov. Da bi opravičil svoje ravnanje, je vsak dan razpravljal s svojim zetom o verskih vprašanjih jn za ključek je bil vedno isti: ,,Prav nič se ne kesam; še vedno ne verujem v Boga." Nekega dneva pa mu je hčerka na te besede odgovorila: „Oče, ti ne veruješ vanj, a On veruje v tebe!“ Ta preprosta misel je starca razorožila. Vdal se je. Ta misel mora prepričati tudi nas. Naj mislimo ali rečemo ali delamo, karkoli hočemo, vedno smo božji otroci. On nas pričakuje; treba je reči le eno besedo: verujem in razkril se nam bo. Saj živi v vsakomer od nas, le poiskati Ga moramo! VINKO BRUMEN Kaj je vprašanje? Ne moremo se na tem mestu spuščati v razčlenjevanje tega, kar zasluži ime izobrazba. Zadostuje naj, da je izobrazba skupnost vseh vrlin in sposobnosti, ki jih človek doda temu, kar ima Po naravi, poslužujoč se pomoči drugih, zlasti pa z lastnim trudom iv, prizadevanjem. Izobrazba je torej neka izpopolnjenost človeka. Kolikor je nekdo izobražen, je boljši in popolnejši, kakor pa bi bil brez te izobrazbe. Izobrazba ima več plati: vsebuje na eni strani čisto zunanje izpopolnitve človekove, ki komaj zaslužijo ime izobrazba ali pa niti ne, kot so razne delovne spretnosti ali čisto tehnično znanje (n. pr. znanje stenografijo, kakega jezika, igranje na kak instrument), na drugi strani pa sega do duševnih naravnav in kreposti, ki že skoraj presegajo to, kar navadno razumemo pod izobrazbo (n. pr. dosledno življenje po spoznani resnici ali popolna predanost delu za bližnjega, ki je vsak človek in ne le član naše družine, soseske ali ljudstva). Med obema skrajnostima pa je vela vrsta vrlin in sposobnosti, ki so vsakemu človeku potrebne in torej tudi dekletu in ženi. če torej imamo pred očmi tak pojem izobrazbe, pač ne moremo dvomiti, da je tudi dekletu izobrazba potrebna in velo nujno potrebna. Pokazati pa bi hoteli, da je dekletu izobrazba v nekem Pogledu celo bolj potrebna kot fantu. Knjti, če je izobrazba vsakemu človeku Potrebna, je nekomu toliko bolj potrebna, kolikor manj ga je narava pripravila za naloge, ki ga v življenju čakajo, kolikor težje in odličnejše so te naloge in kolikor večja je nevarnost, da slabi vplivi človeka odvrnejo od Pravilne službe njegovim nalogam. Narava ni krivična in redno človeka opremi z darovi in zmožnostmi, ki jih za svoje življenje potrebuje. Seveda pa mora z njimi računati, ko si izbira življenjsko pot, in jih mora gojiti ter razviti: narava ponuja možnosti, a človek jih mora uporabiti. Ne mogli bi reči, da bi narava žensko za njene naloge slabše opremila kakor pa moškega. Med ženskami najdemo razlike v nadarjenosti, kakor jih najdemo pri moških, toda redno more ženska računati z dovoljnimi naravnimi darovi, da se more pripraviti in postati kos svojim nalogam. S tega stališča bi torej težko dokazali, če je dekletu izobrazba kaj bolj po trebna kot fantu. če se ozremo na nevarnosti, ki prete dekletu in ki jo skušajo odvrniti od pravilne službe njenim življenjskim nalogam, že ne moremo tako odločno trditi, da dekletu izobrazba ni nič bolj bolj potrebna ko fantu. Kajti te nevarnosti so večje pri dekletu in obramba pred njimi mora biti čvrstejša, da bo uspešnejša. Toda predmet našega razpravljanja bo dokazovanje, da je dekletu izobrazba še posebno potrebna zato, ker so težje in odličnejše naloge, ki jo čakajo v življenju. življenjske naloge ženske „Na svetu smo zato, da bi živeli po božji volji in se zveličali,“ nas uči katekizem. V tem kratkem stavku, ki zasluži, da često razmišljamo o njem, je izražena življenjska naloga vsakega človeka. Toda to življenjsko nalogo moramo opraviti vsak na svojem mestu, v družini, iz katere smo zrastli in v oni, v katero smo dozoreli, v poklicu, ki smo si ga izbrali ali v katerega so nas okoliščine pripeljale; v družbi in v kraju, v katerih živimo. Na tem mestu, ki je naše življenjsko mesto in na katerem nas nihče ne more povsem nadomestiti, kjer bo nekaj ostalo neizvršenega za vso večnost, če mi svoje naloge prav ne opravimo, na tem mestu, nas čakajo naše življenjske naloge, ki se jim ne smemo izogniti, niti jih ne smemo le na po! ali zvrha opraviti. Zdi se, da se je moškega narava bolj namenila za delo v zunanjem, neosebnem svetu: od odkrivanja skrivnosti in zakonitosti stvarstva do izdelave potrebnih in koristnih predmetov je cela vrsta nalog, ki se jim moški že od nekdaj z uspehom posveča, ženino mesto pa, se zdi, je bolj v osebnem svetu: ona je ohranjevalka življenja in ustvar-jevaika sreče. Zato je njeno prvobitno mesto v domu, tukaj je pred svojimi nalogami, katerih ji nihče ne more odvzeti, niti jih ne more odpraviti brez nje. Ni rečeno s tem, da bi vsaka ženska morata biti le kuharica in perica in tia ne bi smela težiti za drugimi smotri; toda če si ustanovi družino, ji ta nalaga dolžnosti, ki se jim ne sme izogniti, tudi, če si postavlja še drugačne naloge. Potreba izobrazbe Za vsako nalogo se je treba pripraviti, nikogar ni narava naredila popolnega. če je kdo v življenju kaj dosegel, j c to v veliki meri njegova osebna zasluga, in če ni ničesar dosegel, se to ni zgodilo čisto brez njegove krivde. Često pa krivda ni v pomanjkljivi volji, da bi kaj storil, ampak v neresni izbiri življenjske poti in zlasti še v nedo-voljni pripravi na življenje. Tudi moškemu je izobrazba nujno potrebna, brez nje življenju n1 kos, toda moški se more do neke mere izogniti najtežjim in najodgovornejšim odločitvam in delom. Mnogo ljudi opravlja skupno delo, od katerega na nekatere odpadejo težje in odgovornejše naloge, drugi pa ostanejo pri stranskih opravkih, pri katerih jih ne čaka glavna teža in še manj kaka posebna odgovornost za uspeh dela. „Kjer kralji gradijo, imajo tudi težaki delo,“ pravi nemški pregovor. V kakem podjetju je nekaj ljudi, ki skrbijo, da ima podjetje delo, da do- bi surovine in more izdati izdelke, da ti služijo potrebam in se stalne prilagajajo ter izboljšujejo. Naloga teh je težka in odgovorna: s svojim delom pripravljajo delo in zaslužek tudi neštetim drugim in življenjske potrebščine še mnogim več. če ga zavozijo, potegnejo za seboj celo množico sodelavcev, delodajalcev in odjemalcev, ki bodo z njimi vred trpeli zaradi poloma. Zato oni še posebno potrebujejo dobro izobrazbo, da morejo biti kos svojim nalogam. Toda njim ob strani delajo mnogi drugi, ki opravljajo samo naročeno izvršilno in rutinsko delo, ki ne nosijo ne teže in ne odgovornosti odločitev in ,zato morejo izhajati tudi z mnogo šibkejšo izobrazbo. Nešteto moških jt, in tudi žensk, ki se posvetijo le takim drugovrstnim ali tretjerednim opravkom. Namesto da bi bili graditelji, so pobiralci trsk okoli stavbe, ki se gradi. Tako je moškemu često mogoče posvetiti življenje takim nepomembnim stranskim in zgolj izvršilnim opravkom, ki ne terjajo kake posebne priprave in izobrazbe. Seveda je to mogoče tudi ženski, kadar stopi v pridobitno življenje. Toda če se je že moški s tako izbiro izognil svojemu pravemu delovnemu poklicu, ki je ustvarjalno delo, se mu še bolj izogne ženska. Dejali smo že, da se zdi, da je njena naloga ohranjenje življenja in ustvarjevanje sreče. To pa najnarav-neje opravlja v domu in v družini kot žena, gospodinja in mati. Pri tem pa mora opravljati celo vrsto del, ki jih sicer prečesto gledamo z nekim omalovaževanjem, ki pa so mnogo bolj ustvarjalna, težka in odgovorna, kakor pa marsikateri opravek, ki se mu posvečamo moški, žena in gospodinja ne more prepustiti glavne odgovornosti za dom nekomu drugemu in se zadovoljiti le s kakimi stranskimi opravki. Če bi to le hotela, bi lahko razdrla dom in pokopala družino, česar kak težak ali pisar v nobenem podjetju ni sposoben storiti. Tudi če si žena more privoščiti kuharico, perico, postrežnico in sobarico, ostane ona tista, ki mora vse delo voditi in nadzirati. Zato pa mora kaj vedeti o njem, v nekem pogledu več kot tiste, ki ga izvršujejo. Lahko bi pokazali na nekaterih podrobnostih, da so že kuha, urejanje stanovanja in oblačenje sebe in družine opravki, ki se po pravici lahko imenujejo v nekem smislu umetnost, v kolikor so izraz osebne ustvariteljnosti in ne le uspeh zgolj neosebnega izvrševala (NB: Menda še nikomur ni prišlo na misel, da bi pisanje na stroj ali kak drug pisarniški opravek imenoval • .umetnost“). Prav tako bi lahko pokazali, kako ženske marsikdaj niso kos tem nalogam, ker se zanje niso priprave. Izgovor, da pač ni vsaka enako nadarjena za ta opravila, ne drži; dejali smo že, da čim manj je nekdo za kaj nadarjen, tem bolj je potreben pri-Prave. Opravki, ki jih gospodinjstvo nalaga ženski, pa so toliko težki, važni m °dgo\orni, da jih je treba prav opraviti. Zato se je nanje treba pripraviti in to he samo tehnično: pri ustvarjalnem delu so osebni okus, iznajdljivost... če-sto važnejši kot zgolj tehnično znanje • In spretnost. Gospodinjski opravki ima-jo čvrsto ustvarjalno sestavino, morejo Postati „umetnost“, če jih opravlja • umetnica“, umetnica pa lahko postane, če ženska hoče in se r.e boji truda, ki ga to od nje terja. Seveda pa je neprimerno večja izobrazba — prava izobrazba in ne samo znanje _ potrebna genski, da postane dobra kuharica, ka-*0r ta za to. da postane dobra tipkarica. Nismo pa še omenili najvažnejšega opravila, ki ga vsebuje življenjska naloga ženske: vzgoje otrok. Sicer sta k vzeojj poklicana oče in mati, toda materina vloga je važnejša in njena odgovornost težja. Vzgojeslovno raziskova-Pje je ponovno dokazalo, da je za vso življenjsko pot človeka posebno odlo-c*lna tista vzgoja, ki j0 je dobil v najzgodnejši mladosti, že pred rojstvom m nekako do tretjega življenjskega leta, edaj pa more in mora mati storiti mn0go več kot oče. Razen tega tudi v Poznejši dobi v današnjih razmerah oče Prež: vj večino svojega dneva daleč od otrok, mati pa ob njih, in mnoga mati z,izredno spretnostjo povsem izključi očeta od vzgoje; tudi iz tega vidimo. kako težka odgovornost pade na mater. Da pa matere v večini ne znajo vzgajati ne kaže le vsakdanja skušnja, ampak zopet dokazuje tudi znanstveno razis-kavanje vzgojnih vprašanj. Vedno več je otrok, ki zaradi „nenadarjenosti“, motenj v značaju in drugih težav potrebujejo pomoči strokovno pripravljenih vzgojnih svetovalcev in le prečesto morajo ti najprej ločiti otroka od matere, da ga odtegnejo njenemu vplivu, in začeti razen otroka vzgajati tudi njo, da kasneje zopet ne pokvari tega, kar je morda vzgojni svetovalec dosegel pri otroku. Da vzgoja je eno od najtežjih opravil na svetu in zato terja dobro in temeljito pripravo, ki ni in ne more biti nikoli končana, če katera, terja ta naloga od matere trajno lastno vzgojo in žc od dekleta potrebno pripravo. Skoraj nepojmljivo je, da se najdejo matere, ki ne čutijo toliko resnične ljubezni do svojih otrok, da bi se pripravile na vzgojo. Premnoga mati ne vzame v roke nobene vzgojne knjige, ne gre k nobenemu vzgojnemu predavanju in sploh ne stori ničesar, da bi se naučila vzgajati. Ali sploh še zasluži ime matere in ni le „roditeljica“? Vsekakor pa ne more biti ideal nobenemu dekletu. Današnje razmere pa često terjajo od žene, da opravlja še kako pridobitno delo. Tedaj mora biti pripravljena tudi za tega in še mnogo bolj na družinske naloge, katerim bo mogla posvetiti manj časa, pa bodo zato zahtevale več veščine, ki jo da večja izobrazba. Tudi nismo upoštevali dejstva, da moški lahko izbere poklic, se nanj pripravi in r njem navadno tudi ostane vse življenje, ženski pa često ni dano vedeti naprej, ali bo mogla svoje sile posvetni družini ali pa ji bo treba tekmovati z moškim v pridobitnem življenju. Tako mora biti pripravljena na oboje. Zaključek Tako moremo posneti iz našega razlaganja: Dekletu je prav tako kakor fantu potrebna izobrazba. Kei pa so naloge, ki jih njej stavi življenje, težje in odgovornejše, kakor pa one, ki se jim bo posvetil marsikateri fant, je njej izobrazba še bolj potrebna kakor pa fantu. Mi pa s tem še nič odločeno o tem, kakšna bodi dekletova izobrazba, ali naj vsebuje le učenje kuhanja, šivanja in nekaj vzgojeslovj» (površen bralec in tudi površna bralka bi morda hotela vedeti, da zastopamo tako mnenje, pa bila zelo daleč od resnice), oziroma, ali se ji more priporočati tudi študij drugih reči vse do zvezdoslovja, mikro-tizike ter filozofije. Prav tako se ni bilo mogoče dotakniti vprašanja, ali niso z izobrazbo združene tudi kake slabosti, ali, na primer ni izobrazba lahko celo ovira pri iskanju življenjske sreče. Sem bi spadalo tudi stalo vprašanje, ali ni izobraženemu dekletu težje dobiti primernega moža, kakor manj izobraženemu, in ali more biti srečna tudi z manj izobraženim, če ne najde enako ali bolj izobraženega kot je sama. To so vprašanja, ki so vredna razpravljanja in se jih morda kdaj jotimo. KAKOR SUH SMREKOV ČEŠAREK Ka\or suh smrekov češarek, zmerom bolj se razmigamo, svojega središča komaj še se dotikamo . .. Ali je tega \riv žarek, razžarjen od zlatega blišča? Ali mar \rivi preroki, sejoči zgago, kažoči na zmago s plesom in slavolo\i? Zlodej nas je \ot pšenico zajel v svoje rešeto. Že osmo leto s kosmato desnico seje, seje ndše značaje ter nas \ot pleve veje, veje na vse \raje v podaljšane izseljenske dneve . . . Bogdan Budnik Ni izgubljal besedi Gospa Dodd, doktorica v pravnih vedah je edina od žensk, ki je bila skozi štiri leta član izvršilnega odbora komunistične partije v Združenih državah. Zvedela je za mons. Fultona Sheena, da lepo govori in da je že mnogo ljudi pridobil za katoliško vero. šla je k njemu, da z njim razpravlja o komunizmu Mons. Sheen pa jo je kratko zavrnil: „Govoriva rajši o duši, to je za vas bolj potrebno!“ In učinek razgovorov? V začetku leta 19 52 ji je mons. Sheen, sedaj pomožni škof v New Yorku, v cerkvi sv Patricija podelil sveti krst. Tako se je gospa Dodd pridružila gospe Carlson in Alojziju Budenz, ki sta tudi nekdaj prisegala na komunizem, in jih je mons. Sheen s svojimi govori in knjigami spreobrnil. Pota božje previdnosti V mestu Metzu je živel delavec, ki je bil zaposlen v tovarni usnja. Vsi njegovi tovariši pri delu so bili brez vere, kar ga pa ni motilo, Vsak petek je jedel le brezmesne jedi, dasi so ga za to „čudaštvo" sodelavci zbadali in se iz njega norčevali. Posebno neki mlajši fant je bil na dobrega delavca gorak in mu neprestano grenil življenje. Preteklo je več let in zvesti katoličan je obiskal neki oddaljeni kraj, kjer je imel svoje sorodnike. Po svoji stari navadi je stopil v cerkev. Tam je zagledal duhovnika, ki Se mu je zdel čudno znan. Tudi duhovnik ga je opa-zil. Tedaj sta se oba spoznala in duhovnik je dejal: „Vaš zgled mi je dal misliti. Začel sem se zanimati za katoliško vero, kajti zanimalo me je, kaj je tista sila v katoliški veri, ki daje ljudem tisto silno moč, da mirno in veselo prenašajo zasmeh in prezir. Danes, ko sem duhovnik, to vem in ni mi žal, da sem resnico spoznal.“ Po moji novi maši je rajna mati, Bog ji daj dobro, veliko molila, da bi ne ®el v službo na Dolenjsko. Bala se je, da bi me vino ne zapeljalo na slabo pot. Toda njena molitev ni bila uslišana. Nastavljen sem bil v Žužemberk, ki je središče dolenjske Suhe krajine. Žužemberk. Dvajset let bo kmalu, odkar sem ga zapustil, pa žari pred me-hoj njegova slika tako živo, kot bi ga imel Ila dlani. Na precej strmem hribu severno nad Krko stoji zelo iepo zidana, mogočna cerkev svetega Mohorja in Fortunata z dvema zvonikoma. Za njo Proti jugovzhodu je Društveni dom; vzhodno od njega pa za lučaj kamna oddaljeno župnišče, bolj podobno kakemu gradu ali samostanu kakor stanovanju svetnih duhovnikov. Iz njega je izredno lep razgled. Proti jugu se vije cesta kot bela kača med grički; še nižje teče Krka, ki kakor živ srebrn trak, položen med dva bregova kadar Posije nanjo sonce ali luna ponoči. Takoj pod hribom, ki mu pravijo ljudje ,,Pri fari“, se začno ob cesti, ki vodi iz Dobrniča v Žužemberk, večje in manjše hiše. Na desni strani, preden Prideš v glavni del trga, je ljudska šola. Ker stoji na samem in je dvonadstropna, vzbudi pozornost vsakega tujca. Okoli nje je krasen vrt, poln cvetja, at je podoba žužemberške mladine, izobrazbe in vzgoje, ki jo v njej prejema. Fred šolo se cesti iz Trebnjega in Novega mesta združita v eno. Narediš se nekaj korakov, pa si v središču trga Užemberk. Navpično nad Krko sanja starodavni, izredno lepo zidani, razpadajoči grad s svojo zanimivo in bogato zgodovino. Severno in zahodno od nje-Sa je glavni del trga s cerkvico in sod- nijo. Tudi vzhodno od gradu in pod njim je več hiš, prislonjenih na breg. Prav tako je desni breg Krke ves posut s hišami. Ta del imenujemo Betlehem, morda zato, ker se ti zdi zvečer, ko prižgo v teh domovih luči, kakor da se je košček neba z zvezdami spustil na zemljo. Pogled na Žužemberk iz župnišča mi je budil vtis, kakor da gledam orla med drugimi manjšimi ptiči. Grad je predstavljal orla, druge hiše navadne ptiče. Več ko 2 5 let je že minilo, ko sem se v vročem avgustu s kolesom peljal proti Žužemberku. Ko sem prvikrat zagledal na hribu župnijsko cerkev, ki je krasno žarela v večernem soncu, me je pogled nanjo tako prevzel, da sem padel s kolesa v cestni prah. šest let sem užival lepoto Žužemberka in njegove okolice, delil z njegovimi prebivalci veselje in žalost in vzgajal njegovo mladino. Veliko lepega in zanimivega sem tu doživel. Mnogo dogodkov je čas izbrisal iz mojega spomina. Nekaj pa jih še vedno nosim s seboj. Ne morem jih pozabiti. Eden izmed teh dogodkov je tudi zgodba, kako je dijak Stanko zorel za božjo žetev. O V začetku maja proti večeru sem prišel iz šole. Utrujen sem bil. Da bi se odpočil, sem se naslonil na balkon svojega stanovanja in opazoval naravo, ki je žarela v zelenju in cvetju, žužember-škj hrib je bil kakor okrašen svetniški kip v kapelici. Kip te kapelice je bila žužemberška cerkev, njen prt bregova Krke, oba z najrazličnejšimi cvetlicami posuta, šopki pa cvetoča drevesa. Namesto glasne molitve in petja pa so drobile ptice, V Strmcu, v hosti nad cesto, ki pelje na Dvor in dalje proti Novemu mestu, so se začeli oglašati tudi slavci in pozdravljati cvetočo pomlad. Pomladno cvetje me je spominjalo na mladino, ki sem jo vzgajal. Premišljeval sem, kako naj zavarujem cvetove mladih src pred slamo in mrazom, da bodo rodili čim več sadov. Zavedal sem se, da je velika umetnost tako vzgojiti mladino, da tudi v težkih preizkušnjah ohrani zvestobo do Boga in do domovine. Iz razmišljanja o vzgoji me zbudi cerkovnik. Izpred župnišča mi zakliče: „Gospod, obhajat bova šla. Dijak Stanko se je vrnil iz Skoplja. Ne vem, če bo še kdaj zdrav. Jetiko ima. Tudi njegova mati je umrla za to nevarno boleznijo.“ „Takoj pridem,‘‘ mu odgovorim. „Kar prižgite sveče in pozvonite.“ Dijak Stanko — bolan? Vzgojitelji v šoli so mi večkrat pripovedovali o njegovi nadarjenosti, živahnosti in neugnanosti. Tudi gospod dekan mi je včasih omenil, kako ga je njegov brat, škof Gnidovec, vesel, ker se pridno uči in lepo vede. Zdaj ga najbrž Bog sam kliče v šolo svojega trpljenja. Toda, ali ni še premlad in njegove rame preslabotne za križ? Moja dolžnost je, da ga vzgojim in pripravim za težko pot, ki se odpira pred njim Veliki zvon je zapel in naznanil, da pojde duhovnik obhajat bolnika, šel sem v cerkev, vzel Boga, skritega v pšeničnem kruhu in ga ponižno prosil, naj mi pomaga pripraviti mladega bolnika na trpljenje, ki ga čaka. Mlad človek ljubi življenje na zemlji. Vesel je, če je telesno močan in zdrav, nesrečen, če je bolan ali pohabljen. Kakor se vsi mladi ljudje smrti bojč, tako ima strah pred smrtjo tudi Stanko. Toda njegova bolezen je nevarna. Moral ga bom pripraviti nanjo. Kako težka in odgovorna naloga za mladega duhovnika! Trkal sem z velikim zaupanjem tudi na sreč nebeške Kraljice, naj mi pride na pomoč. Ko je sonce zahajalo in sipalo poslednje žarke na žužemberški hrib z župnijsko cerkvijo, sva se s cerkovnikom spuščala po strmi poti navzdol in glasno molila. Z najino molitvijo se je družilo otožno cingljanje obhajilnega zvončka in večerno petje ptic. V bližnjih hišah pa je začel odmevati klic: „Gospod gredo z Bogom.“ Ko sva Prišla v ravnino, so prihiteli sosedje s prižganimi svečami. S pesmijo so počastili Boga, skritega v hostiji in me spremili na bolnikov dom. Takoj pod hribom je stala na desni strani ceste košata lipa. Za njo se je sramežljivo skrivala s slamo krita hišica. Vstopil sem vanjo z Bogom Postala je dom nebeškega Kralja. V tesni sobici je bled in utrujen ležal dijak Stanko, šele sedemnajst pomladi je doživel. On in osemdesetletna stara mati sta bila edina prebivalca tega skromnega doma. Mladega bolnika je prav tedaj dušil suh kašelj in mi dokazoval, da je njegovo življenje v resni nevarnosti. Ko sem položil Rešnje Telo na mizo in opravil predpisani blagoslov hiše, me je Stanko s hropečim glasom prosil, naj ga spovem. Sosedje, med katerimi je bilo veliko mladih ljudi, so se umaknili in zunaj molili rožni venec. Z nenavadno resnostjo in hvaležnostjo je Stanko sprejemal moj pouk o božji previdnosti, o vdanosti v voljo božjo in o pomenu trpljenja. Tudi zakrament maziljenja in papežev blagoslov je prejel z veliko pobožnostjo. Vendar sem bral z njegovega obraza, da v njegovem srcu še ni popolnega miru. Zdelo se mi je. da ga vznemirja polno vprašanj, o katerih se želi z menoj pogovoriti. Po končanem previdevanju so ljudje odšli. Ostala sva sama. Nebo je žarelo v krasni večerni zarji. Vrtove je odevalo majniško cvetje. Ptice so prepevale pesem o življenju. Pomlad je trosila s polnim prgiščem v srca svoje zaklade, upanje, veselje in srečo. Oba sva nekaj časa molče gledala skozi okno v naravo. Bila sva v zadregi, kako naj začneva razgovor o skrivnosti bolečine. Tedaj je zapel veliki zvon in naju spomnil na Mater ubogih in trpečih. Molila sva angelsko češčenje. še nikoli mi ni tako iz srca privrela prošnja za milost, da bi po Gospodovem križu in trpljenju dosegli častitljivo vstajenje. Zarja na nebu je ugasnila. Zagrnil je vso okolico mrak. Naenkrat je Stanko pretrgal najin molk z vprašanji, ki mu jih je narekovala v duši skrita bolečina: „Povejte mi, zakaj sem tako nesrečen? Zakaj me Bog tako tepe? Kad bi postal duhovnik, da bi kakor vi vzgajal mladino, delal za Cerkev, za duše in domovino. Samo zato želim življenja, da bi ga Bogu posvetil in daroval. Bog pa me noče sprejeti v svojo službo. Mlad motam trpeti in umreti. Bega me misel, da Bog ni dober, ker mi nalaga že v mladosti take preizkušnje. še več Zdi se mi, da me Bog celo sovraži, ker noče, da bi postal njegov duhovnik. Nepopisno mi je hudo. Pomislite, zunaj je pomlad, zelenje in cvetje. Vse se veseli življenja, jaz pa na bolniški postelji pričakujem smrti.“ Beseda mu je zastala. Premagal ga je jok. Vdal se mu je in nekaj časa jokal kot otrok. V veliki zadregi sem stal poleg njega in premišljeval, kako naj mu pomagam in ga potolažim. Te daj sem prvikrat v življenju spoznal, da slabotna, nepopolna človeška beseda he more seči veliki bolečini do dna. Kmalu se je Stanko spet pomiril in nadaljeval: „Vem, Bog me kaznuje, ker sem sin nezakonske matere. Toda moja hiati je za svojo lahkomiselnost delala strašno pokoro.“ Kratko naj vam popišem njeno življenje. Bila je hči premožnih, uglednih kmečkih staršev, ki so jo lepo in strogo Vzgajali. Njena mladost je bila poštena ‘n čista. Rada je hodila v družbo dobrih deklet. Kamor je prišla, je prinesla s seboj dobro voljo in smeh. šolsko izobrazbo je dopolnila s sodelovanjem pri katoliških in verskih društvih. Zaradi svoje nadarjenosti in svojega lepega je bila priljubljena pri vseh ljudeh. Ma neki prireditvi pa je spoznala mladega uradnika. Znal je tako lepo govoriti, da je začela misliti nanj in ga ljubiti. Vpričo staršev ji je obljubil zakon. Odslej je bila prepričana, da misli lesno in se mu popolnoma zaupa-. ■ Toda enkrat mu je zaupala preveč in — padla. Ko mu je sporočila, da je Postala mati in ga prosila, naj jo po lQei. je uradnik prosil za prestavitev in se ni oglasil več. Moja mati je v triindvajsetem letu starosti od razočaranja, sramote in žalosti zbolela za jetiko. Kmalu potem, ko je meni podarila življenje, je v nepopisnem trpljenju umrla. Mene je potem vzela stara mati. V tej hišici je zame skrbela in me vzgajala. Ko sem začel hoditi v šolo, sem vzljubil knjige, že v prvih treh šolskih letih sem prebral vse knjige šolske knjižnice. Toda to mi je bilo premalo. Zelo sem želel iti v gimnazijo in postati duhovnik. Trkal sem na srca svojih tet, pa nisem našel pri njih razumevanja. Zato sem zaupal gvojo srčno željo gospodu dekanu. Ta me je priporočil svojemu bratu, škofu Gnidovcu, ki me je sprejel v svoj zavod. Tako sem 14 let star začel prvo gimnazijo v Skoplju. Kar dobro mi je šlo. V treh letih sem ,z odliko dovršil pet gimnazij. Toda bolezen mi je prekrižala vse načrte. Zdaj sem tu in čakam smrti. Dobri ljudje so mi podarili radio. Kadar mi je dolg čas, ali me muči otožnost, ga odprem in poslušam. Tako imam v bolezni nekoliko zabave in razvedrila. Stara mati pa hoče, da bi vedno molil in mislil na smrt Ker tega ne morem, se večkrat name jezi in me zmerja. Toda jaz se kar ne moreni sprijazniti z mislijo, da bom umrl. Ne umreti, živeti hočem in doseči svoj cilj! Vidite, tako živim. Včasih kar pozabim, da sem bolnik. Vstanem in se vlečem ven pod lipo, pa me ljudje tako ogledujejo kakor medveda v kletki. Vsem se čudno zdi, da sem bolan. Vam tako lahko vse zaupam in potožim, ker razumete mladega človeka.“ Stanko je utrujen utihnil. Fantovsko petje je zbudilo njegovo pozornost Vedno bliže so prihajali fantje in peli: „Zato pa rečem vam: najlepša je mladost, mladost ne pride več nazaj.“ „Ali slišite, kako se norčujejo iz mene? O pomladi, o cvetju, o življenju pojo, jaz pa hiram. Cvet sem, ki mu ni dano, da bi rodil sad. Povejte mi vendar, zakaj moram tako mlad umreti ?“ Hud kašelj mu je ustavil besedo in ga vrgel nazaj na blazine. Le njegove svetle, žive oči so strmele vame in spraševale: „Zakaj, zakaj. . . ?“ Sedel sem k njegovi postelji in premišljeval, kako naj mu odgovorim na njegova vprašanja. Stanko me pa opomni: ,,Gospod, jetiko imam. Pazite, da je od mene ne nalezete. Moja stara mati ima že osemdeset let, pa se vseeno boji moje bolezni.“ „Jaz pa se je ne bojim,“ mu odgovorim. „Moje življenje je v božjih ro kah. Bog bo odločil, kdaj bom umrl, ne tvoja bolezen. Zato naj te ne vznemirja moja bliž.ina. Duhovnik mora biti pripravljen žrtvovati tudi telesno življenje, da reši dušo, ki je v nevarnosti, da se pogubi. Duša vsakega človeka, tudi tvoja presega vrednost vseh zakladov sveta. Srečna smrt zagotovi duši pravo, resnično, večno življenje. Naše življenje na zemlji je neke vrste umiranje. Spremljajo ga slabosti, padci v greh, razočaranja, dušno in telesno trpljenje. Smrt, ki jo človek vdano sprejme iz božjih rok, naredi konec nepopolnemu življenju na zemlji, potopljenemu v negotovost in strah pred sovražniki zveličanja. Obenem pa človeku zagotovi pravo, resnično življenje v večni domovini. Zato Cerkev v svojem bogoslužju imenuje smrt rojstni dan ali rojstvo kristjana za večno življenje. Srečna smrt je torej za kristjana največja milost, ker ga večno združi z Bogom.“ ,,Ah, vi me hočete pridobiti, da bi vzljubil smrt in ji kakor naš pesnik, klical: “Prijazna smrt, predolgo se ne mudi.’ Toda ne morem se sprijazniti z njo. Smrt s svojimi koščenimi rokami, z ostro koso, z vso svojo postavo, je zame tako strašna, tako grozna, da me mraz strese po vsem životu, kadar se spomnim nanjo.“ „Smrt s koščenimi rokami, 3 koso in vso njeno postavo si je izmislila le ljudska domišljija. Vera pa nam pravi, da je smrt le ločitev duše od telesa, odhod iz pregnanstva in tujine v pravi Očetov dom, konec minljivega zemeljskega in začetek večnega življenja. Kakor vsaka ločitev je tudi ta združena s trpljenjem, z veliko bridkostjo in s solzami. Toda prav to poslednje trpljenje na zemlji je človeku v veliko dušno korist, če ga vdano prenaša in Bogu daruje. Mnogo velikih grešnikov je naš lo po trpljenju na smrtni p stelji pot k Bogu. Zato ponavljam: Lepa, srečna smrt je največja milost, neprecenljiv božji dar. Odprč nam za vso večnost vrata Očetovega doma, kjer ni več nobenega zdihovanja in žalovanja, ne solza, prevar in razočaranj, rudi ne greha in njegovih strašnih posle.lrc. Srečna smrt je veličastna zmaga nad svetom, grehom in peklom.“ „Zakaj se pa potem vsi, posebno mladi ljudje, tako boje smrti?“ me nagajivo vpraša Stanko. „Najprej zato, ker verskih resnic o posmrtnem življenja ne poznajo in jih ne premišljujejo. Omamil jih je posvetni duh. žive kakor bi Boga, duše in večnosti ne bilo. Vse svoje življenje, ves svoj čas, vse svoje duhovne In telesne moči porabijo za zbiranje in uživanje zakladov tega sveta, za večne zaklade, za nebesa se ne brigajo in ne zanimajo. Najvažnejši vzrok da se ljudje boje smrti, pa je njihovo brezbožno, krivično življenje, Boga niso hoteli prinnati za svojega Stvarnika in Očeta. Nočejo izpolnjevati njegove volje, njegovih zapovedi nočejo mu na zemlji sluziti in ga z vso luši in vsem srcem ljubiti. Zato ne morejo doseči plačila. ki ga je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo. V' večnosti jih čaka za nezvestobo pravična kazen. Njihova smrt bo začetek večnega trpljenja in pogubljenja. Zato se smrti boje in trepetajo pred njo. Radi bi se je izognili in ušli. Toda ne bodo mogli, ker morajo vsi ljudje umreti. Kakor pa je nesrečna smrt najstrašnejša kazen, ki more zadeti zakrknjenega grešnika, tako je srečna smrt največje plačilo za vernega kristjana. Odgrne nam zastor, ki nam zakriva neizčrpne neskončne zaklade naše vere in našega upanja. Podari nam Boga z vso njegovo neskončno popolnostjo in nam ga izroči v popolno last. Iskrico sreče, ki so nam v življenju le včasih medlo zažarele, spremeni v žar popolne sreče. Za resnično vernega človeka srečna smrt nikakor ni izguba, ampak le neprecenljiv dobiček. Z njo doseže vse, kar je na zemlji veroval in upal. Izpolni in uresniči hrepenenje po popolni, večni sreči, položenem v naše srce. Zato je nemirno naše srce, dokler ne počiva v Bogu, če boš torej umrl, ne boš niče sar izgubil, ampak le neskočno veliko Pridobil. Zato, dragi Stanko, kvišku srce! Tvoja prava domovina je v nebe sih. Tam klije večna pomlad In sije sonce popolne sreče.“ ,,Prav imate. Ml ljudje smo vse pre več navezani na zemljo. Premalo mislimo na to, da smo ustvarjeni za nebesa, kjer nag čaka večno življenje. Bojimo se Očetovega klica domov in zatiskamo Pred njim svoja ušesa. Tudi jaz sem n>ed temi ljudmi. Toda, mislim si, če urarjem mlad, ne bom nikoli duhovnik. Da bi bil tako rad! Ta misel me naj bolj ovira, da ne morem reči iz vsega srca Bogu: ‘Zgodi se tvoja volja.’“ „Stanko, razumem tvojo bolečino. Bukovniški poklic je neprecenljiv božji dar in višek časti, ki jo more doseči človek na zemlji, toda nalaga tudi veliko odgovornost. Vendar pa je pot do tvo jega cilja še dolga, nevarna in viharna, ^daj imaš pet gimnazij Najmanj osem let bojev in trdega dela te še čaka. Kaj pa. če na poti omagaš in se svojemu poklicu izneveriš? Na tem svetu je vse mogoče, človek se nikoli ne more in ne sme nase popolnoma zanesti. Mno 8o mladih ljudi je v otroških letih sa-ujalo o duhovniškem poklicu, pa ga niso dosegli Strli so jih nevarni po hiladni viharji. Tudi s teboj se lahko tako zgodi. Zato prepusti Bogu svojo bodočnost, če te hoče poklicati k sebi, ne brani se. V nebesih pri njem boš mogel večno in bolj uspešno ko na zemlji delati za Cerkev, duše in za svoj narod.“ Dijak se mi je nasmehnil in s slai botnim glasom govoril: ,,Res, zelo nevaren in viharen značaj imam. Preveč se zanašam nase in premalo zaupam v Boga. Kakor hudournik sem, ki hoče zdrobiti vse skale, ki so mu na poti. Doseči hočem, da bi se mi tudi Bog uklonil in delal tako, kakor se zdi meni nrav. Ne znam še moliti: ‘Zgodi se tvoja v°lja,’ ampak trmasto ponavljem: ‘Zgodi se moja volja.’ Vendar se mi pa zdi, da Bog sam sebi nasprotuje, ker noče, da bi bil njegov duhovnik. Saj bi njemu služil, njemu čast dajal, njemu pridobival duš. žrtvoval bi se posebno za mladino, ki mi je tako draga.“ TOŽBA V TUJINI Mislil sem, da vse življenje ti bom služil, domovina, zvestih src ti pridobival, varoval te zla, pelina. Toda moral sem v tujino, jezi\ njen za svoj sprejeti; služim le ji z bolečino \a\or v \let\i ptič ujeti. Ča\am, da svoboda zlata tebi v noč bo zažarela, odklenila ječe vrata, sužnosti naš rod otela. Tvoja polja in planine bom doma potem opeval, vse pozabil bolečine, \o v tujini sem sameval. Gregor Mali Spet se ml je povedno nasmehnil In čakal nestrpno odgovora. „Ne pozabi, da je dal Kristus s svojo daritvijo na križu Bogu neskončno čast in dušam odrešenje. Tudi navadni kristjani so neke vrste duhovniki. Vsi so poklicani, da darujejo Bogu duhovne daritve. Darovati mu morejo molitev, delo, žrtve in trpljenje. Ena največjih, najdragocenejših daritev Bogu pa je daritev življenja. Postani tudi ti duhovnik! Daruj velikodušno Bogu za slovensko mladino svoje mlado življenje. Z daritvijo svojega življenja boš vso večnost slavil Boga in reševal duše." Ko sem mu to govoril, se je obraz mladega bolnika začel vedriti. Otožnost je pregnalo z njega veselje. Prej se mi je zdel podoben človeku, ki nekaj dragocenega zaman išče; zdaj pa je našel, kar je iskal. V njegovo temno mladost je zažarela nova svetla luč, ki mu je odkrila novo pot do cilja. Nisem se motil. Stanko je spregovoril: „Zelo sem vam hvaležen za vse, posebno za zadnje besede. Z njimi ste mi odkrili novo pot do cilja. Lepa je, toda od mene veliko zahteva — žuev mojega mladega življenja. Zdaj še nimam duhovne moči, da bi se odločil zanjo. Lipam pa, da bom z božjo in vašo pomočjo Jtmalu dozorel za to žrtev." „Prosila bova oba Boga za pomoč," sem mu odgovoril. ,,On je dal mučencem moč, da so junaško žrtvovali telesno življenje, da so ohranili večno. Prepričan sem, da ti bo Bog dal milost, da boš zmožen in vreden te junaške žrtve, čas svoje bolezni porabi za pri pravo na darovanje svojega življenja Bogu. Križ naj bo tvoje življenje, tvoje upanje in tvoja moč. Svoje trpljenje združuj večkrat z Odrešenikovim trpljenjem in ga daruj Bogu za duše, ki so v nevarnosti, da se pogube. Toda, dovolj besed! Najina skrb mora biti, da bodo najini razgovori o trpljenju rodili sad. Bodi junak! Okleni se križa. Z njim boš zmagal svet, smrt In pekel. Z njega ti sije sonce večne sreče." Bolnik se ml je ganjen zahvaljeval za skrb in tolažbo. Obljubil je, da bo vsa navodila izvrševal in večkrat svoje trp Ijenje daroval zame, da bi imel pri vzgoji mladine veliko uspehov. Nazadnje me je prosil, naj ga večkrat obi Bčein, da ga znova ne zagrne mrak dvomov in nezaupanja. Stara mati je prinesla Stankotu večerjo in naju opomnila, da je ura že devet. Potem pa je spet odšla.. Zato sem se hotel posloviti in hitro oditi. Toda v veži me je čakala Stankotova stara mati. Potožila mi je, da je vnuk neubogljiv, razposajen in nepotrpežljiv. Same neumnosti in norčije mu roje po glavi. Kadar ga spomni na smrt, ji pravi, da pridiga. ,,Kaj bodo pa duhovniki delali, če boste vi pridigali?" ji večkrat reče. Tudi moliti ne kaj resnega brati noče. Zato se boji, da bo nesrečno umrl. Priporočil sem ji, naj z bolnim vnukom potrpi In mu postreže, kolikor mo. re. Njen vnuk zelo trpi. Bolezen mu je prekrižala vse lepe načrte. Moral je pustiti šolo iu knjige, ki jih je tako ljubil. Zato je včasih zadirčen in nepotrpežljiv. Tudi dolge molitve iu veliko resn »ga branja zaradi bolezni ne pre nese. Nekaj pa že vsak dan moli. Na smrt je lepo pripravljen. Zato naj se več ne boji, da bi nesrečno umrl. Stava mati mi je bilk hvaležna za pojasnila in nasvete. Obljubila je, da bo z vnukom potrpela, kolikor bo največ mogla. Voščila sva si še lahko noč in odšla: ona pogledat k bolniku, jaz pa na hrib v župnišče. (lospod dekan me je čakal, da sva skupaj večerjala. Rad bi zvedel, kako bolnik prenaša bolezen. Zato sem mu ponovil kratko vsebino najinih razgovorov. On pa mi je dejal: ,,Kaj hočete? Stanko je pač otrok svoje matere. Tudi njegova mati je bila v teh letih polna življenja, neugnana }n nadarjena. Njena ušesa so vse slišala, njene oči vse videle. Starši so večkrat tožili nad njo. Toda zlobe in hudobije v njej ni bilo. Ko jo je pozneje od vseh strani zgrabilo trpljenje, se je nenavadno zresnila. Začela se je z živo vero oklepati križa. Na smrtni postelji je vse razočaranje, sramoto in ponižanje darovala žalostni Materi božji za izgubljena in padla dekleta. Tako je najlepše zadostila za slabe zglede, ki jih je dala, ko je postala nezakonska mati. Jaz sem že v letih. Težje razumem mlade ljudi. Zato vam priporočam, da vse storite, kar morete, da bo Stanko srečno umrl. Zdravnik mi je zaupal, da zanj ni več človeške pomoči. Jaz vas bom pa podpiral z molitvijo." Priporoilo gočspoda dekana me je vzpodbudilo, da sem odslej skoraj vsak dan obiskal Stankota, ga dvigal, tolažil in pripravljal na zadnji odločilni boj. Zgodilo se je, da je pri kakem obisku bolnik popolnoma izgubil strah pred smrtjo. Toda ko sem prišel drugič, je spet zagrinjal njegovo dušo mrak. Spet je ponavljal vprašanje, zakaj mora mlad umreti. Znova sem mu moral raz lagati pomen trpljenja in govoriti o dragocenosti življenja, ki nas čaka onkraj groba. Pri enem izmed naslednjih obiskov me je vprašal: „Zakaj je Bog vse ljudi kaznoval, da morajo umreti? Ali bi ne Vokazai veliko lepše svojega ustoilje nja, če bi žive poklical na drugi svet?“ ,,Smrt se ti zdi prehuda kazen za Šreh, kaj ne, Stanko?“ „Da, prav to se mi zdi. Ali morda ni?-* >,Ne, ni,“ mu odgovorim. Vsak greh ie neskončna žalitev Boga, Stvarnika in Vladarja vseh stvari. Za neskončno žalitev pa ljudje ne morejo dati zadoščenja Bogu, četudi bi vse življenje opravljali samo spokorna dela. Vse, kar morejo ljudje storiti, jč omejeno, končno in nepopolno. Samö Kristus, božji Sin, je s svojim trPljenjem in svojo smrtjo na križu Boku dal neskončno, popolno zadoščenje za vse grehe človeštva. Ker je Odrešenik Bog in človek v eni osebi, ima vsa-ko njegovo delo, vsaka kaplja njegove btulite krvi neskončno vrednost. Orešenik uči, da večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da življenje zu svoje prijatelje. On po je imel še lečjo. Dal je življenje za svoje sovraž ulke, ker smo ga vsi ljudje z grehi ža-hli. Njegova ljubezen je bila močnejša uo smrt. iz njegovih ran, iz njegovega Prebodenega Srca, iz njegove smrti nam vzklilo odrešenje in večno življenje. -Njegov križ ti govori: ,,Ljubil sem te in žrtvoval zate. žrtvuj se zame tudi ti! Daruj m, Svoje mlado življenje.“ Nje Sovo do smrti pokorno in s sulico pre-todeno Srce je tolažba, zavetje in upa nje vseh umirajočih.“ ..Rad bi mu daroval svoje življenje, Ce bi bil svetnik. Tako se pa bojim. Bog ie vesel čistih src, jaz sem pa grešnik. so mladost sem preživel zelo lahkomiselno. V moji duši je polno vsakdanjega Srešnega prahu. Kadar sem molil, sem večkrat delal načrte, kako se bom učil ju naloge pisal. Večkrat sem tedaj, ko 1 se moral učiti, bral povesti in dajal r,ugim dijakom slabe zglede. S svojimi zmožnostmi in darovi sem se kot z žogo jkial. Nemiren, neugnan sem bil. Tako sem svojim vzgojiteljem in stari materi Povzročil marsikatero bridko uro. Tudi * boju za čistost sem ga večkrat kaj Polomil. Kako naj potem tako življenje yogu darujem?" .Stanko, Bog ni samo strog, pravičen Sodnik naših napak in slabosti, ampak je naš Oče, ki ljubi, prizanaša in odpušča. Noben oče ni tako potrpežljiv do svojih otrok, kakor je Bog potrpežljiv z nami. Sicer je pa Križani pri spovedi izmil s tvoje duše vse grehe. Za svoje napake in slabosti zadoščuješ s svojim trpljenjem v bolezni. Smeš in moreš se Bogu že danes darovati.“ „Danes še ne upam tega storiti. Nimam moči in volje za to. Ves sem še raztresen, razdvojen in zagrenjen. Obešam se na zadnjo bilko upanja. Boga prosim, da bi me čudežno ozdravil. Obljubljam mu, da se mu bom vse življenje zahvaljeval tako, da bom postal duhovnik in se popolnoma žrtvoval za duše. Kar mislim, da bo Bog ta čudež tudi storil.“ Govorjenje ga je utrudilo. Kašelj mu je ustavil dihanje. Oči pa so napolnile solze. Legel je, da bi se odpočil. Njegov obraz se mi je zdel oodoben cvetu, ki vene. Na njem pa je žarela rdečica, podobna ugašajoči večerni zarji. Ko sem ga opazoval, sem prišel do prepričanja, da ni več daleč konec njegove zemeljske poti. Toda, kako naj mu povem resnico iti ga pripravim na odhod s tega sveta? Ko sem to premišljeval, me pokliče k sebi in s slabotnim glasom vpraša: ..Ali skušam Boga, če ga prosim, da bi me čudežno ozdravil?“ „Nikakor ne,“ mu odgovorim. „Grešil bi le tedaj, če bi zahteval, da stori čudež. Vendar ne pozabi nikoli dostaviti, naj se zgodi božja volja, ne tvoja volja. Ponovno ti priporočam, da se z vsem zaupanjem izročiš Bogu in mu po. polnoma prepustiš svoje mlado življenje, naj razpolaga z njim in stori, kar hoče. Da boš to lažje storil, imam tu knjigo ..Povest duše“. V njej opisuje, pokorna svoji samostanski predstojnici, svoje življenje Terezija Deteta Jezusa, svetnica, ki je že toliko duš pripeljala k Bogu. Ker želim iz vsega srca, da bi tudi tebi pomagala, ti jo izročam in te prosim, da včasih kak odstavek prebereš iz nje.“ Stanko je s tresočo roko segel po knjigi, se lahno nasmehnil, Jaz sem se Pa poslovil in odšel z zaupanjem, da bo ta svetnica dosegla to, česar sam nisem mogel. Nisem upal zaman. Vedno hujše trpljenje in nezvestoba ljudi sta Stan-kota vedno bolj trgala od sveta in ga združevala z Bogom. Nekaj dni pozneje mi je bridko potožil, da ga prijatelji in sošolci nič več ne obiskujejo. Tudi sorodniki nimajo zanj mnogo srca. Slišal jih je govoriti, ko so odhajali od njega, da bi Bog dobro naredil, če bi ga čim prej k sebi vzel. Vsak dan tudi opazuje, da mu stara mati vedno težje streže. Zdaj sem prišel do spoznanja, da y dolgem trpljenju le Bog ostane človeku zvest in dober duhovnik. Ni več daleč čas. ko bom začel prositi, naj me Bog reši trpljenja, da ne bom v nad lego ljudem. V moji duši je vedno večje hrepenenje po nebesih. Utrujen sem. Rad bi se odpočil v Bogu." „Stanko, častitam ti k temu spoznanju in ti priporočam: okleni se Boga z vsem srcem, z vso dušo. V njem boš našel večni mir in p opolno srečo Bog te že dolgo pričakuje, da bi se z vsem zaupanjem vrgel v njegov objem in mu velikodušno daroval svoje mlado življenje. Ne odlašaj več! Z daritvijo svo> jega življenja si boš zagotovil večno zmago nad svetom in neizmerne zaklade božjega usmiljenja.** „Dolgo že zorim za božje žitnice,“ mi je bolnik zašepetal. „Zdaj je čas, da dozorim. Daroval bom vsemogočnemu Bogu daritev svojega mladega življenja. Namesto oltarja bo bolniška postelja. Hostija pa bo moje življenje. Doslej sem bil v zadregi, kako naj to storim. Bal sem se opraviti to daritev, ker sem se čutil nevrednega. Sveta Mala Terezija me je naučila upanja in velikodušnosti. Bog je vesel tudi majhnih žrtev, če mu jih darujemo iz ljubezni in s ponižnim srcem. Zato bo vesel, če mu darujem svoje življenje. To darovanje bi rad opravil na prvi petek. Ali bi me mogli priti ta dan spet spovedat in obhajat?" „Z velikim veseljem,“ mu odgovorim _ „Saj bo tvoje darovanje življenja Bogu tudi zame velik dogodek in naj- lepši sad mojih obiskov.“ Oba sva umolknila in se zamislila v veličino tega dejanja. Potem Stanko spet spregovori: „Prosim, molite te tri dni veliko zame. Priporočite me v molitev tudi gospodu dekanu in drugim dobrim dušam. Upam, da bom še dočakal ta dan. Moči me vedno bolj zapuščajo. Te tri dni bom pa vsako jutro z vami molil: ‘Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost.’ Molite, bratje, da bo moja daritev prijetna Bogu.“ „Zelo sem vesel tvoje odločitve. Vse tvoje prošnje bom natačno izpolnil. Pripravi se na svojo daritev tako; da boš vse trpljenje in težave večkrat daroval po Mariji Bogu za pokvarjeno mladino.“ Prikimal mi je. Ker se mi je mudilo v šolo, sem mu zaklical še zbogom in odšel. Vse tri dni me je morila velika skrb za Stankota. Priporočal sem njegovo življenje Mariji in jo prosil, naj ga varuje toliko časa, dokler ne bo izvršeno darovanje njegovega mladega življenja. Vsak dan sem šel pogledat, kako mu je. Na prvi petek v septembru je spet zapel veliki zvon in ljudem naznanil, da bo šel duhovnik z Bogom k bolniku. Bilo je lepo jesensko jutro. Z menoj in s Cerkovnikom so pozdravljala Gospoda tudi drevesa, bogato obložena z zrelim sadjem. V pozdrav so mu žvrgolele ptice in dehtele jesenske cvetice. Ko sem prišel z Bogom z žužemberškega hriba, me je tudi to jutro pričakovalo več ljudi s prižganimi svečami. Z glasno molitvijo in pobožno pesmijo so me spremili na bolnikovo stanovanje. Kadar nesem po buenosaireških ulicah, se mi yselei stoži po naši domovini. Tu grem z Bogom sam. Sam ga častim in molim. Luč nadomestuje ljubezen, ki gori zanj v srcu. Ljudje večkrat niti ne opazijo, da nosim Boga. V sobi, kjer leži bolnik, ni belo pogrnjene mize, ne križa ne sveč, ne kozarca vode ne kosmičev za maziljenje; ni ljudi, ki bi duhovnika spremljali in med delitvijo zakramentov za bolnika molili. V naših krajih so prišli vaščani, ko je prišel duhovnik z Bogom v bližino hiš in vasi, naproti s prižganimi svečami in ga z glasno molitvijo in pobožnim petjem spremili na bolnikovo stanovanje. Ta sprejem je prišel do iz raza posebno zvečer in ponoči. Ko je duhovnik delil svete zakramente, so ves čas za bolnike glasno molili. Ko sem prvikrat doživel ta sprejem, me je gabil do solz. Stanko je bled in utrujen ležal na Postelji. Med njegovo spovedjo je vsa množica zunaj molila rožni venec. Zakrament svete pokore je mladega bolnika pomiril in vzbudil v njem veliko hrepenenje po združitvi s Kristusom. Ko je prejel Njega, ki je naše vstajenje ln življenje, se je srečen in potolčen zahvaljeval. Po blagoslovu so ljudje začeli ugašati sveče in hoteli oditi. Tedaj pa Je Stanko zbral poslednje moči, se dvignil 'n s pojemajočim glasom prosil navzoče, naj počakajo in prižgo sveče. Sosedje so se tej prošnji čudili, vendar so mu jo vsi radi izpolnili. Mala sobica je postala oltar za daritev mladega življenja. Prižgane sveče so pregnale z nje duhovni mrak. Srca so napeto pričtr-kovala daritve. Skrivnostno tišino je pretrgalo komaj slišno govorjenje Stankota na smrtni Postelji: „Gotovo vsi veste, da sem hotel postati duhovnik. Ker to ni božja v°lja, darujem svoje življenje po Mariji Bogu za slovensko mladino, da bi ohranila vero v Boga in čistost srca. Molite z menoj, naj Bog sprejme to daritev v svojo slavo in v korist svete Cerkve.“ Navzoči sosedje so bili ganjeni. Daritev mladega življenja je tako pretresla njihova srca, da so točili solzč. hirug za drugim so mu segali v roke in zamišljeni odhajali Stanko pa jim je v slovo šepetal: ,,Z Bogom! Molite žanre! Na svidenje v nebesih." Daritev mladega življenja je bila končana. Stanko je imel zdaj še edino zeljo, čim prej oditi k Njemu, ki se n>u je daroval. „Pridi, Gospod Jezus, Pridi!“ s0 šepetale njegove ustnice, ko sem odšel od njega. Bog je njegovo daritev sprejel. Zvečer, ko je zahajalo sonce in metalo poslednje žarke na žužemberško cerkev. so me klicali k njemu. Poslavljal se Je in ugašal. Dal sem mu v roke križ. Mirno in vdano je poljube val Gospodove rane in šepetal imena: „Jezus, Marija, Jožef“. Ko je sonce zašlo, je ugasnil za ta svet in dozorel za božje žitnice. V mraku so bronasti zvonovi cerkve svetega Mohorja n Fortunata naznanjali, da je dijak Stanko solzno dolino zamenjal z večno domovino. Kot blisk se je po župniji in okolici razširila novica, da je dijak Stanko umrl in daroval svoje življenje za dušni blagor slovenske mladine. Ko je med cvetjem in svečami ležal na mrtvaškem odru, so ga od vseh strani mladi ljudje prihajali kropit in molit za njegovo dušo. Njegov pogreb v nedeljo popoldne je bilo pravo zmagoslavje. Mladina mu je rakev in grob okrasila s cvetjem in se s pesmijo in molitvijo poslovila od njega. Zavedala se je, da je rajni Stanko za njen večni blagor daroval svoje življenje. Pšenično zrno, ki pads v zemljo in nmrje, obrodi obilo sadu. t> Kakih deset let po tem dogodku so brezbožni komunisti v gozdovih za Ajdovcem po strašnem zasramovanju in mučenju umorili eno in dvajset fantov. Slišal sem, da so do zadnjega diha ponavljali: „Kristus, kraljuj, Kristus zmaguj, v hostiji sveti nam gospoduj.“ Eno in dvajset mučeniških cvetov, mladcev od sedemnajstih dc pet in dvajsetih let! Presodite, če niso te junaške žrtve sad daritve Stankotovega življenja. Kdo more dokazati, da niso? Žužemberk pa se je od tistih dni zelo spremenil. Veličastne cerkve svetega Mohorja in Fortunata na hribu ni več. Porušile so jo do tal zločinske roke „osvoboditeljev“. Tudi Društveni dom in župnišče so spremenili v razvaline. Oba pastirja žužemberških Kristusovih ovac sta utihnila. Starejši je obsojen na smrt, mlajši na pet let ječe. Pšenična zrna padajo v zemljo in umirajo; obrodila bodo obilo sadu. To svetlo upanje tolaži ljudi v krajih, ki so bili priče in oltarji daritev in žrtev mladih življenj. Leta 1032 so sc titovci na domači fronti borili proti katoliški Cerkvi in učiteljstvu, ki še hodi v cerkev. Uči. teljstvo se je pač moralo ukloniti, če si je hotelo ohraniti vsakdanji kruh, Cerkev pa ne. Zato se bo leta 1953 borba proti Vatikanu nadaljevala s podvojeno močjo. Treba bo streti zlasti odpor škofov, ki so na svoji zadnji konferenci v Zagrebu sklenili prepovedati vstop v Ciril.Melodijsko društvo duhovnikov, ki ga podpira vlada zoper Cerkev. Seveda, ysi ti napori bodo ostali brezuspešni, kajti Cerkev se da spraviti v podzemlje, ne pa na kolena, žal pa se jugoslovanski komunisti tega ne znajo naučiti iz zgodovine. Iste metode kot v kominformovskih državah. Iz vsega povedanega vidimo, da se borba proti katoliški Cerkvi v Jugoslaviji vrši na isti način kot v državah, ki pripadajo Koniinformu. Komunistična oblast hoče pač izvrševati absolutno oblast nad svojimi podložniki in je zato ljubosumna, da bi bili glede vere svobodni in odvisni od druge oblasti, ki ni človeška, ampak božja. Zato je rumunska vlada uradno razveljavila unijo grško katoliških kristjanov z Rimom in jih podvrgla pravoslavni cerkvi, ki je do komunizma bolj popustljiva in neodporna. V Jugoslaviji tako daleč še ni prišlo, vendarle je možno, da se najprej pozaprč škofe in nato ljudstvo požene v razkol, četudi je Tito krenil od Moskve proč, kar se tiče preganjanje vere, je ostal zvest učenec Moskve. Ako pazljivo motrimo komunistično taktiko pri aas v Sloveniji, bomo opa-žili, da je ta taktika preudarna, vztraj- na in temeljita. Sloni na navodilih, ki so jih dobili v februarju 1952 člani partije na svojem dvotedenskem tečaju na Dunaju. Udeležencev je bilo okrog 50. Na tečaju so ugotovili, da odpor katoliške Cerkve pojema; protikomu-nistični tabor je razdvojen. Nekateri sicer dobri katoličani so proti borbi proti komunizmu. Samo višji cerkveni krogi se zanj zavzemajo. Za pobijanje vere se je treba držati sledečih smernic: naj se povdarja razlika med višjo in nižjo duhovščino, naj se uporabi socialiste in liberalce za borbo proti veri; treba je ljudem sporočiti zadnje Izsledke znanosti. Iz teh izsledkov se vidi, da je vera nesmiselna, zlasti je zastarela vera v Kristusa. Tudi duhovniki. ki ne podpirajo mirovne akcije komunistov, so sovražniki države. Zato je treba delati na to, da se ljudstvo otrese duhovniškega vpliva. Tako vidimo, da se Tito glede verskega preganjanja prav nič ne loči ne od Stalina ne od kominforma. Da, še celo bolj pravoveren hoče biti kot Stalin sam. Zato pa bodo naši ljudje trpelii dokler ne bo Tito doživel usodo vseb tistih, ki so se dvignili proti Bogu, pa nato klavrno propadli. Petdeset slovenskih in hrvatskih duhovnikov in laikov bo prišlo pred sodišče. ker so bili tako drzni, da so se upali zbrati dokumentarne dokaze o verskem preganjanju v Jugoslaviji in jih predati angleškemu ministru Edenu. ko se je ta mudil na obisku pri Titu. žal poročilo ni prišlo do Edena, ker ga je policija preje prestregla. Tudi kardinal Stepinac, tako pravi poročilo z Dunaja, ni dobil dovoljenja z» razgovor Z zlate maše soteškega župnika Alojzija Volva. — See to ni našel Eden niti besede ne-tmlje. Razumljivo: kdor živi v prešu-Mvu, za vero ne niore biti navdušen. Saj mu stalno vzbuja vest. To pa ni prijetno. Nazadnje si je Tito le snel krinko z obraza! Malo pred božičnimi prazniki je pretrgal zvare z Vatikanom. Mož, ki že deset let divje napada katoliško Cerkev in se bori proti njenim predstavnikom. je sedaj jasno povedal, kaj misli. Hoče iti po poti Nerona, Decija, Dioklecijana in vseh drugih preganjalcev Cerkve, ki so si domišljali, da bodo to božjo ustanovo uničili. Dve stvari sta rdečega diklatorja posebno razburili: odločni nastop angleških katoličanov, ki so po tisku in v parlamentu protestirali nad nameravanim Titovim obiskom v Londonu, in pa imenovanje nadškofa Stepinca za kardinala katoliške Cerkve. Oboje mu hodi narobe: Pred svetovno javnostjo bi rad veljal za umirjenega vladarja, ne pa za krutega preganjalca, in nadškof Stepinac naj bi zmeraj ostal zapisan kot ,,vojni zločinec“. Ker tega ni dosegel, divja in si hladi jezo nad katoliško Cerkvijo. Jasno je, da Cerkev obžaluje, da je prišlo do preloma med njo in Titovo Jugoslavijo; a istočasno ve, da ni ona zakrivila ničesar, česar bi se morala sramovati, zato zre mirno v bodočnost, zaupajoč v božje varstvo Prelom diplomatskih zvez med Bel-gradom in Vatikanom je hud udarec, zlasti za tiste uaivnež.e, ki so še vedno verjeli v iskrenost Titovih obljub. Kdor pozna mentaliteto komunizma, ve, da je to posledica komunistične nedoslednosti, ali bolje rečeno, komunistične dialektične laži, s katero vara ves svet. Posebno razočaranje obutijo ameriški petičniki radi svojih milijonskih dolarjev. ki so jih zvalili Titovemu režimu. Ta prelom je tudi najboljši dokaz, kar smo poznavalci razmer vedno trdili, da je položaj katoličanov v Jugoslaviji vedno težji, da preganjanje še vedno traja; še več. da se preganjanje še celo stopnjuje in stremi za tem, da čimprej zatre in uniči katoliško Cerkev v Jugoslaviji, kjer silno trpe pastirji in čreda, dasi svetovni tisk ni hotel o tem ničesar poročati, da ne razdraži pobesnelega tigra. Toda ta molk je tudi vne-bovpijoč greh, zlasti ker sovražnik vsega pozitivnega ne molči, temveč še nadalje hujska; hujska zlasti nižjo duhovščino. naj bo pametna in stvarna ter naj ožigosa imenovanje nadškofa Ste-pinca za kardinala kot izzivanje. Toda če ne bodo govorili tisti, ki so dolžni, bodo govorili kamni. škofovska konferenca 23. do 25. septembra 1952 v Zagrebu še vedno močno draži rdeče oblastnike. Kakor znano, so škofje obsodili društva duhovnikov, ki jih forsira država in ki naj bi bila priganjač za komunizem med vernim ljudstvom. Tako društvo je nastalo v Sloveniji. Nadelo sl je lepo Ime: Cril-metodisko društvo. Danes šteje po izjavah Mihe Marinka, predsednika komunistične vlade ,,narodne republike Slovenije“ okrog 300 članov. Vzgledu slovenskih duhovnikov so sledili istrski duhovniki, ki so se tudi organizirali. Koliko jih je, ss iz časopisnih poročil ne da razbrati. Nato je prišla vrsta na Bosno in Hercegovino. Tu so duhovniki na pritisk oblasti ustanovili društvo ..Dobri Pastir“. Komunistični listi trdijo, da je v njem 80 odstotkov duhovnikov, zlasti so v njem zastopani frančiškani. Naloga teh društev je, boriti se proti zlorabi vere v reakcionarne namene, čuvati pridobitve osvobodilne borbe in tesno sodelovati pri nabavno prodajnih zadrugah. Zsgrrbški komunistični „Vjesnik“ z dne 11. novembra prikaže delo teh društev na primeru slovenskega Cirilmeto-dijskega društva, ki ga zelo pohvali kot vzor dobrega društva. Njegovi člani so socialno zavarovani, organizirajo tečaje in sestanke ter se tudi narodno živahno udejstvujejo. Tako zahtevajo izročitev ,, vojnih zločincev“, se hudujejo na nerazumevanje Vatikana in protestirajo proti škofu Santinu iz Trsta, ki je najprej Italijan, nato šele katoliški škof. Tako se to ej sili duhovščino, da politično nastopa, in to tisto duhovščino, kateri so pred leti očitali, da se j s le politično udejstvovala v polpretekli dobi. Danes torej katoliški duhovnik političnega dogajanja ne sme opazovati od strani; mora ga aktivno podpreti. Kako je potekla škofovska konferenc» v Zagrebu, ve natančno poročati isti list ,.Vjesnik“. Pravi, da so se škofje sestali na zahtevo Vatikana; da je bil sestanek nezakonit, ker ni bil oblastem javljen, in da sta bili med škofi dve skupini: skupina nepomirljivih vati' kanskih pristašev in skupina zmernih in pametnih škofov. Med prvo skupino šteje šibeniškega škofa Cirila Baniča, splitskega Kvirina Bonefačiča, krškega Josipa Srebrniča, hvarskega Miha Pušica in beograjskega nadškofa Jožefa Ujčiča. Vsi ti so že v preteklosti dokazali, da bolj ljubijo tuje interese kot koristi naroda. Vatikan je uspel iz teh škofov napraviti svoje agente in sluge, ki slepo sovražijo vse. kar bi moglo biti v dobro narodu. Tudi inons, Silvio Oddo predstavnik poslov vatikanske nunciature v Beogradu je bil zadnje čase predmet hudih napadov s strani komunističnega tiska. Najprej je hotel uničiti glagoljaštvo V Istri, nato se je zavzel za priključitev Trsta Italiji in kadar je šel v Rim, Je redno obiskal Slovenski socialni urad 11 a Via Colli 8. Poleg tega je za nove škofe predlagal ljudi, ki so ustaško ali belogardistično usmerjeni. Vse to je zločin proti državi, ki je moliš. Oddija tako gostoljubno sprejela pod streho. Maršal Tito je sprejel katoliške, ško-1 • V petek, 9. januarja, je maršal Tito sprejel v svojem Belem dvdru na Dedinja predstavnike katoliške Cerkve v ■Jugoslaviji, med drugim predsednika škofovske konference beograjskega nadškofa dr. Ujčiča, zagrebškega pomožnega škofa Franjo Salisa in ljubljanskega skofa Antona Vovka. Katoliški škofje so prišli na razgovor k maršalu Titu na /e-ljo vlade, da bi se uredili odnosi med državo in katoliško Cerkvijo v okviru Ustave in v zvezi s prekinitvijo diplo-; hiatskik odnosov med Jugoslavijo in Va-likdnom. Po dveurnem razgovoru so sklenili, naj bi posebna komisija proučila odnose med Cerkvijo in državo in Sestavila načrt za splošno rešitev odnosov med državo in katoliško Cerkvijo v I J Ugosiaviji. Da iz te moke ne bo dobrega kruha za katoličani; v Jugoslaviji je razvidno že iz dejstva, da so po-Uovuo dne 3(1. decembra obsodili v Ljubljani dva znana kulturna delavca iu slovenska duhovnika prof. Jakoba dolarja in dr. Janeza Fabijana. Prvi je bobi] in let, drugi pa ti let težkega žabo a Srbski patriarh Vikentije Prodan» v se je zadnje čase popolnoma podvrgel komunističnemu režimu. „Borba", list komunistične partije v Beogradu je 9. -V 19 52 prinesla" nekaj njegovih izjav, ki mu kot patriarhu pravoslavne cerkve °e delajo posebne časti. Ker je nadškof (|r. Ujčič na škofovski konferenci v Zazebli omenil, da pravoslavna cerkev ne Podpira titovskih duhovniških društev, ■•e smatral srbski patriarh za svojo bolžnost, da to prekliče in popravi. Izjavil je: ..Protestiramo, da se katoli-ska Cerkev vmešava v naše zadeve. Mi lnsan .Marijinih \i-tcev v Gorivi. V nedeljo. 2 3. novembra, smo praznovali v Gorici dan Marijinih vrtcev. Najprej so imeli v cerkvi na Plavuti govor in blagoslov. nato pa v Marijinem domu prisrčno akademijo, ki so jo priredili otroci sami. Polnoštevilno so bili zastopani Marijini vrtci iz Gorice, štandreža, Sovodenj, Podgore in števerjana. Kar lepo število jih je bilo, naš up in naša nada. Koncert sv. Cecilije. Pevski zbor Slovenskega katoliškega prosvetnega društva je priredil na god sv. Cecilije v Marijinem domu na Placuti, koncert z bogatim sporedom. Na sporedu so bile slovenske pesmi naših najboljših komponistov, solospevi in arije iz oper. Dirigent pevskega zbora č g. prof. Mirko Pilej zasluži pač za svoje nesebično in požrtvovalno prizadevanje vso pohvalo in priznanje. Koncert je obilno in izbrano občinstvo popolnoma zadovoljil. dekliškega krožka, ki je še vedno glav-i ni vodilni krožek, so zrasti! že številni; drugi krožki, kot za dijakinje, izobra-ženke in tudi lepo število podeželskih krožkov. Dekleta se v njih versko izobražujejo, imajo svoja tedenska predavanja, katere vodi duhovni asistent iui liri katerih tudi same sodelujejo z lepimi in zanimivimi referati. Vso zahvalo dolgujemo našm slovenskim duhov nikom, ki ne prezrejo nobene prilike da bi čim bolj poglobili versko življenje med slovensko manjšino v Italiji, posebno še na Goriškem. Goriške volitve. Občinske volitve V Gorici, ki so se vršile dne 14. decembra so mirno brez izgredov potekle. Največ' glasov je dobila krščanska demokracija Za nas Slovence je velikega pomena} dejstvo, da smo na teh volitvah porazili komunistične frontaše, pa četudi samo za 18 glasov. Te sramote komunisti kar ne morejo preboleti. Skrbi jih se veda tudi, kako se bodo opravičili pred komunistično centralo v Jugoslaviji, od katere dobivajo navodila in potrebna sredstva. Naše ljudstvo vedno bolj spO"' znava njihovo lažno propagando in sC| vedno bolj oklepa ljudi, ki postavljajo vse svoje upe na krščansko podlago. I Sprejem v Marijine kongregacije. Letošnji praznik Brezmadežne bo ostal go-riškim vernikom in še posebno goriškim verskim organizacijam v lepem spominu. Zopet so se njihove vrste pomnožile za lepo število članov. Najprej je bil v cerkvi sv. Ignacija slovesen sprejem kandidatov v fantovsko Marijino kongregacijo. katero z vso vnemo vodi travniški kaplan č. g. Mazora. Ta kongregacija šteje že nad 50 članov med goriško fantovsko mladino. Sledila je lepa in ganljiva slovesnost v cerkvi sv-Antona v Gorici, kjer imajo goriške dru/.benice svoje običajne shode, šestnajst mladih deklet se je ta dan odločilo, da bo stopilo pod varni prapor Brezmadežne. Res lepa in ganljiva slovesnost, ki priča, da tudi v Gorici, kljub vsemu materialističnemu mišljenju mnogih, še živi in se razvija pravi krščanski duh. Prav tako se bujno razcvi-tajo tudi Dekliški krožki Iz prvotnega Iz občine l)evin-Nnbrežina. Tu se je pred božičnimi prazniki zaključilo spe1} eno žalostnih poglavij zapostavljanj» slovenskega življa v Italiji. Dne 16. decembra je zavezniška vojaška uprava kateri načeluje general Winterton snel» v občini Nabrežina-Devin vse dvojezične napise na državni cesti, namreč slo' venske in italijanske, in jih nadomestila samo z italijanskimi. Zaman sc; bile vse prošnje in vsi protesti in vs< protestna zborovanja večtisočglav* množice v Bazovici, zaman tudi protestno pismo vseh tržaških slovenskih du hovnikov, ki so to pismo javno prečita! vernikom v cerkvi in v katerem pof darjajo, da v četrti božji zapovedi j< zapopadeno tudi spoštovanje do mate rinega jezika. Slovenskih napisov h1 več in bo ta dogodek med širšo javnostjo kmalu prišel v pozabo. Le Slo venci bomo bogatejši za eno žalostn1 izkušnjo več. Božična akademija na slovenskih sminji|, Bolah. V torek pred božičem 80 dijaki slovenskih srednjih šol y Go-rici priredili na obeh skupinah srednjih 8°1 uspešno božično akademijo. Nastopili so z vrsto predavanj, deklamacija-•oi in božičnimi pesmimi. Kot zadnja in "ajzabavnejša točka pa je bil prizor koledovanja v Brdih, ki so ga podali trije dijaki iz nižje gimnazije. I»an zahvale v Gorici. Zadnjo nedeljo v letu 19 52 smo se goriški verniki zbran v stolnici k zahvalni slovesnosti. Ko Je raz kora zadonel mogočni zbor združenih cerkvenih pevcev goriške »adškoflje, nas je takoj uvedel v pravo božično razpoloženje. Bo govoru, ki ga i® imel škofijski kancler preč. g. dr. Klinec, je sledil koncert božičnih pesmi, *ci so pod vodstvom prof. Fileja in ob sP‘emljavi gdč. Lojzke Bratuževe dojeno lepo in občuteno izvajali skupni Pevski zbori. Pred izpostavljenim Naj-svetejšim. so bile nato slovesne pete li-Ltnije z odpevi. Sam prevzvišeni nadškof k; je (a ,ian slavil 50 letnico svo-hh redovnih obljub, je s svojo priču-j°čnostjo počastil našo veličastno zahvalno slovesnost. Tako smo goriški Slovenci praznovali še eno jubilejno slovesnost za dvestoletnico goriške nadškofije, ki smo ja na tako slovesen nadih začtli z evharističnim kongresom v »tandrežu. Pokazali smo s tem, kako dvimo s Cerkvijo, kako smo z njo tesno Povezani in se veselimo vseh njenih z,naK in trdno verujemo v njeno končno zmago nad zmotami in temo novodoh-ne8a poganstva. Božični prazniki v Gorici. V vso lepoto božičnih praznikov je letos padla Srenka kaplja težkega spoznanja: Naši 'ratje in sestre onstran železne zavese ''e smejo letos praznovati božiča. Na 1 plo morajo in otroci v šolo. še božič-,la drevesca ne smejo postavljati in se Poveseliti ob belem kruhu v domačem fužinskem krogu. Komunistični režim, i zatrjuje vedno znova, da ni proti ye-1'• jp vse to prepovedal, potem ko je 'halo dni preje izdal odlok o prekinitvi tploniatskih odnosov med republiko Ugoslavijo in Vatikanom. Ni bilo du-'Ovnika v Gorici, ki bi tega žalostnega Gorica ponoči dejstva ne omenil. Tudi sam prevzvišeni nadškof je v svojem božičnem in novoletnem govoru govoril o novih razmerah v Jugoslaviji Pred vse pa stopa junaški lik zagrebškega nadškofa Ste-pinaca, katerega je sveta stolica povišala v kardinala in s tem dala zadoščenje in priznanje vsem preganjanim katoličanom Jugoslavije. V zvezi s tem imenovanjem so komunistični časopisi pisali najpodlejše reči. Z besnim srdom so blatili vse. kar je katoliškega in nam svetega. Zagnali so se tudi v bogoslovno semenišče v Argentini, kjer da se na papeževo pobudo vzgajajo izdajalski duhovniki, nekdanji voditelji ..bele garde". Na Primorskem so spet zaprli tri nove duhovnik.': Efrenia Mozetiča, župnika v Gradnem v Brdih, Ludvika Rusjana. župnika v Cerovem in Franca Bizjaka, župnika v Grgarju pod Sveto Goro. česa so obtoženi, se ne ve, ker jugoslovanski časopisi o tem ničesar ne poročajo. Neki župnik je pridigoval že dve uri. Ker je na srečo ves čas pridige gledal v strop, so sc verniki drug za drugim zmuznili iz cerkve. Nazadnje je ostal la še cerkovnik. Pa se je ludi temu zazdelo le predolgo. Dvignil se je p-> stopnicah na prižnico, pocukal župnika za talar in mu ponudil ključe cerkve nih vrat rekoč: „Ko bodo končali, naj pa aklenejo. gospod župnik!“ ^Tant na jatacju 6voj e \tado5ti Slovenski fant, ki v mrzli tujini uživaš priliko gledati svet in ga videti v napačni luči, uživati ga, a uživati v svoje pogubljenje telesa in duše, živeti življenje fanta, a brez idealov, brez luči, brez poti. ki vodi k pravemu življenju, brez veselja in nadnaravnega gledanja kvišku — glej, tebi veljajo te besede, ki jih kot prijatelj želim pisati in ti kazati pot k lastni vzgoji značaja, k vzgoji ljubezni. Pred teboj se odpira dolga in bela c-sta življenja . . . Kako lepo je ob sončnem vzhodu iti proti neznanim deželam! Nahrbtnik na rame in že stojiš na pragu domače hiše — tudi v tujini si jo je ustvaril —. Stojiš na pragu mladosti... Pa mi po v e j: kam greš? Ne veš? Kako rade bi ti te vrstice odkrile stezo, ki vodi na višine življenja! Fant, kdo si? Si se že vprašal tako? Nekje sem brai o mladosti takole zapisano: „Mladost je doba med dvema dobama, ko se srce obrača proti Indiji Koromandiji.“ Morda pesniško povedano, a resnično! „Doba med dvema dobama“. Spreminjaš svoj glas: otroški zginja, moški še ni dozorel: doba prehoda. Nisi več otrok, pa mož še tudi ne. Otroške navade opuščaš in stremiš za možatostjo odraslih. ,,. . ko se srce obrača“. Kakor otrok še vedno z zanimanjem opazuješ zvezdnato nebo, ptice, cvetlice, avtomobile, mesto v vsej razgibanosti ir vrvežu, ki ti živcev ne vzame; kratko: opazuješ zunanji svet. Pa glej, tudi v samega sebe začenjaš gledati, se vase poglabljati, da bi odkril svoj lastni svet, notranji svet, življenje svoje duše. In v tem notranjem, intimnem svetu samega sebe, kaj odkrivaš? Občutljivost. ki se razburi; razumnost ki misli; voljo, ki ukazuje; srce, ki ljubi! ,,. . .srca se ob.ača proti Indiji Koromandiji“. Azija, Indija! Neskončna pravljična pokrajina, daleč od tebe in tako skrivnostna. Brezmejne širjave Gobske puščave, sibirskih tunder, skrivnosti pagod in svetega Gangesa. Tibeta in Himalaje! Kakšna veličina in skrivnost! Glej, to je, kar ljubiš. Mar ne iščeš potov velikih pustolovcev, raziskovalcev, misijonarjev? Navduševalna gesla ti razvnemajo kri: „Hočem!“ — „Excelsior!“ —■ .Kvišku! “ — „Vztrajati!" — „Kdor hoče, more!“ —— „Do konca!“ — „Biti1 gospodar nad samim seboj!" — „Nikoli se zadovoljiti, vedno iskati, prizadevati se in dvigati se kvišku!“, kakor s je nekdo zastavil v svoj življenjski program. Sanje mladosti, kam so ti usmerjene? Brez dvoma bi rad udejstvil nekaj velikega, junaškega, plemenitega. A kaj prav za prav? Sam ne veš. . . In vendar ti srce hoče v Indijo Koromandijo! Kant, kaj hočeš? Ne vem, če veš. Težko je namreč včasih spoznati, kaj prav za prav hočemo, in želimo. Naj s primero pojasnim: ljubiš svojo družino, svojo delavnico, svojo šolo? Da! Brez dvoma si srečen v toplini svoje družine, rad si v hladnih zimskih večerih ob topli peči, družinske prireditve so ti pri srcu. In vendar vse to rad opustiš radi izleta, sestanka, ta-korenja, pa ti tega nihče ne poočituje! Ljubiš svojo družino, delavnico iD šolo? Da ali ne? Da! Pa včasih vse to rad zapustiš, ker rad delaš po svoji glavi, po svoje. Saj rad delaš, brez dvoma; a ne tako, kakor ti rečejo drugi, starši, predstojniki, marveč po svojih idejah in lastnem hrepenenju. Tako se začne uveljavljati tvoja ml* dostna osebnost. Hočeš že biti „nekdo, ki se od drugih razlikuje". Zato pa ri*-d ponavljaš malo besedico „jaz“. ..Jaz“... imam že svoje skrivnosti, Posebne opravke; lastni predal s ključem bi rad imel v omari, kamor bi zapiral to, česar ne želiš, da bi drugi videli Tudi lastno sobico bi rad. — „Nisem več otrok,“ ti privre iz srca beseda. Ne sprejemaš brez pridržka besede starejših; imaš kritičnega duha, izraziš rad svoje mnenje, ideje, mišljenje. •Tvoje mišljenje postaja osebno! Hudo se razburiš, kadar ti rečejo kakor otroku: „Spat! Takoj!“ Raje vidiš, da se zadeva predebatira s teboj hi sam odločiš: „Pametno je da grem nocoj preje spat!" •hoja volja postaja osebna! Hočeš postati nekaj! Hočeš se razlikovati od drugih: ne kakor poedinec °d poedinca, marveč hočeš biti nad dru-T'tui, nad maso. Nekje sem bral in si zapisal brez navedbe vira: „Svet potrebuje danes kakor vedno mož, ki so utrjeni od drugih, ki gledajo bolj daleč, ki se dvigajo višje v višave in so pogumnejši od dru-gih. Ni potrebno, da jih je veliko. Takih mnogo nikdar ni bilo. A čeprav jih je malo, potegnejo za seboj množice, rešiti morejo človeštvo. En sam mož, duhovno velik, značajno močan in odločen. reši svoj narod. En san. tak reši vso Cerkev!“ Ali ni v teh besedah izražena vsa vsebina tvojih mladostnih hrepenenj ? Da! v življenju, ki se mi odpira, s silami, ki mi rastejo, z božje pomočjo nočem ustvariti nekaj velikega, plemenitega! Hočem postati nekaj! 'n kaj boš postal? Postati nekaj? Ni li v tem hrepenenju samoljubje, napuh? — Ne! Ta zelja po osebnosti je volja božja! Torej oolžnost! Vsekakor pa je potrebna mo-drost, da s petnajstimi ali dvajsetimi leti nočeš že delati kakor izkušeni mož! Lahko imaš svoje osebne zadeve, a obrani tudi zaupanje do drugih, roditeljev, posebno do matere, če jo imaš nlizu sebe, do spovednika in duhovnega voditelja. Eahko imaš osebne misli, a ohrani tudi zaupanje do drugih, pa rad priznaj, da se včasih tudi zmotiš. Ohrani svojo osebno voljo, a ohrani voljnost pokorščine. Ko to premišljaš, moreš videti, da ti je pri delu „postati nekaj“, v življenju nekaj pomeniti, treba razsvetljenja in posebne pomoči. Treba ti je razsvetljenja: Posvetuj se s starši, poslušaj jih, isto tako svoje učitelje, saj so ti od Boga poslani v vodstvo. Poleg tega ti je potreben še poseben svetovalec tvoje duše. Treba je. da vneto študiraš resnice svoje vere, ki ti morajo biti zemljepisna karta tvojega življenja! Potreben si pomoči: Že za majhno odločitev ti je treba velikega napora. Kaj boš pa počel ob velikih naporih pri delu. da postaneš nekaj, osebnost in značaj? Nasedel boš, če se ne boš držal nasvetov in bodrilnih besed svojih svetovalcev in prijateljev, toda resničnih prijateljev, če ne boš zajemaj v pogosti in goreči molitvi in zakramentih božje moči in božjega življenja. Koliko mladih fantov se je vrglo z navdušenjem v pustolovščino življenja, pa so žalostno poginili na poti. Ali so zgrešili pot med goskimi stezami radi pomanjkanja luči, ali pa so obupali med plezanjem na vrh, ker jim je boj z višino gora kreposti vzel ves pogum. In ti? Na pot! Skupilo se podajva na pot, dragi fant! Z gorečnostjo, žilavostjo ter ljubeznijo se skloniva nad cestno geografsko karto in poiščiva pot, ki k življenju vodi; orientirana po jutranji zvezdi bova spoznala božjega vodnika, Njega, ki je dejal: „Jaz sem pot, resnica in življenje!“ ROMANUS Bog je dal prebivalcem Titove Jugoslavije tri dobrote: pamet, poštenje in komunizem. A vsakemu je dal le dve izmed teh treh dobrot. Kdor je potem takem pameten in komunist, pa pošten ni. Kdor je pošten in komunist, pa pameten ni. Kdor je pa pameten in po sten. ta pa komunist ni. ARGENTINA V invht.,,, 14. dweiuora 1W.52 je prejelo 17 slovenskih otrok iz področja Vel. Buenos Aires;, svoje prvo sv. obhajilo. Večino so imele deklice, ki jih je bilo 12 lTvoobhajilna slovesnost se je vršila v župni cerkvi v Ramos Mejii, kjer imajo Slovenci redno nedeljsko službo božjo. Pri maši, ki jo je opravil g. Jože Jurak. je pel otroški pevski zbor. Popoldne istega dne jia m> <>t oci pod vodstvom svojih skrbnih in požrtvovalnih učiteljic; in učiteljev priredili svojo otroško akademijo v prostorih salezijanskega zavoda San Francisco de Sales v Buenos Airesu Dvorana je bila polna do zadnjega kotička, kar dokazuje, da so take vrste prireditve vedno privlačne. Prvi del prireditve je bil posvečen prvootihajancem, drugi dei pa slove nski zemlji. Na tem mestu moramo povdariti nesebično delo našega učiteljstva. ki ne gleda ne na čas. niti na zdravje niti na denar in se trudi za našo mladino, žal pa marsikateri starši pomen slovenskih šol ne razumejo in dopuščajo, da njihovi otioci z grozečo naglico pozabljajo svoj materinski jezik. Slovensko naselbino v Miramaru je za božične praznike obiskal g. Jože Jurak. Ta skupina, ki šteje okrog 35 duš in je oddaljena 450 km od glavnega mesta Argentine, se prav lepo razvija. Nekateri so si postavili lične vile, kajti Miramar je letoviški kraj z znano morsko plažo, drugi pa so si zagotovili zemljišče, da si kasneje postavijo svoj dom. Tudi v verskem oziru se dobro držijo, če izvzamemo nekatere samske fante, ki jih je zadnja vojna nekoliko odtujila od Boga. G. Jurak je vso skupino spovedal, pripravil nekake vrste duhovno obnovo in nato opravil sv. mašo, pri kateri so peli fantje in možje iz bližnjega obmorskega mesta Mar del Plata, kj so v ta namen nalašč pohiteli med svoj? rojake v Miramar. Domačinom je bilo naše petje zelo všeč in so ga močno pohvalili. Go. pod Janez Hladnik, soustanovitelj našega lista in neumorni izseljeniški duhovnik med Slovenci v Argentini je 22. decemb!a 1952 spolnil petdeset let. Pred nekaj meseci (29. junija 1952) smo praznovali njegovo srebrno mašo, sedaj pa je gospod Janez postal bogatejši še za en jubilej. Gospod Janez Hladnik zasluži, da se ga večkrat hvaležno spomnimo. Dolga leta je deloval sam med Slovenci, ki so pribežali iz Goriškega radi divjanja zagrizenega fa-1 šiznia. Nato so prišle nadenj grenke ure, ko je oznanjal resnico o Titovem komunizmu, pa mp je nahujskano slovensko ljudstvo pokazalo hrbet. Toda gospod Janez ni miroval. Dosegel je pri predsedniku republike generalu Peronu ; dovoljenje z a vselitev in.000 Slovencev beguncev. In ko so prišli, jim je olajšal začetne težave in jim pridobil zelo poceni svet. v Lanusu pri Buenos Airesu, kjer je nastala največja slovenska naselbina, ki šteje sedaj že nad 50 hiš in 500 duš. Leta 1950 je sam pohitel med nje in ustanovil za nje novo versko središče, faro sv. Jožefa, ki se vedno lepš? razvija, Ta slovenska srenja v Lanusu je gospoda Hladnika za njegov jubilej iskreno pozdravila. Spomnila sta se ga tudi lista ..Svobodna Slovenija“ ID ,,Oznanilo“. 28. decembra 1952 pa ja doživel g. Hladnik novo veselje: mogel je sprejeli na slovenskem ozemlju v Lanusu krajevne argentinske oblasti in jim pokazati sadove svojega neumornega dela. Ko je 25. januarja ,.Duhovno življenje“ proslavljalo 20 letnico svo-je8"a obstoja, je bil spet g. Janez tisti, ki smo se mu posebno zahvaljevali za opravljeno delo. Bog živi gospoda Janeza in ga ohrani še drugih 50 let! Za božič in »ovo leto je izšlo „Ozna- htlo“, tedenski list za Slovence v Argentini na štirih straneh z zelo bogato vse-IJitio. Poseben povdarek so številkama tiali tudi oglasi in voščila naših podjetnikov, obrtnikov in trgovcev. Vedno bolj 86 opaža, kako zelo je „Oznanilo“ potrebno za ohranjanje verskega duha med novimi naseljenci. Njegova naklada n.ipr slano raste in list si pridobiva Prijateljev vsepovsod, tudi med starimi slovenskimi neseljenci in v inozemstvu. Slovenska polnočnica v kripti cerkve sv- Roze je tudi letos privabila mnogo r°jakov. Polnočno mašo je opravil g. Orehar. na božični praznik pa slovesno Pnto g. Jurak. Obakrat je dovršeno pel Pevski zbor „Gallus“. Med polnočnico 8e je podelilo zelo veliko število sv. obhajil. Hvala Bogu, še p.ivlači sveta noč našega človeka in ga vodi božji luči nasproti. Za i>- živite praznike se je mudil med Parni g. Ludvik Tomazin iz Čileja. Sedaj ze deluje v Združenih državah Severne Amerike. G. Tomazinu želimo obilo sre-ee na novem službenem mestu. Aa t. petni dan 2S. decembra so imeli slovenski ljudskošolski otroci iz Velikega Buenos Airesa izlet na Markeževo kinto (pristavo) v Merlu Nabralo se je 9tj otrok. Najprej so bili pri sv. maši, ki jo je v frančiškanski romarski cerkvi San Antonio de Padna opravil ka-tehet mstsne skupina g. Jože Jurak. Na ktnti so se otroci sijajno zabavali. Zlasti jih je privlačevala majhna opica, ki Se je pač po opičje obnašala. Bog daj, da bi vsi li otroci ostali zvesti slovenskim verskim in narodnim izročlom! lst dan so »asi fantje, organizirani v Slovenski fantovski zvezi (SFZ) pri-tedili v društvenih prostorih na pristavi v Moronu svoj božični sestanek. Vdele-zl*° se ga je nad 7 0 fantov. En teden Preje so na istem prostoru imele enak Stolnica v Santiago de Chile sestanek naša dekleta, včlanjena v Slovenski dekliški organizaciji. Spored fantovskega sestanka je skrbno uredil in pripravil g. Peter Klobovs. Vrstile so se pevske točke in govorčki, na koncu sta izrekla voščila duhovni vodja organizacije g. Jože Jurak in njen predsednik g. Milan Magister. Sledil je nato družabni del sestanka pri pogrnjenih mi-■ ah, ki je svečano razpoloženje še dvignil in povečal. Za božične praznike je izšla tudi nova januarska številka „Katoliških misijonov“. Moramo reči. da je številka izredno lepo opremljena, vsebinsko zelo zanimiva in zato privlačna. Tudi draga ni. V Argentini 2 5 pesov, v Italiji 1000 lir in v VSA 2 dolarja. Kar moramo posebej povdariti, je lepa gesta uredništva ..Katoliških misijonov“, ki je svojim bralcem naš list toplo priporočilo. Tej gesti se priključuje tudi naš list in vsem, ki zmorejo več listov, ,,Katoliške misijone“ toplo priporočamo. Misijonska ideja je vedno sodobna in vedno navduši za žrtve in plemenito tekmovanje v borbi za Kristusovo kraljestvo. Pomagati uspešno našim misijonar-j.iu, je bil cilj velike tombole, ki jo je Slovenska misijonska zveza priredila 4. januarja na slovenski Pristavo v Moro-nu. Organizacija tombole, ki jo je vešče pripiavil g. Lado Lenček CM s pomočjo predsednika Slovenske misijonske pod-zveze v Argentini g Marjana Lobode, je odlično uspela. Dobitkov je bilo veliko, dobre volje tudi in — kar je glavno, bilo je izdatno pomagano našim misijonarjem. <>. Anton žagar, dozdaj duhovnik v Tucumanu, se je preselil v škofijo Bahia Blanca, kjer je bil umeščen za župnika v Indio Rico 28. decembra 1952. želimo, da bi g. žagar čim bolj blagoslovljeno deloval na novem službenem mestu. (». Tone Smolič, dozdaj kaplan pri fari sv. Pavla v Buenos Airesu, je s 1. januarjem 1953 nastopil mesto bolniškega kurata v bolnišnici Subizarreta, New York 3952, Buenos Aires (T. E. 50-0043). Naj ljubi Bog da g kuratu čim več uspehov Pri njegovi težki in odgovorni službi! Družabna pravda v Buenos Airesu spada med naše najbolj agilne organizacije. Za letošnje leto je pripravila zelo bogat program. Letos se bo nadaljeval tečaj o sociologiji in o organizacijski tehniki, ki je pokazal že lansko leto kar najlepše sadove. Tudi letos bosta na tem tečaju predavala prof. dr. Ivan Ahčin in Maks Jan. Vršil se bo vsakih 14 dni v slovenski pisarni na Victor Martinez 50. — Dalje se bo letos vršil tudi socialni tečaj za naše ženstvo, na katerem bodo predavali naši najboljši socialni delavci. Vse pohvale vredno je prizadevanje Družabne pravde, da tudi naše ženstvo seznani s socialnimi problemi. Posebna novost, ki nam jo pripravlja Družabna pravda za to sezono pa bodo diskusijski večeri <> gospodarskih vprašanjih. Vršili se bodo po enkrat na mesec in so povabljeni nanje vsi tisti, ki se zanimajo za gospodarska vpraša-šanja in tisti, ki v gospodarstvu že aktivno delajo (industrijalci, obrtniki). Poleg tega bo Družabna pravda za letošnjo veliko noč izdala izvirno slovensko znanstveno delo in sicer Sociologijo, ki jo je napisal prof. dr. Ivan Ahčin. Nad vse pogumen je ta sklep Družabne pravde, da v teh težkih razmerah založi in izda znanstveno delo. Letos bo izšel prvi de] Sociologije, naslednja leta pa bodo izšli še trije deli. Toda vsak del zase predstavlja zaključno celoto. Ker g. prof. dr. Ahčina poznamo, ni potrebno posebej omenjati, da bo to delo napisano v lahko umljivem slogu in bo obsegalo vsa najmodernejša dognanja o vprašanjih, ki zadevajo družbo in družabno življenje. Knjiga bo obsegala približno 320 strani male osmerke. Cena zanjo bo v Argentini 20 pesov, v USA 2 dolarja, v drugih državah pa protivrednost. Drugi socialni dan v Argentini. Stalni odbor za prirejanje socialnih dnevov nam bo letos v nedeljo dne 28. junija pripravil drugi socialni dan pod geslom: Naša gospodarska osamosvojitev. Vsi se še dobro spominjamo lepo uspelega lanskega prvega socialnega dne. Letošnji obeta tako zaradi aktualne vsebine kakor zaradi skrbne in zgodnje priprave, biti še lepši in uspešnejši. MENDOŠKA KRONIKA Miklavževanje je bilo v nedeljo 7. decembra pri maristih. Istotam 8, decembra proslava Brezmadežne. SFZ je pripravila lep program z več recitacijami, z govorčkom in za sklep je mladina podala slovenske narodne litanije pred kipom Brezmadežne, X' adventu se je kar na štirih krajih (Guaymallen, Plumerillo, Fray Inali-i cän in mesto z Godoy Cruzom) razvil»; pobožnost Marijinega potovanja. VečeG za večerom smo mendoški Slovenci s petjem in molitvijo častili Marijo. Polnočnica pri maristih je privabil» mnogo starih in novih naseljencev i» tudi Hrvatov. Ljudska pesem je napolnila kapelo in ganila razpoložena src» Na božič je bila pri Srcu Marijinem i Najprej pobožnost v cerkvi, potem pa | je priredila Karitas lepo uspel sestanek. Na sporedu je bila tridejanska igra ,,Zmaga ljubezni“, ki jo je spisal č. g. Mali, uprizorila pa mendoška mla-! dimi v režiji g. Plahuta. Udeleženci so oddali svoj prispevek za dobrodelne namene. V nedeljo 28. decembra je SFZ po-i Vedla vesele mendoške Slovence na izlet j v Rivadavio k čadovim. Obiskali smo ■ tudi tamkajšnjo farno cerkev in zapeli nekaj lepih božičnih pesmi, To je privabilo nekaj radovednežev. Sam g. župnij je prihitel, ko je zaslišal v cerkvi, I kakor se je izrazil ,,el canto celestial“. V nedeljo 11. januarja je Misijonski °dsek pripravil pri Grilčevih v Las He- ! ras družabno prireditev s siečolovom. čisti dobiček je šel v misijonske na-I mene. V nedeljo 18. januarja sta nas obiskala č. g. župnik Orehar in č. g. škrbe. G. Orehar je v nepozabni pridigi pologi na srce skrb za ohranitev vere in za slovensko ter katoliško vzgojo otrok. CILK sveti večer se je zbralo na povabilo č, g. Vincencije v redovni hiši, kjer le ona prednica, nad 50 Slovencev, živečih v prestolnici, da v domačem okolju zažive lepoto svete noči. Prišla le celo ena hrvatska družina. Med igranjem harmonike, prepevanjem božičnih Pesmi jn ob prigrizku, ki ga je priprava č. sestra, je čas prehitro potekal, ytroci go se najbolj razveselili Jezuš-ki jim je razdelil darila. Za Jezuš-°ka je bil Pirnatov Boštjanček, ki še ne zja govoriti in se je otrokom le smejal. ato je bila v kapeli polnočnica. Sv. mašo je opravil g. Pokorn, pridigal je S. Maroša, ki je bil tudi za organista. Slovenci v Santiago vedno bolj cenimo pižrtvovalno delo č. s. Vincencije, i se za nas toliko trudi, in se ji za vse delo najlepše zahvaljujemo. Obenem valimo Boga, da imamo sedaj v San-mgu kar dva duhovnika, ki storita 'Se, kar moreta, da je naše življenje v tujini manj grenko. Iz f ileja se malo oglasimo. Da zamu- Motiv iz čilske obale jeno popravimo, naj služi sledeči pregled dogodkov zadnjega časa: Duhovni gospodje so odhajali in prihajali. Odšli so trije v druge ameriške države, prišlo jih je prav toliko. G. Kunčič je prišel h g. Moharju, župniku v Cura-Cautinu, ,za kaplana; iz Kitajske pa sta prišla dva izgnana slovenska misijonarja: g. Pokorn je za kaplana na kliniki sv. Vin. cencija v Santiagu, kjer zelo požrtvovalno deluje, g. Prebil pa je bil poslan v Valparaiso. Salezijanec g. Maroša iz Slovenske Krajine, ki je že 18 let zelo uspešno deloval na jugu v mestu Punta Arenas. je odšel kot čilenski državljan domov na obisk. Po daljši odsotnosti se je srečno vrnil in je nastavljen r osrednji redovni hiši v Santiagu, tako da imamo v prestolnici kar dva gospoda za duhovne potrebe, česar prej ni bilo in je oskrbdval Slovence v duhovnem oziru,-kolikor je pač mogel, g. dr. Tr-editi njemu na čast slovesen a»ket. Zato ga je prosil, naj Preloži svoj odhod. Auriol je pri-'°ul. Ker. je moral prebiti ne-eUo v kanadski deželi, ki je zelo erna, je moral iti k maši. Po-edali so mu, da bo zanj posebna naša v zasebni kapeli, da se izog-6 nepriliki iti javno t kako mestno cerkev. '.Nikakor ne,“ je odgovoril ,.kadar gre predsednik p ranči j e k maši, se ne skriva. ].raX obratno — gre vpričo vseh •Uidi. k maši bom šel v stolnico se bom vsedel v eno izmed n rili klopi. Razen tega prosim, aj se opravi ta maša v spomin «anadčanov, ki so padli na fran- '°skih tleh ob strani francoskih tovarišev/ ta*10 je bil pri maši v Kanadi Predsednik Francije, ki je po potonem prepričanju — socialist. Vozxi poklici v Pred kratkim so bili igralci, benn •’ zdravniki, bankirji, glas-rih Kl; zdat 80 duhovniki, kate-- starost se suče med 30 in v i et‘- Vsi ti so študirali v za-šču BEDA' angleškem semeni-. za pozne poklice, katerega ustanovil papež Pij IX. pred ni..ra stoletjem v Rimu. V zad-2/.V “ä letih je bilo posvečenih nio semeniščnikov te ustanove, eu katerimi je bilo 83 laičnih Preobrnjencev, in 43 svečenikov a U^ih ver. čeprav je semenišče glesko, sprejema gojence tudi iauf r narodnosti. Učna doba tra-eta 1 filozofije in 3 teo- Ljubi Bog pa še posebno rad priskoči na pomoč v naših nezgodah v teh krajih, tako oddaljenih od sveta. Večkrat sem že potrdila, da nam je Bog v Paraguaju bližje. Pa to ne potrjujejo samo prekrasne zvezdnate noči, ki ti kar dvigajo duha in srce kvišku, temveč, čutimo Boga v njegovi Previdnosti. Kolikokrat smo bili v prvih letih brez najpotrebnejšega za življenje, k0 smo čakali na kruh ali kaj drugega potrebnega po mesec dni. še nt bilo cest in avtomob/ilov, ki bi dostavili v kratkem času vse to, ampak so te „božji volek!“ tedne in tedne vozili po slabih poteh. Vendar je božja Previdnost zmeraj poskrbela za nas ob pravem času. Leta 1948 so napravili novo cesto iz Asun-ciona v Misiones. Z dobrim vozilom v štirih, urah pretečemo 2 30 km. Z omnibusom pa v sedmih, osmih urah. Prej, v prvih letih smo Pa na potovanjih doživljale cele aventure. V zimskem času, ko smo čakali, da voda iz na-rastlih potokov splahne, smo potovali po štirinajst dni. Kako zanimivi spomini! Nekoč nas je bilo 34 potnikov v malem hotelu, če se je sploh moglo imenovati to hotel, kjer smo tri dni čakali da preneha deževati in da sapo pravi naše vozilo. Seveda smo pojedli vse, kar smo s seboj prinesli in kar smo v tistem majhnem mestu sploh mogli dobiti. Kolikokrat pa smo kar v kakšnem klancu prenočevali, mokri, prezebli in lačni. Vendar pa se sedaj, ko ob prvi desetletnici gledam v preteklost prosim ljubega Boga za novih moči za. drugih deset let. Saj, žetev je velika, a delavcev premalo na paraguajskih neobdelanih njivah. Radi velikega pomanjkanja duhovnikov ja paraguajsko prebivalstvo precej pozabilo na Izpolnjevanje verskih dolžnosti. Vera se ni. izgubila; Paraguaj je katoliška zemlja, potrjena s krvjo rioplatskih mučennikov. To zemljo so obdelovali nekdaj frančiškani, dominikanci in pozneje očetje jezuiti. Vsi ti so nam. zapustili sledove svojega neumornega dela,, tako v verskem, kakor v prosvetnem oziru. Frančiškanska cerkev, baročnega sloga, v Ja-guaronu je skozi svoja stoletja ohranila skoraj nedotaknjene umetniške vrednote. Saj se-vernoamerikanski turisti ponujajo milijone za glavni oltar. Jezuitske redukcije pa so po. izgonu svojih voditeljev skoraj uničene. Naselbine kakor na pr. Santa Maria, Santa Rosa, Santiago, San Cosme, Trinidad, Jesus so že r popolnem razsulu. Mnogo dragocenih umetnin so turisti raznesli po svetu; nekaj so ne- vedni ljudje uničili. Le nekaj malega se hrani v muzeju v San Iguacio ali pa v osamljenih in razpadlih cerkvah, ki so v rokah pobožnm žensk. Upajmo, da bodo z novimi misijonarji, ki že prihajajo iz Španije, ti prekrasni spomeniki nekdanje slave ponovno zasloveli. Pravijo, da je Paraguaj siromašna dežela. Je že res. Razne vojske so jo uničile materi alno in številčno. Saj ta država po zadnji revoluciji nima niti eden in pol milijona pre-bivalcev. In toliko zemlje na razpolago! če se spomnim na domovino in jo primerjam s temi velikimi pašniki, je naša zemlja en sam obdelan vrt. Tukaj pa se vozite ure in ure, pa ne pridete do kakšne kočice. Le rogala živina se zagleda v potnika, ki hiti po svojih opravkih. Sedanja vlada pa je veliko teh pašnikov odvzeia „estancionerom“, ki pa spet kupujejo novo zemljo na severu, v samotnem ,,Chaco“, kjer še množice Indijancev kljubu jejo omiki in pravi veri. Med temi Indijanci so naše požrtvovalne čč. mariborske sestre, ki pomagajo misijonarjem odpirati pot v indijansko dušo. — Misiones, ta bogata pokrajina Paraguaja, se bo kar kmalu spremenila v bogata polja, zasejana z bombažem. Tudi sladkorna trstika dobro uspeva. Pšenic.1 pa radi prehitre vročine ne more dozoreti. Pač pa raste v močvirnatih krajih riž; samo v' San Ignacio imamo štiri čistilnice riža. Pro dajo tudi mnogo lesa in mnogoštevilnih zdravilnih zelišč. Naj vam ne pozabim povedati, da para guajski narod zelo ljuly. svojo Nebeško Mamico. Ob proglašenju dogme Vnebovzetja so ji dali naj večji naslov, ki ga more dati vojska: „Mariscala de Ejercito". Na praznik Brezmadežnega spočetja pa se ves Paraguaj znajde- v cerkvah in moški se pridejo zahvaljevat za srečno vrnitev iz vojske, ko so leta 1935 Pa-raguajci in Bolivijanci sklenili mir v Chaco. Velika verska nevarnost za Paraguaj pa je v protestantizmu, ki ga Severoamerikanci se jejo med preprosti narod. V vseh večjih naseljih imajo svoje celice. „Duhovnemu življenju“ pa se na tem mestu zahvaljujem za ta prelepi slovenski list, ki mi skozi deset let in še več donaša v mojo samoto našo prelepo slovensko misel in z njo novo gorečnost v samoodpovedi za dobrobit bližnjega. Bog vam plačaj! Sestra Silvestra Hanžel logije — napornega učenja. Dnevni red je značilen: delo začenja ob šestih zjutraj s premišljeval] njem in mašo ter konča ob devetih z večernimi molitvami, često so gojenci zavoda BEDA starejši od svojih profesorjev. Od 1928 je rektor zavoda mons. Charleš Duchemin, ki je bil odvetnik V Londonu ter končal svoje duhov-' niške študije v BEDA leta 1918-Med najodličnejšimi bivšimi gojenci tega zanimivega zavoda son' nadškof iz Liverpoola mons. Richard Downey, nadškof iz Malte mons. Michael Gonzi in apostolski delegat za britansko Vzhodno in Zahodno Afriko mons. David Mattew. SVOBODA, KI M SVOBODA Dnevnik „El Pueblo“ v Buenos Airesu se peča v svoji štev-od 27. novembra 1952 s „svobodo" nadškofa Stepinca“ in ugotavlja, da ta svoboda ni ničesar drugega kot zamenjava ječe. Kajti tudi v domačem rojstnem kraju ne more izvrševati svoje nadpa-stirske službe. Med tem so Pa komunisti poostrili svojo brobo Cerkvi, kajti sami pravijo, da „pripadati Cerkvi“ in biti komu-nst sta dve stvari, ki sta nespravljivi.“ Tako tudi razni cerkveB* obredi. Zlasti je titovce utrdil '-njihovi verski borbi obisk britanskega zunanjega ministra Edenä’ ki je imel po svoji vrnitvi le la"| skave besede pohvale o Jugosl»-! viji in ni hotel ničesar slišati 0 verskem preganjanju. Zelo trpi f ječi tudi banjaluški škof mons-Cule, ki je bii pri prepeljavanj11 iz ene ječe v drugo težko ranjen Omenjeni škof je tudi v jedi os^e pel. lin kar zopet dviga oblake pfä hu proti Cerkvi, je najnovej6® preiskava v nadškofijski palači f Zagrebu, kjer so iskali tajne dokumente neke zunanje velesil6, To zna nadškofa Stepinca znoV* vreči v ječo, kot se je izrazil za’ grebški pomožni škof Salis-Sevis- ^oljsko znamenje s Kamniškimi planinami v ozadju ,z VEČNEGA mesta 5. novembra se je opravila v sikstin-ski kapeli v Vatikanu slovesna maša zadušnica za tri v preteklem letu umrle kardinale: Nasalli Rocca (Bologna), Ascalesi (Napoli) in Faulhaber (Miin-chen). Navzoč je bil tudi sv. oče. Duhovne vaje v Vatikanu so se končale v nedeljo 7. decembra. Poleg sv. očeta go se jih udeležili vsi kardinali, bivajoči v Rimu, nadškofje, škofje in Prelati. Govoril je duhovne vaje jezuit Giuseppe Giovanni. Kožni venec, ki ga je papež molil v Sv°ji zasebni kapeli in so ga oddajali Po radiju na praznik Brezmadežne, je našel povsod dober sprejem. Po kon-cani molitvi so vsi poslušalci prejeli apostolski blagoslov. Vatikan .stoji na Petrovi skali. Lanskega novembra je bil odkrit v Petrovi aziliki sledeč napis: ,,Peter, prosi Kristusa za kristjane, ki so pokopani okrog tvojega groba.“ Ta napis na kraju Petrovega groba sega v 3. stoletje, kakor zatrjuje arheologinja Marjeta Guardu-cci, profesorica na rimski univerzi. Poleg’ napisa so odkrili tudi zelo preprosto risbo, ki naj predstavlja sv. Petra. Kakor je znano, so na tem mestu v kripti bazilike sv. Petra našli lani grob prvaka apostolov. Ta napis je nov znanstven dokaz, da je bil sv. Peter pokopan na Vatikanskem griču točno na mestu, kjer stoji oltar ,,Pričevanja“ v Petrovi baziliki. Ker sega napis v zadnja leta 3. stoletja, pomeni, da je bilo to še pred gradnjo Konštantinove bazilike (4. stoletje), katero je nadomestila sedanja bazilika v 16. stoletju. Izkopavanja so bila začeta že leta 19 39. Leta 1951 pa je sv. oče izjavil, da čeprav niso našli ne sarkofaga ne drugih relikvij sv. Petra, je prav gotovo bil tam Petrov grob, kjer se nahaja štirikoten prostor, skrbno osamljen mel neštetimi grobovi drugih kristjanov, ki ležijo naokrog Božič v Vatikanu. Božični prazniki v Vatikanu so bili zelo naporni za papeža. Na dan pred božičem dopoldne je sprejel voščila kardinalskega zbora in imel nato govor, ki ga je prenašala tudi radijska postaja, Nato je imel polnočnico za diplomatski zbor. Na božič popoldne je papeti sprejel sorodnike in zlasti otrobe, za katere so bile postavljene umetniške jaslice s sladkarijami ter igračami. Pij XII. je prisostvoval 27. decembra .popoldne božičnemu oratoriju v dvorani palače Pio, na čast Lorenzo Perosiju, ki praznuje letos 8 0 letnico rojstva in 50 letnico vodstva sikstinske kapele. Papež je namreč Perosijev vrstnik, ko sta oba študirala glasbo v istih rimskih dvoranah. Papež se je učil violine in je dober poznavalec glasbe. Papeževa poslanica na sveti večer je bila socialno pobarvana. Sv. oče je hotel povdariti, da sreče na svetu ne mote prinesti suha industrializacija, čeprav je še tako organizirana in dovršena. Svet ne potrebuje toliko raznih gospodarskih „planov", načrtnega gospodarstva in državnega nadzorstva, kot spoštovanja človekove osebnosti, ki najboljše uspeva v družini in zasebnih podjetjih. Tudi razne delavske organizacije, takozvani sindikati, dostikrat :grešijo proti človekovi osebnosti, ko hočejo delavca podrediti svojim interesom, mesto da bi mu pomagale do njegovih pravic. Na koncu se je sv. oče spomnil vseh stiskanih in preganjanih za božje kraljestvo. Izrazil je željo, da bi se zmanjšale razdalje, ki ločijo reveže od bogatinov in povdaril, da je samo krščanska ljubezen zmožna olajšati trpljenje, bodisi dušno, bodisi telesno in odpraviti sovraštvo s sveta. TARIFA REDUOTO A Oonceeldn No. 2660 lil «da z o o Iz vsebine: El tango moderno (Msgr. T. Toth) 74 Prava pobožnost in svetost (škof dr. Gregorij Rožman) .......... 75 Pustni norci (B. Rudnik) ......... 77 Pratika — februar 1953 ........... 78 Ne bi bila rada podobna materi 79 Cerkev nas kliče k pokori (Alojzij Košmerlj) ................. 80 Pred tabernakljem (Tone Ilc) . . 85 „človeška duša je neumrljiva“ (Dr. Alojzij Odar) ............ 84 Odvratna ljubezen............ 89 „Znaš reči hvala?“ (Pierre L’Er- mite — Vinko) ................. 99 Splošna mobilizacija vernikov (Janez Kopač CM) ............. 9l' Sv. Marija E. Pelletier (Dr. Filip Žakelj) ................... 94 Prvi od komunistov obsojeni škof 97 Francu žužku — v spomin (Alojzij Košmerlj) .................... 98 Zakaj rad darujem Bogu svoje otroke (t Frnaee žužek) .... 102 Znati se je treba obvladati.... 104 Abraham (Boris Koman) ........... 105 Brali bomo Lukov evangelij (Dr. Alojzij Odar) ................ 108 Izgubljena verižica (Federer — Juck) ......................... ll Boj za mladino (R. Hanželič) . . 115 Konj, ki je vse berače poznal . . . llTj Našel sem Boga (Cronin) ......... 118 Zakaj je tudi dekletu potrebna izobrazba (Vinko Brumen) ... 12l Daritev mladega življenja (Grm) 125 Od doma.......................... 134 Fant na pragu svoje mladosti (Romanus) .................... 142 Med izseljenci................... 144 Iz dežele mate čaja.............. 148 Iz večnega mesta................. 151 Drobne 88, 112, 117, 124, 148 Pesmi 89, 93, 107, 110, 124, 139 ,,Duhovno življenje" je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (Ore-har Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Alojzij Odar). — Naslov: Victor Mart in e z 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino znaš* 50 pesov, za USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 lir. — Tiska Imprent® „Poliglota", Corrientes 3114, Buenos Aires, T. E. 86 5120