Etnolog 21 (2011)
DRAGOCENA DOPOLNITEV FOTOGRAFSKE ZBIRKE VEKOSLAVA KRAMARIČA Donacija Mare Kramarič in Viktorja Piliha
311
Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja je od letošnjega leta bogatejša za skupno 261 steklenih in poliestrskih črno-belih negativov ljubljanskega fotografa Vekoslava Kramariča. Ti negativi lepo dopolnjujejo že obstoječo Kramaričevo zbirko, ki jo je muzej v začetku sedemdesetih let 20. stoletja odkupil od njegovih sorodnikov.
Zbirka Vekoslava Kramariča spada med pomembnejše fotografske zbirke v dokumentaciji SEM. Danes obsega več kot 4.000 steklenih in poliestrskih črno-belih negativov ter iz njih izdelanih 9.000 razglednic in voščilnic.
♦O* i -		4	O x
		— nanWii^	
. ■ ■ „ i _			
			
			
		Vf KOSLaV üftAM Aft IĆ	
			
	Kuri «Idi		
m;O i; ^jm î Vrt.-i!lsv hHWi	bAMtanC		
Zbirka fotografij Vekoslava Kramariča je dostopna v Spletnih zbirkah SEM na naslovu http://www.etno-muzej.si/sl/vekoslav-kramaric.
Dalj časa že opažamo, da je Vekoslav Kramarič ostal nekako prezrt med fotografi 20. stoletja, čeprav je bil polnih 20 let (v letih od 1926 do 1945) znan ljubljanski fotograf in založnik razglednic in voščilnic, ki so jih prodajali po vsej Sloveniji. Skoraj vsak slovenski kraj1 se lahko pohvali z razglednico, ki jo je posnel prav on. V tridesetih in štiridesetih letih je fotografiral po najmanj 446 vaseh, trgih in mestih, od tega imamo v dokomentaciji SEM tudi posnetke devetindvajsetih hrvaških krajev. S 462 posnetki številčno izstopa Ljubljana z okolico, kar pa je nekako logično, če vemo, da je v njej živel in imel tam tudi fotografski atelje. Zaradi njegovih številnih posnetkov slovenskih krajev ga prištevamo med pomembne kroniste časa med obema vojnama.
V prvi vrsti se je ukvarjal s fotografiranjem krajev za razglednice, ustvaril pa je tudi veliko posnetkov pokrajinskih detajlov (znamenje, kapelica, cerkev, hiša, cesta, reka, gore ...), cvetja, dreves, otrok in tihožitij, ki so mu služili kot predloge za izdelavo velikonočnih, novoletnih, božičnih, godovnih in rojstnodnevnih voščilnic.
Kramaričeva fotografska zapuščina je zelo obsežna in dobro ohranjena, žal pa nimamo kaj dosti podatkov o njegovem življenju in delu, saj je leta 1947 fotografsko obrt zaprl in se preselil na Reko, od tam pa je leta 1955 emigriral v ZDA, kjer je leta 1984 umrl. Edini dostopni podatki so bili v seminarski nalogi ene od študentk etnologije2, ki je v SEM opravljala obvezno študijsko prakso in hkrati naredila manjšo raziskavo. Zato smo se odločili, da podrobneje raziščemo leta njegovega življenja do odhoda v ZDA. Decembra 2010 smo stopili v stik z njegovimi sorodniki, ki živijo v Ljubljani. Ti so nam posredovali kontakte njegovih dveh hčera, s katerima sem se dogovoril za obisk v ZDA. Januarja 2011 sem na domu v Irvingtonu obiskal gospo Maro Kramarič, ženo pokojnega fotografa Vekoslava Kramariča ter njegovi hčerki Mojco in Nelko.
1	Izjema so primorski in notranjski kraji, ki so po prvi svetovni vojni spadali pod italijansko upravo.
2	Barbara Sršen, Fotografska zapuščina Vekoslava Kramariča, Seminarska naloga na oddelku za etnologijo FF, Ljubljana, 1990.
Na domu v Irvingtonu so me prijazno sprejele in mi ob pogovoru pokazale albume z družinskimi fotografijami, tako starejšimi, na katerih so sorodniki iz Slovenije, kot tudi s tistimi, ki jih je po prihodu v ZDA posnel Vekoslav Kramaric. Povedale so mi veliko podatkov o življenju njihovega oceta in moža. Posredovale so mi rodovnik in družinsko drevo družin Kramaric in Fischer (dekliški priimek Kramariceve matere), ki jih je leta 1968 po spominu zapisal v New Yorku. Muzeju so podarile rokopisno knjižico z navodili za razlicne postopke razvijanja (glede na vrsto papirja in kemikalij), ki jo je uporabljal Kramaric.
Na koncu mojega obiska so mi pokazale še škatlo s crno-belimi steklenimi negativi. Ze na prvi pogled so mi bile ovojnice znane, ko pa sem na njih zagledal še Kramaricev rokopis, sem spoznal, za kaj gre. To so bili prav takšni negativi, kakršne smo že imeli v naši zbirki, in izkazalo se je, da so to manjkajoci negativi Kramaricevih razglednic in voščilnic, ki jih je ob selitvi odnesel s seboj v ZDA. Gospa Kramaric je takoj pokazala pripravljenost, da bi jih podarila muzeju in s tem dopolnila zbirko v SEM.
Junija 2011 so stekli pogovori z Ministrstvom za zunanje zadeve in špedicijskim podjetjem in septembra 2011 smo negative prejeli v muzej. V nadaljevanju smo jih popisali in digitalizirali. Dobili smo jih 250, od tega je 126 steklenih formata 10 x 15 cm, 69 poliestrskih formata 10 x 15 cm in 55 poliestrskih formata 4 x 6 cm. Vsi so znamke AGFA.
Glede na motiviko lahko vecino negativov razdelimo v dve skupini - tiste, iz katerih je Kramaric izdeloval razglednice krajev, in tiste, ki so mu služili kot predloga za tiskanje vošcilnic.
313
Sken negativa iz zapuščine V. Kramarica z motivom Sken negativa iz Kramariceve zapuščine z motivom Jezerskega. (Dokumentacija SEM)	Cerkniškega jezera. (Dokumentacija SEM)
Za izdelavo vošcilnic je Kramaric kot motiv najveckrat uporabil cvetoce drevo, znamenje, kapelico, cerkev, hišo, cesto, reko, gore in cvetje. Nekaj je tudi etnografskih motivov.
Sken negativa iz Kramari~eve zapuščine z motivom Sken negativa iz Kramari~eve zapuščine z motivom košnje. (Dokumentacija SEM)	znamenja s kozolcem v ozadju. (Dokumentacija SEM)
314	........
Tretji sklop je serija 55 poliestrskih negativov formata 4 x 6 cm, ki so nastali med dopustom na hrvaški obali (prepoznamo lahko Rab in Korculo), najverjetneje med letoma 1947 in 1955, ko je Kramaric živel na Reki.
Sken negativa iz Kramaričeve zapuščine z motivom Sken negativa iz Kramaričeve zapuščine z motivom mesta Kor~ula. (Dokumentacija SEM)	mesta Rab. (Dokumentacija SEM)
Sken negativa iz Kramaričeve zapuščine z motivom	Sken negativa iz Kramaričeve zapuščine z
doma~inov z osli v kraju Lopar na otoku Rabu.	motivom volovske vprege; kraj neznan.
(Dokumentacija SEM)	(Dokumentacija SEM)
Po vrnitvi iz ZDA sem na domu v Celju obiskal še Kramaricevega svaka Marjana Piliha, ki mi je pokazal albume s fotografijami z obiska pri Kramaricevih in potovanja po Ameriki. Muzeju je podaril 11 steklenih crno-belih negativov in za preslikavo posodil sedem družinskih fotografij družine Kramaric iz casa njihovega bivanja na Reki. Na treh negativih so Kramaricevi sorodniki, na ostalih osmih pa spomladanska pokrajina s cvetocim sadnim drevjem, dve cerkvi in dve hiši.
Sken fotografije, ki prikazuje družinoVekoslava Kramarica ob krstu hčerke Nelke leta 1950 na Reki; (z leve) hči Mojca, Vekoslav Kramarič, tašča Mici Pilih, Nelka v naročju botre Gene Cepič, žena Mara, botrin mož in svak Marjan Pilih.(Dokumentacija SEM)
Kakšno bogastvo se zares skriva v Kramaričevih negativih, pa bo pokazal cas, kajti šele ko bomo skenirali in popisali vse do zadnjega, bomo dobili vpogled v celotno zbirko in obdobje, v katerem je živel in deloval. Ze sedaj pa nam je jasno, da so njegovi posnetki (razglednice in voščilnice) bogat vir za slovensko etnologijo in vse, ki se ukvarjajo s preučevanjem razvoja mest in podeželja, saj nam prinašajo številne podobe krajev med letoma 1926 in 1945. Ustrezno mesto pa bo moral dobiti tudi v zgodovini slovenske fotografije, saj je bil na primer leta 1936 kot pokrajinski fotograf izbran za člana odbora Združenja fotografov za
Dravsko banovino in leta 1937 pri istem združenju izvoljen za člana izpraševalne komisije za pomočniške izpite3.
Sken negativa s tremi motivi, ki se pogosto ponavljajo na Kramaričevih fotografijah: cvetoče drevo, pot in cerkev so tu združeni na enem posnetku, kraj neznan. (Dokumentacija SEM)
Miha Spicek
3 Arhiv Republike Slovenije, AS 448 TOI.