Darko Komac KOT VABILO K svojemu ljubljenju so ga vabile ptice gor v modrino toda šel je svojo pot približevanja zemlji Izdiral je vabeče klice kot boleče trne vse do molka umirjenih gladin ki so bedele pod steklenimi vratovi Gladinam je iztrgal mir da so vratovi zaplesali in ga z odbleski mavričnih luči vabili v svoje ljubljenje Zagledal se je na nalepki — svoj obraz na nojevem telesu in zakopal je glavo v dlani Čez čas so ptice gnezdile skoraj ob njem — niso si spletle gnezd v modrini in niso ga vabile — brezplodno so se dalje ljubili stekleni vratovi... 68 Pesmi Pesmi VSTOPANJA Iztekajoča se noč popestrena s prispodobo svitanja te noče imeti za svojega nebogljen si izvržen ob neke tire in spomin ti osvaja tolčenje njenih koles trzljaji telesa so ostali od vožnje — pogled se je prvi povlekel v sedanjost Ravnina sega globoko v motnost strani neba si zverižil da ne veš iz katere smeri si prišel Postaja kjer si vstopil je bila okrašena z obokom s kamorkoli si odgovarjal na kam Mimo tebe pride počasi — spet boš vstopil čeprav za vožnjo drugam O postaji kjer si vstopil prvič veš da je bila okrašena z obokom in da je nekje daleč drugje Podaš si roko v tolažbo vstaneš da počakaš stoje Nekaj drobnega pa v tebi išče vzrok tvojega padca . .. MOTNA Motna razdalja se je zajedla vanj RAZDALJA izgubil je ostrino vida in oprijemališče ki je bila morda ljubezen je povešeno poudarjalo pot utripajočo med pribliski prihodnjega Včredil se je med robove pod napušče je spravljal odvečnost okna pa so sporočala kdaj je šel mimo in naslednji zid ga je že pričakoval Njegov odtujeni obraz je dušila tema s temo se je razrazsla razdalja — hotel je vrniti pogled svojemu prihodu a pretekla ga je istost in moral je odnehati Ni doumel kaj je motno daleč zelo blizu je dotipal nasprotje — in to ni bila več ljubezen 69 Darko Komac SVOJEPOTNIK Nič več te ne bo srečalo glasovi so poniknili glasbila nočnih godb so se preobrazila v preteklo tvarino ki jo še ni odkrila ustvarjalčeva roka Nihče ti ne bo pripravil popotnice pozdravi so onemeli vogali so molče zrli v svojo izbrano smer vodnjak je z izsušeno zenico počival v naročju trga Nobene privlačnosti ni za opravičilo tvoje poti svetloba se je izrodila svetilke so zapete v slepoto v razvlečeno sivino bingljale v vseenost Nikogaršnja senca ti ne obljublja počitka koraki so odmerjali nevednost smeri so skrivale sledove in odstranjevale znamenja da je bila prva odločitev kot možnost novega odkritja Odpravljaš se da v neznanko vtreš svojo prisotnost odpravljaš se a ničesar ne moreš vedeti — le da hočeš dospeti... ONA... Iz bližnje preteklosti iz gozda nad tem kjer je tedaj stala hiša je z Njej podobno zapeljivo kretnjo veter pritihotapil topel dih spominjajoč me na začetek V trenutkih nepozabljanja v senci hlastajoči po pobočju sem razbral isto kot v potemnelosti razlivajoči se pod Njenimi očmi ko so me namesto poldneva obrekovale po ulicah luči Nad nepovrnljivo zagledanost nad strnjene krošnje v daljavi je legla modrosiva svetloba 70 Pesmi iz katere je pršel vame hlad tako podoben Njenemu pogledu Pred varljivim zatišjem pred nekim ozvezdjem v prosojnem prostoru mi je Njena lebdeča bledica — ta spomin Nanjo zastrla zvezde da bi jih poslednjič preštel še za to noč UREJENA Prispeli so in obstali v vrsti ČREDA poslednji je prisluškoval med prvim in poslednjim jih je bilo iks minus dva kajti prvi je povedal svoje ime poslednji je prisluškoval Po žilah jim je zagomazel sončni vzhod prvi je poklical drugega in med jih je bilo manj drugi je oddal sporočilo za poslednjega ki je prisluškoval sprejel je sporočilo od predposlednjega in med jih je bilo manj Obrnil se je in vodil nato je prvi prisluškoval Odšli so v vrsti — prvi je vodil poslednji je prisluškoval.. . 71