Štev. 2.                     V Ljubljani, 1. svečna 1915.                      Leto XVI.
Iz pesmi Borisova.
Ob novem letu.
.                       Pesem ločitve zvonovi pojo,
leto preteklo od nas se poslavlja ; v upanju mnogo še čuje oko, dneve srečnejše v duhu pozdravlja.
Pesem otožno zvonovi pojo — mnogi ne čuje več te melodije: v materi zemlji počiva telo, sreča nadzemeljska v dušo mu sije.
Pesem veselo zapoj nam že, zvon, ki naj zemljanom presrečnim naznanja: Rešeni ste iz sovražnosti spon, miru, Ijubezni človeštvo se klanjal
ta Vladkovi načrti.
Vladko naš premišljuje,         Strička prelepo prosi,
kje je tata njegov,                  naj mu napravi sani,
in načrte kuje,                       da se popelje k očetu
da bi privel ga domov.           v daljne neznane strani.
Ali konjiček leseni se ne premakne naprej. Lisec pa davno odšel je do daljnih državnih mej.