Demokracija STARSEV a INTERVJU Dr. Samo Kristen Savudrijskirtje bil slovenski POLITIKA USTAVNO SODIŠČE NA PRELOMNICI VSREDISCU OBLETNICA PUČNIKOVE SMRTI www.demokracija.si St. 2, leto XII. 11. januar 2007, 2,30 EUR/551 SIT ZALOŽBI Obseg: 320 strani. Format: 17x24,5 cm. Trda vezava. www.demokracija.si/knjigarna Viktor Miklavčič PRIČEVANJA Avtor se spominja mladosti za časa fašističnega terorja na Primorskem, bojev v 2. svetovni vojni v italijanski in jugoslovanski kraljevi vojski ter sanj, ugaslih v udbovsem zaporu, o pravičnejši družbeni ureditvi v Titovi Jugoslaviji. Cenaknjigeje4.900,00 SIT/20,44 EUR. Naročila sprejemamo k n ■ j „ a r n a poe-pošti knjigarna@demokracija.siali potelefonuOI 230 06 66. DlCJVIOIÖRj^C/I J.A. ~o;:e 'Jo&nfc občo naslovnih ob prevzemu. Vse cene vsebujejo 8,5% DDV. >rciu^or INTERVJU Savudrijski rt je bil slovenski Mitja Volčanšek; foto: Gregor Pohleven Dr. Samo Kristen se je rodil na Ptuju leta 1954. Življenjska pot ga je najprej vodila v pravne vode, od leta 1982 pa sodeluje z ljubljanskim Inštitutom za narodnostna vprašanja, kjer je zadnja leta zaposlen kot znanstveni sodelavec. Predmet njegovega znanstvenega zanimanja so bili med drugim položaj narodnih manjšin v Evropi 20. stoletja (v prvi vrsti slovenske in nemške), diplomatsko ozadje reševanja tržaškega vprašanja in nastajanje državnih meja v Evropi. Pred kratkim je izšla njegova izredno odmevna monografija Meje in misije: Dileme slovensko-hrvaške razmejitve v Istri v vojaškem, političnem, diplomatskem in obveščevalnem metežu II. svetovne vojne. Vaša pred kratkim objavljena monografija Meje in misije razkriva ozadje določanja meje v Istri. Osrednjega pomena je vaše odkritje elaborata dr. Dragovana Šepiča iz tistega časa. Nam lahko predstavite svoje ugotovitve v zvezi s tem dokumentom? Šepičev elaborat, datiran 19. 3. 1943 in naslovljen »Jadransko vprašanje«, je zgodovinsko relevanten z več vidikov. Nastal je v okviru jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu v času pričakovane invazije na Jadranu, ko se je v okviru vprašanja revizije rapalske meje med Jugoslavijo in Italijo prvič resneje postavilo tudi vprašanje prihodnje razmejitve med Slovenci in Hrvati v Istri. Dejansko je predstavljal tudi dokaj reprezentativen presek stališč, ki jih je v teh vprašanjih zavzel osrednji politični organ hrvaške in slovenske manjšine pod Italijo med drugo svetovno vojno, v začetku vojne ustanovljeni Jugoslovanski odbor iz Italije (JOI). Slovensko-hrvaškemu vodstvu tega odbora je namreč pripadal tudi avtor elaborata, takrat vladni izvedenec za razmejitev z Italijo, kasneje ugledni hrvaški zgodovinar in edini hrvaški akademik iz Istre, dr. Dragovan Šepič. Aktivnosti JOI, ki gaje vodil predvojni predsednik Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, tržaški Slovenec dr. Ivan Marija Čok, so potekale na več ravneh. Poleg politične in propagandne so v dogovoru z britanskimi oblastmi obsegale tudi vojaško komponento: rekrutiranje ujetih italijanskih vojakov slovenskega in hrvaškega rodu v jugoslovansko kra- ljevo vojsko na Bližnjem vzhodu, ki so kasneje postali nukleus partizanskih prekomorskih brigad; formiranje padalskih skupin in ko-mandosov v sodelovanju s klasično britansko obveščevalno službo SIS in Upravo za posebne operacije (SOE). V tem pogledu je vodstvo JOI znaten del svojega legitimacijskega potenciala črpalo iz predvojnega antifašističnega odpora obeh manjšin pod Italijo, ustrezen »politični efekt« svoji dejavnosti pa si je prizadevalo zagotoviti predvsem v obliki zavezujoče britanske uradne izjave glede prihodnje pripadnosti slovenskih in hrvaških ozemelj v Julijski krajini. Šepičev elaborat je nastal v trenutku, ko je prišlo do skoraj idealne združitve različnih vidikov odborove dejavnosti, a hkrati tudi v prelomnem obdobju, ko se je britanska pomoč začela preusmerjati s četnikov na partizane. Šepičev elaborat je nastal v posebnih zgodovinskih okoliščinah in ob precejšnji negotovosti glede prihodnosti Jugoslavije, kar je neposredno vplivalo na kasnejša stališča politike... Istega dne, ko je nastal Šepičev elaborat, se je hrvaški ban Šubašič v Londonu sešel z jugoslovanskim kraljem Petrom II. Karadordevičem, da bi od njega izposloval priznanje kontinuiranega obstoja hrvaške banovine iz leta 1939, nastale s sporazumom Cvetkovič-Maček. S Šu-bašičevim sprejemom pri kralju je bil dejansko odprt kanal neposrednega komuniciranja med hrvaškim banom in jugoslovanskim kraljem mimo jugoslovanske kraljeve vlade, ki je hrvaški ban že od oktobra 1942 demonstrativno ni več priznaval. V tej zvezi je mogoče domnevati, da spomladi 1943, v času pričakovanja padca Italije in tolikanj napovedovane zavezniške invazije na Jadranu, banu ni moglo iti le za kraljevo potrditev teritorialnega statusa quo Banovine Hrvaške, temveč je lahko povsem upravičeno upal tudi na skorajšnjo zaokrožitev banovine s priključitvijo tistih etnično hrvaških ozemelj na Jadranu in v Istri, ki so po prvi svetovni vojni pripadla Italiji. A če bi hotel hrvaški ban 19. 3. 1943 za takšne, na hrvaški del Istre razširjene meje Banovine Hrvaške pridobiti tudi blagoslov jugoslovanskega kralja, bi moral imeti pripravljen vsaj okvirni odgovor o tem, kako naj se izvede delimitacija na oze- DkMOKRACIJA ■ 2/XII -11. januar 2007 mlju, na katerem meja s Slovenci, Hrvati in s Srbi kot tretjim konstitutivnim narodom jugoslovanske kraljevine pred tem še nikoli ni bila potegnjena. Zdi se, da bi lahko te vrste odgovor ban Šubašič 19. 3. 1943 tudi v načelu dobil, in sicer prav v istega dne datiranem Šepičevem elaboratu. Dragovan Šepič, ki je kasneje, v času Šubašičeve vlade postal Šubašičev šef kabineta, je v njem med drugim zapisal, da »Slovenci predstavljajo večino v celotnem t. i. Primorju in severni Istri do linije, ki gre od vasi Klana [med Snežnikom in Reko] do mesteca Umaga na zahodni obali Istre«, »na jugu od te grobo povlečene linije« pa »žive v večini Hrvati«. Hkrati se je omenjeni elaborat časovno prekrival tudi z že znano, v Šepičevi knjigi Vlada Ivana Šubašiča (Zagreb 1983) dobro predstavljeno iniciativo britanskega poslanika pri jugoslovanski kraljevi vladi sira Georgea Rendla v zvezi s hrvaškimi mejami. Deset dni pred nastankom Šepičevega elaborata je namreč Ren-del glavnega tajnika Hrvatske seljačke stranke (HSS) v emigraciji in podpredsednika jugoslovanske kraljeve vlade dr. Juraja Krnjeviča že drugič zaprosil, naj mu točno navede ozemlje, ki naj po predstavah HSS sestavlja hrvaško državo pod jugoslovansko monarhijo. Krnjevičev prvi odgovor (šlo je za prikaz na zemljevidu) je ocenil kot nezadovoljivega, saj naj bi se omejeval na meje ustaške Nezavisne države Hrvatske (NDH) in prikazoval ne le vso Istro, temveč tudi večino Dalmacije tako, kot da je odrezana od Hrvaške in priključena Italiji. Krnjevičev drugi odgovor mu je bil v obliki memoranduma dostavljen šele v juniju 1943. V tretji točki se je Krnjevič opredelil tudi do meje v Istri, ki naj bi potekala po liniji »reka Dragonja - kraj Sopiane [sicl; Šapjane] - meja Hrvaške.« V »jadranskem sektorju« tega memoranduma, na območju torej, na katerega geopolitični pomen je Krnjevič že konec marca 1943 opozarjal v trinajsti točki vodstvu HSS v domovini namenjenega programskega dokumenta, naslovljenega »Potezi i linije velike politike« (»Moramo voditi računa o tome, da imamo 500 km dugu obalu. Naši su interesi u sferi Sredozemnog mora....«), je bil torej v vmesnem času, med marcem 1943 in junijem 1943, že izveden strateški premik na savudrijski rt kot najpomembnejšo kontrolno ► 35 V vseh drugih spornih primerih določanja meja je bila odločitev sprejeta povsem arbitrarno v političnih vrhovih jugoslovanskega komunističnega režima. INTERVJU ► točko na severnem Jadranu, s čimer je bilo ustreženo zlasti geopolitičnim vidikom prihodnje hrvaške nacionalne arondacije. Dr. Dragovan Šepič, ki v svojem kasnejšem historiografskem opusu sicer ni omenil obstoja JOI in lastnega, 19. 3. 1943 datiranega elaborata, je kasneje v že omenjeni knjigi o vladi Ivana Šubašiča izrazil plavzibilno domnevo, po kateri naj bi Krnjevič delal na tej spomenici »verjetno v sporazumu s Šutejem, Subašičem in Bičaničem, toda o tem nimamo bolj zanesljivih podatkov. Kakorkoli že, memorandum je bil predstavljen kot stališče vodstva HSS«. Če torej upoštevamo, da je bil prav Šepič tisti, ki je sam nekaj mesecev prej podal grobo opredelitev poteka etnične meje med Hrvati in Slovenci v Istri, in sicer na liniji Umag-Klana, bi njegovi formulaciji lahko pripisali vlogo tistega začetnega impulza v procesu določanja razmejitvene linije v Istri med drugo svetov- no vojno, ki je izšel iz kroga političnih predstavnikov obeh manjšin pod Italijo. Po svojih nasledkih je bil zgodovinsko vsekakor neprimerno pomembnejši Krnjevičev memorandum. Stališče v njem je namreč obvezovalo tudi HSS v domovini, HSS pa je bila kot največja hrvaška stranka prek svojega levega krila pod vodstvom Božidarja Magovca zastopana tudi v takrat še vedno pluralnem partizanskem gibanju. Tako je takoj po kapitulaciji Italije na srečanju v Pazinu, kjer je vodja slovenske partizanske delegacije Franc Rozman - Stane zastopal stališče, po katerem naj bi operacijsko območje slovenskih partizanov seglo do reke Mirne, hrvaška delegacija, ki stajo vodila predstavnik KPH Jakov Blaževič in predstavnik HSS Nikola Hundrič, pa je postavila zahtevo po meji na reki Dragonji. Takšno stališče se je povsem ujemalo s tistim v Krnjevičevem memorandumu, kasneje pa je - verjetno tudi po zaslugi končne Titove arbitraže - v celoti prevladalo. Sicer pa je tudi etnična podoba Istre do leta 1945 v smislu jasne etnične črte med Slovenci in Hrvati verjetno težko določljiva, tudi zaradi osnovnega šolstva, ki je potekalo izključno v italijanščini. O tem pričajo tudi različne definicije tega poteka, in to že v času avstrijskih štetij, ko je v Istri še obstajalo slovensko in hrvaško šolstvo. Kasneje, s prihodom Italije v te kraje, je proces forsirane italijanizacije dosegel največje uspehe - kot je opozarjal že poljski slavist Malecki - prav na območju med Mirno in Dragonjo, kjer je kasneje potekala razmejitev. Kljub uporabi kriterija »občevalnega jezika« (Umgangs- 36 sprache), ki je seveda že pred prvo svetovno vojno favoriziral italijanščino kot jezik socialno višjih plasti, so razmeroma najbolj zanesljivo sliko etničnih razmerij podajala avstrijska uradna štetja, med njimi zlasti poslednje iz leta 1910, tako da so bili na mirovni konferenci v Parizu leta 1946 kot najbolj zanesljivi uporabljeni rezultati tega štetja. Čeprav je večina zemljevidov, natisnjenih v predvojni Jugoslaviji, slovensko in hrvaško prebivalstvo Istre prikazovala v okviru enotne kategorije Jugoslovanov, pa je bilo v glasilih predvojne hrvaško-sloven-ske Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine, zlasti v zagrebški »Istri« in »Jadranskem koledarju«, sredi tridesetih let že mogoče naleteti na zemljevide, na katerih sta bili ločeno prikazani kategoriji Slovencev in Hrvatov v Istri, etnična ločnica med obema narodoma pa je bila povsem v skladu z rezultati štetja iz leta 1910 in statističnimi deleži, izraženimi v njih, zarisana približno po meji predvojne piranske občine, torej v priobalnem delu s savudrijskim rtom na slovenski strani. Prav s temi rezultati, s Šepičevim ekspertnim poznavanjem etničnih razmerij v rodni Istri pa tudi spoštovanjem obstoječih občinskih meja (kar je ne nazadnje po vojni leta 1954 zahteval tudi Londonski memorandum o soglasju), je verjetno mogoče pojasniti potek »grobe črte« oziroma omembo Umaga v Šepičevem elaboratu iz marca 1943. Po rešitvi t. i. tržaškega vprašanja je bila na vrsti slovensko-hrvaška razmejitev na območju Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), vendar do kakšnega posebnega dialoga glede poteka meje ni prišlo. Demokracija ■ 2/xii • 11. januar 2007 Dr. Samo Kristen Sprva - v okviru cone B - je interno »razmejevanje« potekalo v senci mednarodno neprimerno pomembnejšega tržaškega vprašanja. Že po uveljavitvi mirovne pogodbe z Italijo pa je v tem delu Istre, ki je bil v okviru STO do leta 1954 pod jugoslovansko vojaško upravo, zaradi hrvaške zahteve po obnovi starih upravnih meja (ta zahteva se očitno ni nanašala na katastrski občini Savudrija in Kaštel, oddvojeni od občine Piran) prišlo do »vrnitve« katastrskih občin Topolovec, Gradinj, Sočerge in Črnice v »hrvaški del cone B«, kasneje, po odpravi STO, pa so te katastrske občine še enkrat pripotovale na slovensko stran. Tako so bili prebivalci Gra-dinja do mirovne pogodbe leta 1947 znotraj okraja Koper, zatem so bili priključeni okraju Buje, šele po Londonskem memorandumu o soglasju in faktični priključitvi cone B Jugoslaviji pa so leta 1955/56 postali državljani republike Slovenije. Primer Gradinja je bil pravzaprav tudi edini primer, ki je bil urejen v skladu z jugoslovansko zvezno zakonodajo. Čeprav je namreč leta 1955 v zvezi z mejo na Dragonji prišlo do pogovorov predstavnikov izvršnih svetov obeh republik, to vprašanje pravnove-ljavno ni bilo nikoli urejeno, z edino izjemo naselja Gradinj. Ker so tamkajšnji prebivalci izražali željo po priključitvi Sloveniji, je sabor Ljudske republike Hrvaške decembra 1955 sprejel sklep o priključitvi krajev Abitanti, Bel-vedur, Brezovica, Gradin, Koromači - Baškini, Močunigi, Pregara in Sirči k Ljudski republiki Sloveniji. S tem sklepom je soglašala skupščina LRS in 4. 4. 1956 ga je v skladu s pristoj-nostnimi določili jugoslovanske ustave glede spreminjanja republiških meja potrdila tudi skupščina FLRJ v Beogradu. V vseh drugih spornih primerih določanja meja je bila odločitev sprejeta povsem arbitrarno v političnih vrhovih jugoslovanskega komunističnega režima, ne da bi bilo spoštovano ustavno določilo o nujnosti skupščinske potrditve. Strokovni pristop k vprašanju meje v Istri, posebej morske meje, je vse od osamosvojitve Slovenije in Hrvaške talec politike. Je glede na to Bela knjiga slovenskega zunanjega ministrstva korak naprej v reševanju obmejnega spora? Korak naprej vsekakor, saj kaže na aktivno skrb slovenske države v pomembnem vprašanju, ki je še vedno odprto in predstavlja oviro na poti k izboljšanju slovensko-hrvaških odnosov in tolikanj zaželenemu sodelovanju v duhu dobrega evropskega sosedstva in sodelovanja. Kar pa se stroke tiče, imam na različne načine merljiv občutek, da je ta prej »pepelka« kot »talec« ali »služkinja« politike. Večna dilema je ocena zdaj že razvpitega sporazuma Drnovšek-Račan. Je šlo po vaše za dober sporazum glede na dane razmere? Vsekakor je šlo za prvi poskus doseči za obe strani sprejemljiv kompromis »v danih razmerah«, ki pa ni vzdržal »realitetne« preveritve in INTERVJU je, kot je znano, spričo umanjkanja ratifikacije s strani hrvaškega sabora ostal le na papirju. Kot predmet svoje diplomske naloge ste obravnavali Rasno zakonodajo NDH. Vprašanje je nalašč nekoliko provokativno: so kali hrvaškega nacionalizma iz tistega obdobja vplivale oziroma se na kakšen način odražale v hrvaški zunanji politiki (ne le do Slovenije) v zadnjem poldrugem desetletju? Morda bi kakšno »kal« lahko našli tudi v tistem obdobju. A čeprav je v Tudmanovi politiki »pomirbe« med »državotvornimi« elementi hrvaške »levice« in »desnice« (kije imela v emigraciji delno tudi »endehajevske« korenine«) nesporno bilo mogoče zaslediti sinkretistične elemente povezovanja obeh političnih tradicij v imenu hrvaške nacionalne homogenizacije, je to, čemur pravite »hrvaški nacionalizem«, precej starejši in nikakor ne enoznačen pojav, ki ga ni mogoče omejiti le na obdobje štiriletne totalitarne fašistične tvorbe, imenovane NDH, ali ga brez preostanka izenačevati s »frankovstvom« in kasnejšim »ustaštvom«. Ob tem kljub siceršnji proskribiranosti pojma vendarle velja poudariti, da tako imenovanega »hrvaškega nacionalizma« ne gre vedno enačiti s šovinizmom in z imperialnimi težnjami, saj so imele hrvaške nacionalne zahteve, dostikrat slabšalno izenačevane z »nacionalizmom«, v nekaterih obdobjih - v času madžarizacije pred prvo svetovno vojno, v času Radičevega odpora srbskemu hegemo-nizmu med obema vojnama ali na primer v času »hrvaške pomladi« konec šestdesetih let preteklega stoletja, ki ji je sledila vsesplošna totalitarna zmrzal - tudi pomemben emanci-pacijski in demokratični potencial. Slovenci imamo s svojimi sosedi precej nerešenih vprašanj. Če izvzamemo Hrvaško z vprašanjem meje vred, je glavni kamen spotike v zavarovanju slovenskih zamejskih skupnosti, ki ste ga prav tako preučevali. Smo Slovenci tako problematični, da si vedno nakopljemo težave? Je težava morda v tem, da dolgo časa nismo imeli lastne države, ki bi stopila v bran njihovih interesov? Nedosledno izpolnjevanje sedmega člena ADP ali pomanjkljiva zaščita slovenske narodnostne skupnosti v Italiji seveda ne korenini v kakšni posebni »problematičnosti« tamkajšnjih Slovencev. Po razpadu dvajsetmilijon-ske jugoslovanske »socialistične federacije« z njeno »četrto najmočnejšo armado v Evropi« in integraciji dvomilijonske demokratične slovenske države v evropske in zahodne politične ter vojaške strukture se tudi ni več mogoče izgovarjati na nekakšen »prastrah« večinskega prebivalstva na Koroškem ali na kakšno »sla-vokomunistično nevarnost«, ki naj bi še vedno ogrožala »italijanstvo« Trsta in Julijske krajine. V tem smislu je sedaj bolj kot kadar koli prej na preizkušnji verodostojnost avstrijske in italijanske manjšinske politike v razmerju do tistega dela lastnega prebivalstva, ki še naprej ohranja svojo specifično »manjšinsko« narodno identiteto in na ta način bogati evropsko Na preizkušnji pa je seveda tudi matična država Slovenija in njena zaščitniška vloga, ki mora priti do izraza na način, primeren novim razmeram po vstopu v EU. Demokracija • 2/xn ■ 11. januar 2007 etnično raznolikost. Na preizkušnji pa je seveda tudi matična država Slovenija in njena zaščitniška vloga, ki mora priti do izraza na način, primeren novim razmeram po vstopu v Evropsko unijo. Zamejski Slovenci opozarjajo, da smo zakon o odnosu RS do Slovencev po svetu dobili šele poldrugo desetletje po osamosvojitvi, celovite strategije do zamejstva pa očitno še nimamo, še manj otipljivih uspehov te politike. Leta 2005je Inštitut za narodnostna vprašanja praznoval 80-letnico. Kako sta se delo in pomen inštituta spreminjalo skozi čas? Inštitut je dejansko naslednik Manjšinskega inštituta (MI), ki je bil ustanovljen leta 1925 in sodi med najstarejše tovrstne inštitute v Evropi in svetu. MI je vodil natančen kataster podatkov o slovenskih manjšinah v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Njegova dejavnost je bila pretežno »narodnoobrambna«, študijska dejavnost predvojnih inštitutskih sodelavcev pa ni povsem zamrla niti po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941, ko je bil inštitut razpu-ščen, da ne bi padlo njegovo gradivo okupatorju v roke. Aktivni so bili namreč tako v olcviru ljubljanskega kroga dr. Janka Mačkovška, ene izmed osrednjih osebnosti »Slovenske zaveze«, kot v okviru partizanskega »Znanstvenega inštituta«, ustanovljenega januarja 1944 v Kočevskem rogu. Ko se je s koncem vojne dejavnost »Znanstvenega inštituta« preselila v Ljubljano, so se njegovi sodelavci ukvarjali predvsem s sistematičnim objavljanjem znanstveno utemeljenih zahtev po novih, pravičnejših mejah kot delom priprav na mirovno konferenco v Parizu. Njegov oddelek za vprašanja meja se je do leta 1948 preoblikoval v Inštitut za narodnostna vprašanja. V obdobju med letoma 1948 in 1956 je inštitut deloval v okviru Univerze v Ljubljani, od tedaj pa je samostojna znanstvena ustanova. Leta 1992 je INV postal eden prvih javnih raziskovalnih zavodov. Osrednji predmet preučevanja so bile seveda ves čas slovenske manjšine v sosednjih državah, od začetka šestdesetih let dalje pa je bilo mogoče slediti prvim obsežnejšim strokovnim študijam, posvečenim položaju zakonsko priznane madžarske in italijanske narodne skupnosti. Danes je javna raziskovalna organizacija na področju etničnih študij, ki interdisciplinarno preučuje naslednje tematike: slovensko narodno vprašanje, položaj slovenskih narodnih skupnosti v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, položaj Slovencev v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije, položaj slovenskih izseljencev, položaj narodnih skupnosti (narodnih manjšin in drugih etničnih skupnosti, posebej tudi romske) v Sloveniji, položaj migrantov v Sloveniji, teorijo in metodologijo preučevanja etnične problematike in pojavne oblike etničnega vprašanja (etničnosti, nacionalizma) v Evropi in v svetu. IB (Celoten intervjuje objavljen na spletni strani www. demokracija.si) 37 PRIČEVANJA Celje pred drugo svetovno vojno Zaukazana življenja 1 Janez Črnej, foto: Josip Pelikan Se še spomnimo tako imenovanih ukradenih otrok? Zgodba, ki jo objavljamo v nekaj nadaljevanjih, govori, da so otroke kradli tudi komunisti in ne le nacisti. Kljub dolgoletni demokraciji pravice obojih še vedno niso izenačene. Ruskemu narodu desetletja znano geslo »Car Nikolaj izdal manifest, mrtvim svoboda, živim arest« se je v prvi polovici tega stoletja razlezlo po velikem delu s strani Sovjetske zveze okupirane Evrope. Najbolj učinkovito in vzorčno so ga skozi revolucionarno dobo izvajali sovjetski boljševiki doma. Boljševiki in njihovi učenci komunisti pa so ta vzorec uporabljali povsod tam, kjer so z revolucijo prišli na oblast. Tako tudi v Jugoslaviji. Množični poboji drugače (politično, versko, razredno) mislečih ljudi, posebno premožnih, ne glede na narodnost so bili značilnost komunistov v nasprotju z nacisti, ki so to počenjali predvsem z nearijskimi ljudmi. Prav 38 tako je bila razlika v tem, da so nacisti imena svojih žrtev javno objavljali kot svarilo in razkazovanje svoje moči. Komunisti so pobijali na skrivaj, zahrbtno, in njihovi grobovi, morišča, čas pobojev in imena žrtev so še danes prikriti. Kot noji v pesek tiščijo svoj videz v molk, laž in pozabo. Zverinska početja Za podivjanimi poboji so sledile prisilne privedbe v improvizirana taborišča in zasilne zapore, saj je v pravih zaporih, ki so jih prej uporabljali okupatorji, zmanjkovalo prostora. Lažnivi propagandni pozivi ljudem, naj se javijo novim oblastem vsi, ki imajo čisto vest do naroda, so bili v resnici pozivi v smrt. Hkrati so z vojsko Demokracija • zaprli državne meje z mrtvimi stražami. Ustreljen je bil vsak, ki se na poziv ni ustavil. Napolnili so zasilna taborišča, kjer so delovale samo žične ograje in brzostrelke. Vse drugo, hrano, vodo, strehe in stranišča, so prepustili privedenim in naključju. Važno je samo to, da so bili ljudje pod stražo in nadzorovani. Sledili so vnovični poboji in skrajno improvizirana sojenja na t. i. ljudskih sodiščih zato, da so laže prikrivali ropanja zasebne lastnine obsojenih in pobitih ter izvajali zaplembe nepremičnin. V zimi 1945/1946 so v živinskih vagonih v hudem mrazu izselili cele družine brez hrane, vode in obleke na madžarske nenaseljene ravnine, kjer so jih II • 11. januar 2007 zmetali iz vagonov in zapustili v upanju, da jih bodo pobili ali uporabili sovjetski boljševiki ali pa bodo od izčrpanosti umrli. Enako so počeli na avstrijski meji, samo da so tja dovažali družine s tovornjaki in jih čez mejo s silo in z grožnjami nagnali peš. Vsa ta zverinska početja so se v Prekmurju začela aprila 1945, po prihodu sovjetske armade. Drugod po Sloveniji pa 7. in 8. maja. Pravi razmah je doseglo nasilje po 9. maju 1945, po koncu vojne torej. Mnogotere Žrtve Ljudje v Sloveniji so se lahko gibali nadzorovano, s posebnimi za to pripravljenimi dokumenti, ki so jih izdajale lokalne, policijsko-par-tijske osebe. Z eno dovolilnico je bilo mogoče potovati samo v en kraj in samo za določen čas. Kontrole po vlakih, avtobusih, cestah in lokalih so bile namenjene vsem domnevnim notranjim političnim nasprotnikom komunistov in partije. To so bili predvsem cerkveni ljudje, verniki ter pripadniki in somišljeniki domobrancev, nekdanje Kraljeve vojske v domovini, pripadniki nekdanjih političnih strank, kmečki sloj, intelektualci in razočarani partizani. Osebe, najdene brez dovolilnic, so bile »kaznovane« z zaporom ali s prisilnim delom. Uvedli so kaznovalno politiko prekrškov, sank-cioniranih s prisilnim delom na velikih deloviščih in v taboriščih na Kočevskem, v Ljubljani, na Pohorju ter povsod tam, kamor so lahko pošiljali ljudi brez sodnih podlag in dokumentov, samo na podlagi osebne presoje lokalnih komunističnih oblastnikov. Nedotaknjeni morilci Množična nasilna dejanja je začela poleg Narodne zaščite, Ozne in Udbe izvajati tudi JLA (Jugoslovanska ljudska armada). Leta 1947 je začela izseljevati obmejni pas madžarske in avstrijske meje. Na stotine ljudi, ki so živeli ob teh mejah, so čez noč izselili na Kočevsko, kjer je nastajalo zaprto območje. Vojska je prihajala s tovornjaki ponoči, brez napovedi. V dveh urah so si cele družine morale pripraviti najnujnejše stvari za življenje, kmetje pa so lahko vzeli s seboj še po eno kravo. Zvozili so jih do najbližje železniške postaje, od tam pa z vlakom, v živinskih vagonih, na zaprto kočevsko območje. O tem ni nobenih pisnih dokumentov. Na vladni komisiji za izvajanje zakona o popravi krivic imajo o tem samo osebna pričevanja posameznikov, podprta s pričami. Pisne dokaze o teh dejanjih so komunisti in njihove represivne službe v Sloveniji uničili. Verjetno so še pisni dokazi v Beogradu ali v Sarajevu, kjer je JLA imela svoje arhive. Idejni vodja uničevanja arhivov je bil domnevno Kučan (kot najvišji partijski funkcionar) in njemu podrejena nekdanja Udba, katere člani in potomci so bili ves čas do danes (tudi v času slovenske tranzicije) nagrajevani. Slovensko volilno telo, ki je imelo politično in civilizacijsko oprane PRIČEVANJA možgane, pa jih je dvanajst let ves čas tudi politično nagrajevalo. Čas totalitarizma Moramo se spomniti tudi drugih dovolilnic, ki jih je partija uvedla v vse pore vsakdanjega življenja. Partijsko članstvo je bilo dovolilnica oziroma pogoj za delovna mesta učiteljev, sodnikov ali druge vodilne položaje v državnem aparatu, tovarnah, prometu, šolstvu, v trgovinah, komunali, zdravstvu, v vojski, milici, celo pri smetarjih in dimnikarjih. Prikrito, prek Udbe, v Cerkvi pa prek Ciril-Me-todovega društva. Ukazi, kako naj živimo, so nas spremljali od aprila 1941 do aprila 1990, najprej s strani nacističnega okupatorja, nato pa s strani komunistične revolucionarne diktature do prvih povojnih demokratičnih in svobodnih volitev. Komunistična partija je sprva uporabljala orožje in propagando, nato zapore in propagando, nato življenjski obstoj in propagando, potem laži in propagando, v nadaljevanju pa sprenevedanje in laži ter končno laži in sprenevedanje. Tak način vladanja je ljudem skozi desetletja odvzel občutek za resnično svobodno življenje, ki je v demokraciji omejeno samo s svobodo drugega. V nekdanjem režimu je bilo dovoljeno samo to, kar je bilo v zakonih zapisano, vse drugo je bilo prepovedano. Potrditev Janeza Anžlovarja Ljudje, ki so bili s strani nekdanjega režima in totalitarne države najbolj človeško prizadeti, njihovo življenje pa iznakaženo, so bili otroci politično odpisanih in zato umorjenih staršev. Ljudi so pobijali z orožjem, topimi orodji in noži: v zemeljskih zakloniščih, rudniških jaških, globokih vodnjakih, protitankovskih in strelskih jarkih ter breznih, kamor so žive zmetali in jih zasuli z minami. Vsa grobišča so tudi fizično prikrili. Gomile so zravnali z zemljo, celo s tanki, če ni šlo drugače. Razstreljevali so robove kraških brezen, rudniške jaške in zemeljska zaklonišča so zazidavali, zemeljske jarke zasipavali z zemljo in z industrijskimi odpadki ali pa so na njih naredili komunalna odlagališča odpadkov. Kasneje so na njih zidali ali jih zalili z vodo. Kakšen odnos so imeli komunisti do dojenčkov pobitih staršev, nam govori izpoved Janeza Anžlovarja, mladoletnega zapornika s Teharij, ki je za zapisnik komisije za izvajanje zakona o popravi krivic izjavil: »Partizanke so enkrat ženam častnikov po- brale otroke, jih naložile na voz in jih tam sredi dvorišča pustile umreti v vročini. Mi smo slišali neživljenjski jok otrok in mater. Kasneje pa sem izvedel, da je takrat umrlo 16 dojenčkov, ki še hoditi niso znali.« Pričevanje Franka Krežeta o tem govori tudi »svečana izjava pod prisego« Franca Krežeta 16. aprila 1993, objavljena v reviji Tabor maj-junij 1999, ki jo je overovila priča Peter Urbane. »Svečana izjava pod prisego. Podpisani Franc Kreže, rojen 8. 8. 1924 v Čemšeniku, Zagorje ob Savi. Zadnji naslov doma Vel. Mengeš 125 do leta 1945. Sedaj 52 Moonskwood Cres. New Market, Canada, državljan Kanade. Konec maja 1945 sem bil vrnjen iz Vetrinja na Teharje. Od prihoda v taborišče sem živel podnevi in ponoči zunaj na pesku skupaj z drugimi domobranci. Po približno šestih tednih bivanja v taborišču je mene in tri druge domobrance med 9. in 10. uro dopoldne poklical stražar in nas odpeljal na delo. V baraki izven taborišča, vedno pod stražo, sem moral s sotrpini na surov način čistiti stranišča. Po tem delu so nas poslali za barake. Tam smo morali pograbiti dve trugi - nosilnici za ► Gostilna Petričekje bilo eno od zbirališč za otroke, ki so jim umorili starše ob koncu druge svetovne vojne. Demokracija ■ 2/XII '11. januar 2007 PRIČEVANJA Zaukazana življenja ► prašiče. Po približno 50 metrih sem nenadoma zagledal otročje perilo, cunje. In samo meter in pol vstran sem zagledal mrtve ostale dojenčke, ki so ležali v krogu osmih metrov. Stražarje dal nalog naložiti dojenčke na truge. Osebno sem položil na trugo mrtvo krvavo punčko in še dva otročka. Moj kolega je napravil isto. Isto velja za nosilca druge truge. Te mrtve dojenčke smo odnesli v malo pobočje, kjer so bile jame, deloma napolnjene s trupli. V jame smo iz obeh trug stresli mrtve dojenčke. Šli smo nazaj še po nove mrtve dojenčke. To pot smo poleg dojenčkov morali tudi pobrati otročje perilo. Računam in jamčim, da smo na tak način pokopali najmanj dvajset dojenčkov. Ko smo drugič zmetali dojenčke v jamo, mi je stražar ukazal, da moram v jamo. Ko sem bil v njej, mi je stražar ukazal, naj poravnam trupla. Po tem opravilu sem se s težavo spravil iz jame. Potem smo z lopato in z rokami nametali malo zemlje v jamo. Še ob jami je stražar zagrozil, če bo kdo zinil eno samo besedo o tem, kaj smo delali, nas bomo našli in takoj postrelili.« Franc Kreže je pred nekaj leti umrl. »Rajska dolinica« odnos do otrok partizanskih »sovražnikov« opiše v svojih Sporočilih iz stoterih grobov v sporočilu Rajska dolinica tudi partizan in morilec V. M. Sicer pa bi to bilo vsekakor zelo zelo lepo in tudi prav, da ne bi po-žegnal prelepega imena »Rajska dolina« še nad vse grenki spomin na tristo žrtev žena, mož in največ otrok, prignanih preko trboveljskega hriba v smrtni ples prignanih kolon. Prav v tej črni grapi so bili pobiti možje in žene in veliko majhnih otrok, katerim so rezali le vratove in jih pometali v grapo. Bilo je v nočeh prelepega majskega meseca 1945. Večja dekleta in fante so spravili v Črno jamo stran od Senicetovega grabna /severovzhodno območje Hrastnika/. Zgoraj opisana početja partizanov z otroci njihovih umorjenih političnih »sovražnikov« dajo slutiti, kakšna usoda bo čakala preživele otroke pobitih staršev TV Slovenija, Radio Ognjišče in Misijonsko središče Slovenije vabijo k veliki dobrodelni akciji... V nedeljo, 14. januarja, ob 20.uri na TV Slovenija in Radiu Ognjišče. DAR UPANJA bodo delili... Nuša Derenda, Irena Vrčkovnik, Darja Švajger & Jaka Pucihar, Trio Mystica, Marko Fink & Nataša Valant, Rožmarinke, Eva Hren 6 Marko Mozetič, Vlado Kreslin, Alfi Nipič, Čuki, Hiša, Jararaja, Sestre Trobec-Žagar, Ansambel Mladi Dolenjci, Otroški zbor Sonce. Večer bosta povezovala: Mojca Mavec in Jure Sešek. Pomagajmo zgraditi šolo otrokom na slovenskem misijonu v Matangi na Madagaskarju. Hvala za vašo dobroto, dobro voljo in za vsak vaš dar. IO OGNJIŠČE ali otroke preživelih politično »sovražnih« staršev. Za »potrebe« odraslih otrokom teh umorjenih staršev so spreminjali imena in priimke. Brate in sestre so ločevali po različnih vzgojnih zavodih in drugih bivališčih. Iz centralnih zbirališč, kot so bili Petriček in Štigerjeva vila v Celju, Hrastovec pri Mariboru, Strnišče pri Ptuju, Ormož in verjetno še kje drugje, so jih nato razselili v vzgojne zavode po Sloveniji: na Polzelo, v Dobrno, Laško, Šmarje pri Jelšah, Vransko, ljubljanski internat ter razdelili pri raznih sorodnikih in družinah, ki so jih nekatere tudi posvojile. Tujim družinam so jih dali v posvojitev kot »partizanske sirote«. Ti otroci, ki jim je država določala skrbnike, vzgojitelje, čuvaje in učitelje, so rasli brez pojmov, kaj je mama, kaj je oče, kaj je brat, sestra, stric, teta, kaj je dom, družina, vera, kaj sorodniki. Vse to je za njih bila država, s podaljšano roko svojih vzgojiteljev, ki so večinoma izvirali iz komunistično preverjenih partizanskih vrst. Ti vzgojitelji in vzgojiteljice so izvajali tudi vsiljeno spolno vzgojo pri doraščajo-čih dekletih in fantih. Posebno v Dobrni in v Šmarju pri Jelšah, kjer so partizanski vzgojitelji po hitrem postopku postali kasnejši učitelji, slikarji in pomembni družbenopolitični delavci ter predsedniki raznih združenj. Vzgojiteljice so odraščajoče fante odpeljale kar domov, da so jih okopale in oprale ter pripravile na vsiljeno spolno vzgojo. Moški vzgojitelji se s higieno niso ukvarjali, poučevali so samo vsiljeno spolno vzgojo. Takratni otroci so mi razložili, da bi danes takim vzgojiteljem rekli popolnoma drugače kljub njihovim položajem in ugledu. Spreminjanje identitete Ti otroci niso bili ukradeni otroci, ampak otroci umorjenih, politično sovražnih staršev, katerim je treba spremeniti identiteto, njihov izvor. Pri njih je treba uporabiti turški recept, recept ustvarjanja janičarjev, državnih otrok. Otrok, od katerih bo država, ki je imela delo s pobijanjem njihovih staršev in stroške z njihovim preživljanjem, dobila dolgoročno tudi povrnjeno, zato je zavzeto spremljala njihovo rast, vzgojo, šolanje, njihovo delo in njihovo osebno življenje. Tu in tam jim je janičarska vzgoja tudi uspela. Posebno pri tistih, ki so dobili partnerje, ki so živeli od totalitarnega režima ali bili celo člani partije, je bil občutek njihove osebne varnosti močnejši, saj jih je k temu napeljeval instinkt preživetja. Primerov ne bi navajal, čeprav jih je kar nekaj. Petriček, Štigerjeva vila Za obstoj teh otrok v otroškem taborišču Petriček in Štigerjevi vili ob Ljubljanski cesti v Celju sem izvedel naključno v Ljubljani, na sestanku Demosa v avli dvorane zbora občin, po tistem, ko so časopisi pisali o delu in najdbah celjske komisije Demos za grobišča. Tam sem razstavil dva zemljevida občine Celje, ki sta prikazovala zastrupljenost bivalnega okolja Celjanov in lokacije grobišč v takratni občini Celje. Razstavil sem ju za podkrepitev svojega amandmaja za proračun leta 1992, kjer sem zahteval, da se industrijska in komunalna odlagališča na grobiščih in na taborišču Teharje sanirajo s proračunskimi sredstvi. Amandma je bil preko usklajevalne komisije na skupnem zasedanju vseh treh zborov sprejet. Vlado je takrat že vodil Janez Drnovšek, zato je amandma zvodenel, denar pa je bil porabljen za druge njegove načrte, tudi s pomočjo ministra za okolje in prostor Mihe Jazbinška, ki je že prestopil v LDS. EB Nadaljevanje prihodnjič 102.1 jRadio^k^l V 1 V A/ MSobota teh02/537-194 tel.: 02/537 1949 fax.: 02/53 7 1948 GSM: 041/34 66 46 GSM: 031/34 51 51 http://www.radio-viva.com e-mail: viva@radio-viva.com 40 Demokracija • 2/xn • 11. januar 2007 ZGODOVINA Zgodovina idrijskega šolstva V. M. Idrijsko šolstvo zavzema v zgodovini slovenskega šolstva izjemno mesto. Založba Bogataj iz Idrije je izdala obsežno knjigo Zgodovina idrijskega šolstva (479 strani), ki jo je napisala prof. Slavica Pavlic. I 1 " drija je zrasla po letu 1490, ko so tam odkrili živo srebro. V drugi polovici 16. sto--letja so v zvezi s prodirajočim protestan-tizmom v Idriji ustanovili šolo z učiteljem, ki so mu plačo dajali rudarji. Čeprav je ta šola imela status zasebne šole, je katoliški deželni knez odobril rudarjem letni dodatek 20 goldinarjev za vzdrževanje učitelja. Začetki v letu 1579 Prvi znani učitelj je leta 1579 poleg poučevanja pomagal rudarjem pri pisanju prošenj in raznih pritožb. Ti prvi skromni začetki poučevanja so se nadaljevali po prehodu protestantske šole v katoliško z enim učiteljem do ustanovitve glavne šole leta 1778 s tremi učitelji. Idrijska glavna šola je v svojem razvoju dosegala velike uspehe ne samo številčno - saj je ob odprtju imela okoli 250 učencev - ampak tudi po dobrem učnem kadru. Širila se je vse do leta 1914, ko je njen razvoj dosegel višek s petrazredno deško osnovno šolo s štirimi vzporednicami in osemrazredno dekliško osnovno šolo s tremi vzporednicami. Idrijčani so poleg osnovnošolske izobrazbe želeli dati svojim otrokom tudi možnost višje izobrazbe. Že leta 1716 so zaprosili za dva gimnazijska razreda, kar pa žal ni bilo uresničeno. Niso odnehali in so se bojevali vse do leta 1901, ko so odprli prvo slovensko realko. Rudnik se je razvijal in maloštevilčni rudniški strokovnjaki so pri svojem delu pogrešali tehnično usposobljen kader. Zato so leta 1728 ustanovili prvo poklicno tehnično zemljemersko šolo in leta 1763 kemijsko in metalurško šolo, ki sta dali tehnično izobražen kader. Ko Idrijčanom ni uspelo ustanoviti dveh gimnazijskih razredov, so leta 1852 dobili enoletno preparandijo (pedagoški tečaj), ki je dala številnim dečkom poklic trivialnega učitelja na podeželski šoli. Potrebe po znanju Rudnik je pri vzdrževanju in svojem delu potreboval veliko lesa. Gozdove pa je bilo treba varovati, vzdrževati in ohranjati. V ta namen so leta 1892 ustanovili gozdarsko šolo, ki je bila namenjena predvsem gojencem s Kranjskega 4 Slavica Pav lic tfičzA^ zgodovina idrijskega šolstva in Primorskega, toda kljub temu zasledimo razmeroma veliko gojencev tudi iz drugih delov monarhije. Idrijčani pa niso poskrbeli samo za vzgojo in izobraževanje dečkov, ampak tudi deklet. Že leta 1779 so ustanovili dekliško industrijsko šolo, ki je dekletom omogočila pouk v ženskih ročnih delih. Poleg te šole so leta 1876 ustanovili čipkarsko šolo, strokovno šolo za klekljanje. Gospodinjska šola, ustanovljena leta 1908, je dekletom dala možnost poleg pouka ročnih spretnosti tudi znanje opravljanja gospodinjskih del. Z gospodinjsko šolo je v tem letu povezan otroški vrtec, ki nikakor ni mogel zaživeti. V Idriji se je konec 19. in v začetku 20. stoletja začela hitreje razvijati obrt in odpirati so se začele nove trgovine. Potreba po izobraženih obrtnikih in trgovcih je zahtevala ustanovitev obrtno-trgovske nadaljevalne Demokracija • 2/xii • 11. januar 2007 šole leta 1904. Prejšnje znanje vajencev, ki so ga pridobili na nedeljski ponavljalni šoli, ni več zadoščalo. Za vse te številne šole in šolske dejavnosti so morali priskrbeti prostore in opremo. Tu so vodili dolgoletna prizadevanja od lastnih skromnih prostorov do najemnih, raztresenih po Idriji, vse do leta 1876 zgrajene najlepše in za tedanji čas najmodernejše šolske stavbe na Kranjskem, kjer so vse šole dobile primerne prostore. Idrijčani so bili navdušeni za vsak nasvet in vsako novo šolo, ki so jo ustanovili, so tudi sprejeli in podpirali. Učenci teh številnih šolskih ustanov niso bili samo domačini, ampak učenci iz bližnje in daljne okolice. Te učence je bilo treba sprejeti in zanje poskrbeti primerno stanovanje. Država in dežela do takrat ni odpirala internatov in dijaških domov. Tako so učenci stanovali pri dijaških gospodinjah, ki so bile znane kot dobre skrbnice, vredne zaupanja, in so jim ponujale drugi dom, nadzorovali pa so jih učitelji. Za vse te šole je bil potreben dober učni kader in tega na idrijskih šolah ni primanjkovalo. Prav ta kader z velikimi obveznostmi je bil upravičen do poštenega plačila za svoje delo, ki pa ni bilo vedno pravično in pošteno razdeljeno. Učitelji so se začeli združevati v strokovna društva in učiteljske organizacije, kjer so lahko povedali svoje mnenje in svoje zahteve, ki pa so žal le malo zalegle. Zastoj pod Italijo Vso to bogato razvejeno šolsko dejavnost je zavrla prva svetovna vojna. Z okupacijo Slovenskega primorja leta 1918 in priključitvijo Julijski krajini se je začelo potujčevanje idrijskih učencev, zlasti še z uvedbo Gentilejeve šolske reforme leta 1923, ki je iz šol pregnala slovenski jezik in slovenske učitelje. To je trajalo vse do kapitulacije Italije septembra 1943, ko so Idrijo zapustili Italijani. Za njimi so Idrijo zasedli Nemci in jo zapustili aprila 1945. Tej dolgi in bogati zgodovini lahko odslej podrobno sledimo v knjigi Slavice Pavlic. OH 41 NAŠI KRAJI Zlatorog, varuh lepote in bogastva Grb občine Bovec ima na modri podlagi, ki ponazarja nebo, stilizirano silhueto gore Svinjak, ki je stičišče Bovške kotline, doline Trente in doline Ko-ritnice ter ponazarja osrednje območje občine. Silhueta gore je razdeljena na dve polji: zeleno na levi in belo na desni, kar predstavlja zasneženo visokogorje občine. V spodnjem delu silhuete je zelenomodro polje v obliki črke S, ki se širi od desnega proti levemu robu in ponazarja reko Sočo. Na tej podlagi je v sredini grba osrednji simbol - zlatorog v skoku, ki simbolično ponazarja varuha lepot in bogastvo doline ter z izrazito dinamično figuro plemenitost in odločnost ljudi. Figura zlatoroga je v zlati barvi. Skozi ČaS Najstarejša naselitev je bila v halštatski dobi na Ravelniku (519 m), saj je bila že takrat to strateška postojanka proti predelskemu prevalu. Kasneje je tod vodila rimska cesta v Norik. Naselje se prvič omenja leta 1174, ko je strateško funkcijo Ravelnika prevzel grad v Klužah, kjer so na kraju današnjih vojašnic vzhodno od cerkve sv. Urha trčili na njegove ostanke. Leta 1190 je Bovško dobila v posest opatija iz Rožaca v Furlaniji, cerkveno podložno pa je bilo čedajskemu kapitlju. Bovški urbar je bil sestavljen leta 1524, ko dobijo Bovško Habsburžani. V Napoleonovi dobi so francoske čete dvakrat, leta 1797 in 1809, s krvjo zaznamovale svoje prodore na Avstrijsko. V letih 1915-1917, v času prve svetovne vojne, je na bregovih reke Soče potekala znamenita soška fronta. Po končani vojni leta 1918 se je močno spremenila politična podoba srednje Evrope; tako so tudi na ozemlju razpadle avstro-ogrske monarhije nastale nove države. Bovško je bilo odtrgano od matice Slovenije in je pripadalo Italiji vse do leta 1943. Po kapitulaciji Italije so Bovško zasedli Nemci in se tam zadržali do konca druge svetovne vojne. Leta 1947 je bila Primorska (in s tem tudi Posočje) priključena Jugoslaviji. Sakralna dediščina Cerkev Device Marije v Polju stoji poleg bovškega kampa in je bila zgrajena v 16. stoletju. S svojo zunanjo podobo, tipičnimi okni in rebrastim obokom v prezbiteriju sodi v pozno gotiko. Notranjščino je v letih 1520 in 1540 poslikal slikar Jernej iz Loke. V prvi svetovni vojni je bila cerkev močno poškodovana in njena zunanja podoba delno spremenjena, v notranjosti pa so se ohranile le freske na levi strani slavoloka. Na levi strani nad cesto med Bovcem in Klužami, na Ravnah, stoji obnovljena gotska cerkev sv. Lenarta. Zgrajena je bila v 15. stoletju in je s svojim oltarnim delom obrnjena proti vzhodu. Pred obnovo so bile ohranjene še zunanje stene cerkve, na katerih je mogoče videti dele rebrastega stropa in značilni portal s šilastim obokom. Cerkev je bila obnovljena na pobudo in s pomočjo Zgodovinske sekcije Bovec. • Demokracija • 2/xii ■ 11. januar 2007 Petra Janša, foto: STO/ B. Kladnik, J. Skok, A. Fevžer Smučarski center Kanin Bovec (483 m) je središče zgornjesoške doline in istoimenske občine. Leži pod južnim pobočjem Rombona, na najvišji soški terasi, ob severnem robu Bovške kotline. Nekoč je tod mimo vodila stara prometna pot, ki je povezovala Trst z Dunajem, v samem kraju in na bližnjih okoliških gorah so med prvo svetovno vojno potekale odločilne bitke, danes pa je Bovec predvsem znan po veslanju na divjih vodah, ribarjenju in planinarjenju po širni gorski okolici. Poleti mesto napolnijo tudi številni jadralni piloti in padalci ter letalci, pozimi pa smučarje navdušuje edino visokogorsko smučišče Kanin, ki se pne nad Bovcem. Okno v Prestreljeniku Bovec leži pod južnim pobočjem Rombona. Bovške naravne lepote Prestreljenik, 2498 m visoko goro v Kaninskem pogorju, je lahko prepoznati po naravnem oknu v velikosti 10x7,5 m. Nastalo je s preperevanjem skalnega oboka. Kraško jamo Srnica najdemo, ko ob izviru potoka Gljun zavijemo levo in po 20 minutah hoje dosežemo vhod. 750 m dolg splet jamskih rovov, okamnine školjk, me-galodontit; ima spodnji in zgornji vhod, višinska razlika je 65 m. Ob močnih nalivih pada z zgornjega vhoda slap. Obisk je mogoč samo z ustrezno opremo in izkušenim vodnikom, ki ga lahko najamete v bovških športnih agencijah. Slap Boka je lepo viden s ceste malo pred Bovcem (iz smeri Kanin-Bovec). S celotno višino 144 metrov (zgornja stopnja 106 m in slapišče 38 m) je najvišji slap v Sloveniji. V najbolj sušnih obdobjih ima še zmeraj pretok dva kubična metra na sekundo, ob obilnejšem deževju naraste pretok na mogočnih sto kubičnih metrov na sekundo. Visokogorsko SmUCISCe Kanin je edino visokogorsko smučišče (1600-2300 m), na katerem traja smučarska sezona od decembra do prvomajskih praznikov. Smučišče, veliko okoli 30 hektarjev, odlikuje sončna Trdnjava Kluže Cerkev Device Marije lega, razgledi s smučišča pa segajo tako v osrčje Alp kot do morja. V zimah, radodarnih s snegom, je pod vodstvom izkušenega vodnika mogoča turna smuka po dolini Krnice, sankačem pa je na voljo več kot devet kilometrov prog. Posebnost je možnost smučanja v treh državah: na smučiščih Sella Nevea in Trbiž v Italiji ter Arnoldstein v Avstriji. Bovški ovčji sir Planšarstvo daje kruh že stoletja Kljub dolgoletnim tujim vplivom, močni germani-zaciji in romanizaciji so ljudje ohranili svojo narodno bit, šege in običaje, zlasti pa se je ohranilo in izoblikovalo značilno bovško narečje. Gospodarsko prištevamo Bovško med manj razvita območja. Ostro podnebje in skopa zemlja ne dajeta ugodnih razmer za poljedelstvo, uspevajo le krompir, stročnice in sočivje. Ne-^^^^^^^^^^^^^ koliko ugodnejše so Cerkev sv. Lenarta Jama Srnica Vir: www.slovenia.info (Slovenska turistična organizacija), www.bovec.si me in visoke senožeti pa niso dajale dovolj kruha za vse, možnosti za dodaten zaslužek so bile pičle: sečnja gozdov, vzdrževanje cest, veliko Bovčanov je krošnjarilo po Koroškem in drugih avstrijskih deželah. Sir z zaščitenim geografskim poreklom Bovški sir izdelujejo izključno kmetje na Bovškem, in sicer na kmetijah, v poletni pašni sezoni pa tudi na visokogorskih planinah. Spada med trde polnomastne sire. Kot temeljna surovina za izdelavo bovškega sira uporabljajo surovo ovčje mleko, dodaja pa se lahko tudi do 20 odstotkov kozjega oz. kravjega mleka. Mleko mora biti prirejeno na območju zaščite, ki predstavlja območje občine Bovec z okolico. Posebnost bovškega sira z geografskim poreklom zagotavljajo klimatski in naravni pogoji, značilni za Bovško, kakovost mleka in tradicionalni postopki izdelave tega sira. Bovški sir se izdeluje v obliki okroglega hlebca s premerom 20 do 28 cm, kije visok od 8 do 12 cm, težak pa od 2,5 do 5 kg. Skorja sira je čvrsta, gladka, ravna, obodna stran rahlo izbočena, robovi so rahlo zaobljeni in sivo rjavi ali zamolklo bež. Testo je kompaktno, elastično, povezano, s školjkastim lomom, lomljivo, vendar ne drobljivo, enakomerno sivo bež, z redkimi enakomerno razporejenimi očesi v velikosti leče ali majhnega grahovega zrna ali z redkimi drobnimi luknjicami, majhnimi razpokami, ki ne prevladujejo. Testo dlje zo-renih sirov je kompaktnejše in bolj lomljivo. Sir ima značilen aromatičen vonj ter poln, intenziven in rahlo pikanten okus. Normalna konzumna zrelost sira je najmanj 60 do 90 dni, lahko tudi do dveh let. RECENZIJE O Gotih 7. Založba ZRC Jordanesovo delo O izvoru in dejanjih Gotov (De origine actibusque Getarum oziroma Getica) je eden temeljnih virov iz obdobja konca antike in preseljevanja narodov. Napisano je bilo sredi 6. stoletja po predlogi starejših del, ki pomembno pripomorejo k našemu poznavanju etnogeneze na območju današnje vzhodne Evrope in prvih Slovanov. Getika ni Jordanesovo edino delo, napisal je tudi zgodovino Rimljanov (Romana): njen zadnji del je posvečen gotskim vojnam v Italiji in dopolnjuje opis dogodkov v naši okolici, zato ga je avtor prevoda vstavil v knjigo. Jordanesovo delo je predmet številnih zgodovinskih raziskav. Kot kažejo novejše študije, ne moremo nekritično povzemati vseh dejstev, ki jih navaja, vendar pa Getika ostaja edinstven dokument časa, v katerem je nastala. Za nekatera obdobja, kot je na primer naselitev Gotov v Panoniji, je celo edini ohranjeni pisni vir. Zato je delo zelo pomembno za slovensko zgodovinopisje, in sicer tako s strokovnega kot tudi poljudnega stališča. Avtor prevoda, spremne besede in opomb je prof. dr. Žiga Šmit. Uvodna študija podaja temeljne podatke o nastanku Jordanesovega dela in ohranjenih rokopisih, pojasnjuje okoliščine, v katerih je bila Getika napisana, in opozori bralca na mitske elemente v Jordanesovi pripovedi, ki jih ne moremo imeti za zgodovino. V knjigi je natisnjeno tudi izvirno besedilo. Redna zbirka Celjska Mohorjeva družba Naj omenimo še tri publikacije iz redne zbirke celjske Mohorjeve družbe. Letošnji Mohorjev koledar krasi okoli petdeset posnetkov Ljubljane, ki jih je naredil fotografski mojster Mirko Kambič. Janko Čar, doktor jezikoslovja, v Božičnih zgodbah podaja kratka in iskriva besedila o svoji mladosti v hribih nad Idrijo. Psihoterapevt Bogdan Zorž je leta 2001 v redni zbirki izdal knjigo Biti z naravo, leto pozneje je izdal znano Razvajenost, lani Svetovati ali poslušati, letošnja pa nosi naslov Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo ter govori o vzgojni vlogi starih staršev. Boštanj 2. Šola retorike Šola retorike iz Ljubljane je izdala zbornik Boštanj, vas rumenega sleča. Pridružil se je svojemu predhodniku, ki je bil izdan pred nekaj leti, ob 800-letnici kraja. Največ domoznanskega gradiva je prispeval Cvetko Zupančič: Raja peč, Lovljenje premoga na Savi, Poštni promet na območju Boštanja v letih 1849-2000 v luči poštnih žigov, Fran Klemenčič in vrsta »drobtinic« v zadnjem delu zbornika. Andraž 44 Čarni je prikazal rastiščne razmere rumenega sleča v Sloveniji, Janez Kos rekštanjsko gospostvo leta 1575, podobo Boštanja v tretjem desetletju 19. stoletja in Boža Račiča. Gregor Simončič prikazuje boštanjska znamenja in kapele. Objavljena je kronika salezijanske skupnosti Boštanj iz leta 1941, prikazana je Topolovška gora in izseljenski učitelj Svato-pluk Stoviček med belgijskimi Slovenci. Hitler Založba Mladinska knjiga V zbirki Žepnice je izšla knjiga Hitler, ki jo je napisal Sebastian Haffner. Biografija o Hitlerju zgoščeno razlaga temeljne značilnosti Hitlerjeve osebnosti in miselnosti, življenja in delovanja. Napisana je v jasnem in živahnem publicističnem jeziku. Sto duhovnikov 3. Prešernova družba Za Koledarsko zbirko Prešernove družbe je Karel Gržan, sam duhovnik, pripravil knjigo Sto duhovnikov, redovnic in redovnikov na Slovenskem. V njej je prikazal osebnosti, ki so živele svojo duhovno poklicanost v krščanstvu in so na poseben način zaznamovale naš narod. Omejiti se v vsej zgodovini krščanstva na Slovenskem na samo sto osebnosti ni bilo lahko delo. Začel je s štirimi znamenitimi osebami iz časa Rima, svetimi Maksimiljanom Celjskim, Viktorinom Ptujskim, Hieronimom in Maksimom. Tem sledijo najprej štirje svetniki, Rupert, Virgil, Modest in Pavlin II., ki so zaslužni za širjene krščanstva v našem prostoru, ter sveta brata Ciril in Metod. Iz preloma tisočletja je sv. Hema, iz srednjega veka pa bi. Odon, Štefan Macone in Nikolaj Kempf, ki so vsi trije povezani s samostanom v Jurkloštru. Sledita protestanta Primož Trubar in Jurij Dalmatin, takoj za njima pa Tomaž Hren, p. Janez Ludvik Schonleben in p. Janez Krstnik Dolar. Kdo ne pozna p. Janeza Svetokriškega in p. Romualda Marušiča, avtorja Škojjeloškega pasijona? P. Demokracija • 2/XII • 11. januar 2007 Avguštin Hallerstein je bil slaven znanstvenik na Kitajskem. Naj se ustavimo samo še pri nekaj zadnjih prikazanih osebnostih: Jožef Smej, Vida Roje (s. Justina), Vekoslav Grmič, Alojzij Šuštar, Vinko Kobal, Franc Bole, Franc Rode, Jože Krašovec, Martina Ambrož (s. Katarina), Peter Opeka, Geza Erniša, Ivan Rupnik. Pofrand jeva nje Goga, Novo mesto Skupina Od Franclna možgani ustvarja že od leta 2001. Pri Gogi je zdaj izšla njihova zgoščenka Pofrancljevanje. Za njihovo glasbo je značilna zanimiva in duhovita zmes glasbenih žanrov, od duba, džeza in roka do fusiona. Sestavljajo jo izkušeni glasbeniki, in sicer kitarist Jure Duh, basist Dejan Slak, bobnar Jaka Berger, tolkalec Primož Malenšek ter flavtist Martin Klanič. Njihovo glasbo odlikujejo improvizacija, raznolika ritmika, zapletenost aranžmajev in veliko veselje do glasbe. Udba Karantanija Tisti, ki ne ve, kaj je bila Udba, ne ve o naši polpretekli zgodovini nič. To je bila komunistična tajna milica, ki je vohunila za državljani in ustrahovala politične nasprotnike. Formalno je bila ustanovljena spomladi 1946, njeni predhodnici Vos in Ozna pa že med vojno. Založba Karantanija je o Udbi izdala knjigo, ki jo je napisal Bogdan Sajovic. V kratkih, pregledno napisanih podatkih je nanizal vsa obdobja delovanja Udbe, ki so zaznamovana z njenim sistematičnim kršenjem človekovih pravic oziroma z državnim terorizmom komunističnega režima. Sledimo podatkom o Rankoviču, Dolancu in drugih veljakih Udbe, o njenih atentatih na politične emigrante po Evropi, o njenih dveh najbolj razvpitih atentatorjih iz osemdesetih let, Željku Ražnjatoviču-Arkanu in Vinku Sindičiču ... Knjiga je temeljna informacija o Udbi, ki se je do zdaj ni lotil še noben zgodovinar, čeprav gre za prvovrstno zgodovinopisno temo. ZGODOVINA Svet svetega Antona V. M., foto: arhiv Demokracije Pri Sv. Antonu na Pohorju, visoko nad reko Dravo, stoji cerkev, ki hrani najobsežnejšo zbirko slik priljubljenega svetnika Antona Padovanskega. Območje je slovenski biser, kraj z ohranjeno naravo, privlačen v vseh letnih časih. Ko pri Vuhredu prečkamo reko Dravo in se začne terasa ob njej strmo dvigovati proti vrhovom Pohorja, stopimo v čudovit svet sv. Antona na Pohorju. Pod krošnjami dreves pohorskega gozda, ob potokih, kjer so se nekoč vrtela kolesa številnih žag in mlinov, med pašniki in travniki, ki jih v juniju s svojim cvetjem pozlati arnika, nas pot pripelje do prijaznih antonskih domačij. Pokrajina CelkOVTo jepokrajina celkov, nekatere kmetije segajo s svojimi koreninami v začetek 15. stoletja. Osrednji del kraja, ki se razprostira na 2.147 ha površine in premore nekaj manj kot tristo prebivalcev, predstavlja mogočen čok, ki doseže najvišjo točko 854 metrov pri cerkvi sv. Antona. Ta vrh se prek sedla veže na greben, ki seže pod sam vrh Pohorja. Iz starih listin izvemo, da so se v preteklosti za Sv. Anton uporabljala različna imena, današnje poimenovanje pa je nastalo po letu 1684, ko so na hribu zgradili cerkev, posvečeno sv. Antonu, ki je kmalu postala priljubljena božja pot. Sv. Anton Padovanski, zavetnik zaljubljencev, priprošnjik za ženine in neveste in sploh pomočnik v sleherni stiski, še zlasti pri iskanju izgubljenih stvari, še danes za svoj god 13. junija privablja na Pohorje številne častilce od blizu in daleč. Cerkev z izbrano baročno opremo je tipična arhitektura 17. stoletja. Prenovljeno je leta 1849 Sv. Anton na Pohorju domačije in ljudje Marija Makarovič in Frida Mravljak Demokracija • 2/xii • 11. januar 2007 posvetil škof A. M. Slomšek, leta 1874 je pogorela, a je bila čez štiri leta obnovljena. Velika troladij-ska cerkev se ponaša tudi z najobsežnejšim in najimenitnejšim ciklusom slik iz življenja sv. Antona na Slovenskem. Pripovedi S kmetij Lepoto te po horske pokrajine so zaslutili tudi naši predniki, ki so tod začeli krčiti gozdove ter jih spreminjati v cvetoče travnike in rodovitna polja, graditi domove in v njih prižigati ognjišča, ki do danes niso ugasnila. V stoletjih se je skozi človeške usode napletlo mnogo zgodb. Mnogo jih je zdaj zbranih v zajetni knjigi Sv. Anton na Pohorju, ki jo je za Krajevno skupnost sv. Anton na Pohorju izdala Šola retorike iz Ljubljane. Gradivo za knjigo sta ob sodelovanju krajanov zbrali marljiva etnologinja dr. Marija Makarovič in domačinka Frida Mravljak. V knjigo, ki ima 424 strani velikega formata, sta vložili veliko truda in časa, saj je nastajala kar nekaj let. Uvodoma sta avtorici prikazali zgodovino kraja. Najprej je dr. Marija Makarovič pod naslovom Pogled v antonsko preteklost in sedanjost »pogledala« v šest stoletij oblikovanja tega tipičnega hribovskega razloženega naselja, kjer so si domačije precej daleč vsaka sebi, nato pa je Frida Mravljak prikazala razvoj osnovne šole. Branko Kanop, predsednik KS, je na kratko predstavil še zgodovino župnije. Sledi osrednji del knjige z naslovom Pripovedi z antonskih kmetij in koč, kjer je vsaka kmetija prikazana z zgodovinskimi podatki, kolikor se jih je dalo ugotoviti, in s pripovedmi njenih prebivalcev o načinu življenja. Knjiga ponuja bogat (etnološki) vir, ki bo za zgodovino ohranil bogastvo podatkov o življenju na teh severozahodnih obronkih Pohorja v 20. stoletju. IB 45 KULTURA Razstava slik Renate Boero Lucija Horvat, foto: Mestna galerija Nova Gorica Mestna galerija Nova Gorica, ki domuje v stavbi Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici, je bila ustanovljena leta 1997. Sprva je delovala pod okriljem Goriškega muzeja. Od leta 2000 je vključena v javni zavod Kulturni dom Nova Gorica. Z vsebinsko izbranim in premišljenim razstavnim programom predstavlja prepoznavno likovno središče v Sloveniji. Ustvarjalni izziv in intima Specifična krožna oblika galerijskega prostora, ki meri 361 m2, je za umetnike poseben ustvarjalni izziv in omogoča zelo intimno izkušnjo z umetninami. Poleg bogatega razstavnega programa, ki zajema vse zvrsti sodobne vizualne umetnosti, je Mestna galerija Nova Gorica tudi prizorišče najrazličnejših predavanj o sodobnih vizualnih umetniških praksah, otroških likovnih ustvarjalnicah za najrazličnejše starostne stopnje in javnih vodstev po razstavah. V 46 DEMOKRACIJA ■ 2/X11 ■ 11. januar 2007 devetih letih delovanja se je razvila v eno izmed osrednjih likovnih razstavišč za sodobno umetnost na Primorskem in postala prepoznavna tudi v širšem slovenskem prostoru. S premišljeno izoblikovanim razstavnim programom, brez generacijskih, geografskih in medijskih omejitev, si prizadevajo pritegniti najširši krog občinstva. Pri izboru projektov upoštevajo predvsem izvirnost idej in izvedb ter njihovo vpetost v sodobne umetniške tokove. Sodobna vizualna umetnost Tudi v letošnji razstavni sezoni so v Mestni galeriji pripravili raznolik razstavni program, ki je usmerjen predvsem v pregled aktualnega dogajanja na področju sodobne vizualne umetnosti, s poudarkom na predstavitvi umetnikov mlajše generacije in v tesni povezavi s prostorom, v katerem galerija deluje. V program so bile vključene tudi predstavitve domačih likovnih ustvarjalcev z obeh strani meje, ki jim Mestna galerija v zadnjih letih posveča veliko pozornost. Želja vodstva Mestne galerije Nova Gorica je, da bi bila ta galerija prostor iskanja, odkrivanja in sprejemanja različnih pristopov v sodobni vizualni umetnosti. Beatrice. Dela znane slikarke Renate Boero si bo mogoče ogledati do 26. januarja. Boerova je s Kromogrami vzbudila pozornost likovne kritike v začetku sedemdesetih let, v njenih delih pa nimata pomena ne kronologija in ne odnos med sedanjostjo in preteklostjo, saj ju je danes mogoče razumeti enako kot ob nastanku. Branje z distance je Kromogramom zvišalo vrednost, ohranilo njihovo zgodovinsko trdnost in jih povezalo z lahkotnostjo prihodnjega časa, je v razstavnem katalogu zapisal Beatrice. Kot pravi, umetnica s Kromogrami pripoveduje o tem, da so vsa njena dela nastala v posebnih razmerah in da je za vsako njeno stvaritev pomembna predvsem stopnja izjemnosti. Po eni strani preseneča nestanovitna lahkotnost neobdelanega platna, ki ga je mogoče prepogniti in prenašati kot knjigo, ki pripoveduje pretekle zgodbe, hkrati pa so v teh osupljivih delih fragmenti prihodnjih poetik, uporabni za razumevanje sedanjega časa. Boerova je na pot umetnosti stopila, ko je bilo v Italiji slikarke mogoče prešteti na prste ene roke. Tega nikoli ni uporabljala kot izgovor, ampak je ponujala povsem neobremenjeno slikarstvo, ki je bolj lirično, predvsem pa osvobojeno vsakršnih vzorcev, še piše Beatrice. E Kromogrami že v 70. letih Novo leto je Mestna galerija Nova Gorica začela z razstavo Kromogrami, ki je pregledna razstava slik italijanske umetnice Renate Boero. Postavili so jo v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor in Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji. Postavitev z naslovom Kromogrami prinaša slikarske eksperimente, ki neizbežno težijo k preseganju definicije samega slikarstva, je v razstavnem katalogu zapisal profesor estetike na milanski Akademiji lepih umetnosti Brera Luca Renata Boero KULTURA Razstava o Plečniku Napovednik dogodkov Natančno na dan, ko se je izteklo 50 let od smrti Jožeta Plečnika, to je v nedeljo, 7. januarja, so v Narodni galeriji odprli razstavo v spomin na velikega arhitekta. Njegov opus je na slovesnosti predstavil dr. Damjan Prelovšek, avtor razstave, ki so ji nadeli naslov Jože Plečnik (1872-1957) - Arhitekt v Ljubljani, Pragi in na Dunaju«. Razstavo, ki bo v letošnjem, Plečnikovem letu odprta do 25. februarja, je odprl minister za kulturo Vaško Simoniti. Na ogled je v vhodni avli Narodne galerije na Prešernovi cesti vsak dan razen ob ponedeljkih od 10. do 18. ure. Vstop je prost. Arhitekturni muzej Ljubljana, ki skrbi tudi za Plečnikovo zbirko v arhitektovi hiši v Trnovem, bo prav tako pripravil več dogodkov, s katerimi bo javnosti predstavil mojstrovo življenje in delo. Poleg tega bo Plečnik ena od osebnosti, s katerimi se bo Slovenija predstavila ob predsedovanju EU. Plečnik je s svojimi arhitekturami, cestni- Slikar mlajše generacije Arjan Pre-gl je razstavo svojih slik naslovil SpLoščena Slovenija. Odprl jo je 9. januarja v Savinom likovnem salonu v Žalcu. Pri odprtju je igral glasbenik Adi Jakša. Namen razstave je po umetnikovih besedah skozi vizualno umetnost proble-matizirati nekatere vidike današnjega družbenega in predvsem političnega stanja v Sloveniji. »Z različnimi likovnimi postopki se navezujem na aktualne teme,« pojasnjuje mladi Pregl. Z deli na razstavi reinterpretira nekatere »klasične« prijeme v likovni umetnosti, kot so monokromna slika, nizanje podob, mimikrija Razstava v Narodni galeriji mi ureditvami, ureditvami trgov in parkov ter ureditvijo nabrežij Ljubljanice in Gradaščice dodobra spremenil podobo slovenske prestolnice. Javnost bodo na izbrane arhitekturne spomenike opozorili s strokovnimi vodstvi na prostem in v pomembnih Plečnikovih stavbah. Vodstva bodo do konca leta na prvo soboto v mesecu. Prvo je bilo 6. januarja s predstavitvijo Plečnikove zbirke na Karunovi 4 in 6. Stavba, ki bo na vrsti, bo označena z zastavo z detajli iz Plečnikovih notranjščin, zgodovinskimi fotografijami ali s Plečnikovimi nerealiziranimi projekti. L. H. in podobno. »Razstava temelji na tezi, da je Slovenija bolj spLošče-na kot sproščena. Tematike, ki se jih razstava loteva, so sproščenost, uravnoteženost, nestrpni govor politikov, revidiranje zgodovine, ustvarjanje napetosti,« napoveduje avtor in dodaja, da dvojno možnost branja, aktualnopolitično in likovno, nakazuje že naslov. V kontekst razstave je Pregl vključil večjo možnost odziva publike, saj je neposreden odziv pri običajnem prenosu informacij ponavadi šibek in enosmeren. Zato je odprl blog s fotografijami vseh del in z nekaj besedami ob razstavi. Gledalci bodo lahko komentirali na naslovu http://razstava.blogspot. com/, in sicer tudi naslove del, kot so Predlog za logotip Slovenije (digitalni tisk), Uravnoteženo Delo (digitalni tisk), video Državna televizija 2006, serija štirih slik Enobarvna slovenska abstrakcija - Urh 2006, akril Lov na komuniste 2006, oljni diptih Pripomoček za sproščeno diskreditacijo. L. H. ČETRTEK, n.i.2007_ 19.30 SN6 Drama: C. Marlovve: Edvard Drugi 19.00 MGL: Mihail A. Bulgakov, Miha Javomik: Mojster in Margareta / Margareta in Mojster 20.00 Cankarjev dom: Heiner Miiller: Kvartet PETEK, 12.1.2007_ 19.30 SNG Drama: Arthur Schniztler: Prostrana dežela. Prostrana dežela je ironičen portret meščanske družbe Srednje Evrope pred prvo svetovno vojno. 20.00 Cankarjev dom: Ivica Buljan in Črnogorsko narodno gledališče: Nova zemlja. Po literarnih predlogah Krištof Kolumb Miroslava Krleže in Evropa Ivane Sajko. Režija: Ivica Buljan SOBOTA, 13.1.2007_ 71.00 Hiša otrok in umetnosti: Lutkovna skupina Škrat: Oče Škrat. 19.30 SNG Drama: E. Labiche, B. Strauss: Šparovček 20.00 Plesni teater Ljubljana: Tanja Skok: Barok - gledališko-plesna predstava NEDELJA, 14.1.2007_ 11.00 Mini teater Ljubljana: S. Malenov, W. Hauff: Začarani štorklji - lutkovna predstava. Režija in dramaturgija: Slavčo Malenov. Igrata: Milan Štefe in Tomislav Tomšič ali Robert VValtl (soloizvedba). 20.00 Plesni teater Ljubljana: Tanja Skok: Barok - gledališko-plesna predstava PONEDELJEK, 15.1.2007_ 10.00 in 72.00 Cankarjev dom: J. in W. Grimm, E. Humperdinck: Janko in Metka - opera za otroke. 20.00 MGL: Denise Chalem: Reci moji hčeri, da sem šla na potovanje TOREK, 16.1.2007_ 18.00 Narodna galerija: predavanje: dr. Igor Škamperle: Duhovnost šole ali samostana: Kontemplativni redovi v srednjem veku. 7 9.30 Cankarjev dom: Pihalni kvintet Akademije za glasbo, Umek Blaž, pozavna - klasična glasba 7 9.30 MGL: Jean-Marie Chevret: V drugo gre rado. Režiser: Dušan Mlakar SREDA,17.1.2007_ 19.00 Slovensko mladinsko gledališče: A. Dumas, S. Fišer: Kraljica Margot 20.00 MGL: Kurt Weill, Bertolt Brecht: Hrepenenja 20.00 Cankarjev dom: Emio Greco / PC (Nemčija / Nizozemska): Pekel - sodobni ples. Znana nemška koreografa Emio Greco in Pieter C. Scholten, ki živita in ustvarjata na Nizozemskem, sta predstavo zasnovala na podlagi Dantejevega Pekla in Beethovnove Pete simfonije. Slikar Arjan Pregl RADIO ZELEIMI VAL 93.1 & 97.0 Mhz ALPE ADRIA "ZELENI VAL" d.0.0., Spodnja Slivnica 16, 1290 Grosuplje SpLoščena Slovenija Df.mokraci j a • 2/XII ■ 11. januar 2007 47 FILM Babilon Monika Maljevič Babilon je zgodba o tragični nesreči ameriškega para v Maroku. Na to zgodbo so napletene usode še štirih družin na različnih koncih sveta. Babel 48 Vse junake povezuje naključje, ločujejo pa razdalje, kultura in jezik, a vsem je skupno iskanje utehe v družini. "O mejah govorimo kot o prostorih namesto kot o idejah. Menim, da so prave meje tiste v nas," je prepričan Alejandro González Inárritu. V filmu Babilon tragična nesreča ameriškega para v Maroku sproži verigo dogodkov, ki prizadenejo štiri družine v različnih državah sveta. Posamezniki, ki jih je povezalo naključje, ločujejo pa jih celine, kulture in jeziki, spoznajo, da je družina tista, ki zagotavlja zatočišče. V oddaljenih kotičkih maroške puščave odjeknejo streli iz puške - to pa sproži verigo dogodkov in poveže par ameriških turistov, ki se divje bojuje za preživetje, maroška dečka, ki sta vpletena v nesrečo, varuško, ki z dvema ameriškima otrokoma ilegalno prečka mehiško mejo, in gluho japonsko najstnico, katere očeta išče tokijska policija. Čeprav jih ločujejo medkulturni trki in velike razdalje, vse štiri skupine ljudi drvijo naproti skupni usodi: osamljenosti in trpljenju. V samo nekaj dneh se bo vsak od njih soočil z vrtoglavim občutenjem izgubljenosti - izgubljenosti v puščavi, izgubljenosti v svetu, izgubljenosti v samem sebi -, ko jih usoda žene na skrajne robove zmedenosti in strahu, hkrati pa tudi v globine povezanosti in ljubezni. Meje Izjemno hipnotičen in emocionalen film, ki so ga posneli na treh celinah in v štirih jezikih, prečka tako globoko osebne kot tudi eksplozivno politične teme. Znani režiser Alejandro González Inárritu (21 gramov, Pasja ljubezen) s pretresljivim realizmom raziskuje različne meje, Demokracija ■ 2/x11 • 11. januar 2007 Režija: Alejandro Gonzalez Inárritu Scenarij: Guillermo Arriaga Produkcija: Steve Golin, Jon Kilik, Alejandro Gonzalez Inarrito Igrajo: Brad Pitt, Cate Blanchett, Gael Garcia Bernal, Koji Yakusho, Elle Fanning Premiera: 18.1.2007 Distribucija: Blitz Film & Video Distribution ki ločujejo človeštvo. Prikliče starodavni koncept babilona in pre-izprašuje njegove implikacije za sodobnost: zamujene priložnosti za komunikacijo, ki vodijo naše življenje, pa čeprav jih pogosto sploh ne opazimo. Tudi za režiserja Alejandra Gonzáleza Inárrituja, nomini-ranca za oskarja, je bilo ustvarjanje tega filma potovanje, ki ga je osebnostno preoblikovalo. Dejal je, da je bil to njegov največji filmski izziv doslej: "Babilon je nastal iz moralne potrebe, da se osvobodim in spregovorim o stvareh, ki so zapolnjevale moje srce in moje misli: o neverjetnih in bolečih paradoksih, razširjenih po vsem svetu, ki vplivajo na bližnje in daljne dežele, dokler se končno ne iztečejo v čisto individualne tragedije." "Ustvarjanje Babilona je bilo neke vrste babilon," je pripomnil Inarritu. "Bilo je popolnoma drugače kot pri vseh mojih dosedanjih filmih. V bistvu smo posneli štiri različne filme, poskušali smo prodreti v štiri različne kulture. Šlo je za velik logistični izziv, še teže pa je bilo v intelektualnem in emocionalnem smislu. Babilon ni bil samo zunanje, temveč tudi notranje potovanje. Film je preoblikoval vse člane ekipe, tudi mene. Pa tudi sam film se je v tem procesu spreminjal, saj sem moral glede na različne kulture in okoliščine na novo napisati vsako izmed zgodb." (B ----------------------------------------->£ Naročilnica za nove naročnike revije Naš dom Naš dom, ki izhaja vsaka dva meseca, naročam za najmanj eno leto: □ od februarja 2007 (letna naročnina s 25% popustom je 16,90 EUR/4050 SIT) □ vključno z decembrom 2006 (doplačilo 2,82 EUR/675 SIT) Ime In priimek Naslov (ulica, hišna št., poštna št., kraj) Telefon Datum rojstva Podpis Izpolnjeno naročilnico pošljite najkasneje do 20. januarja 2007 v kuverti na naslov ČZP Večer, d.d., 2504 Maribor. Vsak novi naročnik, ki bo plačal letno naročnino po prejeti položnici do 26. februarja, bo sodeloval v žrebanju za LCD-televizor I Gorenje. Ime nagrajenca bo objavljeno od 15. marca 2007 na spletni strani | www.nasdom.net. | o Naročnina na Naš dom velja do pisnega preklica. Naročnik s podpisom dovoljuje, da ČZP Večer, d.d., njegove podatke uporablja v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov. LCD-televizor 27S10 Gorenje (diagonala zaslona 68 cm, ločljivost WXGA 1280 x 768) gorenje moj. tvoj. dom. Naš dom, priznano revijo za kulturo bivanja, lahko naročite z naročilnico, po telefonu 02 23 53 321 ali 02 23 53 500, faksu 02 23 53 372 ali e-mailu narocnlna@vecer.com. Vsi novi naročniki, ki boste letno naročnino na revijo Naš dom plačali do 26. februarja 2007, boste: • deležni 25% popusta, s katerim je celoletna naročnina na revijo Naš dom za leto 2007 le 16,90 EUR/4050 SIT • sodelovali v žrebanju za nagrado LCD-televizor Gorenje AVTOMOBILIZEM Tekst ¡n foto: Miha Dovč Škoda roomster 1,9 TDI comfort Prostor za hobi Definicija prostora za hobi je prostor, kjer preživljamo svoj prosti čas. V njem se moramo počutiti udobno in oddajati mora veliko pozitivne energije. Radi zahajamo vanj in tam se družimo s svojimi prijatelji. Če ima ta 'prostor' še štiri kolesa in motor, daje občutek, kot da sedite v običajnem osebnem avtomobilu. Za prvimi sedeži pa se začne nova prostorska dimenzija; občutek, da sedite v enoprostorcu. In s tem razredom se roomster pravzaprav spogleduje. Na prvih sedežih je dovolj prostora za dva odrasla, prav tako je dovolj prostora na sedežih za njima. Le na srednjem zadaj bodo večji čutili pomanjkanje prostora. Škoda roomster je tako odličen avtomobil za vstop v svet enoprostorcev. Z nagibanjem naslona vsakega sedeža posebej lahko hitro najdemo idealen položaj za sedenje. Prostora v prtljažniku je v osnovi 450 litrov, s premikanjem sedežev zadnje vrste pa se lahko poveča do prostornine 1,5 kubičnega metra. Svetli toni v samem kokpitu in panoramsko okno optično še povečajo notranjost. Steklo je veliko kar 0,8 kvadratnega metra, kar pomeni, da je razprostrto skoraj čez celotno streho in spušča v notranjost veliko sončnih žarkov, zaradi česar je kabina roomsterja še svetlejša in prijaznejša. Veliko je odlagalnih mest, le predal pred sovoznikom pomeni, da se lahko z njim tudi kam odpeljemo. In prav takšen je novi Škodin model roomster. Škodin ponos Gre za avtomobil, na katerega so pri Škodi lahko upravičeno ponosni. Izraža filozofijo tovarne, saj se želi približati mlajšim kupcem in mladim po srcu. Z igrivim in mladostnim videzom ste na cesti vedno v središču pozornosti. Na zunaj deluje nevsakdanje, kot da bi bil sestavljen iz dveh povsem različnih avtomobilov. Vendar je češkim oblikovalcem uspelo zrisati skladno vozilo. V notranjosti prvi del avtomobila TEHNIČNI PODATKI ŠKODA ROOMSTER 1,9TDI vrsta motorja turbodlzelskl, štirivaljni, vrstni, 2 ventila na valj prostornina v ccm 1896 moč v kW (KM) pri vrt./min 77 (105) pri 4000 največji navor v Nm pri vrt./min 240 pri 1800 menjalnik ročni, petstopenjski pogon na sprednji kolesi mere (dolžina x širina x višina) v mm 4205 x 1684 x 1607 medosna razdalja v mm 2617 prtljažnik v litrih 450- 1555 masa praznega vozila (nosilnost) v kg 1260 (515) največja h itrost v km/h 182 pospešek 0-100 km/h v s 11,5 poraba (po normah EU) v l/l 00 km 6,7/4,6/5,4 poraba na testu v 1/100 km 6,2 cena vozila v EUR 17.983 50 Demokracija ■ 2/xii ■ 11. januar 2007 AVTOMOBILIZEM Novici OPEL CORSAOPC Opel je z novo corso prestavil v najvišjo prestavo in sedaj pošilja na cesto še njeno športno različico. Model OPC ima značilni izraz corsinega dinamičnega karakterja, ki ga nadgrajuje z voznimi užitki. 1,6-litrski turbomo-tor s 141 kW (192 KM) pospeši kompaktno trivratno vozilo od nič do 100 km/h v 7,2 sekunde in omogoča največjo hitrost 225 km/ h. Največji navor 230 Nm, ki ga je s funkcijo 'overboost' mogoče začasno povečati na več kot 260 Nm, se prenaša do sprednjih koles prek standardnega šeststopenjskega menjalnika. Takšna stopnja zmogljivosti zagotavlja najnovejšemu članu športne družine OPC odlično pogonsko moč v vseh voznih razmerah. Corsa OPC potrebuje na 100 kilometrov 7,9 litrov goriva, kar je v tem zmogljivostnem razredu zmerna številka. Svetovna premiera corse OPC bo na avtomobilskem salonu v Ženevi v začetku marca, kmalu zatem pa bo na voljo tudi na trgu. Demokracija • 2/XII ■ 11. januar 2007 51 bi lahko bil večji. V voznikovem delovnem prostoru hitro lahko opazimo sorodstvo z nemškimi bratranci. Veliko instrumentov in merilnikov je koncernskih. Edina zamera gre komandam za radio, ki so namesto na volanu na posebni ročici ob njem in tako lahko žulijo v levo nogo. Drugih pripomb ni. Kakovost izdelave je nadpovprečno visoka. Materiali so prijetni na otip in zaman boste iskali kakšnega črička v armaturi ali slišali kakšno škripanje. Menjalniška ročica je izvrstno oblikovana, tako da se dobro prilega dlani, je pa zato malce nenatančna in nekam mehko nameščena, kar ne daje vtisa dolgotrajnosti. Pogrešam tudi šesto prestavo za boljši izkoristek motorja. Nič novega pod pokrovom Motor je znan, koncernski 1,9-litrski turbodizel. Ob hladnem vžigu je vedno slišati značilen dizelski ropot. Največja moč znaša 105 konjskih moči, kar je tudi največ, kar si lahko omislite v roomster-ju. Moči je dovolj, včasih celo preveč, tako da se pogonski kolesi kljub vklopljenemu sistemu za nadzor zdrsa marsikdaj za-vrtita v prazno. No, hitrostnih rekordov niti z najmočnejšim agregatom, ki ga žene plinsko olje, vseeno ne boste podirali. Konec koncev tudi zasnova avtomobila ne ustreza temu. Videz avtomobila je bolj naklonjen počasni vožnji in privabljanju pogledov mimoidočih in mi-movozečih. Pri večjih hitrostih se zaradi višine vozila okrepi piš okoli karoserije. Vzmetenje še kar udobno požira luknje, a po drugi strani niti ni toliko trdno, da ne bi dopustilo nagibanja karoserije v hitrejših ovinkih. Poraba je na testu znašala 6,2 litra plinskega olja. Morda smo si ob varčnejši vožnji obetali kakšen deciliter manjšo, vendar se da tudi pod 6 litrov priti brez prevelikega odrekanja. Roomster je odličen avtomobil za tiste, ki jim več kot značka na avtomobilu pomeni praktičnost in uporabnost. S svojo prostorsko prilagodljivostjo vas bo vedno znova presenečal in navduševal. In v njem bi lahko sedel, ne da bi se vozil naokoli. Kar tako, za hobi. B JAGUAR C XF C0NCEPT Nova Jaguarjeva študija bo s svojo podobo odločilno vplivala na naslednjo generacijo modela XJ ter na serijski XF, ki bo zamenjal model S-type. Za izginjanje tradicionalnih oblikovalskih vrednot je v prvi vrsti kriva povsem na novo oblikovana in zelo globoka maska hladilnika, ki predstavlja oblikovno izhodišče vseh novih obraznih potez, podprtih tudi s parom agresivno oblikovanih sprednjih žarometov. Nekoliko bolj radikalen pristop so uporabili tudi pri oblikovanju notranjosti potniške kabine, kjer je prostor za štiri potnike na štirih posamičnih sedežih. Klasično britansko kombinacijo lesa, usnja in kovine so nadomestili z usnjem, ki je oblikovano v slogu karbonskih vlaken in brez vidnih šivov. Ob uspešnem zagonu 4,2-litrskega bencinskega agregata V8 s 420 KM bo diskretna modro obarvana svetloba v notranjosti potniške kabine in pod masko hladilnika oznanila, da se je zver z Britanskega otočja tudi prebudila. Študija, ki je postavljena na 21-palčna kolesa, teoretično lahko dosega hitrosti v območju 290 km/h. LJ-87-8TJ www.garmin.si >• guided by * * % fl |navteq| Grobnica v Halikarnasu Zevsov kip v Olimpiji Sedem čudes sveta Aleš Kocjan, foto: arhiv Demokracije Na spletni strani The New Seven Wonders project že od začetka lanskega leta poteka glasovanje o novih sedmih čudesih sveta, ki naj bi zamenjala dozdajšnja čudesa. z a eno izmed mest na seznamu čudes se poteguje 21 veličastnih svetovnih znamenitosti. Med njimi so znameniti Veliki kitajski zid, skrivnostni kompleks iz monolitnih kamnitih blokov v Angliji, imenovan Stonehenge, puščavsko mesto Petra v Joradniji, Eifflov stolp v Parizu, rimski Kolosej, operna hiša v Sydneyju, atenska Akropola, indijski mavzolej Tadž Mahal in inkovsko mesto Pachu Picchu. Med kandidati so tudi piramide v Gizi, ki so edino svetovno čudo tudi na starem seznamu, peščeno mesto Timbuktu v Ma-liju, moskovski Kremelj, ameriški Kip svobode in Kristusov kip nad Riom de Janeirom. Avtorji strani, na kateri poteka glasovanje, za zdaj ne želijo izdati, katera od znamenitostih vodi, saj ne želijo, kot so zapisali, favorizirati niko- gar, do zdaj pa naj bi bilo glasovalo že več kot 30 milijonov ljudi. Idejo za določitev novega seznama svetovnih čudes je leta 2001 dal švicarski pustolovec Bernard Weber. V kampanjo so se nato vključili številni strokovnjaki in iz širšega kroga najprej zbrali 77 znamenitosti, ki bi jih veljalo uvrstiti na seznam sedmih čudes, nato pa so ta izbor skrčili na 21 finalistov. Kot so zapisali pobudniki akcije na internetni strani N7W, je bil edini pogoj za to, da lahko neka znamenitost kandidira za svetovno čudo, da je nastala pred letom 2000 in da še vedno obstaja. Končnega zmagovalca naj bi na podlagi glasov razglasili julija letos. Sedem čudes starega sveta Z razglasitvijo novega seznama sedmih čudes sveta bo (neuradno seveda) nehal veljati stari seznam, ki ga je v davnem 2. stoletju pred Kr. oblikoval grški pesnik Antipatros iz Sidona. Na njem so poleg že omenjenih piramid v Egiptu še babilonski viseči vrtovi, Zevsov kip v Olimpiji, Ar-temidin tempelj v Efezu, grobnica v Halikarnasu, kolos z Rodosa in aleksandrijski svetilnik. Čeprav zadnjih šest čudes ne obstaja več, zgodovinarji s pomočjo nekaterih zapisov pa tudi arheoloških odkritij približno vedo, kakšna so bila. Viseči babilonski vrtovi naj bi bili zgrajeni v bližini kraljeve palače v Babilonu, in sicer na vzhodnem bregu reke Evfrat, približno 50 kilometrov od današnjega Bagdada. Zasluge za nastanek čudesa zgodovinarji pripisujejo kralju Nebukadnezarju II., ki naj bi bil dal v 6. stoletju pr. Kr. vrtove zgraditi v čast svoji ženi. V ta namen naj bi bili zgradili umetno goro, ki se je v terasah dvigala visoko v nebo, na njih pa naj bi bili prekrasni vrtovi, okrašeni s tropskim cvetjem in drevjem. Med znanstveniki je dolgo časa obstajal dvom, ali so vrtovi sploh obstajali, dokler ni leta 1899 nemški arheolog Robert Koldewey pri izkopavanjih naletel na obokano Babilonski viseči vrtovi ZNANOST IN TEHNIKA 52 Demokracija ■ 2/XII * 11. januar 2007 Kolos na Rodosu Aleksandrijski svetilnik Artemidin tempelj v Efezu stavbo z globokim vodnjakom, ki se je popolnoma ujemala s starimi zapisi, in tako ovrgel vse dvome o obstoju vrtov. Veliko manj vedo znanstveniki o tretjem čudesu, Zeusovem kipu, saj o njem obstaja le nekaj starodavnih spisov, ki pravijo, naj bi bil kip ena izmed mojstrovin grškega kiparja Fidije, nastala pa naj bi bila okoli leta 450 pr. Kr. v velikem templju na zahodni obali Grčije. Kip naj bi bil v višino meril več kot 12 metrov, bil pa naj bi bogato okrašen z dragimi kamni in zlatom. Ostankov kipa zgodovinarji niso našli, našli pa so nekaj stebrov templja, v katerem naj bi bil stal. Več je znanega o četrtem čudesu - Artemidinem templju v Efezu. Po zgodovinskih zapisih naj bi bil tempelj v starodavnem mestu Efezu, približno 50 kilometrov južno od današnjega Izmira v Turčiji, podoben pa naj bi bil večini templjev tistega časa, le da naj bi bil veliko večji od njih (njegova površina naj bi obsegala neverjetnih 73x141 metrov, krasilo pa naj bi ga 127 stebrov, visokih 20 metrov), v celoti pa naj bi bil zgrajen iz marmorja. Mesto, kjer naj bi bil stal tempelj, je po dolgih letih iskanja v prejšnjem stoletju odkril angleški inženir J. T. Wood in dokazal, da je tempelj v resnici moral biti svetovno čudo. Po dostopnih zgodovinskih zapisih naj bi bil peto svetovno čudo, grobnico v Halikarna-su, sredi 4. stoletja pr. Kr. dal zgraditi starodavni antični kralj Mausolosa, ki je vladal Karmi v jugovzhodni Aziji. Grobnica je bila na območju današnjega Ha- likarnasa v jugovzhodni Turčiji. Zgrajena je bila na pravokotni ploščadi velikosti 40x30 metrov, v višino pa je merila kar 45 metrov. Dolgih 16 stoletij je ostala v dobrem stanju, nato pa jo je delno (streho in stebrišče) uničil potres v 12. stoletju. Danes je mogoče videti palačo, ki so jo zgradili na ostankih grobnice. Čeprav ostankov šestega svetovnega čudesa, kolosa z Rodosa oziroma bronastega kipa boga sonca Heliosa, danes ni več, zgodovinski zapisi pravijo, da si je kip vsekakor zaslužil naziv ZNANOST IN TEHNIKA čudesa. V višino naj bi bil meril kar 40 metrov, tehtal pa naj bi 70 ton. Legende pravijo, naj bi bil kip, katerega ena noga naj bi bila na enem, druga pa na drugem bregu vhoda v pristanišče (zgodovinarji o tem dvomijo) leta 226 pr. Kr. prelomil močan potres. Od takrat naj bi bil skoraj tisočletje ležal na dnu morja, dokler ga ni leta 653 kupil neki Jud iz Sirije in ga pretopil. Sedmo, zadnje čudo starega sveta je aleksandrijski svetilnik, ki je edino od šestih izginulih čudes sveta, ki mu je mogoče zelo natančno določiti njegovo lokacijo in podobo. Svetilnik se je namreč vse do 15. stoletja kar 116 metrov visoko dvigoval na otoku Faros sredi Aleksandrije v Egiptu. Po opisu arabskega popotnika Abou-Haggaga Al-Andaloussija je imel obliko osemkotnega stebra, ki je 24 ur na dan oddajal svetlobo -ponoči s pomočjo ognja, podnevi pa je odseval sončne žarke. Tako kot domnevno večino drugih čudes je tudi aleksandrijski svetilnik porušil močan potres. IS Demokracija ■ 2/xn • 11. januar 2007 53 ŠPORT Petra je prišla na vrh Lovro Kastelic, foto: Reuters Vrhunski smučarski tek postaja vse bolj privlačen in medijsko prepoznaven. Zadnji tekaški Tour de Ski je krojila tudi naša Petra Majdič, ki je zmagala na tekmi v Oberstdorfu, skupno pa je bila šesta. Slovenska športnica leta Petra Majdič je pred letošnjo sezono končno dobila vse najpotrebnejše, s čimer se je lahko zavihtela tja, kamor sodi - v vrh smučarskega teka. Že samo iz maž je smučarski tek ustvaril pravo znanost, v kateri so predvsem Skandinavci neprekosljivi. Tokrat pa je imela tudi Petra v nasprotju s prejšnjimi sezonami, ko so jo nekateri pri nas zaniče-valno obravnavali kot edinstven primer, kar tri serviserje, ki so v času tekaškega Toura dežurali tudi takrat, ko je preostali tekaški štab petih Petrinih podpornikov (glavni trener Ivan Hudac, vodja ekipe Marko Gracer, nekdanji Petrin trener Robert Slabanja in dva fizioterapevta) mirno dremal. Povečano profesionalnost, ki ničesar ne prepušča naključju in hkrati krepi samozavest, je Petra Majdič nujno potrebovala. Šam-pionka od glave do pet je takšno filozofijo sicer sprejela že zdavnaj, a ji »nadrejeni« žal predolgo niso znali slediti. Kot denimo na lanskih olimpijskih igrah, ko soji prepočasne smuči zanesljivo odnesle olimpijsko odličje. Vlagajte v Majdičevo Smučarski skakalci so bili že od nekdaj v boljšem položaju. Direktor nordijskih reprezentanc Primož Ulaga pa je pred letošnjo sezono - najbrž tudi zaradi lanskih slabih rezultatov skakalcev, ki se nadaljujejo tudi v tej sezoni, zarezal carski rez in ugodil Petri. Majdičeva je namreč kot nekakšen donosen kapitalski trg, ki lahko vloženi denar nemudoma oplemeniti. Le vložiti ga je treba! Pravkar končani Tour de Ski, privlačna tekaška turneja, ki sta si jo v Ulvangovi savni zamislila tekaška legenda Vegard Ulvang in predsednik mednarodne tekaške zveze Jorg Capol, je še enkrat potrdil, da je bil vložek v Majdi- čevo nadvse upravičen. Zmagoslavje v njeni najljubši »klasiki« na 10 km je bilo fantastično, končno šesto mesto (vsi časi so se seštevali, šprinti so prinesli dodatne bonifikacije, sklepni del pa se je po Gundersenovi zasledovalni metodi končal po 3,5-kilometrskem brutalnem vzponu preser fe^ORF m Petra Majdič: »Zmaga v Oberstdorfu je krona moje kariere!« 54 Demokracija ■ zixn ■ 11. januar 2007 in 420 metrov višinske razlike na Alpe Cermis) pa je bilo dobesedno prigarano. In zasluženo! Iz kislega v razigrano Sprva so morali organizatorji turneje zaradi nezimskih razmer odpovedati tekaški preizkušnji v češkem Novem Mestu. Vse se je potem začelo s sprintom v klasični tehniki v bavarski prestolnici Miinchnu in s Petrinim visokim petim mestom. Že čez dva dni so jo pričakali slabi spomini, ki jih je imela z neljube oberstdorfske proge Burgstall. Na skupinski preizkušnji 5 + 5 km so celoten štab presenetile vremenske razmere. Zaradi neustreznih smuči je bila šele 33. mestu. Kljub temu »v hiši« ni nastala odvečna panika. Sezona je bila namreč predobra, da bi jo nenadejana smola kar nenadoma prelomila in zlomila. Že naslednje jutro je serviser Gianluca Marcolini zadnji hip pripravil optimalen par povsem novih Fischerjevih smuči. Loterija z mažami je bila tokrat dobitna. Petra Majdič je na svoji najljubši razdalji 10 km v klasični tehniki dobesedno razcefrala dotedanje slabe spomine. Tempo je ves čas stopnjevala. Na 1,8 km je bila šele šestnajsta, na polovici proge pa že šesta z le 16 sekundami zaostanka za Valentino Ševčenko. Potem je poletela, tekla kot navita in strla drugo za drugo. Najprej Skofte-rudovo, potem Saarinenovo, Šev-čenkovo, izjemno Koitunenovo in nazadnje še kot peresce lahko Kristin Steiro, ki je dan poprej v nemogočih in razmočenih razmerah unovčila svojo lahnost. Tokrat je morala Majdičevi stisniti roko predaje, ki je bila razvidna v skoraj polminutnem zaostanku. Petra je izjavila: »Ta zmaga je tista, ki mi v dosedanji karieri pomeni največ. Zmagati na distanci - to je največ, bolje skorajda ne bi moglo biti. Čista fantazija! Zadnja leta se očitno vsa tista prizorišča, ki jih imam v slabem spominu, čudežno revanširajo in postajajo pravzaprav najljubša.« Ves trud je bil na lepem poplačan: »To je zmaga, o kateri sem 17 let sanjala. Z njo bi se lahko merila le še kakšna odličja z olimpijskih iger oziroma svetovnih prvenstev.« Tour de Ski je v 24 urah spreme- nil obraz - iz kislega v razigranega. Izkazal se je za nenormalno mešanico sreče, nesreče, slabših in boljših razmer. Uokvirjen trud Karavana se je potem preselila v Italijo. Majdi-čeva je po 17. mestu v sprintu v prosti tehniki, devetem v 15-kilometrski klasiki s skupinskim startom in pred zadnjo preizkušnjo skupno tretjem mestu ugotovila, da je izjemno telesno pripravljena: »Pravzaprav mi je zdaj kar žal odpovedanih tekem iz Češke, saj menim, da sem izjemno pripravljena in bi lahko tudi zaradi večje vzdržljivosti le še pridobila proti drugim ...« Morda pa se je že naslednji dan vendarle nekoliko ugriznila v jezik, potem ko je tako kot vse druge junakinje padla v cilj še «1. Virpi Kuitunen zadnje preizkušnje, ki se je končala z že omenjenim peklenskim vzponom na Alpe Cernis. V zadnjih kilometrih to ni bil več tek, temveč t. i. Švicar oz. smučarska hoja navkreber. To je bila izjemna strmina (podobna podko-renski, kjer smučajo za svetovni pokal). Mišice so bile na velikanskem udaru. Proizvodnja mlečne kisline, ki je strup za mišice in jih hkrati ohromi, je bila čezmerna. V zadnjih kilometrih je tekmovalkam udarila bržkone tudi v glavo. Prizor, ko so tekačice popadale nenadzorovano v cilj, so nekateri ocenili za nehumanega, drugi, da je to pač šport. Petra Majdič je zagotovo najdlje ležala v cilju. Tudi to je bil dokaz, da naša šampionka vselej da vse od sebe in da ima neverjetno srce. Njen padec v cilj bi moral biti uokvirjen! Kot resnični dokaz, kaj vse je treba storiti, da človek prispe na VRH. BI Potem ko so naši prvaki nanizali nekaj zaporednih zmag, se nam ob pogledu na lestvico avstrijske hokejske lige zazdi, da so edini tujci v ligi Ebel žrtve tihe zarote. "¥" 7"ako naj si drugače razlagamo dejstvo, da se Jeseničani kljub IV izjemnim predstavam že tedne in tedne ne premaknejo z ^"nehvaležnega petega mesta. Tisti trenutek, ko so naši začeli premagovati vse po vrsti, so se jim na zmagovalni poti kar nenadoma pridružili tudi vsi neposredni tekmeci. Kot po naključju sta začeli izgubljati tudi obe vodilni moštvi, ki sta imeli še ravno dovolj točk, da sta si lahko privoščili nekaj spodrsljajev. Kar nenadoma je postalo normalno, da lahko vsakdo premaga vsakogar, če le zaigra po svojih najboljših močeh, čeprav se v resnih ligaških tekmovanjih redko dogaja, da vodilna moštva tako zlahka razsipajo točke. V prid teoriji zarote priča tudi zgodba iz minule sezone, ko so Be-ljačani osvojili naslov, čeprav so bili v tem obdobju še na mestih, ki jih niso peljala v končnico. Ko pa se jim je enkrat uspelo vrniti med prve štiri, se je njihova forma dvignila in na koncu so presenetili vse, vključno s Salzburgom, ki velja za najmočnejše moštvo lige. Ne verjamem, da bi bilo Avstrijcem preveč všeč, če bi vlogo Beljaka v tej sezoni prevzel gost iz Slovenije, čeprav to ni nemogoče. Sicer pa smo bili pred tednom priče rojevanju novega derbija. Ta je vsaj začasno zamenjal tistega med Jesenicami in Olimpijo, ki ga ljubitelji hokeja nedvomno pogrešamo. Obračun med železarji in sosedi z onstran meje je postregel z vsem, kar je od nekdaj krasilo večne derbije: tako smo bili poleg odlične igre in vročega navijanja priče pretepom, ki so bili in bodo ostali del rednega programa na tovrstnih srečanjih. Seveda si ob tem nismo mogli kaj, da se ne bi spomnili zlatih časov našega klubskega hokeja, ki je temeljil na derbijih med Jesenicami in Olimpijo. Prepričan sem, da tudi najbolj zvesti »plavžarji« z ničimer ne bi zamenjali domačega derbija, zato je zelo pomembno, da se regionalni ligi v doglednem času priključi tudi tivolski kolektiv. Eksperiment z gostovanjem našega prvaka je pokazal, da gre za resno ligo, v kateri se igra dober hokej. Več kot očitno je, da lahko novi člani v takšni konkurenci le še napredujejo. Seveda pa morajo biti za vstop v takšno druščino tudi sami na ustrezni ravni. Žal so razmere v naši prestolnici takšne, da se bodo zeleni prej znašli v ligi odpisanih, v kateri so že nekaj časa nogometaši. Derbi z grenkobo Esad Babačič Demokracija • 2/xn • 11. januar 2007 55 KRONIKA Na Obrežju odkrivajo kilograme tihotapljenih mamil. Na meji zasegli heroin Bogdan Sajovic, foto: arhiv Demokracije Na mejnem prehodu Obrežje so konec leta zasegli 35 kilogramov heroina. Balkanska pot torej še ni pretrgana. Bo z vstopom Romunije in Bolgarije v Evropsko unijo Slovenija razbremenjena? Nekako se dozdeva, da se naša država in njeni državljani ne morejo otresti povezave z mamili. Cariniki jih odkrivajo v vozilih, ki prečkajo naše meje, ne glede na to, ali jih prevažajo tujci ali naši državljani. A tudi na mejnih prehodih drugih držav prepogosto odkrivajo slovenske državljane, ki tihotapijo drogo. Dva najnovejša ulova trgovcev oziroma tihotapcev z belo smrtjo sta se zgodila lanskega decembra na mejnem prehodu Obrežje. Sredi decembra je postal carinikom sumljiv avtomobil, ki je vstopal v Slovenijo. Voznik se je izkazal z listinami, ki so potrjevale, da je slovenski državljan, da živi na Jesenicah in ima 27 let. Pri podrobnejšem pregledu vozila so našli dvajset zavojev heroina, to je skupaj enajst kilogramov. Jeseničana so seveda odpeljali v pripor, kjer 56 Tako imenovana balkanska ma-milarska pot, ki poteka prek naše države in »dobavlja« heroin z Bližnjega vzhoda v zahodno Evropo, je očitno zelo živahna. Obstaja pa možnost, da bo v prihodnje malo manj, in to ne le zaradi zasegov, ampak tudi zato, ker sta v Evropsko unijo letos vstopili Bolgarija in Romunija in bi lahko tako del mamil proti Zahodni Evropi potoval mimo naše države. Na naših mejnih prehodih je bilo samo lani zaseženih okoli 95 kilogramov heroina, okoli 15 kilogramov marihuane in 400 tabletk ekstazija. Če k temu prištejemo še zasege v notranjosti države, je seveda številka še večja in znaša 182 kilogramov heroina in dobre 4 kilograme kokaina. Marihuane so zasegli okoli petsto kilogramov, tabletk ekstazija pa nekaj več kot 2.000. E Mamila na kilograme Kakšen teden za prijetjem Jeseničana so cariniki na Obrežju spet ujeli tihotapca. Na mejo se je pripeljal Demokracija ■ 2/xa ■ 11. januar 2007 bo počakal na sojenje. Preiskovalci zdaj ugotavljajo, ali je bil Jeseničan le kurir ali pa lastnik mamila. Prav tako poskušajo odkriti, ali je bilo smrtonosno mamilo namenjeno prodaji na slovenskem trgu oziroma v Avstriji ali v kateri od zahodnoevropskih držav. Cena heroina je namreč v Avstriji precej višja kot v naši državi. Kilogram bele smrti stane pri nas približno sedemnajst tisoč evrov, medtem ko je v Avstriji skoraj še enkrat dražje, okoli trideset tisočakov. Prav tako poskuša preiskava odkriti, komu naj bi ujeti tihotapec izročil oziroma prodal mamilo. Ne glede na morebitna nova odkritja ga čaka več let za rešetkami. osebni avtomobil, ki ga je upravljal 31-letni makedonski državljan. Cariniki so se spet odločili za podrobnejši pregled vozila in znova se je to izkazalo za upravičeno. Pod oblogami v obeh zadnjih bokih vozila so našli skupno 44 zavojev heroina v skupni teži 23,5 kilograma. Glede na to, da prijeti Makedonec začasno živi v Italiji, je bilo mamilo skoraj zanesljivo namenjeno tamkajšnjemu trgu. Tihotapca pri nas čaka sojenje in verjetno precej let zapora. er preko ■ 8.1.1678 so v Kanadi odkrili Niagarske slapove. > 8.1.1935 se je rodil ameriški pevec, kralj rokenrola Elvis Presley, ki je glasbeno zaznamoval obdobje šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. > 8.1.1990 so Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska stranka Slovenije (SDS), Slovenski krščanski demokrati, Liberalna stranka, Zeleni Slovenije in Slovenska kmečka stranka - Ljudska stranka uradno podpisali sporazum o ustanovitvi Demosa. > 9.1.1856 seje v Globokem pri RimskihTopli-cah rodil slovenski pesnik Anton Aškerc. > 9.1.1941 seje rodila ameriška pevka folk glasbe Joan Baez. >9.1.1951 so ustanovili Slovensko izseljensko matico. Stiki z izseljenci so bili omejeni na jugoslovanski državi in socialističnemu sistemu naklonjene posameznike in društva. > 10.1.1894 se je v Špitaliču rodila slovenska sopranistka, operna pevka in zbiralka ljudskih pesmi in plesov Tončka Marolt. > 10.1.1922 so se predstavniki Koroških Slovencev pritožili na Društvo narodov zaradi kršenja pravic o manjšim šolstvu, leta 1934 pa zaradi diskriminacije pri ljudskem štetju. > 10,1.1991 so se v Beogradu prvič sešli predstavniki jugoslovanskih republik in se kasneje na več sestankih v različnih republikah pogovarjali o prihodnosti skupne federacije. > 11.1,1989 je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani ustanovna skupščina Slovenske demokratične zveze. To je bil prvi korak v slovenski politični pluralizem. > 11.1.1991 je skupščina Republike Slovenije podprla predloge ukrepov slovenskega izvršnega sveta za urejanje gospodarskih odnosov v Jugoslaviji. Slovenija je v celoti prevzela sistem prometnih davkov, carin in carinskih dajatev. Za delo zveznih organov in JLA naj bi vplačevala le kotizacijo za natančno določene in ovrednotene naloge. >12.1.1876 seje rodil ameriški pisatelj Jack London. > 13.1.1838 se je v2alcu rodil hmeljar in politik Janez Hausebbichler, kije prvi zasadil stalni nasad hmelja. V svoji hiši je imel čitalnico. > 13.1.1949 so na seji politbiroja CK KPS govorili o Informbiroju. Po tem so aretirali (nekaj že v letu 1948)731 ljudi. Upravno je bilo kaznovanih 334, sodno pa 157 ljudi. > 13.1.1992 je Badinterjeva komisija ugotovila, da med nekdanjimi jugoslovanskimi republikami pogoje za mednarodno priznanje izpolnjujeta le Slovenija in Makedonija. > 14.1.1865 je začel Janez Božič v Celovcu izdajati prvi katoliški list Slovenec s podnaslovom Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke. 62 POGLED NAZAJ (OD 8.1. DO 15.1.) Kristusovi namestniki Papeži se imenujejo Kristusovi namestniki od papeža Inocenca III., ki so ga 8. januarja 1198 izvolili za papeža. Lotar Segni, kakor se je pred ustoličenjem imenoval Inocenc III., je bil izvoljen za papeža, ko je bi star šele 38 let. Bil je nadpovprečno inteligenten, izredno izobražen, predvsem pa človek močne energije. Papež je postal v globokem prepričanju, da mu je to dano od Boga. Zato se je imenoval božji služabnik in Kristusov namestnik, kar je za njim postalo redni papeški naziv. Pod Inocencem III. je dosegla cerkveno-politična univerzalnost papeštva vrh s IV. lateranskim koncilom leta 1215. Tam so sprejeli obrazec veroizpovedi, predpisali za vse vernike najmanj enkrat letno spoved in obhajilo v velikonočnem času. Koncil je škofom med drugim ukazal, da je treba ljudem pridigati v maternem jeziku. Inocenc III. je ostal zapisan v zgodovini tudi kot papež, ki je začel z novo križarsko vojno, napovedal pa je vojno tudi vsem kri-vovercem, predvsem pa abližanom. Proti njim je vodil 20-letno vojno, ki je močno opustošila Francijo. Premik v slovenskem vrhu Vodstvo SZDL Slovenije je 13. januarja 1987 pripravilo razpravo o položaju in pomenu kulturnega plenuma OF. Pokazalo se je, da je ostala zveza borcev osamljena. Ostareli borci, kulturniki in politiki so zamerili »mlajšim« avtorjem, da ne razumejo bližnje preteklosti in da so kritike pobojev domobrancev pravzaprav le zahteve po spravi z izdajalci Odločilen premik v vrhovih slovenske politike je bil narejen leta 1986, ko so imele vse tri osrednje politične organizacije svoje kongrese. ZSMS se je na 12. kongresu aprila 1986 v Krškem dokončno zavzela za samo- DeMOKRACIJA ■ 2/XII • 11. januar 2007 stojno politično usmeritev ne glede na stališča vodilnih političnih organizacij. Podprla je dejavnost v minulih štirih letih in novosti, npr. mirovniške in ekološke zahteve, zahteve po odpravi smrtne kazni in verbalnega de-likta, zahteve po svobodi govora in civilnem služenju vojaškega roka, v svoj program pa je uvrstila tudi podporo drobnemu gospodarstvu in pravico do stavke. Vdor v monetarni sistem Slovenska vlada je 9. januarja 1991 objavila memorandum, v katerem je zvezni vladi očitala zapoznele in neučinkovite odzive na srbski vdor v jugoslovanski monetarni sistem. V zadnji četrtini leta 1989 je postajala inflacija čedalje višja. Poglavitni vzrok zanjo je bilo pokrivanje izgub podjetij in poslovnih bank z dodatnimi emisijami denarja centralne banke. Konec osemdesetih let se je (hiper)inflacija zvišala že na rekordnih 2.700 odstotkov letno. Ko se je januarja 1991 vjavnosti razvede-lo, da je Srbija vdrla v jugoslovanski monetarni sistem, je moralo tudi največjim optimistom postati jasno, da je Markovičeva reforma dokončno propadla. Po srbskem vdoru v monetarni sistem se je še povečala potreba po uvedbi ustreznih obrambnih mehanizmov proti razvrednotenju skupnega jugoslovanskega denarja. Slovenska vlada si je v memorandumu pridržala pravico zavarovati svoje gospodarstvo in prebivalstvo »z nenajavljenimi enostranskimi ukrepi na monetarnem področju ne glede na posledice za jugoslovanski monetarni sistem«. ODZIVI IN MNENJA 93.8 m G • RENC št. 51/12 Med srpom in kladivom (1) Odgovor Jožetu Možini, direktorju Televizije Slovenija. V intervjuju Možina utemeljuje in soglaša z umikom novinarke Vide Petrov-čič iz dnevnoinformativnih oddaj. Utemeljuje ga takole. "Odgovorni urednik je presodil, da Vide Petrovčič ne vidi v dnevni ekipi novinarjev zaradi številnih napak in nesodelovanja z drugimi uredniki, kar se vleče že leta. Uredniški kolegij, sestavljen večinoma iz urednikov, ki so v dnevni ekipi že leta in desetletja, je to dvakrat potrdil in argumetiral, zato ne vidim, da bi o njej dvomil." Petrovčičeva je bila torej po tej utemeljitvi delovno izločena, statusno degradirana in osramočena zaradi napak in nesodelovanja, ki se vlečejo že leta. Tako menijo uredniki, ki so že desetletja v tej ekipi. Če so ti uredniki že desetletja v tej ekipi, pomeni, da so bili postavljeni še v času socializma in da so vse obrate lepo preživeli, zato bi bilo prav, da se podpišejo in povedo, zakaj s Petrovčičevo niso obračunali že prej, v času Kocijančiča, saj je bila znana kot bolj desničarsko usmerjena novinarka. Zakaj je bil obračun potreben sedaj, ko naj bi imela prevladujoč vpliv vladajoča koalicija? In drugič, ali se ugledna in visoko profesionalna novinarka, kakršna je Petrovčičeva, lahko preprosto statusno degradira z utemeljititvijo, da dela napake in ne sodeluje. To je mogoče očitati komur koli. Jaz bi to lahko očital samemu direktorju Možini, s katerim imam same slabe izkušnje v tem pogledu, da ne omenjam njegovega neresnega sodelovanja v nadzornem svetu. Toda pojdimo dalje. Vodstvo RTV Slovenija je v zvezi z izločitvijo Vide Petrovčič napisalo posebno izjavo in jo razposlalo vsem medijem, vendar je zaradi njenega nizkega nivoja ni nobeden objavil. Zanimivo je, da se pod izjavo vodstvo poimensko ni podpisalo, nastopa kot nekakšen socialističen kolektivni organ, ki ga ni ne v zakonu in ne v statutu. Tukaj bi se morali podpisati generalni direktor Anton Guzej (javno je izjavil, da se na RTV ne razume; res je najbolj neizobražen generalni direktor kar jih je RTV imela), direktor televizije Jože Možina in urednik informativne oddaje Rajko Gerič. Toda podpisal se ni nihče, ker so se izognili osebni odgovornosti, ki edina nekaj šteje. Poglejmo, kaj so na dveh straneh napisali o Vidi Pertovčič: ... da je problematična njena profesionalna raven poročanja, da je njeno delo površno, da je pripravljala povšalne prispevke, da je zato treba tematiko financ in ekonomije prepustiti mlajšim, ki vlagajo več naporov in profesionalne zavzetosti, da je škodovala kredibilnosti in ugledu javne RTV in podobno. Človek ne more razumeti in verjeti, da kolegi, šefi, ki se na ekonomijo in finance ne razumejo prav nič, s tako suverenostjo in nesramnostjo o tem sodijo. O stopnji profesionalnosti neke osebe se ne odloča s številom glasov, posebno ne tistih, ki se na tematiko ne razumejo in ki sami nimajo kašnih vidnih delovnih referenc. Vida Petrovčič je bila s strani profesionalne javnosti visoko cenjena in spoštovana. Naj za to nepodpisano izjavo vodstvo najde ugledno profesionalno ime zunaj RTV, s področja ekonomije in financ, ki bo njihovo karakteristiko pripravljeno podpisati. Zadeva Vida Petrovčič in imenovanje Rajka Geriča za urednika informativne oddaje ima simbolni pomen, ki je v tem, da predstavlja poseg in zmago "levice" v informativni oddaji, ki se bo nadaljevala in se nadaljuje v smislu "leve" kontinuitete z nekoliko nižjo profesionalnostjo. Staričeva je vsekakor predstavljala večjo profesionalnost. Kontinuiteta se kaže v delanju izrednega dogodka iz politično obrobne zadeve družine Stroj an, socialnih primerov, ki jih je v Sloveniji, kolikor hočete. Zadevo Petrovčič in Gerič sta izvedla generalni direktor Guzej s dvoličnim igranjem svoje politične vloge in direktor Jože Možina s svojo aro-ganco. Za to sta verjetno dobila privolitev s koalicijskega vrha in mislita, da sta strukturno s strani moči pokrita. Vendar zakon o RTV in referendum ni bil sprejet samo po zaslugi strank koalicije, temveč ob znatni pomoči civilnega gibanja, ki ne želi biti izrabljeno, ko ga neka stranka potrebuje. Treba je povedati, da posamezni direktorji ne predstavljajo komercialne, temveč javno televizijo, zato morajo pred javnostjo nositi odgovornost in ji tudi spodobno odgovarjati. Tako pa direktor Možina neformalno daje vedeti, da se je srečeval z Janezom Janšo, kot da mu to daje mandat posebne moči za čiščenje profesionalnih in celo desno usmerjenih novinarjev, za njihovo diskreditacijo, za nekorektno in arogantno obnašanje, za uvajanje neumnih Piramid, s katerimi hoče po desni strani dohiteti gledanost komercialnih postaj in se ne zaveda, da oddaja, kot je Piramida, spada na komercialno, ne pa na nacionalno televizijo. Glede na to, da nacionalna RTV obrne na leto kar 26 miljard tolarjev javnega denarja, pričakujemo, da lahko naredi kaj boljšega, kot je licenčna Piramida. Direktor Možina tudi ni sposoben, da bi neurejeni drugi TV-kanal konceptualno postavil kot samostojno programsko enoto in jo dal na trg, kjer bi dokazoval svojo tržno vrednost. Tudi financiranje programa ni kritična točka, saj je nadzorni svet jeseni na mojo pobudo dal televiziji dodatnih 400 milijonov tolarjev, a jih ta ni mogla porabiti, ker ne more zadostiti zahtevnejšim in bolj preglednim kriterijem financiranja, kakršne zahteva nadzorni svet. Generalni direktor in direktor televizije bi se morala zavedati, da sem kot predsednik nadzornega sveta odstopil, ker sem ugotovil, da je generalni direktor popolnoma nekompetentna oseba in celo brez znanja svetovnega jezika - kar je edinstven primer v evropskih nacionalnih RTV-hišah - in se zato pusti "šlepati" največkrat od Šta-kula, svojega osebnega svetovalca, drugič od Možine, tretjič od inž. Vesela ali koga drugega, da soglaša s takimi socialističnimi karakteristikami, kot je prej navedena, da ni sposoben dati intervjuva ali popraviti krivic, ki jih je z raznimi tožbami zakrivil prejšnji direktor Štakul - npr. dolgoletnemu direktorju Oddajnikov in zvez Leopoldu Gregoraču -, da na tovrstno pošto niti ne odgovarja, preprečuje objavo v Kričaču in podobno. Omenjeni nepodpisani direktorji se morajo zavedati, da so proti njim iz protesta ► RADIO/BREŽIC E na 88,9 ¡11 95,9 MHz Spoštovani bralci, uredništvo si pridržuje pravico do krajšanja pisem, ki presegajo dolžino 45 vrstic. Pisma bralcev objavljamo v skladu z načelom profesionalne novinarske etike, katere namen je služiti interesom javnosti ne glede na politično, svetovnonazorsko ali kakršno koli drugo prepričanje. Demokracija • 2/XII • 11. januar 2007 63 ODZIVI IN MNENJA ► nedavno odstopili tudi trije člani programskega sveta in da se jim kaj podobnega še lahko zgodi. Zato bi bilo koristno, da svoje ravnanje, kadrovske odločitve, statusne in delovne degradacije in napade nekoliko bolj domislijo, kajti tudi njim lahko zunanji vir moči ob potezah, ki jih vlečejo, enkrat usahne. Namesto da bi generalni direktor in direktor televizije ravnala modro in umaknila svojo profesionalno neutemeljeno in politično zmotno potezo glede delovnega onemogočanja Vide Petrovčič v dnevnoinformativni oddaji, demonstrirata le svojo moč. Stvar je posebno čudna tudi zato, ker nezadovoljstvo ob takem ravnanju zaznavajo tako "leva" kot "desna" civilna združenja. In prav to lahko postane za direktorje silno neprijetna stvar, posebno ko bo po določenem času treba javno predstaviti rezultate novega zakona o RTV in dokumentirati, v kolikšni meri novoizbrani direktorji, ki so bili izvoljeni z glasovi "desnice", hodijo po poteh "levice." Dr. Janez Jerovšek, Medvode št. 52/25 Voščilo Termoelektrarne toplarne Ljubljana (1) PopravekvoščilaTermoelektrar-ne toplarne Ljubljana, objavljen v 52. številki na 25. strani. Žal MPSRnmL Radio Alpski val www.alpskival.net 105 3811 886 f 05 3811 674 64 RADIOM 96,4 MHz Slovenske gorice Ig osvoboditve 5,2230 Lenart, tel: 02/729 02 20, /20 /3 24, k: 02/720 73 22 ELEKTRONSKA P0Š1A: radio® rodio-rsg.si, INTERNET STRAN: www.radio-rsg.si RADI ODMEV 97.2, 99.5, 103.7, 106,2 Mhz UKV, STEREO, RDS se je v voščilo Termoelektrarne toplarne Ljubljana prikradel tiskarski škrat - donacija za oškodovance v neurjih je bila namreč izvedena v letu 2005, na srečo leta 2006 niso tragično zaznamovale naravne nesreče. Termoelektrarna toplarna Ljubljana je v preteklem letu izvedla več drugih družbeno odgovornih projektov. Doris Kukovičič, Termoelektrarna toplarna Ljubljana št. 1/20 Gospodarstvo v letu 2006 (1) V tedniku Demokracija ste 4. januarja 2007 v članku z naslovom Gospodarstvo v letu 2006 avtorice Vide Kocjan navedli: »Nadzorniki so za predsednika uprave imenovali Žigo Debelja-ka, za člane pa Vero Aljančič, ki je iz prejšnje uprave izstopila ... » Navedba je napačna. Vera Aljančič Falež ni bila članica uprave PS Mercator, d. d., ampak ena od predstavnic zaposlenih v nadzornem svetu in je pred imenovanjem v novo upravo izstopila kot članica nadzornega sveta. Celotna zdajšnja uprava PS Mercator, d. d., je bila imenovana 13. 12. 2005, torej predsednik uprave Žiga Debeljak, članici uprave Mateja Jesenek in Vera Aljančič Falež ter član Peter Zavrl. Tanja Durin, Služba za odnose z javnostmi, PS Mercator, d. d. Demokracija • 2/xii • 11. januar 2007 Duša Evrope Najnovejša knjiga pisatelja Draga Jančarja me je spodbudila, da sem prebral tudi knjigo dr. Ti-neta Hribarja Evroslovenstvo. Prva knjiga je med drugim odgovor na nerazumljive obtožbe iz druge knjige. Seveda je Evroslovenstvo tudi nadaljevanje številnih drugih zgodb, vendar se rdeča nit kaže v opravičevanju škodljive izjave iz leta 1992. Ustavitev desnice je kot šok udarila med Slovence, stare sile pa so prazen prostor dobro izkoristile. Filozof obtožuje pisatelja, da usmerja desnico, sam pa brezkompromisno še vedno posega v krhko slovensko demokracijo. V knjigi je objavljen tudi pogovor z dne 24. 6. 2004 z urednikom Demokracije. V njem dr. Hribar sicer še vedno trdi, da je bila ustavitev desnice pravilna, vendar tudi priznava: »Podcenjeval sem kontinuiteto, zlasti pa komunistično mentaliteto, ki ne odmira, marveč se znova obnavlja in širi.« A vseeno ga očitno še bolj skrbita domnevni klerikalizem in antikomunizem. To žal samo potrjuje, da je stanje duha na Slovenskem še daleč od Evrope. Filozof Habermas je po 11. septembru 2001 opustil idejo seku-larne družbe in začel govoriti o širši, postsekularni družbi. Januarja bo že štiri leta od smrti velikega demokrata in osamosvojitelja Slovenije dr. Jožeta Pučnika. V debeli knjigi filozofa je kar zapostavljen, le proti koncu, kjer so intervjuji, je veliki Slovenec, antiklerikalec in seveda antikomunist pogosteje omenjen. Zato pa pisatelj filozofu jasno zapiše: "Kot da nisi nikoli sodeloval na debatnih sestankih Nove revije, kjer je Jože natančno, ostro in z briljantno analizo razčlenjeval razmere v slovenski družbi, od kapitalskih odnosov do stanja duha. Zakaj mu nisi ugovarjal? Zdaj pa vse to razglašaš za desnico." Pisatelj očitno ni prizadet le osebno, ampak tudi za pokojnega Jožeta Pučnika in za demokracijo na Slovenskem. Če filozof iskreno govori o Zločinu po vojni, potem mora vztrajati pri etičnih normah, sočasno pa prizna tudi napako z ustavljanjem desnice. V demokraciji ne more vladati avtoriteta od zgoraj in usmerjati družbo enkrat desno, potem morda levo. Imamo dokaze iz preteklosti, da s tem ne dosežemo ravnovesja v družbi, ampak bolj nasprotje interesom demokracije. Ernest Pušnik, Hrušica Slovenija je eno samo grobišče Komunistična dediščina je v samostojni Sloveniji še vedno navzoča. Slovenska manjšina na Koroškem se upravičeno bojuje za svoje pravice. Vendar je mnogo Slovencev v lastni domovini pogrešalo pravice. Aprila 1941 je Kraljevina Jugoslavija kapitulirala in nemške, italijanske ter madžarske čete so zasedle državo ter si jo med seboj razdelile. Kmalu je začel nemški gestapo s svojim hudodelstvom. Mnogo Slovencev je bilo prisilno izgnanih v Srbijo, na Hrvaško in celo v Nemčijo, kjer so bili obsojeni na prisilno delo, veliko jih je bilo tudi umorjenih. Spodnje Štajerce, med njimi tudi mene, in Gorenjce so razglasili za »folksdojčerje«, čeprav ODZIVI IN MNENJA/TAKO MISLIM nekateri niso razumeli niti ene nemške besede. Vsi so zaradi boljšega videza dobili še zeleno legitimacijo s ciničnim pripisom: nemški do preklica! Mnogi prisilni mobiliziranci so pustili svoje življenje v ruskih stepah in na zahodni fronti. Tisti, ki so to klanje preživeli in se vrnili v domovino, so bili deležni zmerjanja, saj so jih imeli za izdajalce. Neusmiljeni komunisti so se namreč polastili oblasti in vse, ki se jim niso podredili, posebno zveste privržence kraljevine, brez milosti in sodnega postopka pobili. Tajna jugoslovanska policija, imenovana Ozna, je s svojimi grozotami prekašala gestapo. Velike »zasluge« za povojne pomore imajo britanski poveljniki, saj so slovenske domobrance, ki so se zatekli v Avstrijo, izročili rdečim klavcem. V Sloveniji je ogromno jarkov, jam in prepadov, v katerih so nedolžne žrtve našle svoj večni mir. Vsa Slovenija je eno samo strahotno grobišče. Uradno je evidentiranih 493 grobišč, vendar mnoga še vedno niso odkrita. Najbolj grozljivo pri tem je dejstvo, da so žrtve, med njimi invalide, ranjence in bolnike, imeli za odpad. Mnoge med njimi so še žive pokopali. Danes je Slovenija samostojna država, na žalost pa s komunistično dediščino še ni obračunala. To je ugotovil celo sodnik in koroški Slovenec dr. Janko Ferk iz Celovca. Komunisti, ki se razglašajo za demokrate, imajo še povsod veliko moč. Še živeči hudodelci se nimajo česa bati. Major Ozne Mitja Ribičič je bil osumljen, vendar zaradi pomanjkanja dokazov oproščen. Vse to je bilo slovenski manjšini v Avstriji prihranjeno, saj so po vojni živeli v pravi demokraciji. Roman Kralj, Maribor Slovenščina zapostavljena V Špetru v Benečiji, v Števerja-nu pri Gorici in v Kobaridu so predstavili rezultate dosedanjih prizadevanj uresničevanja projekta Komuniciranje brez meja - Comunicare senza con-fini za leto 2006. Na zadnjih čezmejnih srečanjih ob koncu preteklega leta, kot je bilo npr. v Špetru, kjer ga je gostila Gor- ska skupnost, so med drugim dejali, da je projekt uspešno vključen v Interreg III A. Sedaj je pomembno izbrati prave poti njegovega uresničenja, ki se morajo nanašati na področje kulture, sociale in ekonomskih dejavnosti. V vseh krajih, kjer so potekala srečanja z občani, so izpostavili turizem, okolje, kmetijske dejavnosti, cestne povezave, energijo in kulturo. Glede turizma so izpostavili potrebo po boljšem ovrednotenju prostora, ustanavljanju malih in srednje velikih podjetji ter rasti kmetijstva. Obudili so tudi idejo o šolskem turizmu oz. turizmu mladinskih hotelov. Seveda pa so pri tem šele na začetku. Na slovenski strani so znani domovi obšolskih dejavnosti, v Bovcu šele načrtujejo graditev mladinskega hotelčka s 60 ležišči, v Kobaridu Hitov hotel z okoli 200 posteljami, v Benečiji pa je to v idejni zasnovi. V prav tako nezavidljivem stanju je cesta iz soške doline v Rezijo in Terske doline. V okviru četrte slovenske razvojne osi se sicer predvideva hitra cesta Lju-bljana-Kobarid-Videm, toda ta ne zajema krajev proti Bovcu, kar je neverjetno, saj imajo od Kobarida navzgor že sedaj ožjo in bolj vijugasto cesto. Kot je videti, ti ljudje spet ne bodo dobili primernejše povezave z matico proti Reziji, Reklanski, Terski in čez Predel proti Kanalski dolini. Ozka cestna povezava proti najbližji dolini v matici se kaže kot ostanek nekdanje prepovedi javne rabe slovenščine in slovenskih narečij, kulturnih navad, kmečke identitete, ljudskih navad in tradicije sploh. Prav to pa je tisto, na čemer naj bi temeljil sodobni turizem teh krajev. Zal sta slaba vest in nerazumljiv strah sosedov pred obujeno narodno zavestjo potujčenih Slovencev doslej tovrstna prizadevanja izničila. Prava cokla razvoja je torej tovrstna gluhost. Druga cokla se veže na prvo: italijanske gospodarske in politične oblasti so »pozabile«, da je tukaj avtohtoni jezik slovenščina, malo bolj proti ravnini pa fur-lanščina. Ta sklerotičnost potiska v ospredje italijanščino, ki je v gorskih vaseh ob meji tuj, čeprav uradni jezik. Posebej pozablja, da je slovenščina dragocen pove- Zločini komunizma Marija Vodišek Dva tedna pred sprejemom Romunije v Evropsko unijo je romunski predsednik Traian Basescu pred parlamentom obsodil komunistični režim. Pred zbranima zboroma je izrekel besede: »Komunistični režim je bil nezakonit in zločinski.« Dokončna in nepreklicna obsodba je sad izčrpnega dela komisije zgodovinarjev in protikomunističnih disidentov, ki je zbrane dokaze o petih desetletjih diktature objavila na 660 straneh. »V tem dokumentu sem našel dokaze, ki mi dovoljujejo obsoditi v imenu demokratične države nekdanji komunistični režim v Romuniji. To je bil totalitaren režim, rojen v nasilju, ki je tudi končal v nasilju.« Reakcija nacionalne stranke Romania Mare (Velika Romunija) je bila eksplozivna in takojšnja. Nekdanji kolovodja diktatorja Nicolaja Ceausesca in šef ekstremistične nacionalne stranke Vadim Tudor je vzel parlament za nogometno igrišče. S huronskim vpitjem, z žvižganjem, žaljivkami in mahanjem z rdečimi kartoni so člani te stranke poskušali prevpiti predsednika Traiana Basesca, ki pa je nadaljeval: »V času nekdanjega režima je bilo ubitih in preganjanih dva milijona Romunov. Prosim odpuščanja vse, ki so bili pod komunizmom neusmiljeno preganjani.« Protest romunske nacionalne stranke, ki hoče status quo, lahko primerjamo z nekaterimi dogodki, ki se že dolgo pletejo v Sloveniji. V ospredju so spori v LDS, krivdo zanje pa bi najraje naprtili vladi. Pogovor s S. Gabrom, objavljenim v Sobotni prilogi Dela 23. decembra 2006, je, če sodimi po naslovu, sicer namenjen J. Kacinu, v celoti gledano pa je navadna hujskaška pisa-rija, s katero Gaber bolj kot J. Kacina obtožuje Janeza Janšo in sedanjo vlado. Očita jima vse mogoče, kar je bilo že povedano v dveh neuspešnih eldeesovih interpelacijah. Po Gabrovem prepričanju je Slovenija na dnu in jo je treba rešiti. Reši pa jo menda lahko samo »elita« LDS! Menda se v LDS drenjajo sami možganski trusti, ki pa drug drugega spotikajo. Gaber se je lotil tudi Dela in njegovega predsednika, češ da mu je čas že vzel mero in ga ženejo predvsem zamere. Kaj pa Gabrove zamere? Po vsem prebranem se strinjam z A. Dumasom, ki je rekel, da ima raje hudobne kot neumne ljudi, ker hudobni vsaj včasih počivajo! Borut Pahor, predsednik SD, je v Delu, 29. decembra, naredil inventuro, v kateri očita vladi, da ni izpolnila dveh obljub, in sicer se ni umaknila iz gospodarstva in ni ustvarila ozračja sproščenosti. Menim, da je za ozračje sproščenosti prav toliko odgovorna opozicija, če ne celo bolj kot pozicija. Dokler bo opozicija s podporo SD vlagala nesmiselne interpelacije in vladi podtikala cel kup izmišljenih obtožb, ozračja sproščenosti ne more biti. Predsednik SD naj še enkrat ugotovi, kje vse člani LDS in SD zasedajo direktorske položaje in v koliko nadzornih svetih in odborih sedijo. V LPP, Gospodarskem razstavišču, Parkiriščih itd., da ne omenjamo banke SIB, ki je bila in je še njihovo zatočišče in za katero še nihče ni odgovarjal. Očitki večnega »delegata« M. Potrča v DZ pa so predvsem podmene. Glavni cilj je, da se sliši, saj nekaj vedno ostane, pa če je še tako iz trte izvito! zovalni in emocionalni element med ljudmi v tej prihodnji turi-stično-gospodarski povezavi. Sem sodi še vidnost slovenske zamejske in slovenske Demokracija • 2/xii • 11. januar 2007 nacionalne TV. Za obljubami zaostajata obe TV, ki sta pod pristojnostjo deželnih upraviteljev svojih držav. Miran Mihelič, Bovec 65 LJUDJE Politični semafor Je fundamentalist? Koroški filozof Vinko Ošlak je kmalu po svojem izstopu iz Katoliške cerkve postal kolumnist v Dnevniku. Čeprav se v svojih kolumnah loteva predvsem teoloških tem, s čimer želi oporekati Cerkvi, pa je očitno bolj fundamentalističen od Cerkve same. Tako je pred nedavnim zavzel precej manj spravljivo stališče do islama kot papež Benedikt XVI., kar pa slovenskih borcev za pravice muslimanov očitno ne moti preveč. Nasprotuje terminalom Državni sekretar na ministrstvu za okolje in prostor Marko Starman je nedavno izrazil odločno stališče, da sta napovedana plinska terminala, ki naj bi ju Italijani zgradili v Tržaškem zalivu, za našo vlado nesprejemljiva. S tem je utišal tiste kritike, ki so še nedavno trdili, daje slovenska vlada popustila italijanskim interesom. Kljub negativnemu mnenju vlade pa Slovenija Italijanom ne bo povsem zaprla vrat. Z vsemi topovi Julijana Bizjak Mlakar, strokovnjakinja za zdravstvo in zavarovalništvo, očitno rada posega v politično dogajanje, saj je nedavno skupaj z nekdanjim ministrom za zdravje Dušanom Kebrom ostro napadla vladni predlog zakona o koncesijah v zdravstvu in lekarništvu. Po njenem mnenju je predlog pisan na kožo zasebnim zdravnikom in bogatim elitam. Tovrstne kritike močno spominjajo na nedavno gonjo proti gospodarskim reformam. Kučanov pribočnik prav Kučan. Po Popovičevih navedbah naj bi bil Kučan v tistem času glede Popovičevega pripora klical tedanjo generalno državno tožilko Zdenko Cerar, kar bi lahko potrdil tedanji državni sekretar na ministrstvu za pravosodje Kari Erjavec, sedanji obrambni minister. Zato je Dušan Kumer predlagal, da bi Karla Erjavca in Borisa Po-poviča soočili še pred zaslišanjem Milana Kučana, saj bi po njegovo komisija, ki jo vodi poslanec SDS Dimitrij Kovačič, le na ta način ugotovila dejansko stanje o političnih pritiskih pa tudi pomisleke o tem, ali je Popovič pod prisego govoril resnico. Poanta Kumrove-ga predloga pa je seveda drugje, saj bi soočenje Popoviča in Erjavca lahko vplivalo na Kučanove izjave, če pa bi bilo soočenje po Kučanovem pričanju, bi bila lahko marsikatera Kučanova izjava postavljena na laž. Tega pa se, kot kaže, poslanec Dušan Kumer (in morda še kdo) zelo boji. G. B. Poslanec SD Dušan Kumer v vrstah svoje stranke velja za »preverjen kader«, saj je politično aktiven od leta 1986, torej še iz časov ZKS, ki jo je prav tedaj prevzel Milan Kučan. Istega leta je namreč začel poklicno kariero politika, in sicer kot predsednik občinskega komiteja ZKS Ljubljana-Šiška, v tem času je tudi vodil postopek za združitev SDP (naslednica ZKS), Socialdemokratske unije, Delavske stranke in še nekaterih skupin v ZLSD. Ob ustanovitvi (ZL)SD je postal tajnik stranke, kar je še danes, zadnji dve leti je tudi poslanec v državnem zbora. Očitno pa je še vedno eden naj-zvestejših oprod nekdanjega predsednika države Milana Kučana. Slednji naj bi že kmalu pričal pred parlamentarno preiskovalno komisijo, ki se ukvarja s političnimi pritiski na tožilce, in sicer zaradi obtožb koprskega župana Borisa Popoviča, naj bi bil v ozadju kazenskega pregona proti njemu osebno Demokracija ■ 2/xii • 11. januar 2007 k n j i g a r 11 a Demokracija NAROČILNICA NAROČILO (označite z x): □ Tone Kuntner: Mati Slovenija □ Dušan S. Lajovic: Med svobodo in rdečo zvezdo □ Milan Zver: 100 let socialdemokracije □ Albert Svetina: Od osvobodilnega boja do banditizma □ Janez Janša: Okopi □ Janez Janša: Premiki □ Jaklič in Toplak: Ustava Združenih držav Amerike s pojasnili □ Cijan, Toplak, Dubrovnik (ur.): Državna ureditev Republike Slovenije □ Viktor Miklavčič: Pričevanja □ Jan F. Triska: Pozabljena fronta prve svetovne vojne □ M. Zaje, F. Kozina, F. Dejak: Ušli so smrti □ Vasja Klavora: Predel 1809 □ Tomaž Butkovič: Vzpon Bohinja pred zatonom Avstro-Ogrske □ Jože Dežman: Moč preživetja □ Jože Hubad: Dolga slovenska pot v svobodno Evropo □ Andrej Capuder, Bogdan Kladnik: Slovenija brez meja □ Jože Dežman, Marjan Linas: Med kljukastim križem in rdečo zvezdo □ Jože Dežman: S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe □ A. Elste, M. Koschat, H. Filipič: Nacistična Avstrija na zatožni klopi □ Stane Kos: Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945,1. □ Stane Kos: Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941-1945, II. □ Tamara Griesser-Pečar: Stanislav Lenič, življenjepis iz zapora □ Eiletz: Zgodovina neke kolaboracije: Boljševiki in Nemci 1914-1918 □ Andrej Rahten: Pozabljeni slovenski premier □ Dieter Blumenvvitz: Okupacija in revolucija v Sloveniji (1941-1946) □ Vasja Klavora: Koraki skozi meglo □ Milan Zver: Demokracija v klasični slovenski politični misli □ Tita Kovač Artemis: Baron Janez Vajkard Valvasor □ Ive A. Stanič: V objemu osvoboditeljev □ Jože Zemljič: Življenje je večna borba □ Naročam tednik Demokracija 2.200,00 SIT 6.200,00 SIT 2.200,00 SIT 6.700,00 SIT 2.200,00 SIT 2.200,00 SIT 4.990,00 SIT 8.500,00 SIT 4.900,00 SIT 5.500,00 sit 3.906,00 sit 6.727,00 sit 5.500,00 sit 6.510,00 sit 990,00 sit 10.850,00 sit 4.991,00 sit 6.510,00 sit 5.300,00 sit 1.085,00 sit 1.085,00 sit 4.449,00 sit 6.696,00 sit 4.232,00 sit 3.840,00 sit 6.460,00 sit 4.400,00 sit 3.000,00 sit 2.500,00 sit 2.000,00 sit / 9,18 EUR / 25,87 EUR / 9,18 EUR / 27,95 EUR / 9,18 EUR / 9,18 EUR / 20,82 EUR / 35,46 EUR / 20,44 EUR / 22,95 eur / 16,29 eur / 28,07 eur / 22,95 eur / 27,16 eur / 4,13 eur / 45,27 eur / 20,82 eur / 27,16 eur / 22,11 eur / 4,52 eur / 4,52 eur / 18,56 eur / 27,94 eur / 17,65 eur / 16,02 eur / 26,95 eur / 18,36 eur / 12,51 eur / 10,43 eur / 8,34 eur število izvodov: Naročnino želim plačevati: □ mesečno* □ 4 x letno □ 2 x letno □ 1 x letno (9% popust) (10% popust) (20%popust) * Če želite uveljaviti 8% mesečni popust pri naročnini, vas prosimo, da označite status, ki ga imate: □ upokojenec, □ invalid, □ brezposeln, □ študent ali dijak Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: Demokracija, p.p. 4315, 1000 Ljubljana ali na faks 01 2300661. Poštnino po veljavnem ceniku Pošte Slovenije plača naslovnik ob prevzemu. Vse cene vsebujejo 8,5% DDV. Obvestilo potrošnikom: Informativne cene v evrih so preračunane iz tolarskih cen po centralnem paritetnem tečaju! EUR=239,64 SIT. Ob naročilu 2 (dveh) knjig: darilo lonček "Demokracija" 3 (treh) knjig: darilo lonček + kapa "Demokracija" 4 (štirih) in več knjig: darilo lonček + kapa "Demokracija" + knjiga (po našem izboru) Ime in priimek (ime podjetja): Datum naročila: Datum rojstva (samo fizične osebe): Ulica: Podpis in žig naročnika (samo pravne osebe): Kraj, poštna št.: Kontaktna oseba (samo pravne osebe): Davčni zavezanec: □ NE □ DA ID za DDV: www.demokracija.si tedni k Demokracija Nova obzorja d. o .o., Komenskega 11, Ljubljana L/U HIU/3. HSDPA UMTS S HSDPA UMTS kartico je vaše surfanje bliskovito, saj omogoča najhitrejši mobilni prenos podatkov v Sloveniji. Kot da bi bili za svojim domačim računalnikom! Prav zato lahko na vsakem koraku s svojim prenosnim računalnikom brskate po internetu, pišete in odgovarjate na elektronsko pošto, ali preprosto - uživate v vseh razsežnostih internetnega dostopa! Mobitel UMTS Nova generacija mobilnih telekomunikacij