Katoliški
, UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177 PODUREDNIŠTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija . . Lir 10.000 Letna inozemstvo .... » 15.000 Letna inozemstvo, USA dol.	18
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
Leto XXXI. - Štev. 35 (1568)
Gorica - četrtek, 6. septembra 1979 - Trst
Posamezna številka Lir 200
V skrbi za našo mladino
Jugoslovanski škofje so ob mednarodnem letu otroka in ob začetku novega šolskega leta naslovili na krščanske starše posebno poslanico o verski vzgoji otrok.
Iz te poslanice objavljamo naslednje misli: Škofje ugotavljajo, da se otrokom še ni tako dobro godilo kakor danes. Očetje in matere želijo, da bi njihovi otroci imeli čim več od življenja, ki je pred njimi. Gotovo pa tudi vsi starši želijo, da bi bili njihovi otroci čim boljši in čim popolnejši ljudje. To drugo, da namreč postanejo ljudje, je neprimerno važnejše od gmotnega položaja v življenju.
KAKO TO DOSEČI?
Najprej je potrebna zavest, da človek — kot božja stvar — nosi v sebi neodtujljivo usmerjenost k Bogu. Človek je namreč zasnovan po božjem načrtu in tega načrta iz sebe ne more vreči, tudi če bi to želel. Bog je temelj in središče človeka. Ko se ta človekova osrednja os razmaja ali pade iz svojega naravnega ležaja, se zamaje celoten človek, z njim nekaj ni v redu. To potem vnaša v človeka nered, ki se na zunaj kaže kot razočaranje, praznina, tesnoba, nesmisel.
Krščanska vera ni samo neki dodatek, brez katerega je slučajno tudi mogoče iti. Naša krščanska veri ni »opij«, s katerim sami sebe zazibamo v sanje, prav tako ni okrnitev naše človečnosti ali odtujevanje. Nasprotno: krščanska vera sega v samo bistvo človeka. Zato bo vedno pomanjkljiv vsak humanizem, ki ne upošteva tudi človekove religiozne (verske) razsežnosti, ki se mora prav tako razvijati, če želimo doseči skladen in uravnovešen razvoj osebnosti. Zato pa ne smemo pozabiti na versko vzgojo otrok ali jih prepustiti naključju.
Namen pouka pri verouku je prav ta: čim popolnejše počlovečenje mladega človeka. Pri verouku bo zvedel, kakšen smisel ima njegovo bivanje. Kateheza ni samo posredovanje verskih resnic (informacij o veri), temveč predpostavlja tudi skupno hojo pri verski vzgoji: tako otrok, tako skupaj z njimi tudi staršev, katehetov in celotne župnijske skupnosti. Kateheza vodi k bogoslužju, ki je vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč.
Jugoslovanski škofje prosijo duhovnike, redovnice, katehete in katehistinje, naj redne ure verouka obogatijo z zdravim naukom. Še posebno škofje opozarjajo krščanske starše, da ni nikakor dovolj krščansko vzgojo prepustiti samo duhovniku ali redovnici. Starši so prvi vzgojitelji svojih otrok v vsakem oziru, tudi na verskem področju. Staršev in njihove starševske ljubezni, ki je glavni dejavnik vzgoje, nihče drug ne more zamenjati ali nadomestiti.
To narekuje, pravijo škofje, da se mora pri verski vzgoji otrok vzpostaviti živa vez med duhovnikom in krščanskimi starši. Zaman bo duhovnik pri verouku otrokom razlagal verske in moralne resnice, če se vse to v domači družini morda omalovažuje ali podira. Ce ni družinske molitve, če ne praznujemo nedelje, je zastonj otrokom pri verouku razlagati, da je treba redno moliti in ob nedeljah hoditi k maši.
Škofje takole zaključujejo svoje pismo: »Dobri Bog naj vse vaše skrbi in težave, tesnobo in zaskrbljenost, strah in žrtve, ki jih imate kot starši, po svoji obljubi in z močjo svoje vesti spremeni v veselje. Molimo za to in ne omagajmo, kajti Bog more po moči, katera deluje v nas, storiti neizmerno več ko vse, kar mi prosimo ali umejemo.«
DOPOLNILO VERSKE IN DRUŽINSKE VZGOJE
K tein vzpodbudnim besedam jugoslovanskih škofov bi mi dodali to, da se namreč krščanska vzgoja otrok dopolnjuje izven cerkve in družine ter šole še v primernih mladinskih skupnostih. Takšna skupnost so katoliški vzgojni zavodi za liste otroke, ki med šolskim letom ne morejo biti ves čas pri družini. Slovenski duhovniki in šolske sestre se tega zavedamo. Zato smo z velikimi žrtvami in s pomočjo
velikodušnih dobrotnikov ohranili in prenovili dva takšna vzgojna zavoda v Gorici; lo sta Zavod sv. Družine za osnovnošolske otroke in dijakinje ter Alojzijevišče za srednješolce.
Druga skupnost so mladinske organizacije. Mladina se želi družiti. To je v njeni naravi. Ce bi jo pri tem ovirali, bi ravnali proti naravi. Vprašanje je le, kakšno družbo ji bomo pomagali ustvariti. Ali takšno, ki sloni tudi na verskih načelih, ali takšno, ki se je iztrgala iz verskih izročil in stoji na goli človečnosti. Pri nas v zamejstvu imamo ene in druge skupnosti, ker smo v pluralistični družbi. Od staršev in od mladih ljudi samih zavisi, kakšno družbo si bodo poiskali. Opozorili bi, da na verskih načelih sloni naša zamejska skavtska organizacija, ki se trudi, da bi mladim nudila to, česar jim ne more dati domača družina, cerkev in šola: dobro družbo in primerne vzgojne pripomočke za njihovo rast v dobre ljudi, državljane in vernike.
Tretja skupnost so lahko tudi naši pevski zbori. Tudi pri njih more mlad človek najti sebi primerno družbo, udejstvovanje in pobude za pošteno in versko življenje. Ker živimo v svobodni in pluralistični družbi, so tudi takšne izbire velika odgovornost za starše in mlade same. Starši, ki želijo resnično dobro sebi in otrokom, vedo, kaj jim je storiti.
H BO im
■ V ponedeljek 3. septembra se je pričela v Haivani na Kubi 6. konferenca neuvrščenih držav, največja po številu navzočih članic, ki jih je 94. Konferenco je odprl voditelj Kube Fidel Castro. V govoru ni varčeval z obtožbami. Krivdo za vse zlo na svetu je pripisal ZDA in »njihovemu novemu kitajskemu zavezniku«. Zaradi tega sta predstavnika ZDA in Kitajske iz protesta zapustila dvorano. Castro je tudi poudaril stališče Kube, da bi se morale neuvrščene države povezati z deželami socialističnega bloka z Moskvo na čelu. Seveda to stališče večini prisotnih, zlasti Jugoslaviji, ni bilo po volji. Castro je tudi samovoljno odločil, naj Kambodžo zastopa predstavnik novega .režima, ki je prišel na oblast ipo vdoru vietnamskih čet na kanibodžansko ozemlje. Tako ravnanje je povzročilo med članicami vrsto protestov, zaradi česar je ostal stol za Kambodžo v dvorani nezaseden.
■ V Vatikanu so uradno sporočili, da bo papež Janez Pavel II. od 1. do 7. oktobra obiskal Severno Ameriko. Poleg na sedežu OZN v Nevv Yorku se bo ustavil še v Bostonu, Philadelphiji, Washingtonu, Chicagu in v Des Moins (zvezna država lowa). Pred prihodom v ZDA bo papež nekaj časa ostal v republiki Irski, Severne Irske (Ulstra) pa zaradi zadnjih izbruhov nasilja ne bo obiskal.
■ Bivši socialdemokraski minister Mario Tanassi je bil skupaj z odvetnikom Ovi-diem Lefobvrom spuščen na začasno svobodo. Sodniki so svoj sklep utemeljili s lem, da sta se oba obsojenca svojih dejanj (zapletena sta bila v sprejem podkupnine v zvezi z nabavo letal Lockheed) pokesala in se vzorno vedla v ječi. Seveda je ukrep sodnikov vzbudil vrsto kritik, saj gre očitno za pomilostitev, za katero se skrivajo vplivi političnih in gospodarskih mogočnikov.
■ Rimski župan prof. Argan, ki ima sedaj 67 let, je podal ostavko. Utemeljil jo je s svojim zdravstvenim stanjem. Za župana je bil izvoljen 9. avgusta 1976. Tedaj je zanj glasovalo 30 komunističnih svetovalcev, 6 socialističnih in trije socialdemokratski. Na upravnih volitvah 20. junija 1976 je kandidiral kot neodvisni kandidat na listi <PCI in bil izvoljen. Zadnje čase se je »proslavil« s tem, da je objavil razglas, v katerem izraža svojo zaskrbljenost nad vedno večjim številom turistov, ki obiskujejo Vatikan in sv. očeta, obenem pa povzročajo nered v mestnem prometu in onesnažujejo ulice.
XIV. „Draga“ v besedi in spominu
Za nami je tudi letošnja XIV. »Draga«. Znova so se na dvorišču Marijanišča na Opčinah pri Trstu zbrali Slovenci iz celega sveta, da se srečajo, porazgovorijo, premislijo o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti; da pogledajo tudi v nauk Cerkve, saj je eden izmed udeležencev dejal, »da so v "Dragi” navzoči tudi vsi milijoni Slovencev, ki so od časov prvega pokristjanjenja do danes živeli in zvesti slovenstvu, Cerkvi in Bogu umrli«.
Ta »slovenski parlamente, kot se je nekdo izrazil, .je res združil demokratične Slovence od vseh strani. To se je bolj kot pri predavateljih izkazalo pri debatah, v katere so posegli poslušalci od Avstralije prek Amerike do evropskih izseljencev, zamejcev in matične domovine.
Vendar naj takoj omenim, da je pri tako širokem spektrumu posegov manjkal en del, in sicer so manjkali tisti Slovenci, ki idejno ali drugače pripadajo sedanjemu vladajočemu režimu v Sloveniji. Bili so sicer navzoči pri predavanjih, toda pri debatah se nihče od njih ni oglasil k besedi. Ali niso imeli kaj povedati ali niso bili avtorizirani?
Škoda, kajti le če bi se tudi oni oglasili, bi mogli reči, da je bila letošnja Draga zares svobodna tribuna, na kateri so se oglasili vsi, ki imajo o slovenstvu danes kaj povedati. Tako pa je izpadel tisti del, ki nosi danes pravzaprav glavno odgovornost za našo usodo tako doma kot v zamejstvu. Zato bi pričakovali tudi od njihove strani, da osvetlijo probleme, ki jih vsako leto zastavlja Draga v polni demokratičnosti in svobodi besede. Ali morda oni ne verujejo v te svoboščine?
PREDSTAVITEV PREDAVATELJEV
»Draga« se je začela, kot že nekaj let sem, s predstavitvijo predavateljev. Predstavitev ije bila v petek 31. avgusta v prostorih Peterlinovega doma v ul. Donizetti 3 v Trstu. Tam smo zvedeli za imena letošnjih predavateljev, ki so bili: prof. France Vodnik iz Ljubljane, dr. Oskar Simčič iz Gorice in Sergij Pahor iz Trsta.
Prof. Jevnikar je predstavil posamezne predavatelje in temo, ki jo bo vsak v svojem predavanju obravnaval. Najmanj znan je najbrž bil prof. France Vodnik. Zvedeli smo, da je bil dolga leta srednješolski profesor in da živi sedaj v pokoju. Vse življenje se je bavil z ‘literaturo, izdal tudi dve zbirki pesmi, v glavnem pa se je posvečal kritiki in esejistiki z raznih področij umetnosti. Njegovi eseji in kritike so izšli tudi v dveh samostojnih zbirkah. Sedaj je France Vodnik odgovorni urednik revije »Znamenje« in odbornik celjske Mohorjeve družbe.
»BOHINJSKI TEDNI«
Naslednji dan je prav prof. France Vodnik imel prvo predavanje, ki je bilo na
vrtu Marijanišča. Ugodno vreme, ki je bi-
lo	tako v soboto kot v nedeljo, je tudi pripomoglo, da se je že ob prvem predavanju zbralo zelo lepo število poslušalcev (nad 150). Prof. Vodnik je govoril o »bohinjskih tednih«, ob 40-letnici II. bohinjskega tedna, ki je bil pri cerkvici sv. Janeza v Bohinju v prvi polovici avgusta 1939. Predavatelj je kot udeleženec teh -tednov pokazal na njihov potek, na razmere, ki so takrat bile med katoličani v Sloveniji, na usodo, ki so jo ti tedni in nekateri njih udeleženci doživeli.
Predavanje je bilo izčrpno, vendar, kot je pozneje debata pokazala, nekoliko enostransko. Kar ni nič čudnega, saj človek ne more iz svoje kože, če govori o dogodkih, ki je sam bil pri njih osebno udeležen, in če so biti ti dogodki in so še sporni. »Za objektivno presojo smo dogodkom še preblizu in poznamo premalo dokumentov,« je omenil v debati neki udeleženec.
Za naše bralce, ki stvari ne poznajo, povemo, da se »bohinjski tedni« imenuje vrsta študijskih dni, ki so jih tedanja katoliška akademska društva priredila ob Bohinjskem jezeru v avgustu 1937 in 1939. Njihov .poseben pomen je v tem, da so se ob njih slovenski katoličani tudi formalno razdvojili v dva tabora: en tabor je bil bolj načelen, nepopustljiv, posebno do komunistične partije, drugi pa je zagovarjal predvsem osebno svobodo in vrednost človeške osebne vesti in odločitev ter kazal do drugače mislečih večjo odprtost.
Franc Jeza je v debati pravilno pojasnil, da je šlo predvsem za politično gledanje na slovenska vprašanja tedanjega časa in da se spor ni tikal "vere in morale, temveč političnih odločitev, kjer bi ne smeli imeti dogmatičnih resnic in avtoritarnih ukazov. Lahko bi rekli, da je šlo za spore, ki jih danes zasledujemo v italijanski Krščanski demokraciji, kjer imamo različne struje, vendar so vsi katoličani. Pri Slovencih je pa ta spor imel pozneje med vojno in komunistično revolucijo za posledico, da se je en del katoličanov, posebno Stražarji in Mladci, odločil za oborožen upor proti OF, drugi pa je menil, da lahko sodeluje s partijo iv boju proti okupatorju. V tem je torej zgodovinski pomen zlasti drugega bohinjskega tedna.
Da je bila tema predavanja živa in še vedno pekoča, je pokazala dolga debata, v katero so posegli številni udeleženci. Debata se je zaključila šele ob 9. uri zvečer, ko je bila že temna noč.
NARODNOST IN TEOLOGIJA
V	CERKVENEM NAUKU
Naslednji dan, v nedeljo dopoldne ob 9. uri, bi moral maševati za udeležence škof Lorenzo Bellomi. Toda škofov vikar dr. Škerl je že v soboto ob odprtju opozoril, da je škof zadržan, ker ga je Italijanska
Nnanten dir škafih Bellino mota
Ko je množica 45.000 ljudi v nedeljo 25. avgusta v Bellunu na stadionu dolgo pričakovala sv. očeta, sta se pred mikrofonom na vse načine trudila dva napovedovalca, kako bi v primerni zbranosti obdržala vse te ljudi. Pokazala sta svojo izredno iznajdljivost in spretnost, a kljub temu je klepetanje naraščalo in vsak poziv »pozor, pozor« je vedno manj zalegel. Nastal pa je mir in vedno večja tihota, ko je neki novi napovedovalec začel naštevati darove, ki jih bodo pred darovanjem izročili sv. očetu. Napovedovalec je živo razlagal pomen darov in simbolov ter vmes kar naprej ponavljal, da bo zadnji dar nekaj izrednega, česar ni dobil sv. oče v tej obliki niti v Mehiki, niti na Poljskem.
In kaj je bilo? Govoril je približno tako: na koncu dolge vrste darovalcev bosta stopila pred svetega očeta dva mlada duhovnika — s praznimi rokami. Ničesar ne bosta darovala svetemu očetu, ničesar ne bo-
sta položila na oltar med druge številne darove. Ta dva mlada duhovnika bosta sv. očetu darovala sebe. To sta dva nova misijonarja, ki ju škofija Belluno poklanja vesoljni Cerkvi na današnji nepozabni dan.
Tu je po stadionu zagrmelo navdušenje, ki je bilo še večje uro pozneje, ko smo to v resnici doživljali. Sv. oče je pred darovanjem blagoslovil dva misijonska križa za dva nova misijonarja, se dolgo z njima pogovarjal in ves ta čas je stadion žarel v veselju in sreči, ki je do vrha napolnila vsako srce. Množica je razumela veliko razliko med darovi na oltarju in živim darom lastnega življenja.
Prvi misijonar je star 33 let, doslej kaplan v turističnem mestu Cortina d’Am-pezzo, drugi še mlajši pa je član neke misijonske kongregacije, prav tako domačin iz Belluna. Povedali so že, da oba nova misijonarja odpotujeta v Afriko v misijone v državi Slonokoščena obala. - F. Št.
škofovska konferenca poslala kot svojega zastopnika k proslavam iv Zadru, kjer so hrvatski katoličani obhajali tisočletnico, kar je knez Branimir zaprosil papeža za potrditev svoje oblasti. Zato je maševal dr. Simčič, ki je po maši imel tudi predavanje, kateremu so dali naslov: »Narodnost v teologiji in Cerkvi proti letu 2000«.
Predavatelj sam je svoj namen takole označil: »Teološko razmišljanje, ki vam ga bom podal, je močno zaznamovano z življenjskim izkustvom, izkustvom kristjana, ki se steka- v izkustvo zamejca, člana narodne manjšine. Kljub morebitnim negativnim momentom, ki jih doživljajska prizadetost zaradi ogroženosti dragocene vrednote predstavlja, sem vendar prepričan, da je manjšinsko doživljanje narodnostne razsežnosti dobro izhodišče za njeno filozofsko in teološko dojetje. Vsakdanje bivanjsko soočanje z večinskim sosedom, ki te s sivojo kulturo in politično-gospodarsko silo plaši in privlačuje ter nakazuje ugodnosti, ki ti jih lahko nudi asimilacija, te naravnost izziva, da do zadnjih korenin razčleniš vrednote, ki sestavljajo tvojo narodno istovetnost ter osmisljujejo in opravičujejo tvojo drugačnost.«
Iz teh ugotovitev' je dr. Simčič globoko in tudi temeljito razvil filozofske in teološke razloge narodnosti, da je prišel do zaključka: »Dovolj jasno je dvojno sporočilo: Bog je istočasno stvaritelj edinosti človeškega rodu in njegove raznolikosti. Ljubi vse ljudi z isto ljubeznijo in vsakega posebej, kakor da bi bil edini na svetu. Pa še nekaj je za nas kristjane najbolj odločilno: utelešenje božjega Sina v to narodno svojskost in drugačnost...«
Ob diskusiji je nekatere svoje poglede še pojasnil in poglobil.
SLOVENSKI SEDANJI TRENUTEK
Zaključek študijskih dni je bil v nedeljo popoldne ob 16. uri. Poslušalcev se je zbra-
lo	še več kot v soboto; prišli so tudi Številni mladi. Predavanje je imel Sergij Pahor, časnikar na tržaškem radiu. Obravnaval je temo »Slovenski matični, zamejski in zdomski trenutek«.
V	strnjenih besedah je orisal sedanji položaj Slovencev v Sloveniji, zamejstvu in v zdomstvu. Ustavil se je ob političnem, gospodarskem, kulturnem in verskem položaju. Ni se mogel spuščati v dolge analize, ker mu čas ni dopuščal. Ob debati so njegovo predavanje pohvalili, da je bilo izčrpno, objektivno, čeprav nekoliko pesimistično.
Predavatelj sam je dovolj kritično pokazal na politične razmere sedanjega trenutka Slovencev v Jugoslaviji, ki jih pogojuje totalna oblast partije lin politični indiferen-tizem večine prebivalstva, ki se ob dobrem življenjskem standardu zadovolji, da partija za vse misli in ukrepa. Partija vidi konkurenta svoji absolutni oblasti samo v Cerkvi. Od tod zadnji napadi in polemike zaradi Rodetovega predavanja in izjava nadškofa Pogačnika. O zamejcih je dejal, da so razmere pač različne od pokrajine do pokrajine, kjer žive. Isto velja za zdomce po raznih deželah in celinah.
Njegovemu predavanju je znova sledila dolga debata, pri katerih so debaterji dopolnili njegova izvajanja in poudarili odgovornost partije do zamejskih in zdomskih Slovencev, na katere gleda le skozi svoja ozka partijska očala in ne na narodno skupnost v zamejstvu kot tako. S svojimi posegi so v debati tudi drugače obogatili Pahorjevo predavanje.
Zato bo zanimivo prihodnje leto brati celotno gradivo letošnje Drage, kakor je zanimivo brati lansko, ki je bilo naprodaj v posebni knjigi. Organizatorji — Društvo slovenskih izobražencev — se namreč vsako leto potrudijo, da izdajo vsa predavanja in vse posege v debato v posebni knjigi. V 14 letih se je nabralo že 14 knjig, ki bodo dober vir tudi za zgodovino.
Naj zaključimo to poročilo z besedami neke udeleženke: »Po Dragi bom še eno leto svobodneje zadihala.«
K. H.
Vtisi z romanja na Poljsko Po pevskem tekmovanju ..Seghizzi
«1
Dobrih pet dni smo se mudili na Poljskem, mnogo premalo, da bi smeli izrekati dokončne sodbe. V času bivanja na Poljskem smo z avtobusom prevozili približno 900 km. Vozili smo se pravzaprav v dveh avtobusih, ker smo imeli dve spremljevalki, ki sta nam razlagali posebnosti dežele.
Poljska je velika ravninska dežela. Gorata je le na meji s Češkoslovaško in delno z Vzhodno Nemčijo, a do tja nismo prišli. Na vzhodu proti Rusiji so velika jezerska področja, saj ima Poljska menda
10.000	večjih in manjših jezer, a tudi do teh nismo prišli. Ravnina ni popolna, temveč je rahlo valovita, kar je blagodejno za oči. Prvi vtis je, da je Poljska dežela velikih možnosti, ker ima obsežne poljedelske površine in velika rudna bogastva.
VERNOST POLJAKOV
Ko govorimo o Poljakih in Poljski, se takoj spomnimo na dolgotrajne in hude boje Poljakov za svobodo, za neodvisnost države in naroda. Vprašujemo se, kje so našli moč in vztrajnost, kjer so krepili svoje sile. Zdi se, da je odgovor zelo enostaven: borili so se za narod, a borili so se tudi za svoje krščanstvo, za svojo vero. In prav vera jim je dajala moči in jim jo daje še danes.
V Cestohovi sem prisluhnil govorom v cerkvi in vsakikrat je bilo slišati: »Naša Poljska, naša vera! Ostanimo Poljaki, ker smo katoličani, ostanimo katoličani, ker smo Poljaki!« Morda se nam zdi vse to pretirano, morda se vprašujemo, koliko časa bo vse to trajalo, a dejstva so tu. Ponosni so, da so Poljaki, ponosni so, da so katoličani. In kar je še najtežje umljivo, a tembolj razveseljivo, da ta klic prihaja od mladine, od mladih družin, ki jih je polno v Gornji Šleziji, v kateri je praktično osredotočena vsa težka industrija. Tu mislim na Krakov, Čestohovo, na Katovice in številna druga mesta, ki spadajo pod škofijo Krakov, kjer je bil nadškof in kardinal sedanji papež Janez Pavel II.
Ker smo v nedeljo 15. julija zapustili hotel ob osmih zjutraj, sem šel ob sedmih pogledat v bližnjo cerkev Božjega Odrešenika, kako je pri maši. V lepi prostorni cerkvi je bilo okoli 200 ljudi. Več je bilo žensk, vendar tudi moških lepo število. Začela se je maša. Duhovnik je bral le eno berilo in opustil psalm. Po evangeliju ni bilo pridige. Morda jo v poletnem času opuščajo. Vedenje prisotnih je bilo zbrano. Pred oltarjem sv. R. Telesa pobožno poklekujejo do tal. Ljudsko petje je bilo enoglasno. To smo opazili tudi v Često hovi.
Poljski primanjikuje bogoslužnih prostorov zlasti v novih mestnih (predelih. Na svojem potovanju smo videli več zasilnih bogoslužnih prostorov. V bližini vasi smo opazili sveta znamenja, križe, kapelice, vedno skrbno okrašene.
Duhovniki nosijo povečini dolgo duhovniško obleko-talar, V Katovicah smo videli duhovnika, ki je oblečen v belo srajco nesel sveto popotnico.
ČESTOHOVA IN KRAKOV - OHRANJENI SREDIŠČI
Poljsko je zadnja vojna izredno prizadela. Izgubila je šest milijonov ljudi. Varšava je bila skoraj popolnoma razdejana. Le deseti del mestnih hiš je bil ohranjen. Obnovili so jo v nekdanji obliki.
V tem razdejanju pa sta ostali nepoškodovani dve središči: Cestohova, središče poljskega verskega življenja in Krakov, srce poljske kulture.
Ne moremo najti pri drugih narodih primerjave za to, kaj Poljakom pomeni Čestohova. Iz vse Poljske se zgrinjajo
množice romarjev pred Marijino podobo in to vsak dan. Za veliki šmaren prihajajo tisoči peš v Čestohovo. Iz Varšave traja potovanje ves teden. Pot je dolga 220 km. Med romarji prevladujejo mlade družine in sploh mladi ljudje. Pri Marijinem oltarju so od jutra do večera svete maše, navadno v koncelebriranju.
Krakov je najlepše mesto Poljske, središče kulturnega življenja z najstarejšo univerzo. Sredi mesta je Vavel, grad in trdnjava, ter dolga stoletja bivališče poljskih kraljev. V kripti stolnice sv. Stanislava je pokopan največji poljski pesnik Mickijevič. Krakov je dal Cerkvi papeža Janeza Pavla II.
Na gradu v Kraikovu smo si ogledali tudi muzej ali zakladnico. In tu vidiš vseh vrst orožja in tudi kelihe ter razno bogoslužno opremo. Kako gre to skupaj? Pa mi je prišla svojevrstna rešitev. Imamo orožje in križ, a imamo tudi vojake, ki so bili veliki trpini. Kar je orožje podrlo in predrlo, to sta križ in trpljenje ublažila in počlovečila. Ali bo to držalo?
S. Zorko in dr. L. Škerl
Konec prihodnjič
Med prireditve, ki v zadnjem poletju vzbudijo pozornost goriške in tudi širše publike, spada gotovo mednarodno pevsko tekmovanje »Seghizzi«. To je letos že doživelo svojo osemnajsto izdajo in v glavnem potrdilo svoj sloves in pomen. Leto za letom si v zamisli prirediteljev sledijo tudi razne novosti, ki nekako stalno obnavljajo to zborovsko manifestacijo. Ob samem pevskem natečaju pa je tudi zborovski seminar, na katerem priznani strokovnjaki obdelajo kako določeno temo iz zborovske glasbe. Letos je bila na vrsti estetika in zborovska ustvarjalnost Luke Marenzia, znanega renesančnega polifon-skega mojstra. In prav zato so tudi prireditelji uvrstili v polifonsko kategorijo mešanih zborov kot obvezno skladbo eno izmed Marenzijavih del.
Koliko zborov je letos sodelovalo? Skupno je nastopilo 18 pevskih zborov iz Avstrije, Češkoslovaške, Madžarske, Poljske, Jugoslavije, Sovjetske zveze, Grčije, Romu-nike, Zah. Nemčije, Finske in seveda Italije. Omeniti je še treba, da pravzaprav je bilo iz Italije zelo malo zborov (dva), iz naše dežele pa sploh nobenega. Jugoslavija je poslala diva slovenska zbora (Nova Go-
-j- msgr. Franc Šibenik
V četrtek 31. avgusta popoldne je v tržaški glavni bolnišnici skoraj nepričakovano umrl msgr. Franc Šibenik. V zadnjih letih je večkrat iskal pomoči po raznih bolnišnicah in se je pred kratkim celo umaknil iz župnije na Proseku, a njegove tako hitre smrti nismo pričakovali. Upal je še, da bo lahko pospremil v Rim svoje romarje in pozdravil sv. očeta, a božja Previdnost je odločila drugače.
Pokojni g. župnik se je rodil pri Sv. Jakobu v Trstu 22. januarja 1909. Po končanem bogoslovju je v Gorici 21. maja 1932 prejel mašniško posvečenje. Kakor toliko drugih slovenskih duhovnikov je tudi njega čakala hrvaška Istra, kjer je na Vrhu in v Račicah preživel štiri leta. Kakor je bilo njegovo življenje trdo v domači družini, tako je bilo trdo tudi njegovo duhovniško življenje, zlasti v Lazaretu, v Bertokih pri Kopru, kamor je prišel leta 1936 in kjer je ostal kot župnik do leta 1955, ko je prišel v Trst. Kdor pozna nekoliko zgodovino, ve, kaj so pomenila tista leta za vse naše duhovnike, ki so delovali bodisi v hrvaški kaikor tudi — morda še bolj — v slovenski Istri blizu Kopra.
V šolskem letu 1955-56 je biil ravnatelj Marijanišča na Opčinah, nato eno leto kaplan na Opčinah. V jeseni 1957 je prišel na Prosek, kjer je 1. avgusta 1958 postal župnik. In to mesto je ohranil do svoje smrti. Malo pred smrtjo je prepustil vodstvo župnije p. Božidaru Rumplerju, frančiškanu, ki je prišel k nam iz Strunjana pri Piranu. Leta 1965 je postal monsignor. Nekaj let je bil dekan openskega dekanata.
Bil je vesten duhovnik in neutrudljiv. Ljudje so ga radi imeli. Gostoljubnost je
bila njegova čednost. Ljudje so radi z njim hiteli na razna romanja; celo moške same je spravil na kakšen izlet. Velika njegova skrb je bila lepota cerkve. Skrbel je za širjenje našega tiska. Rad je imel šolo.
Nebeški Oče naj mu dodeli zasluženo plačilo in dolgo iskani počitek!
Lojze Škerl
POGREB
Pokojnega župnika Franca Šibenika so v ponedeljek 3. septembra iz tržaške bolnišnice prepeljali v domačo cerkev na Proseku. Sem so domačini hodili kropit pokojnika in se poslavljat od njega.
Popoldne ob štirih je bila pogrebna maša in nato pogrebni sprevod na domače pokopališče. Mašo je iv odsotnosti tržaškega g. škofa vodil škofov vikar dr. Lojze Škerl, somaševalo pa je kakih 20 sobratov s tostran in onstran meje, Slovenci in Italijani. Maši je prisostvoval tudi upokojeni nadškof Santin. Pel je domači pevski zbor pod vodstvom organista Cibica.
Pri maši se je g. Šibenika spomnil dr. Škerl in na kratko orisal njegovo življenjsko pot ter osebnost. Poudaril je zlasti njegovo skrb za lepoto župnijske cerkve in za pouk krščanskega nauka. Povedal je tudi, kako je g. Šibenik kot župnik v Istri bil napoti najprej fašistom, potem v Bertokih pa novi jugoslovanski oblasti. To ga je najbrž nagnilo, da se je odločil za vrnitev v Trst.
Po maši se je razvil sprevod na prose-ško pokopališče. Ob grobu se je od domačega župnika poslovil organist Cibic, pevci pa z dvema žalostinkama. Med svojimi sobrati Križmanom in drugimi bo na tem mestu čakal vstajenja od mrtvih.
K. H.
■	En teden je divjal in rušil naselja karibskih otokov v Srednji Ameriki tropski ciklon »David«, eden najhujših v tem stoletju. Zlasti se je znesel nad otokom, kjer sta državi Haiti in Dominikanska republika. V slednji je bilo okrog tisoč mrtvih. Zelo je pustošil ciklon tudi na otokih Do-minique, Puertorico in Bahamskem otočju. Tu je dosegel hitrost 240 k,m na uro.
■ Irska teroristična organizacija IRA je izvedla po uboju lorda Mountbattena in 18 angleških vojakov na Irskem nov atentat, to pot v belgijski prestolnici Bruslju. Pod odrom na osrednjem glavnem trgu, na katerem bi morala nastopiti angleška vojaška godba v okviru proslav za tisočletnico mesta Bruselj, je eksplodirala nastavljena bomba in ranila 18 godbenikov. V odgovor so protestantski prenapeteži v Sev. Irski ubili 2 katoliška Irca; eden je oče desetih otrok. IRA utemeljuje svoje nastope s tem, da je bilo treba predramiti angleško javno mnenje, ki je ostalo brezbrižno ob smrti 2.000 katoliških Ircev, ki so padli v zadnjem desetletju. Irski katoliški škofje pa so ob vsem tem nasilju objavili poziv k pomirjenju. Papežev edinstveni obisk ob koncu meseca »naj bi napravil konec sovraštvu, ki ubija«.
■ V Iranu se veča politična in gospodarska kriza, ki jo skuša fanatični verski voditelj Homeini premostiti s citati iz korana in s prekletstvi. Zadnje tedne je zlasti rohnel zoper Kurde ob iransko-iraški meji, ki se borijo za avtonomijo. Nanje je
DROBNE NOVICE
poslal redno vojsko, da zatre nastope kurd-
skih gverilcev, kateri so se polastili mesta
Mahabad. Po dolgih bojih je redni vojski uspelo potisniti kurdske domoljube iz
mesta. Homeini pa se je spoprijel še z drugimi, ki mu nasprotujejo. »Nikdar ne bom dovolil — je dejal — da bi peščica intelektualcev, demokratov in časnikarjev v imenu svobode in demokracije utapljala ljudstvo v korupciji in prostituciji.« Kurdskim upornikom je pa zagrozil s kaznijo, ki jo »koran predvideva za nevernike«. Položaj v državi se je že tako poslabšal, da je predsednik vlade Bazargan bil prisiljen odpovedati svojo udeležbo na sestanku neuvrščenih držav, ki je bil ta teden,
v Havani.
■	Sovjetska zveza je največja svetovna naftna sila, saj je lani načrpala 582 milijonov ton nafte, toda njenim zaveznicam socialističnega bloka so na voljo le trije odstotki, Romunija pa, ki ima lastna naftna polja, pa od Sovjetske zveze ne dobi
nič. V prvih treh mesecih letos so v SZ načrpali 143 milijonov ton nafte manj kot so načrtovali, kar lahko sproži v Vzhodni Evropi naftno krizo, saj so Bolgarija, Madžarska, Češkoslovaška in Vzhodna Nemčija doma v celoti odvisne od sovjetske nafte.
Novi duhovniki iz ustanove »Opus Dei«
Na praznik Marijinega vnebovzetja je nadškof iz Kolna kardinal Hoffner podelil mašniško posvečenje večji skupini članov ustanove Opus Dei. Novomašniki so iz Nemčije, Združenih držav, Venezuele, Filipinov, Španije, Francije, Brazilije, Švice, Portugalske in tudi iz Italije. Novomašnik Fabio Longhi, nekdanji zdravnik, se je rodil v Trstu pred 30 leti. Vsi novomašniki so nekoliko starejši 'in so že izvrševali svoj akademski poklic kot inženirji, zdravniki, arhitekti, psihologi, advokati.
Posebnost ustanove Opus Dei je v tem, da svoje člane navaja k posvečevanju pri izvrševanju poklica. Le nekateri člani se odločijo za duhovniški poklic.
rica in Ravne na Koroškem). Kot običajno, so tudi letos nastopali v dveh glavnih kategorijah, polifoniji in folklori, in v obeh posamezno v mešani, moški in ženski zasedbi. Rezultati so bili sledeči:
POLIFONIJA - Mešani zbori: 1. Lučnica iz Bratislave (Češkoslovaška); 2. Vox humana iz Sfintu (Romunija); 3. Komorni zbor iz Leningrada (ZSSR). Moški zbori: Prve nagrade žirija ni podelila; 2. Akademski zbor iz Helsinkija (Finska); 3. Zbor Trageser iz Zah. Nemčije; 4. Zbor iz Leningrada. Slovenski zbor iz Raven je dosegel peto mesto. Ženski zbori: Prve nagrade niso podelili; 2. Komorni zbor iz Leningrada; 3. Komorni zbor iz Budimpešte (Madžarska); 4. Minipolifonici iz Tridenta.
FOLKLORA - Mešani zbori: 1. Lučnica iz Bratislave; 2. Zbor iz Leningrada; 3. Zbor Vox humana iz Romunije. Moški zbori: Akademiki iz Helsinkija; 2. Minipolifonici iz Tridenta; 3. Trageser iz Nemčije. Zenski zbori: 1. Zbor iz Budimpešte. 2. Minipolifonici iz Tridenta. Komorni zbor iz iNave Gorice je dosegel v tej skupini deveto mesto.
Ob teh skopo omenjenih rezultatih bi se dalo marsikaj pripisati. Žal ne moremo vsega tega razčleniti. Naj predvsem zabeležimo, da so letos imeli zbori v polifonski kategoriji na programu po štiri skladbe, torej eno več od prejšnjih izdaj. To je sicer dalo zborom možnosti za boljšo predstavitev, je pa obenem predstavljalo večje znatno breme in podaljšanje programa samega. Te skladbe so morale odražati posamezne dobe glasbene ustvarjalnosti, od renesanse do sodobnosti. S tem je bil seveda dan resnejši ton in zbori so morali v bistvu predstaviti nekak prerez vokalne produkcije skozi stoletja.
V	folklorni kategoriji pa so predstavili tudi vsak po štiri pesmi, čeprav imamo že vsa leta dve točno opredeljeni skupini — polifonsko in folklorno — je pa včasih težko najti pravo mejo med obema. Tako se zgodi, da npr. zbori v polifonski kategoriji zapojejo skladbo s folklorno vsebino, medtem ko se najdejo zopet zbori, ki prinašajo polifonsko obdelano folkloro.
Kako so se letos predstavili zbori posameznih nastopajočih narodov? Če izhajamo iz nekako splošnih umetniških meril, moramo podčrtati, da je pravi letošnji zmagovalec slovaški mešani zbor Lučnica iz Bratislave. V svojih izvajanjih, zlasti v polifoniji, je zbor pokazal čudovite lastnosti tako v tehničnem kot v interpreta-cijskem pogledu. Izvrstno so bratislavski pevci predstavili skladbe Monteverdija, Marenzia, Verdija in Ebna, kar razodeva tudi sama programska izbira. Veliko pričakovanje je vladalo za prvi ruski zbor, ki nastopa na tekmovanju. Leningrajski pevci so sicer zelo dobro naštudirani solisti, pozna se jim pevska šola, ne pride pa tu do izraza tista enovitost, ki jo zahteva zbor kot tak. Zelo dobro so se izkazali romunski pevci, prijetno je izzvenel resno naštudirani grški zbor iz Volosa, ki pa ni dosegel višjih mest. Budimpeštanski zibor je ponovno potrdil visoko raven madžarske zborovske tradicije, zelo učinkovito je nastopil tudi poljski akademski zbor iz BiaIystoka. Med italijanskimi zbori (dva) so se odlikovali mladi Minipolifonici iz Tridenta.
Še besedo o letošnji slovenski udeležbi. Nastopila sta sicer dva pevska zbora iz Slovenije, kot smo že omenili. Pokazala sta vsekakor to, kar lahko po svojih močeh in naporih lahko dasta. Menimo pa, da bi morali na takem mednarodnem tekmovanju kot je goriško, biti prisotni tudi vrhunski ansambli našega matičnega naroda, ki hi lahko na enakopravni ravni tekmovali z drugimi inozemskimi, zlasti vzhodnimi zbori. Želeti foi bilo tudi, da bi vsaj po en zamejski zbor vsako leto sodeloval na tej manifestaciji, saj bi tako pričal o slovenski zborovski kulturi tudi pri nas.
Letošnje tekmovanje »Seghizzi« je kljub nekaterim pač razumljivim nedostatkom potrdilo šivajo vlogo in zlasti še pokazalo na pomen, ki ga ima lahko tudi Gorica kot kulturno stičišče evropskih kultur.
ab
V oktobru roma Slovenija v Rim
V	vseh treh slovenskih škofijah se pripravlja veliko skupno romanje v Rim. Poročila govorijo, da bo udeležencev več tisoč; zapisano je celo, da bo sv. oče maševal za izredno množico slovenskih romarjev v slovenskem jeziku kakor je počastil letošnjo pomlad romarje iz hrvaških škofij. Ljudje bi seveda želeli, da bi bilo to romanje med počitnicami, toda v Rimu danes ni mogoče dobiti stanovanja za tisoče iv sezonskem času in tako so izbrali oktober, ko je v Rimu navadno še lepo vreme ter manj romarjev in turistov.
Temu vseslovenskemu romanju se more pridružiti skupina 54 Primorcev; za več nismo mogli dobiti prostora in tudi mislimo, da tako lahko ustrežemo vsem rojakom, ki niso mogli z nami sedaj prve dni septembra. Razumljivo, da se morejo pridružiti tudi Goričani, ki bodo vstopili pri Devinu. Kakor že objavljeno, bo štiridnevno potovanje za našo samostojno skupino trajalo od 15. do 18. oktobra in nujno je, da se vpisovanje v glavnem zaključi do 17. septembra. Spored romanja in pogoji približno vse enako ikakor za skupno pot v Rim v preteklih dneh. Vse informacije in vpisovanje samo pri Fortunatu v Trstu (tel. 60542). Romarje spremljata dva duhovnika, v Rimu bivanje v ulici Aurelia.
Osebne spremembe v koprski škofiji
Ipavec Jože, kaplan v Kopru je bil imenovan za žup. upravitelja v Sv. Luciji pri Portorožu.
Lampe Metod, žup. upravitelj na Škofijah odhaja v ljubljansko nadškofijo.
Markežič Marjan, kaplan v Kopru, odhaja začasno v goriško nadškofijo.
Paljk Vinko, kaplan v Sežani, je prestavljen za kaplana v Koper.
Ulaga Janez SDB je nastavljen za žup. upravitelja na župnijo Škofije in soupra-vitelja župnije Tinjan.
UTRIP CERKVE
Nov mirovni poziv sv. očeta
Preteklo nedeljo 2. septembra se je sv. oče Janez Pavel II. v svojem opoldanskem nagovoru v Castelgandolfu spomnil najprej 40. obletnice izbruha svetovne vojne, obsodil zadnje atentate na Irskem in napovedal svoje potovanje na Irsko in v ZDA. še prej pa bo to soboto 8. septembra obiskal Marijino svetišče v Loretu, da Materi božji priporoči svoje potovanje. Vsa katoliška svetišča na svetu je povabil, naj molijo za mir in po njegovih namenih.
Zelo odločno je obsodil zadnje krvave dogodke na Irskem, ki da so žalitev človeškega dostojanstva m rušenje miru -med osebami ter narodi. Izrazil je željo, da bi njegovo potovanje prispevalo k pomirjenju nasprotujočih si taborov na Severnem Irskem in pripomoglo k medsebojnemu razumevanju v duhu Kristusovega evangelija.
• V Zaragozi v Španiji bosta od 3. do 12. novembra osmi mariološki in petnajsti marijanski mednarodni kongres. Pripravlja ju papeška marijanska mednarodna akademija, ki ji predseduje hrvaški frančiškan p. Pavel Melada.
Iz slovenske KeroSke
P. Arrupe v Nikaragui
Vrhovni predstojnik jezuitskega reda p. Pedro Arrupe je opravil daljši obisk v deželah Latinske Amerike. Srečal se je s krajevnimi predstojniki reda in učitelji novincev. Pol ga je privedla tudi v Nika-raguo, kjer se je nedavno končala državljanska vojna. Opazil je veliko zavzetost ljudi za obnovo domovine. Dežela nujno potrebuje pomoči v hrani, ker se povsod opazi pomanjkanje. Povabil je člane jezuitskega reda, naj se vključijo v delo za obnovo dežele.
Počitniški tečaj v Celovcu
Družba sv. Mohorja v Celovcu je tudi letos organizirala za ameriške in kanadske slovenske dijake tečaj 'slovenskega jezika in kulture. Kot je poročal ameriški slovenski tisk, je Mohorjeva družba za dober uspeh tečaja namestila kar pet slovenskih učiteljev za pouk slovenskega jezika, zgodovine in književnosti, poleg tega pa še učitelja za petje in športnega trenerja.
Na sporedu so bili tudi obiski naravnih lepot in krajev po Koroškem, Primorskem in bližnji Sloveniji, pa še slovenski kutuf-ni filmi in prireditve v celovškem Slomškovem domu, v katerem so stanovali. Pobuda. celovške Mohorjeve družbe je v slovenskem zdomstvu žela splošno odobravanje in se dobro dopolnjuje z narodnokul-turrnm poslanstvom, ki ga ta družba vrš' ined slovenskim zdomstvom.
Želeti pa bi bilo, da bi se v njeni ce-lovski knjigarni govorilo med sabo slovensko in ne nemško. To slednje mogoče ne moti slovenskih koroških rojakov, k* so izpostavljeni nemščini na vsakem koraku, vpliva pa zelo mučno na matične in zdomske rojake, ki jih opravki zanesejo v celovški Mohorjev dom.
..StarosU lin" m, .Jamb« 1879"
Ze v svojih zakonih in obljubi dajejo skavti prednost in veliko važnost svoji narodni pripadnosti. Prav zaradi tega nikakor ni mogel na Jamboreeju 1979 manjkati »Slovenski dan«.
■Nadvse prepričljivo nam je slovensko Problematiko na Koroškem prikazal član vodstva Slovenskih koroških skavtov. Poleg njegovih besed so nas duhovno obogatile in narodno osvestile tudi razne revije, časopisi, zemljevidi, lepaki in knjige, ki so jih mlajši skavti koroškega podta-bora z vso vnemo in natančnostjo pripravili in razstavili. Te slike, razni simboli in napisi so pazljivega poslušalca nedvomno pretresli, kajti nedopustno je, da še dandanes nima človek pravice govoriti v materinem jeziku. Kar pa je najhuje je to, da ga zaradi pričevanja svoje narodnosti opljuvajo, ko mirno hodi v sprevodu in zahteva najosnovnejše pravice, ki bi morale biti lastne vsakemu človeku.
* * *
Iz koroškega podtabora nas je pot vodila v tržaški. Bilo je kot bi v trenutku pustili za sabo čudoviti svet koroških dolin, Roža, Podjune, Žile, in se čudežno znašli v prav tako lepem območju našega morja in skalnatega Krasa. Skoro zadišalo je po našem morju, ko smo od postojanke do postojanke spremljali prikaze vseh vasi sosednje Tržaške ter prisluhnili opisom njihovih najpomembnejših značilnosti.
Takoj ob začetku nam je Marija Besednjak v glavnih obrisih predstavila zgodovinsko ozadje Trsta in sedanje politične, kulturne in družbene razmere v njem. V naslednjih izvajanjih pa so nam skavti in skavtinje ob dobro izdelanih zemljevidih posameznih predelov Tržaške spregovorili o vseh slikovitih kraških vasicah in o življenju v njih. Miimo Brega in njegovih naselij, Mačkolj in Bol junca so nas tržaški bratje vodili po zahodnem Krasu, Križu, Nabrežini in Devinu, nato smo se seznanili z Opčinami, Prosekom in Kontovelom ter se tako ob zadnji postojanki srečali še z mestom samim ter z njegovimi važnejšimi predeli, Sv. Ivanom, Rojanom in Sv. Jakobom.
V	izčrpni razlagi in jasnem podajanju so bile zajete vse glavne značilnosti teh krajev, od zgodovinskih do zemljepisnih orisov, od kulturnega življenja do ljudskih navad in običajev. Vse se je zlilo v kar najlepšo in najprijaznejšo sliko Tržaške. * * *
Tudi Goričani so uspešno prikazali podobo svoje pokrajine. 'Načelnik enega go-riških podtaborov Marko Bukovec je prikazal goriško stvarnost in se še posebej ustavil ob znamenitejših trenutkih njene bližnje in daljne preteklosti. V poštev je vzel tudi politični trenutek in ekonomske probleme, ki se porajajo ob razlaščanju zemlje v okolici Gorice. Poleg prepričljivega prikaza smo lahko videli tloris goriške pokrajine od števerjana prek samega mesta in bližnjih vasi vse do Doberdoba. Z lastnimi likovnimi izdelki so goriški skavti in skavtinje opremili nekatere literarne sestavke in poezije sodobnih goriških ustvarjalcev. Na goriški grad nas je spominjala pesem Ljubke Šorli, Štandrež so nedvomno najboljše prodstavljali Spomini Andreja Budala, pri Podgori pa smo se srečali z ustvarjalnostjo pokojnega profesorja Milana Bekarja. Tako je v vezani in prosti besedi, v podajanju in miniaturnih zgradbah zaživela pred nami Goriška.
Vodni modras
H* %	$
Kot zadnja točka »Slovenskega dne« je bilo na sporedu predavanje o manjšinski problematiki. V našo sredo smo povabili kot gosta deželnega svetovalca SSk dr. Draga Štoko za Goriško in Tržaško ter predsednika NSKS dr. Matevža Grilca za Koroško. Predavanju je prisostvoval tudi urednik »Družine« Franc Križnik, ki se je tisti dan mudil na taboru.
Predavatelja sta najprej objasnila sedanji 'položaj obeh manjšin. Dr. Štoka je poročal o minulih parlamentarnih in evropskih volitvah. Svojo stranko SSk — je predstavil kot edino slovensko stranko v Italiji. Seznanil je Korošce o povezava, ki jo je ta sklenila z drugimi manjšimi strankami in gibanji.
Predsednik NSKS dr. Matevž Grilc je Poleg drugega omenil bližnje deželnozboi-ske volitve na Koroškem. Povedal je, da bo kot predstavnik koroških Slovencev zopet nastopila Koroška enotna lista (KBL). Na tej listi so že bili izvoljeni v razne občinske svete mnogi Slovenci, žal to pot ta lista nima nobene možnosti za izvolitev svojega predstavnika zaradi namerne protislovenske razdelitve koroškega ozemlja na štiri volilna okrožja.
Po končanih poročilih smo predavateljema postavili nekaj vprašanj. Korošci so | se zanimali za položaj šolstva na Gori-
škem in Tržaškem. Na to vprašanje jim je odgovoril dr. Štoka. Na naše povabilo pa je dr. Grilc komentiral mazaške akcije in nekaj povedal o aferi z dvojezičnimi krajevnimi napisi. Po mnenju predavateljev so bila naša vprašanja zelo zanimiva, mi pa smo bili zadovoljni v njunimi izčrpnimi odgovori.
Pri te vrste srečanjih žal ne pride zlepa do 'dialoga, saj se mladina čuti v zadregi, če mora postavljati vprašanja. Na tem srečanju pa nam je to uspelo zavoljo domačega in prijateljskega vzdušja, ki je vladalo v velikem šotoru, kjer se je vse vršilo.
Veseli gams
ŠPORTNI DAN
Nestrpno smo čakali ta dan in na tekmovanja smo se pripravljali v pravem športnem duhu. Od vedno je pri nas skavtih imel športni dan veliko vlogo: zanimanja zanj tudi ni manjkalo in zato je postal ena od najbolj priljubljenih točk na taboru.
Tako smo v soboto 28. julija že zjutraj pri telovadbi lahko opazili precejšnjo zavzetost vsakega podtabora: vsakdo je skušal čim bolje opraviti svojo dolžnost, da bi se v naslednjih urah lahko pomeril z drugimi v boljši fizični formi. Tako smo ob prelepem sončnem dnevu na našem travniku, ki se je trenutno spremenil v nekak stadion, sledili športnim tekmam, ki so vsebovale razne panoge: v glavnem se je tekmovanje odvijalo v altetskih disciplinah ter v že tradicionalnih skavtskih igrah.
Rezultati so bili kar presenetljivi, če pomislimo, da je bilo naše tekmovanje na skavtski ravni in ne na ravni atletskih srečanj. Pri dekletih so z odličnimi rezultati uspele goriške skavtinje. Pri fantih pa so bili rezultati precej uravnovešeni med skupinami; vsekakor pa smemo reči, da so prevladovali Korošci. Tekmovanja so se nadaljevala še v ponedeljek 30. julija.
Med tednom pa smo se v odbojki in nogometu pomerili še starejši. Tu pa smo Goričani pokazali, da nimamo konkurence.
Za celotni uspeh športnega dne pa se moramo zahvaliti sobratu Rudiju, ki je z veliko požrtvovalnostjo pripravil program za ta dan.	Veseli tiger
Nov župnik na Preseku
S 1. septembrom je bil imenovan za župnega upravitelja na Proseku frančiškan p. Božidar Rumpler, ki je duhovnik od leta 1965. Patru želimo, da bi se med nami dob.ro počutil in da bi s svojim delom dosegel obilo uspehov!
Del udeležencev »pevskih počitnic« v koči
»Pevske počitnice«, tako smo imenovali naše enotedensko bivanje v koči sv. Jožeta v žahnicah, so za nami. Zgleda, da je ta prvi poskus popolnoma uspel. Bilo nas je 18, kar ni veliko, če pomislimo, da šteje naš zbor nad 50 članov. Vendar dovolj lepa sikupina, da smo lahko razvijali program, ki smo si ga začrtali. Pa tudi z družabnega vidika je skupinica veselo zaživela.
Bili smo predvsem na počitnicah. Da bi pa dnevi ne bili predolgi, smo v predpol-danskih urah tudi delali: skupina se je ukvarjala z glasbeno teorijo, skupina je pela, nekateri so kar vneto pihali v blokflavte.
Tri dni je bil naš gost glasbenik Uibald Vrabec. Njegova sproščena in pisana govorica sta takoj pritegnili našo pozornost in zanimanje. Prikazal nam je svojo glasbeno življenjsko pot, pri tem pa tudi ži-
Opasilo sv. Jerneja v Mačkoljah
Dobra tri stoletja ima podružna, a zadnja leta župnijska cerkev v Mačkoljah v lepo, četudi preprosto izrezljanem oltarju v sredini kip Matere Božje. Zato se obhaja v teh cerkvi majnica vsako leto na prvo nedeljo v maju. Toda ob straneh podobe Matere božje z Detetom stojita v lesenem glavnem oltarju še dva nekoliko manjša kipa: enega pozna skoro vsak žup-Ijan, saj predstavlja cerkvenega zavetnika sv. Jerneja, ki je umrl mučeniške smrti, ko so ga rablji še živega slekli iz kože. Zato nosi sv. Jernej v roki nož.
Kateri je pa drugi svetnik v tem oltarju? Zlepa se nihče po tem ne sprašuje, kajti že davno je šlo v pozabo dejstvo, da je bila mačkoljanska cerkvica prvotno posvečena sv. Rufu, ki goduje le tri dni za sv. Jernejem, se pravd 27. avgusta. Kdaj so naši predniki opustili češčenje sv. Rufa in začeli praznovati kot opasilo god sv. Jerneja, ni znano. Zakaj se je to zgodilo, bo lažje dognati; sv. Jernej jim je bil kot apostol bolj poznan in verjetno so se z večjim zaupanjem obračali do njega z raznimi prošnjami.
Tako je ostalo do danes in vsako leto obhajamo mačkoljanski verniki na prvo nedeljo po 24. avgustu župnijsko opasilo sv. apostola Jerneja.
Letos je po zaslugi župnij skeva sveta bil ta praznik še posebej slovesen. Že nedeljo prej je razgibalo župljane veselo župnikovo oznanilo o pripravah na praznovanje. V ponedeljek se je predstavil na oglasni deski ob cerkvenih vratih lepak z navedenim celotedenskim sporedom dejavnosti. V sredo so pridne žene in dekleta cerkev spodobno umile in oprale, da je zadišala res praznično. Ce je čista cerkev, morajo biti čiste tudi duše njenih obiskovalcev: zato je bila spoved za šolsko mladino v četrtak popoldne, za odrasle pa v petek, ko se je na sam god svetnika cerkev napolnila tudi za sveto mašo. V soboto je bila cerkev odeta v praznično oblačilo rdečega in belega cvetja.
Najlepše je bilo seveda v nedeljo. Četudi smo še v počitniškem času in čeravno smo tako hudo razvajeni, da moramo vsaj v nedeljo popoldne kam iz vasi, smo bili to nedeljo doma vsi, ki občutimo lepoto skupnega župnijskega praznovanja. Medtem ko je bilo pri večerni maši v soboto ljudsko petje, je v nedeljo ob 11. uri pel domači cerkveni zbor mašo, ki jo je naštudiral ob svoji tridesetletnici pevskega delovanja. Večji del prisotnih vernikov je
sv. Jožefa ob obisku Bratuževe družine
vo podal razmere in zgodovinske dogodke, ki so spremljali in pogojegali njegovo delo. Še posebno smo se v razgovoru zaustavili ob zborovskem petju in pr,i tem ni prof. Vrabec štedil z nasveti; njegova spoznanja, ki izhajajo iz dolgoletne izkušnje, so dragocena in bi bila koristna za vsako pevsko skupino.
Petje je gotovo ena najlepših zmožnosti, ki jih ima človek, zato bi moral biti vsak povec ponosen, da lahko poje in si pri tem prizadevati, da bo petje čim lepše. Resen odnos in vztrajno delo sta tudi pri vsaki pevski skupini nujna pogoja za uspeh.
Dnevi so potekali v nadvse sproščenem in prijateljskem vzdušju; k uspehu so pripomogli še lepo vreme, čudovita lega koče sv. Jožefa, dobra volja vseh udeležencev in ne nazadnje tudi iznajdljivi ter spretni kuharici, ki sta vse dni materinsko skrbeli za nas.
pristopil k obhajilu. Po slovesni maši je župnik, g. Franc Vončina blagoslovil vsa motorna vozila, ki so jih v ta namen njih lastniki nanizali ob straneh cest v neposredni bližini cerkve.
Po popoldanskem slovesnem blagoslovu s petimi litanijami Matere božje smo se vsi prisotni podali v srenjsko hišo na zakusko in družabno srečanje. Priznati je treba, da je bila zamisel posrečena in da je vsak udeleženec čutil, kako zelo smo potrebni take vesele družabnosti. Zavoljo številne udeležbe je bil tudi tokrat prostor v srenjski hiši premajhen. A upamo, da bomo prihodnje leto že v novi dvorani, če bo do takrat dograjena, kar se bo zgodilo na pobudo občinske uprave deloma na račun odškodnine za med vojno požgano vas.
Tu je treba dodati, da so že pri sobotni večerni, a zlasti pri nedeljski slovesni maši prinesli verniki na oltar ob darovanju svoj denarni prispevek za »novo cerkveno obleko«. Možje, ki prihajajo na sestanke župnijskega sveta, so se namreč obvezali, da bodo to skupno hišo pobelili in pobarvali.
Poudariti je treba še, da je uspeh praznovanja farnega zavetnika, a tudi uspeh prejšnjih praznikov, kakor npr. procesije sv. R. Telesa, bil odvisen veliko od dobre volje vseh, ki radi žrtvujejo čas, da na sestankih župnijskega sveta obravnavajo in rešujejo župnijske probleme. - L. P.
Še o prireditvi v devinskem gradu
Poročali smo že, da je bila v četrtek 23. avgusta v devinskem gradu predstavitev ponatisa italijansko-slovenskega slovarja (Vocabolario Italiano e Schiavo - Slovar italijansko-slovenski), ki so ga natisnili v Vidmu leta 1607. Avtor tega pomembnega dela, ki je znano v zgodovini slovenskega slovstva, je bil italijanski redovnik-servit Gregorio Alasio da Sommaripa iz Cunea v Piemontu, ki je deloval v Devinu od 1601 do 1612.
Za ponatis te zelo redke knjige (ohranil se je namreč samo en izvod, ki je danes v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani) je poskrbela založba Mladinska knjiga s sodelovanjem Založništva tržaškega tiska, devinsko-nabrežinske občine in devinskega princa Raimonda della Torre e Tasso.
Ponatis ni samo faesimile Alasiegeva slovarja, ampak vsebuje spremno besedo, ki jo je napisal devinsko-nabrežinski župan Albin Škerk in strokovne prispevke Lina Legiše, Bogomila GerJana in Branka Reisa, ki pojasnjujejo vrednost ter pomen tega dala. Omenjeni prispevki so napisani tudi v italijanščini. Za prevod sta poskrbela prof. Alojz Rebula ter Saša Žabjek.
Prireditve v devinskem gradu se je udeležilo veliko število povabljencev in kulturnih ter političnih osebnosti z obeh strani meje. Vse prisotne je najprej pozdravil devinski princ Raimondo della Torre e Tasso, ki je podčrtal vlogo kulturnega središča. ki jo danes kot nekoč opravlja devinski grad. Nadalje je v svojem govoru kratko opisal delo Alasia da Sommaripa, ki je prišel v Devin leta 1601 na povabilo tedanjih devinskih gospodov Raimonda VI. della Torre in Valsassina in njegovega sina Mattia, da bi med tukajšnjim prebivalstvom utrdil katoliško vero. Nazadnje je govornik ugotovil, da predstavlja Ala-sievo delo lep primer, kakšno vlogo naj ima kultura pri zbliževanju in vzpostavitvi omikanega sožitja med različnimi narodi.
Župan Albin Škerk pa je poudaril važnost Alasievega dela, ki naj bo dokaz in zgled kulturnega sožitja. Škerk je nato predal besedo literarnemu zgodovinarju Linu Legiši, ki je opisal Alasiev tekst in njegove posebnosti. To delo ni samo slovar, ker vsebuje še 'kratko slovensko slovnico v italijanskem jeziku, uvod v branje nedeljskega evangelija, vzorec za začetek in zaključek slovenske pridige, očenaš, zdravamarijo, vero, deset božjih in pet cerkvenih zapovedi, spovedni obrazec in pet ljudskih nabožnih pesmi, ki so najstarejši primer natisnjenih slovenskih katoliških cerkvenih pesmi (Trubar in slovenski protestantje so dobro petdesetletje prej začeli tiskati prve slovenske knjige in tudi pesmarice za svoje bogoslužje). Ala-sievo delo je bilo namenjeno italijanskim duhovnikom, ki bi delovali med Slovenci. Da bi lažje opravljal svoje pastirsko delo, se je Alasia naučil slovenskega jezika, in to ne samo med preprostim ljudstvom, ampak tudi pri grajskih, saj so tedanji devinski gospodje poznali in govorili naš jezik. Učeni servit pa je te svoje izkušnje
KRAŠKA MATI
Srce bilo je tvoje živa greda, skrbno zrahljana, s cveti posejana — zaklad: slovenska pesem in beseda, dobrotna roka bila vsem znana iti preko smrti tvoja gre zvestoba, kot bakla svetla nam bo plapolala, tvoj glas nam kliče še iz sence groba: Čeprav sem umrla, z vami bom ostala.
Kraševec
skušal posredovati svojim sobratom in sonarodnjakom. Dr. Lino Legiša je še podčrtal dejstvo, da je bil Alasia de Sommaripa prvi italijanski slovenist in da je njegov slovar prvi dokument, ki dokazuje, kako sta se na začetku 17. stoletja srečala v medsebojnem spoštovanju dva različna naroda.
Kot vsi prejšnji govorniki, ki so ob Alasievemu delu ugotavljali, da je treba razumeti njegov italijansko-slovenski slovar kot važen prispevek k bratskemu sožitju med obema tu živečima narodoma, je tudi podpredsednik SAZU Bratko Kreft poudaril veliki pomen ponatisa dela učenega piemontskega humanista, ki naj služi za še nadaljnje zbližanje in medsebojno spoznavanje med Italijani in Slovenci. Alasievo delo namreč dokazuje, kako se v imenu najvišjih vrednot da vzpostaviti plodne stike med še tako različnimi narodnostnimi skupnostmi.
Zanimivo in važno kulturno prireditev v devinskem gradu je zaključil nastop recitatorjev SSG iz Trsta, ki so prebrali nekaj najbolj značilnih slovenskih besedil iz Alasievega slovarja, in nastop mandolini-stičnega ansambla iz Tržiča. Slovesnost ob predstavitvi ponatisa Alasievega slovarja je bila res hvalevredna pobuda. Škoda pa je, da se ni nihče izmed italijanskih povabljencev oglasil in tako še popestril ta zanimivi kulturni večer v Devinu. - ib
Ugodna rešitev za slovenski učni zavod
Poklicnemu zavodu za industrijo in obrt v slovenskem jeziku je pretilo, da ostane s prihodnjim šolskim letom brez sedeža. Pogodba za sedanje prostore je potekla že februarja letos, lastnik prostore potrebuje in dovoli bivanje samo do začetka novega šolskega leta.
Ze od zime si zavodski svet šole 'prizadeva, da bi rešil pereče vprašanje prostorov, za kar je pristojna občina. Z dobro voljo občinske uprave je končno le prišlo do ugodne rešitve.
24. julija je tržaška pokrajinska uprava sprejela sklep, da nudi del paviljona B v komprenzoriju bivše psihiatrične bolnišnice občinski upravi za namestitev slovenskega zavoda za industrijo in obrt. V ponedeljek 30. julija je občinska uprava odobrila sklep, da najame del paviljona B za sedež tega zavoda.
Pokrajinska uprava si prizadeva, da bi prišlo do čim boljše uporabe praznih poslopij psihiatrične bolnišnice. Velk del zemljišča je dodelila univerzi, v komprenzoriju že nekaj let deluje državni otroški vrtec, veliko trinadstropno stavbo paviljona B pa je pred nekaj leti določila slovenskemu trgovskemu zavodu, po zadnjih skupnih dogovorih pa delno v najem tržaški občini za potrebe našega poklicnega zavoda.
Prejšnja občinska uprava je v svojem urbanističnem načrtu lansko pomlad slednjo možnost ovrgla, češ da tam niso predvidene višje srednje šole. Sedanja občinska uprava se z varianto 25, ki zadeva komprenzorij bivše psihiatrične bolnišnice, ne strinja in jo ima namen spremeniti. Medtem je že sklenila najeti od pokrajinske uprave ponujeno pritličje paviljona B za namestitev slovenskega poklicnega zavoda.
Bodisi pokrajinska kot tudi občinska uprava sta torej zadevne sklepe sprejeli, pokrajinska uprava pa sedaj prazni prostore, občinska uprava pa pripravlja takoj za tem razkužitev poslopja in najnujnejša dela. Upati je, da bo 18. septembra pouk že lahko stekel v novih učilnicah.
Za zdaj bo zavod še vedno uporabljal laboratorije zavoda Galvani, steči pa bi morala dela za njih ureditev v svetoivan-ski stavbi.
Tako bo slovenski poklicni zavod dobil sedež v bližini ostalih višjih srednjih šol. želeti je, da bodo tam zgrajeni vsi potrebni laboratoriji in delavnice, ki bodo lahko na voljo še ostalim slovenskim višjim srednjim šolam (v upanju, da medtem pride do šolske reforme) in dijaki bodo v potrebi imeli na razpolago tudi menzo komprenzoriju, ki se je poslužuje že otroški vrtec.
■	Na Dunaju so slovesno odprli novi center Organizacije Združenih narodov. Zaradi tega se bo moral del diplomatov in uradnikov, ki so trenutno nameščeni v New Yorku in Ženevi, preseliti v avstrijsko prestolnico, kar pa pri mnogih vzbuja odpor, ker ne znajo nemščine.
Pevske počitnice zbora »Lojze Bratuž«			
- khh Im	teJžl m' j BHrw. k’ f Ml* j		
t Mslrst A
Mladinski pevski zbor iz Štandreža na taborjenju v koči sv. Jožefa v Žabnicah
Škofijska imenovanja v goriški stolnici
Goriški nadškof je imenoval na izpraznjeno kanonisko mesto v kapitlju goriške stolnice Jožefa Cocino, župnika pri Sv. Piju X. v Gorici. Prvič se je zgodilo, da bomo Slovenci imeli v tem kapitlju le enega predstavnika. Do sedaj sta bila vedno dva. škafov vikar za Slovence, kanonik dr, Oskar Simčič, je bil imenovan za kanonika teologa; msgr. Luigi Cocco pa je za njim postal kanonik penitenciar.
Nov kaplan pri Sv. Ivanu
Na prošnjo goriškega nadškofa Petra Cocolina je škof Jenko poslal v Gorico mladega duhovnika Marijana Markeziča. Do sedaj je bil za kaplana v Kopru in se je v glavnem posvečal mladini. Od sedaj naprej bo za kaplana v slovenski župniji Sv. Ivana v Gorici in za prefekta v Aloj-zijevišču. Poleg tega, tako upamo, naj bi uspešno skrbel za ostalo našo mladino. Izrekamo mu prisrčno dobrodošlico z željo, da bi bil njegov apostolat blagoslovljen.
Mladinski zbor iz Štandreža na taborjenju
»Na planine, na planine / vedno misli mi srice!« Tako poje pesem, tako čutijo zlasti mladi ljudje. Zato ni čuda, če naše deklice in dečki tako radi gredo v planinski svet. Že mesece prej se o tem pogovarjajo in obujajo spomine na prejšnja leta, saj je letovanje v Žabnicah postalo že tradicija za štandreški mladinski zbor.
V	nedeljo 19. avgusta se jim je ta želja izpolnila in so odpotovali v hribe, kjer jih je čakala prijazna koča sv. Jožefa, da jim bo za 14 dni skupen dom. Deklice so se nastanile iv koči, dečki pa iv prostorni sobi zraven koče. Deževalo je, a mladina je bila kljub temu tako dobre volje, da se jim prvo noč še zaspati ni ljubilo. Zjutraj jih je pozdravilo svetlo sonce, ki jim je bilo naklonjeno ves čas taborjenja razen dveh popoldnevov.
Brezskrbni dnevi so se naglo vrstili. Dnevni red je v glavnem obsegal skupno telovadbo, sprehod v gozd, nekoliko učenja in branja, dosti iger in športa in seveda tudi kratke pevske vaje pod vodstvom njihove voditeljice. Večere so zaključili s skupno igro tombole in včasih tudi s tabornim ognjem.
Prijazni posestnik Jožef Kravina jim je dovolil, da so Ha njegovem -velikem travniku igrali nogomet in odbojko. V tem so seveda prvačili dečki, ki so odigrali tekmo z majhno ekipo iz Zabnic in jo odločno premagali.
Tudi na Sv. Višarje niso mogli pozabiti, saj so jih stalno občudovali nad seboj. Radi bi kar peš tja poromali, a vodnikom se je zdelo bolj primerno uporabiti žičnico, da so tudi sami lažje in hitreje dospeli do svetišča. Pred Marijo so z molitvijo in petjem priporočili sebe in svoje drage njenemu varstvu. To se je ponavljalo vsak večer v žabniški cerkvi, kjer so prepevali pri večerni maši in se nato z veselim pet-jm po vasi vračali h koči. To je vidno razveselilo pristne Žabničani, da so po svojih poteh in stezah spet slišali slovensko petje.
iNajbolj razigran dan je bila nedelja 26. avgusta, ko so prišli na obisk starši in prijatelji. Podobno je mladino razveselil tudi izlet v Tinji dog in ogled mednarodnega tržišča v Trbižu.
Ves čas so jim pridne kuharice skrbele za tečno domačo hrano, da so postali še bolj zdraivi in kreipki. Za slovo od planin so postavili pred kočo okrašen slavolok, pod katerim so staršem in dobrotnikom zapeli še svoje najlepše pesmice. Vrnili so se na svoje domove z voščilom in pozdravom: Planine, na svidenje prihodnje leto.
Rupa-Peč
Izlet v Beneško Slovenijo. V Kozici imajo v župnijski cerkvi za farnega ipatrona sv. opata Egidija, ki ga Cerkev praznuje
1.	septembra. Tja so se v nedeljo 2. septembra podali vsi naši trije pevski zbori, da se udeleže farnega žegnanja in prinesejo beneškim bratom svojo pesem in besedo. Udeležencev je bilo več kot za en avtobus, zato so se mnogi poslužili osebnih vozil.
Bogoslužje v cerkvi je bilo v italijanščini, tudi pridiga, vendar je g. Mario Lav-rencig iz Štoblanka spregovoril tudi v domačem jeziku. Sv. daritev je bila slovesna ob somaševanju treh duhovnikov. Pel je mladinski pevski zbor iz Rupe pod vodstvom Anke Cernic. Na koncu sv. maše
je nastopil še moški zbor, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, in zapel več cerkvenih in narodnih pesmi. Pridružil se mu je nato še mešani zbor.
Ljudje so z veseljem prisluhnili slovenski pesmi, saj je v teh krajih tako redka, čeprav jo ljubijo. Sledilo je prijateljsko srečanje v vaški gostilni pri dobrih štrukljih in kozarcu vina. Znova je zaorila naša pešam, pri čemer so tudi domačini sproščeno sodelovali. iHitro so se stkale vezi domačnosti, zato se je bilo kar težko posloviti.
V	vasi Škrutovo je bilo naročeno kosilo. Po oddihu so se udeleženci izleta napotili v Landarsrko jamo, ki je sedaj lepo urejena in ima električno razsvetljavo.
Prisrčna hvala vsem, ki so pripomogli, da je izlet tako lepo uspel; posebej smo dolžni zahvalo župniku v Kozici g. Rinu Markiču za izkazano pozornost in gostoljubje, kar velja tudi vsem ondotnim vaščanom. - ik
Sovcdnje
V	nedeljo 2. septembra sta v naši cerkvi sklenila zakonsko zvezo domačinka Danila Florenin in Zdravko Kuštrin iz Podgore. Farna skupnost jima čestita in želi srečo in božji blagoslov na novi življenjski poti.
Ronke
Pokojna Kristina Lakovič
V	torek 21. avgusta so se Slovenci, ki živijo v tržiškem okrožju srečali ob pogrebnem obredu za pokojno Kristino Lakovič vd. Gergolet, ki je živela v .Ronkih. Pokojna Kristina se je rodila v Doberdobu 18. junija 1897. Poročena je bila z domačinom, ki pa je odšel v večnost pred njo. Rodila je pet otrok, od katerih živijo štirje v Ronkih, eden pa je padel v drugi svetovni vojni.
Bila je zavedna Slovenka in dolgoletna naročnica »Katoliškega glasa«. Slovenec se je v njeni družini počutil kot doma, saj je vedno želela imeti stike z domačimi ljudmi. Bila je zelo vesela, ko so jo obiskali sorodniki, ki jih je potreba po zaslužku peljala v Argentino.
Sama se je preselila z družino v Ronke leta 1947. S trudom so si v ul. Staranzano, v kateri živijo pretežno Slovenci, kupili lepo domačijo, katera pa je žal že namenjena razlastitvi. Tudi Slovencem v tržiškem območju oblasti ne prizanašajo z masovnimi razlastitvami.
Bila je verna žena in zato ji ni bila prikrajšana milost, da bi z Bogom pripravljena odšla v večnost. Lik verne žene in čudovito zavest v zadnji uri je lepo orisal v svoji pridigi župnik msgr. Virgulin, ki je pokojnico spremljal na zadnji poti. Počiva ob svojem možu ,na pokopališču v Ronkih.
Iskreno sožalje izražajo prizadeti družini prijatelji in znanci iz Doberdoba, katerim se pridružuje tudi naš list.
Ali že veste...
da je na svetu ugotovljenih 8 milijonov beguncev, od tega 3,5 milijona v Afriki, 2,7 milijona v Aziji in okoli 1,4 milijona v Evropi?
da se Italijani zaradi neuspehov varnostnih organov proti teroristom poskušajo zavarovati s tem, da so zaposlili 85.000 zasebnih »šerifov«, katerim delajo družbo v velikem številu še »karatedame«?
da velik roj kobilic, kot so ga lansko leto opazovali strokovnjaki v Vzhodni Afriki, požre v enem samem dnevu 500.000 ton rastlin?
da se je v Zahodni Nemčiji izjavilo le 66 odst. ljudi, da imajo radi otroke, toda 81 odst, je takih, ki imajo radi živali?
da po izračunih sovjetskega gospodarskega izvedenca izgubijo tamkajšnji »delovni ljudje« zaradi čakanja v vrstah pred trgovinami 30 milijard delovnih ur na leto?
IV. dan slovenskih strežnikov goriške nadškofije
Tudi letos in sicer v soboto 1. septembra smo imeli strežniki kot že pretekla leta svoj dan. Bili smo v avtobusih; eden je zbral strežnike iz Gorice in okolice, drugi pa strežnike iz kraških župnij, ki spadajo pod našo nadškofijo. V Boljuncu smo v cerkvi, posvečeni sv. Janezu Krstniku, imeli skupno sv. mašo, pri kateri smo sodelovali z molitvijo in petjem. Nato smo šli peš po dolini Glinščice in se povzpeli do cerkvice na Pečeh. Zgrozili smo se ob pogledu na oskrunjeno svetišče po pravih divjakih, saj kaj takega zmorejo le res pokvarjeni ljudje. Vse stene so popackani in lopa pred cerkvijo požgana. Kaj bi rekli naši predniki, ki so s tolikimi žrtvami zgraditi to cerkev, saj do nje vodijo le k raške steze.
Tam gori smo imeli tekmovanje, ki je obstajalo v 20 vprašanjih. Vsaka farna skupina je bila razdeljena v dva dela: osnovnošolci in srednješolci. Prvi so bili Števerjanci, ki so dobili strežniško zastavico 1979-80, drugi pa strežniki iz Rupe-Peči, ki so dobili žogo. Mi srednješolski goriški strežniki smo se kar dobro odrezali, osnovnošolci se pa niso tako dobro postavili. Tako nismo že dve leti dobili zastavice in ne vem ali je kriva tega naša nepripravljenost ali veliko nezanimanje najmlajših.
Goriški strežnik
DAROVI
Za Katoliški glas: Vida in Alojz Lipanje ob drugi obletnici smrti Ivana Vetrih 10.000; Terezija Hladnik, Švica 10.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: namesto cvetja na grob s. Ahaciji: družina Bratuž 20.000; družina Sirk, Sv. Križ 10.000; v spomin iste: P. A. 10.000; C. M. 20.000; D. N. 10.000; D. M. 10.000; družina Leopoli 20.000; N. N. 10.000; Klementina Ušaj, Gorica 50.000 lir.
Za Pastirčka: Barbara Renčelj 10.000; Margaret Komjanc za rojstni dan 5.000; N. N., Gorica 200.000; A. K., Gorica 50.000; M. L., Gorica 10.000; učiteljiščniki, Trst
20.000 lir.
Za števerjansko cerkev: N. N. ob 15 obletnici pok. Jožefe Bajt 20.000 lir.
V blag spomin na Pepino Jazbar: M. S.
za katoliški tisk 140.000 lir.
V spomin na Leopoldo Kralj: družina Soban, Jamlje, za Alojzijevišče 30.000; v isti namen Marija Devetak z družino, Jamlje, za cerkveni pevski zbor v Jamljah
15.000 lir.
Za zbor »L. Bratuž« ob poletnem tečaju:
Ciril Koršič, Gorica 10.000; Gigeta Calliga-ris, Podgora 5.000 lir.
V spomin na drugo obletnico smrti Ivana Vetrih: družina Vetrih za Zavod sv. Družine, Alojzijevišče, Katoliški dom in za slovensko župnijo po 20.000 lir.
Za skupnost Družina - Opčine: družina Slavec s Prebenega v spomin pok. Marije Škabar vd. Milič 10.000; Brunini sošolki Patricija Škabar in Nadja Bizjak v spomin Mariučiia Cianija 10.000; ob skupnem izletu udeležcnci iz Vel. Repna po g. Tonetu Bedcnčiču 40.000; žena ob obletnici smrti Gabrijela, Vel. Repen 30.000; Majda in Rado v spomin pok. strica Antona Škabar 10.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Valerija Sosič v spomin moža Ivana 10.000; teta Ivanka za cerkveni pevski zbor na Opčinah ob 25-letnici poroke Marice in Učija Dolenc 15.000; družina Verni v spomin žene oz. mame Irene Vezzi 2.000; sestra v spomin pok. Avguštine Kete vd. Kariš 25.000; družini Biraghi v spomin sestre oz. svakinje Marije Roze 10.000; družini Ferluga ob poroki Grazielle in Aldota 50.000; družina Rauber ob poroki hčerke Darinke z Eni-jem 30.000; Enij Bogateč ob poroki z Darinko 10.000; Aleksander Ban ob krstu hčerke Frančiške 15.000; razni 2.800 lir.
V spomin na Angelo Kacin: M. S. in B. S. za Katoliški dom 30.000 lir.
Za cerkveni zbor pri Sv. Ivanu v Trstu:
teta Ivanka ob 25-letnici poroke Nadje in Sandra Žerjal 15.000 lir.
Za lačne po svetu: Terezija Hladnik, Švica 40.000; F. M., Gorica 5.000; N. N., Rupa 5.000 lir.
Za misijone: Frančiška Pezzani ob prvi obletnici smrti moža Konstantina 10.000 lir.
Za misijon p. Kosa: N. N., Opčine
50.000	lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Celodnevna duhovna obnova za Marijine družbenice in druge žene in dekleta bo v nedeljo 9. septembra v Zavodu sv. Družine v Gorici, ul. don Bosco 66. Začetek ob 9. uri, zaključek ob 18. uri s sv. mašo. Ob 8.30 bo poseben avtobus vozil iz garaže v ul. Manzano (nasproti cerkve sv. Justa) po korzu čez Travnik in trg Catterini do ulice don Bosco. Zvečer ob 19. uri se bo vračal v nasprotni smeri.
Sedaj je čas za vpis na enodnevno romanje na Barbano. Kdor nima druge priložnosti, se lahko vpiše pri Fortunatu v Trstu do torka 11. septembra, ker v soboto 15. septembra že odpotujemo k Mariji na otoku, ki je vedno draga Goričanom in Tržačanom.
Ljubljanska TV
Spored od 9. do 15. septembra 1979
Nedelja: 8.10 Vrh, Poljane, Doberdob na Goriškem. 8.40 Ipavci, nad. 9.55 Sezamova ulica. 10.55 in 13.55 Svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. 16.35 Domovina belih medvedov, dok. film. 20.20 TV drama.
Ponedeljek: 17.35 Lastovka z meglenega otoka. 18.05 Uvod v moderno umetnost. 18.45 Mladi za mlade. 20.00 »Gluhonema«, drama. 21.25 Kulturne diagonale. 22.20 Beli grobovi, film.
Torek: 18.00 Pisani svet: Kolpa. 18.45 Dokumentarna oddaja. 20.55 »Rodbina Pola-nieckih«, nad. 22.25 Iz koncertnih dvoran.
Sreda: 17.25 F. Forstnerič: Kruh. 17.40 Od slike do slike. 20.00 »Ti in jaz«, sovjetski film. 21.35 Slovenski trobilni kvintet.
Četrtek: 18.45 Nadobudneži. 20.45 Štiri ženske, dok. oddaja. 21.40 Jazz.
Petek: 17.40 Raznašalci časopisov. 18.10 Radenci 79, glasbena oddaja. 20.00 Zabavno glasbena oddaja. 20.55 »Toma«, film. 22.00 »James Dean«, ameriški film.
Sobota: 10.30 Tolstoj: Trnova pot. 14.15 Pokonci delfina, jugosl. film. 15.55 Sredozemske igre. 18.00 Naš kraj. 20.00 Ana Ka-renina, nad. 21.00 iNavidezni velikani, ameriški film.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 100 lir, osmrtnice 150 lir, k temu dodati 14 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 12., 19.; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furianije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furianije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 9. do 15. septembra 1979
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mali koncert. 10.30 Kulturni prostor. 11.00 Pregled slov. tiska v Italiji.
11.05 Mladinski oder: »Kapitan Ivo Na-geljček«. 12.15 Nabožna glasba. 14.10 Poslušajmo spet. 15.30 Nedeljsko popoldne.
17.00	Igra ljubezni in naključja. Izvedba SSG v Trstu.
Ponedeljek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Pravljica. 10.05 Koncert. 11.35 Lahka glasba. 12.00 Ribe in morje. 13.15 Zborovska glasba. 13.45 Naši ansambli. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Antologija ljubezenske lirike. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.00 Kulturna kronika.
Torek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Rdeče, rumeno, zeleno... 10.05 Koncert. 10.45 Dalmatinske pesmi. 11.00 Roman: Juš Kozak, »Beli macesen«. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Naši nepoznani znanci. 16.30 Rezervirano za... 17.05 A. Smareglia: Istrska svatba, opera. 18.15 Kulturna kronika.
KATOLIŠKI GLAS list za Kritične bralce
Sreda: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Glasba za najmlajše. 10.05 Koncert. 12.00 Bodimo resni! radijski variete. 13.15 Zborovska glasba. 14.10 Poletna vročica. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladbe jugoslovanskih avtorjev. 18.00 Kulturna kronika. 18.05 »Marjeta iz močvirskega kota«, drama.
Četrtek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Otroci se igrajo. 10.05 Koncert. 11.00 Roman: »Be-
li	masecen«. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Antologija ljubezenske lirike. 16.30 Rezervirano za...
17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.00 Kulturna kronika.
Petek: 8.05 Z novim dnem. 9.30 Na počitnicah. 10.05 Orkester pripoveduje. 11.35 Lahka glasba. 12.00 Rezervirano za... 12.30 Z glasbo po Južni Ameriki. 13.15 Primorska poje 1979. 14.45 iNaši nepoznani znanci. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.00 Kulturna kronika.
Sobota: 8.05 Z novim dnem. 9.30 V davnih časih. 10.05 Koncert. 11.00 Roman »Be-
li	macesen«. 11.35 Počitniški vrtiljak. 14.10 Za prijetno popoldne. 14.45 Slovenske povojne revije v Italiji. 16.30 Rezervirano za... 17.05 Skladatelji in izvajalci. 18.00 Kulturna kronika. 18.05 »Nastanek Kostanjevice«. Radijska igra. 18.45 Vera in naš čas.
Ob drugi obletnici smrti našega dragega očeta
IVANA VETRIH
se ga bomo spomnili s sv. mašo v goriški stolnici 11. septembra ob 7. uri zjutraj.
Družina Vetrih
Gorica, 6. septembra 1979
Ravnatelj, učno in neučno osebje srednje šole »Fran Levstik« na Proseku žalujejo za svojim bivšim katehetom
FRANCEM ŠIBENIKOM
Prosek, 1. septembra 1979
ZAHVALA
Ob smrti naše ljube mame
Kristine Lakovič vd. Gergolet
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so nas s prisotnostjo in toplo besedo tolažili v težkih trenutkih.
Sinovi in hčere
Ronke, avgust 1979
V petek 31. avgusta je zapustil Gospodov vinograd naš sobrat duhovnik, župnik na Proseku
Msgr. Franc Šibenik
Gospod ga je poklical k sebi v 71. letu starosti. Bogato je bilo njegovo duhovniško življenje. Dragega sobrata priporočamo v molitev.
Trst, 2. septembra 1979
Duhovska zveza v Trstu