60 let gni pri zrc sazu
Robert Vrčoli____ijdk 7s1.7:39 "71
ETNOMUZIKOLOGIJA IN VPRAŠANJE ETNOGENEZE
Avtor opozarja, tla hi lahko slovenska etnonuizikologija Prispevala pomemben delež k raziskovanju etnogeneze Slovencev. Ob upoštevanju nekaterih sodobnih raziskav ljudske glasbe je mogoče postaviti pod vpraša; nekatere Zgodovinske interpretacije tega problema. Na temelju prežilkov v slovenski vokalni ljudski glasbi lahko sledimo povezavam med slovensko Ijudskoglasbeno kulturo in driigimi evropskimi ljudskimi kulturami. Po avtorjevem mnenju te trditve potrjuje ljudsifa glasba Rezije Rezijanska ljudska glasba bi lahko glede na njeno arhaičnost razkrivala kulturne povezave med različnimi evropskimi ljudstvi v preteklosti.
Velikokrat se .sprašujem, kakšen je smisel et no muz i ko loškega raziskovalnega dela. Mar je to zgolj objavljanje posnetega gradiva s komentarji o melodičnih, ritmičnih in besedilnih značilnostih naše ljudske glasbe, ali naj poskuša emomuzikologija ugotavljati, kakšne so povezave med posameznimi ljudskimi glasbenimi kulturami, kakšne so razlike in podobnosti in zakaj je do njih prišlo;1
Ze Valens Vodušek je v svojih razmišljanjih Spoznaval, da je objektivno ugotavljanje medsebojnih vplivov in primerjanje ljudskih glasbenih kultur zelo težko. Po eni strani se prav pri tem tudi znanstveniki težko otresejo čustvenih in narodnostno obarvanih vplivov, po drugi strani pa so težave še stvarnega in metodičnega značaja. Vodušek je mnenja, da je za vsako primerjanje, npr, sosednjih kultur, potrebno poznavanje gradiva na obeh straneh njunega stikališča. Pogoj za to je, da so taki stikališčni pasovi že temeljito raziskani, gradivo pa zbrano z objektivnimi, sodobnimi metodami (magnetofonski posnetki) ter ustrezno objavljeno. Drugi pogoj je že izdelana klasifikacija in tipologija pojavov in po možnosti raziskava njihovega zgodovinskega razvoja. V et-nomuzikologiji sta po njegovem klasifikacija in tipologija za večji del glasbenih pojavov šele v začetni fazi Vendar je šele po izvedeni tipologiji mogoče ugotavljati geografsko razširjenost in frekvenco pojavov ter v naslednji stopnji raziskave sklepati na smeri njihovega razširjanja.1
Problem nastopi že pri pojmu slovenske ljudske glasbe, saj slovensko etnično ozemlje v tem pogledu ni v celoti homogeno, poleg tega pa združuje ljudska glasba v sebi različne razvojne in stilne plasti. Kljub temu pa sem mnenja, da so izvori naše ljudske glasbe in petja vendarle skupni, ne glede na to, da so najrazličnejše okoliščine pripeljale do nekaterih
pojavov, ki nas pogosto navajajo na napačna sklepanja.
Pri raziskovanju naše ljudske glasbe lahko ugotovimo, da je naše ljudsko petje lesno povezano z drugimi oblikami ljudskega petja med slovanskimi ljudstvi, še posebej tistimi na severu in zahodu, kaže pa nam na nekdanjo lesno povezanost tudi z ljudskimi kulturami, ki jih danes ne prištevamo med .slovanske. Postavlja se nam torej vprašanje, kako je do tega prišlo? Vsekakor je veliko možnosti, da je na vseh območjih v Evropi, ki so si v ljudski glasbi sorodna, prisotna neka skupna osnova, ki jo lahko imenujemo tako ali drugače, npr. evroazijska arhaična, kot jo je pojmoval Alan Lomax, in ki je etnično še vedno ne moremo opredeliti, Ali je v povezavi s staroslovansko ali morda z venetsko, ki je v zadnjem času vedno bolj aktualna, bo pokazal morda še čas in prihodnja intenzivna raziskovanja. Dejstva so namreč naslednja: med evropskimi ljudstvi poznajo večglasje vsa slovanska ljudstva, medtem ko pri drugih evropskih narodih ta način zasledimo le sporadično. Nekatere Vodnikove primerjalne raziskave metrori«nične strukture ljudske glasbe slovanskih narodov kažejo na veliko povezanost med našim najstarejšim ljudskim pevskim izročilom in tistim pri drugih slovanskih narodih. Gre tudi za povezanost večglasnega načina petja s tetraton-skimi in pen ta tonskim i melodijami, ki se pojavljajo v zvezi s skupnimi metričnimi in ritmičnimi vzorci.
Ravno tako nas novejša spoznanja prepričujejo, da je naše ljudsko petje večinoma avtohtono, neumetno, in je, kot je ugotavljal že Vodušek, samo v novejši j)lasti čutiti vpliv umetne glasbe in glasbe drugih narodov (predvsem gre za nemški vpliv).
Vprašanja, ki se najpogosteje pojavljajo pri raziskovanju tako ljudske glasbe in petja kot tudi pri raziskovanju drugih delov ljudske kulture, so povezana z ugotavljanjem prežitkov t. i. "staroselskih kultur". Vse prevečkrat se je namreč dogajalo, da so etnologi, sociologi in celo arheologi svoja spoznanja, bodisi hote ali nehote, prilagajali trditvam zgodovinarjev. Ti pa so zgodovinske interpretacije naslonili bolj ali manj na pisane vire {še posebej velja to za zgodovinopisje prejšnjega stoletja), pri tem pa so premalo, ali sploh ne, vključevali v svoje zgodovinske razlage spoznanja zgoraj omenjenih, za zgodovinopisje še kako pomembnih ved Seveda raziskovalci ljudske glasbe v prejšnjem stoletju niso imeli na razpolago tehničnih pripomočkov, s katerimi bi to zvrst ljudske kulture ustrezno beležili in jo nato natančno raziskovali, Zato so bile njihove trditve rezultat zelo omejenih spoznanj, s katerimi si tudi Zgodovinopisje ni moglo dosti pomagati.
Stanje v etnomuzikologiji je danes precej drugačno, tako1> tehničnem kot v metodičnem pogledu. Nihče si več ne Upa
1	Valens Vodušek, Slovenska ljudska glasba ob dotiku s kulturami sosednjih narodov Osnutek referata za simpozij v Bovcu. ZW, nu'Pl1 št. 6 (hrani GNI ZRC SAZU, Novi trg 5. Ljubljana)
2	Alan Lomux, Nnova i poteši sni caniojblklorisrtco itallauonel (jnadro detla musica mond iale. V: Nuoi i Argomeuti 17/18. Koma 1955/5 (citiranopo Robertu Leydi, Musica popo/are ).
3	Valens Vodušek Značilnosti slovenskih ljudskih napevov. O tujih vplivih na slovensko pesem. Radijska oddaja. ZVV. mapa št. 5.
36
GLASNIK SED 35/1 995, Šf. 4
60 let gni pri zrc sazu
trdili, da je naše večglasje rezultat nemškega vpliva, ko so raziskave pokazale, da je izvorno mnogo starejše in v teh starejših oblikah predvsem v nikakršni povezavi z germanskimi narodi. Prav tako si danes nihče ne upa trditi, da so večglasne oblike ljudskega petja v Evropi posledica razvoja in nastanka umetnega večglasja zahodnoevropske kulturne omike, ko so raziskovalci ljudske glasbe dokazali vpliv v nasprotni smeri in ko so etnomuzikologi vedno znova odkrivali takšne ljudske glasbene kulture, ki niso bile v nikakršni povezavi z zahodnoevropsko umetno glasbo.
Zato se mi zdi ena glavnih nalog naše einomuzikologije v prihodnosti ugotavljanje dejanskih vplivov drugih kultur na našo, ki jih pa nikakor ne smemo že vnaprej označiti kot "slaroselske". Eden glavnih ključev za takšne vrste ugotavljanj so po mojem mnenju Režijam, v katerih ljudski kulturi vidijo mnogi razikovalci velik delež nekih "staroselskih" kultur. V zvezi z njihovo ljudsko glasbo se nam porajajo vsaj tri vprašanja, in sicer:
1)	Ali so Rezijani Slovani (Slovenci), ki so ohranili svoj jezik, prevzeli pa domnevno "staroselsko" (keltsko ali kakšno drugo) kulturo ter svojo večinoma zavrgli (izgubili)?
2)	Ali so Rezijani domnevni "staroselci" (Kelti ali drugi), ki so ohranili svojo ljudsko glasbeno in drugo kulturo in pri tem prevzeli jezik Slovanov (Slovencev)?
3)	Ali so Rezijani Slovani (Slovenci), ki so ohranili svojo glasbeno in drugo kulturo ter svoj jezik?
Pritrdilen odgovor na prvo vprašanje se mi ne zdi mogoč. Tako jezik kot ljudsko glasbo Rezija no v imamo za izjemno arhaično, kar kaže ne samo na zapnosl Rezije do okoliškega sveta v geografskem smislu, temveč tudi na zaprtosi in konservativnost v kulturnem smislu. Čeprav je splošno znano, da so Rezijani veliko potovali po svetu za zaslužkom s pomočjo svojih storitvenih dejavnosti, je ostala njihova ljudska glasba domala nespremenjena še prav do danes To kaže na izjemno vztrajnost pri ohranjanju lastnih kulturnih vrednot. Ni torej Popolnoma jasno, kako bi lahko neki narod, ki je sicer nagnjen k izjemno trdovratnemu, trmastemu vztrajanju pri ohranjanju vsega svojega, nekoč v preteklosti oz, ob domnevni "priselitvi" nenadoma in izjemoma, popolnoma zavrgel svojo prejšnjo ljudsko kulturo in vztrajal z enako intezivnostjo pri ohranjanju na novo prevzete. Poleg tega bi ta narod spremenil samo en del svoje kulturne dediščine, jezik, ki je sicer vedno v tesni povezavi s petjem, pa bi ostal domala nedotaknjen.
kar je popolnoma nerazumljivo.
Prehod ene kulture v drugo je možen samo, če sta si li dve kulturi med seboj podobni oz kot pravi Bruno Metli če sta med seboj kompCttibihli. V tem primeru je težko določiti, kaj je dediščina enega ali drugega naroda, in bi bila trditev, da je npr. pentatonika v rezijanski ljudski glasbi ostanek "starosel ske" ljudske kulture (če uporabimo leruiin, ki se še vedno uporablja v naši zgodovinski m drugi literaturi ter pomeni predsldvanske ljudske kulture - če se seveda strinjamo s trditvami o slovanski priselitvi v 6, st. n. št.). Že Vodušek je v svojih raziskavah ugotovil, da je arhaično jedro, iz katerega se je mogla razviti naša letra- in pentatonika, tisto s tremi toni. "Pesmi s takim arhaičnim jedrom pa smo odkrili šele pred petimi leti v Reziji ob severozahodnem robu Slovenije. In ne samo to: take pesmi niso v Reziji nobena redkpst, temveč tvorijo celo večino (skoro dve tretjini) vsega rezijanskega pesniškega repertoarja," je zapisal Vodušek."'
Ravna tako se mi zeli iz navedenih razlogov nemogoč pozitiven odgovor tudi na drugo vprašanje. Tudi v tem primeru bi šlo za spremembo oz. prehod samo enega kulturnega segmenta. Ostane nam še tretje vprašanje, na katerega, se mi zdi, je pritrdilni odgovor možen.
Kaj pa, če so nekateri teh prežitkov, ki jih zasledimo v najstarejši plasti naše ljudske glasbe, resnično prišli v našo ljudsko kulturo od drugod? Tudi to je mogoče, vendar se moramo zavedali, da je t. i. akulturacija oz. Sta pijan je različnih kultur izjemno dolgotrajen proces, ki je poleg od že omenjene kotn-pallhilnosli odvisen še od nešteto drugih dejavnikov. Vzemimo samo primer Uskokov v naši Beli krajini, ki po vseh stoletjih še vedno vztrajajo pri svoji ljudski glasbi in svojem jeziku. Podobnih primerov je seveda povsod po svetu nešteto.
Dejstvo je torej, da neki narod svoje ljudske kulture ne spreminja kar iznenada (vsaj v preteklosti je bilo to gotovo mnogo počasneje kot danes, v času modernih komunikacijskih sredstev) ter da prehajajo značilnosti ene ljudske kulture v drugo izjemno počasi in selektivno. Mar lahko na lej podlagi sklepamo na morebitno večstoletnb slovansko-keltsko sožitje, ki bi edino lahko pustilo sledove medsebojnih vplivov in ki ga moramo postaviti potemtakem vsaj pol tisočletja pued začetek našega štetja ter si' s tem odpovedati uveljavljeni teoriji o "priselitvi" v 6. st. n. št.?
Summary
ETHNOMUSICOI.OGY AND niE QUESTION OF ETHNOGENY Robert Vrcon
'Hie author argues that researching the ethnogeny oltlie Slovene nation is one of the main tasks of the Slovene eihnomu-sicology. It i,s possible to question some historical interpretations on the basis of conlemporary research on folk music Tile survivals from different periods of lime are preserved in (he Slovene vocal folk music (.In their basis we can find out tlie connections of our folk music culture with the other European cultures and even with the wider area. According to 'he author's opinion the folk music of Rezija (Vai Resia), a part of Italy with the Slovene minority, is one of the main clues for finding out these connections. The folk music Of Rezija would be able, due to its archaic nature, to illuminate Cultural connections between the different nation! of Hut ope in ancient times.
^ Bruno tfjgttl, Theory and Method in Ethnomusicoiogy. New M» k 1964. sir. 172. Valens Vodušek, Slovenska ljudska glasba . ZW, mapa sr. 6.
GLASNIK SED 35/1995, 51. 4	29