IINVOD Preklicati O I ZG SK ENV revolucijo SLO V IJOCLUO v slovenski EV TI RA LIC EK zgodovini? I PR SK TERLE POKNJA Janko Pleterski 3 EUR 5 Pamflet 5 pamflet-pleterski-ovitek-tisk.indd 1 16/2/22 11:36:01 Janko Pleterski Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? Pamflet 5 1 Janko Pleterski Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? Pamflet 5 Uredil in spremno besedilo napisal Oto Luthar Lektura Tina Malič Ilustracija avtorja Peter Šinkovec Oblikovanje in prelom Tanja Radež Založnik ZRC SAZU, Založba ZRC Zanj Oto Luthar Glavni urednik založbe Aleš Pogačnik Tisk Birografika Bori Naklada 600 Prva izdaja, prvi natis. Ljubljana 2022 Prva e-izdaja je pod pogoji licence Creative Commons CC BY 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789610506157 ------------- CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)”1941/1945” 323.272(497.4)”1941/1945” PLETERSKI, Janko Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? / Janko Pleterski ; [spremno besedilo Oto Luthar]. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : ZRC SAZU, Založba ZRC, 2022. - (Pamflet ; 5) ISBN 978-961-05-0614-0 COBISS.SI-ID 95949827 ISBN 978-961-05-0615-7 (PDF) COBISS.SI-ID 95888643 2 3 Preklicati revolucijo 5 v slovenski zgodovini? Janko Pleterski 4 5 Janko Pleterski / žIvLJENJE IN DELO Rodil se je v Mariboru, kjer je začel obiskovati osnovno šolo, nato pa se je družina preselila v Ljubljano. Dobra dva meseca po maturi na Tretji moški realni gimnaziji so ga italijanske okupacijske oblasti zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto internirale v kaz-nilnico v Alessandrii, nedaleč od Torina. Po italijan-ski kapitulaciji septembra 1943 se je vrnil v Ljubljano in se poleti 1944 pridružil partizanom. Po koncu vojne je delal na zunanjem ministrstvu v Beogradu, in sicer kot strokovnjak za mejo z Italijo in Avstrijo. Zgodnja petdeseta leta je preživel kot novinar na Radiu Ljubljana, nato pa se je kot raziskovalec zapo-slil na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Diplomi-ral in doktoriral je na Oddelku za zgodovino Filo-zofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je kasneje tudi predaval novejšo zgodovino. Raziskovalno se je ukvarjal s habsburško monarhi-jo oziroma njenimi jugoslovanskimi narodi in postal vodilni strokovnjak za nacionalna vprašanja v Jugoslaviji. Utemeljil je neminljivo pravico Slovencev do samoodločbe ter pokazal na usodno razha-janje med politiko vatikana in ravnanjem nadškofa Rožmana v razmerah okupacije. veliko časa je posvetil položaju slovenskega naroda v monarhiji, 6 7 zaradi česar so ga v sedemdesetih letih povabili k sodelovanju pri pisanju pregleda slovenske zgodovine za monumentalno delo Die Habsburger-Uvodno monarchie, 1848–1918. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je postal izredni in leta 1993 redni član Slovenske akademije pojasnilo znanosti in umetnosti, Alpsko-jadranska univerza v Celovcu pa mu je leta 2005 podelila častni dokto-rat znanosti. Študentke in študenti številnih generacij ga poznamo predvsem po njegovih knjigah Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo; Dr. Ivan Šušteršič 1863–1925: Pot prvaka slovenskega političnega katolicizma; Avstrija in njeni Slovenci; Slowenisch oder Deutsch? Nationale Differenzierungsprozesse in Kärnten (1848–1914); Pravica in moč za samoodločbo: Med Metternichom in Badinterjem .. Tistim, ki se zanimate za historiografska vprašanja, pa priporočam knjigi Senca Ajdovskega gradca in Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? (Pismo iz mojega mlina starejših občanov, 24. julija 2011). Iz slednje je tudi besedilo, ki ga v uredniško pre-gledani in skrajšani obliki ponatiskujemo v peti knjižici zbirke Pamflet. 8 9 velik odmev. Bila je in je še vedno zelo razgreta, občasno celo izključujoča, in v njej se je tudi s pomočjo ljudi, kot sta Spomenka Hribar in Borut Pahor, v Sloveniji začel oblikovati za bivše socialistične države značilni »goli antikomunizem«, katerega zagovorniki so gradili tako na klasičnem verskem antikomunizmu iz časa med obema svetovnima vojnama kakor tudi na postsocialističnem funkcionalnem antikomu-Janko Pleterski je besedilo Preklicati revolucijo nizmu iz časa po letu 1989. Za razliko od Boru-v slovenski zgodovini? napisal tudi kot odgovor ta Pahorja se je Spomenka Hribar, verjetno tudi na trditev Spomenke Hribar (2011), da je »ne-na podlagi razprave z Jankom Pleterskim, tega moč levice distancirati se od revolucije [. .] kri-začela zavedati, o čemer pričajo tudi njeni ko-va za celokupno in menda sploh drugo dinami-mentarji ob otvoritvi spomenika z najdaljšim ko v Sloveniji«. imenom v Sloveniji, Spomenika žrtvam vseh vojn (SVŽ) ali Spomenika vsem žrtvam vojn in z voj- Še več, njegova sogovornica v občasno javni nami povezanim žrtvam na območju Republike razpravi je bila še pred dobrim desetletjem Slovenije, poleti 2017. (2011) prepričana, da bi bilo treba revolucijo pravzaprav kar javno obsoditi. Ker je podobno Preden se je to zgodilo, pa Pleterskemu, ki je na stališče zastopal tudi takratni predsednik vlade novodobni antikomunizem opozarjal že kma-Borut Pahor in se pri tem zavzemal za novo lu po osamosvojitvi Slovenije v knjigi Senca oceno polpretekle zgodovine in narodno spra-Ajdovskega gradca, ni preostalo drugega, kot da vo, je imela omenjena razprava pričakovano je »g[ospo] S[pomenko] H[ribar] in [. .] Pahorja« 10 11 še enkrat opozoril na njune »zmotne razlage« papeške okrožnice Divini Redemptoris iz leta in »napačne časovne umestitve [. .] odločitve 1937, ki vernikom zapoveduje »nepreklicni ljubljanske škofije in voditeljev slovenske poli-verski antikomunizem«. Tega je v Ljubljani tične desnice za kolaboracijo«. Še enkrat ju je najbolj goreče zagovarjal duhovnik in profesor moral spomniti, da za sodelovanje z okupator-Lambert Ehrlich, in sicer v prispevku v glasilu jem ni »kriva revolucionarna napadalnost KPS Slovenija in Evropa v drugi polovici novembra [Komunistične partije Slovenije]« in »levičar-1941. Pleterski dodatni problem Ehrlichovega sko nasilje partizanov spomladi 1942«. Potr-ravnanja vidi v tem, da ta ni bil pripravljen sle-pežljivo je znova opozoril na vojno in politično diti stališču vatikana, ki je po nemškem napa-situacijo v Srbiji leta 1941, »ki je tudi v Ljublja-du na Sovjetsko zvezo svoje stališče ublažil z ni [. .] povzročala odločanje nekaterih starih sil razumevanjem napadenih in dopustil možnost, za kolaboracijo«, predvsem pa je še enkrat raz-da se povežejo v »solidarno obrambo«. Prej ložil, da sta bila »[o]dločitev in konkretni nasprotno; ko so se katoličani v OF, sklicujoč sklep« za sodelovanje z okupatorjem sprejeta se na stališče Svetega sedeža, obrnili na škofa, in oznanjena 24. oktobra 1941. Kot dokaz za to jih je Ehrlich, tako Pleterski, »zavrnil kot je, podobno kot mnogi drugi zgodovinarke in lažnivce«. zgodovinarji, tudi on navajal pastirsko pismo Za lažje razumevanje Ehrlichovega stališča Ple-ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, ki je terski v uvodnem delu besedila, ki ga ponatis-vernike prepričeval o tem, da glavne nevarnosti kujemo, na kratko opozarja na (pre)oblikova-ne predstavlja okupacija, temveč komunizem, nje katoliške politične misli na začetku 20. sto- »ki [. .] nastopa kot narodnoosvobodilno giba-letja. Pri tem je šlo predvsem za premik od spo-nje v obliki osvobodilne fronte in partizanske-znanja, da je demokratizem dejstvo in da do ga vojskovanja«. Ob tem je znova omenil pomen ponovne združitve »med cerkvijo in politično« 12 13 oblastjo v bližnji prihodnosti ne bo prišlo, k mi-takoj na začetku izpostavljamo njegovo prepri-litantnemu klerikalizmu, ki ga je Pleterski opre- čanje, da je bila revolucionarna že sama odloči-delil kot »klerikalni totalitarizem«. tev za oboroženi odpor proti okupatorjem. Po njegovem je prav ta kriv za »neizprosen boj« Sicer pa je revolucijo na slovenskih tleh Pleter-Ehrlichovega kroga proti Osvobodilni fronti. ski razumel kot »del evropskega dogajanja med napadalno vojno držav fašistične osi proti Kra-Glede na to se je v uvodnem delu svojega bese-ljevini Jugoslaviji«. Kot bomo videli v nadalje-dila znova spomnil na »modri molk vatikana«, vanju, je pri tem opozarjal na razliko med »na-ki ga je sicer podrobneje opisal že leta 1992 v rodno« in »socialno revolucijo« in prvo posebnem poglavju že omenjenega dela Senca postav ljal ob bok »demokratičnim (meščanskim) Ajdovskega gradca (Pleterski 1993: 95–139). v revolucijam 18. in 19. stoletja«. v nadaljevanju Preklicati revolucijo . . zato samo še posebej iz-je nato opisal spremembe v zamišljenem scena-postavi razočaranje fašistov, ki so namesto na riju dveh etap revolucije, spremembe, do kate-blagoslov križarske vojne proti boljševizmu na-rih je prišlo spomladi 1942 predvsem zaradi leteli na papežev molk. »nekontroliranega levičarstva 'od spodaj'«. Pri Ker bo o »singularnosti slovenskega NOB, potem je ponovno opozoril na članek Borisa Kidri-vezanega z revolucijo,« v nadaljevanju sprego- ča iz junija 1942, iz katerega je razvidno, da je voril avtor sam, na tem mestu poudarjamo KPS do konca vojne vztrajala »zgolj« na samo nekatere pomembne argumente, ki jih je »narodnorevolucionarnem cilju rezistence« v svojem besedilu izpustil. v prvi vrsti tiste, ki (Pleterski 1993: 77). Podobno stališče srečamo so povezani z že omenjenim antikomunizmom. pri Edvardu Kardelju, ki je ob robu črnomalj-Poleg tega bi radi opozorili tudi na dele, ki po-skega zasedanja Slovenskega narodnoosvobo-jasnjujejo potek slovenske revolucije, pri čemer dilnega sveta februarja 1944 poudaril, da oblast 14 15 OF ne pomeni »novega družbenega reda, po-in komunistov v vseh razmerjih, zavračanje, ki meni pa bistveno spremembo v tem, da je vo-se pojavlja kot vse postopke opravičujoče geslo dilna vloga v njej 'prešla na progresivne z delav-v politiki, usmerjeni k odkriti represiji vsega, stvom na čelu'« (ibid.: 79). Po Kardeljevih be-kar sama razume kot komunizem ali sama raz-sedah naj bi bili dobro leto pred koncem vojne glaša zanj« (ibid.). Kako prav je imel, tri deset- »v okviru buržoazne revolucije« oziroma naj letja po hladni vojni ugotavljajo tudi drugi av-bi šele »zavzemali položaje, ki [. .] bodo (s kon-torji, ki sicer za razliko od Pleterskega v svojih cem vojne) omogočali takojšen prehod na pro-razlagah običajno ne segajo dlje kot pol stoletja letarsko revolucijo« (ibid.). nazaj. S predzgodovino aktualnega antikomunizma praviloma začenjajo v sedemdesetih le-Sodeč po tem je bila druga faza revolucije zaves t-tih prejšnjega stoletja, ko je bil komunizem na no odpovedana oziroma postavljena na konec videz še močan in nepremagljiv. Pleterski pa je vojne. Partija je v okviru OF, ob tovariški sa-segel še pol stoletja ali dlje v preteklost in pri mokritiki zaradi prehitevanja, prevzem oblasti tem še posebej opozarjal na podobnost med an-pustila za konec vojne. Formalno se je to potlej tikomunizmom in »virulentnim antisemitiz-zgodilo 11. 11. 1945 z volitvami v zvezno usta-mom« ter »danes že skoraj pozabljenim anti-vodajno skupščino. slavizmom« (ibid.: 83), ki ga je najbolj »grozo-Podobno se je Pleterski lotil tudi pojma antiko-vito udejanjal nemški nacionalsocializem« munizem. S historičnega vidika gre po njego- (ibid.). vem mnenju za »veliko več kot« za odklanjanje Pred tem je bilo, tako Pleterski, bistveno dru-komunizma (ibid.: 82). Antikomunizem je razu-gače. v času nastanka pojma, torej »v času so-mel predvsem kot »ideološko pogojeno, bojno cialističnih revolucij ob koncu prve svetovne in brezčasno, vnaprejšnje zavračanje komunizma vojne in v prvih letih po njej [. .,] je geslo AK 16 17 bilo glavni politični argument za konstituira-prvi že leta 1933 »prekosil sovjetski primer« nje fašističnih gibanj in strank« (ibid.: 83). (ibid.: 84). O tem naj bi bile po mnenju »vse do druge svetovne vojne« je po njego-Pleterskega prepričane tudi »miroljubne in vem mnenju pri antikomunizmu šlo za »mo-liberalno demokratične javnosti«, ki so bile gočno orožje desno radikalnih gibanj«, ki so kritične do komunizma, vendar so ga razloče-vsebovala »močno protiliberalno in sploh vale »od fašizma, ki je demonstrativno izka-protidemokratično avtoritarno tendenco« s zoval idejo boja in predpravic elitnega naroda, poudarjeno ravnodušnostjo »do ohranjanja razglašal narodno in rasno neenakost med načel parlamentarne demokracije in pravne ljudmi in upravičeval zatiranje narodov in države«. Podobno »mesto«, meni Pleterski, manjšin« (ibid.). »ima verski, v enciklikah papeža Pija XI. raz-vendar ne tudi v Sloveniji. Tu, tako Pleterski, je loženi antisocializem, stopnjevan v AK«. takoj na začetku vojne obveljal tako imenovani Njegova posebna nevarnost za katoliške naro- »'goli antikomunizem'«, ki je slovenske nas-de naj bi bila v tem, da »ne razločuje« med protnike Osvobodilne fronte približal »antiko- »versko in politično sfero«. Prepričan je bil, munizmu fašističnih okupantov« (ibid.: 86). da je to naziranje predstavljalo »posebno Ker pri tem niso bili pripravljeni sprejeti dej-obremenitev za ogroženi demokratični poli-stva, »da gre pri Osvobodilni fronti predvsem tični sistem«, kakor tudi »politično [. .] oviro za brezpogojen upor proti [fašistični] oblasti«, za demokratično kritiko komunizma« (ibid.). so bili slovenski kolaboranti po mnenju Pleter-Za kritiko, ki je že v času med obema svetov-skega celo »'čistejši' antikomunisti od fašistič- nima vojnama ugotavljala podobnosti med to-nih okupantov« (ibid.). Predvsem pa so, meni talitarnimi težnjami fašizma in »(sovjetske-Pleterski, s tem »pred svojo vestjo lažje opravi-ga) komunizma«. Pri tem je opozarjal, da je čili odločitev za aktivno kolaboracijo […] na 18 19 političnem, policijsko-ovaduškem in še zlasti Še bolj od Pleterskega so do aktualnega anti-na vojaškem območju« (ibid.: 86–87). komunizma kritični mnogi drugi avtorice in avtorji v drugih delih Evrope, ki trdijo, da Slednje je bilo tudi razlog za odkriti historični je to, kar počnejo novodobni antikomunisti, revizionizem, ki smo mu priče že četrt stoletja. pravzaprav protirevolucija. Družboslovke Ta se je pod krinko težnje, da bi razpršili »'tež- in družboslovci, kot sta na primer Stephen ko meglo odporniške mitologije'« (ibid.: 89), Holmes in Ivan Krastev, pri tem opozarjajo na prelevil v »meglo kolaboracionistične mitolo-prozaičnost v neliberalno demokracijo pre-gije, ki lega na današnje in jutrišnje slovensko oblečenega antikomunizma, katerega namen prizorišče in ki hoče današnjemu demokratič- je zgolj izrabiti politično moč za privatizacijo no kritičnemu človeku dopovedati, da je oku-družbenega premoženja in osvojitev oblasti. pacija s fašističnimi okupanti, ker je nastopala v Osvojitev ekonomske in politične oblasti, ki imenu AK, bila prispevek k zgodovinskemu po-se v zadnjem desetletju vse bolj naslanja na re-lomu realsocialističnega sistema pol stoletja akcionarni nativizem (Krastev, Holmes: 66). kasneje«. Namen te megle je po mnenju Pleter-Glede na to v iliberalizem preoblečeni antiko-skega predvsem v tem, da prikrije dejstvo, »da munizem svoje nasprotnike označuje za naci-zgodovinska vloga tistega AK ni bila reševanje onalno brezvestne kozmopolite, ki se niso sveta pred zmago fašizma, pred oblastjo naciz-sposobni odločati (ibid.: 69). Če temu doda-ma, ampak nasprotno«. Zastrla naj bi »videnje, mo še boj za krščansko Evropo, boj proti »ko-da je zgodovinski učinek tistega slovenskega lonializmu EU«, nostalgijo za časi pred »enaj-AK [. .] to, da je zares postal [. .] 'nevaren po-stimi stoletji« (ibid.: 71) in prevzem lokalnih močnik komunizma samega'« (ibid.: 90). in nacionalnih medijev (ibid.: 77) . ., potem »pan-evropska 'frankenštajnska koalicija'«, 20 21 v katero je slovenski protiliberalizem zvlekel tudi nas, ni le prostor antikomunistične kontra-revolucije, temveč v veliki meri tudi nadalje-vanje pred stoletjem začete kulture sistema-tičnih političnih laži, katere osnovno sporoči-lo je neresnica (ibid.: 173). Janko Pleterski Oto Luthar Preklicati revolucijo v slovenski literatura Krastev, Ivan, in Holmes, Stephen. 2019. The Light that Failed. A Reckoning, Penguin Books, London. zgodovini? Pleterski, Janko. 1993. Senca Ajdovskega gradca. O slovenskih izbirah v razklani Evropi, samozaložba, Ljubljana. Pleterski, Janko. 2012. Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? (Pismo iz mojega mlina starejših občanov, 24. julija 2011), Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije: Svobodna misel, Ljubljana. 22 23 [...] Singularnost slovenskega NOB, povezanega z revolucijo Singularnost slovenskega NOB, povezanega z revolucijo, je v evropski zgodovini druge svetovne vojne vidik, brez katerega ne gre premišljati o mestu slovenske revolucije v zgodovini Slovenije. Na začetku takšnega premisleka si je treba predoči-ti dejstvo, da je fašizem med narodi, ki jih je v tej vojni državno napadel in zavojeval, ravno in edino slovenskega hotel preprosto in naravnost uničiti, ne le zasužnjiti. Dejansko je Hitler v vseh deželah, ki si jih je v vojni dotlej podjarmil, sprejel ponujeno sodelovanje do-mačih k fašizmu nagnjenih političnih sil in jim priznal položaj predstavnikov naroda in s tem obenem priznal politični obstoj teh narodov in njihovih dr- žav. Torej, priznal je obstoj Slovakov, Francozov, 24 25 Belgijcev, Nizozemcev, Norvežanov, Dancev, z Po tej edinstvenosti razmerja med Hitlerjem in ustanovitvijo protektorata pa celo tako osovraže-Slovenci je uničevalni pohod fašizma proti sloven-nih Čehov. Navsezadnje celo Hrvatov. stvu v drugi svetovni vojni podoben v družboslov-ju poudarjeni singularnosti judovskega holokavsta. Misel, da bi ustanavljal neko svojo Slovenijo, kakor Tega se moramo zavedati tudi tedaj, ko govorimo o so mu jo na večer pred napadom skrivaje pred jugo-revoluciji, povezani s slovenskim NOB, o nujnosti, slovansko vlado v naglici predložili ministri te iste da se ji Slovenci danes odrečejo. vlade, predstavniki »zgodovinske« Slovenske ljudske stranke, je bila Hitlerju posebno zoprna. Slo-Ob tem moramo Slovenci seveda tudi svetu pove-vence je hotel izbrisati z evropskega zemljevida, na dati, ga prepričati, da niso le zgodovinarji holo-sredi nekdaj slovenske dežele, simbolno na Blej-kavsta upravičeni poudarjati njegove singularnosti, skem otoku, pa je nameraval v znak zmage tisočlet- četudi imajo oni pri tem v mislih predvsem nepred-nega nemškega rajha v tem prostoru, od nekdaj stavljivo strahoto in v svetovni zgodovini edinstve-namenjenem germanizaciji, postaviti veličasten ni obseg pojava. Res gre tu za oznako edinstvenosti tempelj v čast germanskemu bogu votanu. Slo-tega najglobljega dejanskega in simbolnega moral-venski Bled z vso slovensko deželo vred naj bi nega padca človeštva. Kot takšen je holokavst goto-postal simbolno središče obnovljenega nemškega vo singularen. Toda hkrati mislim, da je na svoj, in njemu podrejenega evropskega poganstva. Edi-drugoroden, obraten način s svojim dosežkom sin-no Slovenci med okupiranimi narodi so se morali gularen, historično edinstven, tudi slovenski NOB, ob zasužnjenju – podobno kot Judje – hkrati spra-njegova zmagovitost v drugi svetovni vojni in za- ševati: »Zakaj hoče uničiti ravno nas!?« Uspešnost tem z njegovo tradicijo zraščen nadaljnji družbeni, slovenskega NOB je ob tem okvirnem dejstvu v kulturni in politični razvoj Slovenije. v vseh slede-Evropi nekaj edinstvenega, singularen pojav v čih desetletjih, tja do osamosvojitve Slovenije in do panorami evropskega odpora. razmer, v katerih se ta hip ponavlja zahteva gospe Spomenke. Saj bi tudi ona sama brez pozitivnega 26 27 učinka zgodovinske navzočnosti tega singularnega takšna, obratna, zgodovinsko spodbudna za male, a NOB ne mogla od njegovih dedičev pričakovati to- človeško usodne skupnosti, ima njena singularnost, likšne moralne moči, kakor bi bila potrebna za to, in s tem opozarjanje nanjo, svoj pomen. Lahko jo da bi sprejeli njen izničevalni predlog. vidimo kot enega izmed premalo uvidenih in spo-znanih dejavnikov, ki so pripomogli k zavrnitvi na-To je predlog, naj se v dobro konsolidacije politič- cizma oziroma fašizma v današnjem svetu. Gre za no preveč razdvojene nacije – po golem političnem pričevanje o tem, kako uspešna je ta zavrnitev mo-preudarku – odrečejo slovenski revoluciji kot takšni. gla biti celo v singularnostno skrajnih težavah, ka-Odrečejo torej ne le zlim početjem, povezanim z kršne so premagali ljudje na Slovenskem. njo, marveč naj se od nje distancirajo tako, da jo zavržejo. Podobno namreč lahko rečemo tudi za pomen sin-gularnostnega ovrednotenja slovenskega NOB v Tudi brez nadaljnjega historičnega dokazovanja že današnjem času. zato menim, da je takšna zahteva znanstveno nera-zumna. Pa tudi politično nekoristna. K od nje priča-Slovenski NOB je takšen, kakršen je bil v času dru-kovani spokoritvi naših kolaborantov in njihovih ge svetovne vojne, pravcati unikum, ne le po stvar-današnjih privržencev kaj takega gotovo ne bi pripo-nem dogajanju, temveč je njegova singularnost po-moglo prav nič! Ni le vesolje neskončno, tudi člove-dana tudi v njegovem družbenopolitičnem značaju. ške slabosti včasih nimajo racionalnega konca. Ničesar iz njega ni treba – in tudi ni dopustno – iz-ločati ali prebarvati. Edino dopustno in potrebno je vsem v Sloveniji bi koristilo, če bi domislili tezo o to, da bolje in globlje spoznavamo to edinstveno in zgodovinski singularnosti slovenskega NOB. Seve-enkratno dogajanje, ponazarjamo svetu njegovo da ne bo nikoli dosegla onega univerzalnega pri-singularnost. Široki svet bo pridobil, če jo bo opa-znanja, ki ga je dosegla teza o singularnosti holo-zil, saj so v njej navzoči tudi njegovi problemi. kavsta. Pa saj ji ne konkurira, saj je obratnega, zgodovinsko spodbudnega značaja! Samo in ravno kot 28 29 Pri tem naj iz zakladnice našega znanja navedem delno kulturno avtonomijo? Obe svetovni vojni za vsaj bistrovidno osvetlitev problema Slovencev, ki Slovence nista bili le to, za kar ju ima svetovna zgo-ga podarja Taras Kermauner v sklopu svoje monu-dovina; drugo vojno tudi kot – vsaj začasno – uni-mentalne analize slovenske dramatike. v knjigi o čenje fašizma-nacizma. Za Slovence – Rusi bi se slovenskih narodnih junakih piše o Tugomerju Fra-ohranili, Čehi in Poljaki itn. najbrž ne – sta bili obe, na Levstika. Pisatelj je postavil dogajanje Tugomer-posebno pa druga vojna, osnova za ohranitev naše ja med Polabske Slovane, ki so jih Nemci raznaro-narodnosti-nacije. Potekali sta kot milenaristični; dili, odstranili, pred toliko stoletji, četudi mu je šlo druga je dodala gentilističnemu hiliazmu še komu-za Slovence, ki so jih Nemci izbrisovali na Koroš- nističnega. Rusi so zmagali kot Sovjeti, a obenem v kem pred njegovimi lastnimi očmi, v 19. stoletju. sveti vojni za zmago Slovanstva nad Nemštvom . . »Prizorišče okrog Gospe Svete (bi) terja(lo) Slo-Ne pravim, da se v Sloveniji ni dogajalo nič pamet-vence kot posebno nacijo; prizorišče ob Labi suge-nega. Naj je bila še tako majhna, Slovenija je dejav-rira, da je bistvo problema v občem boju z Nemci; no in uspešno sodelovala v boju zoper Nemce (Ita-da se bo boj odvijal v severnem delu Nemčije, celo lijane); v povezavi ne le z Rusi, ampak tudi z zahod-tam nekje med Labo in volgo.« Tako pojasnjuje nimi zavezniki. (To opisuje celo dramatika sloven-Levstikovo izbiro prizorišča Taras Kermauner in ske politične emigracije: vombergar v 'Napadu'.) nadaljuje: »Levstik je bil po eni strani jasnoviden. Sodelovala je v tesni povezavi – v enotnosti – s Srbi, Pričakovani boj se je – in celo dvakrat – zares odvi-Hrvati, Muslimani, Makedonci, Črnogorci [. .]. Ne jal na prizorišču, ki si ga je bil zamislil, do Caricina pozabimo: boj za samostojno Slovenijo – ta cilj je (Stalingrada). Rusi so prišli l. 1945 vse do Labe; bil partizanom in OF jasen že l. 1941, čeprav še ni Nemci l. 1941 vse do Moskve. Če ne bi zmagali bilo rečeno, da je samostojna Slovenija tudi lastna Rusi, Slovenci ne bi imeli danes svoje nacionalne nacionalna država – je mogel potekati le v okviru države. Če ne bi l. 1918 zmagali Srbi, je Slovenci južnoslovanskega in vseslovanskega boja-vojne, prav tako ne bi imeli. vprašanje je, koliko bi sploh celo kot svete. Slovenci se sami pač ne bi spravili še eksistirali; morda le kot vindišarska etnija z nad Nemce in Italijane. Izrabili smo priložnost, 30 31 da smo v širšem okviru udejanjili tudi svoj – naš – ne v posledicah ne v vzročni povezanosti. Izključe-interes: vse večjo samostojnost.«1 vati oziroma preklicevati je mogoče ideje, ne storjenih dejanj. vsako tako izključevanje ali preklic ide-Zdaj pa iz tega izruvati in zavreči revolucijo? In to je pa je že novo storjeno dejanje in odgovornost celo zato, da bi nasitili politično požrešnost desni-zanj bremeni novega storilca, brez vpliva na odgo-ce? Tako singularni menda ne bomo! vornost storilcev vseh poprejšnjih. Iskanje odgovornosti za minula, v zgodovinskem toku storjena O revoluciji sploh dejanja lahko zato služi razlaganju, nikoli pa vna-zajšnjemu vrednostnemu spreminjanju dogodenega stanja. Revizija zatetega stanja danes je novo do-Revolucije so sestavina zgodovinskega toka druž- gajanje, v katero se lahko vključuje seveda tudi re-benega razvoja človeštva. Ta je evolutiven v svoji vizija preteklih idej, in to gotovo ob presoji sprejem-celoti, a v konkretnem dogajanju neenakomeren, v ljivosti ali nesprejemljivosti tega zatetega stanja za posameznih fazah tudi revolucionaren. Protirevo-jutri. Ampak le stanja v celoti, v dobrem in slabem, lucije ali faze reakcije oziroma poskusi restavracije tudi glede revolucionarnih sprememb. Dejansko stanja pred revolucijo si lahko v zgodovinskem toku torej dogodene revolucije iz zgodovinskega toka ne slede brez omejitev, ki bi jih mogla narekovati ka-le ni mogoče kar izključiti, marveč je tudi ni smisel-kšna višja zakonitost družbenega razvoja. Toda no kakor koli zanikati, zavračati, obsojati, in se za sam tok zgodovine je nepovraten in ničesar dejan-to truditi v celoti njenih zatetih nasledkov za danes sko že dogodenega iz njega ni mogoče več izključiti in jutri. Najbrž bi početi kaj takega res pomenilo delati za konec zgodovine, ali bolje, za njeno po-1 Taras Kermauner, Slovenski plemenski junaki. Tugomer. 2. del, končanje, presekanje. Skoraj nekaj takega je agre-SAZU, Ljubljana 1996, str. 47. Glej tudi: Janko Pleterski, Pra - sivno stališče današnjega akterja, ki trdi, da se je vica in moč za samoodločbo: med Metternichom in Badinterjem: zgodovina začela z njim. Smiselno pa je storiti vse, študije, razgledi, preudarki iz petnajstletja po tretji odločitvi Slovencev, Ljubljana, Modrijan, 2008, str. 445. kar je le mogoče, da bi tok zgodovine v prihodnje 32 33 potekal brez nasilja. In tudi prav izrecno, brez revo-Kar je seveda le navidezna rešitev, saj zakonitost in lucionarnega nasilja. To naj bi namreč bilo mogoče, legitimnost v jezikovnem smislu pomenita isto. Pu- če razumemo, da revolucija ni kar drug izraz za po-stimo ob strani dejstvo, da sodobno družboslovje jem nasilja, ampak da označuje pojem korenite brez pomisleka uporablja za svoje nove pojme kar spremembe v ureditvi družbenega dogajanja. ža-stare, že v drugih strokah za druge pojmovne po-metnost sama po sebi revolucije ne izključuje. mene rabljene izraze, kar pogosto povzroča nejas-O tem obstaja celo šolski primer angleške »slavne nosti in zmedo, pa nepotrebne nesporazume. v naj- ( glorious) revolucije«.2 novejšem slovenskem političnem besednjaku je drastičen primer za to izraz »državljanska vojna«. Bistven za revolucijo je prelom v veljavnem redu, v pravu ima že zdavnaj jasno določeno vsebino, mimo njega in proti njegovemu smislu. Sicer bi to vojna znotraj iste države, domača vojna ( a non-bila reforma in ne prelom. international conflict). v besednjaku današnje de-Tu se seveda pojavlja vprašanje zakonitosti, legal-snice (in nekaterih sociologov) se z besedo »državnosti oziroma protizakonitosti, ilegalnosti revolu-ljanska vojna« opisuje prostovoljno sodelovanje cije. Zakonita, legalna, pravzaprav revolucija biti ne nekaterih Slovencev v vojskovanju tujih, napadal-more. Dejansko pa je lahko upravičena po zgodo-skih držav proti silam slovenskega protiokupator-vinskem toku, po poteku, po smeri rasti družbe, po skega odpora. Trajno, tudi čustveno zapečateno neločljivosti te rasti od odnosov v njej. Gre pa tu zmedo je pripravil leta 1990 izraz »državljanska lahko za protislovnost pogledov z različnih zornih vojna«, ko ga je kot zgovorno prispodobo za prete-kotov, in vemo, da današnje družboslovje to proti-kle politične boje in protislovja v enostrankarskem slovnost elegantno rešuje s pojmom legitimnosti. sistemu socializma uporabil v svojem otvoritvenem Nekaj morda ni zakonito, je pa legitimno, ali obratno. nagovoru predsednik prvega mnogostrankarsko svobodno izvoljenega slovenskega parlamenta. 2 več o tem gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 515, 542–543. 34 35 Glede izraza »legitimnost« zgodovinarji vemo, da Ljubljani. Seveda je mogel profesor imeti v mislih se je zlasti od časa republikanskih revolucij upo - samo revolucije, ki so se dogodile dotlej. A te niso rab ljal za dokazovanje zakonitosti oblasti vladarjev bile več samo meščansko demokratične ali narod- »po božji milosti in volji«. Danes se pridevnik legi-ne. v svetu se je ta tema tisti čas obravnavala zlasti timen za odobravanje nekega spornega pojava ob oktobrski, socialistični. In mednarodna diplo-uporablja veliko bolj po mili volji kakor pa po božji. macija si je prizadevala vplivati, v interesu pridobi-vanja odškodnin, na novoustanovljeni pravni red v veliko bolj konsistentna v pravnem, zgodovinsko revolucionarni Rusiji na gospodarskem področju. razumskem, posebno pa tudi v antropološkem smi-Navedel sem že, kako je vatikanski državni tajnik, slu je znana, prav klasična razlaga protislovnosti kardinal Gasparri, leta 1922 sovjetskim predstav-med zakonitostjo in protizakonitostjo dogodene nikom na znameniti konferenci v Genovi označil revolucije, ki jo je ponudil slovenski pravnik, profe-stališče Svetega sedeža: »Končna načela Cerkve ne sor Leonid Pitamic. ve se, da je v pojmovanju prava pomenijo nikakršnega zadržka do komunistične izhajal iz načela božjega izvora oblasti. Po njego-oblike vlade. v gospodarskih zadevah je Cerkev vem nauku pa revolucija ni nekaj protipravnega, če-agnostična […]. Cerkev zgolj zahteva, da organizi-tudi sama obstoječi pravni red prekucne, ga zanika. ranost države, pa naj že bo njena narava ta ali ona, Kajti revolucija ga nadomesti z novim pravnim re-ne krši svobode verovanja niti svobode duhovni-dom. Bistvo revolucije namreč ni uporaba nasilja, kov, da opravljajo naloge svojega poklica.«3 Očitna meni Pitamic, čeprav je nasilje praviloma njen je skladnost s tezo Leonida Pitamica. Obstoječa re-sprem ljajoči pojav. Tak nauk je profesor Pitamic volucija kot takšna ni problem zakonitosti. Ravna Slovencem razložil ob neki priložnosti naravnost simbolnega pomena. To je bilo prvo, otvoritveno 3 Nav. po: Frank J. Coppa, »The vatican and the dictators between predavanje novoustanovljene slovenske univerze v diplomacy and morality«, v: Richard J Wolff, Jorg K. Hoensch Ljubljani. Menda ne le prvo na novi Pravni fakulte- (ur.), Catholics, the State, and European Radical Right, 1919–1945, Columbia University Press, New York, 1987; Janko Pleterski, ti, marveč sploh prvo univerzitetno predavanje v Pravica in moč za samoodločbo, str. 591. 36 37 upravičeno po svojih zakonih. Mogoče pa se je Revolucije rastejo iz razmer in ustvarjajo nove in vprašati, kakšna so njena dejanja sama po sebi. poprejšnje odrinejo v neponovljivo preteklost. Poleg novih ostajajo ali rastejo tudi problematične, ki Po drugi svetovni vojni je stališče do državljanskih terjajo nova odločanja za nove rešitve. Skoraj pravi-revolucij ostalo v bistvu enako: upravičenost prido-bijo s svojo zmago. Če ne, ostanejo puči. loma bremeni vse revolucije nasilje, ne le za odpra-4 Tak pogoj za priznanje je revoluciji postavljal tudi slovenski vo starega, temveč tudi v zagatah ali razočaranjih profesor France Bučar v knjigi Upravljanje. 5 pri ustvarjanju novega. vse revolucije imajo svoj konec in pravzaprav je ravno to njihov smisel, ko se Razume se, da politični sistem pluralne strankar-lotevajo tlakovanja bodoče poti. ske demokracije revolucijo izključuje iz svoje zamisli. A ne prepoveduje je kar tako, če hoče ostati de-Imajo pa revolucije, ne glede na svojo končnost, mokratičen. Kategorična prepoved revolucije je na dolgoročne učinke na zgodovinske premike. Fran-podoben način zgodovinsko nemogoča in za demo-coska je tvorno izzvala združevanje Evrope, četudi kracijo načelno problematična, kakor bi bila takšna sprva uvedeno z odporom Svete alianse proti zdru-prepoved vojne. ževanju celine z vojaškim osvajanjem iz enega središča. že skoraj evropska, marčna, je s pomladjo Revolucijo nasploh prepovedati, jo kriminalizirati, narodov nasprotovala za kontinent razdruževalne-ni le nemogoče, je tudi neupravičeno. Mogoče pa je mu legitimizmu vladarskega absolutizma. Obe že z terjati od storilcev odgovornost za posamezna ameriško revolucijo v tvornem ozadju. Ruska revo-dejanja. To velja tudi za slovensko revolucijo v lucija, oktobrska, je izrasla iz razmer še hujšega vla-20. stoletju. darskega absolutizma v razvojno zaostali vzhodni kontinentalni širjavi brez meja ter obenem kot kaz-novanje celine za dotlej najstrašnejšo vojno, zaroje-4 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 266–268. no znotraj evropskega koncerta. Ameriška in ok-5 France Bučar, Upravljanje, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981. tobrska sta v drugi svetovni vojni zagotovili zmago 38 39 nad fašizmom. K temu je svoj nesorazmerno tehtni koncepcije državnega in meddržavnega reda –, pa delež prispevala tudi slovenska z jugoslovansko. In ni zmaga v vojaško bojevani vojni, pač pa v politični ta zmaga je potegnila za seboj kolonialno revoluci-konfrontaciji, opisani kot hladna ali mrzla vojna. jo, ki je odnesla kolonialne imperije in razveljavila Torej, gre za zmago v hladni vojni, ki je ne bi smeli – imperialistične delitve sveta ter vse moderne revo-ker to ni – enačiti z zmago v vojni, kakor je na pri-lucije, tudi kitajsko, približala postmodernemu mer bila druga svetovna. Tekmovanje dveh v mo-koncu. žal ne koncu vseh vojn. A vsaj v Evropi do-derni dobi z revolucijami na obeh straneh najizrazi-govorno in verjetno. teje izoblikovanih državnih in družbenih sistemov, moderniziranega demokratičnega oziroma kapita-Ali bi kdo hotel, da se z zavrženjem revolucij, tudi lističnega in boljševiško marksističnega oziroma naše, zgodovinski vrtiljak zavrti nazaj? Distancira-socialističnega. Danes zanemarjena, a dejansko za ti, odmakniti se od revolucionarnega in vsakršnega obe strani nepojmljivo srečna okoliščina je to, da je drugega nasilja, posebno v času miru, mora biti ne-ta svetovna konfrontacija obeh sistemov v letih kaj drugega. 1946–1989 resnično ostala hladna. In to tudi po Toda, počakaj! Ali ne gre za izplen zmage nad revo-zaslugi odgovornih politikov na obeh konkurenč- lucijo, zaslužene v hladni vojni? K temu, gotovo nih straneh. In da je ta izkazana odgovornost na obeh straneh povsod rasla iz dejstva, da so v obeh tudi pri nas razširjenemu prepričanju in vprašanju sklopih konkurenčnih sistemov bila dejavno in je treba reči vsaj dvoje. končno tudi učinkovito navzoča prizadevanja za Najprej, zmaga kot zmaga je mogoča samo v vojni. Iz-njuno notranje obvladanje in mirno reformo. Bolj kušnja svetovne zgodovine pove, da je zmagati mogo-so bila vidna tista evolucijsko naravnana prizadeva- če samo v vojni, ne pa zares tudi v politični tekmi. In nja v svetu pluralne demokracije in bolj prikrita – pa to velja ne le za 20., marveč enako tudi za komaj zato radikalneje oziroma revolucijsko naravnana – začeto 21. stoletje. Tisto, kar izkušamo kot pogla-tista v svetu strankarskega monizma. Omenjena vitni dogodek obeh – zmaga zahodne demokratične prizadevanja na obeh straneh pa so vendarle mogla 40 41 dovolj uspešno omejevati skrajnost mednarodnega dremajočih na lovorikah iz leta 1918, in blok dikta-spopadanja in ga zadržati v mejah nevojaške, še tur, ki žive v pomanjkanju in ki usmerjajo svoja go-mirne hlade vojne zato, ker je ta mirnost temeljila spodarstva k oboroževanju.« – Tu prepoznamo na zgodovinsko primarnem dejstvu, da sta se oba Anglijo in Francijo na eni strani in Nemčijo z Itali-svetovna konkurenčna bloka mogla – vsak zase – jo na drugi. izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot glavni vatikanski zgodovinarji torej do leta 1939 Sovjets-konkurent za oblast na zemeljski obli izločen ke zveze ne vštevajo v nobenega od obeh polov fašizem. razklane Evrope, ki ju ugotavljajo. v odnosu Evro-Takšen uvid v zgodovino, posebej še evropsko, ki pe do Sovjetske zveze torej tudi po njihovem mne-nas prizadeva najbolj neposredno, ni lasten zgolj nju tedaj ni tičala tista zgodovinsko odločilna izbi-sekulariziranemu, za marsikoga morda manj zaupa-ra med vojno in suženjstvom, kakršna je kmalu nja vrednemu zgodovinopisju. Opozoril sem, kako nato terjala odločitev za vso Evropo, za ves svet. so svoj pogled na to vprašanje izrekli cerkveni Ta, za svet odločilna izbira se je dogodila v letu zgodovinarji v pojasnilu k dokumentom o zunanji 1941 in je končno izoblikovala protifašistično zve-politiki Svetega sedeža v drugi svetovni vojni, zo držav, ki so skupaj izbojevale zmago v vojni vseh objav ljenim po drugem vatikanskem koncilu. vojn 20. stoletja. To pa so bile države, ki so navzlic Ponovimo najprej, kako ti zgodovinarji vidijo dile-skoraj prepadnim medsebojnim sistemskim razli-mo Evrope v letih 1933–1939. kam imele eno skupno značilnost, ki jo je treba tukaj posebej poudariti: vse so črpale svojo moč iz »Odkar je Nemčija postala Tretji rajh, podvržen revolucij, ki so jih bile vsaka zase doživele v svoji diktaturi Adolfa Hitlerja, se je zdelo, da se Evropa lastni zgodovini v različnih časih. iz dneva v dan približuje trenutku, ko bo morala iz-brati med vojno in suženjstvom. v Evropi sta se Kakor rečeno, sta se oba hladnovojna svetovna oblikovala dva bloka, blok zatrdnih demokracij, konkurenčna bloka mogla – vsak zase – izoblikovati 42 43 šele v položaju, ko je bil kot glavna nevarnost na ze-dopušča le po meri trga. Kar pomeni zavračanje, meljski obli z vojno izločen fašizem. In to se je zgo-tudi za nazaj, tistih reformnih prizadevanj, ki so se dilo z združenim, brezmejnim naporom obeh, zdaj dogajala nekoč v zdaj »poraženem« sistemu socia-po fašizmu skupaj ogroženih nebesnih strani, tako lizma. Iz današnjega sveta se takšna stara prizade-Zahoda kot tudi vzhoda. Tako je treba v tem edin-vanja izključujejo kot nevrednota, nekompatibilna stvenem, a dogodenem združenju sil za zmago v s kapitalizmom. Od starih razvojnih alternativ drugi svetovni vojni ugotavljati tisti prelom, ki je ostaja kot vrednota le »goli« antikomunizem sam. sploh šele omogočil, da napeto globalno-konku-Tudi tisti, ki ga je nekoč Thomas Mann označeval renčno tekmovanje oziroma boj sistemov v povoj-kot največjo norost, nespamet stoletja. Za novejšo nih desetletjih ohrani mirni, »hladni« značaj. preteklost pa to pomeni pritrjevanje prav tistemu nasilju, s katerim so stalinisti na primer zadušili Za svet presenetljiva »implozija« sistema v sovjet- češ ko pomlad socializma s človeškim obrazom skem bloku, pospremljena v Evropi z dramatičnim 1968, velikodržavni nacionalisti zanikali v Jugo-padcem berlinskega zidu, je tu zbudila evforični slaviji samoodločbo narodov in blokirali avtono-občutek zmage, kakor da bi se bila končala prava, mijo v gospodarstvu in vsem javnem življenju, kar »vroča« vojna. Te ni bilo, toda urejanje evropskih naj bi veljalo za temeljne pogoje in razloge obstoja in svetovnih odnosov se je odvilo po starih postop-socializma. Hkrati je to seveda tudi zavrnitev kih, običajnih v primeru takšnega uspeha ene stra-demokratičnih in humanih idej in pobud, ki so ni: razglasi se nelegitimnost dotlej le konkurenčne-se še dosti pred koncem hladne vojne pojavljale ga sistema. Z argumentom demokracije se združe-v Evropi z imenom »evrokomunizem« ali pred tem vanje držav v Evropsko unijo dopušča samo na te-z mislijo na konvergenco sistemov. Evropa in svet meljih neoliberalnega kapitalizma, svet pa se pod-pač danes zmoreta brez vse te nič več aktualne reja anonimnemu, a brezprizivnemu diktatu glo-ropotije. To je današnja deviza. balnega trga, utemeljenega na moči denarja in nje-govega interesa. Interes družbene pravičnosti se 44 45 Začetki 21. stoletja dajejo čutiti, da postmoderni O slovenski revoluciji »konec zgodovine« ne more izbrisati potrebe po iskanju neke njene nove alternative. Kdo more v zgodovini izključiti uspešno revolucijo, če ne z na-Samorastniška slovenska narodna in socialna, soci-siljem? Africa non docet? alistična revolucija 20. stoletja, imenovana tudi ljudska, je bila spočeta in donošena med drugo sve-Hladna vojna se ni končala z zmago ideje o neuvr-tovno vojno po napadu (6. aprila 1941) in okupaciji ščenosti, kar bi moralo logično pomeniti konec de-s strani fašističnih držav, v jeku odpora, ki ga je raz-litve sveta v dva antagonistična bloka. Kar zadeva vijala Osvobodilna fronta slovenskega naroda proti nas v EU, smo zdaj uvrščeni na eno samo stran. Na zavojevalcem, in rojena po vojni zmagi Združenih stran kapitalizma pod načelno nenadzorovano in narodov v letu 1945. Bila je tudi samobitna sestavi-dejansko a priori anonimno oblastjo globalnega na zmagovitega odpora in revolucije okupiranih prostega trga. Dejansko in načelno gre torej za ne-narodov celotne Kraljevine Jugoslavije, katere dr-omejeno zmago starega rekla »denar je sveta vla- žavljani so Slovenci v svojem državno in narodno dar«! Element socialne države je v tem (malodane matičnem jedru tedaj bili. Na podoben samobiten, že) univerzalnem sistemu moteč preostanek, v svo-a poslej tudi državno individualen, z ustavno prijem obstoju odvisen od civilne politične moči priznano pravico do samoodločbe utemeljen način je krajšanih ljudi. slovenska revolucija živela v naslednjih desetletjih Toda, mar res ne spoznavamo, da je bila zmaga v v razmerah enostrankarske vladavine komunistov, hladni vojni pravzaprav zmaga, dobljena na obeh tako v zvezni jugoslovanski državi kot tudi v fede-straneh? Če se na to danes gleda drugače, če se to ralni Socialistični republiki Sloveniji vse do tre-pojmuje kot bojna zmaga protirevolucije z vsemi nutka izstopa Zveze komunistov Slovenije iz Zve-nasledki, je to nevarna zmota. Potem gorje vsem, ze komunistov Jugoslavije januarja 1990. Izstop je pametnim in nespametnim! postal neogiben zaradi že dlje časa trajajočega preusmerjanja slovenskih komunistov in široke 46 47 zveze socialistov k političnemu sistemu demokra-Slovenska revolucija se je spočela in bila donošena tičnega parlamentarizma in z njim neločljivo po-kot slovenski NOB v času druge svetovne vojne in vezanemu reformizmu v socialnih, družbenih je nato živela v desetletjih hladne vojne kot na svoj vprašanjih. S tem je bila v največji meri potrjena način udejanjena, v naši zgodovini realno dosežena državna volja Slovencev za samostojnost in zago-stopnja uresničenja slovenske volje po človeškem, tovljeno njeno solidarno, vsestrankarsko udeja-ljudskem in narodnem napredku, tja do izteka re-njenje. Slovenska revolucija 20. stoletja se je tako volucije z osamosvojitvijo Slovenije. iztekla v dejanju narodne in državljanske samo-Zdaj jo gledam v obremenjujočih razmerah odločbe ljudstva Slovenije. mentalno nedopolnjene družbene tranzicije. To je Preden zdaj poskusim opredeliti svoje videnje naše težavno, saj pogled zamegljuje odij [sovraštvo, revolucije, moram seveda opozoriti, da sem se kot op. ur.], ki se zgrinja nad zgodovino revolucije. zgodovinar njenih vprašanj loteval predvsem v pove-Pred razmotrivanjem revolucije bi bilo treba naj-zavi s časom slovenskega NOB. In na to, zgodovinar-prej razčleniti ta odij, saj izvira z različnih strani. sko pridobljeno védenje o revoluciji se bom v glavnem Tu nimam v mislih razumljive prizadetosti žrtev omejil. Tu se samo sklicujem na svoje razprave in štu-njenega nasilja. dije, zbrane v knjigi Pravica in moč za samoodločbo. Najprej pa moram pojasniti svoje zgodovinarsko Gre zlasti za štiri med njimi: 2., 7., 18. in 31.6 [...] videnje (ne)upravičenosti njenega pojava v sloven-Omenil sem, da ima ta poskus nek svoj prav kon-skem NOB. Pred leti je mlad zgodovinar pri zago-kretni povod. Ta me je zbodel, da zato poskušam voru disertacije o tem vprašanju, odločno in že po-več, kakor pa si izdelane znanstvene kompetence za litično odločeno, trdil: NOB ne dela revolucije. To ves ta čas sam prisojam. A vendarle, poskusiti vsaj je, ne sme delati revolucije. Če jo, potem to ni več »posthumno« ne more škoditi. (pravi) NOB. In pri nas se je to zgodilo, četudi se zgoditi ne bi smelo. 6 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 15, 69, 265 in 515. 48 49 To tezo sem zavrnil – in jo še zavračam – kot nehis-zgodovini. Kakor in extremis ne more prepovedati torično. Tu ne gre za vprašanje, kaj je NOB po defi-vojne. Lahko pa si prizadeva vojno delovanje ome-niciji. Gre za to, da historik zgodovini, ki se je že jiti z vojnim pravom, predvsem z normami humani-zgodila, ni upravičen dajati lekcij. O svoji upraviče-tarnosti. Zgodovinar je upravičen v revoluciji, ki se nosti je namreč ta zgodovina odločila sama. je dogodila, ugotavljati kršenja humanitarnega prava, kakor se to zelo intenzivno dogaja glede poteka Tako je odločila tudi o revoluciji, ki se je zgodila ali vojn, četudi jih za nazaj ni mogoče ne preklicati v pa se ni zgodila. Na primer, le o tisti, ki se ni zgodi-obstoju ne popravljati, »olepševati«. Prav tako je la, sme historik popravljati morebitno nasprotno historik upravičen in kot družboslovec tudi dolžan trditev historiografije, da je vendarle bila. A nika-ugotavljati, v čem so manifestacije revolucije bile kor, da za priznanje pravilnosti »naše« zgodovine revolucionarne, v čem pa je to bilo revolucionarno ne bi revolucija v njej smela biti vsebovana. kršenje predrevolucijskega pravnega in političnega Revolucije (v) dogajanju zgodovine ni mogoče pre-reda, sistema. A to ne pomeni, da lahko revolucije povedati. Izbriše (ne zapiše) jo lahko le njen neus-izbriše, zanika kot neupravičeno dogodene v zgo-peh. Revolucijo lahko prepoveduje le aktualni dovini, zanika kot realne sestavine njenega toka. politični sistem. Dokler je pač uspešen. Revolucija, Saj je ta tok historijo že spremenil v novo stanje, ki če je uspešno nastopila, ga spreminja in oblikuje ga je mogoče spremeniti le z novim dogajanjem. po svoje. že z uspešno uveljavitvijo tega sistema Morda celo kar s kontrarevolucijo. Revolucija in re-samo po sebi izničuje revolucija svojo prepoveda-akcija kot kontrarevolucija sta v zgodovinskem pro-nost. Mnogi politični sistemi so bili oblikovani z cesu dva enako nepreklicna pojava. Lahko ju v času revolucijami. Nekoč tudi liberalnodemokratični, druge svetovne vojne za dogajanja na Slovenskem za kakršnega smo se danes odločili kot za vsebino, tudi imenujemo po Tarasu Kermaunerju kot termi-vrednoto osamosvojitve. Dokler ta sistem obstaja, nološki par »leva« in »desna« revolucija. To je v lahko prepoveduje revolucionarno dejavnost kot analitičnem postopanju v marsičem tudi koristno. protiustavno. Ne more pa revolucije prepovedati v žal pa odvrača pozornost od tistega, kar je za 50 51 Slovence v tistem času pomenilo največjo negativi-Slovenski NOB z OF se je v svoji izhodiščni volji teto, namreč od prostovoljne kolaboracije glavnih usmeril k izpolnjevanju dolžnosti ljudi do svoje, iz akterjev slovenske desnice. zgodovine sprejete, zdaj pa napadene in od fašistov v obstoju zanikane slovenske skupnosti, v obrambi Morda je to razpravljanje dolgovezno, a premočna katere so ljudje videli edino možnost za svoboden so prizadevanja nekaterih znanstvenikov, da bi slo-osebni in splošni razvoj. S tem izpolnjevanjem dolž- vensko zgodovino za čas okupacije in odpora pre-nosti so pripomogli, odločilno na svojih tleh, k uredili v predalčke, »dobre« in »slabe«, predvsem zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni. In ta zma-pa seveda, da bi »dobri« NOB ločili od »slabe« ga je leta 1948 v okviru OZN omogočila sprejetje revolucije in dobili na ta način sprejemljivejšo Splošne deklaracije človekovih pravic. In glej, ta zgodovino. Človek bi se ob tem najraje vprašal: deklaracija izhaja stvarno, meritorno, prav od tiste le zakaj potem komunisti ne bi s svoje strani mogli predpostavke OF, da bo človek izpolnjeval dolžno-po isti logiki svoje zgodovine popraviti in revoluci-sti do svoje »skupnosti, v kateri je edino mogoč jo izboljšati z reduciranjem narodnoosvobodilne svoboden in splošen razvoj njegove osebnosti«! vsebine iz »našega« NOB, če sta oba ta v njem Tako je zdaj zapisano v 29. členu te deklaracije! vsebovana pojma med seboj tako izključujoča? Prav z opredelitvijo za OF in NOB se je slovenska Omenjena disertacija se je osredotočala na proble-revolucija glede uveljavljanja človekovih pravic že matična ravnanja glavnih akterjev slovenske leve prav ob svojem spočetju napotila v pravo smer, če-revolucije. v tem je bila prodorna in strokovno tudi je na svoji nadaljnji poti dolgo proti nekaterim ustrezna ter kot takšna tudi pozitivno ocenjena. tudi grešila, zlasti tistim, zadevajočim politične Omenjena teza, izrečena na zagovoru, pa ostaja hi-svoboščine. Pa tudi pri teh je zmogla popravek, ko storično sporna v svojem družbeno-spoznavnem je šlo pri ponovljeni narodni samoodločbi za pravi-temelju, ne glede na to, da je v javnosti popularna in co iste kategorije. In te, kakor je bilo izhodiščno v polemikah priročna. predpostavljeno izpolnjevanje dolžnosti do skupnosti, nujne tudi za dosego osebne svobode. 52 53 Seveda imajo z razumevanjem te vsebinske poveza-pismom, pozival v Slovenskem poročevalcu k potrebi, nosti različnih vidikov svobode danes težave ljudje da bi bil slovenski odpor politično uravnotežen. In (celo nekateri najodličnejši pisateljski duhovi), da je pri tem poudarjal tudi potrebo, naj si vsi ti po-ki vidijo v odločanju ljudi za odpor proti okupator-litično različni udeleženci upora med seboj obljubi-ju ali za podvrženje zgolj kliše banalne dihotomne jo lojalnost. In da ga je pri tem skrbela lojalnost dru-odločitve: za okupatorja ali za domovino. Zani-gih sil do komunistov samih. In da ni šlo za to, kakor mivejša se jim zdi pravica do življenja onkraj se je pozneje iz razvoja izmotalo, da so v OF zdaj že ideološ kega konstrukta vojne, pravica do preproste-premočni komunisti svojo lojalnost pomirjevalno ga življenja ljudi po vrednotah civilizacije. [. .] zagotavljali po vplivnosti ogroženim »zavezni-kom« v fronti. Komunisti so svojo moč v NOB ob-Domišljavo in nadležno bi bilo tukaj povzemati, čutili šele potem, ko je klic po uravnoteženju slo-kar sem nekoč že napisal o slovenskem NOB in re-venskih političnih sil ostal ne le brez odmeva na voluciji v njem. Upam pa, da ne bo odveč nekaj desnici, ampak doživel tudi zanikanje. In da ne sme-opozoril na nekatere premalo opažene momente v mo prezreti, da je v labirintu različnih pozicij tistega dogajanju. časa za Ariadnino nit treba jemati v roke zahtevo Najprej naj ponovim opozorilo zgodovinske stroke, OF, da se mora vsakdo najprej dejansko odločiti za da je treba vedno upoštevati dejstvo, da posamezni udeležbo v neodložnem odporu, če hoče imeti ena-subjekti dogajanja nikoli ne morejo predvideti, ke pravice v gibanju in odločanju. Kidričev klic je kak šen bo izid dogajanja, in da zato ne smemo bil absurden glede strank samih seveda že od Natla-domnevati, da so si vsa svoja dejanja in umovanja čenovega Narodnega sveta naprej, a bi glede njiho-vnaprej načrtali, četudi končni izid opazovalcu na-vih somišljenikov mogel še učinkovati. Samo da bi rekuje vtis, da je vse nastalo po domišljenem nakle-potem uravnoteženje potekalo drugače in bi bilo pu ali kar po zaroti. Tu omenjam prezrto dejstvo, nekaj drugega. Da se bo zgodilo to drugo, je bilo za-da je Boris Kidrič, vodilni komunist v OF, še sep-trdno in vsem razvidno odločeno že naslednji me-tembra 1941, torej še pred Rožmanovim pastirskim sec, 24. oktobra, z omenjenim pastirskim pismom. 54 55 Zdaj je ostala tu OF sama. vodila in organizirala pa Slovenski narodnoosvobodilni odbor kot prvi or-je NOB, ki je bil hkrati tudi socialna in moralna re-gan suverene oblasti slovenskega naroda? Suvere-volucija, piše Janez Stanovnik ob njeni sedemdeset-nost pa je nekaj nedeljivega in SNOO se je zdaj štel letnici 2011. Resnično. Le z natančnejšim dopolni-za edinega njenega predstavnika in je to tudi raz-lom ali pojasnilom, da je ta revolucija bila tudi na-glasil. Današnje trditve desnice, da je OF s tem dru-rodna, nacionalna. Da je takšna revolucija Sloven-gim Slovencem prepovedala odpor proti okupator-cem potrebna, je takrat, v času pastirskega pisma, jem, so pravno nekompetentne in vsebinsko slabo menila in napisala tudi »katoliška sredina« (An-domišljene. OF jim je mogla le odreči pravico, pre-drej Gosar). Le da je uresničitev pričakovala in povedati, da bi se poslej, mimo SNOO, oni še mogli dopuščala prvenstveno iz rok katoliške stranke, šteti za predstavnike suverenosti slovenskega naro-Slovenske ljudske stranke, in da je tako odvrnila da, njegove pravice do samoodločbe.7 To z okvirno katoličane od OF. Revolucija kot pojem torej tudi s suverenostjo Kraljevine Jugoslavije neposredno še te strani ni bila izključena. Takrat so še vsi pomnili ni imelo opraviti. vprašanje o samoodločbi slovens-samoodločbo Slovencev, državno ločitev od Avstri-kega naroda je ostajalo odprto in kot tako so ga je v letu 1918, ki jo je vodila Krek-Koroščeva vse-konec leta 1941 definirale tudi temeljne programs-slovenska ljudska stranka. Pa saj je na klerikalni ke točke OF. Odprto za sporazumno ali pa revolu-strani sam Lambert Ehrlich še do oktobra 1941 nuj-cionarno uveljavitev pravice Slovencev do samood-no predlagal ustanovitev tajne slovenske vlade, lo-ločbe. K prvi različici je bil nagnjen predlog izvrš- čeno od Jugoslavije, torej protiustavne, »desno nega odbora OF begunski vladi 15. maja 1942 o revolucionarne«, v razmerju do jugoslovanske pogojih priznanja. Dogodek, ki danes ostaja zunaj begunske! Ali se je ob tem primerno čuditi ali celo zgodovinskih obravnav slovenskega NOB, njego-zgražati nad dejstvom, da je OF slovensko narodno vim kritikom pa tema ne diši in o njej molčijo. revolucijo raje kar sama začela udejanjati že 16. septembra 1941, ko je storila prvi korak k reali-7 več o tem gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 353 in zaciji slovenske samoodločbe in ustanovila sledeče. 56 57 Socialna revolucija je na svoj način vključena v pro-vplivom obnašanja četnikov Draže Mihailovića v gram OF v točki o dosledno ljudskodemokratični Srbiji. Iz komaj čitljivih dnevnih zapiskov Lojzeta obliki bodoče oblasti v osvobojeni Sloveniji. Prav Udeta (pri njem sta se skrivala Boris in Zdenka ob tej točki je treba opozoriti še na dvoje. Kidrič) je videti, da je Boris v januarju 1942 pričakoval bližnje končanje vojne. Po Udetovi pripovedi Prvič na to, da ta formulacija ni izključevala izpelja-meni je tisti čas Zdenka dejala: komunisti bomo šli ve socialne revolucije v obeh »znamenitih« etapah naprej; kdor nam bo mogel slediti, bo dobrodošel, po ruskem modelu. Tu je bilo tacite vključeno pred-drugi bodo pač odpadli. Očitno je govorila pod vti-videvanje, da bo druga etapa, prevzem socialno-som dogajanja v Srbiji in mislim, da bi to lahko po-revolucionarne oblasti, izvršena po osvoboditvi. menilo tudi globljo razlago »vojvodstva« in levi- Če ne drugje, je mogoče v knjigi Andreja Inkreta čarskih »ekscesov« malo zatem na osvobojenem prebrati, da se je Edvard Kocbek o tem že v avgustu območju na Dolenjskem. vemo, kako je tedaj Kar-1941 dogovarjal z Borisom Kidričem. Iz arhivskih delj posegel vmes in kako so komunisti v OF potem dokumentov (dnevnik advokata Albina Šmajda) pa brez prehitevanja vztrajali na programski formuli vemo, da se je Aleš Stanovnik, politično in idejno NOB. Ta je poslej sploh obveljala v Jugoslaviji kot najbolj profilirani predstavnik krščanskih socialis-celoti, do konca vojne. Posebno in z mednarodno tov, še pred tem v svojem krogu zavzemal za sovjet-veljavo je bila potrjena s sporazumom Tita in Šuba-sko obliko ureditve socializma. v zadevi dveh etap šića v juniju 1944 in v nadaljnjem notranjem in torej vsaj v tem smislu ni šlo za neko zarotniško mednarodnem razvoju. Pomislimo! Tisti čas se je prevaro komunistov glede druge, socialnorevo-Tito pred Nemci sam zatekel na vis, pod oblast lucionarne etape, ko se je ta začela spomladi 1942 Angležev, pod nadzor Churchilla! najavljati v zloglasnem levičarstvu ali vojvodstvu na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Šlo pa je res In drugič, ob programski točki o doslednem, ljudsko-tudi za prenagljenost v pričakovanjih razvoja vojne, demokratičnem značaju oblasti, je treba nekaj in to, kakor zgoraj omenjeno, pod alarmantnim opaziti tudi v zvezi z vprašanjem Dolomitske 58 59 izjave. Nastala je poleg vsega tistega, kar je v ospred-revoluciji na čas po vojni. In kar ni nepomembno, ju današnjega zanimanja (vprašanje političnega to je bila z vidika slovenskih komunistov konceptu-strankarskega pluralizma), tudi zaradi prepričanja alna inovacija: poenotena OF naj ostane osrednja v vodstvu KPS, da bo zmaga OF, v kateri je zdaj vo-opora političnega sistema povojnega novega druž- dilna vloga v odločilni meri prešla na »progresivne benega reda. Česa podobnega v Rusiji ni bilo. Seve-sile z delavstvom na čelu« (beri: KPS), po osvobo-da pa je šlo, po Kidričevi označitvi oktobra 1944, le ditvi omogočila miren prehod k socialnorevolucio-za »demokratiziranje razredne dinamike«. To ni narnim ukrepom, če bo oblast, ki jo je OF že ves čas pomenilo obljube, da bo v političnem sistemu po razvijala, ostala enotna in močna, predvsem pa vojni ustvarjenega novega družbenega reda dobil učinkovita v vojskovanju. In to je bil razlog tudi za strankarski pluralizem spet svoje priznano mesto. Kocbeka in krščanske socialiste, ker je to potrjeval Tako se je vnaprej zagotavljala diktatura proletaria-tihi sporazum o časovni odgoditvi »druge etape« ta kot odločujoča prvina socialistične revolucije po na čas po končanju vojne. pojmih komunistov. Kardelj je to sam pojasnil pri-Da je takšen razvoj bilo dejansko mogoče pričako-bližno v istem času svoji stranki: »Trenutno smo v vati, je bilo ocenjeno do februarja 1943. Elementi okviru buržoazne revolucije, zavzemamo pa polo-za takšno oceno so bili med drugim: nemški poraz žaje, ki nam bodo (s koncem vojne) omogočali ta-pred Stalingradom, uspešnost jugoslovanskega na-kojšen prehod v proletarsko revolucijo. [. .] Smo v rodnoosvobodilnega gibanja, ki je medtem ustano-položaju, ko ni nujen revolucionaren prehod, tem-vilo AvNOJ, stabilizacija in nov politični in vojaški več je mogoča za izvedbo ciljev proletarske revolucije reformistična pot. [. .] Zunanja oblika sprememb vzpon OF po roški ofenzivi, dokončna kompromi-bo gotovo drugačna, kot je bila revolucija v Sovjet-tacija nasprotnikov pred zavezniki z vojaško kola-ski zvezi. Enotnost skupin OF v borbi nima samo boracijo. Zunanji izraz vsebine in trenutka te ocene začasnega značaja. [. .] Za nas je važno, da bo reakcije bila tudi Dolomitska izjava. To je bil, v tem smi-ja razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.« slu, sporazum o zadrževanju prehoda k socialistični 60 61 K tej točki dogajanja pravim, da je revolucija, spo-spoštovati in ohranjati. Revolucija pa se je tudi v na- četa v NOB OF, bila donošena do konca vojne, šele daljnjih desetletjih – poleg vseh grdobij, ki jih je pripo njej pa rojena. našal sistem enostrankarstva v rokah komunistične stranke tudi še po tem, ko se je ta poskusila spreme-Po vojni se je za izvršeno revolucijo, zdaj že v vse-niti v zvezo komunistov – kazala kot dogodeno živ-jugoslovanskem okviru, za dalj časa uvedel izraz ljenje naroda, v dobrem in v slabem. življenje je ne- »ljudska revolucija«. Da je to zares bila revolucija, kaj tvornega in njegovi dosežki so narodu ali sloven-ni dvomil nihče. A kakšna pravzaprav? Terminolo-ski državi ostali tudi še po tem, ko je narod strnil ške tančine so se začele razčiščevati pod vplivom svojo osamosvojitev s korenito zamenjavo politične-pritiska Informbiroja, ki je jugoslovanski komuni-ga sistema. Ta se je od revolucionarnega načina od-stični stranki očital, da je kmečka in da je poniknila mikal že prej in se medtem prav v Sloveniji še najbolj v ljudski fronti. Treba pa se je tudi spomniti, da po približal socializmu po volji ljudi. Zato je že prišel v vojni, tja do resolucije Informbiroja, v političnih tisto ostro nasprotje z drugače usmerjenim jugoslo-nastopih socializem kot cilj ljudske revolucije ni bil vanstvom. Res se je tudi v Sloveniji izkazalo, da stari nikoli niti omenjen. Komunistični manifest niti tukaj ni v razvoju razrešil Revolucija, tudi komunistična, tudi slovenska v 20. svoje osnovne težave pri podružbljanju gospodar-stoletju, ni bila zgolj nasilje. In ni bila le zaslužna za stva, kar naj bi vendar bilo alternativa kapitalizmu. uspešen NOB, s katerim se je slovenski narod, ob Ta nerešena težava je do leta1989 postala odločujoča vseh žrtvah in žrtvovancih, uvrstil med zmagovalce za polom evropskih socializmov 20. stoletja. v svetovni vojni proti fašistični pogubi, dosegel do-Maja 2011 je France Bučar na televiziji na vpraša-volj moči za samoodločbo, za svojo državno zgrad-nja Majde Juvan, kako iz politične blokade in gos-bo, za združitev z njo Slovenskega primorja, ki bi podarske krize v Sloveniji, dramatično tarnal, da je bilo v sistemu imperializma sicer za večno izgublje-Slovenija izgubila koncept, da bi bilo treba najti no, za izhod na morje, in kar je za samozavest naroda nove centre moči, ki jim bo mar uspeh podjetij, prvega pomena, za narodno čast Slovencev. To moramo 62 63 da je treba iznajti drugačen sistem od sedanjega. samo prekomerno zunanje zadolževanje in se Nič ni govoril, kakor v Novi reviji 57, o nelegitim-morajo te panoge sedaj za začetek še krepko skrčiti. nosti revolucije, ne za nazaj ne za naprej, saj bi to Za državno in občinsko 'investiranje' že plačujemo zanj bilo nekaj nezaslišanega. Pa vendar sem pomis-s krčenjem pokojninskega in zdravstvenega var-lil na vrstice dobro informiranega in vztrajno raz-stva, pa so krediti šele komaj začeli dospevati. mišljujočega ekonomista Frančka Drenovca, pona-Dobili smo Stožice, izgubili bomo šole in bolnišni-tisnjene 31. marca [. .] v Dnevnikovi rubriki Nepre-ce. To ste hoteli, to ste dobili.« slišano: »Še do leta 2000 je slovensko gospodar-Očitno je, da je ključna težava podružbljanja, stvo raslo okoli 4 odstotke na leto, z lastnimi moč- socializ ma, vsebovana v tezi Komunističnega mani-mi in samo neznatnim zunanjim zadolževanjem. festa, da je državi (proletariatu) mogoče kapitali-Po letu 2002 se je začelo počasi krepiti zadolževa-zem preseči »le s tem, da despotsko poseže v nje in po letu 2004 je moralo vzdrževati gospodar-lastninsko pravo«. Tako beremo v prvem slovens-sko rast 6 milijard evrov vsakoletnega novega zuna-kem prevodu tega manifesta leta 1908.8 njega dolga, zadnji dve leti v krizi brez rasti pa še vedno kakšni 2 milijardi na leto. Še v 'stacionarnem Dilema, despotstvo ali moderna liberalna demo-stanju' ne znamo več živeti brez tuje pomoči. – kracija, je namreč medtem odpadla, seveda v smi-v dolgih dvajsetih letih tranzicije ni bilo nobenih slu demokracije. Tudi po nedvomni ljudski volji, resnih državnih politik, samo liberalizem, z dome-simbolizirani s padcem berlinskega zidu. Pri nas pa tom, ki ga ima samo liberalizem. Obsežni deli s sporazumno, malodane soglasno uveljavitvijo industrije so se krčili že pred krizo: tekstilna pravice Slovenije do samoodločbe. industrija že od leta 2000, pohištvena od leta 2002, Ali mora zdaj to v življenju naroda, sporazumno osa- živilska od vstopa v EU. Širjenje trgovinske mreže mostaljenega, pomeniti tudi totalitarno distanciranje se je ustavljalo že pred leti, gostinstvo je stagniralo že pet let pred krizo (kmetijstvo že od osamosvojitve), ekspanzijo gradbeništva je sploh pognalo 8 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 299. 64 65 od revolucije, ki jo je on sam po sebi in v sebi fevdalno družbo na Slovenskem, da osvobodi ljudi (do)živel? v slabem, gotovo. A tudi v dobrem? In iz hlapčevstva. Naredila je, kar bi morala že liberal-sploh tudi načelno distanciranje od vsake revoluci-ska stran, a ni, ker je bila neustrezna svoji zgodo-je? Še pred padcem berlinskega zidu sem zase to vinski nalogi. žal je kot totalitaristična Partija po-vprašanje rešil s tem, da sem kot član CK ZKS tem sama padla v past, ponovila, kar je podirala. poprijel geslo Slavoja žižka, ki je vzklikal: »Komu-Najprej bolj nasilno, potem pa je dejansko popuš- nisti za demokracijo!« Le da sem geslo obenem po- čala.« daljšal: »Komunisti za demokracijo, demokracijo za socializem!« Prvi hip nekaj soglasja, celo predsed-Ko tu ponavljam to mnenje, ki se z njim pač lahko nika ZKS Milana Kučana v referatu na seji CK strinjam, hočem le ponovno poudariti, da vpraša-23. januarja 1989 (moj osebni magnetofonski nje o pomenu zanikane slovenske revolucije za pri-posnetek). Ne s trajnim uspehom. hodnost zares obstaja. Prenovitelji so socializem iz gesla izčrtali, prepričani, Kakor sem že razložil, je vsaki revoluciji, kakor da ne prinaša glasov na volitvah. Najbrž so šteli prav. sploh vsakemu družbenemu podvigu v zgodovini, »Pahorjevemu« predlogu državnozborske izjave pa mogoče očitati storjeno nasilje in ga zavračati, ne na žalost gospe SH do danes vendarle niso sledili. da bi zanikali podvig po sebi. vprašanje o zgodovinskem pomenu slovenske re-Nasilje je bistvo vojne. vendar ne neomejeno. Svoj volucije nam stopa še jasneje pred oči danes, ko se dvom o upravičenosti nasilnih ukrepov v vojni, če častijo njeni totalitarni nasprotniki celo brez pomi-izvirajo tudi iz razrednobojnih namenov, sem izrazil slekov do najbolj zavrženih sredstev, ki so jih upo-ob toliko (tudi ponarejeno) navajanem Kardeljevem rabili med vojno. »Izkušnja reklerikalizacije KC,« pismu Ivanu Mačku Matiji z dne 1. oktobra 1942. mi je pred leti zapisal v pismu Taras Kermauner, Zapisal sem: »Res lahko v tem dokumentu vidimo »osvetljuje danes levo revolucijo in njen bistveni kvintesenco tragičnega konflikta v času narodno-pomen: opravila je zgodovinsko nalogo, da razbije osvobodilnega boja Slovencev. Tragičnega, ki pa je 66 67 obraten v primerjavi z vlogo ljudi v klasični tragediji, pristanka nekomunistov (niti široke množice no-kjer visoko nad ljudmi bogovi odločajo o njihovi vih članov KPS) v OF na misel o kakem pomoru usodi. v tem dokumentu je obratno. Osebe nastopa-slovenskih kolaborantov. S partijskega, vojaškega jo v prepričanju, da so upravičeni izvrševalci višjih in morda celo s kakega zunanjega vrha moči poro-interesov, dejansko pa teh višjih interesov ni. v do-jena in končno dejansko izvršena zamisel povoj-kumentu je vsebovan dokaz, da je realni komuni-nega vsejugoslovanskega pomora vojaških kola-zem, vsaj v svojem vrhu, pripravljen v imenu svojega borantov vseh vrst, vključno slovenskih, kateremu domnevnega zgodovinskega poslanstva kompromi-je glavno prizorišče bila na koncu koncev ravno tirati svojo humanistično prednost pred fašizmom. Slovenija, je tudi zato pomenil za slovensko KP v istem dokumentu pa je vsebovan tudi dokaz, da so prvi in najusodnejši polom njene lastne osvobo-obstajali tudi takšni slovenski duhovniki, ki so z dilne zamisli in prelom besede, dane v dolomitski orožjem v roki v imenu antikomunizma vstopili v zavezi, o mirnem prehodu k socialistični revoluci- čete, namenjene boju proti slovenski rezistenci (ka-ji po osvoboditvi. Pomenil je tudi prvo hudo krše-tere okvir je bila Osvobodilna fronta). v imenu nanje dejanske veljavnosti avnojske federacije, pačno razumljene verske kritike komunizma so bili temel ječe na samoodločevanju vsakega naroda pripravljeni z oboroženim antikomunizmom kom-posebej o vseh zanj usodnih vprašanjih. Znanje in spoznanje o tem je politično udarilo šele nasled-promitirati moralne vrednote krščanstva.« nje rodove in trajno obremenilo njihova prizade-Naj mi bo oproščeno, da na tem mestu ponovim vanja.« svoje mnenje iz knjige Senca Ajdovskega gradca. v svoji zavrnitvi povojnih pobojev omenjam Tam sem zapisal: »Čisto izrecno je treba poudari-Dolomitsko izjavo. Pojasnil sem že, zakaj. Seveda ti, da dolomitski zgodovinski sporazum o mirnem, pa je bistvena prav ta zavrnitev, kakor je zapi sana. tj. znotraj OF skupno poenotenem, povojnem odločanju o novem redu gotovo ni pomenil 68 69 Ali je dovolj le priznavati sodni oblasti upraviče- štirih desetletjih je razvojni proces, v katerem je nost, da v primeru osebne odgovornosti za kazen-sistemsko in tudi protisistemsko, alternativniško, sko nezastarljiva dejanja postopa po zakonu, široki delovalo mnogo akterjev, in dejstvo je, da se je pomor po vojni pa le obžalovati, četudi obžalovati poglavje kršenja človekovih pravic postopoma, iskreno, saj je za vsakogar v grozljivem nasprotju z sicer z različnim tempom v posameznih obdobjih, duhom, ki je spodbudil in omogočil veliko dejanje a v celoti zdržema, krčilo. Različen je bil tudi NOB? Gotovo je tej strani potreben tudi poseben tempo glede na posamezna območja teh pravic, razmislek o ravnanju tistih, ki so za NOB končno od gospodarskih, socialnih, izobrazbenih, kultur-tudi v Sloveniji obenem z zaslugami prevzeli vod-nih do politično svobodnjaških. Danes javnost ob stveno odgovornost. nedvomno storjenih kršenjih ni razdvojena. Svoje dejavno obžalovanje storjenih in svojo voljo, da se O kršenju nekaterih človekovih pravic po 15. maju prepreči ponovitev, je naša državljanska volja 1945 je treba seveda ugotoviti, da so kršenja na dla-tudi zapisala v ustavo. ni in da so tukaj tudi učinki na duševnost ljudi. O tem, mislim, nihče ne dvomi. Tudi glede siceršnjega dogajanja, glede »temne strani meseca«, ne gre dvomiti. vendar pečati se edinole z ugotavljanjem že ugotovljenega mraka ne sme zanikati soja tudi »svetle strani meseca«. Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta v OZN 10. decembra 1948, ni bila obvezujoča mednarodnopravna pogodba, temveč moralno obvezujoče priporočilo članicam te organizacije. vključevanje njenih postulatov v življenje jugoslovanske federacije oziroma Slovenije v naslednjih 70 71 Zmaga poraženih totalitarni antikomunizem, ki jih je nekoč pripeljal na vojaško stran fašističnih držav v svetovni vojni, začeli vztrajno vrednotiti kot daljnovidni prispevek Ob padcu berlinskega zidu v letu 1989 kot simbolu k ciljem Zahoda. Odločne zavrnitve s strani resnič- zrušitve političnega, gospodarskega in ideološkega no demokratičnih kritikov komunizma v vsem tem sistema evropskih dežel realnega socializma v okvi- času pravzaprav niso doživeli. Propagandna brošu-ru vzhodnega bloka pod vodstvom Sovjetske zveze, ra »zgodovinske SLS« v Buenos Airesu iz leta 1984 zapletenega že skoraj pol stoletja v blokovsko hlad-je dober (slovenski!) primer takšne vrednostne za-no vojno med nekdaj zavezniškimi antifašističnimi menjave totalitarističnega antikomunizma iz časa zmagovalci druge svetovne vojne, so se za demo-svetovne vojne za demokratično kritični antikomu-kratične zmagovalce nad komunizmom razglasili nizem Zahoda v desetletjih po njej.9 tudi nekdanji kolaboracionisti s fašističnimi oku-Kdo bi se čudil, da so v letu 1989 nekdanji voditelji patorji Slovenije. Zahodni blok se je, vzeto zaokro- ženo, zbiral proti vzhodnemu na geslih parlamen-in ideologi v vojni poraženih »slovenskih domo-tarno demokratične sistemske kritike komunizma. brancev« zagledali v hladnovojni zmagi Zahoda – Ta demokratična kritika ni bila istovetna s totali-dejansko, polomu komunizma vzhoda – svojo las-tarnim antikomunizmom nacizma oziroma fašiz-tno, četudi zapoznelo, a vendar za svet zaslužno ma in njunih zaveznikov v drugi svetovni vojni. zmago – »zmago poraženih«. Tudi proti tej resu-Toda različnost med demokratično in totalitarno rekciji bivših kolaboracionistov – vstajenju od poli-kritiko realnega ali ideološkega komunizma je tično mrtvih v imenu antikomunizma – hladnovoj-bila po vojni vedno v nevarnosti, da se zaradi imen-no zmagoviti demokratični Zahod ni izrekel zgodo-ske istovetnosti napadanega predmeta kritike vinsko kritične besede. v rèj10 zmagovalcev pod priložnostno izgubi izpred oči v oglušujočem truš- zahodnim kultnim drevesom, pa naj bo to hrast ali ču javnega blokovskega političnega nastopanja Zahoda proti vzhodu. Nekdanji kolaboracionisti 9 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 503. s fašističnimi okupatorji evropskih dežel so svoj 10 Po SSKJ je rèj koroški narodni ples pod lipo (op. u.). 72 73 lipa, ali pa kaj bolj južnega ali atlantskega, je brez takem tisti, ki so bili resnično daljnovidni. Ne mor-besede sprejel tudi rajajoče somišljenike totalitaris-da Churchill ali Roosevelt. In so to pokazali že tičnega antikomunizma. 20. aprila 1944 in ponovno še januarja 1945, ko so prisegli Hitlerju, saj je njihova usmeritev doživela Ob tem bi bilo evropski javnosti mogoče označiti zmago s padcem berlinskega zidu 1989 in z vsem, zgodovinski smisel tez danes rajajočih zagovorni-kar je tej njihovi obzidni zmagi sledilo. Torej celo kov slovenske kolaboracije. Omenjam izrečene ali z nastankom današnje EU! In to še posebno očitno po logičnem smislu tako nastopajoče njihove ugo-z njenimi pravdoreki vred, si laskajo. Saj vendar tovitve ali trditve te vrste: Hitlerja niso šteli in ga govore o enaki kaznivosti zlih dejanj kogar koli v še danes dejansko ne štejejo kot zavojevalca in oku-okviru bojevanja druge svetovne vojne, in s tem, patorja Slovenije, temveč kot nekakšnega svojega tako menijo, prav to njihovo končno zmago nekoč gosta v deželi, pač spričo dejstva, da jim je pomagal poraženih kolaboracionistov zdaj pravnomočno in jih hkrati vodil v njihovi kvazidržavljanski vojni potrjujejo. Nekdanja zavrnitev njihovega antiko-proti komunizmu, tj. proti NOv Slovenije in OF. munističnega kolaborantstva je zdaj kot takšna Zato so mu prisegli, pravijo, iz svoje volje. To njiho-spoznana za kratkovidno zmoto, menijo! Saj da se vo izhodiščno gledanje na zgodovino logično vodi je sodno izkazalo, da Zahod 21. junija 1941, ko je v sklep, da je druga svetovna vojna v končnem na-Hitler napadel Sovjetsko zvezo, ni spoznal, na menu bila vojna proti komunizmu in ne proti fašiz- čigavi strani je od tistega trenutka njegovo pravo mu, ki je bil pri tem le nekakšna kolateralna škodlji-zgodovinsko mesto v vojni. To pa so, menijo, že vost. In kar rezultira v presojo, da je Hitlerjeva takrat spoznali Ehrlichovi stražarji, kakor so se stran bila tista, ki je nazadnje v tej vojni, gledano maja 1942 sami pobahali.11 dolgoročno, pravzaprav (tudi) zmagala, in da so slovenski kolaboranti, ki so mu prisegli, zato danes zares končni zmagovalci, četudi so bili v letu 1945 11 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 286, »Keren-vojaško poraženi skupaj s Hitlerjem. Oni so potem-skijade«. 74 75 Pri tem imajo še posebno na jeziku in v mislih zad-Dedišcino je treba sprejeti njo, instančno najvišjo razsodbo Evropskega sodi- šča v latvijskem primeru, ki pomeni, da so zločini, storjeni v okviru druge svetovne vojne s strani par-Na koncu tega poskusa povedati nekaj o videnju re-tizanskega odpora proti fašističnim agresorjem, volucije v zgodovini Slovencev 20. stoletja in o nje-zgolj zločini in so kot takšni enako tudi danes kaz-nem umeščanju v zavest o naši preteklosti se vra-nivi po veljavnem mednarodnem pravu. Tu zdaj čam k spoznanju, da to mora pomeniti tudi načelno upa najti ključno oporo tudi teza o nelegitimnosti in določno zavrnitev povzročenega nasilja. To za-in protizakonitosti odporniških gibanj sploh, pose-vezuje seveda vse strani v narodu in državi, vsako bej tistih, v katerih so nastopali komunisti. zase in vse skupaj in za celotno dobo, o kateri razmišljamo. Glede na časovno omejenost mojega raz-Seveda so ti ljudje v zmoti, saj gre za docela različna iskovanja dogajanja v vojni sem mogel tukaj le na-vprašanja in ene rešitve ni mogoče prenašati na ne-kazati svoje stališče glede kršenja človekovih pra-kaj drugega. Toda politični zagovorniki takšne teze vic. Glede vojnega dogajanja pa se moram pred so prepričani, da so v omenjeni evropski razsodbi sklepom pisanja ozreti še na svoje širše uvide v dobili nadomestek za zavrnjeno mednarodnoprav-vprašanje, kako zavračati nasilje, ki je bilo povzro-no obsodbo komunističnih strank oziroma komu- čeno v odnosih med Slovenci. Moje stališče se je nizma po modelu obsodbe nacizma in nacistične izoblikovalo določneje ob knjižni izdaji obeh po stranke v Nürnbergu. EU se o zmagoslavju pora-republiškem državnem tožilcu naročenih historič- žencev očitno ne želi ali pa ne zmore izrekati in nji-nih ekspertiz o Rožmanovem procesu,12 tako da ga hove razlage niso brez odmeva. Naša »demokratič- lahko tukaj ponovno navedem. na desnica« pa vse te marnje najraje tudi nekritično »Slovensko zgodovino vojnih let 1941–1945, ki je prenaša. Pač kot priročno podkrepitev politične narodu zagotovila jasno razpoznaven in enakovreden zahteve po zavrženju slovenske revolucije sploh. 12 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 405–420. 76 77 prostor med drugimi narodi in ki bi mu lahko po-nasilnih dejanj. In tudi ne gre za njihovo opravičemenila neizčrpen vir samozavesti, bremenita dve vanje. Teza o dveh krivdah pa nam omogoča, da si neizbrisni, a vzročno drugo z drugim povezani dej-odgovorimo na vprašanje, zakaj Slovenci pri neka-stvi. Na eni strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo terih veljamo za najbolj razdvojen narod v Evropi. prostovoljnega sodelovanja v vojskovanju držav, ki v smislu te teze sem zato opozoril ob sklepu Evrop-so napadle narod Slovencev in njegovo zakonito skega parlamenta o odpravljanju dediščine treh državo, zagrešila nikoli poprej slutena množica sto-totalitarizmov, fašizma oziroma nacizma in komu-rilcev, končno poraženih v domačem in svetovnem nizma, da moramo na naših tleh prešteti vse štiri, s merilu. Na drugi strani stoji dejstvo, da je hudodel-katerimi smo imeli opraviti. všteti moramo tudi stvo zmagovalcev, zagrešeno proti človečnosti in tistega, ki se je izcimil v vrstah našega zgodovin-narodu, na koncu terjalo nikoli poprej sluteno mno-skega klerikalizma. Šele potem si zmoremo poglob- žico žrtev – Slovencev, ki so verjeli, da naroda niso ljeno razložiti (in morda preseči) značaj in trdo-izdali in da so za njihove usodne odločitve krivi vratnost svoje razdvojenosti. In potem bomo šele Slovenci, verujoči v pooblastilo zgodovine človeku zares znali dopovedati Evropi in sebi, da imamo samemu. Za vsako obeh dejstev je mogoče ugotovi-tudi na »vzhodu« – med Slovenci – opraviti s po-ti strukturno odgovorne dejavnike.« dobnim problemom totalitarizma, kakor ga je imela Evropa nekoč na »zahodu«, v Španiji in na Navedeno razmišljanje bi lahko imenoval tezo o Portugalskem, pa seveda v Avstriji. Naš slovenski dveh krivdah, o krivdi nasilja slovenske revolucije problem je torej tudi »zahodnjaški« in ne prepro-in o krivdi klerikalizma slovenske Katoliške cerkve. sto »vzhodnjaški«, kakor predpostavlja resolucija Ali nemara zaradi sprave iščem nekakšno simetrijo Evropskega parlamenta, pri nas pa gluhost za tezo krivde oziroma dveh krivd? Ali morda celo opravi-o dveh krivdah.13 čujem kolaboracijo z revolucijo? Nikakor! Teza o dveh krivdah ne preklicuje slovenske revolucije. Pomeni pa nedvoumno distanciranje od njenih 13 Dnevnik, 22. april 2009, št. 93. 78 79 v smislu teze o dveh krivdah sem pisal še zadnjič stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovraž- ob skupnem nastopu škofa Stresa in premierja Pa-nim napadom, in pa zločina, storjenega nad tele-horja pred Hudo jamo in Starim piskrom. v Mladi-som naroda s povojnimi poboji kolaborantov. – Gre ni sem objavil (30. julij 2010, št. 30) pismo bralca: za ugotovitev dejstva, da so totalitarni pobudniki »vprašanje, kakšna bi bila primerna in kakšna da-prvega zločina pridobili ali prisilili v oboroženo kones možna simbolika slovenske sprave, torej demo-laboracijo tisto množico, ki je postala, ker je le po kratične konsolidacije nacionalne države, ki jo še tej poti mogla to postati, žrtev onega drugega, da-vedno imamo za svojo, presega mojo zmožnost in nes tako očitno izpostavljanega totalitarnega priočitno tudi kredibilnost kot prestarega in kontami-stopa najodgovornejših med zmagovalci. Saj če ta niranega zgodovinarja. Zato mislim, da bi bilo po-množica ne bi bila poprej potisnjena v položaj kola-trebno vsem, prav posebej pa obema vodilnima do-borantov, bi pozneje ne mogla postati žrtev povoj-stojanstvenikoma, ki na vaši sliki stojita priklonje-nih pobojev. Pokojni akademik Anton Trstenjak je nih glav pred Hudo jamo, končno že vendar pogle-to jedrnato izrekel v Slovencu (7. maj 1994): Če ne dati na pogubljene domobrance ne zgolj kot na žr-bi bilo one odločitve odgovornih voditeljev za orož- tve nekega zmagovitega nasprotnika. Ta se z deja-je, bi toliko in toliko tisočev leta 1945 pobitih ljudi njem seveda sam izpričuje. Treba bi bilo v teh žr-lahko še živelo. Danes gre seveda za vprašanje (po-tvah končno uzreti tudi žrtvovance nekoga druge-novne) identifikacije. Kdo in kako je odgovoren ga. Uvideti, da jim je žrtvovanost hkrati povzročil svojim ljudem, da so mogli biti ta človeškega in na- še neki drug samostojen namen. Treba bi bilo torej rodovega obžalovanja vredna množica pobitih. pomorjene domobrance uzreti, doumeti in sprejeti Zgodovina se temu vprašanju ne more več ogibati kot stvarni izraz vzročne in posledične povezanosti in ne uzreti, da so bile žrtve pobojev tudi žrtvovan-obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini ci nekega namena! To ni opravičevanje ali celo 20. stoletja. Povejmo določno: zločina, storjenega upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovin-nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z arske odgovornosti tistih, ki so žrtve postavili v vlogo gumentom antikomunizma kot verske dogme, ki svojih žrtvovancev namenu. To spraševanje je pač 80 81 edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem pa naj gre za njeno dobro ali slabo stran. Nekaj po-pa njihovim potomcem, da uvidijo, kako se je to dobnega, kot je to v civilnem pravu, bi najbrž lahko moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti veljalo tudi za države po mednarodnem pravu. In lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot ogorče-seveda tudi pri gledanju na zgodovino svoje države nje ali slast maščevanja, ublažiti bolečino prizade-in družbe v njej. Sprejmeš jo v celoti ali pa se ji od-tih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mr-rečeš v celoti vsega časa njenega obstoja, do tvojega tvih obuditi, žal, ne more.«14 nastopa. Do tedaj, ko te vprašajo, ali dediščino sprejmeš ali pa hočeš vse – in to prav vse! – začeti in postavljati brez dediščine, samo s svojimi silami in In kaj pomeni to za dedišcino? brez vsakega premoženja, sam samcat na novo. v zgodovini, ne le novejši, ni takega primera, niti tedaj ne, kadar je bilo treba pravico do suverenosti, Ob življenju ljudi in rodov se srečujemo z neogib-torej samoodločbo naroda, ponoviti ali staro ubra-nostjo dedovanja. Tu se je treba vedno spomniti, niti. Tu namreč lahko govorimo o interesu države, kakšen pomen ima obvezna izjava dedičev o vpra-ki ostaja vrednota dolgega trajanja, nadideološka, šanju, ali dediščino sprejemajo. Sprejemajo jo v ce-nadstrankarska, celo nadsistemska v političnem in loti, vso aktivo in vso pasivo, kot svojo pravico in družbenem smislu. Ta državni interes kot trajna tudi kot svojo obveznost. Če se ji odpovedo, zmore-vrednota ni istoveten s pojmom kontinuitete vlada-jo to storiti samo glede dediščine kot celote, z vsem, vin, ampak je nekaj v zgodovini ljudi te države, ne-kar je v njej dobrega in slabega hkrati, odgovorno kaj iz njenega celotnega poteka zraslega, v njej priza to celoto. Izbira, kaj hočemo dedovati in česa ne, delanega in pridobljenega. To je tista vrednota, ki ni mogoča. Izbira je samo vse ali nič. Danes ob tem lahko to državo danes kvalificira – v smislu Splošne malo razmišljam v zvezi z zakonom o arhivih in deklaracije človekovih pravic – kot skupnost, v ka-sploh z dediščino preteklosti, vključno revolucijo, teri je edino mogoč svoboden in splošen razvoj člo-14 Mladina, Pisma bralcev, 30. julij 2010, št. 30. vekove osebnosti in do katere ima zato vsakdo tudi 82 83 dolžnosti. Tudi na primer glede pravice države, da zgodovini Slovenije, vključno tistih, ki so izvirala svojih stvari ne obeša vseh na veliki zvon, je treba to ali bi še utegnila izvirati iz vsakršnega totalitarizma vedeti. In tudi glede revolucij, s katerimi je zrasla. ali totalitarnega duha, predvsem pa seveda iz kršenja veljavnega sklopa človekovih pravic. Posebne Razume se, da s tem ni izključen kritični odnos do izjave ali zaobljube parlamenta o tem niso potrebne katerega koli spornega dejanja v preteklosti, tudi ne niti ni primerno občasno njihovo postavljanje na do revolucije. A nesprejemljivo – predvsem ker je dnevni red za ponovno odločanje o že ustavno do-nemogoče in hkrati nihilistično do države in naro-ločenem. Državljanska umiritev, sprava, če jo razu-da – je njeno preklicevanje, izključevanje iz spreje-memo kot brezpogojno soglasje za življenje vseh te dediščine. državljank in državljanov v okviru demokratične Če bi šlo za simbolno (s)pravno izjavo državnega ustave, je s tem vzpostavljena in nepreklicna. Škod-zbora, bi bila res smiselna ravno izjava o sprejemu ljivo je to vprašanje pogrevati. svoje nacionalne zgodovinske dediščine, in to obe-Zgodovinske dediščine Slovenije tako ni treba nem s primerno definicijo stvarnega pogoja, da gre opredeljevati ne po novih merilih ne po novih že-za sprejem v celoti, hkrati z načelno potrditvijo, da ljah ali potrebah. Seveda pa že sama singularnost je spoznavna kritičnost do zgodovinske dediščine slovenskega primera kliče po uporabi novih pristo-neomejena. pov in prijemov za poglabljanje spoznanja dogode-Temeljno dejanje za konsolidacijo države je bilo že nega z novim raziskovanjem in z razvitejšim do-storjeno s sprejemom demokratične ustave v 1991. umevanjem. In to vseh strok, če mislimo na zna-letu, in to s polnim soglasjem obeh političnih po-nost. Jaz si prizadevam nekaj tega storiti kot zgodo-lov, desnice in levice. Ta ustava obsega tudi tisto za vinar. Pač takšen, ki je bil v tem singularno dogode-bodočnost osamosvojene Slovenije potrebno dis-nem poglavju našega časa na strani revolucije. Ali si tanciranje od vseh zmotnih, nedemokratičnih, znanstveno kredibilnost svojih dognanj zato mo-vsem državljanom škodljivih, nasilnih ravnanj v rem in moram pridobiti šele s tem, da se od te 84 85 revolucije distanciram, se ji v vsem odrečem, jo za-Dejansko, ideološko in strankarsko neobremenje-vržem kot vrednoto in ji tako rekoč kar počez izre-no razpravljanje o vsem zatetem je šele pred nami. čem nezaupnico za nazaj? Za zdaj še ostaja ob strani za poznejše ponovno ovrednotenje še najbolj vse tisto, kar je o dobrih Zakaj tako sprašujem? Preprosto tudi zato, ker zah-dosežkih na področju kulture, šolstva, gospodar-teva po apriornem in generalnem distanciranju od stva, sociale in sploh socialne promocije v novi revolucije v naši polpretekli zgodovini pritrjuje tezi strukturi prebivalstva, enakopravnosti spolov in o zmagi premaganih, ne da bi se avtorica postavlje-drugih merljivih pridobitvah bilo zapisano v analih ne zahteve do te teze in njenega značaja in pomena Socialistične republike Slovenije. Iskanje realnega sama opredelila. mesta naše revolucije je v glavnem še naloga prihod-Razvoj je seveda nadaljnja predpostavka, in to ni njega raziskovanja. Do zdaj so prevladali iskalci kar ugibanje o zatetem stanju v trenutku osamosvoji-moč veliko slabega in hudega. Ljudem preostaja, da tve Slovenije. Do danes je ta razvoj pripeljal do po-si mnenja, slaba in dobra, o mestu revolucije v naši ložaja, ki napoveduje potrebo novih odločitev tudi preteklosti ustvarjajo še kar sami, po svojih oseb-v naši državni skupnosti. Tu pa se bo treba vnovič nih ali skupinskih izkušnjah oziroma izročilih. Tu in na nov način vprašati, s čim nas je obremenila ali pa se mnenja delijo ali določajo tudi politično, večidel po strankarskih nagnjenostih. Stranke v Slove-opremila slovenska revolucija v 20. stoletju. niji pa se v glavnini delijo v dva tabora, v bistvu Kaj konkretno, poleg utemeljitve in izgradnje sloven- še vedno kot odraz starih odločitev in delitev pred-ske države v jugoslovanski federaciji, poleg ustavnega hodne, danes že skoraj pomrle generacije iz časa priznanja njene neminljive pravice do samoodločbe, druge svetovne vojne. Nova kritična prizadevanja poleg pridružitve Primorske z izhodom na morje in za ovrednotenje revolucije in njenih rezultatov poleg uvrstitve med zmagovalce v drugi svetovni v dobi socializma se na obeh straneh, katerih vojni, so pridobili Slovenci, Slovenke in Slovenija dvojnost bo očitno ostala tudi v prihodnje, še s svojim ljudstvom z revolucionarnim NOB? vedno dogajajo kaj malo inovativno. Revolucija se 86 87 dojema brez ugotavljanja sprememb, ki jih je v slo- življenju SRS se tako ni treba posebej spraševati, pa venski svet prinesla, vse poteka bolj kot stigmatiza-s tem tudi ne preveč o značaju diskontinuitete in cija tistih njenih lastnosti, s katerimi je učinkovala kontinuitete odtlej. Lahko smo mirni, dokler pri-kot zaviralec samo nekaterih izbranih prvin sicer stajamo na bazični antikomunizem vseh, tudi levi-potrebne ali zaželene modernizacije. v tem tako iz-ce in desnice. birčnem stigmatiziranju pa se kritika našega real-Nesmiselno bi bilo po mojem »posthumnem« nega komunizma le poredko trudi, da bi se jasno spominu naštevati koristi, ki jih je v življenje Slo-razlikovala in razločevala od totalitarnega, mrač- vencev in Slovenije posadila naša že dogodena njaškega antikomunizma, ki je s svojim fašističnim »revolucionarna reforma«. Iz zadrege si bom spet kolaborantstvom zarezal tako globoko brazdo na-pomagal z omembo nekega čisto obrobnega oseb- šega razkola. Na demokratičnih, libertarnih misel-nega doživljanja. Povezano je z mojo bližino češ- nih izhodiščih stoječim ljudem se pojavlja občutek tvu po materi. Moj mrzli češki stric Gusta je bil v nelagodja spričo tega nerazlikovanja in nerazloče-prvi svetovni vojni avstrijski ujetnik v Italiji in je vanja med dvema pristopoma h kritiki komunizma tam stopil med češkoslovaške legionarje na strani in revolucije, ki vsakogar, ki noče veljati za simpati-antante. Po vojni je bil ponosen državljan Češko-zerja komunizma, že druži z mislijo »grdih« anti-slovaške republike in je nekoč, tako so mi poveda-komunistov, katerih predhodniki so nekoč prisega-li, za nas Slovence, državljane Kraljevine SHS, li Hitlerju. Ta občutek nelagodja je danes rodil celo dejal: »vi ste sto let za opicami!« Pred drugo voj-poseben pojem, kot rešitev iz zadrege: »bazični an-no sem se v okviru češkega društva v Ljubljani tikomunizem« državljanov (vlado Miheljak). sprijateljil z dvema bratoma iz mešane družine, Ta pojem sem razumel takole: v temelju smo torej oče Čeh, mati Slovenka. Skupaj smo poleti 1940 antikomunisti vsi, samo nekateri preveč, drugi pa v pešačili po Makedoniji, od velesa do Prespanske-konvencionalno dopustni oziroma predpisani meri. ga jezera. Na vprašanje, kaj sta po narodnosti, sta O revoluciji v zgodovinskem pojavu NOB in v ponosno odgovarjala, da seveda Čeha, četudi 88 89 malo tudi Slovenca. Med vojno sta bila slovenska so bili kolaboranti v Tisovi Slovaški, ni treba po-partizana. Z rdečo zvezdo, seveda. Starejši se je sebej razlagati. v času izbruha praške pomladi so udeležil pohoda XIv. divizije Narodnoosvobodil-se češki turisti počutili pri nas kot doma. v naših ne vojske Slovenije na Štajersko, drugega sem vi- časopisih so lahko brali novice o njej tudi v češčidel v Črmošnjicah korakati med borci Cankarjeve ni. Ko so tanki varšavskega pakta to pomlad po-brigade te iste vojske. Oba sta preživela. In po voj-vozili, so češki turisti pri nas mogli izbirati. Ses-ni sta na vprašanje, kaj sta po narodnosti, pono-trična in mož zdravnik sta se s Češkega zatekla v sno odgovarjala, da seveda Slovenca, četudi malo vzhodno Slovaško. S svojo »narodno vstajo« so tudi Čeha. Danes oba pokojna. vmes je bila na bili Slovaki samostojnejši. Nekaj let pozneje mi je Slovenskem revolucionarna NOB OF, na Češkem rekla sestrična, ko je prišla na morje: »vi tukaj ste pa ne. Britanci so tam baje sami spodbudili aten-na svetu še edino upanje socializma s človeškim tat na Hitlerjevega guvernerja Češko-Moravskega obrazom.« Tudi ona je že dolgo pokojna. Češke protektorata Heydricha, da bi preprečili morebit- »žametne revolucije« ni dočakala. Mi pa smo no pobudo komunistov za upor. In naj dodam. Še dočakali kar pomlad samo. Prilaščajo si jo nekate-precej pred koncem vojne je predsednik nekomu-ri, ki jim je človeškega obraza malo mar, če ne nistične, torej zajamčeno demokratične, češkoslo-izpolnjuje absolutnega pogoja, da je »naš«. Pa vaške begunske vlade Eduard Beneš iz Londona vendar mislim, da smo vsi Slovenci po zaslugi naročal voditeljem »narodne vstaje«, ki se je ven-revolucije, spočete v NOB, medtem hočeš nočeš darle razvnela na Slovaškem še dosti pred priho-vendarle dohiteli opice. vsaj tiste na Češkem. dom Rdeče armade, naj čimprej pobijejo kar največ kolaborantov brez sojenja, saj se jih pozneje, »To je nama naša borba dala,« so še dolgo prepeva-ko bo sojenje mogoče, v takšnem številu ne bo več li partizani onkraj Sotle in Kolpe, mi pa z njimi. dalo pobijati. O tem je nedavno objavljen doku-Upravičeno, menim. Pa čeprav nam je – na predlog ment v Celovcu, v zborniku, posvečenem profe-slovenske delegacije v Jajcu! – dala tudi »druga sorju Helmutu Rumplerju. Katere politične barve Tita za maršala«. Se bomo že potolažili, če bomo 90 91 spoznali, da »moja dežela ostaja moja, pa naj je nas je že davno, davno tega, še v stari Kraljevini imela prav ali pa se je v nečem tudi zmotila«. Le Jugoslaviji, pri pouku francoščine učil naš takrat voljni moramo biti, da sprejmemo njeno dediščino, novi profesor Anton Grad. v svoji veliki revoluciji dobro in slabo, brez izključevanja, zamolčevanja ali so Francozi zagnano prepevali pesem Ça ira, ça celo ponarejanja. Nikogar ni, ki bi kaj plačal name-ira, ça ira! v strah tiranom. Jaz sem slišal sloven-sto nas in za nas. Seveda, če hočemo še biti. skega partizana ponavljati si kakor v tolažbo: »Bo že kok, bo že kok, bo že kok, je blo še zmeraj Mnenje, ali celo politična zahteva, naj se Slovenci kok, pa bo še zdej kok!« Gotovo pa to ni veljalo v odrečejo revoluciji, tj. distancirajo od revolucio-tolažbo tiranom in njihovim krvavim bratom v narnih vsebin v svoji zgodovini 20. stoletja, je po-antikomunizmu. In res je bilo »kok«. Do zmage v dobno domišljijski zahtevi, da naj bi to svojo zgo-vojni in tudi revolucije po njej, pa potem še deset-dovino kar demontirali, jo v izogib vsem zadre-letja do osamosvojitve. Tiste osamosvojitve, ki jo gam, povezanim še danes z njo, kar odpravili. S zdaj nekateri dejansko doživljajo kot zmago svoje tem ne bi le izključili vseh njenih vsebin, dobrih in kontra revolucije. Tiranov, torej. Zgodovinarji se zlih, ter ostali gola številka med obstoječimi drža-od Francozov nenehno učimo, kako neutrudno, vami, temveč bi tudi življenju samemu odrekli na vedno nove načine, ne glede na to, ali jim gre za zmožnost, da dobremu dodaja, zlo pa opušča ter slavljenje ali pokopavanje, raziskujejo svojo revo-ga s tem dejansko pusti za seboj. Kar je nujnega, lucijo. Osvetlitve so pisane, kakor življenje samo. naj sproti opravi zakon in ne politično rivalstvo, Toda v enem so si iskalci edini: nikomur več ne ki pač nikoli ne misli na celoto življenja. pride na misel, da bi jo iz življenja v zgodovini in iz v rokah imam vabilo k predavanju novega zgodo-njegovih sprememb izključil. Niti deklarativno. vinarja, ki bo govoril o dvajsetih letih uresničeva- Če ne že prej, je s papežem Leonom XIII. stvaren nja ideje o »kapitalizmu s človeškim obrazom« zgodovinski odnos do revolucije zmogla tudi Ka-pri nas. Ali bi pri takšni ideji moglo vnovič iti za toliška cerkev. Komaj eno samo stoletje je za to kakšno rešilno kombinacijo? »Qui vivra, verra!« potrebovala. In njej je to naposled samo koristilo. 92 93 Seveda, naša ni »vélika francoska«, je le sloven- –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– –– ska, takšna, kakršna je bila. Drugačne nismo imeli. In tukaj je, pa naj piše o njej Tone Svetina ali ak – antikomunizem Drago Jančar. [. .] kC – Katoliška cerkev snoo – Slovenski narodno osvobodilni odbor ostane seveda vprašanje, kdo bo Vidku sešil srajčico. 94 95 Zbirka Pamflet je namenjena objavi prevodov referenčnih besedil, ki govorijo o svobodi v najširšem smislu besede. Tudi zato smo se odločili za rehabilitacijo tradicionalnega Pamfleta, ki vse od 18. stoletja služi kot svojevrstna državljanska oglasna deska. Poslanstvo zbirke kratkih emancipatoričnih besedil je, da državljanke in državljane spodbuja k razmišljanju in zavzemanju stališč. Pamflet je nosilec kulture, ki ne sprejema neumnosti, ne požira žalitev in zavrača poniževanje. Zbirka Pamflet podpira kritično mišljenje in neodvisnost duha. Neguje, kar je med nami emancipatoričnega in dobrega, in se upira kulturi laži in groženj. Z zbirko Pamflet se borimo proti uničevanju preteklosti, razvrednotenju življenja v sedanjosti in kraji prihodnosti. pamflet-pleterski-ovitek-tisk.indd 2 16/2/22 11:36:01 IINVOD Preklicati O I ZG SK ENV revolucijo SLO V IJOCLUO v slovenski EV TI RA LIC EK zgodovini? I PR SK TERLE POKNJA Janko Pleterski 3 EUR 5 Pamflet 5 pamflet-pleterski-ovitek-tisk.indd 1 16/2/22 11:36:01