Let019)4- LJUBLJANSKI štev-IX- Škofijski list 81. Duhovnikom in vernikom. Ker verujemo v Boga, ker nam je poznana Njegova neskončna pravičnost, pa tudi poznamo Njegovo neizmerno usmiljenje, zato moramo in hočemo, da po tej veri uredimo svoje življenje v prenevarnih časili, ki so deloma že nastopili in nam še groze. Iz teh razlogov določujemo: 1. Duhovnikom. Pri sveti maši odpadejo vse »orationes imperatae« in se mesto njih doda kot »oratio imperata« molitev v mašnem formulam »pro tempore belli«. Oh nedeljah po pridigi in popoldne po litanijah se dodajo one tri molitve »ob času vojske«, ki so v cerkvenem molitveniku na strani 150. in 151. Pri pridigah naj se vpletajo nauki, tolažilni za ljudstvo, kakor jih bodo zahtevali razni dogodki, ki se bodo na bojnem polju razvijali. Duhovni pastirji naj z občinskim odborom' poskrbe, kako bi pomagali onim ženam in onim otrokom, ki so res zapuščeni in podpore potrebujejo. Sedaj je čas dobrih del telesnega usmiljenja iz ljubezni do Boga, da se nas usmili in nam čas izkušnje prikrajša. 2. Vernikom.2 Naš presvetli cesar so može in mladeniče naše države poklicali na vojsko zoper Srbijo. Kakor v svojem prelepem oklicu slovesno izjavljajo, so to storili prisiljeni po dolgoletnih spletkah srbskih zoper mir, varnost in celotnost našega cesarstva in zavedajoč se dobro svoje velike odgovornosti pred Bogom. In zares, vojska zoper Srbijo je pravična. Že več let Srbija zoper Avstrijo hujska, zoper njo spletkari, jo očitno zasramuje, ji napoveduje propad in pogin, da, celo po Avstriji sami širi duha 1 V smislu »Razglasa« deželnega odbora, ki ga prinaša Slovenec v št. 174 z dne 3. avgusta. 2 Naj se jim prečita in obrazloži s prižnice. upornosti in izdajstva. Dolgo časa že čuti ves svet, da je vojska neizogibna. Večkrat je bilo na tem, da izbruhne, toda miroljubivi naš cesar so jo preprečili, dobro vedoč, kake grozote so združene tudi s pravično vojsko. Ko je pa preiskava zoper gnusne morilce našega prestolonaslednika in njegove žene še bolj dognala, kako se je Srbija zoper Avstrijo zarotila in Srbija ni hotela dati zahtevanih poroštev, da vse to opusti, so bili naš cesar zavoljo miru narodov primorani, vojsko napovedati. Ko sem bil sedaj v Lurdu in sem potoval po Francoskem in Laškem, so vsi katoličani pritrjevali, da je napoved vojske popolnoma pravična in da se nikakor ni več mogla odlašati. Torej neizogibni časi vojske so nastopili. Gorje bo sicer veliko, mnogo grenkih solz se bo pretočilo, veliko dragocene krvi se bo prelilo, toda zaupajmo v Previdnost božjo, ki je v svoji neskončni modrosti to dopustila, da nam to gorje prinese za prihodnost mnogo blagoslova za dušo in za telo. Moramo pa ta grozni čas prav preživeti. Kako pa? Ta čas naj nam bo čas molitve, čas pokore in čas ljubezni do bližnjega. a) Grozni čas vojske naj bo čas molitve. Le ponižujmo se pred Bogom, ki je kralj nebes in zemlje, kralj vojskinih trum. Koliko silovitih vojska je moral podvzeti kralj David. Zaupal je v Boga in v prelepih psalmih naglaševal, kako se le zanj in za njegovo čast vojskuje in Bog mu je dal ne le sijajnih, ampak tudi čudežnih zmag. Tudi Vas prosim, molite, veliko molite! Molite doma in v cerkvi, posebno k Materi božji Mariji in pred tabernakeljnom, pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom, naj nam Bog prikrajša dneve preskušnje, naj podeli sijajnih zmag avstrijskemu orožju, sijajnih zmag katoliški Avstriji, naj po vojski pripelje narode k stalnemu miru in naj nam naše može in mladeniče privede zdrave in vesele nazaj v njihove družine. b) Grozni čas vojske naj nam bo čas pokore. Zopet vemo, kako je Bog najlepše zmage nad pogani podelil ravno onim kraljem, ki so delali pokoro in celo ostro spokorno obleko nosili na svojem telesu. Da, dragi moji, vojska je strašna šiba božja za grehe posameznikov, za grehe narodov za grehe držav. Bog opominja; ako opomin ne izda, udari s šibo in dopusti strašne vojske in za vojskami kugo in lakoto. Spoznajmo torej vojsko kot pravično šibo božjo za grehe narodov in držav. Ker pa Bog pošlje nad narode šibe le zato, da bi se izpreobrnili, se zopet k Njemu vrnili in izpolnjevaje Njegove zapovedi dosegli časno in večno srečo, zato začnimo s tem, da vse grozote in bridkosti Bogu za pokoro darujemo. Za pokoro darujte Bogu žalost, ker so na bojnem polju Vaši možje, Vaši sinovi, Vaši očetje, Vaši bratje! Za pokoro darujte bridkost, ker bote domača dela, dela na polju in na travnikih opravljali bolj tež-^ ko, bolj s trudom in z muko. V teli časih opustite veselice, opustite zabave, opustite pijančevanje in preklinjevanje, prejemajte pa še bolj pogosto zakramente sv. pokore in sv. Rešnjega Te-j lesa. O solze, bridke solze naj le teko! Ali, ker je Bog nad nami, naj solze ne bodo obupne, marveč polne zaupanja v neskončno božje usmiljenje, ki noče smrti grešnika, ampak da sc spokori in živi, ki nas tepe ne iz jeze, ampak iz ljubezni, da bi spoznali svoj greh, se spokorili in povrnili na pot Njegovih zapovedi. Saj Vam je znano, kako je hotel Bog Ninive pokončati, pa mu je prizanesel, ker so prebivavci z molitvijo in s postom delali pokoro in se k Njemu obrnili. O presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! c) Grozni čas vojske naj nam bo čas prave ljubezni do bližnjega. Izkazujte dela duhovnega usmiljenja in tolažite žalostne ter obupane! Posebno pa izkazujte telesna dela usmiljenja, za katera bote imeli prav mnogo prilike. Gotovo bo v vsaki župniji več družin, več žena in otrok, ki ne bodo imeli kruha in bodo morda stradali. Usmilite se jih Vi, ki ste bolj srečni, ki imate več posestva in ste dosti pridelali. Odtrgajte sebi in pomagajte zares potrebnim. Gospode župnike in župane z občinskim odborom prosim, uredite vsak v svoji župniji pomoč, uredite prispevke boljših družin in razdeljevanje stradajočim! Marijine hčerke, tu imate prelep posel in prelepo nalogo! Dajte obilno miloščine; ne bojte se po-^ manjkanja; Bog Vam bo vse obilno poplačal, saj,1 kar daste siromakom, sprejme Jezus, kakor da ste dali Njemu samemu. Še nekaj! Pomagajte si pri delu eden drugemu! Moža ni doma, sina ni doma: kako naj siromašna žena z otroci vse podela! Sosedje, so-seščani pomagajte iz ljubezni do Boga! Delavci, ne zahtevajte preogromnih plač in preobilne hrane ter pijače! Delavci, prosim Vas, v imenu božjem Vas prosim, bodite z malim zadovoljni in Bog Vam bo dal srčnega veselja in blagoslovil Vam bo zaslužek, da Vam zares kaj izda. In kaj naj rečem o trgovcih, ki to nepriliko zlorabijo, da bi obogateli, pa v ceni živil poskočijo neizrečeno visoko! To je grdo oderuštvo, to je greh, ki k nebu vpije za maščevanje. Varujte se torej krivice! Dragi moji bratje in sestre, ne tako! Ampak sedaj uporabite ugodno priliko za mnoga dela krščanske usmiljenosti. Vodi naj Vas nesebična ■v ljubezen našega Gospoda Jezusa, ki je iz usmiljenja do nas celo svoje življenje, zadnjo kapljico svoje srčne krvi za nas daroval, j Tako naj bo naše življenje v tem preres-^nem času, in ako bote moj glas poslušali, smete zaupati, da se nas Bog usmili in čim prej šibe svoje od nas odvrne. H koncu še nekoliko besedi Vam otrokom. Poslušajte! Na vojsko Vas kličem, in sicer na sveto vojsko! Naskočite prečisto Srce Device Marije in presveto Srce Jezusovo. Za orožje naj Vam bo prav pobožna molitev k Materi božji, posebno ona »Spomni se« in pa pogosto, če je le mogoče, vsakdanje sveto obhajilo, ki je Jezusu silno všeč. S tem orožjem boste zmagali, izprosili pomoč Marijino, izprosili pomoč vsemogočnega Srca Jezusovega, da podeli zmago naši vojski, da poskrbi za prav hiter in uspešen konec te vojske in da Vam Vaše brate in očete pripelje zdrave nazaj domov. Otroci, ali me hočete ubogati? Torej molitev »Spomni se« k Mariji in prav pogosto,-morda vsakdanje sveto obhajilo! Matere, izpod-bujajte otroke na to: saj so molitve in prošnje otrok, posebno po svetem obhajilu, izredno močile in Bogu dopadljive. ! Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta, Sina in Sv. Duha naj pride nad Vas in ostane nad S Vami! ■II V Ljubljani, na praznik Marije Snež- nice, dne 5. avgusta 1914. f Anton Bonaventura, knezoškof. 82. Dem Klerus und dem Volke. Weil überaus ernste Zeiten, Kriegszeiten, deren schwere Folgen gar nicht berechnet werden können, über uns hereingebrochen sind, erachte ich mich für verpflichtet, sowohl für den Klerus als für das Volk einige Anordnungen zu treffen und dieselben hiemit bekannt zu geben. 1. Dem Klerus. Die bisherigen orationes imperatae sind aufgehoben; von nun an sollen bei allen heiligen Messen, auch in festis 1. et II. classis als oratio imperata die Gebete aus dem Meßformular pro tempore belli genommen werden. An allen Sonn- und Feiertagen sollen vormittags nach der Predigt und nachmittags nach der Litanei mit den Gläubigen die im kirchlichen Gebetbuch enthaltenen Gebete für die Zeit des Krieges andächtig gesprochen werden. , In die Predigten mögen die Priester der Zeit und der Entwicklung des Krieges angemessen Trostgründe einflechten. Die Gläubigen sollen zu Werken der christlichen Nächstenliebe aufgefordert werden. Es wird gewiß in vielen Pfarren nach Abberufung der Väter und Söhne manche sehr verlassene Familien geben, während andere trotzdem keinen Mangel leiden werden. Möge seitens der Seelenhirten unter Beiziehung der Gemeindevertretung in jeder Pfarre eine Hilfsaktion für die Bedürftigen organisiert werden. 2. Dem Volke. In seinem herrlichen Manifeste an das Volk hat Seine Majestät die vollkommene Gerechtigkeit, ja sogar eine unumgängliche Notwendigkeit der an Serbien ergangenen Kriegserklärung nachgewiesen, Die von Serbien ausgegangenen Frevel gegen Österreich sollen gestraft, sollen gesühnt werden. Mehrmals hat seine Majestät in seiner Friedensliebe den schon drohenden Ausbruch eines Krieges mit starker Hand zurückgehalten in der Hoffnung, Serbien werde seinen Haß gegen Österreich mäßigen, seine auf eine Zerstückelung Österreichs zielenden Agitationen aufgeben. Allein die Hoffnung war vergebens. Deshalb hat sich Seine Majesät im vollen Bewußtsein seiner Verantwortlichkeit bei Gott endlich zur Kriegserklärung entschlossen, wohl wissend, daß ohne Bestrafung der Frevel Serbiens und Unmöglichmachung derselben eine fried- liche und gedeihliche Entwicklung Österreichs unmöglich ist. Weil jedoch auch der gerechteste. Krieg sehr viel Elend, sehr viel Unglück zu verursachen pflegt, wird jeder Krieg als eine Geißel Gottes zur Bestrafung der sündigen Welt angesehen und als ein Huf zur Umkehr auf den Weg seiner Gebote. Damit diese heilbringenden Pläne Gottes für uns und für unsere Monarchie erreicht werden, wollen wir diese schwere Zeit des furchtbaren Krieges als eine Zeit des Gebetes, der Buße, der Nächstenliebe betrachten. a) Die furchtbare Kriegszeit sei eine Zeit des Gebetes. Das Gebet ist ja schon der Beginn der Hinwendung zu Gott. Indem wir zu ihm flehen, erkennen wir an sowohl seine Gerechtigkeit und Heiligkeit, als auch seine Güte und Barmherzigkeit. Wie insbrünstig hat David in seiner bedrängten Lage, in seinen schweren Kriegen gegen übermächtige Feinde zu Gott gefleht! Und nicht umsonst, er ist erhört und aus allen Bedrängnissen befreit worden. Beten wir mit einem gedehmütigten und zerknirschten Herzen, denn ein solches Gebet verwirft der Herr nicht; beten wir zu Hause, beten wir in der Kirche, flehen wir zur Mutter der Barmherzigkeit, beten wir vor dem Tabernakel: Gott möge die Zeiten der harten Prüfung abzukürzen, Er möge den Waffen des katliol. Österreichs glänzende und erfolgreiche Siege verleihen, Er möge die schrecklichen Kämpfe zu einem solchen Frieden führen, daß Österreichs Völker in brüderlicher Liebe vereint am zeitlichen und ewigen Wohl des gemeinsamen Vaterlandes mit vereinten Kräften wirken könnten. b) Die furchtbare Kriegszeit sei eine Zeit der Buße. Ist es nicht war, daß sich Völker und Staaten in einem gewaltigen Aufruhr gegen Gott befinden? Das größte Werk der Liebe Gottes, das Erlösungswerk Gottes wird ja straflos geschmäht und verhöhnt, ja Christus und Gott selbst durch die Werke einer gott- und sittenlosen Wissenschaft gelästert, geleugnet. Wie unglücklich für Zeit und Ewigkeit die Gott entfremdete Welt! Um diese Gott entfremdete Welt auf den Weg der Wahrheit und der Gebote Gottes zurückzuführen, greift er zur Rute, zur Geißel. Die Völker sollen inne werden, wie furchtbar es ist, in die Hände des lebendigen Gottes zu fallen und 16* sollen dadurch zur Erkenntnis ihrer Frevel und zur Buße hingelenkt werden. So wollen wir diese furchtbare Krigszeit im (leiste der Buße verleben: in disem Geiste möge t ihr die Abwesenheit der männlichen Hausangehörigen, möge! ihr alle die doppelt schwierigeren Arbeiten hinnehmen. Ja, kehret zu Gott zurück und empfanget öfters als je die heiligen Sakramente der Buße und des Altares. Weinet und flehet, jedoch nicht aus Verzweiflung, sondern aus einer echten, tiefinnersten Trauer über die der allerhöchsten Majestät zugefügten Beleidigungen! Enthaltet Euch von allen Belustigungen, von Tänzen und anderen gefährlichen, sündhaften Genüssen! Vielleicht wird sich Gott, gerührt durch unser bußfertiges Flehen, unser erbarmen und die Zeiten der Prüfung abkürzen. c) Die furchtbare Kriegszeit sei eine Zeit der tätigen Nächstenliebe. Übet unter einander Werke der geistigen und leiblichen Nächstenliebe. Tröstet die Trauernden und gebet Almosen den Bedürftigen. Helfet den verlassenen Frauen und Kindern auch bei Verrichtung der notwendigsten Haus- und Feldarbeiten. Lasset Euch nicht jeden Schritt bezahlen; o arbeitet für Gotteslohn, helfet aus Liehe zum gekreuzigten Heilande, der solche den Bedürftigen erwiesene Lie-beswerke so annimmt, als ob dieselben Ihm selbst geleistet worden wären. Höret, Ihr Arbeiter, steiget herab von Euren unmäßig hohen Lohnforderungen, seid mit wenigem zufrieden Gottes wegen, und Gott wird es Euch vergelten. Höret, Ihr Kaufleute, steigert nicht die Preise der täglichen Lebensbedürfnisse, mißbrauchet nicht die gegenwärtige Notlage, um aus derselben Nutzen zu ziehen: dieser Nutzen würde Euch und Eueren Familien zum Verderben gereichen. Vielmehr soll eben die Not des Nächsten auch Euch zur tätigen Nächstenliebe Jesu wegen ai\-spornen. Also im Gebete, in der Bußübung und in Ausübung der Werke der Nächstenliebe wollen wir unsere schreckliche Kriegszeit zubringen. Je eher die Absichten des in seiner Gerechtigkeit strafenden Gottes an uns erreicht werden, desto ('hei- wird auch die Zuchtrute Gottes von uns zurückgezogen werden. Dieser Gedanke möge uns trösten und uns zur Geduld verhelfen und wir nicht verzagen, sondern bekehrt und wieder zum Frieden gelangt Gott auch für seine Strafen danken und preisen. Zum Schlüsse an Euch, Kinder, einige Worte. Höret! Ich rufe Euch zum Kampfe, zu einem heiligen Kampfe. Gegen wenn? O bestürmet das reine Herz Mariens und das hochheilige Herz Jesu des Herrn. Mariens Herz bestürmet durch das tägliche fromme Abbeten des Gebetleins »Gedenke« und das Herz Jesu mit der häufigen, so viel als möglich täglichen heiligen Kommunion. Gebet und heilige Kommunion sind unwiderstehliche Waffen. Mariens und Jesu Herz wird besiegt und Euch Euere Bitten gewähren. Und um was sollet Ihr bitten? Um Sieg für unsere Truppen, um baldige Beendigung des blutigen Krieges und um eine glückliche Rückkehr Eurer Brüder und Väter. Kinder, werdet Ihr meinem Rufe folgen? Mütter, ermutert Eure Kinder zu diesem Kampfe auf! Segen des allmächtigen Gottes, des Vaters, des Sohnes und des heiligen Geistes steige über Euch herab und bleibe bei Euch! L a i 1) a c li, am Feste Maria Schnee den 5. August 1914. + Anton Bonaventura, Fürstbischof. 83. Sinoda in birmovanje. Mislim, da bom vsem gospodom jako ustregel, ako radi pretresljivih in groznih vojskinih časov za letos odpovem že napovedano sinodo in birmovanje v vseh za letos določenih župnijah. Saj bodo nas in naše ljudstvo trle skrbi in pre-tresavali dogodki z bojišča tako, da ne bomo zadostno razpoloženi ne mi za resne in važne obravnave sinodalne, ne ljudstvo za slovesne in vesele dneve svetega birmovanja. O molimo vsi in bodimo pripravljeni na vse žrtve in na vsa podvzetja, kakor jih bodo časovne razmere od nas zahtevale! V L j u h 1 j a n i, 2. avgusta 1914. f Anton Bonaventura, knezoškof. 84. Decretum seu declaratio circa inscriptionem et transmissionem nominum fidelium adlectorum in pias confraternitates. Cum S. Congregatio Indulgentiis sacrisquo Reliquiis praeposita, die 16 iulii, anno 1887, declaraverit, inscriptionem nominum christifide-lium, qui in Confraternitates proprie dictas cooptantur, esse omnino ad lucrandas indulgentias necessariam; et ex decreto eiusdem S. Congregationis, d. d. 18. augusti 1868, sacerdotes alicuius ex relativis Confraternitatibus rectoris munere carentes, quamprimum commode possunt, transmittere teneantur ad Superiores respectivae Sodalitatis vicinioris canonice erectae nomina receptorum, ut in album ipsius Sodalitatis referantur; dubitari coeptum est, an fideles ex ipso die inscriptionis, ad indulgentias lucrandas ius haberent, etsi eorum nomina nondum ad Sodalitatem pervenerint. Et S. eadem Congregatio, diebus 12 decembris 1892 et 15 novem-bris 1893, affirmatjvam responsionem protulit. Si tamen, sive ex negligentia, sive ex alia causa, fidelium nomina nunquam ad Sodalitatem transmittantur, novum exoritur dubium, an aliquando, et quonam tandem tempore, fideles indulgentiarum beneficio censendi sint decidisse. Qua de re supplicatum est apud Ssmum D. N. Pium div. prov. Pp. X, ut mentem suam vellet aperire, et defectus ex hoc capite hucusque per quoscumque sacerdotes forte admissos benigne sanare. Et Sanctitas Sua, in solita audientia, die 23 apri-lis 1914, R. P. D. Adsessori S. Officii impertita, praevia sanatione omnium defectuum hucusque admissorum in inscriptione et transmissione nominum christifidelium, qui ad quamcumque piam Sodalitatem cooptati fuerint, declaravit, firma remanente in conscientia obligatione inscribendi et transmittendi nomina, iuxta decreta aliasque S. Sedis praescriptiones, fideles, eo ipso quo a legitime deputato admittuntur, rite adseriptos censeri, ad effectum tantummodo ut indulgentias lucrari aliarumque gratiarum spiritualium participes fieri valeant, etiamsi eorum nomina, quacumque ex causa, in album Sodalitatis relata non fuerint. Contrariis quibuscumque non obstantibus. D. Card. Ferrata, Secretarius. L. | S. f D. Archiep. Seleucien., Ads. S. O. (Acta Apostolicae Sedis 1914 pag. 307.) 85. Rdeči križ. O pomenu društva »Rdeči križ« sem letos že dvakrat poročal, in sicer na strani 51. ter na strani 62. in 63. Sedaj je zadeva pereča, treba liitre in nujne pomoči za naše ranjence. Naj se pomen tega društva na prižnici razloži in ljudem priporoči. Vsako zadnjo nedeljo v m e -s e c u s e p r i v s e h o p r a v i 1 i h v pušico nabira za to prepotrebno pomoč, in sicer do preklica. Nedeljo poprej naj se verniki na to opozore. Nabrani novec, ako bi bila (udi le majhna vsotica, naj se k o j po nedelji pošlje škofijskemu ordinari-j a t u. Nič ne dvomim, da ho vsak župnik storil svojo dolžnost in da ne bo treba opominov: gre se za naše ponesrečene ljudi! V L j u b 1 j a n i, 3. avgusta 1914. f Anton Bonaventura, knezoškof. Rotes Die - Zwecke des Vereines »Rotes Kreuz« sind allen bekannt. Jetzt ist die Not dringend. Schon fließt Blut an unseren Grenzen und die Verwundeten benötigen ausgiebige Hilfe. Zu die- 86. Kreuz. sein Zwecke ordne ich an: a) j e d e n letzte n Sonntag im Monate soll in dem Klingbeute] für das »Rote Kreuz« gesammelt werden; b) dem Volke soll die Bedeutung dieses Vereines erklärt 17 werden; c) eine Woche vor jeder Sammlung sollen die Gläubigen darauf aufmerksam gemacht werden; d) g 1 e i c li nach der Sammlung soll das Almosen an das fürstbischöfliche Ordinariat gesendet werden; e) die Sammlung dauert bis zum Widerruf. Hoffentlich werden alle p. t. Seelsorger dieser Pflicht nachkommen und werden keine Ermahnung benötigen. Laib a c li, am 3. August 1914. f Anton Bonaventura, Fürstbischof. 87. Konkurzni razpis. Razpisuje se župnija Polšnik v litijski Zadnji rok za vlaganje prošenj je 31. av- dekaniji. gust 1914. Prošnje so nasloviti na lastništvo graščine Grmače. 88. Škofijska kronika. Podeljeni sta župniji: Ajdovec g. Ignaciju Žustu, župniku v Polšniku, Poljanica (Pöl-landl) g. Ivanu MauBer, župnemu upravitelju istotam. Umrl je g. Franc Škrjanec, župnik v pokoju poreško-puljske škofije, dne 20. julija 1914 v Ljubljani. Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani, dne 5. avgusta 1914. Vsebina: 81. Duhovnikom in vernikom. — 82. Dem Klerus und dem Volke. — 83. Sinoda in birmovanje. — 84. Decretum seu declaratio circa inscriptionem et transmissionem nominum fidelium adlectorum in pias confra-ternitates. — 85. Rdeči križ. — 86. Rotes Kreuz. — 87. Konkurzni razpis. — 88. Škofijska kronika. Izdajatelj kn.-šk. ordinariat. - Odgovorni urednik Viktor Steska. — Tiskala Katoliška tiskarna.