Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po svojem dncvnikn Josip Levienik, ljndski učitelj. (Dalje.) Moje načelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega Blišiš, koristnega skusiš, zapiši I — Po tej poti otmeš marsikaj pozabJjivosti, in postavljaš hkrati sam sebi Btalni epominek po prislovici latinski: nLitera scripta manet", ali po našem: nZapisana čerka ostane". Današnji popoldan (18. dan septembra) obiskal sem tudi slovečo sličino galerijo v zgornjem Belvederu. Akoravno ima grof Harrach-ova zbirka, katero sem ogledal 15. sept., mnogo sprelepih izdelkov, vendar Belvederski še senca ni. Tu še le se vidijo lepotije, pri katerih ogledovanji se človek res kar zamakne. Zelo vsa prekrasna zgornje-Belvederska palača (32 sob in 2 kabineta) shranjuje slikarske umotvore najslavnejših umetnikov (nad 50) vseh časov in vseh omikanih narodov; — zmed slik, katere imajo vse široke pozlačene okvire, so nekatere tako velike, da segajo skoraj od tal do stropa. Od časov cesarja Maks-a L, ki je bil pričetnik te galerije, noter do naših dni nabirajo in skupujejo se najboljši slikarski izdelki, ter razkazujejo in ohranjujejo se v teh prostorih našemu in prihodnira rodovom v občudovanje. Služijo pa podobšine ob enem tudi kot študijski predmeti mladim umetnikom; — videl sem namreč v nmogih sobah slikarje, ki so si z veliko marljivostjo prerisovali (kopirali) podobšine iz razpostavljenih slik. — 0 vskupnem številu teh sprelepih izdelkov nisem mogel natančnjega zvediti; eden djal mi je, da jih je okol 3000; drugi menil, da le okol 1800; pa naj si jih bo že toliko ali toliko, le to rečem, da vse, kar se ondi shranjuje, je sprelepo, in pusti v spominu obiskovalca nezbrisljivi vtis. Tudi strežaji v Belvederu imajo strogo prepoved, da ne smejo sprejemati od obiskovalcev nikakega daru. — Od tod napotil sem se v tovarno gg. Clayton, Schuttleworth & Comp. (okraj Landstrasse), kjer sta nam zbranim učiteljem gospodarskega kurza gg. profesorja Dr. Wilhelm in Dr. Reitlechner po privoljenji gg. vlastnikov razkazovala, kako vlijajo iz grodeljna in napravljajo iz kovane železnine razne novošegne gospodarske stroje. Videli smo ondi mnogo mnogo tacega orodja (oralne, sejalne, mlatilne, senokošne, senopreobračalne, mlinske, sekalne, šivalne itd. mašine) v posamesnih oddelkih in v skupni sestavi, in nismo se mogli prečuditi človeškemu bistroumju naših časov. Naznanila se nam je tudi cena nekaterih bolj navadnih in že pogosto rabljenih kmetijskih strojev. — Zapustivši imenovano tovarno napotili smo se tovariši zopet proti domu, in ogledali mimo grede še nekatere znamenitosti, o katerih hočem le kaj malega omeniti. »Central-Markthalle", ki se nahaja med okrajem Landstrasse in znotranjim mestom, imela je, in ima menda tudi še zdaj namen, vabiti Dunajčanom iz vsega cesarstva, in tudi še iz čezmejnih pokrajin zdrav in nepokvarjen živež, kjer naj bi se lahko in gotovo, ter po primerni ceni razprodajal. To misel sprožil je bil mende, — če se ne motim, — dobro znani nekdajni župan dunajski dr. Andr. Zelinka; videli smo namreč znotraj blizo pri vhodu vzidano kamnito pločo z zlatim napisom: ,,Erbaut ira Jahre 1865 unter dem Biirgermeister der Stadt Wien Dr. Andreas Zelinka." *) Ali zadostuje ta naprava upom, •) Ozdravljal se je ta pogosto bolehni gospod nekega leta tadi v našem rajskem Bledo, kjer je bil baje, — naj se mi dovoli, da oeitno povem, — posebnn pri b e r a č i h zarad vclikc radodarnosti v naj boljši veljavi. Tudi Dunajčani so ga po- ki so se stavili v taisto, ne vem; prostori, velikemu pokritemu sejmišču enaki, so sicer jako obširni; za razprodajo pripravljene robe se mije pa videlo to veliko premalo, da bi kaj zdatnega zdalo v tako ogromnem mestu, in pri toliko obilnem prebivalstvu. — Tik ravno opisane »Gentral-Markthalle'' pričenja se obširni perivoj BStadtparka. Ta čast dunajskemu magistratu gre, da ima za to veliko skerb, da prebivalstvu o časib, ko solnce hudo pripeka, stavlja na ponudbo veliko zavetnih krajev, kjer se raore zateči v hladivno senco. MStadtparka se razprostira ob okraji ,,Landstrasse" in med notranjim mestom; — ravno skozi njegovo sredo teče, rečica flWien", in poleg te se nahaja še na levem obrežji na jako prijetnem kraji malo jezerce. Za šetanje ga ni kmalo prijetnejšega kraja, kot je ta perivoj; tudi obilno razpostavljenih klopi in sedežev vabi k oddihu utrujeno občinstvo. — Prehodivši perivoj po celi njegovi dolgosti šli smo naravnost naprej gor proti krasnemu kainenitnemu Schwarzenbergovera mostu, ter prišli unkraj na terg enacega imena. Opasan je ob dveh straneh z jako umetno in dragoceno pozidanimi palačaini, sredi terga pak je postavljen spominek slavnega nadpoveljnika in zmagovalca pri Lipsku (Leipzig), Karola kneza Schwarzenberga. Kipar Hiinel v Draždanah je zgotovil ta monument. Na visoki kamenitni podlagi vidimo na orjaškem bronastem konji sedeči bronasti kip hrabrega poljnega maršala, ki, jasno zadovoljnost na obrazu, ter vtikovaje meč v nožnice, s tem nekako kaže, da dokončano je bilo pri Lipsku kervavo delo svetega branstva drage domovine. Spominek le-ta odkrit je bil 20. dan oktobra 1867, tedaj na obletnico velikega boja in zmage zoper samosilnika Napoleona I. — Naj bi pač za vselej miroval in počival rneč, in na mesto njega toliko bolj marljivo delal plug in drugo gospodarsko orodje. — 19. dan septembra. Nedelja. (Cerkvi zedinjenib in nezedinjenih Gerkov (starovercev.) Protestantiško svetišče nin der Dorotheergasse.") Da bi videl enkrat tudi obrede zedinjenih starovercev, podal sem se bil danes v njihovo svetišče, ki se nahaja na Dominikanskem tergu. Bila je ta mična majhna cerkvica nekdaj lastina jezuitskega konvikta; 1. 1775 pak je bila prepušena zedinjenim starovercom kot farna cerkev, in je zdaj posvečena sv. Barbari. L. 1851 je bila prav lepo prenovljena. Zedinjenih gerkov mora biti na Dunaji ali zelo malo, ali pa so prav mlačni; kajti razun nekaterih vojakov konjikov (menda poljske narodnosti) bilo nas je prav malo nazočih. Altar je kakor pri nezedinjenih starovercih iz samih slik sestavljen; mašni obred je unemu menda zelo enak; videla se je tu poleg kerstnega sebno cenili; v spomin, da prebolel je bil nevarno bolezen, dali so celo veliko spominsko okno (Votivfenster) iz dragocenc barvane steklenine napraviti v desnem stranskem presvetišču Št.-ŠtefanBke metropolitanske cerkve. Pisavec. kamna tudi spovednica, kar nisem zapazil še v nobenem svetišču nezedinjencev. Pevca sta se glasila, če se mi je prav slišalo, le dva; prepevala sta pa prav dobro. — Od tod naprej sem šel zopet še enkrat v svetišče nezedinjenih starovercev, insicer zarad samega sprelepega petja. Dopadalo mije danes še skoraj bolj, kot o pervem obiskanji te cerkve (12. dan sept.). Našemu neumerljivemu rajnemu Riharju njegovi neprijatli (— skoraj je neverjetno, da ga celo v grobu še marsikdo rad zbode, pa je žalibog vendar le res! —) prav radi spodtikajo, da je bil v svojem petju preživaheu!!! prevesel!!! — pa glej: v gerški cerkvi slišal sem njegoviin idejam in njegovim napevom tako zelo enake glasove, da si bil kmalu mislil: ali so posnemali uni Ribar-ja v njegovih kompozicijah, ali pa on nje. *) Tudi sem med duhovnim opravilom videl danes prav lepi obred; nesel je namreč svečenik, gerško prepevaje, blagoslovljeni kruh v sprevodu okrog po cerkvi; mali ministrant šel je pred njim z gorečo svečo, poleg njega pa mežnar s kadilnico, kade versko skrivnost. — Iz tega svetišča šel- sem naprej v protestantiško cerkev ,,in der Dorotheergasse", ki je bila nekdaj lastina nekega nunskega samostana. Dozdaj sem v svojih popisih še vsa raznoverska dunajska svetišča več ali manj hvalil; tako malo pa mi ni nikjer dopadalo, kakor na tem kraji. Cerkvi se sicer po stavbi pozna, da je bila nekdaj nunska. Pozidana je v podobi podolgastega križa, in ima po obeh straneh vzvišene galerije, ali o snagi žensko-samostanskih svetišč tu zdaj ni sliiha ne duha. Vse je nekako zanemarjeno. Ljudstva je bilo sicer prav obilno zbranega, pa vse se je nekako dolgočasno obnašalo. In kako bi se tudi ne? Duhovnika ni bilo nikjer videti; le edino petje se je čulo, pa še to takosuhoparno, da ni bilo nikamor. Čakal sem en čas, ker pa je bilo vedno le eno in isto, sem jo kmalu pobral od tarn, in šel rajše naprej v dvorno kapelo, kjer sem vžival, kakor skoraj vsako nedeljo mojega dunajskega bivanja, neizrekljive slasti v poslušanji sprelepega petja. Danes sem se tudi poslovil od tega svetišča, ter zapustil ga v tihih mislib: Bog ve, ali bom še kdaj tu? — 20. dan septembra. (Cerkev o. o. piaristov, zvana »Maria Treu.") Ta v Jožefovem mestu (8. okraji) stoječa cerkev mi je znana že od 1. 1863, ko sem bil gredč na Velehrad in Holomuc vpervič na Dunaji. Danes sem bil prišel po opravilih v to okolico, toraj sem si hotel sprelepo to sgrado mimo grede vnovič ogledati. Na tergu pred *) Se ve, da se to moje mnenje ne sme po čerki natanjčno vzeti; sploh pa o napevih vedno terdim, kar sem že enkrat, — menda v ,,Danici", — govore o Riharjevih kompozicijah zapisal, ponovim tudi še danes, namreč: Komur dal je Bog, da poje, Dal mu tuil' je pesmi svoje! Pisavec. svetiščem stoji visok kamenit spominek v čast Bogorodnice D. Marije; čelo cerkveno kinčata dva stolpa; tik ob južni strani prizidan ji je samostan o. o. piaristov, ob severni pa v semetrični enakosti plemeniški konvikt, kateri je vtemelil 1. 1731 grof L6wenberg za žlahtnorodne mladenče avstrijske in ogerske, ter izročil jih v odgojo ravno imenovanim samotarcem. Znotranji cerkveni prostori, ob sredi z impozantno kupljo kronani, ozališani so s sprelepimi presuimi stenskimi in tudi altarnimi slikarijaini raznih odličnih umetnikov; tudi 1. 1857 po Breslavskem orglodelcu Bukow-u zgotovljene orgle so posebne vrednosti. 21. dan septembra. (C. k. nMiinzanit." ,,Ambraser-Sammlung." V doljnem Belvederu.) nKdor ima denar, ta je mož", pravi stara narodska prislovica; za to pa menda tudi brez razločka vse, staro in mlado, koperni neizmeino po njem, t. j. po ncvenku". Celo otrok se rad poigra z bliščečo desetico, akoravno njene vvednosti ne pozna. Da bi toraj vsaj vedel, kako prav za prav narejajo te majhine reči, katere doseči pa se toliko in silno trudimo, nagovoril sem bil nekatere gg. sotovariše, naj gremo v nMunzamt", ali če smern po domače reči: v denarno kovačnico. Prav radi so se mi pridružili. — Postavljeno je to poslopje ob kraji predmestja nLandstrasse", ter blizo nStadtpark-a", in že po svoji zunajnosti kaže, da spada med perve znamenite prostorije dunajske. Meriti se namreč more z marsikako palačo. Nad trojnatim vštričnem vhodom nosi verh druzega nadstropja na zalem, od šesterih stebrov podpertem čelu napis: MRei monetariae". Naše učiteljske sprejeranice so nam tudi tu polajšale vhod; vendar pa je prijazni portir mogei iti v našem imenu prosit dovoljenja za ogledovanje k dotičnemu g. načelniku. Kmalu se je vernil, pripeljal s saboj že tudi razkazovalca, in zdaj hajd na ogledovanje!