UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Riva Piazzutta 18 - Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10. — 12. ure KATOLIŠKI T JEJ)£N I K IZIDE VSAKO SREDO Poštni ček. račun št. 9-17768 — Poštnina plačana v gotovini — Spediz. in abbonamento postale II Gruppo Leto IV. Štev 2. GORICA DNE 14. JANUARJA 1948. Cena L. 15 Su. Družina in naše družine Veliki socialni Papež Leon XIII. je leto po socialni encikli; ki »Rerum novarum« ukazal, naj se vse krščanske družine posvet tijo sv. Družini in naj si ta pgj? vzvišenejši vzor vseh družin postavijo za zgled v vseh prili« kah življenja. Papež Benedikt XV. pa je iz istega razloga zapo« vedal, da se mora po vsem svetu obhajati praznik sv. Družine na nedeljo med osmino razgla« šenja Gospodovega ali sv. Treh kraljev. Družina je brez dvoma prva in najvažnejša celica vse človeške družbe. Če so družine po ve* čini zdrave, je zdrava tudi člo« veška družba. Če so pa družine po večini razrvane in pokvarjene, mora biti nujna omajana in pokvarjena tudi človeška druž= ba. Zato je delo za zdravo dru« žino najvažnejše socialno delo. Pravtako pa pomeni razdiranje in kvarjenje družine najbolj razdiralno delo na socialnem polju. Kakšna bodi družina, da bo zdrava podlaga človeške družbe? Bog nas je ustvaril kot dru« žabna bitja in je hotel neposred« no ustvariti samo en človeški par, ki ga je povezal v neraz-družno skupnost, iz katere je hotel da se razvije vsa človeška družina. Vez med možem in že= no se je pa tekom vekov na raz* ne načine izpridila in z njo se je pokvarila tudi ustanova družine in družbe sploh. Kristus, božji obnovitelj člo>-veške družbe in vsakega človeka, je prišel na svet tudi zato, da ozdravi družino in ji vrne zna« čaj, ki ga je prejela od vsega po* četka od Stvarnika samega. Kakšna bodi družina, nas je učil ob raznih prilikah z besedo a še bolj učinkovito nas je o tem poučil z zgledom svojega lastnega življenja v nazareški družini. Na tej izvoljeni družini, naj vzvišenejšem vzoru vsake dru žabne skupnosti, nam je pokazal vse značilne poteze, ki bi jih morala imeti vsaka Bogy prijetna družina. Naj navedemo nekaj takih potez, da boste mogli svoje dru« žine primerjati s sv. Družino in spoznati, v koliko vaša družina odgovarja- božji zamisli te važne ustanove. Zveza med sv. Jožefom in Marijo ni nastala iz lahkomiselnosti in sebičnih namenov, ampak po božji volji. — Koliko krščanskih ženinov in nevest se pri sklepa« nju zakona sprašuje po božji volji V Zveza med sv. Jožefom in Marijo je bila vsa duhovna in sveta. Ta zveza je bila ideal, ki ostane vedno nedosegljiv. Ven« dar je umestno vprašanje, koli« ko duhovnosti je med našimi možmi in ženami. Ali je je sploh kaj? Ali ne gre največkrat za grobe mesene vezi, ki sv ne« prestanem boju z duhovnim živ« ijenjem moža in žene ? Zveza med možem in ženo v sv. Družini je bila vsa posveče« na otroku Sinu božjemu, katere« mu je bil sv. Jožef le rednik in oskrbnik. Spet nedosegljiv ideal edinstvene nazareške družine, h kateremu pa mora vsaka družina težiti v mejah človeške možno« sti. Kako je z otrokom v današ nji družini? Ali ni današnja družina večkrat smrtna sovraž« nica otroka, proti kateremu sc bori celo do detomora ? V sv. Družini vlada, ukazuje in prepoveduje sv. Jožef, ki je manj popoln od varovanca in njegove brezmadežne Matere, in vendar sta mu Jezus in Marija popolnoma pokorna v vsem, kar se tiče družinskega življenja. In v naših družinah? Ali ne vlada tu mnogokdaj sam upor, katere« ga znani razdiralci vsake člove« ške skupnosti prav sistematično netijo? Starši se upirajo Bogu, žena možu in otroci staršem. V mnogih družinah je dan na dan vojska in revolucija. Ali more v takem ozračju bivati prava sreča ? Sv. Družina je živela in Bogu služila z delom in molitvijo. Mnoge današnje družine ne lju« bijo ne dela ne molitve, rade bi pa uživale sadove dela (blago« stanje) in molitve (sreče na tem in drugem svetu). Sv. Družina je težko delala, in sicer predvsem telesno, čeprav je bila iz kraljevskega rodu Da« vidovega in je imela v svoji sre« di samega Sina božjega, Stvar« nika nebes in zemlje. — V mno« gib današnjih družinah se pa zlasti telesno delo zaničuje prav od takih, ki pravijo, da se borijo za delavca in njegove pravice. Iz tega zaniče anja ponižnega dela izhajajo do blaznosti nes« pametne reči, kakor je ta, da v nekih državah sedijo na vodi!« nih mestih ljudje, ki se ničesar niso učili, medtem ko morajo šolani ljudje opravljati prepro« sto delo v veli .o škodo držav« nega gospodarstva. V sv. Družini so vladale šte« vilne druge kreposti, ki delajo življenje v druž ni in vsaki druž« bi lepo in prijetno, n. pr.: medsebojno spoštovanje, potrplie« nje, požrtvovalnost, zvestoba v veselih in žalostnih prilikah življenja, ljube, en in mir. Ce hočemo, < a prideta tudi v naše družine spet prava sreča in mir, hodimo pogostoma v šolo sv. Družine. Varujmo se pa kot največjih sovražnikov človeške družbe ti stih nesrečnih 'judi, ki so napo« vedali boj ki ščanski družini ! strija. Posvečen za mašnika v Ljubljani dne 21. septembra 1823. Posvečen za škofa 1. novembra 1853. Umrl dne 19. januarja 1868. Naj počiva v miru.« Bog daj, da bi njegove zemske ostan« ke čimprej od tam prenesli na oltar! L. 1897, t>b stoletnici njegovega roj« stva, so mu v župni cerkvi v Dobrniču, kjer je bil krščen, postavili doprsni kip, na graščinski hiši v Mali vasi, kjer je bil rojen, pa spominsko ploščo. Po Baragi se imenuje cel srez' (eoun« tv) ob Gorenjem jezeru; njegovo sveti« šče je mesto Lanz, kjer je nekoč de« loval kot misijonar. Po Baragi se ime« nuje mesto na južni obali Gorenjega jezera. L. 1903 je ena od največjih cest v Marketu dobila ime po Baragi. Na« sproti škofijski cerkvi stoji šola z Ba« ragovim imenom. Tudi eden od market« skih poštnih uradov nosi Baragovo ime. — Tako se ime tega velikega Slovenca in tega največjega slovenskega misijo« narja vsak dan mnogokrat izgovori, za« piše in natisne. Osemdeset let od Baragove smrti (Nadaljevanje) Pismo, ki ga je Baraga 28. junija 1867, torej ob svoji sedemdesetletnici, narekoval svojemu duhovniku Jakerju za duilajsko misijonsko podporno dru« štvo, je pa pretresljiv krik trpeče duše. Zdaj že brevirja ne more več opravljati. Brez denarja je, na škofijski cerkvi v Marketu ima pa 14.000 dolarjev dolga. Upniki silijo vanj, zato lepo prosi za pomoč. »Rotim vas, da mi pomagate iz stiske«. Nič manj žalostno ne zveni tudi zad« njo Baragovo pismo na Dunaj, ki ga je 26. julija prav počasi narekoval prija« telju: »Bolezen, ki me muči že deset mesecev, in dolgovi, ki jih ne morem plačati, me delajo zares nesrečnega«. Z veliko težavo se je s tresočo roko pod« pisal. Nekaj oseb mu je dalo denarja, da si naj oskrbi boljšo postrežbo. Pa jim je naravnost povedal, da bo denar porabil ne zase, ampak za škofijske potrebe. Zase neče imeti bolje, kakor je imel njegov Učenik. Dne 11. novembra 1867 sc je zgodilo nekaj nezaslišanega: Baraga se je dal, bolan in truden do smrti, v snegu in mrazu peljati in nesti v oddaljeno du« hovnijo, da je blagoslovil vogelni ka« men za novo cerkev. Ko je, sedeč, črtal s tresočima sc rokama križe v kamen in s slabotnim, pa razločnim glasom kli« cal blagoslov troedinega Boga na stav« bišec, si zbrana množica skoraj ni upala dihati. Nekega dne jo poklical k sebi duhov« nika, ki je vodil redovniško šolo v Lauzu. Prosil ga je, naj vzame iz omare njegovih zadnjih 20 dolarjev, ki mu jih je dobra Irka dala za boljšo hrano. Naj jih ima za svojo šolo. Duhovnik se je branil; Baraga pa mu je dejal; »Jaz ne potrebujem zase nobenega denarja več«. Sedel je na stolu in s sklonjeno glavo premišljal o svojih minulih duhovskih letih. Dejal je, da jo nevreden Gospo« dov služabnik, ki se ne more na nič drugega opirati kakor na veliko Jezu« sovo usmiljenje in na moč odpuščanja grehov; ki jo je Kristus dal svoji Cer« kvi. Od novega leta, 1868 ni skoraj nič več zaspal. — Svojo oporoko je bil že prej skrbno sestavil. V noči pred sv. Tremi Kralji je še enkrat prejel sv. zakramente. Zdravili« ki so sodili, da niti en dan ne bo več živel. Pa si je njegova utrjena narava še enkrat nekoliko opomogla. Toda le za malo časa. Sile so mu nato začele hitro pojemati in 15. jan. je še enkrat prejel sv. obhajilo. Ta dan je Jaker spo« ročil njegovi nečakinji v Trebnje; »Do« slej ni niti za hip izgubil zavesti. Od« povedal mu je pa govor, ker le s težavo sope in mu je tudi jezik skoraj čisto ohromel. Samo z velikim naporom še izgovori včasi nekaj besed, drugače pa mora svoje želje razodevati samo z zna« men ji, a tudi to mu je zaradi njegove oslabelosti zelo težko.« Njegov zvest’ strežaj Gašper se sko« raj ni ganil od njega. Nihče mu ni znal tako postreči. Pa saj bolni škof ni sko« raj nič več zaužil in tudi sicer ni imel skoraj nobenih želj. Le kadar ni mogel več dihati, je prosil, naj mu strežaj po« maga v naslonjač. Tako je potrpežljivo čakal Gospodovega prihoda. Dne 19. januarja 1868 je duhovnik Jaker obvestil Baragovo nečakinjo v Prebnjem, da je škof tisto jutro umrl. Snlrtni boj ni dolgo trajal. Ob treh mu je sluga zatisnil oči. Bila je ravno ne« delja Jezusovega Imena. Jaker dostav« Ija; »Tolažiti Vas ni treba; svetniško življenje in blažena smrt Vašega preč strica sta Vam najboljša tolažba.« Gerbcu na Hrvatstiem V Šibeniku je bil imenovan za ško« fijskega upravitelja in kapitularnega vi« kar ja po smrti škofa dr. Milctc kanonik v Šibeniku rnsgr. Rudolf Pian. Za pokoj« nim škofom so opravili maše zadušnice tudi v Rimu v cerkvi sv. apostolov, kjer je bil dr. Mileta posvečen za škofa leta 1922. V Zagrebu je društvo sv. Cirila in Metoda, ki izdaja list »Gore srca«, dobilo od državne oblasti dovoljenje, da ustanovi svojo knjigarno pod imenom: Knjigarna sv. Cirila in Metoda, Kaptol 29. Knjigarna bo smela prodajati nabož« ne knjige, molitvenike, cerkven, riško« vino ter razne nabožne predmete. — Tam se dobi tudi koledar za leto 1948 »Danica«. Vendar malo bolje kot v Slo« veniji! * Nadškof Beran pojde o Dmeriho prihodnjo pomlad, da obišče tamkajšnje vernike češkoslovaške narodnosti ter skupaj z njimi zaključi praznovanje ju« bilejnega leta v čast sv. Vojtehu. V ta namen ponese s sabo relikvije tega če« škega narodnega svetnika, da jih ame« riški Čehi počaste, kakor so jih počastili preteklo leto v domovini, kjer so ro« male od fare do fare po vsej državi. V ZDA se Čehi že pripravljajo na ta ve« liki dogodek, ko bodo imeli med sabo dva velika svoja škofa: sv. Vojteha m msgr. Berana. — Da bi le medtem tudi Čehi ne postali sužnji komunizma! * Kril v brazilskem senatu OKNO V SVET Z velikimi slovesnostmi so v zborni« ci brazilskega senata obesili križ na častno mesto na steni. Križ so darovale j brazilske žene. K tej slovesnosti so pri« Truplo so položili na odet v stok " j SL kardinal v Rio de Janeiru, ki je bla Dali so mu na roke dragocen škofi)! f*h>vil križ, predsednik republike ge« škofo#* neral Dutra, skorp vsi senatorji in velr prstan, na glavo pa dragoceno sko-kapo, ker druge Baraga ni imel. Tu« di škofovsko palico so položili obenj. Bilo je takrat silno mrzlo, zato so ee« lih 12 dni čakali s pogrebom, da so mogli priti vsi duhovniki, kt so jih pri« čakovali. Samo šest jih je prišlo, med njimi tudi Slovenec — Belokranjec Ivan Vrtin, ki je pozneje postal njegov drugi naslednik v škofovstvu. Sosednji škof Henni se je moral zaradi viharja in za« meta vrniti s poti. Dne 31. januarja je bil pogreb. Ver« niki vseh narodnosti so napolnili cerkev. Tudi več protestantov je prišlo poča« stit tega izrednega moža in tega slove« čega kulturnega delavca. V vsem Mar« ketu je tisti dan počivalo delo. Truplo so položili v grobnico pod škofijsko cerkvijo, ki je nad njim že trikrat pogorela. Latinski nagrobni napis slove po slovensko: »L H. S. Tukaj počiva truplo prevzvi« šoucga in prečastitega Friderika Barage, doktorja bogoslovja, otavskih in očip« včjskih Indijancev apostola, prvega ško fa v Saultu Ste. Marie in Marketu. Ro« jen 29. junija 1797 na Kranjskem, Av« ko število odličnih povabljencev. Med senatorji so pogrešali voditelja brazil« skih komunistov, ki je bil tudi edini, ki ni hotel pristati na predlog, da se posta vi križ v senatsko zbornico. Ob tej pri« liki je tudi časopisje veliko pisalo o pomenu dejanja, ki ga je senat izvršil ko je hotel, naj bi visela podoba kri« žanega Boga v njegovi sredi. Zelo ma« loštcvilni so senati, ki imajo križ v svoji zbornici. Brazilska prestolnica je v preteklem decembru doživela še drugo zelo značilno slovesnost: kanonično ustanovitev katoliške univerze, ki jo vodijo jezuiti. Tudi ob tej priliki so se zbrali okrog kardinala, obenem papeževega zastopni« ka, najodličnejši predstavniki državnih in znanstvenih krogov. Univerza je bila civilno-priznana že prej, sedaj pa je do« bila šc papeško odobrenje, tako da se sme imenovati tudi papeška univerza. BETLEHEM; JE V ZAUP?fl UPRAr VI JERUZALEMA. Po načrtu za med« narodni režim v Jeruzalemu, ki bo sto« pil prvega oktobra v veljavo in katerega namen je »zagotoviti v mestu rod in mir, posebno pa verski mir«, bo prišla vasica Betlehem, kjer se je rodil Kri« stus, pod zaupno upravo Združenih na« rodov. Po statutu, ki ga zdaj izdelujejo izve« denci Sveta za zaupno upravo, bo skraj« ni južni del Jeruzalemskega okrožja, ki meri 78 kvadratnih milj, tvoril Betic« hem, ki šteje 6.600 duš, pretežno Arabce —■ kristjane, in ki se vzdiguje na skal« natem hrbtu 8 kilometrov južno od sre« dišča Jeruzalema. »MANCHESTER GUARDIAN« O ITALIJI. »Manchester Guardian« je objavil daljši članek o Italiji, v katerem pravi med drugim: Italijanska republika je stopila v prvo leto svojega formalne« ga obstoja. Ustavodajna zbornica je končale svoje delo ter sprejela novo ustavo. Pri novih volitvah, ki bodo v prvih dneh aprila, bo republika dobila svoj prvi parlament. Britanske in ameri« ške čete so odšle. Njihove prijateljske geste so nekoliko omilile grenko misel večine Italijanov, da je Italija z mirov« no pogodbo bila težje prizadeta, k alt or je zaslužila. Pred kratkim je posebni francosko-italijanski odbor pričel z raz« govori o carinski zvezi med Italijo in Francijo. Kljub zameri zaradi Trsta in bodočnosti afriških kolonij Italijani po« časi čutijo, da se vračajo v svet medna« rodnega političnega življenja. Mnogo maiij trden pa je njihov gospodarski položaj. »YORKSHlRE POST« O ZMAGI FRANCOSKE VLADE. Po izidu glaso« vanja v francoski zbornici 5. 1. je napisal »Yorkshire Post«: Francoski mini« stiski predsednik Schuman je zmagal. Dobil je zaupnico, na katero je vezal bodoči obstoj svoje vlade. Glavno vprašanje, za katerega je šlo, je solventnost države. Da bi vlada preprečila bankrot, je predložila raznovrstne davčne pred« loge. Po trditvah komunistov in degaul« lovcev hi bil namen teh predlogov olaj« šati breme industrijeev in kmetov. Sehu« man je izjavil, da bo smatral, da. je zbornica izrekla nezaupnico njegovi vladi, če bo te predloge zavrnila. V svojem prizadevanju je uspel, čeprav je dosegel le malenkostno večino. Zakon za pobijanje inflacije je zbornica sprejela. Francija se ne more rešiti brez težkih žrtev. Glavno vprašanje glasovanja je bilo, ali bo demokratično izvoljena zbornica imela pogum glasovati za ukre« pe, zaradi katerih bodo prizadete stranke gotovo izgubile nekaj glasov. Če bi vlada s svojimi predlogi propadla, hi dobili veliko izglede ekstremisti, demo« kratične ustanove pa bi utrpele težko škodo. Tako pa sta odločnost vlade in zdravi razum zbornice po vojni preprečila to nevarnost. Schuman je utrdil svoj položaj in bo lahko zdaj z novim zaupanjem šel na delo za reševanje šte« vilnih vprašanj, ki tarejo Francijo. STROJI ZA TVORNICO PENICILINA PRISPELI V JUGOSLAVIJO; Jugoslovanska vlada je nedavno izjavila, da so prispeli v Jugoslavijo iz Kanade stroji za napravo tvornice penicilina. Omenjeni material so dobili po pod« pori ustanove UNRRA in bo prva tovrstna naprava na Balkanu. Shod tretjega reda bo v nedeljo dne 18. t. m. pri Sv. Ivanu ob 4. uri popoldne. Kako izumira francoski narod Objavili so statistike o gibanju pre bivalstva na Francoskem v letu 1946. 1 njih se razvidi, da ima Francija od 1 1936 do 1. 1946 1,400.000 ljudi manj. 6i teh pride 500.000 na račun premajhneg števila rojstev, ostale izgube pa na. ra čun izgub v vojni in tujcev, ki so s izselili. — Padanje rojstev v Franciji L kazuje sledeče številke: L. 1801 rojste 904 tisoč; j. 1851 rojstev 971 tisoč; 1901 rojstev 743 tisoč; 1. 1931 rojste Stran 2__ SLOVENSKI PRIMOREC $tcV- 2 734 tisoč; 1. 1036 rojste, 630 tisoč. Nas slednja leta pada štev do rojstev še bolj. Po zadnji vojni sl je stanje nekoliko zboljšalo. To je treba pripisati dejstvu, da se tudi v Franciji poživlja verska zavest. DOMAČE NOVICE Za apostolskega upravitelja tistega dela tržaške škofije, ki je prišel pod Jugoslavijo, je bil imenovan zagreb« ški profesor bogoslovja dr. Dragotin Nežič. Pazin bo njegov sedež. Bog ga podpiraj! 9 Božični prazniki v Gorici Potekli so zelo mirno brez hrupa in brez posebnih dogodkov. V stolnici smo videli za polnočnico cerkev nabito polno. Še več vernikov bi rado šlo notri, a ni bilo prostora. Na Božič pri deseti maši je imel pontifikalno mašo g. nadškof; ostale praznike pa je maševal pontifi« kalno msgr. Brurnat, sholastik stolnega kapitlja. — Lepo se je obnesla poboža nost Marijinega romanja pri oo. kapuci« nih, kjer je bil milostni kip M. B. zadnji dan leta. Vernikov je bilo vedno vse polno. Sv, Rok V cerkvi sv. Roka v Gorici so dobili nove zvonove, ki jih je goriški nadškof posvetil na dan novega leta. Zvonovi so bili vrnjeni cerkvi kot vojna odškodni« na za zvonove, ki so jih med vojno od« peljali. Na sv. Tri kralje pa smo že sli« šali, kako so v zvoniku sv. Roka veselo pritrkovali; bilo jih je slišati daleč na« okrog. Država torej izpolnjuje svoje ob« vcznosti in upamo, da bodo v dogled« nem času vse farne cerkve dobile zopet svoje zvonove ir. bomo spet slišali ubra« no pritrkavanje ob praznikih. „GOSLARICA NAŠE LJUBE GOSPE“ Naj povemo nekoliko vtisov, ki smo jih dobili pri prvi in drugi uprizoritvi te žaloigre, ki nam jo je nudila goriška dekliška Marijina družba pri notrdam« kah v Gorici 4 in 6. L 1.1. Uprizar j an j e verskovzgo j nih iger, v katere so vpletene molit« ve in pobožni srčni izlivi, je ze« lo tvegana stvar; kajti redko« kdaj jim je vtisnjen pečat iskre« nega doživetja, zajetega iz glo« bokega verskega prepričanja. In prav to so naše igralke tako do« bro zadele, da so si dale izpriče« valo globoko vernih deklet. Nični bilo neiskrenega, nič odbija« jočega; dekleta so se vživele v svoje vloge in občinstvo z njimi, kar je pričalo toliko solznih oči. Rotija je bila resnična podoba prave krščanske matere, odločne in mehke obenem, ki ne more preboleti velike nesreče, da se ji je poročena hči Marta izpridi« la in zašla na sramotno pot ter zapustila moža' in nežno dete Marico. To dete je vzela k sebi in ga vzgojila v pobožno in res žlahtno dekle, ki je pozneje sprejelo grehe svoje matere in dalo za njeno spreobrnjenje živ« Ijenje, a obenem tudi materi vr« nilo izgubljeno hčer, ko je s svo« jo žrtvijo potolažila njeno uža« ljeno srce. Marica nam bo ostala Žrtev ljubezni Znova je zaživelo upanje v Malkini duši. Poleg vseh mogočih skrbi, strahu in težkih slutenj, ki so v tisti viharni pomladi vznemirjale vsa srca, je v Mal« ki kraljevala samo ena misel, samo ena želja; postati nevesta Kristusova. Z Milo sta se pogovarjali samo o tem, vsi njuni pogovori so bili sveti in vzvi« šeni, nič posvetnega ni bilo med njima. Po nasvetu gospoda kaplana, njenega duhovnega voditelja, in s pomočjo nje« gove sestre Mile je zaprosila za vstop k usmiljenkam v Ljubljani. Bilo je v juniju in začela se je ravno dcvetdnevnica k Sv. Duhu. Malka in Mila sta jo še posebno goreče oprav« ljali za srečen uspeh. Za Malko so bili ti dnevi polni tesnobnega pričakovanja. Končno je le prišel odgovor iz samo« stana usmiljenk v Ljubljani, naj se osebno predstavi pri njih. Z največjo težavo je dobila potno dovoljenje in odpotovala. Mila je doma podvojila svoje molitve v spominu kot nekaka podoba prvih krščanskih devic in mu« čenk, ki so s svojim zgledom potegnile toliko plemenitih deklet za seboj. Marta nastopi najprej kot pra« vi lik predrzne ženske, ki je ubi« la s slabim življenjem že sleher« no sled ženske plemenitosti v sebi. Žrtev njene hčere, ki gre tako rada zanjo v smrt, ker je sprejela nase njen zločin velike božjeropne tatvine, jo pa pre« maga in napravi iz velike grešni« ce pravo — skoro pravtako po« srečeno — skesano spokornico. Barbara je zelo blaga Rotijina prijateljica, ki bi rada premo« stila prepad, -ki je nastal med njo in njeno zašlo hčerko.,Ošta« la nam bo v spominu kot blaga devica, ki živi, da druge tolaži in jim dela dobro. — Če smo ob« čudovali v grofici Klementini dostojanstveno ljudomilost in sočutje do revežev in stiskanih smo morali priznati, da je prav« tako dobro podala njena sestra Matilda trdosrčno oholost pleni« kinje, ki zaničuje nižje ljudstvo in nima zanj niti trohice srca. Te glavne osebe - so se nam vtisnile v spomin v okviru pri« kupnega venca klepetavih va« škili deklet, različnih po znača« ju-in v lepih narodnih nošah, in zares gosposkih dvorjank s stro« go gospo Emo na čelu. — Ve« rico bomo ohranili v spominu kot malo zagovornico po nedolž« nem na smrt obsojene Marice Brezsrčna Matilda ni dopustila, da bi se Marica na poti na morišče v cerkvi poslovila od svoje ne« beške Matere. Verica ji je z vso odločnostjo in zanimivo kretnjo povedala, da je Marija bolj u« sm|iljena od nje. Odbrzela je v cerkev ih prinesla iz nje kip Ma« tere božje ter ga dala poljubiti na smrt obsojeni. Ob tem pri« zoru smo se spomnili na misel »romanja« Matere božje. V dobrem spominu nam bo ostala tudi stara, usmiljena že« nica. ki gleda na Boga, ko daje miloščino, in ne revežu v obraz, kakor da bi hotela ugotoviti, ali je pomoči vreden ali ne. — Tudi ječarica je izvršila svojo nalogo tako, kakor je odgovarjalo hlad« ni izvrševalki trdih ukazov višje oblasti, katerih pa noče samo« voljno še poostrovati. Tisti, ki so z dekleti naštudirali tako težko igro, so vredni pohvale in zahvale, saj je bilo treba prav veliko truda, da so dosegle v danih razmerah tak uspeh. Učiteljica in igralke, med katerimi imajo nekatere izredne igralske talente, so hotele s to igro podpreti družbo in blago« dejno vplivati zlasti na dekleta, ki se bodo igre udeležila. — Me« nimo, da so to v polni meri do« segle in obenem nudile dve prav lepi uri še nam ostalim udeležen« cem, ki se bomo te igre radi spo« min j ali. V igri sami je pa brez dvoma ta nedostatek, da je Maričina nenadna smrt premalo priprav« ljena. Ta nedostatek je pa pre« cej zabrisala res lepa sklepna živa slika. zanjo in v upanju in dvomih pričako« vala njene vrnitve. Čez teden dni sc je vrnila. Obraz ji je sijal v rajski sreči, solze veselja so se ji zrcalile v očeh; »M oja draga Mila, veš, sprejeta sem!« Tisto poletje, ki ga je Mila preživela v Malkini družbi, je vtisnilo v njeno dušo nepozabne spomine in svetle zglc« de. Zlasti praznične popoldneve sta preživeli v duhovnih pogovorih in sve« tem veselju. Toda bližala se je ura ločitve. Na je« >.en hi morala Malka odpotovati- »O, kako lepo bo v nebesih«, je v tistih dneh večkrat vzklikala Malka. »tam ne bo več nobene ločitve.« Obema je bilo hudo oh misli na sko« rajšnje slovo, dasiprav ji je Mita iz srca privoščila to srečo. Malka je kljub veliki sreči, ki je prevzemala njeno srce, globoko občutila vse gorje okoli sebe. Že so zAčcli zvod« ni ki s sladkimi besedami in’ obljubami zapeljevati ljudstvo; njihov vpliv se je že začel opažati v marsikateri družini; vera v srcih se je ohladila, čednosti so Izšel je »PASTIRČEK«. Skrbi« te, da pride v roke vsakemu otro« ku. Prodaja se v Katoliški knji« garni v Gorici in pri Fortunatu v Trstu. Skrb za javni red in varnost ZVU angloamcriškcga področja STO« ja je določila z ukazom štev. 110 zelo hude zaporne kazni za vse, ki bi orga« nizirali ali pomagali organizirati kako oborožene sile ali na pol vojaške forma« cije ali hi bili člani takih organizacij ali bi tudi le skušali jih organizirati ali bi imeli v posesti strelno orožje, strelivo, bombe ali druga razstreliva brez dovo« Ijenja ZVU. t Ameriški Rdeči križ je priredil za tržaške otroke razne pred« stave in obdaroval 14.000 šolarjev. Škofija pri Trstu Jugoslovanski vojaki so 30. 12.’ stre« ljali na neko žensko, ki je skušala skri« vaj prekoračiti demarkacijsko črto iz« ven bloka. Bila je zadeta in takoj nato so jo pobrali in odvedli jugoslovanski vojaki. — Ljudem, ki hodijo skrivaj na jugoslovanska tla ali na jugoslovansko področje STO«Ja in nazaj, naj služi to poročilo kot svarilo. Tam ima človeško življenje zelo majhno vrednost. — Če na angloameriškem področju organiziraš oboroženo silo, te lahko doleti kazen »ne več kot 10 let« zapora, na jugoslo« Minskem področju pa te more doleteti smrt zaradi malo moke, ki bi jo rad šel iskat brez dovoljenja. Gorica Tudi v Gorici pri Rdeči hiši je.te dni našel tragično smrt neki mladenič, ki je hotel skrivaj prekoračiti mejo. Uprava mednarodne pomoči ( A. A. I. ) Pokrajinski urad v Gorici — Piazza della. Vittoria 26— javlja, da bodo občinski odbori sprt K« mali od 10. do 24. januarja pri« glasovanja za izkaznice UNRRA ki bo dala prvico do nakupa raz« nih tkanin .— platnenih in doz« nejc tudi volnenih — po zniža« nih cenah. Tiskovine za to priglaševanje se dobe pri imenovanih občin« skih odborih v Gorici in Tržiču (Monfalcone) brezplačno- Treba pa e je pri priglašenju legitimi« rati z živilsko nakaznico (teše« ro). Pravico do izkaznic UNRRA imajo : 1. Delavci, služabniki in služabnice, dninarji, uradniki in vsakovrstni nameščenci, ne gle« de na višino plače, ki jo preje« majo — ter člani njihovih dru« žin, katere oni vzdržujejo. 2. Civilni in vojaški upokojen« ci in osebe, ki jih oni vzdržu« jejo. 3. Revne osebe in njih družin« ski člani. Med slednje sc prište« vajo tudi .brezposelni, mali po« sestniki, obrtniki, koloni, ubež« ni duhovniki in redovniki, men« da tudi begunci. Tvrdke, ki imajo več delavcev ali služabnikov, morajo zanje vložiti skupno priglasnico (na obi '«cu 37 in 38), posamezni 11 «j§>jenci in služabniki vložijo izginjale. Malka je trpela za vse in vedno bolj hrepenela po popolni odpo« vedi in žrtvi same sebe zn svoje ne« srečne brate. V juliju sta obiskali z Milo hiralnico na Marofu pri Idriji, ki jo upravljajo častite sestre usmiljenke. Malka je z največjo ljubeznijo šla od postelje do posteljo in vsakemu teh ubogih starčkov dala toplo, tolažilno besedo. S solznimi očmi so gledali starčki za njo. Mili je bilo težko oh misli, da bo kmalu tudi Malkina mladost zaprta med štiri stene bolnišniške sobe. Svojo bojazen je glasno izrazila: »Malka, tudi tebj bo morda dodelje« na ta služba. Ali jo boš zmogla? Ali ti ne bo pretežka?« Angelski smehljaj je spreletel njeno obličje: »O ne, Mila, ravno od teh onemoglih starčkov sc največ naučimo. Sicer bi mi bilo zelo težko le ostati med svetom«. Nato je hitro dodala; »Še par mesecev in pojdem v novi dom.« Prve dni oktobra je določila za od« lastno priglasnico (na vzorcu 36). Potrebna so dokazila, ki jih je treba pri priglašenju poka« zati: Knjižica pokojnine za upo« kojence, pismena izjava gospo« carjeva za služabnike. Ko bo občinski odbor preteh« tal vse priglasitve, bo začel razdeljevati izkaznice UNRRA in bodo začeli prodajati tkanine. Podrobnejša navodila so ob« javljena na lepakih po zidovih in tudi v zadnji številki »Demo« krači je«. Uprava te mednarodne pomo« či bo morala zelo skrbeti, da ne bo naklanjala pomoči manj potrebnim, resnično potrebne pa zapostavljala. Brezposelnim, sla« bo plačanim in beguncem ter resničnim nemaničem gre prva skrb!! URH in ŽEF ČUDO ČEZ ČUDO Ko so se vozili mimo Trazimenskega jezera, so vstopile v kupe neke pobožne romariee, ki so šle na božjo pot k »De« vici razodetja« v Rim k Trem vodnja« kom (Alle Tre Fontane). Koliko lepega so znale povedati! Pravile so, da se je tam Marija preteklo spomlad res prika« zala, četudi Cerkev o tej zadevi še mol« či. Naštele so celo vrsto čudežnih o« zdravljenj, ki da so sc tam že izvršila in jih posebna zdravniška komisija raz« iskuje. Še bolj številna pa da so čudežna spreobrnjenja velikih in strupenih brez« vercev; med njimi so tudi taki, ki jih je Cornaechiola, kateremu se je Marija prikazala, spravil s svojo propagando ob vero. Tako tudi njegova sestra gospa Helena vd. QUILICL Neka gospodična Tavma Belgioiosina je pa kot prava južnjaška klepetulja razla« gala velikansko procesijo, ki sc je vr« šila na praznik rožnovenske Matere bož« je 5. 10., ko so od Trga sv. Petra v Rimu spremili lepi kip »Device razo« detja« k Trem vodnjakom. Procesija sc je vršila brez duhovniške uradne ude« ležbe, ker je Cerkev v teh rečeh zelo previdna. Kip so postavili na krasen voz, ki je bil kakor velikanski šop cve« tic, katerega jo še prav posebno krasilo šest zares angelsko lepo oblečenih deklic. Sest belcev z belimi in zlatimi okraski je vleklo dragoceno breme. Med potjo se je pridruževalo vedno večje število vernikov, tako da sc je sprevod kmalu sprčmenil v neverjetno zmagoslavje Ma« tere božje, kateri je po vseh največjih rimskih cestah vzklikalo na stotisoče navdušenih častilcev. Neki pater, ki je poslušal razgovor in je vsaj petkrat poudaril, da se o za« devi Cerkov še ni izrekla, je pa le z neko vidno toploto in navdušenjem go« voril o komisiji, ki se je lotila dela okrog votline prikazovanj. Povedal je, kaj so že vse tam napravili in kaj bedo v kratkem še storili in kako veliki da« rovi prihajajo in da izdajajo že poseben list o novi »ljudski« božji poti, ki se imenuje »La Voce delle Tre Fontane«. Povedal je tudi zgodbo neke slepe de« klice, ki da je tam spregledala, in ne« kega brezverca, ki da je na kraju pri« kazovanj v hipu našel izgubljeno vero ter nato prinesel v votlino dragocen spomenik. »Pa Cerkev se še ni izrekla«, je vedno znova poudarjal. Urh: »Oprostite, gospod pater! Če se pred očmi Cerkve vse te reči dogajajo in se ni izrekla protj tako navdušeni splošni pobožnosti na imenovanem kra« pripravljale s svojim voditeljem majhno akademijo za slovo. Preživela je s svojimi sestrami še zadnji najlepši dan v fari — dan prvega sv. obhajila. Bil je to pra/nik Marijine« ga rojstva 1. 1943. Na predvečer sta skupno z, Milo in drugimi družbcnicami pletli vence v ma« li kaplaniji tik cerkve. Malki so pove« rili pletenje venčka, ki naj bi ovijal male stebričke pri tabernaklju: »O, nevredna sem jaz tega dela«, se je v svoji ponižnosti izrazila, »a Jezus ve, kako ga ljubim, zato jo meni pri« hranil to veselje.« Tisto jutro je vsa srečna s svojo po« žrtvovalno sosestro Marijo nadzorovala male prvoobhajanee in z njimi doživlja« la isto radost. Praznično razpoloženje tega dne je proti večeru razburila novica o kapitu« laeiji Italije. \ S skrbjo so se ljudje izpraševali, kaj bo sedaj. Nihče pa ni slutil, da se pri« čenja naš križev pot. (Nadaljevanje) ju, je tudi s tem že nekaj rekla...« Tavma: »Bravč, to je pra ,i modrost, tako govori pameten človek. Če »Avan« L« ali »Lhiita« spregovorita kako še ta« ko neumno, jima milijoni slepo verja« mejo in niti na um jim ne pride, da bi se spraševali po dokazih za njune tr« ditve. — Če pa tisoči in tisoči pričajo za kako veri in dušam koristno stvar, pa vsi zahtevajo brez števila čudežev, preiskav, komisij in ne vem česa še, da jim verjamejo. Meni se zdi, da je Cer« kev v teh stvareh prestroga.« Pater: »Vi gospodična Tayma ste še mlada in malo. izkušena. Ne bom spra« Seval po letih, ker se gospodične ne smejo spraševati po starosti. Vi dim pa, da jih imate komaj šestnajst, Cerkev pa jih bo imela kmalu dva tisoč. Previdna pa je v teh rečeh tudi zato, ker ima brez števila drugih dokazov za resnič« nost svojega nauka in ji zato ni treba loviti vedno nove dokaze, kakor to de« lajo moderni živčni ljudje, ki lovijo same novosti in bi radi vse otipali, ker pač le malo mislijo. Če pa je Marija res znova govorila, je pač to nov dokaz velikega usmiljenja nebeške Matere do sedanje tako bolne človeške družbe.« Tedaj se je oglasil k besedi neki di= jak, ki se je razgibani družbi predsta« vil kot Emilio Mortarin. Dejal je: »Jaz sem bral še bolj zanimive reči. V Montichiari v provinci Brescia je ne« ka umirajoča žena kar nenadoma popol« noma zdrava skočila s postelje. Ozdrav« ljcnje je pripisala Materi božji, ki da se ji bo še prikazala. In res se ji je ne« kega večera v pretekli jeseni v cerkvi spet prikazala ter ji napovedala, da sc bo 8. |2. znova prikazala v stolnici. Ti« st j dan se je nabralo v svetišču kakih 12 tisoč ljudi, ki so se postavili celo na oltarje in se stlačili tudi na prižnico. Kar naenkrat je začel neki štirileten mrtvouden otrok vpiti v naročju svoje matere, naj ga postavi na tla, ker da ga neki lep fantek vabi, naj pride, da se bosta skupaj igrala. Bil je popolnoma zdrav. — Nato je začela vpiti neka mu« tasta žena, ki je tudi popolnoma ozdra« vela. — V Milanu pa se je prikazal neki protestantki sam hudič, kar jo je na« potilo, da je vstopila v katoliško cerkev. Kakor sem kupil, tako vam prodam, vi pa verjemite ali ne verjemite, kakor vam je pač ljubo. Jaz sem kot študent za svobodo znanosti, ne pa za predrz« nost znanosti, ki misli, da mora vse od« klanjati, česar ne otiplje s svojimi pre« grešnimi rokami.« Urh: »Že vidim, Bog in tudi hudič vlečeta Italijane nazaj k izgubljeni veri in pameti. Američani pa vlečejo vaše polomljeno gospodarstvo iz blata. Srečno ljudstvo!« Emilio: »Ali ste vi Slovenec? — Naš profesor je rekel, da so Slovenci do« besedno zverine (»gli sloveni sono let« teralmente delle bestie«). Tedaj so popotniki pokazali ni kupolo Sv. Petra, ki se je videla v daljavi. Urh je pokleknil in pozdravil sredi« šče krščanstva in molil k sv. Petru: »Sv. Peter, ti imaš ključe nebeških vrat. Zato imaš gotovo tudi ključe človcške pameti, kajti za razumno bitje ni mo« goče iti brez pameti v nebesa. Zato te prosim, odpri škatlico pameti tistemu profesorju in vsemu ljudstvu, da bo ra« zumelo po vseh razodetjih in čudežih tudi to preprosto resnico, da smo tudi Slovenci v Italiji ljudje in kristjani in da mora biti z nami pravično in krščan« sko sočutno. Sv. Peter, čemu naj jim bodo vsi čudeži, vsa prikazovanja in vse božje poti, ako niti toliko ne bodo razumeli o veri Tvojega najvišjega Učcnika?«- Lisfnica uprave Cenjene naročnike prosimo, naj poravnajo svoje zastanke. Naročnina znaša L. 65 za vsak mesec. DAROVI: Dar Slov. Primorcu 500; rojak iz Bc» nečijc 500; vesela družba iz Števerjana 1000; N. N. 300; N. N. v priznanje pra« vičnemu časopisu 365; N. N. 200; listu za božičnico 200; Vidmar Ivan « Rebe« sco Solagna 100; A. S. in Š. L. jz Trsta za združitev s Tednom 500; begunka v čast Materi božji za rešitev 500; N. N. v čast Materi božji 1