:Štefan jL&zar: TITANA. Romaaa. ; Iz njadžarščine prevedel i^r. Kolenc. (Dalje.) P&roti neba je divje zaklepetal z zobmi, potem pa je poetal nekako strahotno miren in je molil, ne z besedo, toda od besede glasneje: — Vzeli so mi Ijubico, ki ima bel obraz ko sneg. Vzeli so ini drago, iki ima oko iko pomanjšano vzhajajoce sobace. . . Rumen sem, grd sem, tvoj sin sem. Njena lepota je krasna, |az pa sem tak ko nisitska opica; ako si me ustvaril po svoji podobi, mi daj — te prosim — daj mi pomoč! Dežna zavesa.se je pretrgala na gorskem vrhu in videl se je košcek neba, topo in pretresljivo, ko velikansko oko, ki skriva nespraljivo jezo. Mutsuhito Dsain ni odmaknil ocesa od tistega koščka neba, od tiste tope skrivnosti in je molil ne z besedo, a od besede glasneje: — Ti, ki izdelujes orožje razdejanja, še enkrat kličem k tebi, bog razdejanja, o tisočroki Kwannon! Raduj se, da sem se vrnil k tebi in verujem v te . . . Ali mi daš moč, da bo moje tisto krasno, ošabno belo dekle. Daj mi v roke orožje! Ako pa ti rabiš orožje, mi daj vsaj misel in napravim orožje, ki se bo kosalo s tvojim . . . Orožje! Ves svet prisilim, da me bo z bledim strahom ukajoč spremljal na gostijo . . . Ali slisiš, riuneni bog? Svet ti obljubim! Ves svet premagam in ves nesre&ii svet prisilim na kolena pred teboj, le eno inisel mi daj . . . eno iskro . . . eno ustvarjajooo iskro . . . Tisti košcek neba, tista topa skrivnost, ono neizprosno orjaško oiko je vztrepetalo in je užgalo svoj svetli žarek. — Sto milj dolgi, trovejni, zlato-zeleni blisk se je zasvetil proti soljncnpinu zahodu in strasno gromenje je pretreslo nebo, zemljo, morje, bližino in daljavo in je kot božji hieroglif tudi takrat še taij) zavil s titansikinn žarom na daljnem obzorju neba . . , • ,_ Mutsuhito Dsain je bled gledal plamen nebeškega ognja — strele, ko je vzplamenel, nekje udaril . . . Strela! Z brezglasno veselostjo se je zasmejal v razsvetljeno nebo! Strela! To bo njegovo orožje! To vzame z neba, to ugrabi božanstvu ... 0, fisocroki Kwannon! S tem izsili svojo srečo . . . s tem oinici, ako bo treba, ves svet za tisto eno dekle . . , hehehehehe . . . XI. Polšter ji je bHo majhno mahagonsko stojalo, tilnik je na njega položila, da M se ji bogata frizura ne škuštrala. Razpletanje las ni dostojno . . . Počivala je na tankem matraou, iki je bil eapolnjen z volno, ležala je na tleh, nad njo je bila razprostrta plava tančica, pritrjena z zlatimi traki. Dekletce je bilo bolno. — Bila sem v svefišou »Skakajoče želve« in sem molila za te, —se je nagnila nad njo Breskev. — Slabotna sem in grešna, a mogočni bog je uslišal mojo prošnjo, — je kazala črnolakirani zob, — da ozdravi tvoje srce . . . — Me boli, — je oroselo dekletovo oko. — Ljubeče srce me boli . . . Z malimi rokavicami je obrisala solze in se smejala. — Udaril te je — je mrmrala starka. — Njegova sem, — je tiho odgovorila Zvonček. — Belo dekle ljubi ... — K meni se povrne. V očeh ji je zasvetilo upanje, potem jib. je zaprla in se zamislila. — Kaj dela? — je tiho vprašala. — Misli. Ves dain razmišlja. Niti ponoci ne spi, samo sedi pred Budovim kipom in vzdihuje. Nidzumi . . . miši tekajo na strebi in cvrček cvrči, toda vseeno sliši pogoste globoke vzdihe našega gospoda . . . — Nesrednež — se je stresla žilica na dekletovih ustih. Breskvino čelo je omraoila skrb. — Samo piše in računi, se muoi in riše na rižev papir — je karajoč kimala z glavo. — Dankok naj mu pomaga . . a nevoljna sem na njega. — Zakaj — se je začudila Zvonček. — Ker te je pretepel in ne pride k tebi, samo enkrat na dan pride in tudi takrat neopaženo kot kaik strah . . . Iz slabotnih prsi ti je vrela kri, ko te je udaril . . . in te ne pomiluje . . . Uboga Zvonček! Na trudnih dekletovlh ustnicah je zaigral smeh. — Bogata sem — se je mehko smejala. — Ko sem se vzbudila iz omedlevice, je poleg mene klečal in me potrto gledal. Ena solza mi je padla na toko ... najlepši biser ... potem pa je breiz besede, spokomo odšel . . . Njegova duša je moja! Zrla je mater in je bledorumeno čelo nabrala v tanke gube. — Ne žalosti me, ne govori o njem slabega — jo je tiho prosila. — Moja duša je krizanfema in boli, ako se je dotakneš .. . Mati je prikiimala in brezšumno odšla. Neko — san .. . Ko mačka. Zvonček pa je odrinila tančico in se je nasloraUa na laket. Kaj neki dela sedaj njen ljubljenec? Prishiškovala je. Naglo je vstala in si nadela plašč z zlatimi cvetlicami. Pogleda . . . Pred Budov bip se je zgrudila in ponižno imolila . . . »Orimas.« — Preženi iz duše slabost in greh kaikor požene sever v morje zemeljski prah, — je pobožno šepetala. — Vernjem v tvoji svetlobi, ki obda zemljo in jo razsvetli, da bi me rešila ... 0, Ama — Teras — Omii — Kami, vrni mi srce Ijubega, da ne umrjem! Potem si je popravila v laseh želvo, vzela je kitaro, slabotno šamesano in je tiho odrinila z zmaji poslikano steno. — Kdo je? — ®e je zdrznil Mutsuhito Dsain. Boječa je vstopila in obstala. Plašč je z eno roko skupaj držala, ga pritiskala na nogo, da bi izgledala bolj vitka in je nepremicno cakala. Podobna je bila majhni, smehljajoči se porcelanasti lutki. Lepi in ljubki. Slabi in svetlikaoči se. Ljubeče srce ima in je ponižna. Obraz je imel čuden, naravmost grotesten izraz. Ali se joka ali smeje? Živi nip . . . Mutsuhito Dsain jo je gledal in se ji je počasi nasmehrail. Deklica se je s tiho radostjo siklonila in se s čelooi dotaknila Ijubljenčeve noge in se je od sreče solzila. — Ne boli . . . že ne boli . . . moj Ijubi! Mutsuhito Dsain jo je ves ganjera dvign.il. — Oprosti, — je mrmral. — Naj bo blagoslovljena . . . ta, tvoja roka ... — in je poljubila roko, s katero jo je udaril. — Zvoncek je srečna. Znanstvenik je postal mračeai. — Ti bi ne smela vstati. —• Viideti sem te hotela, — so ji svetlikale oči. — Truden si . . . — Mnogo delam. — Kaj delaš? — ga je vprašala bojazljivo. Mišice na Mutsuhito Dsainovem obrazu so se stresle. — Stroj — je odgovoril topo. — Stroj? — se je začudila. — Kakšen stroj? — Boš že videla . . . In 'iz oči mu je bliskala iskra. — Ali si jezen? — se je splašilo dekletce. — Ne — je rekel mirno. — Nisem jezen. — Ali naj grem! — ga je vprašalo dekle nežno. — Ne motiš me . . . — Bojim se, — je viselo na njem deklioino oko. — Talco miren gi, da se bojim . . . — Ne boj se, — jo je nežno božal po obrazu. — Ti se ne boj! Zrl je pred se. — •Čemu stroj? — se je tresel dekletov glas. — Rabim ga, — je temno pogledal znanstvenik. — Potrebujem ga. In zobje so se zasvetili kakor pesji, ko hoce vgrizniti. Potem pa -so je obraz zopot zasmejal. Breskev je rekla, da vedno le pišeš, računaš in rišeš na rižev papir . . . Zboliš. — Mooen sem . . . — Zdravje te zapusti . . . — Duša živi. — Bled si. Slab si. Cvet ®i . . . — Kamen sem . . . Dekle se mu je sklonilo na roko. Anata bakari . . . ti si edin . . . edin velik in mogočen ... — jo je prevladalo moono čustvo. — Bdino ti si pameten. Ti dober. Ti svet. Kavvannov sin si! Tajfun je tvoja duša . . . — Tajfun, — je mrmral Mutsuhito Dsain. — j3oš že videla! — je naglo dvignil glavo. — Ko ujamem blisik Ln ga vzaniem z neba . . . — Zakaj? — se je oudilo dekle. — Potrebujem ga, — se je resno poglobil. — Blisik? Z neba? Ga vzameš? Gospod Mutsuhito Dsain . .. Znanstvenikov obraz <se je svetil od vrooioe. — Bdlam sem — je re!kel tiho. — Glava me boli . . . — Jaz te zdraviin! — je skodila kvišku dekldca. — Dovoli, gospod, dovoli . . . In mala palca je z vso močjo pritisnila na senca in jih je po japonskem načinu hitro sukala, ko da sta majhna svedra. Konec prstov se je komaj videl. In Mutsuhitu Dsainu se je zdelo, da ga objema prijetna omotica, ko da je v cajevini »Krastača« kadil opijevo pipo. Megla se prši s čela in kri prijetno pojenjuje . . . Deklica je precej časa gibala pr&te na bledih sencih, potem pa je iz rdkava plašča naglo potegnila košček riževega papirja. — Molitev . . . Požri ga! Znanstvenik ga je odklonil. — Kupila sem ga od prvega duhovnika Osvevovega svetršča . . . Sveta molitev je. Gotovo bo pomagala. Požri jo . . . Na riževem papirju je bila hdkus-pokus pisava. Zdravilne besede. Pisana čarovnija. Dekle je naredilo iz njega krogljioo. — Požri ga! — ga je prosila s trdno vero. — Požri ga . . . Mutsubito Dsain se je zasmejal in 'je požrl čarobni talrzman, ker je videl, da se je svetlikala na dekletovi trepalnioi solza. In glej, ko da je tudi pomagala nekoliko! Obležal je na preprogi in se zleknil. — Bolje mi je. De^kle je vzelo v roke šamesano. — Ali naj igram nežno in mehko! To je tudi dobro. Godba zdravi. Dušo zdravi. Tudi telo zdravi . . . Ali hočeš? . . . — Hvala, — je nežno odklonil. — Veliko misel imam v glavi. Pesem nL za me. — Pesem je tudi misel. — A moja misel ,je drugačna . . . Ti mene hooeš osrečevati, jaz pa hočem Nlpona, svojjo sveto domovino, sforiti veliko, mogočno, nepremagljivo, neumrljivo . . . Zvonček, veruješ to? „. Vstal je na pabeljeni preprogi. Nezlomljiva emergija idu ,je plamenela v pogledu in na bledem obrazu je zarudela duša. — Ameriko potolčem! Z bliskom jo potolčem . . . Premagam vse človeštvo! Z bliiskom ga podjarmim . . . Ali pa ga uniičim! — je vstal preteč. — Jaz sem gospod bliskov... — Ne razumem — je šepetalo rumeno dekle. — Moriti hočeš! Ljubiti treba . . . — Jaz sovražim! — je kričal Mutsuhito Dsain. —Greh in svetovno stara hudobija bele rase je zrela za uničenje. Sovražim jo! Japonec bo gospodar sveta na moji razrušenii sreci . . . Nemo in temno se je smejal. — Povej, gospod, razbistri moj um, — je prosilo dekle. — Kaj je tvoje orožje? — Električnost. — Kaj je električnost? — Nikdo ne ve. Samo slutimo. Duša sveta. Moc vesoljstva. A jaz sem ji že gospod. Pod mojo oblast je prišla. Jaz ji bom ukazoval. Moja služkinja je! Moj bič! In kamor udarim z njo, se tudi iskra spremeni v prah . . . Ti nesrečnica! Ali veš, da sein ugrabil KwaiMionu orožje — strelo? — Ne razumem ... — &e je tresla deklica. Mutsuhito Dsain jo je prijateljsko pogledal. — To je neskončna modrost, je np bi doumela. Reoem, niti znanstveniki je no razumejo in ti si le Ijubko, majhno dekletce . . . Poslušaj! Tak stroj ustvarim, s katerira izčrpam dušo električnosti — pozitivni ion. —I-on? — se je plašila deikletova trepalnica. — Ne razumem . . . — Krog enega pozitivnega iona je v zraku zbranih štiritisoč negativnib ionov n te poztivne ione porabim . . . To je strašno orožje! Zomljo lahko unioim z njim . .. Gorje beld rasi, ako se ne pokori moji volji! Ali veruješ, Zvoncek? Dekletova usta so se tresla. — Gospod, verajem — ije rekla žalostno. — Vem, kaj hoceš. In zakaj da to delaš . . . Ali-bi lahko daila masvet tebi, svojemu mogočnemu gospodu? — je vprašala boja-zIjivo. — Ti, rumeni bog . . . (Dalje sledi.)