Stey. 11. Y Mariboru 13. marca 1879. Tečaj XIÍI. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3gld. — kr. , pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v dijaškem semenišču (Knaben-seminar.) Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. List ljudstvu v poduk, Pasamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani lis t i se ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne on-krat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Preveč krčem imamo! Naslov ovemu članku bržčas marsikomu, posebno kremarjem, ne bo po volji. Ali ti naj pomislijo, da povdarjamo besedo preveč, in dalje da, kder je preveč krčmarjev, nima nobeden nič, drug je drugemu na poti. Zoper poštene krčme, če se vrh tega še v primernem številu nahajajo, niti besedice ne zinemo. Tem več pa povdarjamo in svarimo pred nesrečnimi nasledki, kateri se kažejo povsod, kder je slabih krčem preveč. „Kdor hoče narod ugonobiti, ta mu naj le priskrbi prav veliko krčem" je djal sloviti jezuit o. Rob. Pravo je zadel. Preobilne krčme hudo grizejo koren in srkajo mozek narodovemu blagostanju. Ceni več krčem, tem več pijancev. Pijančevanje pa razdira človeško zdravje. Človek bi moral res iz železa biti, ako bi hotel brez škode dolgo poseda-vati v zraku, tobakovem dimu in kužnem smradu, ki se po mnogih krčmarskih luknjah razlega, posebno v mestih. Krčmarjev tudi res izredno veliko umerje; redki so, ki bi se bili v krčmi zelo postarali. Pijanost je smrti prava kužna dekla, ki njéj neizmerno ljudi pobira in v črni grob tira! Samo na Nemškem jih vsl^d pijančevanja umerje po 40,000, na Angleškem pa celó 50,000 ljudi na leto. Tudi to, da se število samomorilcev od leta do leta strahovito množi, ima grdo^na pijanost na rovašu in torej tudi preobilne krčme, ki pijance vanje pospešujejo. Mffd zblaznenci v norišnicah je povsod največ bivših pijancev. V Berolinu je vsak tretji znoreli človek bil pijanec. V norišnicah v Beču in Gradcu bo blizu ravno tako. Čudno in gotovo s pijanostjo v zvezi je žalostna pa za hvali-sano „razsvitljeno dobo" prav sramotna prikazen, da povsod stavijo nove norišnice, stare pa po-vekšavajo. Od norošnice pogosto ni daleč k sodniji in kaznovavnici. Pijanost je pogosto mati prepiru, jezi, pretepom in ubojstvom, ki zaporedom človeka peljajo pred sodnika in dalje v kaznovav-nico. Med temi, ki so tukaj zaprti, je gotovo dobra tretjina, če ne več, navajenih pijancev. Uže precej stara skušnja je, da pijanci skoz goltanec poženejo vse, kar gleštajo. Na zadnje jib čaka palica beraška, raztrgan rokav, prazen bokal. Število ubožcev raste s številom krčem. V nekem znamenitem mestu na Nemškem so se tega po številkah prepričali. Leta 1872. so ondi krč-marji raztočili 286.000 litrov „šnopsa" 1. 1873. pa 342.000, 1. 1874. 384.000, 1. 1875. 474.000 in 1. 1876. celo 481.000 litrov. Ali jednakomerno so naraščali srenjski doneski za uboge. L. 1873. so med ubožce morali razdeliti 15.000 tolarjev, 1. 1876. uže 18.000, 1. 1877. pa 21.000 in lani 22.300 tolarjev. Koliko denarja ljudje po malem v krčme znosijo, to se vse preredko premišljuje. V nekej deželi, ki je malo večja od Štajerske, zračunili so, da ondi prebivalstvo najmenje po 23 milijonov goldinarjev po krčmah potroši. Potem se ni čuditi, ako se slabi nasledki prepogostega in predolgega posedavanja po krčmah tako žalostno kažejo v družbinskem življenju. Pijančevanje ruši veselje, srečo in mir. dvorna pri hiši. Mož, hišni gospodar, oče drobnih otročičev, lazi od krčme v krčmo, vedno redkeje ga je videti doma, tem pogosteje pa v krčmi, kamor slednji krajcar zanese, ki bi ga žena, otroci, krvavo doma potrebovali. Delo se mu vnoža, domača hiša in jene skrbi ga ne brigajo. Žena in otroci mu postajajo t uji, sovražni. Nemir in prepir zavlada pri hiši in vse gre naposled rakovo pot! Jako škodljivi so pa še taki krčmarji, ki so zarad prevelikega števila krčem prisiljeni na mnogovrstni način pivce vabiti. To se jim posreči najbolj pri lehkomišljenej mlajini, katero od službe božje odvračajo, k sebi vabijo in jej slednji krajcar iz žepa polovijo. Zraven se pa ubogi mladi ljudje učijo bodi kaj. Nalezejo se nevbogljivosti in uporljivosti proti staršem, proti duhovnim in svetnim gosposkam. Vadijo se v pijančevanju, lenobi in zajdejo v nečistost. Tako se vzrejajo pogosto tisti junaki, kateri včasih razsajajo, kakor živina, in dajejo županom, žandarjem in sodnijam toliko dela in po-troškov. Mnogo boljše bilo bi v tem oziru, ako bi se skrčilo število slabih, nekrščanskih krčem, po- gebno blizu farnih cerkva in v mestih. Marsika teri mladeneč bi, pošteno opravivši službo božjo, dom a ostal, kako dobro knjigo ali časopis v roke vzel in si tako mošnjo, telo pa tudi dušo okova-ril pred znatno škodo. Kajti po slabih krčmah se včasih najdrzniše širi najneumniše neverstvo v besedi, podobah in djanjih. Ove opazke naj bodo dosti v pojasnjenje, kako nevarno je na mnogo strani: preveliko število slabih krčem, in kako opravičeno je želeti, da bi bilo menje pa tem boljših, poštenih in verno-krščanskih krčmarjev! Zahvalnica celjske okolice Milostljivemu knezu in škofa! P r em il o s ti j i vi knez in škof! Vaša knezoškofijska milost nam je blagovolila nakloniti v svojej velikej blagodušnosti že mnogo dobrot, za ktere Vam ostane naša okolica vedno hvaležn.a Zadnja leta sem ste si pa, pre-milostljivi knez in škof, posebno s tem zagotovili za vselej našo hvaležnost, ker ste toliko darovali za preskrbljevanje in vzdržavanje novo ustanovljene privatne dekliške šole pod vodstvom vrlih šolskih sester. In zopet ste v preobilnej Svojej ra-dodarnosti obljubili 10.000 fl. za nakup ali stavljenje novega šolskega poslopja darovati, v kte-rem bi omenjene izvrstne učiteljice na dalje podu-čevale našo žensko mladino. Le samo skrb za vsakoletno plačevanje učiteljic in za učno pripravo naj bi prevzela okolica na svoje stroške. Dasi-ravno pripoznavamo veliko važnost te privatne šole, ker se v njej naša mladina podučuje v odločno katoliškem duhu in ker so na taki način dekleta popolnoma ločena od fantov, se vendar okolica uradno ne more zavezati, da bi za vselej prevzela v svoje roke oskrbljevanje tega privatnega zavoda. Toda preponižno podpisani odborniki celjske okolice obljubijo s tem svojim pismom, da hočejo izdatno podpirati društvo, ktero se bo z božjo pomočjo v kiatkem ustanovilo v celjskej fari in kterernu poglavitna naloga bo ta, da podpira naše šolske sestre v njihovem poslovanju. Obljubimo na dalje, da, če bi ono podporno društvo ne zmagalo vseh stroškov za to dekliško šolo, bomo delali na to, da se vsakoletni primanjkljej poravna iz občinskih dohodkov. Vam pa, premilostljivi knez in škof, izrekamo za blagodušno Vašo podporo v svojem imenu in v imenu hvaležnih naših hčerk najiskrenejšo i prisrčnejšo zahvalo, ter prosimo Vašo knezoško-fijsko milost, naj nas blagovoli podpirati tudi še na dalje. Naši otroci, pa tudi otroci naših otrok, še bodo blagoslavljali Vašo knezoškofijsko milosrčnost ter povzdigovali svoje nedolžne ročice k nebeškemu Očetu, da Vam, premilostljivi knez in škof, in vsem velikodušnim podpornikom naše dekliške šole, v obilnej meri povrne, kar ste storili v naš blagor. Blagovolite, premilostljivi knez ^ in škof, sprejeti izraz najprisrčnejše udanosti in globokega spoštovanja ponižno podpisanih odbornikov in posestnikov občine celjske okolice. V Celju dne 23. februarja 1879. Kari Šah, svetovalec, Levičnik, svetovalec, Franc Lipovšek, Valentin Zupane, Matevž Glinšek, Franc Kodela, Mihael Korošec, Andrej Žuidar, Martin Žnidar, odborniki. — Franjo Krašovec, pozlatar v Celju, Franc Kmecl, Martin Mirnik, Kašpar Breznik, Jožef Kodela, posestniki. Gospodarske stvari. Štajersko vinogradarstvo ali vinorejstvo. I. Naši vinogradarji začeli so se prestrašeni pomenkovati, kako to, da jim vina nihče kupiti neče? Kteri so vzroki temu, da vinorejstvo vedno menje dobička daje posestniku in potem: ali in kako bi se dalo pomagati ? O takih za vinogra-darje močno imenitnih vprašanjih pogovarjali so se udi vinorejske družbe Lipniške, ko so dne 16. jan. 1879. zborovali v gostilnici g. Gaar a v Ernožu. Razgovori in sklepi ondi storjeni so tako podučljivi, da se nam potreba zdi ž njimi tudi bralce „Slov. Gospodarja" soznaniti! Prvi je govoril znani Radgonski vinogradar g. oberst-lajtnant Božidar plem. Kodolič. Ta gospod je poročal prav za prav o tem, kar je cesarski svetovalec g. dr. Mulle govoril v Radgonskej vinorejskej družbi o svojih skušnjah, katerih si je nabral na Nemškem, Italijanskem, posebno pa pri svetovnej razstavi v Parizu. Dodal je še nekaj lastnih skušenj in rekel: „Mnogo reči je štajerskemu vinogradarstvu neugodnih in nevarnih, malo pa ugodnih. 1. Kaj mu je neugodno? Prvič neugodna mu je neizmerno večja rodovitnost vinske trte v sosednih nam deželah, posebno na Ogerskem in Italijanskem. Na Štajerskem daje poprek 1 oral (joha) po 2272 vedre (nekaj nad 2 štrtinjaka ali 4 polovnjake), v Ljutomerski!? in Radgonskih goricah pa še menje, komaj po 15— 17 veder, v Slov. goricah nekaj več, namreč po 25 veder. Kako pa je na Ogerskem in Italijanskem? Vse drugače in boljše? Kajti na Ogerskem računijo poprek na 1 oral vinograda po 40, na Italijanskem po 60 veder. Tukaj smo tedaj močno na slabšem in pridemo gotovo počasi še bolj na slabo. Kajti zraven ogerskih vin bo kmalu tudi italijansko vino začelo našemu ceno gubiti. Italijani so namreč do sedaj morali svoje vino vsako leto proti popiti, ker se zarad slabega kletarstva ni dalo dalje hraniti. Ali sedaj so si od nas, posebno iz Klosterneuburga blizu Dunaja omislili zvedenih kletarjev, od katerih se mamljivo učijo umnega kletarstva. V kratkih letih bo italijansko vino sosednim znatno škodilo, ker se ga bo najboljšega v ogromnej meri in po najnižjej ceni zamoglo prodavati in izvažati. 2. Kaj je na- š e m u vinograda rstvu še neugodno in nevarno? Veliki stroški pri obdelovanju vinogradov, ki so pri nas znatno večji, kakor po drugod. Pri nas stane obdelovanje 1 orala, ako vračunimo dače in obresti kapitalske vrednosti vinogradove, 100 fl. na leto — dohodki pa znašajo 22 J/2 vedre tedaj le malo nad 4 polovnjake mošta; posestnik je očivid-no na zgubi, če štrtinjak vina ne proda vsaj za 50 fl. Ali koliko jih je sedaj pri nas, ki še toliko dobiti ne morejo? Na Ogerskem stane delo tudi 100 fl. pa dohodki znašajo 40 veder, na Nemškem se potroši celo 130—140 fl. pa dobi po 31 veder vina, ki se veliko dražje prodaja, nego naše. Toda na Italijanskem stane delo samo 10 fl. dohodki pa narastejo do 60 veder. Italijani namreč ne sadijo trsa, kakor mi, ampak ga raztezajo okeli njiv in vrtov po brajdah in drevesih. 3. Kaj je še daljenevarno našemuvinogradarstvu? Slabe kupčijske nagodbe s sosednimi državami, po katerih je colnina tako uravnana, da je izvažanju naših vin v druge dežele škodljiva, vvažanju tujih, zlasti francoskih, vin k nam pa ugodna. Pristaviti moramo še železnice, ki nekaterim tržcem voznino tako znižavajo, da nas s tujim vinom včasih kar hočejo zaliti. Ta nezgoda utegne še bolj povekšati se, kedar bo železnica črez Pontebo na Italijansko dodelana. Tedaj utegnejo italijanska vina popolnem izpodrinoti prodavo naših vin na Koroškem in gornjem Štajerskem. Kaj pa je našemu vi nogradarstvu ugodno? Okus vinopivcev, kakoršni sedaj po Evropi najbolj velja. Temu okusu moramo si prizadevati, da s svojim vinom ustrezamo. Na svetov-nej razstavi v Parizu bilo je 70 sort vina dopo-slauih od avstrijskih vinogradarjev; eden izmed teh bilje tudi nek dunajski vinski tržeč, ki je poslal ogerskega Tokajca, ki pa je v ujegovej kleti na Dunaju zavrel in dozorel. Francoski razsojevalci so spoznali, da so izmed 70 sort 4 najboljše: 1 Lju-tomerčan, 1 Avstrijčan, in 2 Tokajca. Sedaj se je vprašalo, kateri je med temi 4 prvi. Zvedeni Francozi so prvaštvo pripoznali Ljutomerščanu, jegov okus se jim je najbolj dopadel. Ovo ljutomersko vino je v Pariz poslal mariborski vinski tržeč g. Pfrimer in za nja dobil veliko zlato svetinjo. Čast in hvala vrlemu moževi, ki je po svojem razumnem kletarstvu rešil dobro ime štajerskih vin, Ljutomerščanu pa pomagal do zmage nad slovitim ogerskim Tokajcem ! Dober in poseben okus ljutomerskega in sploh štajerskega vina je tedaj edino ono, kar nas še tolaži in spodbuja, da ne opešamo glede vinorejstva in velik del vinskih goric ne spremenimo v njive in pašnike. Dobremu okusu moramo tedaj ustrezati t. j. gledati imamo ne da to, da bi pridelali mogoče veliko, ampak dobrega vina ! Glede množine ne moremo tekmovati z drugimi deželami, trs pri nas preveč nerado rodi; tudi ga vsled neumnega posekavanja gozdov prepogosto nadlegujejo : zima, mraz, slane, uime, toča. Marveč gledati imamo, da pridelamo kolikor mogoče dobro kapljico. Zato je treba le dobre lege za vinograde se dalje puščati, slabe trsove sorte z najžlahtnejšimi nado-mestovati in sicer izmed teh one izbirati, ki sodijo na dotično zemljo!" Za g. Kodoličem sta še govorila vračnik Schauer in župnik č. g. Probošt, ter razlagala, kako bi se dala prodaja vina pospešiti in ostudnemu ponarejanju vina po mestih v okom priti. O tem pa prihodnjič! Soja ali novi fažol. J. Ž. V šolskem vrtu celjske okolice je nasejal tamošnji nadučitelj g. J. Lopan 1/i kgr. (1 funt) rumenkaste soje, ktera se v novejšem času zaradi svoje rodovitnosti in teČnosti, posebno pa zato toliko priporoča, ker je zadovoljna s takim zemljiščem, na kterem žito ne raste več. Čeravno je bilo lansko leto zavoljo prevelikega deževja in premale toplote temu poskusu zelo neugodno in se je sejalo seme še le 8. maja, ker je tako pozno dospelo iz Azije, in sicer brez vsega gnojenja na zemljišče, ktero se je v ta namen še le prvikrat prekopalo, se je soja vendar jako dobro obnesla. 13. maja se je jela cimiti in 17. so se prikazale prve rastline. Samo enkrat se je okopala in oplela, kajti rastla jo tako hobotno in se široko razraščala, da je zadušila vsako zel. Vendar je bila nekoliko pregosto nasajena; 1 decimeter (3 palce) prostora med zrnjem in 4 dm. (1 čevelj) med vrstami, kakor se je do zdaj nasvetovalo, je premalo, ker potem rastlina preveč na kvišku hrepeni, steblo preslabo ostane in rada poleže. Nevgodno vreme, kakor že rečeno, je bilo krivo, da je soja še le 6. avgusta cveteti začela. Ob cvetju je bila rastlina 60—70 cm. in pri žetvi čez 1 meter visoka. 14. oktobra se je požela ter se dobilo 14 kgr. zrnja, pol kilograma se ga je bilo vsejalo. Radovedni smo bili, če se bo zrnje cimilo, ker smo menili, da ni dozorelo zavoljo naštetih nevgodnostij, vendar naš nadučitelj Lopan zagotovlja, da se je pri njegovem poskusu vsako zrno izcimilo. Kar se tiče sojinega okusa, se obče hvali, in zvedenci trdijo, da ima skorej toliko redilne moči, kakor meso, in ravno zavoljo tega jo kmetovalcem v Savinjski dolini priporočamo. (Na zgornjem Štajerskem ne raste več.) Okoli krompirja, kjer ste do sedaj navadni fažol sadili, nasadite sojo in prepričajte se sami o resnici teh vrstic. Nadučitelj Lopan v Celju oddaja ta svoj pridelek po 1 gld. 80 kr. 1 klgr. (v Gradcu se dobiva 1 kilogram za 2 gld.) in sicer ima to seme to prednost, da je tukaj dozorelo ter že našega podnebja navajeno in se bo pri enakih okoliščinah v Savinjski dolini gotovo obneslo. Temu dostavlja uredništvo še sledeče: na vinorejskej šoli v Mariboru sojo marljivo sadi adjunkt g. Julij Hansel; pri njem se dobi tudi seme. Dalje nam piše tudi iz Kopra (Capodistria) na Primorskem tamošnji profesor g. Kristan, da ima 3 sorte, rumeno, rujavo in črno sojo. Priporočuje posebno prvo in ponuja seme na prodajo, '/z bokala po 20 kr. Sejmovi. 17. marca Hollenegg, Podčetrtek, Lemberg, Cmurek, Rečica, Tilmitscb, Trbovlje; 18. marca Videm, Ptujska gora; 19. marca Svičina, sv. Barbara v Halozah; 20. marca Zibika, Studenci, sv. Ilj v Slov. gor. Vitanje, sv. Barbara pri Konjicah, Celje sv. Jedrt pri Laškem, Rogatec, Žigerski breg. Dopisi. Iz Ptujskega okraja. (Slabe ceste pa dragi okrajni zastopi.) So nekateri kraji na slovenskem Štajerskem, ki imajo silno slabo podlago za dobre pote in steze; tako so Slov. gorice pa slavnoznane Haloze. Tu, se ve, kedar so količkaj močvarna leta, ni moči misliti na dobre ceste. Vendar so pa ljudje v teh krajih kolikor toliko tiste popravljali, dokler je to bilo na njihovej skrbi. Kjer so bili vrli občinski predstojniki, tako zvani „rihtari", so skrbeli ob času, kedar za drugo delo ni bilo, da je od vsake hiše po eden prišel na cesto in so še poklicali tudi po enega ali dva „standara", katera sta ljudem svetila, da so hitro in dobro svoje delo opravljali. Prišla je novejša doba — čas prosvitljenosti; — bila bi sramota, da bi si vsak srenjčan moral ceste svojega kraja sam nadelavati. Prosvitljeni gospodje so jim priporočali okrajne zastope „Bezirksvertretungen", katerih skrb bode okrajne ceste in moste v redu vzdržavati, rekši, ob času, ko ni za poljsko in goričko delo, naj si kmet prižge „fajfo", vsede za peč in si siromak malo počine. Taki nasveti od prosvitljenili gospodov, se ve, so globoko segaii v srca deželjanov vzlasti, ko se jim je povedalo, da se bode potrebni denar pripisal štibri vsakega posestnika, ter se bo štibra le za kake krajcarje povišala, a ceste bodo kakor miza gladko nadelane. To je nagnilo kmete, da so z veseljem pozdravili okrajne zastope ali „becirksfertretinge" ! Leto za letom je minilo, odkar okrajni zastopi oskrbljujejo ceste; potroški so rastli s vsakim letom in sedaj imajo dotične občine okrajne ceste iz Ptuja črez sv. Vid in Leskovce na Hrvaško 25 % občinskih doklad, kar skupaj znaša 2032 fl. iz veča za cestne stroške. To so lepi denarji! Človek bi mislil, da je omenjena cesta resnično ko miza gladka ter vozniki po nji vozeči še niti za blato ne znajo. Pa zelo bi se motil, kdor bi tako mislil. Vinski kupci, ki so preje radi dohajali v Haloze, ne upajo se več v te kraje, ker se bojijo, da ne bi kje na okrajni cesti ali v vodi vtonili, ali se pa v „nezgruntanem" blatu pogreznili. Nedavno se je neki kupec izrazil, da je sv. Vid: turški Brod, a Haloze: Bosna glede stez; a pisatelj teh vrst pa še zatrduje, da je še gorše, nego v Bosni. Ni bilo slišati, da bi se zarad lagodnih stez v Bosni kdo kje na sred ceste zvrnil bil, pač pa se to godi voznikom na omenjenej okrajnej cesti. Ako kdo misli, da je podoba ali kip, v katerem sem s tem dopisom pokazal cesto iz sv. Vida črez Vereja in Leskovce tje na Hrvaško preoduren, naj se sam prepriča in videl bo, da je to le slaba senca žalostne resnice. Nek c. k. uradnik mi je pripo-vedal, da nikjer ni videl tako slabih cest, kakor so v Ptujskem okraju. Deželni odbor bi — ker vse očitne tožbe glede te stvari pri okrajnem za-stopu nobenega vspeha nimajo, — dolžen bil pregledati dati, kam se s krvavimi žulji zasluženi in težko plačani denar vtiče, da med tem, ko so potroški vsako leto veči, cesta zmiraj gnjusnejša postaje? Sedaj bi naj prišla komisija, sedaj pregledala potrebo popravkov, a ne v suhem poletnem času, kedar je vsaki najblatnejši klanec gladka steza. Cesta, za katero toliko plačamo, bi morala biti cesta a ne blaten klanec! Iz Cmureka. (Slaba steza — šola brez sv. križa.) Pred nekterimi leti je bila iz našega trga nova okrajna cesta napravljena k sv. Lenartu v Slov. goricah. Nekteri ljudje so takrat trdili, da se je to zavoljo tega zgodilo, da bi nemščina in njeni zastopniki imeli ležišo in prijetnišo pot v slovenske kraje. Ko pa bi hteli ti zdaj nemško oliko med Slovence nositi, bi gotovo vsi na novej cesti v blatu obtičali. Evo dokaz! Pred nekterimi dnevi je bil eden naših zdravnikov v slovenske kraje poklican, pa komaj je prišel domu. Kajti 4 konje je moral voznik pripreči, da je zdravnika domu zapeljal. Dunajski list „Vaterland" je pred nekimi dnevi prinesel novico, da so tamošnji nadškof dunajskim šolam podarili Kristusovih podob, pa šolski svet neke ondašnje šole ni htel ovega daru sprejeti. Rekel je, da se nahajajo med katoliškimi otroci tudi nekteri, ki so judovske vere in bi se žalili s križem. Ovim toliko za mlade Jude vnetim šolskim očetjem na Dunaju bi svetoval, naj bi poslali judovske otroke v neko šolo v Slovenskih goricah; tam se mladi Judje gotovo nebi žalili v verskem prepričanju. Kajti v tiste j šoli tudi ni nobenega križa ali kake druge podobe svetnikov. Če kak ptujec pride v šolo in vidi na stenah samo lepo pobarvane kušarje, kače, opice in drugo zverjad, bi moral misliti: v tej šoli'si gotovo tudi judovski otroci bistrijo svoje glavice. Kakor vem iz zanesljivega vira, je že večkrat tamošnji duhovnik, ki je ud krajnega šolskega sveta, opominjal, naj se sklene, da pride kaka podoba v šolo, ki bo v znamenje, da je šola za katoliške otroke, pa do zdaj še ni prišlo do tega sklepa. Vedno se izgovarjajo ^šolski predniki, da za take reči še ni denarja. Če res ne more krajni šolski svet toliko skupaj spraviti, da bi si v šolo kako znamenje katoliške vere omislil, pa se naj obrne do kakega dobrosrčnega človeka, in gotovo mu bode radovoljno iz zadrege pomagal. — Od sv. Ane na Krembergu. (Nemčurska smeš ni ca.) Gotovo ni nihče bolje omilo vanja vreden, nego tisti predstojniki, kateri so rojeni Slovenci, pa, ker razumijo par nemških besed, zarad tega nemški uradujejo. Kake neumnosti v časi takov nemški uradujoči predstojnik zapiše, naj kaže ta-le dopis: „Nr. 614. Eine löbliche k. k. Bezirkshauptmannschaft. Zu folge löblicher Antrag Nr. 7070 vom 20. Jänner d. M. wird der ergebenst gefertigte Gemeinde-Vorstecher den Bericht unterbreitet ; bezüglich den Geburtsort des in der I. Altersklasse Michael P . . dass derselbe am 2. September 1859 im Hause Nr. 36 in Trassenberg geboren hat. Wölling am 27. Jänner 1879. P." G. V. In to bedarijo pošlje predstojnik omenjene občine okrajnemu glavarstvu v Radgono. In kaj se na to zgodi? Okrajni glavar Radgonski ne verjame poročilu srenjskega predstojnika in pošlje predstojnikov dopis nekemu župnijskemu uradu z dostavkem: „Zur gefal. Erhebung der Richtigkeit instehender Angabe i. t. d." Gotovo bi bilo bolje, ko bi se „schriftstiick" predstojniku vrnol s podukom, da naj raje predstojnik slovenski dopisuje, če ni nemščine popolnoma zmožen. Dobro bi bilo predstojnika podučiti, da besedi „geboren" pridjani ,,hat" (rodil) ima celo drugi pomen kakor „ist" (rojen bil.) Ker predstojnik svojega „schriftstiicka" nij nazaj dobil, je gotovo v tem sladkem mnenju in prepričanju, da je silno kaj pametnega napisal — nemški, med tem ko je prav za prav glavarstvu naznanil, kako v „Trassenbergu" ali v Trašah namesto žensk uže dedovje — izpovijajo! Politični ogled. Avstrijske dežele. V državni zbor so Celov-čani izvolili suknarja na glasu plem. Moro-ja; menda bo boljši od Jesernigga. Za deželni zbor kranjski bodo 29. marca veliki posestniki volili novega poslanca namesto odstopivšega Vesteneka, vicekralja kranjskih nemškutarjev, kralj Deschmann še ostane. Tudi na Štajerskem bodo veliki posestniki imeli dopolnilne volitve za deželni zbor, ker je baron Hammer-Purgstall umrl, plem. Konrad pa poslanstvo odložil. Ko bi se konservativci s Kellerspergom kojega so liberalci razžalili, bili porazumili bi uže zadnjič zmagali, in tudi brez tega je manjkalo do zmage samo 8 glasov, ki bi se bili tudi najšli, ko bi bil kdo prav iskat šel. — V Salcburškem je deželni zbor sklenil Sletno obiskovanje ljudskih šol skrčiti na 61etno; mesta pa prosijo, naj bi svitli cesar tega ne potrdili. Mestom se ni čuditi zarad tega; kajti sedaj, ko so šolske stroške na dačo vrgli, jim velik del šolskih stroškov plačujejo kmetje, ker je teh več in torej večje zneske v davkarijo zanašajo! Dunajski kardinal in nadškof Kučker je nabral 6000 frankov v zlatu in jih papežu odposlal v podporo! Poljaci so se navolili nemškim liberalcem streči, ker so tako le Magjarom pomagali do neopravičenega gospodstva. Cehove se pa v Pragi zopet kavsajo med seboj, kar je prav obžalovanja vredno. Izredno obda-čenje boljše plačanih duhovniških služeb v korist „verskim zalogam" ali „fondom" je tako silno, da ga nekateri ne moreje ladati in se dajo rajše rubiti; tako so finančni uradniki v Bozenu na Tirolskem proštu Wieserju, od kterega so tirjali 1300 fl. po sili vzeli Wertheimovo „kaso", kder je imel dolžna pisma shranjena, od kterih je dobival obresti kot svojo plačo. To je menda zadnji čin, kateri je grof Taaffe še kot tirolski namestnik dal dognati; kajti sedaj je Taaffe zapustil Tirolsko in šel za ministra na Dunaj! V Bleibergu na Koroškem je vsled strašnih plazov revščina velika; na gozdih imajo ljudje 50.000 fl. škode, na hišah pa 20.000 fl. Za ubožce povsod pobirajo. Delegacije zborujoče v Budimpeštu so grofu Andrassy-ju za Bosno in Hercegovino dovolile, kar je tirjal; nemški turkoljub dr. Sturm, je propal s nasvetom, naj bi se 10 milijonov menje dovolilo. Reka Tisza se je razlila po ogerskih planjavah, malo se in zalila bi veliko mesto Szegedin; 1400 ljudi je delalo nasipe noč in dan, voda je okoli mesta po 2 sežnja globoka, v Doroszmi se je zrušilo 400 hiš, nesreča in škoda je neizmerna ! Tako je bilo včeraj, dnes pa razglaša telegraf strašno novico, da je voda v Szegedin vrdla 12. marca ob 2. uri v noči od 2 strani, hiše, cerkve se podirajo zaporedom, ljudje in živina potapljajo, sirotišče s vsemi prebivalci se je zrušilo, celo grad je pod vodo. Nova Avstrija. Za Bosno in Hercegovino iščejo uradnikov, slovanščine zmožnih; plača je nastavljena od 400—2600 fl. Tudi advokatov, notarjev in vračnikov jako pogrešajo. 1. aprila bodo število vojakov baje znatno zmanjšali, vsaj reservisti 1869. in 1870. pojdejo domov. Ko so stari turški žandarji (zaptije) nedavno imeli našemu cesarju prisegnoti zvestobo, mnogi tega niso hotli storiti in službo popustili. Na mohamedane se ni zanesti, čeravno se jim preveč dobrika, kristijani pa nekako čudno prezirajo! 24. bataljon lovcev zasede Turkom odvzeto Špico na robu Dalmacije. Vnanje države. Čeravno naš grof Andrassy trdi, kako se bo s sultanom zastran Novegapazara prijazno pogodil, vendar mu tega ne moremo lehko verovati. Kajti sultan tirja celó Bosna in Hercegovino za se. Tudi z Albanezi se je pogodil tako, da mu ti do 5. maja zberejo 40.000 vojakov, za to pa dobijo samo8talno vlado pod vodstvom Skan-derbega. V pondeljek 10. marca so Turki zaseli zopet Adrijanopel, Rusi so se odmaknili proti Šipki in Varni. Rusi se močno in čedalje bolj srdijo na Nemce in druge turkoljube, da so jim ti zabranili Turčijo razdreti. Zato začenjajo z Angleži in Turki sprijazniti se, z Italijani, Francozi in Danci pa zvezati proti Bismarku. To utegne vneti strašausk boj, v katerem bo šlo za obstanek Nemčije in jenih zaveznikov. Francozi vsaj in Italijani se očividno pripravljajo nanj! V Berolinu razsaja grozni legar; okoli 200 ljudi je umrlo zlasti med ubožci. Med tem se pa Bismark in jegova gospoda daje gostiti od juda Bleichroderja; pri nekem obedu so jedli iz zlatih okrožnikov in judova žena je imela biserov in dragih kamenov na sebi, ki so bili 1 milijon vredni. Angleži bili so v Afganistanu strašno tepeni, eden general je vjet. Za poduk in kratek čas. Iz Gradca do Sarajeva. (Dogodki iz življenja vojaškega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XIII. Veselega srca smo zapustili zjutra 15. avg. na sopraznik sv. Roka ta neprijazni kraj, ki je bil prvi tako osodepoln za našo armado, da njej ostane za večne čase v nekako bridko-žalostnem spominu. Sicer smo bili tudi danes prisiljeni potovati brez podpore, v takih razmerah in okoljnostih vsakako potrebne, ker je bila posadka v Maglaj-skem taboru itak premajhna in preslaba ter nikakor nij kazalo, da bi se še zmanjšala, če tudi le morebiti za kratek čas. Ne daleč zunaj Maglaja poslovili smo se od reke Bosne, ki se zvija zadi za visokim hribom, po kterega goščevim hrbtu smo jo mi dalje sekali noter do Žepeč, kder smo se z drago nam prijateljico Bosno zopet sošli. Cesta je bila vseskozi ozka, vijugasto, močno zvožena. Zadeli smo redko na kako uborno bajto in še ta je bila navadno prazna in zapuščena. Bolje tam v strani blizu Bosninega obrežja pa so hiše dovolj gosto nasejane. Tu najdeš za hanom (turško gostilnico) Lisničkim sela: kakor Brankovič, Za-vidovič, Viništje, Lupoglava. Trajalo nij dolgo, da smo dosegli tesni neprijetni klanec, v kterem so bili husarji pod vodstvom stotnika Malinkoviča zavratno napadeni, nazaj v Maglaj potisneni in tukaj brez usmiljenja posekani ali postreljeni. Kakor prešnje dni, tako smo šli tudi danes mimo sila prostornih taborov, v kterih so naši počivali. Naznanjali so nam navadno uže krokarji taka mesta. Varali smo se redko kedaj ali nikoli, ako smo sklepali, da je moral tamo tabor biti, kder je sedela truma črnih krokarjev. V takej okolici je bilo zmirom obilo živeža in še najslajšega za te tiče roparice, ktere so pa v Bosni tako udomačene, kakor pri nas golobje. Bosanski gavrani so mnogo krotkejši od naših. Oni posedavajo po strehah, pred hišami, med kokošmi, se spuščajo drobnici na hrbte, se mešajo med golobe, od kterih se dajo semtrtje težko ločiti. Ker jih je pov-sodi obilo in so tako krotki pa udomačeni, nij čuda, da se njih narodne pesmi kaj rade spominjajo. Kitica, kakor naslednja, nahaja se stalno v narodnih bosanskih pesmih: „Poletila dva vrana gavrana, — Sa Kosova polja širokoga, — Krvavieb nogub do kolienah — I krvavog kljuna do učiuh — Poletili, pa su besedili: — Radi bismo dober glas donieti, — Ali pravo valja kazivati .... Med Maglajem in Zepčami morala je naša armada prestati hude ure, bridke ure, ker smo skoro pri vsakej koči, pri vsakem bregu, za vsakim klancem, za vsako šumo zadeli na vidne sledi ljutega bojevanja, kakor: obstreljena drevesa, zvot-Ijene hišne stene, požgana poslopja. Posebno na vrhu Zepečkega brda tik vesice Ravane stresla je marsikterega od nas po vseh udih močna zimica, ko smo gledali reči, ki so le preočitno in prera-zumljivo pričale o krvavem, brezobzirnem pobijanju, klanju, uničevanju. Ravno štajerska polka Hartung št. 47. in Belgier št. 27. sta todi mnogo krvi prelila dne 7. avg. Vsled tukaj prestanih, neznanih nadlog in težav oslabelo je mnogo mož, ki so bolehali in hirali še dolgo časa v Žepčah, preden so okrevali. Na posameznih krajih so se morali v resnici grozni prizori vršiti, ker so nam pri samem pogledu lasje kvišku vstajali, in nam je srce tolklo, kakor kladivo, posebno pri vhodu v mesto Žepče, kder so imele prve hiše na svojih stenah luknjico pri luknjici, ktere je zvrtal svinec iz pušek naših vojakov. Ne daleč od tega neve-selega kraja na zeleni trati stal je na frišnem grobu majhen leseni križec, kterega nemški, z olovko napravljeni, napis nam je razodeval, da počiva ondi nadčastnik polka Hartung, Viljem Kubin, rojen Gradčan, ki je bil v boju pri Žepčah od turške kroglje smrtno zadet v trenotku, ko je hotel obrstu plem. Kinnartu neko povelje izročiti. Skromni spomenik mu je postavil iastni brat, tudi vojak. Spavaj torej sladko in mirno, brate mili! dokler te ne zakliče trobente glas na zasluženo plačilo h Gospodu vojskinih trum. V tabor zadi za mestičem Zepčami prikresali smo proti ednajstim. Vozove smo postavili na visoko obrežje tukaj počasi tekoče Bosne. Prostor je bil prav lep, dolg, širok, za taborenje kakor pripravljen in odločen. Od izhoda, juga in zapada krožili so ga ne previsoki hribi, od severa pa mesto Žepče in reka Bosna, tako, da se nam je dozdevalo, da sedimo v kakoš-nem globokem kotlu, iz kterega ti je pogled le kvišku v zrak odprt in sloboden. V taboru smo našli razne oddelke vojakov p. ulane, pijonirje, kauonirje, voznike, 2 kompauije Jelačič-evega polka in druge menjše čete. Vsak si je poiskal, kakor je najbolj vedel in znal, primernega kraja za ležišče, kamor je znosil vse svoje promoženje in ga razvesil po zemlji, kamenju in grmovju, da se nekoliko prezrači in presuši za dalnje potrebe v slabem, deževnem vremenu. Jaz si nijsem hotel nove domačije za kakšnim plotom, ali pod košatim drevesom iskati, nego sem mirno ostal na pokritem vozu, kteri mi je bil mesec dni vse: stanovanje, obednica, spalnica, pisarnica, zavetje pred vsaktero nevihto. Bosna teče skozi Žepče, tako, da deli mesto na 2 strani, levo in desno, kteri pa nijste z nobenim mostom zvezani. Kdor boče preko potoka, ta mora se na majhnej ladjici prepeljati. Prebivalcev bode v Žepčah kakih 2500, največ mohamedanov, nekaj grčko - iztočnih in naj-manje katoliških kristijanov. Koče so vse lesene, nijedna nij zidana; vsaj meni nij nobena zidanica znana. Kder bivajo turčini, je vse umazano, raz-drapano, v silnem neredu; kder pa kristijani, posebno rimo-katoliški, kakor v ulici Riščanluk, je vse kolikor toliko čedno, snažno, uredjeno, tako, da človeka razveseli, ko pride iz drugih temnih, slokih, blatom in smetjem nastlanih ulic k sicer siromašnim, revnim hišam še revnejših krščanov, pa vidi, da imajo vsaj ti reveži veselje in um za red, čistost, ki je že polovica ljubega zdravja. Njihove koče so uže vsled tega mnogo prijaznejšega izgleda od turških, ker nimajo na svojih okencih p. pustih, žalostnih, vso svetlobo zabranjajočih rešetek (mušerabis.) (Dalje prih.) Smešničar 11. Nemškemu oficirju je neka Lahinja rekla: „Kar je res, se mora priznati — Nemci ste čvrsti korenjaki in hrabri vojniki; le vaš jezik je trd in okoren, da je groza. Stavim glavo, da se je Bog poslužil nemškega jezika, ko je izganjal naše prve starše iz raja, jim očital pregrehe in grozil s kaznijo." — „Vse lahko da", odgovori Nemec, „toliko pa je gotovo in brez dvombe, da se je zvita kača, hudi duh, poslužila prilizljivega vašega laškega jezika, ko jih je v greh zapeljavala." Blaž Tominc. Razne stvari. Telegram „Slov, Gospodarju:" Mozirje 9. marca 1879: Zlagamo se popolnem z Vašim odločnim postopanjem. Osramoteni naj bodo nasprotniki Vaši! Narodnejj duhovščini slava! Gorenji Savmjčaiii. (Prisrčno zahvalo) izreka urednik za lepo ovo narodno izjavo ter pristavi, da pri uredova-nju ne gleda na nič druga, nego samo na prospeh koristi sv. katoliške Cerkve, slavne Avstrije in milega slovenskega naroda! Kdor se v naprave trojnim ovim koristim posvečenim nasaja, ta mu je nasprotnik, kojemu ne prizanaša, če bi mu bil celó krvni ali duhovni brat! (Pojasnilo). Dopisnik „iz Maribora" v 10. štev. „Slov. Gosp." nikakor ni bil pooblaščen govoriti v imenu tiskovnega društva ali društvenega odbora, temveč odbor obžaluje, da je dopisnik osebnosti navajal, ki ne dohajajo v očitnost. Dr. J. Križanič, Anton Lacko, predsednik. tajnik. (Das Bisthum und die Diocese Lavant), ve-levažnega dela za zgodovino naše škofiie, spisa-nega v nemščini od preč. g. kanonika O. Orožna, izide kmalu 3. del, obsegajoči zgodovino celjske in brašlovske dekanije. Podpirajmo vrlo podvzetje s obilnim narečevanjem. Nimamo moža v tej stroki tako zvedenega in marljivega. Nabrano gradivo bo dobro služilo prihodnjemu slovenskemu zgodo-vinopiscu naše škofije pa tudi slov. Štajera sploh! (Žolto rudeci sneg) je zapal 23. febr. t. 1. na Pohorju nad Slov. Bistrico. (Ponarejene srebrne dvajsetice) se potepljejo po slov. bistriškem okraju. Zato pazite! (Obsodili) so v Celju 191etno Johano Rižner iz Brežic na 3 leta v ječo in 271etno Jero Mere iz Ptuja na 4 leta. Obedve ste neusmiljeno zamorile vsaka svoje nezakonsko dete. (Grajščak g. Schmitt) v Mahrenbergu je odložil županstvo in načelništvo pri okrajnem za-stopu in šolskem svetu. To nam ni dobro znamenje za srečen vspeh pri bodočih volitvah za državni zbor. — (Peg. Belgier Štv. 27). bo prestavljen v Trst. (Ženska zgorela) je 281etna Neža Ljubej pri sv. Bolfanku v ptujskem okraju, ko se je koča Jere Pišekove 8. t. m. bila užgala. (Društvu za muziko) v Ptuju so s vitli cesar podarili 200 fl. (Naredijeve fabrike) v Pamečah slov. graškega okraja so pogorele. (V ribniku utonil) je 91etni sinček M. Ojstr-šeka pri sv. Krištofu celjskega okraja. (Vcerkev vlomil) je nepoznan tat v Brezjem in 3 altarje prtov oropal. (Lani 29. okt. ubili so) v Makolah Jurija Babšeka, zarad tega so sedaj obsojeni v težko ječo: Franc Juršič, Henrik Andrinek, Bernard Steinberger, vsak na 7 mesencev, Janez Cverlin in Juri Bedenik vsak na 10 mesencev, Jožef Mesaric pa je dobil 18 mesencev. (f G. Anton lllvMek) gimnazijalni profesor v Celju je 9. t. m. umrl previden sv. zakramenti. (Tolovaji) so pri št. Ilju v Dramljah po noči 28. febr. skoz okno obstrelili posestnika Jerneja Koprivo in vropali 50 fl. (Za družbo duhovnikov) so vplačali čč. gg. Presečnik 11 gld., Rojko 2 gld. (letu.), Jož. Žičker 1 gld. (letn.). Dar g. J. Ž. 10. gld. (Č.g. Anton Merkui) je prezentiran za župnika v Zetalah. (Za deželnega sodnijskega svetovalca) gre iz Maribora v Ljubljano okrajni sodnik g. Alojzij Čeb, g. Anton plem. Wurmser je postal okrajni sodnik v Šoštanju. (Sv. misijon) obhajali bodo čč. oo. jezuiti Fr. Doljak, Tom. Lempl in Fr. Sajovic v Čadramu konjiškega okraja od 16—26. marca. (Č. g. Fr. PukŠiS) mnogo let pridni župnik pri sv. Juriju na Pesnici so se župniji odpovedali pa sedaj tudi tako zblaznili, da jim je c. k. sod-nija kuratorja postavil v osebi č. g. župnika Fr. Šrola v Svičini. Dražbe. 17. marca J. Supančič v Volčjem dolu 14.892 fl., Vid. Koletnik v Slatini 3350 fl. Jožef Franci v Ljubičnem, Simon Voglar v Dežnem : 20 marca Urša Vratič v Hodošah 650 fl. Matija Ifiug v Dražencih 150 fl.; 21. marca Štefan Pleteršek v Cirkovicah 1200 fl., Janez Večirac v Straniui 2500 fl.; 24. marca Anton Merkuš 1500 fl. Jožef Brodnjak v Loki 1190 fl. Loterljne številke: V Trstu 8. marca 1879: 63, 12, 21, 3, 73. V Lincu „ „ 72, 87, 47, 88, 74. Prihodnje srečkanje: 22. marca 1879. Poslano. Uljadno podpisani sem se na podlagi odloka ces. kralj, ministerstva za uk in bogočastje dne 12. maja 1877. štev. 16,885 odločil za podu-čevanje mladenčev v orgljanju in cerkvenem petju, se v6 mladenčev, ki imajo za to voljo in veselje in morebiti namen vstopiti v učiteljsko priprav-nišče. Sprejemam pa tudi druge v daljno izobraževanje. Urili se bodo v orgljanju, na glasoviru, na goslih, v petju, v sadjereji in tudi v pisarijah pri opravilih občinskih uradov potrebnih. Ukaželjni naj se osebno ali pismeno oglasč s svedočbami svojih preč. župnikov o poštenem vedenju! Črešnjevec (Kerscbbach bei Wind. Feistritz) marca 1879. J. K. Budna. nadučitelj, načelnik krajnemu šolskemu odboru, sronjski odbornik in uradnik za črcšnjevec in Verhlogo. Vino na prodaj. Podpisani priporočuje svoja vina najizvrstniše sorte iz Gornje- Polskavskih goric na podnožju Pohorja in iz slovitih Jeruzalemskih goric, in sicer stara vina od 1. 1868—1876. Cena je 14—22 fl. za vedro ali 29—41 fl. za hektoliter. Tudi od-dajem vino v steklenice pretočeno, po 50—60 kr. steklenico. V Mariboru meseca marca 1879. Dr. Dominkuš, 1—3 odvetnik in posestnik vinogradov. Mlin ii a Savi se proda ali na 3—4 leta v najem (štant) da. Mlin stoji na Savi, ima 6 kamnov in 6 stop, sprava je vsa nova, na stanovitnej vodi, ter ima vedno dosta mleti. Več povč lastnik Jakob Taufai' na Logu pri Litiji pošta Littai a. d. Stidbahn. 3—3 4Mja delat vabi g. Jurij Simonič, v spodnjem poštnem mlinu pod Slov. Bistrico (Wind.-Feistriz). Postrežba je urna in uljudna. o o •o p> CD P O p fe! 2 175 50 < K B S R 5 t"« o - 1-1 s S a pr O «s.®; CD Ou CD« B B S ® Beg < S< ,a a _I . M. ts 2 a o cx a » a p N< o to a, _ CD CB H O •73 a S 5 o ■< » i. CD -■ B. S. S» • P S1 O gi, £ 1 cr? = o » M m « O 6 K o =3 cro tr«=5 CO B B P5 i a CT* CTD O o 3_ S3 » "O o_ CD B o< SD c/> UK Olja ilelat vabi uljudno gg. gospodarje JTalcob Ivi i lic, 2—3 mlinar na Brega pri Konjicah. iC§ 09 "O o a. -s Ui v ce< C cu ■¿J.sS p'cd' o o i p a ; act9 ! — © ' „ «1 ® 2 & O- N —i 03 CD E-. N O -O 09 5* 63 P W CM B O ?? ¡r g P o & cr? cd ca O-2. S- O CD cre ~ p p p o ^ » I N P p m O z? o p o C«! < «j P o" i cd ® X- P P- O" N p =:■ «r- oo c o .cd 2 ° cT ^ •• o O „ O N< g 2< i? s« s. i.: a- < co o-' """ 11 - N p P n'.o 0 ««"S. * B "3- 0 P S | s-» pr P t=i- CD H' CD CD O CB a ® io 7? {U S.1« 3 S" P O - s CB CO o SB B pr o tz5 te •o e p «i' o g - ~ o p- B CD P -I < O cr -( CD So a. b o p B S- P 2 s