za bogoi (Iz krogov staršev.) V »Slovenskem Narodu« od pretekle sobote čitamo ta-le članek: Po službenih poslih sem prepotoval zadnji čas malone vso našo deželo. Govorii sem z deželani o tem in onem, kajpada tudi o vojni in o — naši mladini. S starši sem govoril, ki imajo sinove v vojni, a govoril sem tudi s starši, ki hnajo sinove v šolah, v ljudskih in srednjih. Kak ie splošni vtisk teh pogovorov? Neizmerna ljubezen, ki stiska; vn dviga srce slehrnega očeta, slehrne matere! Jaz to dobro razumem, ker imam sam otroke. In če je mogel kdo kdaj govoriti v imenu vseh — evo mene: Vsa naša skrb, ves strah in vsa sreča, je osredotočena v bodočnosti naše dece! Zato mi bodi v imenu vseh dovoljena ta odkrita in uvaževanja vrediM beseda, ki jo narekuje ljubezen do naše dece, ki je up in bodočnost naroda, domovine, države! Šolsko leto se bliža koncu. Ob izrednih razmerah, kakršnih ni bilo doslej in jih tudi poslej ne bo, se srečno zaključuje zopet eno razdobje pouka in vzgoje naše ljubljene mladine. Ako kdaj prcj, je bila ietos šola vsem in vsakeniu pravi blagoslov. Kolikor ljudi ni vojna potegnila v svoj vrtinec, vsi ti so imeli na svojih dolnovih dela preko glave in moči. Zato je bila neskončna razbrenienitev vzgojno in poučno delo naših šol, ki so sprejele našo deco v svoje varstvo, da ni podivjana in nenadzorovana zapadla moralnim in teIesnim pogubam. Naše vrlo učiteljstvo — tako liudskošolsko kakor srednješolsko — je iinelo seveda mnogo več odgovornega dela nego v normalnih časili, ker ni moralo samo vestno skrbeti za svoje notra- nic šolskoi delo, nego je tudi pototn šole in s sodelovanjein učeče se mladine skrbelo za razne patriotične in dobrodelne naloge ter je tako neprestano vzgojevalno in plemenito vplivalo na mladino! livala tisočera terau našetnu učiteljstvu, ki je v polni meri' izpolnilo svojo stanovsko dolžnost ter prevzelo tudi dobršen del nalog staršev! Naša hvaležnost mu ostane trajna! Tikoma ob tej povzdigujoči misli se dviga naša razumljiva skrb, kako bo z začetkom in delom prihodnjega šolskega leta? Števiio moškega učiteljstva, ljudskega in srednješolskega, je že sedaj zinanjšano na minimum. Večina stoji pod orožjeni, zato1 pa, morajo tisti, ki so ostali doma kot za vojno službo nesposobni ali pa kot nepogrešljivi, opravljati svoje deloi s podvojenimi silami. — Vem, da je to delo težko, ali prepričan sem, da; se je vršilo iz dobre volje, saj so nadoineščali svoje tovariše na bojnem polju in liinogokaterega očeta učeče se mladine. Iskrena. želja in prošnja nas staršev je, naj bi poklicane oblasti — v prvi vrsti so to šolske — nemudoma poskrbele, da se jeseni pouk redno prične. In ne samo po ljudskih šolah, temveč tudi 'm zlastt po srednjiti! Dosti nas je, ki bivamo na deželi in iinaino svoje sinove v mestu v srednjiii šolah. To stane danes — nič ne pretiravam! — ogromno denarja. Radi ga žrtvujemo, saj gre za srečo naše dece! A če bi bil pouk prekinjen ali neredno začet, bi bilo škoda letos izdanega deuarja, ker bi z vsako zamudo ali odložiitvijo trpela vzgoja mladine, ki mora teči zdržeina in redno naprej, da obrodi z lepim sadom. Zato se obračamo do poklicanih šolskih oblastt z vprašanjem, če bi se ne dalo kaj storiti, da se še bolj ne skrči število učiteljev, da bodo mogli usposabljatl našo inladino telesno in duševno v zavedne in izobražene člane naše mogočne nionarhije! In to delo teče vzporedno z delom na bojnein polju: to brani državo v sedanji obliki in sestavi, ono pa skrbi za njeno bodočo moč in veljavo! — In koliko skrbi bi odpadlo od srca, ko bi tudi med počitnicami niogli zaupati svojo deco nadzorstvu učiteljev! Saj ni, da bi bili uči<telji k temu primorani; toda že zavest, da je nad otroki čujbče oko učiteljev, vpliva na vse vedenje wi nehanje mladine blagodejiiO'. In kdo more trditi, da ni treba sedaj dvakrat napornemu deiu učiteljstva cddiha in odmora?