Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija . . Lir 8.000 Letna inozemstvo .... » 13.000 Letna inozemstvo, USA dol. 15 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 [ na L J Leto XXIX. - Štev. 25 (1458) Gorica - četrtek 23. junija 1977 - Trst Posamezna številka Lir 200 Goriški nadškof msgr. Cocolin Zakonski osnutek Slovenske skupnosti in dušna oskrba slovenskih vernikov za ZaŠČitO slovenske manjšine Pred desetimi leti je 26. junija sv. oče Pavel VI. imenoval novega goriškega nadškofa v osebi takratnega župnika v Tržiču (Monfalcone) msgr. Petra Cocolina. Dotedanji nadškof msgr. Andrea Pangrazio je bil poklican v Rim, kjer je postal tajnik Italijanske škofovske konference. Zato je bilo nujno, da nekdo drug prevzame vodstvo goriške nadškofije. Po presledku več kot trideset let je bilo vodstvo naše nadškofije znova poverjeno domačinu. Zadnji domači škof pred njim je bil dr. F. B. Sedej, ki je umrl leta 1931. Imenovanje je velika večina v škofiji sprejela z zadovoljstvom v prepričanju, da bo novi nadškof-domačin bolje razumel potrebe škofije in se kot domačin tudi vanje vživel. To je bilo tem bolj potrebno, ker je nastopil čas uresničevanja koncilskih ukrepov. Ti so zahtevali moder pristop, ker ni vse za vse, in vztrajnost pri njih izvedbi, ker ni mogoče čez noč spremeniti stanja, ki se je oblikovalo stoletja. Kako je to uspelo msgr. Cocolinu, ne bomo tu analizirali, hočemo se ustaviti le ob enem svojskem problemu goriške nadškofije in sicer ob dušnem pastirstvu za slovenske vernike in v narodno mešanih župnijskih skupnostih. Tu gre res za specifičen problem škofije ob državni in narodnostni meji in še bolj za stanje, ki je nastalo v dolgih letih fašističnega raznarodovanja, in ki ni šlo mimo brez posledic, tudi v cerkvenih krogih ne. KAKO SE JE VPRAŠANJE REŠILO V GORICI Vprašanje dušnega pastirstva za slovenske vernike v škofiji se je kaj kmalu zastavilo kot poseben dušnopastirski problem. Zastavili so ga slovenski zastopniki v škofijskem duhovniškem svetu in sicer kot posebno zadevo goriškega mesta. Nadškof je pobudo odobril. Imenovana je bila posebna paritetna komisija, ki je štela 7 članov izmed slovenskih duhovnikov in izmed duhovnikov italijanske skupnosti. Sad tega vzajemnega prizadevanja je bila ustanovitev dušnopastirskega centra za slovenske vernike v goriškem mestu s sedežem pri cerkvi sv. Ivana. O tem smo že večkrat pisali v našem listu in drugod. Do ustanovitve dušnopastirskega središča ni prišlo brez težav in polemik, ki se vsako toliko znova oglasijo. Toda ta center je že štiri leta aktiven dejavnik v našem mestu in reči smemo, da uspešno opravlja nalogo, ki mu je bila poverjena. Nadškof Cocolin sme na kanonično ustanovitev tega centra gledati kot na eno najbolj uspelih pobud v desetletnem vodstvu goriške nadškofije. kakšno je stanje izven gorice Toda skupaj s problemom dušne oskrbe slovenskih vernikov v goriškem mestu je bil zastavljen tudi problem dušne oskrbe vernikov v narodno mešanih župnijskih skupnostih. Gre za lepo število tako imenovanih »slovenskih« župnij. Naj jih naštejemo: Nabrežina, Sesljan, Devin, Stanci rež, Podgora. A tudi za lepo število italijanskih župnij, v katerih živijo v večjem številu slovenski verniki: Tržič (Monfalcone), Ronke, Staranzano, Vermegliano, Loč-nik, Moša, Krmln, Dolenje. V teh župnijah izven goriškega mesta je dušnopastirska praksa ostala ista kot za časa fašizma: slovenski župniki skrbijo tudi za italijanske vernike s tem, da zanje 'nasujejo, učijo krščanski nauk, pripravljajo in delijo sv. zakramente, ali na kratko; skrbijo za Italijanske vernike tako kot *a slovenske. Praktično pomeni, da opravljajo dvojno dušno pastirstvo. V italijanskih župnijah pa je ostalo, kakor je bilo v časih Duceja z izjemo Krmina, kjer so za slovenske vernike s Plešivega dali na voljo podružno cerkev pri Sv. Subidi, ka-nior hodi maševat duhovnik iz Gorice. Drugod, ponavljam, je ostalo kot je bilo, * izgovorom, češ da vsi razumejo italijanski. Takšno je stanje 12 let po končanem Pred desetimi leti, 26 junija 1966, je tedaj mestni župnik pri Sv. Ambrožu v Tržiču msgr. Peter Cocolin prejel iz Vatikana imenovanje za goriškega nadškofa koncilu, 30 let po sprejetju republiške ustave in 10 let po nastopu msgr. Cocolina. Tako koncil kot italijanska ustava sta sprejela nova načela glede svobode in enakopravnosti državljanov oziroma vernikov; uzakonila sta nove pravice in določila nove dolžnosti. V sklopu državnih ustanov se politiki borijo za enakopravnost med državljani enega in drugega jezika, za priznanje pravic, ki pritičejo vsaki narodni skupnosti v republiki. In v naši goriški Cerkvi? Zakaj smo ostali na pol poti? Znano nam je, da so bili napravljeni poskusi, kako urediti dušno pastirstvo zlasti v devinsko-nabrežin-skem okolišu, a da je zaradi številnih ovir vse zamrlo. Vendar življenje gre naprej in tudi Cerkev mora kljub praktičnim težavam iskati in najti ustrezno rešitev nakazanemu problemu dušne oskrbe v narodno mešanih župnijah. Pa ne samo tam, kjer so slovenski župniki, nego tudi tam, kjer teh ni, kjer trdijo, da vsi znajo italijanski. Da se tudi ta problem začne reševati, postaja iz dneva v dan večja nujnost, posebno zato, ker Slovenci, na žalost, nimamo svojega duhovniškega naraščaja. Zmeraj manj nas je in zmeraj starejši postajamo, pa kljub temu morajo v omenjenih župnijah slovenski duhovniki oskrbovati tudi italijanske vernike. To se nam ne zdi dušnopastlrsko modro, ker je boljše, da ima vsaka skupnost vernikov dušne pastirje iz svoje srede. Zato voščimo g. nadškofu msgr. Cocolinu, da bi v drugem desetletju vodstva goriške nadškofije našel zadovoljivo rešitev tudi omenjenemu problemu dušnega pastirstva v narodno mešanih župnijskih skupnostih. V tem ga bodo spremljale tudi naše molitve. K. H. Prejšnji teden smo na kratko poročali, da je Slovenska skupnost v deželi Furla-niji-Julijski Benečiji v rimskem parlamentu (poslanski zbornici in senatu) vložila svoj zakonski osnutek za zaščito Sloven- cev v Italiji. Isti predlog je že vložil deželni svetovalec dr. Štoka v deželnem svetu Furlanije-Julijske Benečije. Znano je, da je ta zakonski osnutek pravzaprav sprejel in odobril drugi deželni kongres SSk v Števerjanu. Nastal pa je na podlagi prejšnjega zakonskega predloga slovenske politične stranke in seveda v luči novih potreb in razmer. Prav je, da je SSk spet vložila ta zakonski osnutek posebej na rimski parlament, ki je pravzaprav glavni forum za vsako sklepanje o zadevi. To zlasti po sklenitvi italijansko-jugoslovanskega sporazuma, ki v bistvu prepušča skrb za manjšinsko zakonodajo posameznim notranjim ustavnim organom. Slovenska skupnost upa, da bodo demokratične sile v parlamentu enkrat le zagotovile slovenski manjšini v Italiji tiste pravice, ki ji zlasti po ustavi gredo. Posebej izhaja to iz 6. člena ustave, ki dobesedno pravi: »Republika ščiti s posebnimi določili jezikovne manjšine.« S tem sama »Magna charta« države zapoveduje, da mora država, tj. vlada in parlament, izdati ustrezne zakonske norme za zaščito narodnih oz. jezikovnih manjšin. Italija je to že v polni meri naredila za južnotirolske Nemce in Francoze v Dolini Aosta. SSk je že prejela zagotovilo v parlamentu zastopanih strank narodnih manjšin, da bodo ta zakonski predlog podprle. To pa še ni dovolj. Treba bo doseči široko soglasje demokratičnih strank, da bodo podprle predlog o naši manjšinski zaščiti. TISKOVNA KONFERENCA SSk: PREDSTAVITEV ZAKON. PREDLOGA Prejšnjo soboto je bila na sedežu Slovenske skupnosti v Trstu tiskovna konferenca, kjer so odgovorni deželni predstavniki stranke orisali časnikarjem zakonski osnutek za zaščito Slovencev v Italiji. Po uvodnih besedah predsednika dr. Bratuža je deželni tajnik dr. Štoka prikazal postopek za vložitev zakonskega osnutka in njegovo vsebino. SSk je predlog vložila v deželnem svetu, medtem ko ga je v parlament predstavila po členu 50 republiške ustave, ki določa, da morejo državljani vlagati na parlament zakonske osnutke v obliki peticije. To je seveda potrebno zato, ker SSk nima svojih predstavnikov v parlamentu. Dr. Štoka je najprej prikazal temelje osnutka SSk. Zakonski osnutek se v bistvu deli na šest poglavij. Prvo poglavje (členi 14) govori o pravnem priznanju slovenske manjšine, in to na podlagi določil ustave, deželnega statuta, Osimskega sporazuma ter vrste mednarodnih dokumentov (izjave o človečanskih pravicah itd.). Drugo poglavje (členi 5-9) govori o rabi slovenskega jezika v javnih odnosih kot so izvoljeni sveti, državni in krajevni uradi, sodnije, napisi itd. Tretje poglavje (členi 10-14) zadeva slovensko šolstvo ter se zavzema za slovensko prisotnost na obeh deželnih univerzah (Trst in Videm). Četrto poglavje (členi 15-19) govori o kulturnem razvoju slovenske manjšine in se zavzema tudi za avtonomijo slovenske radijske postaje v Trstu ter slovenskih televizijskih oddaj (ki jih bo treba šele ustanoviti - op. pisca). Peto poglavje (člena 20- Beograjski sestanek se je pričel 1. avgusta 1975 so zastopniki 35 držav, to je vseh evropskih vključno Vatikana ter ZDA in Kanade podpisali dokument, ki se po finski prestolnici, kjer je bilo zasedanje, imenuje »Helsinška izjava«. Že tedaj je bilo sklenjeno, da bo dve leti kasneje v Beogradu nova konferenca, na kateri naj bi se ugotovilo, v koliko so države podpisnice sklepe listine izvršile. Tako se je v sredo 15. junija res pričela konferenca v Beogradu, ki se bo zavlekla več mesecev. Glavno srečanje naj bi bilo enkrat konec septembra ali v začetku oktobra. Med delegacijami 35 držav, ki sodelujejo na beograjskem sestanku, je najbolj številno zastopstvo Italije, ki ima kar 12 članov, medtem ko imata Islandija in Monako le po enega zastopnika. Jugoslovanska delegacija ima devet članov, ZDA in Sovjetska zveza pa po sedem. Delo beograjskega sestanka poteka za zaprtimi vrati. Treba je pripraviti dnevni red, določiti trajanje zasedanja, datum glavnega sestanka itd. Sovjetska zveza predlaga, naj bi se razpravljalo o državni varnosti in o sodelovanju na kulturnem ter gospodarskem področju, medtem ko Brežnjev in Carter: dva različna pogleda na človečanske pravice, kar se je znova pokazalo na konferenci v Beogradu zahodne države zahtevajo, naj se govori tudi o človečanskih pravicah, kar pa vzhodne države zavračajo, češ da bi to pomenilo vmešavanje v njih notranje zadeve. Kar se tiče trajanja sestanka, naj bi po predlogu zahodnih držav trajal 12 tednov, toda naj bi se ne določil točen datum zaključka, to pa zato, da ne bi Sovjetska zveza izrabila omejitve trajanja, da bi preprečila s svojim zavlačevanjem razgovor o človečanskih pravicah. V zvezi z beograjskim sestankom je že prišlo do prvih oporečniških akcij. Skupina žena, okrog 15 oseb, ki so prišle iz raznih zahodnih držav, ZDA in Kanade je hotela demonstrirati pred poslopjem, kjer poteka sestanek, v korist Judov v Sovjetski zvezi, pa jim to ni uspelo. Jugoslovanske oblasti so jih nemudoma izgnale. Isto se je primerilo danskemu časnikarju Osvaldu, ki je bil izgnan iz Jugoslavije, ker je stopil v stik z ženami, ki so hotele izvesti omenjeno demonstracijo. Malo pred začetkom sestanka je izšla v Wiirzburgu v Zah. Nemčiji brošura, ki jo je izdala Zveza znanstvenih katoliških študentovskih združenj v Zah. Namčiji. V njej je na trezen in umirjen način objavljeno, kako so Sovjetska zveza, Romunija, Bolgarija, Madžarska, Češkoslovaška in Poljska ves čas ravnale zoper duha in črko Helsinške listine kar se tiče verske svobode. V listini je med drugim rečeno, da bodo države sopodpisnice »spoštovale človečanske pravice in osnovne svoboščine, med katerimi so tudi svoboda misli, vesti, vere, prepričanja brez razlike rase, spola, jezika ali vere«. Zal pa so bili ljudje v vzhodnih državah, ki se javno priznavajo k veri in Cerkvi, neprestano predmet groženj, zapostavljanj in kazenskih postopanj. Helsinška listina je bila s tem v zvezi za šest vzhodnih držav le kup papirja. Želeti bi bilo zato, da bi se o teh prekrških v Beogradu pogumno in brez kakih diplomatskih ozirov razpravljalo. Ce se to ne bo zgodilo, bo človeštvo za eno diplomatsko burko bogatejše, v svojih idealih človečanstva pa še bolj ogoljufano. 21) se zavzema za zaščito gospodarskih in socialnih koristi slovenske narodne skupnosti v Italiji. Šesto poglavje (člena 22-24) vsebuje končna in prehodna določila, med temi zlasti pooblastilo deželi, da izdaja zakone za izvajanje okvirnega zaščitnega zakona ter obvezo vladi, da v teku šestih mesecev izda izvršilne norme. ZA PRIZNANJE SLOVENSKEGA JEZIKA V URADNIH ODNOSIH Ne moremo tu objaviti celotnega besedila zakonskega osnutka, zato bomo navedli le nekatere pomembnejše člene. Gotovo sodi med te prav raba slovenskega jezika v javnih odnosih. Tako pravi že zadnji odstovek 2. člena, ko govori o splošnih pravicah pripadnikov slovenske etnične skupine: Posebej jim je priznana in zajamčena pravica, da svobodno izražajo v slovenskem jeziku svoje misli z ustno in pismeno besedo ter z vsakršnim drugim sredstvom. Še bolj podroben je 5. člen: Pripadniki slovenske etnične skupine imajo pravico, da ustno in pismeno uporabljajo svoj jezik v odnosih z organi in uradi javne uprave. Imajo tudi pravico zahtevati, da so jim uradne vročitve in sporočila ter odgovori na njihove prošnje posredovani v slovenskem jeziku ali v dvojezični obliki odnosno s priloženim uradnim prevodom v slovenski jezik. Ako funkcionar ali uradnik, ki je pristojen, da obravnava zadevo, ne pozna slovenskega jezika, mora poskrbeti za tolmača. Podobno se glasi 6. člen: Izvoljeni predstavniki slovenske etnične skupine v zbornih organih javne uprave bodisi državnih bodisi krajevnih, občinskih, pokrajinskih ali deželnih, imajo pravico uporabljati svoj jezik v svojih ustnih in pismenih posegih med zasedanji omenjenih organov ter pri vložitvi predlogov, resolucij, zahtev, vprašanj in interpelacij; smejo tudi zahtevati, da se ti njihovi posegi vnesejo v zapisnike tudi v slovenski izvirni obliki. Enako zahtevo stavlja naslednji 7. člen za rabo jezika pred sodnimi organi. SLOVENSKE ŠOLE IN SLOVENSKA PRISOTNOST NA UNIVERZI Kot že omenjeno, je zakonski osnutek podrobno nakazal probleme slovenskega šolstva. To najprej na podlagi obstoječih zakonov za slovenske šole in nove zakonodaje v zvezi s pooblaščenimi dekreti. Tako zahteva zlasti ustanovitev samostojnega šolskega okraja za slovenske šole. Zakonski predlog nato predvideva v 14. členu ustanovitev posebnih stolic in tečajev na obeh deželnih univerzah. Tako pra-vi: Na univerzah v deželi bodo osnovani predmeti, tečaji in stolice za slovenski jezik in slovstvo, za slovensko zgodovino, za zgodovino slovenske kulture in ljudskih izročil, za mednarodno gospodarstvo in razvoj ozemlja v obmejnih regijah, za italijansko in primerjalno pravo z etničnimi skupinami, za sociologijo etničnih odnosov, za slovenski jezik za prevajalce in tolmače. Naj ob koncu citiramo samo še en člen, ki ima pred gmotno koristjo morda še bolj simbolično ter moralno veljavo. Tako se glasi 21. člen: Državljani slovenskega jezika, ki so pod fašističnim režimom utrpeli preganjanje ali obsodbe zaradi svoje privrženosti lastnemu jeziku, kulturi in tradiciji odnosno zaradi dejavnosti v obrambo slovenskega prebivalstva in jezika, imajo pravico do odškodnine... V ta namen bodo ponovno odprti roki za vložitev prošenj in zadevne dokumentacije. Zakonski predlog SSk hoče biti podlaga za široko debato, ki mora končno privesti odgovorne politične kroge v deželi in državi do izdaje globalnega zaščitnega zakona za Slovence, ki ga republika dolguje že dobrih trideset let! Slovenski mor » Doberdobu v mm llioko Vodopivca Sodobna uradna slovenska zgodovina postaja zmeraj bolj luknjasta. Cele dobe so v njej, kjer skoraj nič ne ve povedati. Takšna luknja v uradni naši zgodovini je tista, ki obsega obdobje po prvi svetovni vojni nekako do leta 1938. Iz tega časa ve tako malo povedati in pozna tako malo imen. In vendar je za našo Primorsko to doba ne samo velikih preizkušenj, temveč tudi velike ljubezni, dela in žrtev. Ker je pa vse to neločljivo povezano z delom slovenskih duhovnikov in s tem s »klerikalizmom«, kot danes nekateri to imenujejo, zato so te sive lise v naši polpretekli zgodovini. Kako so te sive lise neupravičene in krivične, je v nedeljo pokazala Vodopivčeva proslava v Doberdobu. Nastala je brez blagoslova kogar koli iz dolžnosti, ki jo Primorci čutimo, da izkažemo čast komur čast. Vinko Vodopivec je to čast zaslužil v polni meri. Dolguje mu jo primorska Cerkev in z njo slovensko primorsko ljudstvo. POUČNA RAZSTAVA Do tega spoznanja sem prišel posebno, ko sem si ogledoval zelo dobro pripravljeno Vodopivčevo razstavo, ki je našla prostor v župnijski dvorani v Doberdobu. Šele ob tej razstavi je bilo vidno ne samo obširno Vodopivčevo ustvarjanje na glasbenem področju, temveč tudi njegova u-smerjenost: umetnik po božji volji ni iskal slave ali dobička, temveč predvsem blagor primorskih vernikov. Ker je videl, kako so temu ljudstvu s tujim jezikom vsiljevali tujo kulturo in tuje gledanje na Cerkev, je čutil kot prvo dolžnost, da s cerkveno pesmijo pomaga pri tedanji duhovni obnovi na Primorskem. To, kar je zadnji koncil uzakonil, so primorski duhovniki in z njimi Vinko Vodopivec delali ves čas fašizma: z živo liturgijo, s cerkvenimi obredi, s cerkveno pesmijo so budili živo versko zavest in z njo tudi narodni jezik in kulturo. Pravilno je poudaril Jožko Kragelj, da so bile štiri cerkvene pesmarice, ki so izšle po letu 1930 v Gorici, ne samo pripomoček za sodelovanje z liturgičnimi obredi in prazniki, ampak tudi šola materinega jezika. V tistih letih se je izkazalo, kako tesno je eno povezano z drugim pri narodu, ki živi ločen od matice in se mora boriti za svoj socialni, narodni in verski obstoj. Vinko Vodopivec ima pri teh pesmaricah (Božji spevi, Ave Marija, Gospodov dan in Svete pesmice) levji delež. Pomagali pa so mu prof. E. Komel, Pepi in Lojze Bratuž in še kdo. Poleg pesmaric je Vinko Vodopivec v tistih letih tudi sam v samozaložbi izdal več zbirk cerkvenih in nabožnih pesmi in maš. Te zbirke so bile takrat skoro edino slovensko berivo, ki je prišlo v roke fantom in dekletom, ki so že prihajali iz samo italijanskih šol. Letos poteka 50 let, kar je fašizem ukinil zadnjo slovensko šolo. Če so pozneje, ko so bili pri vojakih, slovenski fantje lahko pisali domov v slovenskem jeziku, se morajo zahvaliti tudi Vodopivčevim pesmaricam. Če so partizani med vojno dobili tako ugodna tla za svojo propagando pri primorskih ljudeh, ima ludi Vinko Vodopivec do neke mere »zaslugo«, ker so fantje najrajši peli njegove pesmi, tako v cerkvi kot izven nje. »O večerni uri« in »Pobratimija« sta postali v tistih letih nekako naše narodne himne, ki so jih slovenski fantje-vojaki ponesli širom po Italiji in tudi v Afriko in Abesi-nijo. Z njimi so šli tudi v partizane, dokler jih tam niso zamenjali z drugimi pesmimi. Toda začetek je bil pri Vinku Vodopivcu. Mislim, da je prav Vodopivčeva razstava najbolj posrečena pobuda Sveta slovenskih organizacij, ki je zamislil in organiziral nedeljski tabor v Doberdobu. Razstava je bogata, veliko je Vodopivčevih rokopisov, pisem, raznih spominov od otroških let do zadnjih dni življenja. Na razstavi je v fotokopiji prikazan seznam Vodopivčevih kompozicij. Zvemo, da je do sedaj ugotovljenih 1.381 kompozicij, okrog 300 pa da je še raztresenih po raznih arhivih in cerkvenih korih. G. Jožko Kragelj, ki je prispeval levji delež pri razstavi in ki že veliko let z največjo ljubeznijo zbira vse, kar se tiče Vinka Vodopivca, je pri odprtju razstave imel tudi uvodni govor o Vodopivcu. Orisal je življenje tega pevca Primorske s preprosto, a obenem natančno besedo od rojstva v Ročinju, prek poti skozi Podgoro, kjer je prvič sedel za orgle, pa do Kromberka, kjer je postal župnik leta 1907 in ostal do smrti v juliju leta 1952. Ob koncu so se g. Jožku Kraglju navzoči prisrčno zahvalili Vinko Vodopivec ob svojem harmoniju na domu v Kromberku, na katerem je prisluhnil tolikim svojini skladbam, preden so postale last vsega slovenskega občestva. za njegove besede in za pomoč pri razstavi. Menimo, da bi bilo prav, ko bi se razstava ohranila in bi, izpopolnjena gostovala še drugod po Primorski, posebno v Kromberku. Prireditelji so se odločili, da ostane razstava odprta še ves teden do nedelje 26. junija. PROGRAM V NEDELJO Pred odprtjem razstave se je na igrišču mladinskega doma v Doberdobu odigralo prijateljsko srečanje v odbojki med gori-ško Olympijo in doberdobskim Hrastom v moški in ženski zasedbi. Zvečer je za mlade in stare igral ansambel Lojze Hlede iz Števerjana. Naslednji dan je izredno lepa nedelja privabila na igrišče ob doberdobski župnijski dvorani lepo število domačinov, pa tudi Slovencev iz Trsta in Gorice. Prostor je bil nadvse posrečen, obširen in s sedeži za velik del občinstva. Prof. Marija Če-ščut je povezovala posamezne točke sporeda. Pozdravne besede je izrekel predsednik Sveta slovenskih organizacij dr. Damjan Paulin, dr. Zorko Harej je pa imel spominski govor, v katerem je občinstvu prikazal težke čase, ki jih je živel in sredi njih deloval skladatelj Vinko Vodopivec. Sledili so nastopi moških zborov »Mirko Filej« iz Gorice ter »Fantov izpod Grmade«, V nedeljo 19. junija je bil proglašen za svetnika nekdanji škof v Filadelfiji (ZDA) Janez Neumann. Zanj se Amerilkanci morajo pravzaprav zahvaliti našemu Frideriku Baragi. Baraga se je izkrcal v New Yorku 31. decembra 1830. V Ameriko je odšel kot misijonar, da dela med belci in Indijanci. Kot takega ga je podpirala tedanja avstrijska Leopoldinska družba, ki je imela na skrbi misijone iv Severni Ameriki. Baraga je avstrijski družbi redno pošiljal poročila o svojem delu. Med tistimi, ki so poročila brali, je bil tudi mlad bogoslovec Janez Neumann iz čeških Budjejevic. Ob branju Baragovih pisem se je tudi sam navdušil za misijonsko delo v Ameriki. Ko se mu je po četrtem letniku bogoslovja zgodilo, da ga domači škof ni hotel posvetiti, češ da ima že preveč duhovnikov, se Janez Neumann ni pomišljal; zbral je potrebni denar in se podal na pot v Ameriko, kamor je prišel leta 1836. Že po treh tednih je bil posvečen. Ustavil se je v Pensilvaniji in bil leta 1852 posvečen za škofa v Filadelfiji, kjer so oklicali ameriško neodvisnost in kjer je bil lani evharistični kongres. Le malo let je vodil filadelfijsko škofijo, ker je umrl 5. januarja 1860. Zgrudil se je na ulici. Vernilki so videli v njem svetnika, vendar je delo za njegovo beatifikacijo trajalo 80 let, in sicer od leta 1896, ko je papež Leon XIII. podpisal odlok, naj se začne apostolski proces. V Ameriki je pot do oltarja dolga. Friderik Baraga je umrl osem let za Neumannom in sicer 19. januarja 1868. Tudi on je umrl v sluhu svetosti, toda za škofa je bil v Marquettu, ki je bil v deželi, kjer so živeli Indijanci. Kdo se je takrat brigal za te dežele? To je verjetno razlog, da so v ZDA precej pozabili na Barago in njegove Indijance, ki so marsikakamu pionirju bili očitek vesti. Saj danes vemo, kako so ravnali z njimi. Baraga bi najbrž bil še danes pozabljen, ki sta zapela vsak po dve Vodopivčevi skladbi. Melodije so mehko zaplavale v nastopajoči večer in vzbudile v srcih poslušalcev tisto praznično razpoloženje, ki ga more dati le Vodopivčeva pesem. Veliko odobravanja je žel tudi primorski akademski zbor »Vinko Vodopivec« iz Ljubljane, ki je pod vodstvom prof. Braneta Demšarja zapel nekaj Vodopivčevih in drugih skladb. Prvi del sporeda je zaključil skupni nastop vseh treh zborov in drugih posameznih pevcev z Vodopivčevo »O večerni uri« in »Pobratimijo«. V drugem delu je tržaška mladinska skupina v instrumentalni priredbi Aleksandra Vodopivca prikazala priljubljeno Vodopivčevo spevoigro »Kovačev študent«. Kljub nekoliko premočni spremljavi je spevoigra prijetno odjeknila med občinstvom. Oče, Mario Glavina, mati, Klara Šturman ter sin študent Aldo Žerjal, pismonoša Marjan Kravos ter trije prijatelji študenti so svoje vloge dobro podali. O mladinskem slikarskem »ex tempore« in o športnem nastopu poročamo na drugem mestu. Na kraški planoti je sonce že zašlo, a prijetna množica znancev in prijateljev se še dolgo ni razšla, saj ni manjkalo domače kapljice in na ražnju pečenih dobrot. Glasbeni ansambel Igo Radovič pa je še dolgo v noč zabaval mlajši rod, ki se je veselo vrtel. K. H. če bi se ne bil zavzel zanj slovenski frančiškan v Ameriki Hugo Bren. Ta je leta 1922 objavil v ameriški reviji »Ave Maria« prvi članek o Baragu z naslovom »Friderik Baraga, prosi za nas«. Toda še nekaj let zatem je bila o Baragi gluha tišina. Leta 1929 je bil v Lemontu (Chicago) ameriški vseslovenski katoliški shod, na katerem so sprejeli resolucijo, naj se začne delo za Baragovo beatifikacijo. Naslednje leto 1930 so poromali prvi Slovenci v Marquette na Baragov grob. Ob tisti priložnosti so izročili škofu Pavlu Nussbaumu prošnjo za Baragovo beatifikacijo. Nekaj mesecev kasneje je bila ustanovljena »Baragova zveza«, ki je prevzela akcijo za Baragovo beatifikacijo. Toda članov je imela zmeraj malo. Baragova zveza prireja še vedno Baragove dneve. Letos bo ta dan v Lemontu 3. in 4. septembra. Zveza ima za namen moliti in tudi drugače pospeševati Baragovo beatifikacijo. Člani se obvežejo, da bodo letno plačevali 5 dolarjev za stroške za Baragovo beatifikacijo in da bodo v ta namen tudi vsak dan molili. Zadeva Baragove beatifikacije je prehodila že precejšen del poti, vendar je do cilja še daleč. Moliti in agitirati je treba v ta namen, širiti Baragovo idejo, ga zmeraj bolj poznati. Zato je škoda, da še ni izšla knjiga, ki jo je o Baragi zasnoval pisatelj Alojz Rebula. ★ ■ V zvezni državi Virginija (ZDA) je umrl v 65. letu starosti po dolgi bolezni za rakom raketni strokovnjak nemškega rodu Wcrnher von Braun. Bil je eden vodilnih strokovnjakov Hitlerjeve Nemčije za raketna orožja ter eden graditeljev izstrelkov V-l in V-2, s katerimi so Nemci leta 1944 in 1945 bombardirali Vel. Britanijo. Po vojni se je preselil v ZDA. Pod njegovim vodstvom je bila zgrajena tudi vesoljska ladja, s katero so leta 1969 Američani kot prvi pristali na Mesecu. M Prve španske volitve v dobi po Francovi smrti so po.kazale, da je država na najboljši poti v parlamentarno demokracijo. Kot je bilo pričakovati je zmagala Zveza demokratične sredine, ki jo vodi dosedanji ministrski predsednik Adolfo Suarez. Prejela je 35 % glasov in 165 sedežev, enajst manj za absolutno večino. (Parlament ima namreč 350 sedežev.) Druga najmočnejša stranka je Socialistična delavska stranka, ki jo vodi Felipe Gon-zalez. Imela bo 118 poslancev (29% prejetih glasov). Tretji so komunisti: 9,17 % glasov, 20 sedežev, četrti so neofrankisti, imenovani Ljudska zveza: 8,4% glasov, 17 sedežev; ljudska socialistična stranka pod vodstvom Tierna Galvana je dobila 4,4 % glasov in 6 sedežev. Zelo slabo se je odrezala krščansko-demokratska stranka, ki jo vodi Gil Robles. Ostala je brez poslancev. Krščansko usmerjeni volivci so raje volili stranko demokratične sredine, ker je umerjena, medtem ko se je Robles volivcem predstavil kot neke vrste krščanski levičar. Tako je ostal med dvema stoloma: niso ga volili ne levičarji ne ljudje sredine. Na podeželju je povsod zmagal Suarez, v velikih mestih kot so Madrid, Barcelona, Valencia in Sevilla pa levičarske stranke. V senatu bo imel Suarez večino, ker ga bo podprlo tudi 41 senatorjev, ki jih je na večer pred volitvami imenoval kralj Juan Carlos. ■ Evropska krščanska demokratska unija je objavila resolucijo v zvezi s konferenco v Beogradu. V njej izraža prepričanje, da je za trajno sodelovanje narodov v korist miru in varnosti potrebno uresničiti več pogojev, ki jih je nakazala že konferenca v Helsinkih. M Blizu Trbovelj v Sloveniji je na brzo-vlaku Dortmund-Skopje eksplodiral peklenski stroj, ki je povzročil smrt ene osebe, osem pa jih je bilo ranjenih. Tempirano bombo naj bi bili nastavili hrvaški teroristi in to še na nemškem ozemlju. ■ Neki 22-leten Bolgar je preusmeril letalo tipa »Antonov 24«, ki je letalo na notranji progi od Vidina proti Sofiji. V letalu je bilo 45 potnikov in štirje člani posadke. Zračni terorist je hotel doseči Zah. Nemčijo. Ker pa letalo ni imelo dovolj goriva, je pristalo v Beogradu, kjer se je mladi Bolgar po dveh urah pregovarjanj z jugoslovansko policijo predal oblastem. 00 Neznani teroristi, ki naj bi pripadali skupini »Prima linea«, so preoblečeni v orožnike vdrli v dve znani industrijski podjetji Magneti Marelli in Sit Siemens v Milanu, povzročili požar v skladiščih ter tako naredili obema podjetjema nad 50 milijard lir škode. ■ Vrhovni sovjet Sovjetske zveze je formalno sprejel odstop dosedanjega predsednika države Nikolaja Podgornega »zaradi starosti in upokojitve« ter na njegovo mesto imenoval glavnega tajnika komunistične partije Leonida Brežnjeva. Brež-njev je prvi sovjetski politični voditelj, ki združuje dve taki funkciji kot sta tajnik stranke in poglavar države. V svojstvu predsednika SZ je štiri dni nato odpotoval na uradni obisk v Francijo. Kaonenčki Zakaj predsednik nima imena? Tržaško »Gospodarstvo« je 3. junija objavilo članek »Ob 60-letnici majniške deklaracije«. članek je napisan stvarno. Zato se čudimo temule stavku: »Predsednik kluba, namreč Jugoslovanskega kluba poslancev v dunajskem parlamentu, je na prvi seji dne 30. maja 1917 podal izjavo...« Gre za znano majniško deklaracijo. Predsednik kluba je bil dr. Anton Korošec, toda njegovega imena ni zaslediti ne v omenjenem stavku ne v celem članku. Kakor da Aniona Korošca ni bilo ali da je bil le malopomembna oseba pri nastanku majniške deklaracije. In vendar prof. Janko Pleterski v knjigi »Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo«, ki je izšla v Ljubljani leta 1971, jasno pove o istem dogodku takole: »Najpomembnejši sklep Jugoslovanskega kluba je bil, da nastopi z driavnopravno izjavo. Ta izjava je postala najbolj znana z imenom "majniška deklaracija". Prebral jo je predsednik kluba Anton Korošec dne 30. maja 1917 v državnem zboru...« (str. 116). Poleg tega je iz iste knjige razvidno, da sta bila dr. Janez Ev. Krek in dr. Anton Korošec glavna pobudnika in tvorca majniške deklaracije. Govoriti o tej in izpustiti njuni imeni, je zato vsaj čudno postopanje, da ne rečemo drugega. Bi »Gospodarstvo« lahko dopolnilo svoje poročilo in povedalo, da je majniško deklaracijo v dunajskem parlamentu prebral dr. Anton Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba? (r+r) Antonova bazilika Dragi g. urednik! V številki Katoliškega j glasa z dne 16. junija 1.1. sem v poročilu o romanju v Padovo bral naslednji stavek: »Točno opoldne je v veliki Antonovi baziliki zadonela naša prva ljudska pesem...« j Skočil sem, kot bi me kdo zbodel <. iglo: Kaj pa je to Antonova bazilika v Padovi? : Poznam Konstantinovo in Maksencijevo , baziliko v Rimu, ker sem lam študiral, a ne poznam Antonove bazilike v Padovi. Konstantinova in Maksencijeva bazilika v Rimu sta ostanka dveh nekdanjih veličastnih zgradb, ki sta jih Rimu poklonila cesarja Konstantin in Maksencij. V teh bazilikah se prirejajo občasni koncerti, turisti si jih ogledujejo kot čudo rimskega stavbarstva. Toda kateri Anton je zgradil baziliko v Padovi? Nepoznan mi je. Jz članka v KG je razvidno, da gre za baziliko sv. Antona Padovanskega in ne za kakega cesarja ali kralja, ki je dal bazili-ko zgraditi. Zato vas prosim, držite se izražanja, ki je tradicionalno, a zato jasno: v Padovi imamo baziliko sv. Antona, v Benetkah baziliko sv. Marka, v Rimu pa Konstantinovo in Maksencijevo baziliko. Profesor Nastop dr. Štoke v Rimu 9. junija se je v Rimu mudila deželna komisija za vprašanja, ki so v zvezi s potresom v naši deželi. Gre predvsem za rekonstrukcijo potresnega področja, ki je povezano z nemajhnimi problemi in težavami. V Rimu se je deželna komisija sestala s parlamentarno komisijo za posledice potresa v naši deželi. V parlamentarni komisiji so poleg poslancev naše dežele tudi parlamentarci vseh delov Italije, skupno okrog 30 poslancev. V Rimu so deželni svetovalci Furlanije-Julijske krajine obrazložili celotno problematiko, ki je povezana z obnovo potresnega področja naše dežele. Omenimo naj le poseg svetovalca Slovenske skupnosti dr. Štoke, ki je odločno zahteval, da se pri obnovi potresnega področja upoštevajo vse jezikovne, kulturne in zgodovinske značilnosti naše dežele, posebej na področju videmske pokrajine, kjer živi slovenska manjšina. Razgovor, ki je bil v palači Mon-tecitorio, je potekal v konstruktivnem vzdušju in je upati, da bo rodil sadove. S TRŽAŠKEGA Odobren zakonski predlog, ki zadeva zemljiško knjigo iPrva stalna komisija deželnega svčta, ki ji načeluje svetovalec Ginaldi, je na seji dne 8. junija 1977 sprejela, z nekaterimi popravki, zakonski predlog predstavnika Slovenske skupnosti dr. Draga Štoke, ki [ popravlja obstoječi deželni zakon v zvezi z delovanjem zemljiško-knjižnih uradov. V obrazložitvi svojega zakonskega predloga je svetovalec Štoka poudaril, da je i način poslovanja zemljiškega urada vsa- j kodnevno življenje vsega slovenskega pre- j bivalstva. Ne samo da so napisi iz polpre- | tekle zgodovine tudi v slovenščini, ampak tudi lastniki zemljišč so v veliki večini slovenskega rodu, zato je dežela dolžna poskrbeti — je dejal slovenski deželni sve- I tovalec — da je v zemljiško-knjižnih uradih nameščeno osebje, ki pozna tudi slovenski jezik. V imenu deželnega odbora je dr. Tri- j pani podprl Štokov zakonski predlog in predlagal nekatere dopolnilne pripombe. V razpravo so posegli komunist Colli, socialist Zanfagnini im socialdemokrat Lon-za. Vsi so se strinjali z obravnavanim zakonskim predlogom. Zakonski predlog Slovenske skupnosti bo sedaj v kratkem šel v deželno zbornico, kjer bi moral biti odobren še pred zaključkom poletnega zasedanja deželnega svčta. Industrijska cona v službi asimilacije? Izvršni odbor Slovenske skupnosti je skrbno analiziral poročilo, ki ga je 6. junija letos imel na kongresu tržaških indu-strijcev njegov predsednik dr. Modiano. Med drugim se je ta mož zavzel za to, da bi industrijska prosta cona ob meji mogla zagotoviti italijansko lice Trsta in to s pomočjo ustrezne urbanistične politike ter j izbiro takšnih industrij, ki bi zaposlile predvsem delavce z italijanskega polotoka. Izvršni odbor SSk odločno obsoja tc čudne izjave predsednika zveze tržaških industrijcev, ki odražajo pravzaprav tradi' cionalno nacionalistično stališče, po katerem je treba Slovence asimilirati, pa četudi se odeva v plašč napredka, novih delovnih mest in dobrega sosedstva. Obenem izvršni odbor SSk poziva vse demokratične politične sile, da se distancirajo od omenjenega nacionalističnega stališča tržaških industrijskih krogov. minulimi ............................. Koti svetnik J. Neumann in Baeaaa Občni zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu V ponedeljek 6. junija zvečer se je v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah zbralo precejšnje število zastopnikov cerkvenih pevskih zborov na Tržaškem, da prisostvujejo občnemu zboru, s svojim neposrednim glasovanjem potrdijo dosedanji odbor ali izvolijo novega, še prej pa da prisluhnejo poročilom, ki so jih o delovanju Zveze cerkvenih pevskih zborov pripravili njeni vidnejši odborniki za dobo, ki je potekla od zadnjega občnega zbora spomladi leta 1975 do sedanjega. V imenu odbora je navzoče, med katerimi je bilo tudi več duhovnikov s škofovim vikarjem dr. Škerlom na čelu, pozdravil podpredsednik dr. Humbert Mamolo, ki je občni zbor odprl in vodil. Sledilo je daljše poročilo zvezinega predsednika dr. Zorka Hareja, v katerem je slednji uvodoma podčrtal važnost pogostih nastopov, ki pospešujejo vsestransko rast pevskih zborov, zlasti še cerkvenih, kateri poleg nabožne gojijo tudi svetno pesem. Po strnjenem prikazu glasbene zgodovine od starih Grkov dalje je dr. Harej prešel na slovensko glasbeno preteklost ter v podrobnejšem pregledu raznih zvrsti te umetnosti opisal tuji vplive na naše razmere s posebnim ozirom na zamejstvo, kjer smo Slovenci že dolga leta narodno ogroženi in kjer je ljubezen do naše pesmi tako svetne kot nabožne odigrala izredno pomembno vlogo. Zavedajoč se vzgojne moči, ki jo ima lepo in ubrano petje ter zvesta idealom, za katere so mnogi naši predniki v daljni in bližnji preteklosti plemenito žrtvovali toliko trudapolnega dela in dragocenega časa, opravlja ZCPZ v današnjih skrajno neugodnih razmerah potrošniške zagnanosti posebno važno vzgojno in kulturno poslanstvo. V nenehni skrbi za kakovostni dvig cerkvenega in svetnega petja ter vzporedno s tem za čim smotrnejše ovrednotenje prvenstveno tiste glasbene ustvarjalnosti, ki poganja in raste na tukajšnjih tleh, je krovna organizacija naših cerkvenih zborov pod veščim vodstvom svojega neutrudnega predsednika uresničila vrsto koristnih pobud, med katerimi velja posebej omeniti: vsakoletni novembrski nastop v okviru revije cerkvenih pevskih zborov, kj