Vinjeta na naslovnici: Leonardo da Vinci Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2001 ISBN 961–90926–1–9 Slovenska duhovna pesem Od Prešerna do danes Izbor in spremna beseda France Pibernik Ljubljana 2017 Elektronska knjižna zbirka $ e–13 Urednik Gorazd Kocijančič Slovenska duhovna pesem Izbor in spremna beseda France Pibernik Lektoriranje Jasna Hrovat in Katarina Kocijančič Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2017 Elektronska izdaja e–13 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=288887808 ISBN 978-961-7011-27-2 (pdf) Slovenska duhovna pesem Kazalo I 12 France Prešeren, Krst pri Savici 16 Simon Gregorčič, Človeka nikar 18 Anton Medved, Brez konca 19 Ljudmila Poljanec, Credo 20 Silvin Sardenko, Zjasnilo se je temno dno 21 Dragotin Kette, V katedrali 22 Dragotin Kette, Moj Bog III, V, VI 25 Ivan Cankar, Iz moje samotne, grenke mladosti 26 Ivan Cankar, Luč je in Bog je 27 Oton Župančič, Nočni psalm 28 Oton Župančič, Klic noči 30 Josip Murn, Kot iz tihe, zabljene kapele 31 Josip Murn, Fin de sięcle 3 32 Joža Lovrenčič, Confessio 33 Miran Jarc, Skrivnostni romar 35 Miran Jarc, Človek in noč 37 Anton Vodnik, Jaz sem slep, a Nekdo je svetal 38 Anton Vodnik, Samota blestenje je 39 Anton Vodnik, Introitus 41 Jože Pogačnik, Golgota 43 France Vodnik, Pot v tempelj 44 France Vodnik, Borivec z Bogom 45 Srečko Kosovel, Nate naj mislim, večni Bog 46 Srečko Kosovel, Truden, ubit 5 47 Edvard Kocbek, Telo je tuja last 48 Božo Vodušek, Vabilo duši 49 Božo Vodušek, Zavrženi angel 50 Božo Vodušek, Skriti Bog 51 Vital Vodušek, Sveti Frančišek 52 Jože Udovič, Nov kosec 54 Jože Udovič, Smer 55 Vladimir Truhlar, Ko se mi razodevaš 56 Vinko Beličič, Križev pot 57 Dušan Ludvik, Klici po Bogu 59 Jože Cukale, Agape 60 Karel Mauser, Kesanje 61 Janez Klarič, V samevanje stebrov belih sem zaprt 62 Minka Korenčan, Bil si z menoj 63 France Balantič, Pot brez konca 64 Mitja Šarabon, Je večnost? Strah mi trga kožo slano 65 Janez Ovsec, Šel bom v tišino neba 66 Janez Kolenc, Vera – nevera 67 Ivan Hribovšek, Psalm 68 Ivan Hribovšek, Paladi 69 Vladimir Kos, Skrivnost 70 Ivan Minatti, Tuja obala 72 Ivan Minatti, Vse bolj blizu večer 73 Lojze Krakar, Na božjo pot se odpravljam 74 France Pibernik, V kateri puščavi 75 Tone Pavček, Sobesedniki 76 Tone Pavček, Dvoje angelov 85 Gregor Strniša, Galjot 79 Kajetan Kovič, Genesis 6 80 Kajetan Kovič, Južni otok 81 Janko Čar, Naši očenaši 82 France Forstnerič, Zgodnja maša 83 Jože Snoj, V začetku je bila Beseda 84 Ciril Brgles, Izgubljena večnost 95 Mart Ogen, Molitev 87 Tone Kuntner, Strašno kletev imam na jeziku 88 Vladimir Memon, El angel exterminador 89 Marko Pavček, Vsa ta belina 90 Uroš Zupan, Angel 91 Gorazd Kocijančič, Božje ime II 94 Ivan Trinko, Glej, nebo temneje 95 Oton Župančič, Spokorna pesem 97 Josip Murn, Mir 98 Cvetko Golar, V svobodi 99 Alojz Gradnik, Frančišek Asiški 100 Alojz Gradnik, Božje obličje 101 Lili Novy, Umreti 102 Vojeslav Molę, Bog 103 Stanko Majcen, Kažipot 104 Stanko Majcen, Iz hladne kamre prineso 105 Miran Jarc, Jesen 107 Anton Vodnik, Mogoče 108 Anton Vodnik, Ihteči zvoki 109 Anton Vodnik, Zimski večeri 110 Jože Pogačnik, Trije zvonovi 112 Jože Pogačnik, Naš poldan 7 113 Srečko Kosovel, Kons 114 Srečko Kosovel, Poslednje obhajilo 115 Srečko Kosovel, Jutro na gori 116 Edvard Kocbek, Pod noč nekdo igra 117 Edvard Kocbek, Bregovi sveti v noč zvenijo 118 Edvard Kocbek, Molitev 120 Severin Šali, Večerna tišina 121 Jože Udovič, Obraz v oblakih 122 Jože Udovič, Kratki dnevi 124 Jože Udovič, Glasovi konca 126 Vladimir Truhlar, Čas 128 Vladimir Truhlar, Binkošti 130 Vladimir Truhlar, Svežina 131 Cene Vipotnik, Hotel si, Mojster 132 Lado Piščanc, Pričakovanje 133 Jože Dular, Velika nedelja 134 France Balantič, Studencev močnih, čistih sem željan 135 Janez Remic, Tiha pesem 136 Rafko Vodeb, Prihajaš 138 Ivan Hribovšek, Jutro 139 Stane Bračko, Pomlad med polji 140 Vladimir Kos, Barvit oblak med oblaki I, VII 143 France Papež, Večerno nebo na jugu 144 France Pibernik, O tihi Bog 145 Dane Zajc, Križev pot 152 Gregor Strniša, Bogovi 153 Gregor Strniša, Deček III 154 Kajetan Kovič, Psalm 155 France Forstnerič, Mučenik I 8 156 Tine Debeljak ml. , Večna vez 158 Valentin Cundrič, Kesanje 159 Niko Grafenauer, Groza 160 Niko Grafenauer, Hieronim 161 Tomaž Šalamun, Tebe Gospod 162 Franc Černigoj, Ko bo vse mrtvo 163 Gorazd Kocijančič, Vstajenje 164 Brane Senegačnik, Ikona 165 Brane Senegačnik, Vera 166 Primož Čučnik, Himna III 170 Fran Levstik, Nepokoj ponoči 171 Simon Jenko, V brezupnosti 172 Simon Jenko, Obrazi VI 173 Anton Medved, Molitev 174 Silvin Sardenko, Pa bi jaz ne molil molitve 176 Elizabeta M. Kremžar, Moje noči 177 Josip Murn, Pred Marijo 178 Cvetko Golar, Kmetova molitev 179 Alojz Gradnik, Molitev 180 Miran Jarc, Pesnik 181 Anton Vodnik, Moj Bog 183 Jože Pogačnik, Odkar 185 Srečko Kosovel, Psalm 186 Srečko Kosovel, Želja po smrti 187 Edvard Kocbek, O, sveti Bog 188 Božo Vodušek, Bil sem bakla 189 Vladimir Truhlar, In prenovil boš obličje zemlje 9 192 Alojz Kocjančič, Naj se pri tebi izihtim 193 Bogomir Fatur, Romarska pesem 194 Jože Cukale, Iz globočine poslušaj moj glas 195 Jože Šerjak, Mejnik si stavim zdaj 196 Stanko Janežič, Nove zarje 197 Jože Brejc, Tesnoba 198 France Balantič, Prošnja za besede 199 Ivan Hribovšek, Žalost 200 Ivan Hribovšek, Pod nebom 201 Vladimir Kos, Breme 202 Lojze Krakar, Romanje v Kelmorajn 203 Gregor Strniša, Barbarova molitev 204 Veno Taufer, Življenje 205 Berta Golob, Zahvaljen 206 Jože Snoj, Hvala ti za drevo 207 Milan Jesih, Gledam pokrajino 209 France Pibernik, Slovenska duhovna pesem 219 O avtorjih 239 K ureditvi izbora 10 I Kar je, beži. Al’ beg ni Bog, ki vodi vekomaj v ne–bo, kar je, kar b’lo je in kar bo? France Prešeren 11 France Prešeren Krst pri Savici (Odlomek) Iz njega rok izmakne se počasi, in blizo se na prvi kamen vsede, in v trdnem, ali vęnder milem glasi mladenču vnet’mu reče té besede: „Ne združenja, ločitve zdaj so časi, šel naj vsak sam bo skoz življenja zmede; de b’ ěnkrat se sklenile póti naji, me tukaj vidiš zdaj v samotnem kraji. Povedat’ moram ti, de sem kristjana, malikov zapustila vero krivo, de je bežala ta, k’ ob sonci slana, de dal krstit’ je ôča glavo sivo, soseska je Marije službi vdana v dnu jezera utopila bóg’njo Živo. Kako prišla k resnice sem poglédi, moj Črtomír! v besedah kratkih zvédi: Večkrat v otoka sem samotnem kraji, ko te je ladja nesla preč od mene, si mislila, al bo ljubezen naji prešla, ko val, ki veter ga zažene, al hrepenečih src željé narslaji ogásil vse bo zěmlje hlad zelene, al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, kjer bi ljubjóče srca se sklenile. 12 France Prešeren Te misli, ko odšel si v hude boje, miru mi niso dale več siroti. V nevarnosti življenje védet’ tvoje, zaprte vse do tebe videt’ póti, ni védlo kam se djati sŕce moje, tolažbe nisem najdla v taki zmoti. Obupala sem skorej tákrat reva; kak sem želela v noči ti svit dneva! En dan sem prašat šla po vojske sreči, al skozi se še ni sklenila z vami; učil ljudi je mož bogaboječi, duhovni mož, ki zdaj ga vidiš z nami: kako nas vstvaril vse je Bog narveči, kak greh prišel na svet je po Adámi, kak se je božji sin zato učlovečil, de bi otel naróde in osrečil. De pravi Bog se kliče Bog ljubezni, de ljubi vse ljudi, svoje otroke, de zemlja, kjer vijó viharji jezni, je skušnje kraj, de so naš dom visoke nebesa, de trpljenje in bolezni z veseljam vred so dar njegove rôke, de čudno k sebi vód’ otroke ljube, de ne želi nobenega pogube. 13 France Prešeren De ustvaril je ljudi vse za nebesa, kjer glor’ja njega sije brez oblaka, oko ni vid’lo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene tam čaka, de spróstenim bo vseh težav telesa se srečnim izpolnila volja vsaka, de bodo tamkej božji sklepi mili té, ki se tukaj ljubijo, sklenili. Ko šla domú sem združbo najno v glavi, me mož, ki je ta uk učil, doide; prijazno v svoji šegi me pozdravi, pove, de préd je štet bil med druide, de preobrnil se je k veri pravi, de v naše kraje oznanvăt jo pride; ker so vasi bile mu krog neznane, z menoj iti želi, ker noč postane. Doma očetu, meni razodeva, kar prerokváli nékdaj so preroki, kak, kar grešila sta Adám in Eva, na križi operó krvi potoki, popiše nama strah sódnega dneva, vse čudeže, ki vere so poroki; kar védet’ treba je, zloži po vrsti, ker sva mu vse verjela, naju kŕsti. 14 France Prešeren Al ena skrb me je morila vedno, de ti med njimi si, ki Bog jih čŕti; večkrăt sem v sanjah vid’la glavo čedno, bledó ležati na mrtvaškem prti; sem trepetala zate uro sledno, de bi nebes ne zgrešil v bridki smrti. Mož božji mi bolnó srcé ozdravi, ker, de zamóre vse molitev, pravi. Kolikokrátov sem od tod v samoti klečala, klicala pomoč Marije: ,Zavreči v jezi ga, moj Bog! ne hôti, ker v zmoti žali te, ne ’z hudobije, ne daj v oblast sovražni ga togoti, pred njo naj milost tvoja ga zakrije!‘ In čudno te je tisto noč ohranil, ko ni noben tovarš se smrti ubranil. Iz spanja svoj’ga, Črtomír! se zbudi, slovo daj svoji strašni, dolgi zmoti, po potih se noči temnę ne trudi, ne stavi v bran delj božji se dobroti, in njene milosti dni ne zamúdi, de sklenete se enkrat najni póti, ljubezen brez ločitve de zazóri po smrti nama tam v nebeškem dvóri.” 15 Simon Gregorčič Človeka nikar V delavnico sem tvojo zrl, ki bitij si rodil brez broja! Skrivnostno snuje róka tvoja: nikjer je stalne ni stvari, a prah noben se ne zgubi. V delavnico sem tvojo zrl, in videl vedno sem vrtenje, prelivajoče se življenje, prerojevanje, prenavljánje, iz bitja v bitje presnovljanje, a smrti nisem uzrl nikjer! Brezumni svet plakaje toži, ko pade cvet duhteči roži, ko izmed dragih mu kater duhá okove v grob polóži, češ: rodni brat mu je umrl! In – smrti ni! V delavnico sem božjo zrl, tam prestvarjánje sem stvari, a smrti nisem uzrl!... Začetnik moj, ki si me ustvaril, duha si iskro mi razžaril, v oklep prsteni jo zaprl – zakaj, veš ti! – 16 Simon Gregorčič Ko ilnato boš ječo strl, ne bom umrl! No duhu poženo peroti, ki jih iz dola solz in zmot razvije na skrivnostno pot – kam? Tebi hitel bo naproti, da enkrat tvoj obraz bi zrl, da zrl bi sončnojasno lice, obraz ljubezni in resnice!… To prst pa prsti izroče in svet ob noč pozabi kraj, krijoč ostanke te. In ni mi žal! Svet zabi naj! Ti ga ne zabiš! Za novo stvar moj prah porabiš – za káko? Jaz ne vem, ti sam si gospodar! A eno te prositi smem: iz praha vzgôji ti cvetico; podari logu pevko–ptico, katerokoli ustvari stvar; kedór bi pa ko jaz na sveti imel čutiti in trpeti, med dvomi, zmotami viseti – človeka – ustvariti nikar! 17 Anton Medved Brez konca In sodbe si navzkriž gredo brez sklepa zaželenega iz misli nove misli vro, in konca ni nobenega. Ne čas, ne prostor za seboj ne pred seboj ne vesta mej. A kje, moj duh, je konec tvoj? – Tam, kjer ne moreš več naprej. 18 Ljudmila Poljanec Credo V svetlobi nebeških zvezd sem videla Tvoje oko! Oko, ki z enim pogledom poljublja nebo in zemljó. In v pesmi večernih pevcev Tvoj sveti akord je djan, iz morja skrivnostnega šuma prihajaš slovesno na dan. – In v cvetih in v sapah pomladnih plava Tvoj sveti dih – – – In Ti si stražnik pokoja vrh grobov pozăbljenih… Tam zunaj – v sveti naravi oko mi je našlo Tvoj sled… a duša imenu Tvojemu nima primernih besed. – Ti misel vesoljstva! Ti moč neskončna si vseh moči! Pogled mirú in ljubezni… Tak Duhă – duša častí! 19 Silvin Sardenko Zjasnilo se je temno dno S temnim srcem šel je v cerkev temno, le z oltarja sevala je slika: »Mati Milosti.« Nad svetilko trepetal je Plamen, kakor vanj bi misel se zapletla in ne zna naprej. In pokleknil mož je s temnim srcem. Morda prvič, kar mladost je rekla: z Bogom, dragi moj! Danes Ona kliče mu z oltarja: Ave! Ave! Jaz pomlad sem nova, ti moj novi cvet. Tudi v brezno izgubi se včasih solnčni žarek. Vir šumi srebrno tudi v temnem dnu. 20 Dragotin Kette V katedrali Kako je nemirno, nemirno nocoj! Glej, temna katedrala, ta bode gotovo mi dala pokoj in srčni mir mi dala. »Oj vsliši nas, sveta Porodica ti!« vsa množica moli goreče; tam v kotu cvetoča devica kleči, molitev pobožno šepeče. A jaz – se prekrižam, poškropim z vodoj in grem – a, katedrala, ni v tebi ne vlada mir in pokoj, še večji nemir si mi dala. 21 Dragotin Kette Moj Bog III O Bog , svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni sin je zopet tu; o, daj mu izgrešenega mirú v bližini svoje svete domačije! O, naj mu žarek milosti zasije v tem osamelem, osamelem dnu srca in duše, da po dvojnem zlu zapoje zopet prejšnje melodije! Glej, menil sem, da mogel bi živeti brez tebe kdaj, brez svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti brez sonca sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog, zaneti mi večni, žarki ogenj v dnu srca! 22 Dragotin Kette V Tam v svitu nepozabljene mladosti sem videl te, ah, toli–tolikrat, ko v majnikovo noč si poln sladkosti hitel med kore svetlih mirijad. Ko zdaj si prišel v strašnih strel hitrosti ljubeči Bog, svoj narod kaznovat, a zopet izpregledal mu slabosti in v rosnem jutru vzbudil novih nad. Ko gnali so nebroj z gorâ pastirji in prišel je nad gore drug nebroj, tedaj sem posedeval pri klavirji in razgovarjal se ljubó s teboj. Kako sem ljubil te, o harmonija, o Bog , o Stvarnik, o svetá Mesija!… 23 Dragotin Kette VI A glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih, ljubljenih tvojih in strašno pač okanili so me, rekoč: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!« O glupost, ki ž njo ranili so me, o njih dokazi, vrag odnesi jih! In s hipotezoj hranili so me in zamorili v srcu slednji vzdih… Brez dogem in brez vaših energij sem vedel bolje nego zdaj nekoč, da On je vir vseh zemeljskih moči, da v slednjem žarku, plámenu in zvoku, magnetnem toku in rastlinskem soku deluje v mislih On, prvotna moč. 24 Ivan Cankar Iz moje samotne, grenke mladosti Iz moje samotne, grenke mladosti, vse polne ponižanja, polne bridkosti, se svetijo tiho tvoje oči; v nelepem življenju sled Neizrekljivega, sredi večne smrti sled Večnoživega, luč neugasljiva sredi večne noči. Ves še majhen in slab sem zadel na rame trpljenja križ, pripravljen zame; moje mlade oči so gledale v noč – so gledale, glej, in tam je vstajala, da, tam od izhoda je luč prihajala – že sem te slutil trepetajoč. Že so se stresale moje duše peroti, že ti je hitela vesela naproti, prišla, si, Bog sam je prišel s teboj; in vse naokoli se luč zasvetila je, čez življenje se moje luč božja razlila je, čez to trnjevo pot, ki je delež moj. Ti si šla – Bog s tabo! – a luč je ostala, sveto hrepenenje, ki si mi ga dala, gorí zdaj v meni vse dni in noči, gorí zdaj v meni sredi vseh bridkosti in iz moje samotne, grenke mladosti se svetijo tiho tvoje oči. 25 Ivan Cankar Luč je in Bog je Luč je in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zasije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje. V nečisto noč, v sramoto in ihtenje zapel je glas od angelskih poljan — en žarek je iz večnosti poslan, svetlobe večne slavno oznanjenje. — Vsi vi, skoz mrak pod križem vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo je znamenje! V tej zadnji noči zablisnilo se je odvrh nebá — vstanite, vriskajoči in pojoči: pozdravljena, nebeška glorija! 26 Oton Župančič Nočni psalm Zvezde hite čez visoko polnoč tihe, zlate; škoda zate, duh, kam blodiš obupujoč? Ptič prešumęl je plaho gaj do družice; tam – cvetlice: vonj in šepet je obkrožil ves kraj. Pošlji še enkrat k zvezdam oko: svetla cesta v bajna mesta, duš tam hrepenenja pojo. Slušaj navzdol: rodovi dreves, od obzorja daljna morja zlagajo himno nižin do nebes. Kakor iz školjke motnjava glasov: dih skrivnosti — ni radosti, ni bolečine, a polno je snňv. Sredi vsega razprostri peroti kot dve zarji, in v viharji harpa boš, ki jo prebira Gospod. 27 Oton Župančič Klic noči Prišló je kakor klic noči, klic polnoči, od vseh strani iz mraka, oko preplašeno strmi in čaka. In videl svetlo sem drevo na vzhodu tam; čez vse nebo je veje raztegnilo in s koreninami zemljó je kakor plug razrilo. Kot blagoslov dobrotnih rok se vzpenjalo je vseokrog v višini, bodoča pota svojih nog vsa videl sem v jasnini. A zdaj, poglej na drugo stran: tam rasel hrast je velikan v ozračje jasno — mrakove bruhajoč vulkan, tako pošastno. 28 Oton Župančič In veje črne je zaril med veje svetle in jih vil, da je hreščalo, in tla borjenje spodnjih sil je vzdigovalo. Oledenel mi je obraz, a že prišlo je kot ukaz od vsepovsodi: »Imel si luč, minil je čas, zdaj hodi, blodi!« 29 Josip Murn Kot iz tihe, zábljene kapele Kot iz tihe, zábljene kapele pesem včasih zadoni, kot jo deklice bi v mraku pele, polna vere je, moči. Božji to, nadzemski mi glasovi, ure to slovesnosti — in življenje gledam v luči novi, polno borb in resnosti! 30 Josip Murn Fin de sięcle 3 Srce je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu sonce ne blešči. Kar vzeti more se, to ste mi davno vzeli, kar netilo, ne gane več srca; z roko pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti nič več ne da. Ah, ne… ne muči srca v njégovem nemiru otroški srd, pozabljene solze, to vranci so, ki divje v zadnjem, prostem diru čez trupla znanih ranjencev beže! Srce je žalostno in išče si rešitve, duha okleniti se duh moj hrepeni kot čudapolne, pol pozabljene molitve iz davnih, davnih, srcu milih dni. 31 Joža Lovrenčič Confessio Večer se je dotaknil zvona in mu zbudil besedo, v njej oljka je zazelenela in duša, trudna Babilona, v con˘teor in credo spokorno je zakrvavela: Priznam, v nemočni uri sem predal se že temăm : na trhli vrbi dvoma strune misli so visele in Tebi so sovražno pesem pele. A Ti – približal si se mi in temo si razsvetil, sam večnoživ živ ogenj v večnost si zanetil. Razvnel se je v plamen : verujem Vate in vem in čutim : v vsem si Ti in vsepovsod. Jutranji zarji naj bi vzel peruti zlate in se ponesel, blisk, pod noč rodeči svod: pri meni si, Gospod, nad mano bi blestela Tvoja dlan: Iz vekov v veke v mojo misel si vkovan ! 32 Miran Jarc Skrivnostni romar Naj le za hip postojim na gorski gozdni poti in se zamaknem v divno nočno prostranstvo: mesečina… mesečina… vsa divja pokrajina bajno žari, še gore se v tem blestenju topijo… zdi se, da poje vsa valujoča srebrnina tiho melodijo… Kam si prisluhnilo srce moje? Ali, čuj: spet tam šumeči prepad… pojoča voda, ki me nenehoma spremlja v preteče gorovje… Naj le za hip prisluhnem nebeškim harfam: luna je strune zveneče pripela drevesom na gosto ko pajčevino, čuješ, ko drhtijo, zemlje pesem plove k nebesom… A spet ta večno padajoča voda globoko pod mano… O, kedaj dosežem njen skriti gorski vir! Naj le za hip zasanjam v gozdni tišini: vse je brezčasje… ovito v grozotno mrakovje. Lunin žarek je siknil skozi vejevje… 33 Miran Jarc Vse nekoga tesno čaka, čaka, čaka, nad vsem petnajstega stoletja dih. A spodaj zamolklo, bobneče vodovje In jaz sam, sam… Goščava se mi razklenila je ko kraljeviču – iskalcu Trnuljčice, smrečje, jase, golice, zadaj snežni vrhovi, vse oblito z mesecem, nad vsem nebo z belimi zvezdami in molk… brezmejen molk… Izza ovinka navpično pod mano je spet zašumelo, zabučalo… V nejasno, temno valovje se zlivajo za mano gozdovi in gore in nova stvarstva strmečim očem se odkrivajo, le gorski potok zvestó mi popotnico poje, nenehoma se oglaša kakor srce, ki me spremlja verno skoz gozde misli, želja in sanj. A tudi njegovemu zagonetnemu viru se že bližam počasi, boječe. Kaj vem, kaj šepeče vejevje krog mene… Vsemirje molčeče, prežeče trepeče, ko stopam skozi pragozde skrivnosti drzen iskalec. 34 Miran Jarc Človek in noč V megló, temó, ki v njo zapuščena pokrajina tone, v nebes pradno mojih preplašenih misli oči se pno… V noč prostrana polja pretajno pojo… Vse kot okamenelo ždi: orjaško, fantastno nebo – se zdi – da pogoltne pod mano rastočo zemljó… Sam… Nad mano, krog mene vsemirje preteče… O, čudnih mož – daljnovidcev v divjih stoletjih misli žareče, meči sekali so v brezizrazno, sovražno temó… To ogromno, turobno, tesnobno mrakovje, ki v njem se gubim… Drhtim v neznani slasti, v propasti drhtim, osamelost prestrašna se v duši zgosteva kakor oblakov valovje, ko mi ogromna misel zoreva: Tudi jaz sem vtkan v to zibajoče se, zagonetno vesoljno telo, 35 Miran Jarc ki z zversko naslado preži na tihih sanj utripe, na vsake želje dihljaj, na vsake misli nihaj, in vem: od zlih, nevidnih sil objet ne morem, ne smem v nič nazaj… Kam… V tem čudnem hipu – nikogar… sred kaosa sem sam, sam... O, zakaj sem se izločil, iztočil iz neskončnih temin, zakaj! 36 Anton Vodnik Jaz sem slep, a Nekdo je svetal Jaz sem slep, a Nekdo je svetal do zadnje misli o meni, ki je strašno žalostna. Jaz sem slep, a On me vodi med rožami, ki na moj grob gredó. Njegova dlan smehlja se v moji, oh – rože na moj grob gredó… Včasih – kakor da se sinji veter lesketa skoz mojo hišo, ki je temna. (Na zadnji dan naslonjena je moja hiša.) Potem – prečudno odmeva moja pesem v daljnih zvonovih cerkvá, ki morajo biti tako bele, da so zidali jih angeli v sanjah… (Na mojem grobu bodo vse rože cvetele.) Jaz sem slep – a Nekdo je svetal. 37 Anton Vodnik Samota blestenje je Samota blestenje je angelov sklonjenih, ki v rôkah gorijo jim rože videnj izpolnjenih – brez žalostne sence dehtenja… Senca bridkost je in trudnost ugašanja, tesnoba rádosti in strah tujine, veneča roža jutra in zarja večerna, smehljanje žalostnih… Trepetanje tvoje duše luč je in jaz sem njena senca žalostna… 38 Anton Vodnik Introitus Že kopné temine, ki jih angel iz sinjine kakor ogenj je poslikal z mesecem in zvézdami, z iskrečimi se ptički – ametisti in rubini – v viticah srebrnih trt. O, kmalu zacvetel bo vrt! V bujni zelenini studenci bodo zazveneli, škrjančki živo zažareli, v lapuhu rose se napili, iz listja temnega zleteli in nevidno žvrgoleli v prozornem gnezdu kakor sij v nebá globeli. Ne morem, ah, ne morem več v mrakotni rupi ždeti, vzdihovati in ihteti, na vlažnem črnem mahu kot zavržen sad trohneči, ko pred mojimi očmi podoba tvoja sveti, čista kot jasmin blesti, 39 Anton Vodnik o Devica – Mati, ti najsvetlejši plamen med oblaki in planeti. Kakor blisk na sinje se vzpel bom stopnice in hodil, hodil, hodil – kot bi glas neznan in mil me vedno više vodil v tvoje, o Gospod, gorice, kjer se grozda grozd tišči in sonce sok spreminja v tvojo Rešnjo kri – 40 Jože Pogačnik Golgota V mraku, ko so se luči pretrgale, so pred oltarje vstopili se mašniki s plašči rdečimi – s plašči rdečimi kakor kotanje strjene rdeče krvi pod križem na Golgoti. Joj: petero oltarjev – petero Gospodovih ran in pod njimi petero krvavih kotanj in nad njimi mrtvaški obrazi povzdignjenih hostij, joj! Jaz, ki sem stregel pri maši, sem pal na obraz, zagrebel od groze se v plašča vezenje, oprl roke na zemljó in moje roke in obraz so se oškropile z rdečo krvjo. In sem vpil in sem mu govoril tako: »O, ki si bil moje vstajenje, le še daj, še! O daj, da stojim, o Goél moj prestrašni! O, ki si bil moje vstajenje!« 41 Jože Pogačnik Vpil sem, kot rjove sredi puščave omagani lev, k Bogu sem vpil, jaz upornik in hlapec njegov, in kakor Mojzes na gori naravnost govoril sem z Njim, Križanim svojim, joj! 42 France Vodnik Pot v tempelj Na poti v tempelj sem srečal Boga. Z dlanmi kot s trni sem zakril obraz. On je bil ves siv in star in sključen. Jaz sem zaihtel od nótranjega gorjá. Takrat je mesec stopil nad sinje góre. Od njihovih strani je prišla — noseč v rokah veliko zlato zvezdo — žena–sestra in je pokleknila pred Njim v prah. In sem trpel: da nisem njej svetal, da sem teman in tuj Bogú… Ker: žena in Bog sta dom miru. Da bi ju videl! Da bil bi čist kot plamen in kristal! 43 France Vodnik Borivec z Bogom Moj Bog, kako strah me je Tvojega imena, v nič kot zlato topim se v blesku Tvojega plamena! Bežim pred Tabo, da se skrijem. Moj Bog, katerikoli kraj obiščem, na vseh cestah le Tebe iščem, v samotah truden k Tebi vpijem, da me v bolestih utešiš, odrešiš. Še trepetam, zrušen od prošenj in solzá, v dobroti majhen ves se k meni sklanjaš Ti, neskončni Bog — glej, že se v meni prebudil je upornik in noče usmiljenja in noče tolažbe več! Kot da sva enaka si, potegnem meč, da se z Gospodom vojskinih trum borim, o jaz se nikoli ne umirim! Moj Bog, Ti tam si, tukaj jaz, čeprav se umika prostor in izginja čas, ko Ti se v mojih, jaz v objemu Tvojih najdem rok. 44 Srečko Kosovel Nate naj mislim, večni Bog Nate naj mislim, večni Bog, nate, ki si skrivnosti skrivnost; odkod si ti in kdo si ti, ti si širjava, ti si globokost? Vse to objamem in vendar, kaj si, si brezsmerje in vsemu smer, nevidno Središče vseh središč? Kot val morja je moj nemir. Ali si Oče, ali si Brat, ki samo v daljah duš živiš, ko čutimo, da se nagibaš k nam, ko slednji ponižan je, strt in sam? O, da mi slutiti je to enkrat, svetlejši in lažji bi bil moj križ! 45 Srečko Kosovel Truden, ubit Truden, ubit grem iz dneva v večer, na mojih ustnih ni svete molitve, v moji duši prekrute žalitve, in brez miru sem, miru ni nikjer. Kakor da sem že izgubil smer, v dalji ne vidim več odrešitve, ah, v moji duši ni več molitve in miru več ne najdem nikjer. Dvigni se, duša pobita, steptana, dvigni, zagori, zapoj do Boga, da boš kot harfa, prijetno ubrana kot med večerno žarenje srca, da spet bom slutil kraljestva neznana tam preko morij, tam onkraj sveta! 46 Edvard Kocbek Telo je tuja last Telo je tuja last, obljubljena trinogu, in duh mi je pošast, ujeta v starem Bogu, srce pa je balast, odvržen v gluhem Rogu. 47 Božo Vodušek Vabilo duši Vdaj se duša dobremu joku, sprosti topo bolečino, poj, podobna rahlemu loku, na uporno violino. Noč in kri se v bridkem toku barv prelijeta v sinjino, kakor v težkem, blodnem soku vstane belo, čisto vino. Ko boš v neizmernem zvoku spel globino in višino, se bo na svetlem oboku sklonil Bog v tvojo bližino. 48 Božo Vodušek Zavrženi angel Strmečemu užiga sladek plamen, zvodniško luč na nebu bel planet, a njega samega pokriva kamen, peščena Sahara in večen led. V osrčju mrtve zvezde ždi nesramen, uporen angel že milijone let, ki ga je Bog, želeč okrutnih znamenj pokore, tja poslal za greh trpet. Tam mora, v sebi mračen in teman, slaviti z izposojeno svetlobo bleščeči raj, odkoder je izgnan; en sam up mu ogreva mrzlo zlobo: nekoga vneti, da po poželenju omamljen, kakor on, skonča v trpljenju. 49 Božo Vodušek Skriti Bog Kot se je tisti drugi bog nekoč umaknil za preizkušnjo v kruh in vino, se je Bog naših dni, posnemajoč ga, skril v papir in rdečkasto kovino. Kot on v neznatnem drobcu pričujoč, obeta nezaslišano vsebino sladkosti, svet premagujočo moč služabnikom, ki se jim da v lastnino. Seveda je prihranil to čezmerno dobroto tistemu le, ki se verno mu ukloni, na kolenih ga časteč; in če pred njim ležijo v prahu siti, tajili bi ga lačni, ki izgubiti jim razen smrti dano ni nič več? 50 Vital Vodušek Sveti Frančišek Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! Mi gremo k Tebi z željnimi željami, da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: véliki brat! Kakor drevo – roke razpenjaš v veje in ptice v mehke se dlani skrijó. Plamenčki živi v mraku zasijó: ljubezen greje. O soncu poješ. Pesem v duše seže in pesem v dušah v eno zaživi. In vse so eno, vse so kakor Ti: ljubezen veže. Legenda o ljubezni: šla je do neba, otroška vera ji je pot svetila. Ljubezen se je v večnost razklenila in v zadnjo polnost: gledanje Boga. 51 Jože Udovič Nov kosec Pogled se mi je zgubljal na drugo stran, oko se mi je samo potapljalo v prerokbe. Nekaj sem jih videl na obzorju, nekaj sem jih slišal. Strahota in čudež pa sta se združila. Prevzet sem sredi skal in drevja sprejemal novo sporočilo in tista ura me je spremenila in me prestavila na to stran ognja. Soha iz ila, ki je stala pod rdečim nebom, pa je strmela v znamenje, zarisano na moj obraz. Ganjen sem gledal v zadnjem gozdu, ki se je širil pred spoznanjem, praprot, zeleno perutnico, ki raste iz zemlje in nikoli ne zleti. Tedaj pa je nov kosec že stopil iz goščave. 52 Jože Udovič Potem sem videl, kako je smrt otresala dišeče sadje tam na vrtu pri vodnjaku kjer sem želel piti, preden mi je odprla prsi. O razodetje: kako se skloni noč, ko te objame. To je bil kratek hip ljubezni, v njem sem zaklical: Pramati, tu sem! 53 Jože Udovič Smer Kam, če ne tja, kjer vse, kar se je rešilo, izreče svojo besedo in ti pogleda v oči. Ves dan in vso noč poslušaš govorico, ki šumi v izviru in se pogovarja z bitjem, ki molči. Na čašo, ki je ostala prazna, nalahko potrka spomin in sokovi znova zakipijo čez rob. Smrt tam spokojno moli na koščen rožni venec in ko se te spomni, te dobrotno vplete vanj. 54 Vladimir Truhlar Ko se mi razodevaš Ko se mi razodevaš, Gospod, se Tvoja ljubezen in moja zlatordeče prelivata druga v drugo kot morje in reka pod vonjivim večernim bregom. Veter z brega se pobožno – kakor k svetemu obredu – spušča niže in niže. Ožarjene oči tihih živali v ogradah na bregu strme na bregu strme negibno v rdečezlato gladino. Čoln na njej je obstal. 55 Vinko Beličič Križev pot Omahnil sem v zelenino trt, od teže poletnega dneva strt, izdajalec samega sebe. Večer je poln dišav in sijaja, pes od tuje hiše name laja, dušo zaliva mrtva kaluža. Zgibljaji murv, šumot koruze, rdeče strehe daljnih vil – Ah, več ne razprostreti zbičanih peruti, na tihi veletok pozabe za vekomaj nocoj odpluti… »Vstani spod križa, hodi – veš za cilj!« 56 Dušan Ludvik Klici po Bogu 1 To večno padanje! Obtok minut prižgal je v mojem srcu nove luči, svetloba njihova me peče, muči, ko štejem dneve in oblet minut. Ti v padanju čez ocean hitiš, nabiraš ure na polnočne sanje, a sam si padanje in ocean. Ne vidim Te, ko mimo naših hiš v brezmejnost plavaš. Si za nas vprašanje – stoletja ga rešujejo zaman. Rodovom poznim živel boš neznan, s temo prikrit, morda še bolj kot nam. V gluhoto vpijem, v váravost omam, ne vem, kje si, kaj je obtok minut? 57 Dušan Ludvik 2 Glej, moja usta vonjajo po vetru, dlani sta polni predpolnočnih strun: lovil sem jih na zvezdnem dnu lagun, ko blodil sem za svojim Bogom v vetru. Nikogar nisem srečal med viharji, moj glas je padal kakor zrnje toče, praznoto meril in iskal Boga. Jaz sem obtipal ga v polnočni zarji, ne njega, le njegovih zvezd obroče – še zdaj srce drhti, nazaj ne zna, kot vešča v luči slepo plahuta. In Ti drsiš v stoletja sam in sam. . . Jaz tu pod Tvojo nogo trepetam in čakam, kdaj zaspal bom v nočnem vetru. 58 Jože Cukale Agape Hrepenim po obalah, kjer stopinje Tvojih nog diše po lilijah, po jutranjicah vlažnega peska, vlažni mivki in morskih sapah pod Gopalpurjem. Koralno pobočje ostrih valov je pričelo obredno umivanje, še predno sonce je vzšlo v srebrno vršanje voda, kjer v modrih globinah hodijo kralji in kraljice skozi smaragdne sobane moje mladosti. Hrepenim po kopicah sena, kamor v dišave trav spočil si svojo trudno glavo. Hrepenim po belih gorah, oškropljenih z rododendronom, z narcisami, ki jim veter poljublja deviška usta belih juter. Hrepenim, da bi slišal spet pesem sestrá z gore Karmelske, ki jim ustnice rde od presvete Krvi. Ah, v moji popotni torbi je še mnogo želja… 59 Karel Mauser Kesanje Bos in v revščino odet se vračam v preteklost, k stvarem, ki sem jim storil krivico v otroški slepoti. Vse je tako, kakor sem pustil, okamenelo v krivici. V strašni tišini visi očitanje. Vitki vratovi rož so nalomljeni, (nisem razumel njih bridkega joka), listki veternic so raztreseni, (nisem slišal nežnosti njih prošnjá) in tolmun je še vedno zagrajen s kamni, (nisem čutil obupnega bega drobnih rib). Zdaj vidim trdoto svojega srca, slišim jok rož in trepet razsutih listov, slišim bitje src, ki beže in jih ograjajo kamni. Bos in v raševino odet ravnam vitke vratove rož, sestavljam lističe nazaj v cvet in razmetavam kamenje, ki duši tolmun. Vračam se in veter briše stopinje mojih bosih nog v prahu. 60 Janez Klarič V samevanje stebrov belih sem zaprt V samevanje stebrov belih sem zaprt, utihnili so ubrani zvoki orgel, le rože sladko venomer zvenijo; obdaja me kadila valovanje. Omamlja vonj me pogašenih sveč in luči večne čutim trepetanje. Nocoj doživel večno bom skrivnost, nocoj umrem ali za vedno vstanem. 61 Minka Korenčan Bil si z menoj Bog, moja ljubljena skrivnost, nisem Te iskala, bil si z menoj kakor sonce z dnevom, kakor zvezde z nočjo, bil si moja tiha poljana, moj cvetoči vrt, moj čas je bil molitev, tudi v breznih smrti si bil z menoj, Tvoje besede so bile kakor lestenci ljubezni, kakor nedeljena pot, moj molk je bil daritev — resnično nisem Te iskala, bil si od vekomaj z menoj. 62 France Balantič Pot brez konca Reci mi, mati, besedo, besedo v slovo, vidiš me zadnjikrat, mene več k tebi ne bo. Pokropi me z blagoslovljeno vodó, da najdem vsaj konec poti, mati, jaz pojdem duše iskat, mati, tja, kjer jih ni. 63 Mitja Šarabon Je večnost? Strah mi trga kožo slano Je večnost? Strah mi trga kožo slano. Kdo sem in kje? Živim šele v začetku nastajanja svetov? Sem še v zametku in nebogljen? Mi vse je nepoznano? Morda v utrip trenutka sem razlit in se o duši mi in srcu sanja? Morda oči služabnice so spanja in njih je luč globokih sanj odsvit? Morda so vsa spoznanja mi zaprta, nikdar nikjer do njih ne najdem ključa? Je kdo, ki nad vesoljem vsem kraljuje? Mar dihajo neznančev smeh mi pljuča? Morda ne iznebim se teme prta… Kje konec je vsega? In kaj na dnu je? 64 Janez Ovsec Šel bom v tišino neba Šel bom v tišino neba in položil svoje roke na njegove stene. Kakor blagodejen dež bo vame proniknilo življenje. Zamaknjen bom pel v blagi uri. Čas postaja drobec neskončnega obzorja, katerega meje hoče otipati moje nevidno bitje. Tiplje in tiplje. Ni konca, ni meje. 65 Janez Kolenc Vera — nevera Če je življenje vera, ne vérujem, ker vérovati kloniti je, čakati. A kaj prepadov še je preiskati, da mogel bi nad njimi v daljavi slutenj potovati. 66 Ivan Hribovšek Psalm O ti, ki ti ne vem imena, skrivnost, rojena vekomaj, bridkost srca in jasni raj, sadu sladkost in biserna pena. Ti luč, ki od nje nič več ne vidim, počivajoča v dnu oči, ti noč, ki v tvoje tajnosti čim dlje vse bolje, bolje vidim. Ti glas, ki vse noči poslušam, ko trepetaš kakor srce, ti molk, ki zase sam ne ve, kako te jaz s slastjo poslušam? Ti večno, nezgubljeno bitje, ki kličem te kakor iz sna, prek mene je tvoja senca šla, pred mano si ti, kraljevsko bitje. 67 Ivan Hribovšek Paladi Davno je bilo, ko si preklela vsakega, ki bi jemal svirel v róke svoje in nanjo pel, česar bi mu duša prekipela. Kar je bog zavrgel, človek tega ne dotikaj se vse žive dni, da prekletstvo ga ne dohiti, da nebeške luči ne oslepé ga. Ali eno, Palas, mi izpolni: pesem naj zapojem, ki ko v snu mračno nosim jo v iskanem dnu. Potlej mirno me za vek prekolni: za trenutek bil sem kakor bog, za trenutek v sebi sklenjen krog! 68 Vladimir Kos Skrivnost Ves dan živim, vso noč živim, a nisem čisto srečen. Na dnu srcă skrivnost trpim, na dnu srcă sem večen. 69 Ivan Minatti Tuja obala Zvonovi pod nebom Trave v tihi rasti Zlata luč med drevesi beži (o dobra zemlja pradavna zemlja z večno snujočimi koreninami) Nemirna žalost se skozme pretaka: je to res luč? je to res zvon? si to še ti? Tako mi je čudno tako tęsno ko da nekdo vame upira mrtve oči Moje roke se ne srečujejo več z rokami moji koraki odmevajo v neznanem prostoru moja usta kričijo neme besede 70 Ivan Minatti Razklane školjke na neki tuji obali z votlo tišino v sebi z motnim spominom v sebi na davno življenje Smrt ob smrti Krik ob kriku Predmet med predmeti Mlade trave se suličasto poganjajo navzgor 71 Ivan Minatti Vse bolj blizu večer Vse bolj blizu večer in zunaj in tu notri hlad Stvari se oddaljujejo in primikajo Rdeč je oblak Pokopališčni zid postaja razločnejši Ogromen rase križ Zlati se jabolko zvonika Nikamor ne ubežiš Kje je še kdo v tem čudnem času med nočjo in dnevom? Vpiješ in veš: ne prikličeš glasu Omagana ptica Na predolgi poti v brezupno praznem nebu jadra soncu naproti A noč bo zdaj zdaj tu 72 Lojze Krakar Na božjo pot se odpravljam Na božjo pot se odpravljam za veliko spoznanje tebe, življenje. Za skrivnost lipe, ki preživi tisočletje, za skrivnost mušice, hvaležne za milost enega dneva, za skrivnost trte, ki se solzi spomladi pred spočetjem. Za svetli ponos zravnanosti skalnatih gora, ki iz njih berem modrost molka, pa ne znam po njej živeti. Za modrovanje škržatov in večerov, zazrtih z vsem mirom v stemnenje, ki prihaja. Nikoli ne za hip prepozno, nikdar niti za tren prezgodaj. Sveto življenje, na romanju k tebi sem kakor trta pred spomladnim spočetjem: pesem se solzi mi. 73 France Pibernik V kateri puščavi Padajoči dan in smrt ljubezni svete, kako dolgo noč rodi. In če škrlatna molitev ne pride, v kateri puščavi boš klečal, angel tolažnik? 74 Tone Pavček Sobesednik Angel je moj sobesednik. Angel, beli krilatec, pričevalec, milo bitje. Pride in se vame naseli za pomenek ali za molk; za stihožitje. Jezik nedolžnih in čudnih dolžin govoriva. Jezik dotika. Diha. Kakor otroci. Ne kot oče in sin. Blaženi jezik navdiha. Govorí. Poslušam. Je zvok in ga ni. Je pesem in tolažba. Dvogovor z očmi, ki so videle Leto. Potem molčiva svoj skupni molk. V njem se preliva bela, mirna svetloba, sestra sinjine. Svetloba, ki traja in ne premine. 75 Tone Pavček Dvoje angelov Prihaja iz črne zore angel luči in nosi darove: svetlo noč na oči, mir in milost in strdke čistega upa v žilo. Včasih prinese v dom čudno žalost. Takrat seje sence in vonj po rožah na Žalah, izgubah in večnih menjavah. Potem pomolči kot sredi zgodbe in se me lep tiho dotakne. Takrat je spet sebi podoben, sebi, ko še ni bil angel. 76 Tone Pavček Tako prihajata dva, angel in še en angel, in oba pričujeta zame. Eden z lučjo neba, drugi s temň iz jame. 77 Gregor Strniša Galjot Pomladni bog je skrit pod zémljo in zemlja s temnimi očmi strmi v tenkó kovano strelo, ki jo bog v pesteh drži. Njegov obraz je lep kot praprot, iz sto in sto zelenih čipk. Na prsih ima levjo masko in prst zatiska mu oči. Bog spi globoko v težki prsti. Zunaj aprilski dež rosi. Je bog zelenja in bog mrtvih. Nobeden ga še videl ni. 78 Kajetan Kovič Genesis Tako velika je tema in vsi prostori sami in zimski veter plahuta nad temnimi vodami. Počasi noč se razdeli in iz neznatne rane se prvo jutro naredi in kopni dan nastane. Stopi se trdoživi hlad in duh ledino orje in je potrata in pomlad in reke grejo v morje. Hoja divjadi in zveri beži v rdeče zarje in tiha jelša koprni v šentjanževe viharje. Pohlevno vije se bršljan med sviti in večeri in svet je velik in prostran in narejen po meri. 79 Kajetan Kovič Južni otok Je južni otok. Je. Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz megle. Med svitom in temo iz bele vode vzhaja. In neizmerno traja. In v hipu gre na dno. In morje od slasti je težko in pijano. In sol zatiska rano. In slutnja, da ga ni. Da so na temnem dnu samo zasute školjke in veje grenke oljke in zibanje mahu. A voda se odpre in močna zvezda vzide in nova ladja pride in južni otok je. 80 Janko Čar Naši očenaši I Naš oče? ki si v nebesih? posvečeno bodi tvoje ime? pridi k nam tvoje kraljestvo? zgodi se tvoja volja na zemlji? daj nam vsakdanji kruh! odpusti nam naše dolge! ne vpelji nas v skušnjavo? reši nas hudega! amen! II ki ne potrebujemo očeta ki nam ni mar tvojega imena ki naj pride k nam naše kraljestvo ki se zgodi naša volja na zemlji in nad njo ki zahtevamo kruha in iger ki nikogar ne prosimo odpuščanja ki nikomur ne odpuščamo ki ne prosimo tvoje pomoči smo ki smo 81 France Forstnerič Zgodnja maša Kdo je prvi stopil v temo, najbolj pobožen, najbolj teman? Zdaj smo zbrani kot glasovi orgel. Zdaj smo skupaj, vsakdo sam. Ti, angel moj, cvileč utihneš kakor pes in skriješ se, ko me tepo, ali če vprašujem. Ti, angel, nisi tu doma. Midva sva tukaj s prašnimi nogami najbolj čuječa. Slišiš, kako se je noč skrila v orgle, kako ječi, kako grgra, ko v črno grlo ji zvenče natakajo iz piščali vina in kot nitka tanek žarek sonca. Mi pojemo, nekaj iščemo visoko in globoko. A ti si, angel moj, tu blizu, tih in zloben. 82 Jože Snoj V začetku je bila Beseda V začetku je bila Beseda in Beseda je bila v molku in molk je bila Beseda — in tišina je bila brezglasna in brezglasno je pela v Bogu praznina in bila je prva in bila je poslednja v Gospodu in prvo je bilo v poslednje v njem zazrto in spregovorilo se je v tesnôbi: Bódi! in zgodilo se je ljubeče brezmadežno spočetje smrti in rodil se je Glas, ki oživlja in zarojilo je v Besedi besedišče — — — pokliči me Glas iz jezika Glas, ki se slišiš in oglásim se ti iz niča zdaj in na veke amen 83 Ciril Bergles Izgubljena večnost Ne vem, kdo bi še lahko pričal, kako sem se nekdaj navduševal nad življenjem in verjel v večnost. Govorili so mi o peklu in raju, a moja duša ni mogla sprejeti nobenega strahu. Objemal sem topli veter z juga: vznemirjale so me golobice z nežnimi krili. Potem se je zgodilo, še sam ne vem kdaj: izgubil sem večnost. In zdaj lahko vsak hip izgubim še življenje. 84 Mart Ogen Molitev V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha? V imenu matere, mrtve in pokopane že toliko let. V imenu očeta in mene, sina, v imenu naju živih in izgubljenih drug za drugega. V imenu dedov in pradedov, njihovih dedov in pradedov, sinov hčera in vnukov. V imenu vseh pokopanih in živečih v meni vekomaj od vekomaj, prekletih, zanikanih in znova vstalih krivcev nedolžnih za nedolžne grehe, ki sem jih storil, v imenu neštetih obrazov v očeh, ki jih nisem spoznal, utvare utvar, ki sem samo mislil, da jih poznam, ki sem jih ljubil in/ali sovražil, ubil v sebi in v drugih – v njih samih, izbrisanih za vselej, toda ne pozabljenih. V imenu vseh, ki sem jih ponižan poniževal, samozavesten poveličeval, občutil vse podlo zadovoljstvo in obup obsojanja. V imenu tistih, ki sem jih častil, da jih pozabim, ubijal, da se jih spominjam, ljubil, da jih zavržem, v svojem in njihovem imenu živim. Pustite me. Moja kri so in jaz sem njihova, v meni ostajajo, meni in sebi navkljub v posmehljivo oddaljenost zvezd, mrtvecev, cvetov na nekem travniku pomladi govorijo, od sonca in senc odmaknjeni govorijo. 85 Mart Ogen Razlita v neminljivo zarjo, razlita v blaznost lastnih strug, je edini zakon. Zaverovani v svoj razum ji ne usmerjajte poti. Ne njej ne meni. Na vekov veke. Amen. 86 Tone Kuntner Strašno kletev imam na jeziku Strašno kletev imam na jeziku in strašen, strašen kamen v prsih. Moja kletev zapali skedenj, moja kletev odkriva hiše, moja kletev prinaša točo. Moja kletev prinaša sušo in izsuši studence. Moja kletev prinaša jalovost živini in ljudem bolezni. Moja kletev prinaša smrt. Strašno kletev imam na jeziku. Bog ne daj, da jo izrečem. 87 Vladimir Memon El ángel exterminador Ooo angel, ti, ki delaš mraz — umakni se, izgini! Umri! Ne pustim te vase, o0o ti, ki večno umiraš, o0o plaz smrti, ki čistiš obraz v lutko steklenih oči. Izgini, odtajaj se! Ooo kri biva drugače kot biva mraz!!! Ne, angel, na oni strani me ni! Kjer je tema. Tisti — nisem jaz. Na oni strani oči vidijo slepo… Nisem mraz!!! Bojim se bojim se bojim se bojim se ooo angel o0o angel o0o angel — izgini. Umri. Ooo angel — naj bom jaz! 88 Marko Pavček Vsa ta belina vsa ta belina ki mi izletava iz glave to niso pesmi le mrliški listi nikoli rojenega 89 Uroš Zupan Angel Nebo se bliža s tihimi zamahi. Ogenj se zapira v skale. Po gladini morja piše roka. Nad zalivi v jasnih očeh kroži zrak. Sapa reže pljuča kakor led. Usta, ki so pred spočetjem povedala Ime, bo izžgal okus po krvi. Luč umiva kruh. V kozarcih miruje vino. Popolnosti je zatemnjena strast. V tem jeziku Ljubezen doseže različna rojstva in zgodovina nikoli ne prebije Vrat. 90 Gorazd Kocijančič Božje ime Kako Te izreči, Ime, brez tretjega? Brez šuma in zemlje, brez prevare in obljub? Kako te izreči, da ne boš Ime? 91 Slovenska duhovna pesem 92 II Zdaj sijejo zarje večerne tako prosojno, da meniš videti v onkrajnost. Miran Jarc 93 Ivan Trinko Glej nebó temneje Glej nebó temneje, Sonce se mi skriva; Oj ne pusti měne, Duša ljubezniva! Oj, ta šum nad glávo, To vršenje čudno! Oh, kakó mi v prsih Stiska srce trudno! Silni strah mi z grozo Vse kostí pretresa! Kaj vse to pomeni, Milostna nebesa? 94 Oton Župančič Spokorna pesem Čistó iz temine skrivnostne mladih oči in njih sanj Bog gledal v obup je moj, ah da, s teboj, s teboj je bil, in jaz nisem vedel zanj. Glej, mene je gnăl v brezum človeški napuh, več nisem vedel, kaj je med, kaj kruh, kaj je tolažbe žive tihi kelih, žareč v rokăh kot božje lilije belih; moje duše obraz, v trpljenju razoran, iskal je v svetu lepote zaman. Iz vseh oči odsévala kot iz zrcal je moja grdoba; karkoli rož sem nabral, vse je zastrupil moj prijem – kam naj še sežem, kam naj se ozrem? Jaz nosim trnje okrog srcá, in kogar še sem nanj prižęl, vsak je z menoj vred krvavęl, in sovražila sva se poslej oba. In tebe, tebe sem najtesneje stisnil, da bi s teboj odrešenje prejel, od slasti in bolečin sem zavrisnil, in - nikdar več ne bom vesel. 95 Oton Župančič O jagnje, jagnje, ti si čutilo plámen, v objemu z menoj s krvjo si se orosilo, o jagnje, jagnje – me boš odrešilo? Amen. 96 Josip Murn Mir Zvezdá nebroj blešči pokoj, lahno zlatí noč pod seboj. Vse brez glasu, polno miru… In bolj žari se plašč Bogú. 97 Cvetko Golar V svobodi Sredi njiv in rožnih planin dom je moj jasni baldahin. Raste, zgrinja se v zlato dalj, lesk spreminja mi kot opal. V sinj nebeških polj valovi, blisk in grom je njegova kri. Sredi njiv in rožnih livad le zori mi ljubezni sad. Tiha, sveta je njena slast in neskončna njena oblast. Sam s seboj ves svoboden, prost, in le Bog, le Bog je moj gost. 98 Alojz Gradnik Frančišek Asiški Ti veš to, Bog, o Bog moj, davno že, da srce moje ni samo ko sveča, ki pred oltarji tvojimi medleča ugasne in se nikdar več ne vžge. Ti veš, da v meni si razvnel požar, ki me vsega objema in razjeda in da mi vsaka tvoja je beseda, ukor in kazen, srcu mili dar. Le tepi me, trpinči me in muči, ponižaj me, s sramoto me odeni, ljubezen moja bo samo še jačja. Ognja ne pogase grmade dračja: on vse požge in k viru tvoje luči samo še više švignejo plameni. 99 Alojz Gradnik Božje obličje Če v strunah sem še nerojeni zvok, če iskra mrtva sem še v suhem lesu, o, zbudi me v plapolajočem kresu, potegni preko strun, o Bog, svoj lok. Naj žar se širi, vžiga naj požar in naj ogreva bednih src puščave, zvok valovi v višine in daljave in radosti naj bo in tugi dar. Če v joku src teh zvokov bo odmev in če se v ognju bedna bodo grela, saj pesem, ogenj ta, ne bom več jaz. Le tvoja zlata harfa bo zvenela, o Bog moj, in žareči ta odsev bo samo tvoj usmiljeni obraz. 100 Lili Novy Umreti Umreti je velika stvar, skrivnost, bridkost, sladkost. Živeti: kruh in vino v dar, umreti: žrtveni oltar, grmada, noža ost. Kot bi se lotil Abraham še enkrat Izaka, boš ležal zvezan, tih in sam, v nagoti, ki te je bo sram, in čakal angela. Skoz onemoglost vseh stvari boš čul njegov prihod. Otel te bo z rokó osti, prevel s perotmi do kosti trpeči ti život. Njegovih črnih las oblak ti bo prekril oči. Zavil te z njimi v mrak mehak, pretrgal, kakor zelen slak, ti trde bo vrvi. Lase bo vrgel spet nazaj, nebó ti bo odkril, s teboj zapustil temni kraj. V neskončno valujoč sijaj se boš tedaj rodil. 101 Vojeslav Molę Bog Kot v polju lilija je moja duša, o Tebi sanja v zvezdnozlato noč in šum skrivnostnih Tvojih dihov sluša in vsa drhtí, pod njimi trepečoč, pod njimi, ki zažigajo miljone in sipljejo v bregove sneg cvetoč. O, moje hrepenenje v zvezdah tone, v naročju Tvojem se potaplja v sen kot sveto Dete na rokáh Madone – A vem, da mrtev si in nerojén, da plámeni v očeh Ti ne gorijo, da Tvoj obraz je sen, opojen sen. In vem, da v gromih Ti ne govorijo besede, stvarjajoče raj in svet, lijoče v stvarstvo divno harmonijo. 102 Stanko Majcen Kažipot Razvožen svet. Kolotéčine gorja. Križ čez polje privesla. Križ pred poljem obstane: ne tod, ne tod! Položi obraz na pot, da čezenj peljajo… 103 Stanko Majcen Iz hladne kamre prineso Iz hladne kamre prineso okrogle roke okrogel kruh. Molijo. Lomijo. Dobro je. Zvon razgiba tihoto, vas se nagne v mrak. Ko senca visoko zdaj topol plane v zrak. Stoji, stoji in se vrti na vse strani topol orjak. Kliče smrt, viče smrt in stiska srca. Mesec, čez vrt razlit, srébrna seje zrnca. Zibaje se zdaj grič zdaj dol prikaže v svečavi lune, zibaje se zvezdice–straže opotekajo v noč čez tolmune. 104 Miran Jarc Jesen Zdaj sijejo zarje večerno tako prosojno, da meniš videti v onkrajnost… Stojiš na hribu in dozorela drevesa čakajo, da te vsak hip potresejo z žoltimi spomini, ki so mehka odeja romarskim nogam… Zdaj je čas povračanj v lahno rožno modrino… V njej potonevajo ptice (zdi se mi, da še slišim pluskotanje njihovih peroti, o, izginjajoče ptice). Vse je jasno kot bisernina… Zaklical bi od gore do gore. Samota, svetla in veličastna. Ljudje imajo čudno velike oči: saj ne morejo zakriti, da so zapluli ob njih dihi padajočega sonca… Vsi se vračajo v svoje domove, kjer si bodo ogreli dozorela srca, da bodo sijala skozi meglo kot čudežne rože – – kakor se zvoki potapljajo v osrčje glasbila, od koder žarijo na nas, otožne ljudi. 105 Miran Jarc Vsaka stvar: drevo na obzorju, hiša v dolini, cerkev na gori – kot čudežen spomenik. Žalosten človek na strmini – vsemirska podoba. Za vznožje ima golo, molčečo goro. (Vsi ga vidijo, a nikdo se ne zavzame, saj so vsi strmenje.) Poveša roké, sklanja glavó. Misliš, da je drevo, ki bi rado v sinjino pa joka po zemlji. Misliš, da je obešenec, ki je obvisel na zanki svojih misli. Misliš, da je trudni Bog. Pa je le žalosten človek: gleda, kako se vse povrača v svoje domove, gleda ptice in misli na svojo dušo… 106 Anton Vodnik Mogoče Mogoče večer je od Boga poslan, da preizkuša skrivnosti duše naše: če ohranili v sebi smo pojoče melodije davnih, davnih sanj… 107 Anton Vodnik Ihteči zvoki Moje róke jokajoče po tvojih žalostnih laseh dehtijo… Utihnile piščali so pojoče, le rože še nekje dehtijo… Kje je jeknil glas zvoná? Kako je v rožah zajokalo… Sto deklic z bridko rano do srcá na blede postelje je palo… Čudno sije zemlja, kot da ni več naša. V oblakih daljnih luč ihti… Kako je čudna moja soba – v oblakih daljnih luč ihti… Kómu mi srcé smo dali? Kje smo, ranjenci, domá? Nekje nas čaka naša mati, v rokăh ji sveča trepeta… Umiramo v samotni dalji? Do nas ne seže tolažeča dlan sestrá… In kdo ve, kje gre bridko lepi angel, noseč sijaj sinjine v halji… Nekdó se bedno je nasmehnil, pritisnil k ustnicam piščal – a koj je neutéšeno zajokal, proseč k nevidnim nogam pal… 108 Anton Vodnik Zimski večeri Jaz ljubim zimske večere, ko bele in tihe besede so kakor najtišje vonjave – in se le ure zvoki mešajo med naše vzdihe. Zgodi se, da pride tujec v našo sredo in se med nas usede, zamaknjen zastrmi v blestenje dalj in pozabi na pripravljeno besedo… In je kakor v lilijah njegov obraz in sanja kakor mi v večerni čas in dá miru utrujenim očem – ko se zbudi, je tih in nem… 109 Jože Pogačnik Trije zvonovi Kadar s tremi zvonovi zazvoni, tako na večer po navadi, se zdi mi, da slišim pogovor presvete Družine. Poslušam, poslušam in mislim za njimi: Jožef orjak, Jožef je žalosten in je težak, Jožefu v hrbet so zlezle skrbi: veliki zvon težko zvoni. Deva Marija je med obema srednica, starčka tolaži in Sinčka uči: Deva Marija na sredi stoji. Gleda skoz line Jezušček mladi, spleta mu kodre, kot po navadi, mati Marija in ga drži: Jezušček mladi se pasti boji. Sveta Družina v sobi visoki, v sobici stolpa cerkvenega revni, v okna se sklanja nebo vam, nebo! Jezus skoz line zre našo zemljo, vidi nas, vidi. 110 Jože Pogačnik Sveta Družina, le dvigajte nas! Zlasti na tisti večer preroški, ko nam zvonovi trije zapojo. Takrat, o sveta Družina, nas dvignite v izbo svojó! 111 Jože Pogačnik Naš poldan Poldan je zvon razlil nad vasjo. Skozi zvonjenje, jezero božje, trije golobi domov gredo. Izza vseh duri kosilo diši, vonj od soseda k sosedu v vas hodi, v rožah in v trti pred durmi visi. S polja po cesti na vas so prišli, v vonje poldanske so željno stopili in so se nemo pokrižali. Dosti! Pod gozdom zaprl sem oko, s srcem pa siloma gledam, gorim: Bog in domovi - ah, kje je tako? 112 Srečko Kosovel Kons Ti mirno spiš. Tvoje belo čelo je kot mesečina. Izgnan sem od ljudi, od hiš, edina družica moja: bolest. A grem za lučjo nevidnih zvezd. Ti mirno spiš. Jaz sem grenak, grenak, težak. A vendar poljubljam svoj križ. 113 Srečko Kosovel Poslednje obhajilo Ko bo razbit že moj obraz in moja roka brez moči in srce moje brez krvi – in nad menoj triumf pravice bo razprostrl krvavi ščit, ko bom že skoro ubit – in bom ležal pred vami sam, obkrožil usta bo smehljaj, ko da bi angelov sijaj razsvetlil moj teman obraz, in srce moje trudno, ubito bi rado umrlo, da se spočije, kakor je Njegov ukaz, tedaj bo svetli dih stremljenj, ki srce mi jih je rodilo, ponižanj, porazov in trpljenj poslednje moje obhajilo, da sem boril se v duhu čist in kot borilec moram umreti; in tákrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist. 114 Srečko Kosovel Jutro na gori Sonce sije na sive robove, ki jih poljublja jutranji hlad, te sive ostrine, te puste vrhove, te imam rad. Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami srebri se megla; tu sem kot orel med sinjinami blizu Boga. 115 Edvard Kocbek Pod noč nekdo igra Pod noč nekdo igra. Ko preneha in sape zajame, me strese do srca. Bojim se samotne omame čakajočega Boga. Toda, čuj, iz dna moje bojazni věsla šum trepeta. Vdanost me bo prenesla onkraj samotnega. 116 Edvard Kocbek Bregovi sveti v noč zvenijo Bregovi sveti v noč zvenijo, glej, luči v dalji že gorijo, od teže se potaplja čoln. Peruti od nekod šumijo, brezglasne sence govorijo, zvonjenja tihega sem poln. Sijaj razširja nočno stran, sijaj razžarja mojo dlan, glej, angeli gore iz sanj. Srebrne pladnje nosijo in v himnah tiho prosijo, naj jim svoj zlati prstan dam. Ljubezni rana krvavi, vsa večnost mi v objem hiti, o, nikdar več ne bodem sam. Le vozi, vozi angel zlat, tako bi tihi romar rad utonil v večnostni zapad. 117 Edvard Kocbek Molitev Sem, ker sem bil, in vsakdo me bo mogel pozabiti. In vendar moram reči: sem in bil sem in bom, in zato sem več od pozabljanja, neizmerno več od zanikanja, neskončno več od niča. Vse je večno, kar nastane, rojstvo je močnejše od smrti, vztrajnejše od obupa in samote, silnejše od hrupa in greha, 118 Edvard Kocbek slovesnejše od zavrženosti. Nikoli ne bom prenehal biti. Nikoli. Amen. 119 Severin Šali Večerna tišina Kako lahnó je vse v svetlobi! Sijaj, ko voda se igriva med dnevom in nočjo preliva, odseva v meni in po sobi. Kaj že pomlad mi rože slika? Ne vidim več, zavit v prosojnost. Vse moji roki se odmika, potapljam v mehko se opojnost. Pod oknom v vejah ptič prepeva. Somrak po hribih luč ugaša. Spokojen sem in brez odmeva. Nekdo mi k vzglavju rož prinaša. Smrt dneva z mene težo jemlje, naproti zvezde mi gredo, nad zemljo, ki pokojno dremlje, me tihi angeli neso. 120 Jože Udovič Obraz v oblakih Vse stvari so osvetljene z neznano svetlobo. Zrak se bistrí kakor tedaj, ko se razmaknejo hribi, ko se oglasi višava, ko zagledaš nove kraje, kjer razodetje čaka nate. In v oblakih se zasveti rahlo zarisan, komaj viden preroški obraz. 121 Jože Udovič Kratki dnevi Izpod zvezde ubogih sem hodil proti soncu, ki je bilo vse razdrobljeno. Zvezda jutra dolgo ni prenesla mojega pogleda, nekaj je govorilo, da je bolj vroč od nje. Potem je temno pela na slemenu noč, v izbo je hodila zima v goste. Vse grenko in vse težko se je naselilo v glasu. Pesem pa je vedela, da mora beseda z dušo v podzemno reko. Nad njo je vztrajal gozd, teman in neposekan, in začenjal nov napev. O dnevi, ko je svit prerodil vse zenice, vse je bilo kot ena noč in eno jutro, ki je slovesno dogorelo. In radodarno je vsakdanjost vse jeseni 122 Jože Udovič trosila trpko zrnje. Potem pa iznenada znova neurje večnosti, nevidni prsti so vozlali vozel smrti. Angel, vedrine poln, kje si se mudil, ko sem zaslišal, kako zaškriplje mračna lesa? Nisi obranil pred strahoto mojih ranjenih oči. Zdaj znova vidim, znova slišim: prst prepeva. 123 Jože Udovič Glasovi konca Ko zadonijo glasovi konca med neprijaznimi stenami, kakšni so odsevi tedaj? Se steklo zraka zdrobi in potone v praznino zadnji oblak – ali v neskončnem prostoru visijo črni zastori, ki jih ziblje vihar – mineva strašna prvina luči in razpade v prah, ali na oči pada sežgana bližina in jih slepi – ali hodiš proti drevesu, ki se razodeva v novi deželi, ali proti neograjenemu vrtu, ki ga od zmeraj poznaš – ali se kruši vlažno kamenje z visokih grozečih sten in si iščeš pot med njim – 124 Jože Udovič ali padajo na zadnjo grenkobo smolnati ogorki zvezd, ali se v dlani zbira višnjeva rosa, da bi jo pil, ali je glas, ki ga potem slišiš, resni zvok medenine ali krotka piščal? 125 Vladimir Truhlar Čas Vodeni rumenkasti oker novih zidov in črnikasta kupola zvesto barvata onstran okna čas. Ulice živo tkejo vanj svoje glasove. Neustavljivo in nevidno – kot miren veter skozi svetlobo – drsi skozi snov in prostore, čeprav že ves dan ni odmaknil od okenskih stekel svoje negibne žarine. 126 Vladimir Truhlar Tostran okna se v srcu razpreda iz Boga vedra tišina upanj. V njej čas zbrano drsi skoz Večnost. 127 Vladimir Truhlar Binkošti Duh Gospodov je napolnil vesolje in se zdaj bije z žalostjo, kadar je usihanje v aprile in v kalnozelene vode, z jokom, kadar razdere tanko, toplo misel lastovk v gnezdu pod krovom, s silo brezupa, kadar črno ovesi med hribi nebo in vsak zlat vzhod v spominih, 128 Vladimir Truhlar s strahom brez soka in molka globin, z mračnosivo praznoto cest, ki ob mrtvih, slepih kanalih peljejo v nič, s pustimi kraji, kjer že davno več ne iščejo modre rože. 129 Vladimir Truhlar Svežina Najina srečanja, Gospod, še niso brez barv, a barve so medle kot soj platan in streh v jutru, ki prodira v staro sobano skoz motno steklo. Kdaj bova spet sedla med marjetice in se bo srce odprlo čistemu nebu, ostri belini češnjevih cvetov pod njim, svetlorumenemu letu metuljev v mladem zraku? 130 Cene Vipotnik Hotel si, Mojster Hotel si, Mojster, zmerom plodoviti, naj se zasveti moja medla glina; odprla se je srcu plaha lina in jel sem, kar greni, kar godi, piti. Če hrepenenje bi ko jagned gnalo, bi v vejah večne zvezde šelestele, a sile zemlje so mi sanje vzele, telo je ranam bridki prostor dalo. Odkar sem tu, me trda beda biča, le duh, neranjen, sega za lepoto, (sledjo to milo tvojega odseva): oprhki njeni mi žare v samoto, kroté tešljivo veletoke gneva, ko devlješ mojstrsko me v nič iz niča. 131 Lado Piščanc Pričakovanje Nocoj je žalosten večer; nocoj se izpreminjajo drevesa, polja, rože in ljudje; meglice bele jih zagrinjajo. Nocoj ne grem nikamor več, le z bitji dragimi trpim, pri stari sivi bajti sem obstal, pričakovanja poln na njej slonim. Ko bodo bitja vsa v temi, sam Jezus k meni bo prišel; tam za vasjo po travnati stezi sam Jezus k meni bo prišel. Le z njim bom v mračno izbo šel, nad staro mizo luč prižgal in kot otrok z velikimi očmi ljubezni se njegovi bom predal. Vso noč prečula bova tam, vso noč mi božal bo roke in pripovedoval mi o ljudeh, o rožah in drevesih, vse do dne. 132 Jože Dular Velika nedelja Bandero rdeče v vetru se lovi, čez polje gre, med hiše, skozi vas, za njim ljudje kot nepretrgan pas. Nad vsem prižgano sonce plamení. V monštranci stopa Bog zdaj čez poljé in blagoslavlja njive in vodé, gozdove, trte, brda, belo vas. Kako je blizu, blizu Bog pri nas! 133 France Balantič Studencev močnih, čistih sem željan Studencev močnih, čistih sem željan, rad bi napil se iz sončnega korita in rad bi, da bi luč bila razlita čez vso kot ajdov hleb črno ravan. Povsod pridelek moj je posejan, kjer brodim z roko po valovih žita, o naj nikoli se ne prebudita spet rdeči greh in smrtnobeli dan. Ah da, moj Bog, rad vse trpim menjave, živim naj reven ali pa brez truda, samo naj, Dobri, bom kot Tvoja gruda. Naj pestujem kot deklice glavo Tvoj mir in kot samotno naj drevo potapljam v dobre zemlje se vonjave. 134 Janez Remic Tiha pesem Tiha pesem plove v radostne domove mojega srca. Nežna misel veže me v skrivnostne mreže onega sveta. Dlan približam dlani, ujetnik sem vdani svojega Boga. 135 Rafko Vodeb Prihajaš Romamo podnevi in ponoči, popotniki med rožami in trnjem, iščemo neskončno, srečo, ki ne mine. Žejni smo, Gospod, ljubezni in luči. Žge vprašanje: čemu so rojstvo, smrt, obup in žalost, vojne, lakota, krivice, nesvoboda, sovraštvo, tekmovalnost, boj? Z nami gre, popotnik kakor mi: sledovi biča, trnja in udarcev, ki izmaličijo obraz – in pravi, poveličan: »Prihaja čas tolažbe – je že tu! S teboj sem, brat priseljenec, bolnik, trpin, obupani, odrinjeni, pozabljeni, brat, ki me morda sovražiš: sem kakor ti, ubog in majhen, z rano v srcu.« Vendar prinaša sporočilo: Nismo več sami! Sam Bog prihaja, da bo naš brat. Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v mirni tihi noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar. 136 Rafko Vodeb Stojiš pred vrati, trkaš, sedaš k skupni mizi, ponujaš roko, s pogledom zdraviš naše rane in vračaš upanje, veselje, mir. Tu smo, Gospod, z ubogim srcem v roki: Naj bo tvoj Betlehem! 137 Ivan Hribovšek Jutro Njive vstajajo iz omame, topla luč od njih dehti. Preko čela mi cvet visi, mehko razcvitanje me objame. Drevesa so polna kadila, veje mi prebadajo oči, iz njih mi droben dež prhti, še senca drevesa se bo zmočila. Ptice letajo okrog, od njive do drevesa se blesti za njimi pot in stvari gledajo, kako po njej gre Bog. 138 Stane Bračko Pomlad med polji Vzduh je prozoren kot svila, v tla se zaje vsaka sled, zrela je njivica črna, zemlja je mehka ko med. Ozka postala je hiša, kmetu se sveti obraz. Svetli so mladi večeri, Bog se je vrnil na vas. 139 Vladimir Kos Barvit oblak med oblaki I Kot angelov sledi iz vrst vzporednih oblaki iznad Tánijama beli čez modri svod odhajajo za vedno. In svod se dolgo, dolgo ne zaceli. Vse, kar kipi navzgor, je čisto tiho. Tako da čujemo drhteti travo, kako pokrije hrepenenje z vzdihom po neizmernosti, bežeči v plavo. Oblak Te je zakril na Oljčni gori, Gospod, presveti božji Zakrament. Po Njem prihajaš k nam, ostajaš z nami. 140 Vladimir Kos Nekje za tem oblakom Tvoji dvori stoje, da sprejmejo srca tangento. V vesolju nismo več mrtvaško sámi. 141 Vladimir Kos VII Oblaki s šopki črnkastih vijolic: pred kom stojite, se molčé solzite? Naj veter skloni se k neznani boli z modrine oljem, v sončno luč zavite! Zares – v oblakov svet se svod povrne, s širino razjasnjen (na bol spomin) z daljavami, ki nihajo srebrno. Na zemljo zdrkne nekaj nitk zlatnine. Življenja svod je včasih črno tesni. Iz tal rasto vijolice trpljenja. A Ti z Daritvijo jih sprejmeš v dar v okras gostišču, ki je Tvoj oltar. In kakor v Émausu napajaš stenj z lučjo za vse vijolične ljubezni. 142 France Papež Večerno nebo na jugu Mrzli, vroči, vetrovni jug, ki sprejemaš izgubljeni čas – vem, nisi daleč od tu, kjer sedim na atlantskem obrežju, v kamenju in pesku, med šopi rumene trave in vresja. Tam so že moji prijatelji in nadaljujejo svoje delo. Večerno nebo pa je globoko kot zadnji cilj. 143 France Pibernik O tihi Bog Nekje je večnost in je bog. Nekje tišina vsepovsod. In onkraj si in čas ni čas. V prostoru si od vekomaj. 144 Dane Zajc Križev pot I. Bila je zrečena obsodba. Si stopil ven. Si stopil sam. So se poskrili apostoli. Je molčal svet, zasut s temno besedo. Zlomljeno nad tvojo glavo. II. Na rame, ki krvavijo, si križ naloži. Je težek kakor Zemlja. Kakor mračna želja, zakričana iz votlih grl. Še za njim, še pred njim, še pod nogami vpije: „Križaj ga! Križaj ga!” III. Si bil prebičan. Opljuvan. Zasramovan s kričavimi besedami. Bele spake obrazov so jih pljuvale. Prihajale so iz mraka. Odhajale nazaj v polmrak. Tam so zajele novo kepo nizkotnosti. Temno in težko. Zmeraj težjo. Zmagoslavnejšo. 145 Dane Zajc IV. Iz zidov samote. Iz bele megle na poti je prišla mati. Si videl tišino v njenih očeh, vsevednih? Trpljenje v njenem pogledu? Trpeči Človek božji. Kaj rečeš nesrečni materi, nesrečnik? V. Naj ti pomagam, prebičani, naj ti ta težki križ, s trnjem kronani, naj ti ga na poti h koncu pridržim čez to kamenje, to črno kamenje. Ne zmoreš ga sam, opotekavec, na poti na strmo Lobanjo. VI. V beli prt se je otrl. Si je oči, zalite s krvjo, usta, zaklenjena z bolečino. V belem prtu obraz Sina človekovega ostane. V beli pesek časa odtisnjen. 146 Dane Zajc VII. Spet se izluščijo obrazi. Stopijo iz belega mraka. Vpijó vranje besede. Iz samega sovraštva. Zasmehujejo Ljubezen. Trgajo na kosme Njegovo Ljubezen. Pade pod penastim sovraštvom, kot bo zmeraj padala. VIII. Kdo nas bo rešil? Kdo bo vstopil v naše hiše? Bomo rojevale temna bitja? Bojo ob naših ognjiščih sedeli ljudje is sence? Ko te ne bo, kje bo naša tolažba, človek obsojeni? 147 Dane Zajc IX. Strma je pot na goro, kamor greš. Omahljive so noge, ki ne ubogajo namena. Namena, oddaljenega. Dosojenega. Zamaje se svet. Klecnejo noge. Križ te vrže. Udari. Pritisne nate. Težki križ tebe, ki si težji kot svet. X. Trgajo z njega oblačila, sramotijo njegovo telo, omagano, na zadnji dih pripravljeno. S trdimi besedami vojščakov, zdravih in krutih, ga obkladajo. Ki gleda zunaj časov vse čase, vidi: Isti vojščaki, trdi in neizprosni, z imenom, ki ga zdaj sramotijo, na svojih kričečih ustih delajo strašna dela. Ime, ki ga bojo nesli na štiri strani sveta, golo in ponižano, kot je njegovo tenko telo ljubezni. 148 Dane Zajc XI. Križ je njegova postelja. Trdi udarci kladiva zabijajo žeblje v meso in les. Kri iz ran kaplja v temna globoka usta Zemlje. XII. Zakliče z močnim glasom. Pokliče tistega, ki je oče usode, ki je usoda in nedoumljivost. Z glasom iz telesa mučenega, izmučenega, s suhimi usti, z raskavim glasom Ga pokliče. In pride visoki val noči, butne ob Golgoto, jo zagrne. Odplavi v neskončnost duha vsevednega. Ga položi v očetovsko naročje, skrito očem in našemu umu. 149 Dane Zajc XIII. Trdo križano truplo z otrdelimi razprostrtimi rokami omahne s križa v njeno naročje. Tja, od koder je prišlo in odšlo, da je oznanjalo tiho besedo ljubezni, tja se je vrnilo telo. V naročje, ki ga sprejme nazaj, pade. V naročje mater vseh mater, ki bojo ponavljale žalost, globoko. V molku, ki je zakovan v samo težko srce sveta. 150 Dane Zajc XIV. V grob Ga polože. Iz skalnatega groba, iz trupla maziljenega, zasije znamenje križa. Vstopa v prsi življenja. Je znak za rojstvo, je znak za smrt, je znak za trpljenje. Trpljenje. Je znak za veselje. In za Ljubezen. Nedoumljivo. Je neskončna. Nerazumljivo. Je večna. Boš izkoreninil hudobijo, v naše meso zasejano, Duh Božji? 151 Gregor Strniša Bogovi V temnih nočeh prihajajo bogovi. Hodijo med hišami, kot visoki črni stolpi, s plapolajočimi očmi. Tipajo po strehah s trdimi rokami, govorijo v jeziku ljudi, ki so na zemlji živeli pred nami in so umrli in odšli. Zjutraj je včasih pred vrati skala in porušen ob poti kamniti zid in na njivi sled težkega stopala in na nebu odsvit neviht. 152 Gregor Strniša Deček III Hodil je med hišami in srečal toliko ljudi, bilo je kot človeški vrt — sredi vrta stoji smrt. Najprej smrti nikjer ni. Potem rase, zrase v velik zid. Je tu konec teh poti? Se ne topi zid pred očmi? Robat kamen čuti dlan — se ni premaknil, za hip, za las? Samó nebo sega čez zid, na zidu Večernica cveti. 153 Kajetan Kovič Psalm Blažena nerazumnost živali, ločena od besed, ki so dane človeku, da se z njimi do nesporazuma zastrupi. Blažena skupna tema črede in samotarjev pred podobo sveta, ki je ne meri duh, ampak čúti, začudeni nad stvarmi. Blažena, ker si onkraj zlega in dobrega zajezena v nagon, ki ti vlada in sodi in ti odmerja korak in izbira družico za noč. Blažena, ker še tisti, ki jim je dana beseda, tvoje blaženstvo čutijo in hrepenijo v svojega bitja nezavestno temo. 154 France Forstnerič Mučenik I Bos stoji na poljubovanem kamnu. Noge ima mrzle kot studenčnica. Šumeča krošnja njegovega duha je v oblakih. Težka oblačila si vzravnan slači, da padajo kakor mrtve ptice na kamen pred naše ozke pasje oči. Vse bolj pretepeno vemo, da je svetnik, dvoumni angel, svet od molka, ki je kot tveganje, upor ali neslišen jedek smeh. V somraku tlijo njegove žejne noge in grenko pobarvano koleno in če siknemo k njemu nekaj svetlobe, vidimo, kako ga je zajela tema s plameni, hladnimi kot listi, kako ga nagota peče suho in leseno, vzplamteti pa ne more. 155 Tine Debeljak ml. Večna vez V nestrpnih korakih brezdušno mesto teži mrtvó. A srce vre žive željé v modro samoto višin. Za njimi koraki počasi, težkó v strmine ledene se pno. Na vrhu večnost napolni hrepenenje duhá, oči odpočivajo od vijoličnih dalj. 156 Tine Debeljak ml. V belini je sklenjena večna vez, gore in jaz strmimo v vekoviti mir. 157 Valentin Cundrič Kesanje Ko v sanjah me roteče gleda s svarilom nebogljeno, plaho kesanje, s kretnjo zadržano, oh nihče drug ne pojde z mano kakor z zagrobno rosno praho strmo priklonjena beseda… … do Tebe, ki odjemlješ mojo Pesem, da jo razumljeno otresem z usode črne in od cilja kot težko breme izobilja. 158 Niko Grafenauer Groza Glasovi spe v črnem soju napetih voda. Kdaj pa kdaj vzkrilijo s šumom, kot bi se človek vzdignil iz sna. Sence se zraščajo z nesporazumom. Stojiš, sklonjen nad misli kot nad zarezano žilo. Lasje ti klijejo v vetru kot trava, ko prislanjaš dlani in sopeš v plodilo groze, ki sredi noči vzplapolava. Sam si in čas te kot letnice v lesu obkroža. Globok kot odmev stoji svet pred tabo. Potem greš in tvoja večerna podoba počasi temni, kot da tone v pozabo. Strneš se z molkom, ki ob dotiku razpada. Prah pod stopali razpira nešteto pesti. Srd oblizuje sršečega gada, ki ti kot božji prst v hiši grozi. 159 Niko Grafenauer Hieronim Vsak tvoj gib zliže trudnost. Puščava je polna zubljastih prikazni. V ustih se ti kot grenka slina nabira kletev. Prah te odeva zmerom temneje, ko se spuščaš, in senca pada v suho tišino, kjer te osvetljuje kot mrk plamen. Negiben si, kot vse, kamor se povrneš. Potem pride Hieronim z levi, ta, ki ima svojo misel. 160 Tomaž Šalamun tebe gospod tebe gospod ne zaustavlja sladka kri ne zadržujejo te morja in jezovi seme, ovce spremenjene v loj vidiš in veš blesk in dim, barve cvetlic ne bega te hlad obhajil neme noči, risi z zakovano dušo ne odgovornost uživanja, rane korenin debla živali, ne vrtinci slik brez jezika si, brez počivališča brez strmin, odkrušenih plazov jeklene vreče zvarjene v puh lučk nimajo sidrišč, odletiš in ubijaš pošast, moriš in tako kot odstreljena zver zasajam v mrak čekane plime prežgan od plapolanja, tat, milosti brez kril slepi pes brez moči ognja, angel brez perutnic trepetam zbit, odsev miline 161 Franc Černigoj ko bo vse mrtvo ko bo vse mrtvo. bo umrla tudi smrt. mrtve stvari bodo z mrtvimi očmi klicale: pridi. smrt. pridi. in vse se bo moralo znova začeti. o morje… 162 Gorazd Kocijančič Vstajenje Vstajenje si Ti, Konec, ki boš oblečen v te drobnarije, v pinije, v mirto, v vonj timijana, v to čudno življenje. Skrivnost, ki bo v tebi vse, otožne ptice, pijane zvezde in seme na njenih ustnicah, vse, česar ti nočem zašepetati, ker vse veš, Gospodar blodenja po obmorskih poteh. 163 Brane Senegačnik Ikona V zarje rožnat vrč je kapljalo cvetje s Tvojih svetih ustnic. Oblaki: bela modra, zlata znamenja čiste roke in težke bližine. Kamni: sled molčanja na golih prsih zemlje, zvezde Tvoje pojoče bližine. Temnih vod obličje zagrinja zadnji žarek besede. Kruh noči in vino svetlobe! V Tvoji hiši poje angel krvi in angel sence s črnim zvonom že kliče žive k zadnji večerji. Mrzlo čelo mrtvih poljublja veter. Ptica pije plamen tišine. Modrih lic smehljaj drhti skozi gole veje sanj o ljubezni. 164 Brane Senegačnik Vera Nebo in roža. drug v drugem. sprepletena. neizgubljena. Misel v hrepenenju. hrepenenje v misli — v temnem mlinu resničnosti in bolečine. Klic in luč. odzmerom zlita v dih, ki nosi svet na robu božje rane. 165 Primož Čučnik Himna Brez Tebe ne moremo živeti med podrtimi zidovi hiš. Ko se ločujemo, razdalja raste in temnejši so oblaki. A ne vemo zakaj. Ne vemo za koliko časa. Temnejše so noge in roke in glave, temnejše sobe na razpotju noči. Poznamo se, a ne pokažemo resničnih obrazov. Tako ne moremo živeti! Zato odpremo steklenice z vinom, odpremo usta in oprsje, temneje hodimo, temneje spimo, temneje smo. Postavimo visoke ognje, šotorimo na vročih licih ljudi. In šele ko je temno, se zares zgosti svetloba. V začasnih domovih, pod začasne strehe, na začasne mize naslonimo dlani, da bi videli. Koža se privadi. Vera je v pomoč. Kmalu se razločijo obrisi src. 166 Primož Čučnik Nekateri vstanejo, drugi se odpravijo v neskončno noč. A brez Tebe ne znajo živeti. Temneje hodijo, temneje spijo, so: Na poti nikamor. V pokrajinah nikjer. Z imenom nihče. 167 Slovenska duhovna pesem 168 III In spet sem vitki vrč za božjo kri, spet kopljem zemljo kot nekdanje čase, življenje s polnimi cvetovi rase, ponižnih bosih nog se prst drži. France Balantič 169 Fran Levstik Nepokoj ponoči Ko sije bledi mesec na obzori, da vrtje, njive in stezé so jasne: potihnejo v sejmů kupčije glasne in zvezd budijo se nebeški zbori. Zapirajo se kmetom mirni dvori, molčé po vejah ptičje strune krasne: al slavcu tožna pesem ne ugasne, ne umolkne prepelica med razori. Tako sinoči, ko je vse pospalo, nemiren vstal sem in sem šel na plano, usopljęn, obstal nad vrtoglavo skalo. Nad breznom sem kleče premilo prosil: »Moj Oče, dolgo sem trpel in nosil, zaveži ti, ki moreš, mojo rano!« 170 Simon Jenko V brezupnosti Močí, močí mi daj, moj Bog! Da, ko napade me obup, ne uklonim silam se nadlog, jim stanovitnost stavim vkljub. Močí, močí mi daj, moj Bog! Tak krepke kakor zid gorá, da, če se ruši svet okrog, propast me najde še možá! 171 Simon Jenko Obrazi VI Z glasnim šumom s kora orgle so donele, druži se z donenjem glas soseske cele: »Bodi počeščena rajska ti devica, vseh nebes in zemlje, naših src kraljica!« Tak soseska poje in na prsi bije. Skoz visoka okna jasno sonce sije. 172 Anton Medved Molitev O Bog, ki bivaš v nepristopni luči, prižigaš sonce in temniš oblak, na mojo dušo, glej, je padel mrak in dvom jo s težkimi vprašanji muči. Približaj se z nebes – Ti me pouči, kam naj obrnem zbegani korak, da me prevelik up ne vrže vznak, da me premajhen up do tal ne sključi. Zakaj pred Tabo trepeta srce, nerazumljivi Bog, nikdar rojeni? Odkod mi znano Tvoje je ime? Jaz kličem Te, da se mi razodeni, jaz kličem Te, kot da si daleč kje, a Ti si blizu mene, Ti si – v meni! 173 Silvin Sardenko Pa bi jaz ne molil molitve Mlado jutro moli Gospoda in večer se Stvarniku klanja, tiha noč pred Njim poklekuje – pa bi jaz ne molil molitve, ko srce je milosti žejno bolj kot jutro zlatega sonca, bolj kot mrak je žejen pokoja, bolj kot noč je žejna tihote! K Tebi, Večni, roke naj sklenem: ali niso tákrat najlepše, kadar prst se prsta oklene, kakor bi se prah in pepel poljubila v tisti ljubezni, ki se v duši vnema do Tebe?… K Tebi, k Tebi rad bi se dvignil iz globoke solzne doline – a ne morem, dokler izjokal svetu nisem zadnje solze. Včasih, kadar Tvoje nebo v neštevilnih lučkah utriplje, ves zamaknjen vanje strmim, kakor da bi stal pred zaveso, ki zastira oder nebeški… 174 Silvin Sardenko Kakšni vendar morajo biti tam na odru večni prizori, ko je sama rajska zavesa toli krasna in čudovita? K Tebi… k Tebi! – Ali brezmejne sanjajo med nama daljave! Drug nobeden jih ne premeri, kakor Tvoja milost neskončna; drug nobeden jih ne preplava, kakor sama srčna molitev. Da mi nisi vdahnil molitve, kam bi nosil, kje bi potožil tožbe svoje neizrekljive? A v molitev gorko zakrite, Ti jih vidiš, Ti jih tolažiš, moj vsevedni Bog in Gospod! 175 Elizabeta M. Kremžar Moje noči O, to so tiste blaženosvečane, ko zlati tabernakelj je odprt, ko stopi Ženin v svoj deviški vrt med lilije, od vekomaj izbrane. Noči so to, velike in brezmejne, krasnejše so, kot jih zasanja maj… Pred mano Jezus – in njegov smehljaj pijo oči, krasot, lepote žejne. Pred mano on v milini nedosežni – k monštranci se privija tejin cvet, a Jezusa ne mika njen šepet, le k meni plavajo pogledi nežni. Noči so to, ko poje duša moja, takrat je vsa samo en spev visok, vtopljena v zlato srečo kot otrok za hip pozabi, da je sredi boja. Noči so to, noči ljubezni vroče, srce ob Srcu, o, kaj vse pove! Sladkost najslajšo tja vložiti sme, razkriti vsako bol in rane žgoče. Noči so to, ko duša le uživa, ko tiho sluti, kakšno je nebo, ko zemlje več ne vidi, ve le to, da Jezusov pogled na nji počiva. 176 Josip Murn Pred Marijo I Plapolaj, plapolaj večna luč pred Marijo! Ah, v srcu je tak tesnó, plapolaj luč pred Marijo! Skrivnostni mir, sveti mrak… čarobno se lučka utrinja… lahno dviga se; pada spet… smrtna senca izginja… II Mene obdaja tema blodnje in zmote globoke in k tebi iztezam roke, kraljica mojă! Ah, ti moja mladost z grehi ponižana, ah, ti večna krepost, tolikrat križana, nazaj te želim! Tu v samoti, v smrtni tihoti pred tabo klečim. 177 Cvetko Golar Kmetova molitev Bog, porosi s hladnim dežjem mi zeleno polje, da po njivah mlado žito bo rodilo bolje. Bog, zalij ga, padi rosa nanj iz zarje zlate – pojde rž, pšenica v klasje kot nevesta v svate. Z majskim dežjem blagoslovi, Bog, mi sivo glavo, zlati voz se bo jeseni bliskal v tvojo slavo. 178 Alojz Gradnik Molitev O blagoslovi Bog nam naša trda opočna tla, naš up, naš trud in znoj, krvi nemire in grobišč pokoj – o blagoslovi Bog nam naša Brda! O blagoslovi hiše krov in hleva in latnike pred hišo, češenj sad in breskev cvet in polni sod in kad, ko breme trt jeseni dozoreva. In blagoslovi nam, o blagoslovi, očvrsti z vedno slajšimi sokovi, drevo besede naše osamelo. In kjer odpade z njega list, o daj, da ko se v soncu spet povrne maj, stotero novih listov bo brstelo. 179 Miran Jarc Pesnik O sladka tlaka: klicati Boga in biti žejen vseh stvari svetá. Utrgati skrivnostni sad spoznanj in vendar še ostati v gaju sanj. Gospod in hlapec biti, slep in nem, a sveto uro – čarodej ljudem: čuj, vse stvari pričele so zveneti, iz slehernega bitja ogenj sveti. Dajáti sebe piti – bolečina naj moja ti najvišja bo radost – med smrtjo in življenjem biti most in vrh v oblakih, skrita korenina, v stoterih dušah stokrat zaživeti in pesmi slušajoč kot spev umreti. 180 Anton Vodnik Moj Bog Kakor berač klečim pred Tvojimi vrati. Moja je kri Tvoj prag oškropila, ne da bi Te moja ljubezen ganila – in vendar ne vpijem, ne trkam, da mi odpreš, da se prikažeš mi v gloriji zlati. A v slehernem vetru, ki vame dahne, glej – kot nova roža spet vzcveteš. O sanje izgubljěne! V mrak in tišino zvezdnatih svodov kot izpod zěmlje, kakor iz žive skale so pribrneli in onemeli zvoki zvonov – in vselej sem vedel: zdaj vabi domov… Do jutra so roké mi trepetale. Naslikati hotel sem angele, sinje in sloke, na vse oboke Tvojega svetišča – a sredi psov in volkóv, ki Tvoja noč jih privabila, mi trudna dlan je omahnila… In zdaj pohojen cvet sem kraj smetišča. 181 Anton Vodnik A če bi vedel, da še Tebi sem teman, svet bi mi ugasnil kot pozabljeno ognjišče, ki zaman ga romar iz tujine išče… 182 Jože Pogačnik Odkar Odkar se mi prikazuješ, Gospod, me sodbe je strah pred Teboj! Od tistega dne, ko spoznalo Te je to otroško srce, Te vidim vsak čas in povsod – v budečem se jutru, ko tih premišljujem, sred sobe stojiš, se rahlo smehljaš in razširjaš nalahko dehteče roké, da duša kot vzhod zagori. In kadar na Tvoje vstajenje se spomnim, skoz vrata zaprta že vstopiš in spet se smehljaš, da grudim se v ognju goreč na kolena pred Te in več ne razločim, če večnost je ali še čas, samo še ihtečo sladkost v svojem srcu zaznam in vem, da pred mano blesti Tvoj vonjavi obraz. In kadar na sprehod grem, glej, mi prideš smehljaje nasproti, da skoraj ne upam storiti koraka po poti naprej. In potlej me spremiš, se nasmihajoč, kot v Emavs si spremil učenca nekoč. Spet: vidim človeka in Tebe takoj spoznam v njem in srce mi vzklikne: Raboni, raboni! Kako, o kako je sladko mi! 183 Jože Pogačnik Preveč si mi storil, moj Bog! Ah, mene je strah, da zato ne boš mi pri sodbi prestrog, da takrat ne bo mi hudo, o sladki, o dobri moj Bog! 184 Srečko Kosovel Psalm O Bog, usmili se moje praznote! Široko razstrtih sivih dni, teh široko upajočih oči, o Bog, usmili se naše samote! Razstri svoj plašč, razkošno tkan z zvezdami višnjevih letnih noči, ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi kot sredi morja večnih sanj. O, stopi v ta stekleni čas in kar je prozorno, naj potemni, in kar je blizu, naj se izgubi, naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori kot v gosti modrini beli glas! O Bog, usmili se nas, usmili se nas! 185 Srečko Kosovel Želja po smrti Daj mi, Bog, da mogel bi umreti, tiho potopiti se v temo, še enkrat kot zvezda zažareti, onemeti, pasti v črno dno, kjer nikogar ni in kjer ne sveti niti ena luč in ni težkó čakati poslednjih razodetij, kar od vekomaj je sojeno biló. Daj, da stopim stran izmed ljudi, daj, da stopim in da se ne vrnem, daj mi milost: temo, ki teši, da v bolečini s Tabo se strnem, daj, da odidem od teh ljudi, daj, da odidem in da se ne vrnem! 186 Edvard Kocbek O, sveti Bog, O, sveti Bog, očetov naših, bratov dobrih, telesa bronastega, duše zlate, krvi ognjene in sokov opojnih, častne starosti, mladosti iskrovite. Mogočni, ki je Tvoja beseda dejanje, Tvoje dejanje ljubezen, Tvoja ljubezen naša rast, bodi zahvaljen za himno, pred sedmimi veki zapeto, za zarjo, ki raste v bele dneve, za razodetje božjega plamena, za skrivnost svetega berača, za moje življenje. 187 Božo Vodušek Bil sem bakla Bil sem bakla sredi vijolične noči brez plamena in brez svetlobe. Ti si prižgal me z zeleno lučjo pričakovanja. Pred temnimi vrati prihoda Tvojega jočem vsak dan v prahu stopnic pred zaklenjenim templjem; krog in krog so obdale me gobe. Gospod, o Gospod! O kdaj boš prišel na perutih glorije sončnosijoče? Kličem Te z molitvijo pastirjev pred Betlehemom, nikamor ti vedeli niso postlati ko v gole jasli ovčjega hleva, a preko vsega je šlo koprnenje v njih vpijoče: Gospod, o Gospod! Že si blizu. Naj potopim se v biserno Tvojo lepoto kot galeb, ki plane iz kletke v šumeče morje. Kakó bo sladko počivati v zarji smehljaja Tvojih oči, ki bo zagrnila mojo ubogo samoto: Gospod, o Gospod! 188 Vladimir Truhlar In prenovil boš obličje zemlje Široki škrlatnordeči senčnik na kamniti verandi, ozka elipsa ribnika pred razcvetelimi grmi, krošnje pinij, zleknjene nad rahlo vzpetino holma za vilo, moja lepa žalost – vse je bilo v razkrivajočem se snovanju Duha sredi moje zavesti eno samo, pestro, čisto sožitje. Komaj so vzgibi Duha v meni zamrli, že je svet razpadel v tisoč venečih samot. 189 Vladimir Truhlar Kalnozelena proga pinij se tegobno zapira vase. Medlo srebro sijočega ribnika nikogar več ne drami. Moja temna žalost ostaja sama s seboj in toži vase. Pošlji, Gospod, pošlji svojega Duha, naj spet razkrije v mojem usihajočem srcu beli mir svojih vrtov, v njih razlije luč med veje, v roso, zbudi sinice – in spet se bodo Tvoje stvari – kot bosi otroci 190 Vladimir Truhlar v pomladni travi – svetlo klicale in se zbrale za ples pred Teboj. Pošlji svojega Duha in me prerôdi in prenovil boš obličje zemlje. 191 Alojz Kocjančič Naj se pri tebi izihtim Moj dobri Bog, odvzemi vse, kar ljubi in želi srce; naj duh se moj osvobodi objema, ki tesni, tesni… O, strni me v enoten žar, postavi v meni en oltar! Glej, dam ti drznih sanj polet in tihosladkih ur šepet; vse hrepenenje mladih dni naj tebi v žgalni dar zgori. Če pa v željah spet zagorim, naj se pri tebi – izihtim. 192 Bogomir Fatur Romarska pesem Aleluja! Okno je odprto! V jutranjem soncu se je raztalila šipa! Črešnja cvetę pred njo, kot z belo rokó je dala mi znamenje: zemlja me kliče, dalja utripa, utripa – aleluja, aleluja, kri v mojih žilah poje! O, kako trave na tratah od zelenila blestijo, kako se v vetru lesovi kot temna vrata odpirajo, sleherno noč jih zvezde s cvetnim prahom plodijo, sleherno jutro jih rose pomladne izpirajo. O, kako trave mehkó pričakujejo mojih korakov, kako je kot perje in postelja mah pod drevesi, o, kako dobro dé dež, ki se spušča dehteče iz daljnih oblakov, in sončece, mlado sončece, kot postovka utripajoče nad lesi! Gôri pod njim so gôre, beli zidovi izpred Jeruzalema, in zopet tam zadaj dalje, brez konca dalje – aleluja, kliče me zemlja, ki jo jutro objema, aleluja, aleluja, moja so polja in rose in do neskončnosti dalje. 193 Jože Cukale Iz globočine poslušaj moj glas Zloglasni vetrovi odnesli so čoln mi in vesla. Peščenina je v meni neskončna ravnina. Kdo jo prehodi? Samota priganja na pot, a zastonj iščejo brod moje oči. Ostal sem na kraju z imenom Nikjer. Dnevi se vlečejo kakor oblaki v brezsmer in spanec, ojoj, že dolgo je sprt z menoj. Naprosil Čolnarja sem naj me prepelje tja preko, a morda mojih vekov ni slišal, zdaj strah me je dna. 194 Jože Šerjak Mejnik si stavim zdaj, naj čast mi dela Mejnik si stavim zdaj, naj čast mi dela! Mejnik ob mojega življenja poti v zahvalo neustvarjeni Dobroti in v tvoj spomin, ki zame si trpela. V zahvalo Bogu za velika dela, ki jih naklonil meni je siroti: pobral me je, nevrednega, ob poti, uvrstil v knezov svojih me krdela. In v tvoj spomin, ti dobra naša mama, ki troje si otrok nas odgojila, tolažbe in pomoči žejna sama. Ljubezen te vrstice je rodila, ljubezen, ki ostani vez med nama in služi mesto drugega vračila. 195 Stanko Janežič Nove zarje Kako žolte so zarje novega Neba. Kako prhka je prst nove Zemlje. Kako blizke so ptice in vse, kar obstaja. Kako tople so roke, ki vabijo. Sklenili smo krog in zasijali v polnost Bivanja. 196 Jože Brejc Tesnoba Neba so mlade prsi moje lačne, neba, ki bi me kakor čisto dete nasitilo in tajnostne obete mi dalo, kadar se vezi temačne spleto v telesu iz krvi večerne in zvežejo me v zibel nočnih sap in je pod mano zemlje davni slap, ljubezni pómladne, nemirne in sem le sklepanje zgubljenih rok. O sočni žamet divjega zelenja, o močna luč pomladnega cvetenja, o tihi in v večeru skriti Bog. 197 France Balantič Prošnja za besede Moj molk je padel v senco Tvojih nog kot bolna prošnja nemega berača, pretežka Tvoja dobra je pijača in jezik moj je tihi plod, o Bog. Srca se je dotaknil večni smeh kipečih juter in otrok ihtenje in smrt dreves in klatežev življenje in klic Tvoj rožni v dnevih in nočeh. Pomagaj mi, besed mi svetlih daj, besed, ki kakor vino se iskrijo, ki molijo Te kot pomladni gaj! Jaz bom pa Tebi vedno pesem pel, in kadar moji zvoki dozorijo, pri Tvojih bom kolenih obsedel. 198 Ivan Hribovšek Žalost Moj Bog, o daj mi, prosim te, naj že umrem. Čemu mi vse iskanje, čemu mi vse pehanje za dobrim, lepim, ah, saj to so blodne sanje, ki z njimi si resničnosti več ne zatrem. Dovolj, dovolj, lagal sem sebi in ljudem, dovolj z obljubami in sanjami se hranil, dovolj se pred obupom in pred zlobo branil, samo tesnobe ubraniti se ne vem. Skrivaj priplazi k meni se, kadar sem sam, ne vzroka ji ne vem in ne poznam pomena, pred mano se ustopi ko nevidna stena, ki sile ji ne slutim, meje ne poznam. O, kdo bi mogel odrešiti od ljudi jeklene njene in temačne me oblásti? Ko kepa blata moram ji pred noge pasti, da mirno se nasrka zburkane krvi. Dovolj, dovolj je zmot, dovolj naj bo prevar. Kdo reši me za večno tavanje brez cilja? Čemu bi dalje živel brez moči in cilja, čemu mi še udarec na udar. 199 Ivan Hribovšek Pod nebom Kako sem se zapredel v modro tenčico neba, kako naj zdaj bi vedel, kje sem pod soncem doma. Zdaj sem svobode jetnik, Bog me je z žarki povezal, v ustnice davni je krik po tihi lepoti zarezal. Pregibajo vame se čari ko godba, ko luč in ko ples, nihče mi lepote ne kvari, ne ustavi nikakršen jez. Umrl sem breznom, dolinam, strasti so ostale na dnu, večno bom živel širinam, ki so preproga Bogu. 200 Vladimir Kos Breme Stvari so vrči veselja, cvetic in pesmi – meni je težko srce. Nebo žari od odseva skrivnostne sreče – zame pa nima besed! In čas izteka in delavcev krik odmeva – jaz pa sem še sebi v utež! Gospod, če smem Te prositi: srce obrni – breme vseh mojih bremen. 201 Lojze Krakar Romanje v Kelmorajn Preiti pot do kraja. Do zadnje rimske meglice. Do vrat in zida raja. Do zemljine sredice. Do tam, kjer so zvezd grobišča. Do najtemnejše globače. Prav noter v sredo morišča. Do same nebeške palače. Čez jerihonsko obzidje. Prek kanibalskih naselij. Do tam, kjer več čez ne prideš. Kjer sneg zadnjo sled pobeli. Do prabesed razodetja. Do najčistejšega izvira. Do iskre praspočetja. Do tja, kjer se umira. Tja v zadnji šotor ciganski. Na morsko dno in še niže. Do kraljev treh, kelmorajnskih, kot naši pradedje, za križem. 202 Gregor Strniša Barbarova molitev Gora, gora v temi, s pasom luči ob vznožju, z orlom noči nad seboj, gora, gora v temi! Ti si visok, mračen bog, ki ga molijo tisti, ki so sami — kot ti, gora, gora v temi. Strašna, kot sanje ljudi, nežna, kot glas slepe ptice, težka, kot stolp mesečine, ki straži jesenske noči. Vrelec mrzlih voda! Hiša črnega mlaja! Dvigni se v naših prsih, daj, da bomo kot ti, gora, gora v temi, velika gora v temi! 203 Veno Taufer Življenje oče hvaljeno bodi življenje v milosti moje 204 Berta Golob Zahvaljen Zahvaljen za Zemljo, zeleni planet, zahvaljen za dom na tej Zemlji. Zahvaljen za krhko telo, za življenje. Zahvaljen za te, s katerimi se srečujem, ne poznam prav vseh po imenu. Ti sam jih pokliči in misli še name, umito, prerojeno v žuborenju vode in tvojega Duha. Zahvaljen za upe, strahove, ljubezni, zablode. Zahvaljen za milost, za skrivnosti, za Tvoje usmiljenje. Zahvaljen za vse, kar imam, in za vse, česar nimam. Zahvaljen na veke. 205 Jože Snoj Hvala ti za drevo Hvala ti za drevo ki se raste in reko, ki si pojí in tega, ki si vsevdilj prihaja v sled in bo spet stal na tem produ na smrt ganjen pod Svetim golobom in bo molk besede sin od očeta luč od lučí rojen, ne ustvarjen hvala ti Gospod, ki oživljaš iz niča za nič kar živi za končnost te neskončne ljubezni za prah te zemlje v nji 206 Milan Jesih Gledam pokrajino: tesna dolina Gledam pokrajino: tesna dolina, brzičava mrzlo zelena reka z zagnano slo v neznano dalj odteka, zgoraj neba neranjena sinjina. Daj Bog mi tu zastati brez spomina, pozabi, da si zgnetel me človeka, ki delata me ura in obleka: zabij me kamen mlad tu kje v pečinah z ljubezni svoje brezobzirnim srdom! – viset nad večnim šumom burne vode (kjer seme, cvet in sad so vsi kamniti) v deželi silne nujnosti svobode, okušat z enim samim čutom trdo navzočnost milosti: edino biti. 207 Slovenska duhovna pesem 208 Slovenska duhovna pesem 1 Ob številnih izborih, ki so tematizirani z različnimi izhodišči, bodisi povsem estetskimi, generacijskimi, sociološkimi, literarnozgodovinskimi, regionalnimi, se to pot predstavlja antologija slovenskega duhovnega pesništva. Razlogov za tak izbor je bilo več, poglavitni pa je bil v nasta-lih družbenih razmerah na Slovenskem po naši osamosvojitvi, ko so se do tedaj odrinjeni in zatajevani deli slovenskega duhovnega snovanja znova znašli v središču dogajanj in je bilo mogoče na novo preveriti dejansko stanje slovenskega duhovnega prostora tudi v območju umetnosti, posebej literature. Ni namreč mogoče zanikati, da je bil v času po drugi svetovni vojni slovenski duhovni prostor močno zožen, ideološko zamejen, venosmerjen s prevladujočo socialistično doktrino, pogosto in v mnogočem tudi policijsko nadzorovan, posamezniki zaradi svojih osebnih nazorskih usmeritev preganjani, predvsem pa je nad knji- ževnostjo vladala državna cenzura, bodisi neposredna bodisi posredna. Na prvem mestu administrativnih pregonov in omejevanj je bila vseskozi zlasti tista literatura, ki je bila kakorkoli konfesionalno us-merjena, kajti za slehernim takim pojavom je takratna oblast videla delovanje krščanstva oziroma katolištva, njegovih formalnih in ne-formalnih skupnosti, ki pa so bile vse uradno ločene od države. Da je tako stanje imelo za posledico vztrajno praznjenje slovenskega duhovnega prostora, je žal prežalostna resnica. Kdor bo pregledoval slovensko literaturo tega obdobja, bo zlahka ugotovil, kako močno se je splošna usmeritev naše književnosti gibala bodisi v pragmatičnost tako imenovane socialistične družbe bodisi v literarni artizem, ki je pomenil eno od možnosti svobodnejšega umetniškega ustvarjanja ali tudi notranji azil. Zato bi za natis pričujočega izbora mogli trditi, da gre predvsem za zapolnitev praznine, namen pa je seveda lahko tudi mnogo širši, namreč, 209 v novih razmerah pregledno preveriti, kaj se je tedaj v slovenskem pesništvu dogajalo na ravni duhovne, religiozne lirike. Pogled z da-našnjega stališča je nekoliko speci˘čen, kajti tudi pojmovanja osnovnih estetskih razmerij in zakonitosti so odprla nova, torej drugačna razmišljanja. Izhodiščni problem je postavilo pojmovanje duhovnega v poeziji. Pojem duhovna pesem v klasični tradiciji kategorizira kot pesem, ki je vsebinsko določena s krščansko idejo in po tradiciji sodi med liturgično pesništvo, ki je bilo najbolj razvito v visokem srednjem veku in baroku, dopušča pa tudi poimenovanje religiozna lirika. Ta pojem slovenskega duhovnega pesništva je pri svojem znamenitem izboru Slovenska religiozna lirika (1928) uporabil France Vodnik. Pri zasnovi svoje antologije, ki je nastajala v speci˘čnem mišljenjskem okolju mladokatoliškega gibanja, po reviji Križ na gori imenovanega križarstvo, je izhajal iz povsem jasno opredeljenega pojmovanja v ožjem pomenu besede. K izboru sta ga vodila dva razloga. Najprej je poudaril, da se je antologija rodila iz duhovne problematike časa in iz njegove težke notranje stiske, temu pa je dodal, da izbor skuša prvič tolmačiti rast naše zemlje v tej smeri in da je izbral le tiste pesmi, ki so neoporečne estetske vrednosti, obenem pa izraz osebne religiozne usmerjenosti. Nikakor pa ni sprejel vanj čisto verskih, nabožnih ali celo cerkvenih pesmi v ožjem smislu. Značilnost Vodnikove antologije je v njenem strogem izboru tako avtorjev kot pesmi, toda tudi on je religiozno poezijo pojmoval v najširšem smislu, saj je glede religioznih okvirov pojasnil: »Religioznost, ki se nam razodeva iz teh pesmi, je zdaj bogonajditeljska, harmonična, optimistična in krščansko vedra, zdaj bogoiskateljska, polna dvoma, globoko tragična.« To v izboru potrjujejo tudi imena Pre- šeren, Kette, Cankar, Gradnik, Kosovel, Anton Vodnik, Pogačnik. In ko je avtor leta 1980 pripravil novo izdajo, kriterijev ni spreminjal, pač pa je dodal veliko novih imen, tako da je razširjeni izbor narasel na dvojni obseg. Ko poskušamo dandanašnji poiskati najustreznejše poimenovanje tistega slovenskega pesništva, ki stoji sredi duhovnega oziroma religioznega prostora ali vsaj teži vanj, je nujno upoštevati novo stanje v 210 našem razvoju zadnjega pol stoletja. Pojem duhovnega in religioznega je znotraj krščanstva in katolištva doživel očitno preinterpretacijo, a tudi sicer se je življenje našega človeka ob vseh idejnih in materialnih novotarijah modernega časa v nekaterih segmentih spremenilo ali vsaj preusmerilo. Prav tako so spremembe nastajale znotraj Katoliške cerkve. Pojem duhovnega in religioznega v umetniškem ustvarjanju, posebej v pesništvu, moramo torej nujno postaviti v tak okvir, ki bo zajel sodobno pojmovanje stvariteljstva. Načelno bi lahko trdili, da je sleherno umetniško delo duhovne narave, vendar takšna splošna opredeljenost pove premalo, ker je tako pojmovanje zgolj razumska kategorija. Tudi v umetnosti nastopa čista racionalnost, poleg tega pa imamo opraviti s kategorijami, ki so za ustvarjanje pomembnejše od racionalnosti, to so kategorije nerazumnega, iracionalnega, mističnega, meta˘zičnega. Že pomen latinskega izraza religio je dokaj širok in zajema poleg svetosti in svete obljube še pomislek, dvom ali celo izvrženost, prekletstvo. Če pa stvari gledamo v pokoncilski perspektivi, je obzorje duhovnega pesni- škega ustvarjanja še širše in zajema odprto območje od najbolj nepo-srednega verskega doživljanja in čiste predanosti do dvomljivstva in skrajnih meja zanikovalstva. V vseh je namreč viden en sam osrednji problem, to je problem absolutnosti človekove duhovne eksistence, pa najsi se izraža v harmoničnem odzvanjanju ali v krčevitih dishar-monijah, polnih dvomov in zanikovanj. Tudi zanikovalstvo je še vedno vezano na temeljno sporočilnost o obstajanju nečesa presežnega, kar v pesniku povzroča notranje dogajanje. In vsaj še en pogled je neizpodbiten: za umetnika je življenje že samo po sebi nedoumljivo, nerazumno, globoko povezano z mistiko. Mistika v moderni interpretaciji postane ontološka kategorija, povezana s transcendenco. Pesem je lahko povezana s krščanskim religioznim navdihom, ko je pesnik neposredno navezan na lastno meta˘zično izkušnjo, ali pa gre za čutno pojavljanje transcendence. Lahko si celo zastavljamo vprašanje, ali so pesniki nujno neposredno vezani na religioznost –, in odgovor je zagotovo negativen, če je vprašanje vezano na konfesionalnost, v našem primeru na krščanstvo, katolištvo. Izhajajoč iz navedenih razmislekov je bilo za našo antologijo mo-211 goče postaviti preprosto zasnovo, ki sloni na takem ali drugačnem odnosu do krščanstva, bodisi do njegove primarne duhovnosti bodisi zgolj do njegovih zunanjih manifestacij, snovnih, motivnih ali obred-nih sestavin. Tako je bilo mogoče zajeti zelo različno opredeljene pesni- ške pozicije, pravzaprav v trojni različnosti: konfesionalni, agnostični in ateistični. V tako začrtanem konceptu smo morali postaviti še ožjo opredelitev, ker bi se sicer izbor razširil čez vse meje realnega. Glavna zahteva je bila, da gre pri posamezni pesmi za osebno izpoved, torej za osebni odnos do duhovne oziroma religiozne problematike, ker se pesnik edino v tej kategoriji izraža najbolj neposredno. Pri tem je bilo mogoče v splošnem razvidu ugotavljati troje osnovnih opredelitev. Na prvem mestu so spoznavalske pesmi, ki jim je mogoče dodati še agnostične, drugi krog zajema pesmi reŁeksivnega značaja, dodane so jim še razpoloženjske pesmi, v sklepnem delu pa so izbrane pesmi hvalnice in prošenjske pesmi. Pri večini pesmi je bilo resda lahko razvrščanje posameznih pesmi v navedene tri osnovne tematske kroge, so pa pesmi, ki vsebujejo zelo različne prvine in se je urednik odločal po lastnem občutju. 2 Slovenska duhovna beseda se v našem prostoru sliši že od prvih zapisov slovenske besede, še posebej živ je drugi Brižinski spomenik, v katerem naša beseda prvič izpoveduje religiozno razsežnost vernika ob koncu prvega tisočletja po Kristusu. Religiozna tematika se je pojavljala tudi v naslednjih stoletjih, ko je večina zapiskov v slovenskem jeziku nastajala v območju cerkvenih ustanov, zlasti samostanov. Pesniška beseda se je močno vzdignila med protestantskimi pisci, prav tako v baroku in razsvetljenski dobi, vendar je to pesništvo ostajalo na ravni zunanje opisnosti, tako da religiozno duhovna tematika nikoli ni dosegla stopnje osebne izpovedi, niti pri Valentinu Vodniku ne. Šele romantika je prinesla v slovensko pesništvo prve globoke izpovedi, izmed katerih so se poslej mnoge dotikale tudi ontoloških in religioznih plasti. Pričujoči izbor okvirno razgrinja tisti del našega umetnega pesništva 212 od Prešerna do današnjih dni, ki se je v splošnem ali ožjem pogledu dotikal problemov znotraj duhovnega doživljanja. Pri raziskovanju celotnega gradiva se je pokazalo, da je delež duhovno izpovedne poezije glede na posamezne literarne dobe zelo različen, kar je razumljivo, kajti literatura, tudi poezija, je neposreden izraz časa in njegovih idejnih tokov. Prvi večji zagon v meta˘zične sfere je naša poezija doživela v dobi romantike, ki je zavračala razsvetljensko racionalnost in namesto nje poudarjala iracionalnost, ter se je zlasti v zgodnji fazi močno zanimala za mistiko in srednji vek, dajala prednost osebni izpovednosti in indivi-dualni reŁeksiji meta˘zičnega. Prešernova pesniška izpoved se je na mnogih mestih dotaknila religioznih vprašanj, najizraziteje v Krstu pri Savici, kjer bistvo pesnitve, torej Črtomirova usoda, korespondira z Biblijo. Romantične prvine so se pojavljale tudi v realizmu, a le izje-moma, najprej pri Simonu Jenku, nato pri Simonu Gregorčiču, čigar religiozna poezija je zanimiva, ker jo je pisal kot duhovnik, nas pa zato toliko bolj preseneča njegova pesem Človeka nikar. Duhovnost je v slovenski poeziji našla večji prostor v obdobju sim-bolizma in nove romantike. Idejni tokovi so v ospredje spet postavili mistiko, transcendenco in iracionalnost, ponovno je poudarjena osebna izpoved, krščanski motivi so pogosti, a ne le kot snovna podstat, ampak tudi kot možnost osebno izpovedne opredeljenosti. Prvi je na to opozoril Ivan Cankar v zbirki Erotika (1899), toda kakor je pri njem v nadaljnjem umetniškem razvoju izrazita socialnokritična faza, tako se v zadnjem obdobju spet jasno opredeljuje za iracionalne rešitve na osnovi krščanske ideje, še posebej v Podobah iz sanj. Dragotinu Ketteju in Josipu Murnu ni bilo dano, da bi bila mogla razviti osebni miselni odnos do sveta in sta v svojih pesmih izhajala iz intuicije. Kette je v znamenitem ciklu Moj Bog izpovedal vsaj svojo globoko željo po spoznavanju božjega bistva, svoje hrepenenje po duhovnih višavah, kjer bi bilo mogoče ta svet pojmovati povsem drugače kot sredi pov-prečne vsakdanjosti. Kette je bil v tem pogledu bolj reŁektiven, torej jasen, a osebno zavzet nad problemom božjega stvarstva, nad vsem, kar giblje naš vesoljski prostor. Nasproti njemu se je Murn spričo nesreč- 213 nega življenja, globoke osebne razdvojenosti in bolezenskega stanja predajal pesimističnemu razpoloženju, notranji razbolelosti, melan-holiji, iz česar je udarjala na dan padajoče intonirana osebna izpoved, kdaj polna otroške zaupljivosti v svetost svetega, kot v pesmi Pred Marijo, kdaj vsa razklana od notranje razrvanosti, kakor jo je mogoče spoznavati iz njegovega pretresljivega cikla Fin de sięcle, a še vedno v območju religiozno spoznavnega. Oton Župančič je v zgodnjem obdobju vsekakor pogosto upesnjeval religiozne motive in v nekaterih pesmih izpovedoval krščansko opredeljenost, nadaljnji razvoj pa ga je potegnil v druge idejne tokove. Med sopotniki moderne je za izrazitega katoliškega pesnika veljal Silvin Sardenko, toda njegove pesmi se pretežno gibljejo v formalnem artizmu, opisnosti religioznega sveta, medtem ko je osebna izpovednost obrobna. S slovensko moderno so se odprla mnoga sodobna poetološka vpra- šanja, zlasti vprašanje svobodnega verza, ki ga je v največji meri uvajal Župančič, močno pa se je aktualiziral tudi pojem pesnika bohema, pač pod vplivom francoskih modernistov, zlasti Rimbauda. Ta bohemiada je postala nekakšen kvali˘kator svobodnega pesnika, ki je edini zmožen ustvarjati brez osebnih zavor, kar je večidel pomenilo, da je šel preko vseh družbenih norm. Glede na sorazmerno skromno tradicijo slovenske umetne poezije, ki ji je vstop v normalen literarni prostor odprl šele Prešeren, je razumljivo, da je bil lik dionizičnega boemskega pesnika, sploh umetnika, zelo mamljiv, v neki meri celo fascinanten. Toda če gledamo celotno obzorje, je vendarle treba pogledati še drugo stran, morda kar nasprotje. Gre namreč za tisti del poezije, ki nastaja na apoliničnem principu, gre torej za ustvarjalca asketa. Nedvomno se je prav v območju katoliške umetnosti pojavljal tak tip umetnika, seveda v večji ali manjši meri, to se je očitno pokazalo v nadaljnjem razvoju naše poezije dvajsetega stoletja. Za obdobje slovenske moderne lahko trdimo, da je na široko odprlo slovenski duhovni prostor naši umetnosti. To ni bilo pomembno samo za to obdobje, še bolj je bilo pomembno za naslednje, v času med svetovnima vojnama, ko se je na Slovenskem močno vzdignila tudi umetnost katoliške opredeljenosti. Nastopila je vrsta izjemnih kato-214 liških osebnosti, ki so v spopadih z liberalnimi predstavniki skušali dokazati, da je tudi katoliška umetnost visoka avtonomna umetnost. Če sta Finžgar in Meško bolj pripravljala pot, je odločilne korake napravil Izidor Cankar s prenovo revije Dom in svet, njegovo delo pa sta na-daljevala France Stelę in France Koblar. Izjemno močni sunki v smeri religiozne umetnosti, tudi poezije, so prihajali takoj po prvi svetovni vojni z nastopom ekspresionizma, ki je v dovolj izraziti vzporednici prinesel na Slovensko tudi religiozno različico. Prostor je dobila v reviji Dom in svet, posebno vlogo v aktua-lizaciji religiozne poglobljenosti pa je odigrala revija Križ na gori, ki so jo izdajali mladokatoliki, v njihovem imenu pesnik Anton Vodnik. Križarji so se zavzemali za prenovo v katoliškem verskem življenju, kakor so ga zasledili drugod po Evropi, zlasti v Nemčiji in Franciji. Tako je Križ na gori postal njihovo duhovno torišče, na katerem so se v letih 1924–1927 oglašali izraziti katoliški izpovedovalci: Anton in France Vodnik, Miran Jarc, Jože Pogačnik, Božo in Vital Vodušek, Tine Debeljak in Edvard Kocbek, ki je po ustavitvi Križa na gori urejal revijo Križ. Daleč najbolj neposredno sta odmevali pesniški zbirki Žalostne roke (1922) in Vigilije (1923) Antona Vodnika, z neposrednim, močno eks-presionističnim načinom izpovedovanja duhovnega sveta, medtem ko je zbirka Borivec z Bogom Franceta Vodnika očiten primer nepo-srednega spopadanja z žgočimi vprašanji, ki so vznemirjala sodobnega razmišljajočega kristjana. Vse drugačna vprašanja je odpiral Miran Jarc, zazrt v kozmične daljave, z njegovo meta˘zično poezijo pa bi bilo mogoče povezati tudi zgodnjo Kocbekovo zbirko Zemlja, saj je v pre-prosti predmetnosti odkrival meta˘zične razsežnosti. Nekaj povsem svojega je lirika Srečka Kosovela, ki ob vsem razgi-banem snovnem obzorju in oblikovni raznolikosti, precej utišano v primerjavi s socialno tematiko, razodeva tudi opazen delež religiozne, duhovne pesmi, prav tako kakor druge, povezane z doživljanjem Krasa in njegovih duhovnih dimenzij. Čeprav je bila katoliška smer v slovenski poeziji močnejša kot kdaj prej, jo je prodor socialnega realizma, ki je nastopil po letu 1930, poti-snil ob stran, precej pa je k nastalemu položaju prispevala kriza Doma 215 in sveta, ki je hkrati pomenila tudi krizo znotraj katoliških vrst, nena-vadno intenzivno pa se je izrazila v pesniški zbirki Boža Voduška Od- čarani svet (1939), za katero je »bistvenega pomena etična ostrina, ki ni plod svobodomiselnosti, ampak nosi v sebi izrazito krščanski naboj«. (Janko Kos) Kar zadeva nadaljnji razvoj slovenske duhovne poezije tik pred drugo svetovno vojno, je treba upoštevati stanje, ki je nastalo z novim uredništvom Doma in sveta, ki ga je poslej vodil Tine Debeljak ter izoblikoval svoj literarni krog z zanimivim pro˘lom mlajših pesniških rodov, med njimi so bili Severin Šali, Jože Dular in Dušan Ludvik, tik pred nastopom vojne se jim je pridružil še France Balantič, medtem ko se je na novo oblikovala skupina ustvarjalcev okrog Kocbeka in njegove revije Dejanje. Med najmlajšimi sodelavci je bilo v ospredju nekaj študentov ško˘jske klasične gimnazije, kakor Jože Udovič, Jože Brejc, Janez Remic in Ivan Hribovšek. Ta položaj je bil odločujoč tudi za medvojni čas (1941-1945), kajti dominsvetovci so med okupacijo ostali dejavni okrog svoje revije. Soustvarjali so kljub zapovedanemu kulturne-mu molku pomembno književnost, ki je v času tuje okupacije pomagala ohranjati slovensko besedo. Med njimi so bila tudi tako pomembna dela, kakor je Balantičeva zbirka, ki je po svoji izpovedni usmerjenosti nesporno umetniško nadaljevanje predvojne duhovne poezije. Na drugi strani pa so dejanjevci, ki so se s Kocbekom zavezali kultur-nemu molku, v ilegali gojili predvsem prigodno, aktivistično poezijo. V povojnem, v socialističnem nazorskem enoumju nobena od predvoj-nih revij ni mogla nadaljevati svojega delovanja, niti najbolj levičarska Sodobnost ne. Vzpostavljen je bil policijski nadzor nad književniki, literarno ustvarjanje sta usmerjala sovjetska ždanovščina in domači socialni realizem. Ker je bilo sleherno versko življenje izločeno iz javnosti, Cerkev ločena od države, duhovščina podvržena najhujšim preganjanjem, versko življenje omejeno na zasebnost, je bila iz slovenskega pesništva tako rekoč izključena sleherna oblika duhovnega pesništva. To je zlasti očitno med mlajšimi povojnimi rodovi, med katerimi komajda najdemo sledi religioznosti. V prvih desetletjih po drugi svetovni vojni so v smeri duhovnega 216 pesništva še največ pomenili tisti starejši pesniki, ki so po vojni nadalje-vali svoje ustvarjanje, na primer Anton Vodnik in Edvard Kocbek, čigar poezija je po letih prepovedi na poseben način odmevala v duhovnem prostoru. Samosvoje mesto si je v duhovni usmeritvi povojnega pesni- štva s svojo moderno poezijo izbojeval Jože Udovič. Po eni strani je imponiral s svojim modernim slogom in močnimi prvinami nadreali-zma, po drugi pa s pesmimi, ki jih je postavil na mejo med religioznim in svetnim. To je brez dvoma napolnjevalo duhovno tako hudo izpraz-njeni prostor. Iz zdomstva se je v smeri modernega duhovnega in religioznega pesništva najizraziteje oglašal Vladimir Truhlar. Priznati je treba, da je povojna slovenska poezija, če izvzamemo zamejsko in zdomsko, v duhovnem pogledu očitno skromnejša od predvojne in da sta šele zaton komunistične oblasti in slovenska osa-mosvojitev navrgla nov položaj, v katerem se bo v polnejši meri postopoma mogla spet pojaviti duhovna pesem v najširšem pomenu besede, a tudi v ožjem, torej v religioznem. Pričujoči izbor je skušal tudi iz zadnjega desetletja izbrati tisto, kar postaja značilno za položaj duhovne poezije tega trenutka na Slovenskem. France Pibernik 217 Slovenska duhovna pesem 218 O avtorjih FRANCE BALANTIČ Nekje je luč (1975) in Človek na pragu (1985), in (1921–1943) zbirke kratke proze: Dokler je dan (1957), Nova Pesnik. Rojen je bil 29. 11. 1921 v Kamniku. Obi-pesem (1961), Med mejniki (1971) in Na vetrovni skoval je Državno klasično gimnazijo v Ljubljani, postojanki (1997). matura 1941. Ob okupaciji je ostal v Ljubljani in nadaljeval s študijem slavistike, bil junija 1942 STANE BRAČKO odpeljan v italijansko koncentracijsko taborišče (1923–1945) Gonars, od koder je se vrnil novembra istega leta. Pesnik. Rojen 9. 5. 1923 v Ljubljani. Tu je končal Marca 1943 se je pridružil vaškim stražam na klasično gimnazijo in se leta 1943 vpisal na medi-postojanki v Grahovem, ob partizanskem napadu cinsko fakulteto. Po zaprtju univerze se je zapo-24. novembra 1943 je zgorel in bil pokopan na gra-slil pri železnici, a bil 1944 mobiliziran v domo-hovskem pokopališču. Leta 1942 je uredil zbirko branstvo. Maja 1945 se ni umaknil iz domovine; Muževna (sem) steblika, vendar so njegove pesmi, v množičnih povojnih pobojih izginil v kočev-ki jih je uredil in s komentarjem opremil dr. Tine skem breznu. V letu 1943 je uredil rokopisno Debeljak, izšle šele leta 1944 pod naslovom V zbirko, iz katere je bilo med vojno nekaj pesmi ognju groze plapolam. Po vojni je bila njegova revialno objavljenih, po vojni pa je bil predstav-poezija v domovini prepovedana in so ga tiskali ljen šele v zborniku zamolčanih avtorjev Jutro samo v zdomstvu in zamejstvu. Prva izdaja v pozabljenih (1991). domovini je bila leta 1966 v celoti uničena, njen ponatis je izšel leta 1984, Zbrane pesmi 1991. JOŽE BREJC (1920–1990) VINKO BELIČIČ Pesnik, prozaist, dramatik in publicist. Rojen 20. (1913–1999) 10. 1920 v Velikih Laščah. Gimnazijo je obiskoval Pesnik, pisatelj in publicist. Rojen 19. 8. 1913 v v Škofovih zavodih in na Državni klasični gim- Črnomlju, gimnazijo je končal v Novem mestu, naziji v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na pri- študij slavistike v Ljubljani, se izpopolnjeval v merjalno književnost, ob okupaciji se priključil Milanu. Maja 1945 je emigriral v Trst, poučeval na osvobodilnemu gibanju in odšel v partizane. Po tržaških srednjih šolah, živel na Opčinah pri Trstu. vojni je študiral na pariški Sorboni, bil leta 1949 Umrl 27. 9. 1999. Prva pesniška zbirka Češminov obsojen na montiranem procesu. Po izpustitvi iz grm je izšla 1943, v Trstu pa še zbirke Gmajna zapora objavljal pod imenom Jože Javoršek in bil (1967), Bližine in daljave (1973), Pesem je spomin zaposlen na SAZU. Umrl je 2.9.1990 v Ljubljani. (1988), Izbrane pesmi (1993). Natisnil je vrsto Pred vojno je objavljal pesmi v Kocbekovem De-proznih del, med povestmi Molitev na gori (1943), janju, po vojni izdal zbirko Partizanska lirika 219 (1947), posebej zanimiva je komentirana zbirka Pomočnice (1904), Križ na gori (1904), Martin Usoda poezije 1939-1949 (1972). Natisnil je vrsto Kačur (1906), Hlapec Jernej in njegova pravica proznih (Obsedena tehtnica, Spremembe, Hval- (1907) in Kurent (1909). Z dramskimi besedili je nica zemlji) in dramskih besedil (Kriminalna utemeljil moderno slovensko klasično dramo, pa zgodba, Povečevalno steklo, Konec hrepenenja), naj je šlo za družbeno kritično, za komično ali zlasti pa se uveljavil kot esejist in polemik (Tem- čisto simbolistično dramatiko: Za narodov bla-peraturni listi, Samotni jezdec, Pičevci, Črna kri-gor (1901), Kralj na Betajnovi (1902), Pohujšanje zantema, Spomini na Slovence I–III). v dolini šentŁorjanski (1908), Hlapci (1910) in Lepa Vida (1912). V družbeno in literarno živ-CIRIL BERGLES ljenje je močno posegel z esejističnima knjigama (1934) Krpanova kobila (1907) in Bela krizantema (1910). Pesnik, prevajalec, urednik. Rojen 18.7. 1934 v Repčah pri Ljubljani. Matura na Poljanski gim-JOŽE CUKALE naziji (1956), na ljubljanski univerzi je diplomiral (1915–1999) iz slovenistike in anglistike, na AGRFT je absol-Pesnik. Rojen 27. 4. 1915 na Vrhniki. Obiskoval je viral režijo. Poučeval je na osnovnih šolah in gim- Ško˘jsko gimnazijo v Ljubljani, nato študiral naziji v Mostah, zatem je bil ravnatelj na osnovnih bogoslovje in bil posvečen leta 1940. Maja 1945 šolah v Mostah in za Bežigradom, invalidsko upo-se je umaknil v Italijo in stopil med jezuite, leta kojen 1990. Izdal je pesniške zbirke Na poti v tišino 1950 pa odšel na misijonsko delo v Bengalijo. (1984), Vaje za svetlobo (1986), Noč, nato še dan Umrl v Kalkuti 21. 10. 1999. Razpoloženjsko in (1996) in Z besedo in ognjem (1999). Prevaja pred-kontemplativno poezijo je objavljal po katoliških vsem španske, portugalske in južnoameriške pesni-listih doma in v svetu, zbirka pesmi Naj se te s ke (C. Vallejo, R. Alberti, R. Dario). pesmijo dotikam pa je izšla v domovini 1994. IVAN CANKAR VALENTIN CUNDRIČ (1876–1918) (1938) Pesnik, pripovednik, dramatik, esejist. Rojen 10. Pesnik in prozaist. Rojen 14. 2. 1938 na Poljšici pri 5. 1876 na Vrhniki. Realno gimnazijo je končal v Gorjah. Gimnazijsko maturo je opravil na Jese-Ljubljani, leta 1896 odšel na Dunaj in se vpisal na nicah, diplomiral na ljubljanski slavistiki (1962), tehniko, a se je predal literarnemu ustvarjanju in nato do upokojitve delal kot profesor na Jeseni- živel kot književnik na Dunaju do leta 1910, ko se cah. Izdal številne pesniške zbirke: Krotko jutro je za stalno naselil v Ljubljani. Umrl 11. 12. 1918. (1961), Pojoči grm (1961), Gorgona (1971), Plame-Najprej nastopil z moderno dekadentno in simbo-nice v vrčih (19789, Vrči, zajetje luči in teme (1979). listično poezijo v zbirki Erotika (1899), nato se je Posebej se je posvečal sonetni pesniški obliki in posvetil pripovedništvu in dramatiki. Izstopajo izdal Sonete za Marijo (1972) in Sonete (sonetni zbirke črtic in novel Vinjete (1899), Podobe iz venec sonetnih vencev, 1973), vrh tosmernih priza-sanj (1917) in Moje življenje (1920), med povest-devanj pa je natis Slovenske knjige mrtvih (1998), mi in romani pa Na klancu (1902), Hiša Marije kompozicije 14 magistralnih sonetnih vencev, ki 220 vsebujejo 1372 sonetov. Številne druge zbirke je PRIMOŽ ČUČNIK objavil v samozaložbi, tako tudi zbirko Dano, (1971) zakopano (2001). Pesnik, publicist in prevajalec. Rojen 1. 6. 1971 v Ljubljani. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je JANKO ČAR študiral ˘lozo˘jo, diploma 1999, nadaljuje pa (1932) študij sociologije kulture. Pesmi, članke in lite-Pesnik, prozaist in publicist. Rojen 11. 2. 1932 na rarne kritike je objavljal v Dialogih, Mentorju, Velikem Tinju nad Slovensko Bistrico, gimnazijo Novi reviji in Delu, sicer pa pripada krogu Li-je obiskoval v Mariboru, slavistiko v Ljubljani in terature. Doslej je objavil pesniško zbirko Dve tam diplomiral 1958. Najprej je služboval kot zimi (1999). Iz poljščine prevaja poezijo in ˘lo-profesor na osnovnih šolah v Oplotnici in Sloven-zofske spise. ski Bistrici, nato predaval na Pedagoški akademiji v Mariboru kot profesor za kulturo ustnega in TINE DEBELJAK ML. pismenega izražanja in slovenskega jezika, dokto- (1936) riral 1980 z disertacijo Temeljne prvine in sloga Pesnik in publicist. Rojen 25. 8. 1936 v Ljubljani, v Tavčarjevem ciklu kratke proze Med gorami, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Po maturi od 1989 docent za slovenski jezik. Prve pesmi je 1954 se je z materjo preselil k očetu v Argentino. objavil v Svitu, reviji mariborskih srednješolcev, Študiral je matematiko, nato se usmeril v publi-pozneje sodeloval v Obzorjih, Besedi, Dialogih cistiko in leta 1984 prevzel uredništvo časopisa Svo-in Bistriškem zborniku, kratko prozo v Zname-bodna Slovenija. Prvo zbirko Homo viator je v nju in Zvonu. Doslej izdal antologijsko pesniško Buenos Airesu objavil 1965 v skupni knjigi Pesmi iz zbirko Med svitom in zarjo (1997). Revialno pampe (skupaj z Vinkom Rodetom). Druga zbirka objavlja literarne ocene in razprave. Prsti časa je izšla 1986, ponatis v domovini 1991. FRANC ČERNIGOJ JOŽE DULAR (1948) (1915–2000) Pesnik in narodopisec. Rojen 2. 11. 1948 na Pred-Pesnik in pisatelj. Rojen 24. 2. 1915 v Vavti vasi pri meji pri Ajdovščini. Diplomiral je iz slavistike na Novem mestu. Gimnazijo je obiskoval v Novem ljubljanski Pedagoški akademiji. Najprej pouče-mestu, na univerzi v Ljubljani študiral slavistiko, val v Vipavi, zdaj na Colu pri Ajdovščini. Ukvarja romanistiko in primerjalno književnost, diploma se z zbiranjem narodopisnega gradiva po krajih 1941. Nato delal v založništvu in poučeval na sred-Trnovske planote. Izdal je pesniške zbirke Svet-nji šoli, 1951 postal ravnatelj Belokranjskega muze-lobne luske (1975),Vlažni žarki (1975), Krušeči se ja v Metliki. Umrl 30. 1. 2000. Izdal troje pes-sejalec (1978), Nerezine (1980), Amanita (1989), Iz niških zbirk: Zveste menjave (1941), Trepetajoča vode dlan (1990) ter antologijski izbor Gora in luč (1945) in Dobra je ta zemlja (1987), natisnil pesem (1998). Narodopisno: Javorov hudič (1988), vrsto romanov in novelističnih zbirk, kot Krka Mož in čemerika (1997) in Znamenje na Gori umira (1943), Udari na gudalo, Jandre (1967), Krka (1999). pa teče naprej (1983), Na drugi strani Krke (1989). 221 BOGOMIL FATUR ginja. Rojena 9. 8. 1932 v Ljubljani. Gimnazijo je (1914–1990) obiskovala v Kranju, diplomirala v ljubljanski Pesnik in prevajalec. Rojen 28. 10. 1914 na Premu. slavistiki (1957). Poučevala na osnovni šoli v PredV Ljubljani je končal gimnazijo in študij slavistike, dvoru, bila vodja kranjske pionirske knjižnice, diploma 1938, poučeval na klasični gimnaziji, lektorica na RTV in pedagoška svetovalka na Za-potem opravljal različne uradniške službe. Umrl vodu za šolstvo v Kranju. Živi in dela v Stru-22. 8. 1990 v Ljubljani. Izdal pesniške zbirke: ževem pri Kranju. Pesniški zbirki: Med nama, Knjiga lirike (1947), Pesmi (1973), Teme in vari-Gospod (1992) in Senca svetlobe (1999); kratka acije (1973), Beli galeb (1974). proza za mladino in odrasle: Sovražim vas (1976), Drobne zgodbe (1980), Skrinja iz babičine bale FRANCE FORSTNERIČ (1983), Kako visoko je nebo (1990), Šolske raz- (1933) glednice (1990), Bela žena, divji mož (1997), Ma-Pesnik, pisatelj, publicist. Rojen 29. 1. 1933 na rijine srajčke (1999), Kam ljudje hitijo (1999), Pobrežju pri Ptuju. Končal je učiteljišče in Višjo Kam ta romar roma (2000) in Zrna dedove mo-pedagoško šolo, leta 1979 diplomiral na FSPN v drosti (2000); besedila (nad sedemdeset) za TV Ljubljani. Spočetka je učil po Halozah, pozneje oddajo Radovedni Taček; literarna publicistika: je postal novinar pri Večeru in Delu. Pesniške Znani obrazi (1980), Srce ustvarja – roka piše zbirke: Zelena ječa (1961), Dolgo poletje (1968), (1983) in Do zvezd in nazaj (1995). Pijani kurent (1971), Pesmi (1979) in Ljubstava (1981), pesmi za otroke Bela murva (1976). ALOJZ GRADNIK (1882-1967) CVETKO GOLAR Pesnik in prevajalec. Rojen 3. 8. 1882 v Medani. Po (1879–1965) maturi na goriški gimnaziji je študiral pravo na Du-Pesnik, pisatelj in dramatik. Rojen 4. 5. 1879 v naju in doktoriral 1907, služboval kot sodnik v Gostečah pri Škofji Loki. Gimnazijo obiskoval v Pulju, Gorici in drugje, se pred italijansko zasedbo Ljubljani, a je ni končal. Bil je sopotnik naše mo-umaknil v Ljubljano, od 1920 – 1922 deloval kot derne. Nekaj časa novinar, od 1924 je živel na pravni strokovnjak pri ministrstvu za zunanje za-posestvu svoje žene pri Ljutomeru. Začel je s pes-deve v Beogradu, postal sodnik višjega državnega mimi in izdal zbirke: Pisano polje (1910), Rožni sodišča za zaščito države v Ljubljani in Beogradu, v grm (1919), Poletno klasje (1923), Njiva zori (1927); letih 1936–1941 je bil sodnik stola sedmerice v Za-pripovedno: Kmečke povesti (1914), Pastirjeva grebu. Umrl 14. 7. 1967 v Ljubljani. Pisal je liriko in nevesta (1923), Bratje in sestre v Gospodu (1925); izdal naslednje zbirke: Padajoče zvezde (1916), Pot dramatika: Vdova Rošlinka (1925), Dekle z rož- bolesti (1922), Pisma (1924), De profundis (1926), marinom (1931) in Dve nevesti (1932). Svetle samote (1932), Večni studenci (1938), Zlate lestve (1940), Bog in umetnik (1943), Pojoča kri BERTA GOLOB (1944) in Pesmi o Maji (1944). Vplivni so bili nje- (1932) govi prevodi kitajske, španske in italijanske lirike Pesnica, pripovednica, publicistka in pedago-ter pesmi Rabindranata Tagoreja. 222 NIKO GRAFENAUER junija 1945. Leta 1944 je na Dunaju uredil roko- (1940) pisno zbirko Pesmi Marjana Gostiše. Prvi natis je Pesnik, esejist in prevajalec. Rojen 5. 12. 1940 v doživel v Buenos Airesu, kjer je njegove pesmi Ljubljani. Končal je učiteljišče, nato študiral pri-pod naslovom Pesem naj zapojem izdal Tine merjalno književnost, diploma 1969. Nekaj časa je Debeljak leta 1965, v domovini pa so pesmi, kakor bil svobodni umetnik, nato urednik pri Mladin-jih je Hribovšek sam uredil, prvič izšle 1991, izbor ski knjigi, sedaj vodi založbo Nova revija. Doslej celotnega pesništva pod naslovom Himna večeru izdal pesniške zbirke: Večer pred praznikom (1962), pa 1993. Stiska jezika (1965), Štukature (1975), Palimpsesti (1984), Izbrisi (1989), Dramilo v petdesetih epi-STANKO JANEŽIČ gramih Nika Grafenauerja (1992), Vezi daljav (1920) (1996) in Dihindih (2001). Piše pesmi, pravljice in Pesnik in pisatelj. Rojen 4. 8. 1920 v Pavlovskem radijske igre za otroke in mladino. Objavlja ese-vrhu pri Ormožu. Klasično gimnazijo je končal jistiko, knjižno: Kritika in poetika (1974), Izro-v Mariboru 1940, nakar je študiral bogoslovje, čenost pesmi (1982) in Tretja beseda (1991). Premed okupacijo v Ljubljani, maja 1945 odšel v vaja predvsem iz nemščine: Enzensberger, Benn, begunstvo, kot duhovnik največ deloval na Trža-Rilke, Hoelderlin, Celan, Lasker–Schueler. škem, na Vzhodnem inštitutu v Rimu leta 1960 dosegel doktorat, študijsko pa se je izpopolnjeval SIMON GREGORČIČ še v Parizu, Moskvi in Sankt Peterburgu. Leta (1844–1906) 1969 se je vrnil v domovino in predaval na Teo-Pesnik. Rojen 15. 1o. 1844 na Vrsnem. Končal je loški fakulteti. V zamejstvu in v domovini je izdal gimnazijo in bogoslovje v Gorici, posvečen leta vrsto pesniških zbirk: Romar s kitaro (1951), Moja 1867. Kot kaplan je služboval v Kobaridu in Bra-podoba (1962), Tihe stopnje (1968), Iz oči v oči niku, kot upokojenec nekaj časa živel na Gra- (1974), Ravnovesje (1977), Sončni šotori (1985), dišču pri Prvačini, nato v Gorici, kjer je umrl 24. Puntarji (1988), Slovenske žalostinke in hvalnice 11. 1906. Izdal je pesniške zbirke: Poezije I (1882), (1989) in Božja obzorja (1990). Pripravil je tudi Poezije II (1888), Poezije III (1902). več proznih spisov in teoloških razprav. IVAN HRIBOVŠEK MIRAN JARC (1923–1945) (1900–1942) Pesnik. Rojen 19. 6. 1923 v Radovljici. Obiskoval je Pesnik, prozaist, dramatik in kritik. Rojen 5. 7. Ško˘jsko klasično gimnazijo in Državno klasično 1900 v Črnomlju. Gimnazijo je obiskoval v Novem gimnazijo v Ljubljani, med okupacijo leta 1943 mestu, slavistiko in romanistiko študiral v Za-maturiral v Beljaku, nato študiral klasično ˘lolo-grebu in Ljubljani. Študij je leta 1923 prekinil, gijo na Dunaju. Da bi se izognil vpoklicu v nem-opravil abiturientski tečaj in se zaposlil kot bančni ško vojsko, je decembra 1944 stopil med gorenjske uradnik. Leta 1942 so ga Italijani aretirali in od-domobrance, se maja 1945 umaknil na Koroško, peljali proti taborišču Gonars, vendar so parti-bil vrnjen in verjetno umorjen v Kočevskem Rogu zani vlak pri Verdu ustavili in tako se je Jarc znašel 223 v partizanih. V Roški ofenzivi je bil 24. 8. 1942 Peter (1982), Pepelnica (1983), Ljubiti (1984), Ko-ubit pri Pugledu. Pred drugo svetovno vojno je loratura (1985), Večerja s pismom (1985), Glo-izdal pesniške zbirke Človek in noč (1927), No-boko jeseni (1986), Stevardesa (1986), Črepinje vembrske pesmi (1936) in Lirika (1940). Med pri- (1987), Nasmehi (1988), Mora radijskega jutra povednimi deli izstopata romana Novo mesto (1988), Zrcalo (1990), Obnovitev postopka (1992), (1932) in Jalov dom (1941), med dramskimi deli Pod perutnico noči (1994), Hiška v cvetju (1997), pa dramski pesnitvi Ognjeni zmaj (1923) in Verge-Mik usode (997), Glava (1998). Prevaja večinoma rij (1927–32). Revialno je objavljal številne ocene dramska dela, predvsem Shakespeara. slovenskih in tujih avtorjev. DRAGOTIN KETTE SIMON JENKO (1876–1899) (1835–1869) Pesnik. Rojen 19. 1. 1876 na Premu. Učiteljišče in Pesnik in prozaist. Rojen 27. 1o. 1835 na Podreči. gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Novem me-Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, zadnje stu, kjer je opravil maturo leta 1898. Med služedve leti v Ljubljani, kjer je maturiral 1855. Na njem vojaškega roka v Trstu zbolel za tuberku-Dunaju študiral pravo, a študija ni dokončal, lozo in 26. 4. 1899 umrl v ljubljanski Cukrarni, v služboval kot odvetniški pisar v Kamniku in Kra-stavbi, kjer so se zbirali velikani slovenske mo-nju, kjer je umrl 18. 10. 1869. Edino pesniško zbirko derne, poleg Ketteja še Josip Murn, Ivan Cankar je objavil leta 1865 pod naslovom Pesmi. Spisal in Oton Župančič. Njegove pesmi so izšle šele po je tudi troje novel: Spomini, Tilka in Jeprški njegovi smrti, pod naslovom Poezije jih je leta učitelj. 1900 uredil Anton Aškerc. Pisal je tudi pesmi za otroke in mladinske spise. MILAN JESIH (1950) JANEZ KLARIČ Pesnik, dramatik in prevajalec. Rojen 14. 4. 1950 (1920-1942) v Ljubljani. Po maturi je študiral primerjalno Pesnik. Rojen 5. 6. 1920 v Mavrcu pri Kostelu na književnost, živi kot svobodni književnik. Izdal je Kočevskem. Obiskoval je Ško˘jsko klasično gim-vrsto pesniških zbirk: Uran v urinu, gospodar nazijo in se po maturi 1940 vpisal v ljubljansko (1972), Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram bogoslovje, vendar se je po prvem letniku prepisal (1980), Usta 1985), Soneti (1989), Soneti drugi na klasično ˘lologijo. Ob okupaciji se je zgodaj (1993) in Jambi (2000). Dramska dela: Grenki pridružil odporu in delal kot krščanski socialist sadeži pravice (1974), Vzpon, padec in ponovni Kocbekovega kroga, maja 1942 odšel v partizane vzpon zanesenega ekonomista (1974), Brucka ali in padel med roško ofenzivo na Rogu avgusta obdobje prilagajanja (1976), Gulliver, velik in 1942. S pesmimi je sodeloval v rokopisnem listu majhen (1979), Pravopisna komisija (1985), Triko Domače vaje Ško˘jske klasične gimnazije 1938– (1985), Afrika (1986), Ptič (1987), En sam dotik 1940 in v rokopisnem zborniku ljubljanskih (1990), Kronan norec (1990), Cesarjeva nova obleka bogoslovcev Mlada setev 1940–1941. Prve njegove (1995), Kobile (1998). Radijske in TV igre: Tovariš pesmi so bile natisnjene šele v Celovškem zvonu 224 1991, zastopan pa je tudi v zborniku zamolčanih GORAZD KOCIJANČIČ književnikov Jutro pozabljenih (1991). (1964) Pesnik, ˘lozof in prevajalec. Rojen 1964 v Ljub-EDVARD KOCBEK ljani. Leta 1986 je končal študij ˘lozo˘je in gr- (1904–1981) ščine. Leta 2000 izdal pesniško zbirko Tvoja imena Pesnik, prozaist, esejist. Rojen 27. 9. 1904 pri Sv. (vzporedno z angleškim prevodom). Kot ˘lozof Juriju ob Ščavnici. Klasično gimnazijo je obi-si zunaj institucij prizadeva za sintezo postmo-skoval v Mariboru, po maturi 1925 nadaljeval dernega mišljenja in krščanskega duhovnega iz- študij v mariborskem bogoslovju, a v drugem ročila (Posredovanja, 1996). Med drugim je pre-letniku izstopil, nato študiral romanistiko na vedel Parmenidovo pesnitev, izbrane poezije Je-ljubljanski univerzi, diploma leta 1930, se štu-hude Halevija in izbor grške krščanske poezije dijsko izpopolnjeval v Berlinu, Lyonu in Parizu. (Atos, 2000). Kot profesor služboval v Bjelovaru in Varaždinu, zadnja predvojna leta na bežigrajski gimnaziji v ALOJZ KOCJANČIČ Ljubljani. Leta 1937 je v Domu in svetu objavil (1913–1991) Razmišljanje o Španiji in z njim sprožil krizo Pesnik. Rojen 20. 5. 1913 v Kubedu. Gimnazijo in revije, a tudi razkol v katoliških krogih. Leta 1938 bogoslovje je končal v Gorici, posvečen 1937, du-je začel izdajati revijo Dejanje in okrog nje zbiral hovniško službo je opravljal v Istri, najprej v Bu-mlade krščanske socialiste, ki so se mu pridružili zetu, najdlje v Koštaboni, kot upokojenec pa je tudi v Osvobodilni fronti, v kateri je Kocbek imel živel v Klancu pri Kozini, kjer je umrl 19. 11. 1991. spočetka viden položaj, po zasedanju Avnoja v Izdal zbirki Šavrinske pesmi (1962) in Brambole bosenskem Jajcu 29. 11. 1943 se ni smel več vrniti (1988). v Slovenijo, tudi po osvoboditvi ga je komunistična oblast potiskala na stranski tir, dokler ga JANEZ KOLENC leta 1952 niso dokončna izločili iz političnega (1922) življenja in mu za deset let prepovedali objav-Pesnik in prozaist. Rojen 23. 10. 1922 na Mirni na ljanje. Umrl je v Ljubljani 3. 11. 1981. Zgodnjo Dolenjskem. Diplomiral na ljubljanski slavistiki pesniško zbirko Zemlja je izdal leta 1934, ostale (1954), potem poučeval na novomeški gimnaziji izšle šele po politični rehabilitaciji, in sicer: Groza in učiteljišču. Po vojni zaprt in literarno potis- (1964), Poročilo (1969), Žerjavica (1974), Zbrane njen ob stran. Pesniško: pesniški listi: Krik (1985), pesmi I–II (1977). Odmeven je bil natis novel Strah Pozeba v pomladi (1985), Vodnjak ob cesti (1985), in pogum (1951, prav tako dnevniških zapisov Močvirje (1986), Neizgorljivi pogledi (1987), Otrpli Tovarišija (1949) in Listina (1967), izmed esejisti- čas (1988) in Za živ žav, da bo zdrav (1988); zbirke: čnih objav pa sta v ospredju Svoboda in nujnost Jesen viharnik (1991), Pogovori z mrtvimi (1992), (1974) in Sodobni misleci (1981). Sredi vsega (1993), Goreča sveča (1994), Pesem ubitega navčka (1994), Žarčenja (1995), Most med nevidnima bregovoma (1997) in Svetloba pred nočjo (2001). Proza: Mikunda in Mikundiči (1997), 225 Iskanje v blodnjah (1998), Čudna pota (1998) in zbirka O, svetloba, voda, zrak (1999), izšli pa so Odtisi na duši (2000). Knjige za otroke: Otroštvo tudi Eseji z japonskih otokov (1997). Še vedno v srcu (1987), V deveti deželi (1991), Kurji Marko opravlja misijonsko delo v Tokiu. (1995). SREČKO KOSOVEL MINKA KORENČAN (1904–1926) (1920) Pesnik. Rojen 18. 3. 1904 v Sežani. Obiskoval je Pesnica. Rojena 12. 9. 1920 v Ljubljani. Po osnovni ljubljansko realno gimnazijo in po maturi 1922 šoli je absolvirala dvorazredno trgovsko šolo v na ˘lozofski fakulteti študiral slavistiko, roma-Ljubljani in bila zaposlena kot uradnica. Pesniške nistiko in ˘lozo˘jo. Zbolel in dvaindvajsetleten zbirke je začela izdajati pozno, in sicer: Pesmi umrl v Tomaju 27. 5. 1926, torej v času, ko je bila (1988), Pozabljenje (1989), Edini prostor (1990), Primorska že pod italijansko zasedbo. V Ljub-Drugačna svetloba (1992), Zarisani v večnost ljani je urejal revijo Lepa Vida in pripravil roko- (1994), V zrcalu minljivega (1996) in Glas iz daljav pisno zbirko Zlati čoln, vendar izida ni dočakal. (1999). Tako so njegove Pesmi izšle šele leto po njegovi smrti (ur. A. Gspan), širše pa ga je predstavil A. VLADIMIR KOS Ocvirk v Izbranih pesmih 1932. Večina njegovih (1924) pesmi je knjižno izšla šele po 2. svetovni vojni, Pesnik, ˘lozof in publicist. Rojen 2. 6. 1924 v najpopolnejša izdaja so Zbrana dela I–III v ured-Murski Soboti. Obiskoval je klasično gimnazijo v ništvu Antona Ocvirka, medtem ko je največ Mariboru, maturiral v Ljubljani 1943, se vpisal v pozornosti vzbudil natis njegovih Integralov (1967) bogoslovje, 1944 je bil mobiliziran v domobrans spremno študijo Antona Ocvirka in v gra˘čni stvo, se maja 1945 umaknil na Koroško, nekaj podobi Jožeta Brumna. mesecev prebil v begunskem taborišču Lienz, nadaljeval teološke študije v Rimu, bil posvečen KAJETAN KOVIČ 1950. Potem je stopil v jezuitski red in se na Irskem (1931) pripravljal na misijonsko delo. Odšel 1956 na Pesnik, prozaist in prevajalec. Rojen 21. 10. 1931 v Japonsko, postal profesor ˘lozo˘je na katoliški Mariboru. Po maturi na mariborski gimnaziji je univerzi So˘a, hkrati pa je opravljal misijonsko na ljubljanski univerzi študiral primerjalno knji-delo v revnem predmestju Tokia. Prvi dve zbirki ževnost, diploma 1956. Kratek čas je bil novinar sta izšli v Lienzu: Marija z nami na tuje gre (1945) pri Ljubljanskem dnevniku in Ljudski pravici, in Deževni dnevi (1945). Zbirko Dober večer, nato urednik pri Državni založbi Slovenije. Naj-Tokio je leta 1960 uspel natisniti na Japonskem, prej je nastopil v zborniku Pesmi štirih (skupaj z ostale zbirke pa so izšle v Buenos Airesu: Križev J. Menartom, T. Pavčkom in C. Zlobcem, 1953), pot prosečih (1955), Ljubezen in smrt. In še nekaj samostojne zbirke pa so doslej: Prezgodnji dan (1971), Spev o naši gori (1978) in Tisoč in dva (1956), Korenine vetra (1961), Ogenjvoda (1965), verza (1991), v domovini pa je doslej izšel izbor Vetrnice (1970), Labrador (1976), Poletje (1990), pod naslovom Cvet ki je rekel Nagasaki (1995) in Sibirski cikel in druge pesmi raznih let (1992) in 226 Glas (1998). Pesmi za otroke: Franca izpod klanca ELIZABETA M. KREMŽAR (1963), Zlata ladja (1969), Križemkraž (1980) in (1878–1954) Banane (1996). Napisal je četvero romanov: Ne Pesnica in prevajalka. Rojena kot Ivana Kremžar bog ne žival (1965), Tekma ali kako je arhitekt 17. 4. 1878 na Glincah pri Ljubljani. Osnovno in Nikolaj preživel konec tedna (1970), Pot v Trento meščansko šolo ter učiteljišče je obiskovala pri (1994) in Profesor domišljije (1996) ter zbirko uršulinkah v Ljubljani, matura 1897. Napravila je novel Iskanje Katarine (1987), izdajal tudi zgodbe strokovni izpit za meščanske šole iz matematično za mladino: Moj prijatelj Piki Jakob (1972), Moj tehnične skupine (1902) in dopolnilni izpit iz prijatelj Piki (1974), Maček Muri (1975), Zgodnje slovenščine (1908), nato stopila v uršulinski red. zgodbe (1978), Zmaj Direndaj (1981), Pajacek in Delovala je kot učiteljica na uršulinski vnanji in punčka (1984), Banane (1996). Prevajal je številne notranji meščanski šoli (1897–1915), bila ravna-pesnike; znan je zlasti njegov prevod Rainerja teljica vnanje meščanske šole (1916–1923), nato Marije Rilkeja. postala ravnateljica meščanske šole. Leta 1929 je bila izbrana za prednico samostana. Zadnja leta LOJZE KRAKAR življenja je preživela v uršulinskem samostanu v (1926–1995) Škofji Loki, kamor so bile uršulinke po vojni Pesnik, esejist in prevajalec. Rojen 21. 2. 1926 v pregnane. Umrla je 14. 3. 1954 v Škofji Loki. Pisala Semiču. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, je pretežno religiozne pesmi in izdala pesniški med vojno zaprt v italijanskih zaporih in nem-zbirki: Iz moje celice I (1916) in Iz moje celice II škem koncentracijskem taborišču. Po vojni končal (1923), ter zbirki prigodničnih pesmi Cvetje na gimnazijo in diplomiral na ljubljanski slavistiki, poti življenja (1919) in Srčni rubini sv. Terezije leta 1970 doktoriral na univerzi v Frankfurtu. Deteta Jezusa (1927). Prevedla je Calderonov miSlužboval je kot urednik pri časopisih, založbah sterij Sv. maša. in na radiu, od 1965–1975 je bil lektor za sloven- ščino v Frankfurtu, nato profesor na univerzi v TONE KUNTNER Zadru. Umrl v Ljubljani 24. 12. 1995. Največ je (1943) pisal poezijo: V vzponu mladosti (1949), Cvet pe-Pesnik. Rojen 15. 3. 1943 na Tratah v Slovenskih lina (1962), Med iskalci biserov (1964), Noč, daljša goricah. Po maturi je študiral na AGRFT, se kot od upanja (1966), Vdanost (1970), Predlogi (1971), gledališki igralec zaposlil v Mestnem gledališču Sporočilo (1978), Romanje v Kelmorajn (1986), ljubljanskem. Od 1988 je docent za umetniško Klinopisi (1988), Pacem in terris (1990), Hvala ti, besedo na ljubljanski AGFRT. Dosedanje pesni- življenje (1991), Tu in onstran (1993). Mladinska ške zbirke: Vsakdanji kruh (1966), Lesnika (1969), poezija: Ponočna potnica (1955), Sonce v knjigi Mrtva zemlja (1972), Ledene rože (1978), V lesu (1962), Prišel je lev (1990). Esejistika: Prepletanja ogenj (1979), Slovenske Gorice (1981), Koprive (1978). (1988), Moje bregače (1993), O domovina (1994), Golčim besede srca in vesti (1995), Marija Snežna (1995), Cmurek (1998), Moja jablana (1999), Mati Slovenija (2000). 227 FRAN LEVSTIK in Trstu, leta 1919 bil odposlanec na mirovnih (1831–1887) pogajanjih v Parizu, nato srednješolski profesor Pesnik, pripovednik, dramatik in kritik. Rojen v v Ljubljani, od 1931 dalje je urejal mladinsko Dolnjih Retnjah pri Velikih Laščah 28. 9. 1831. revijo Mentor. V letih 1944–1945 je bil ravnatelj Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in jo 1853 slovenske gimnazije v Gorici, bil po vojni zaradi končal brez mature. Nato prebil eno leto v seme-tega zaprt in njegove knjige prepovedane. Umrl nišču nemškega viteškega reda v Olomoucu, ven-v Ljubljani 11. 12. 1952. Izdal je več pesniških dar ga je moral zapustiti. Napotil se je na Dunaj, zbirk in pesnitev: Oče naš (1915), Deveta dežela kjer je kratek čas poslušal predavanja jezikoslovca (1917), Gorske pravljice (1921), Legenda o Mariji in Frana Miklošiča, ker pa je ostal brez sredstev, se je Uršiki (1938), Sholar iz Trente (1939), Legenda o moral vrniti domov. Potem je opravljal službo Mariji Pomagaj (1943), Tri božje poti (1944). domačega učitelja, 1861 postal tajnik slovenske Prozna dela: Cerovški gospod (biografski roman Čitalnice v Trstu, urejal list Naprej, 1864 delal pri o V. Staniču, revialno 1924/25, knjižno 1973), Pereči Slovenski matici, 1870 odšel na Stritarjevo povabilo ogenj (1928), Cesta in njen vozel (1931), Publius na Dunaj in tam izdajal zabavni list Pavliha. Po in Hispala (1939), med mladinskimi spisi je v vrnitvi v Ljubljano je bil zaposlen kot skriptor v ospredju zgodba Tonca iz Lonca (1942). licejski knjižnici. Izredno pesniško dejaven, vendar je izdal samo eno zbirko, in sicer Pesmi (1854). DUŠAN LUDVIK Daleč najodmevnejše prozno delo je Martin Krpan (1914–2001) (1858), medtem ko Popotovanje od Litije do Ča-Pesnik in prevajalec. Rojen 13. 12. 1914 v Braslov-teža (1858) vsebuje pomembne programske usme- čah. Po češki gimnaziji na Dunaju je študiral ritve za nastajajočo slovensko prozo. Posebno germanistiko, bohemistiko in bibliotekarstvo v mesto ima drama Tugomer, klasična tragedija iz Pragi, od 1940 slovenistiko in primerjalno knji-zgodnje slovenske zgodovine, zelo kritično se je ževnost na ljubljanski univerzi, diploma 1944, izrazil tudi o slovenskem književnem jeziku in doktorat 1955. Najprej je bil zaposlen v NUK, literarni kritiki v spisu Napake slovenskega pisa-nato na ˘lozofski fakulteti v Ljubljani. Upokojen nja (1858). Večina njegovih pesmi in spisov je 1983. Umrl je v Ljubljani 12. 6. 2001. Pesniške izšla po njegovi smrti, v celoti šele v kritični izdaji zbirke: S popotno palico (1940), Srce v vetru Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev I–IX (1944), Čas kakor grenkoslad (1985), S hrepe- (1948–80, ur. A. Slodnjak). nenjem kot plazovi (1990). Med pesniškimi prevodi je v ospredju Machov ep Maj. JOŽA LOVRENČIČ (1890–1952) STANKO MAJCEN Pesnik, pisatelj, publicist. Rojen 2. 3. 1890 v Kredu (1888–1970) pri Kobaridu. Gimnazijo je obiskoval v Gorici, Pesnik, pripovednik, dramatik. Rojen 29. 10. 1888 matura 1910, nato študiral slavistiko in klasično v Mariboru. Po maturi 1908 je na dunajski uni- ˘lologijo na graški univerzi, kjer je 1915 doktori-verzi študiral pravo, vmes je odslužil enoletni ral. Kot profesor je nekaj časa poučeval v Gorici vojaški rok, doktoriral 1915 in bil pritegnjen kot 228 pravnik v vojaško upravo. Po vojni je delal v u-Sin mrtvega (1947), Puntar Matjaž (1950), Zem-pravni službi v Ljubljani, od 1928 v Beogradu, lja (1952), Jamnik (1953), Pšenični klas (1954), kjer se je posvetil strokovnemu delu. Leta 1935 je Večna vez (1954), Velika rida (1955), Jerčevi galjoti bil imenovan za podbana v Ljubljani in ostal v (1958), Ura s kukavico (I 1960, II 1961), Mrtvi rod upravni službi do upokojitve januarja 1945. Leta (1963), Ljudje pod bičem (I 1963, II 1964, III 1966), 1948 ga je ljubljanski mestni odbor deložiral, Kaplan Klemen (1965), Na ozarah (1970), Raz-zato se je preselil k sorodnikom v Maribor, kjer drto gnezdo (1972), Pomlad v Črepinjeku (1977). je živel v pomanjkanju in pozabljenju. Umrl je 16. 12. 1970. Pesmi je objavljal samo revialno, ANTON MEDVED edina pesniška zbirka Dežela je za njegovega (1869–1910) življenja izšla v Buenos Airesu leta 1963. Proza: Pesnik in dramatik. Rojen 19. 5. 1869. Gimnazijo Bogar Meho in Marija (1944) in Povestice (Bue-in bogoslovje je obiskoval v Ljubljani in bil ponos Aires, 1962). Dramatika: Alenčica, kraljica svečen v duhovnika 1892. Služboval je v Semiču, ogrska (1912/13), Čudež (1915), Izkušnjava (1915), Črnomlju, Šmarju, Bohinjski Bistrici, Trnovem, Kasija (1919), Dediči nebeškega kraljestva / Dediči na Konjščici, v Vačah, na Preski, Breznici in Tur-velikega časa (1922), Za novi rod: Profesor Grad-jaku, kjer je 12. 3. 1910 umrl. Izdal je dve pesniški nik, Knjigovodja Hostnik, Zamorka (1922), Apo-knjigi: Poezija I (1905) in Poezije II (1909). Izmed kalipsa (1923), Prekop (1935), Brez sveče (1944), dram so najznačilnejše: Viljem Ostrovrhar (1894), Ženin na Mlaki (1944), Bogar Meho in Marija Kacijanar (1895), Za pravdo in srce (1896), Cesar (1944), Matere (1945), Revolucija (1952), Cesar Fridrih na Malem gradu (1898), Na ogledih (1903), Janez (1953). Posestrimi (1905) in Črnošolec (1909). KAREL MAUSER VLADIMIR MEMON (1918–1977) (1953–1980) Pesnik in pisatelj. Rojen 11. 8. 1918 na Bledu. Os-Pesnik. Rojen 11. 3. 1953 v Celju. Po maturi je na novno šolo je obiskoval v Gorjah in Podbrezjah, ljubljanski univerzi študiral primerjalno knji-gimnazijo v Kranju in v Ljubljani, matura 1939. ževnost in romanistiko, diploma 1978, se 1978/79 Nato se je vpisal v ljubljansko bogoslovje, sep-izpopolnjeval v Madridu, toda že 20. 3. 1980 je tembra 1943 preživel partizansko oblego Turjaka, umrl v Ljubljani. Izdal je pesniško zbirko Meje sredi petega letnika izstopil iz semenišča in se (1979), po smrti je izšla zbirka Flamenko na sodu zaposlil v Ljudski knjigarni. Maja 1945 se je uma-smodnika (1983), nato še izbrane pesmi pod na-knil v Kranj, od koder ga je nova ljudska oblast slovom Meje (2000). izgnala v Avstrijo. Leta 1950 se je preselil v ZDA in živel kot ročni delavec v Clevelandu. Umrl je IVAN MINATTI 21. 1. 1977. Pesmi je objavljal revialno, edina zbirka (1924) Zemlja sem in večnost je v Buenos Airesu izšla Pesnik in prevajalec. Rojen 22. 3. 1924 v Sloven-po njegovi smrti. Glavno delo je pripovedništvo, skih Konjicah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, črtice, novele, povesti in romani: Rotija (1947), matura 1943, nato se je vpisal na medicino. Leta 229 1944 odšel v partizane. Po vojni je študiral slavistiko, LILI NOVY diploma 1952, potem vse do upokojitve delal kot (1885–1958) urednik pri založbi Mladinska knjiga. Izdal je na-Pesnica in prevajalka. Rojena kot Haumeder 24. slednje pesniške zbirke: S poti (1947), Pa bo pomlad 12. 1885 v Gradcu. Šolala se je privatno. Večino prišla (1955), Nekoga moraš imeti rad (1963), Bole- življenja preživela v Ljubljani, kjer je umrla 7. 3. čina nedoživetega (1964), Vse beži z oblaki in pticami 1958. Spočetka je pisala nemške pesmi, sredi dvaj- (1966), Ko bom tih in dober (1973), Prisluškujem setih let pa se je postopoma vključevala v sloven-tišini v sebi (1984), Pesmi (miniaturka, 2001) ski literarni prostor in začela revialno objavljati pesmi. Prva zbirka Temna vrata je izšla 1941, po VOJESLAV MOLĘ njeni smrti pa še zbirka Oboki (ur. J. Vidmar, (1886–1973) 1959). Pisala je tudi otroške pesmi, ki so izšle po Pesnik. Rojen 14. 12. 1886 v Kanalu. Po gimnaziji njeni smrti: Pikapoka (1968) in Majhni ste na v Trstu in Novem mestu je 1906 začel s študijem tem velikem svetu (1973). Prevajala je iz nem-umetnosti v Krakovu, ga nadaljeval v Rimu in na ščine (Goethe), veliko pa slovensko poezijo v Dunaju, doktoriral 1912. Leta 1914 je bil mobili-nemščino, zlasti Prešerna. ziran v avstrijsko vojsko. Od 1920–1926 je na ljubljanski univerzi predaval arheologijo in bizan-MART OGEN tinsko umetnost, nato do leta 1939 predaval na (1939–1998) Jagielonski univerzi v Krakovu, se vrnil v Ljub-Pesnik, publicist in prevajalec. Pravo ime Miro ljano, a po vojni ponovno odšel v Krakov. Leta Boštjančič. Rojen 15. 3. 1939 v Ljubljani. Po ma-1966 se je preselil k hčerki v ZDA in umrl 5. 12. 1973 turi je študiral nemščino, italijanščino, angleščino v mestu Eugene (Oregon). Izdal dve pesniški zbirki: in dramaturgijo. Nekaj časa delal v uredništvu Ko so cvele rože (1910) in Tristia ex Siberia (1920). Prešernove družbe, sicer živel kot svobodni umetnik, veliko potoval po Angliji, Ameriki in Japon-JOSIP MURN ski. Bil je radikalen upornik zoper razmere v (1879–1901) domovini, prevzel novo ime, precej spodbujen Pesnik. Rojen 4. 3. 1879 v Ljubljani. Preživljal je po ameriški beat generaciji. Vseskozi bolehal na težko otroštvo sirote. Osnovno šolo in gimnazijo pljučih, uspešno prestal operacijo presaditve pljuč, obiskoval v Ljubljani, matura 1898. Živel je v toda pa daljšem času umrl v Ljubljani 1. 9. 1998. Cukrarni in se družil s Kettejem, Cankarjem in Izdal je pesniške zbirke Dediščina (1966), Pod- Župančičem. S štipendijo je odšel na Dunaj štu-zemlje in druge pesmi (1971), Študije (1971) in Na dirat eksportno akademijo, študij opustil in se morju in v gozdu (1979). V Londonu je 1968 izšla bolan vrnil v Ljubljano, se zaposlil kot pisar. Umrl zbirka Underground Poems (del pesmi je napisal je v Cukrarni 18. 6. 1901. Pred smrtjo je pripravil v angleščini). Med pesniškimi prevodi je v ospred-rokopis pesniške zbirke, za natis je poskrbel dr. ju Emily Dickinson, posebej pa je izšla Mala anto-Ivan Prijatelj in izdal zbirko z naslovom Pesmi in logija japonske lirike (1975). Objavljal je tudi romance 1903 ter jo pospremil z epohalno študijo. literarno in ˘lmsko publicistiko. Zbrano delo I–II je uredil Dušan Pirjevec (1954). 230 JANEZ OVSEC MARKO PAVČEK (1922–1989) (1958–1979) Pesnik. Rojen 24. 6. 1922 v Ljubljani. Obiskoval Pesnik. Rojen 21. 3. 1958 v Ljubljani. Po maturi je klasično gimnazijo, matura 1943. Zbolel za je študiral na Filozofski fakulteti slovenščino in TBC, opustil študij in se po vojni zaposlil najprej primerjalno književnost ter dramaturgijo na pri Triglav ˘lmu, nato pri Mladini, nazadnje je AGRFT. Umrl je 11. 9. 1979 v Seči pri Portorožu. delal v NUK, v oddelku za katalogizacijo. Umrl Pisal ljubezensko in reŁeksivno liriko. Pesniška 15. 10. 1989. Prvo rokopisno pesniško zbirko Sive zbirka Z vsako pesmijo me je manj je izšla post-ptice je uredil že leta 1944, po vojni pa je izdal humno 1981. naslednje: Samotna jutra (1958), Na dnu so samo še zvezde (1968), Jezera dobrega sonca (1969), TONE PAVČEK Sredi vrta je drevo (1969), Na nebu vodnar (1974) (1928) in Sama radost bivanja (1985). Pesnik in prevajalec. Rojen 29. 9. 1928 v Šent-juriju pri Novem mestu. Gimnazijo obiskoval v FRANCE PAPEŽ Ljubljani, študiral pravo, diploma 1954. Službo- (1924–1996) val kot novinar pri Ljubljanskem dnevniku in Pesnik, dramatik, publicist in prevajalec. Rojen Ljudski pravici, kot urednik na RTV in kot rav-20. 3. 1924 v Kotu pri Semiču. Meščansko šolo je natelj Mladinskega gledališča, v letih 1972–1990 je obiskoval v Črnomlju, se zaposlil v pisarni cest-bil glavni urednik Cankarjeve založbe. S poezijo nega podjetja v Črnomlju. Po kapitulaciji Italije je odmevneje nastopil v zborniku Pesmi štirih je bil mobiliziran v partizansko vojsko, vendar se (1953, sicer pa izdal vrsto pesniških zbirk: Sanje kmalu pridružil domobrancem in se z njimi maja živijo dalje (1958), Ujeti ocean (1964), Zapisi (1972), 1945 umaknil na Koroško, pozneje v Italijo in v Poganske hvalnice (1976), Dediščina (1983), Goli-begunskem taborišču obiskoval gimnazijo. Leta čava (1988), Temna zarja (1996), Dolenjske bližine 1948 emigriral v Argentino, nadaljeval s šola- (1998) in Upočasnitve (1998). Piše pesmi in prozo njem, poslušal predavanja iz ˘lozo˘je in obisko-za otroke in mladino: Trije bratje in zlata ptica val slikarsko akademijo, hkrati je bil zaposlen kot (1956), Maček na dopustu (1957), Juri Muri v Afriki uradnik. Umrl v Carapachayu 1. 5. 1996. V Buenos (1958), Polž pred nebotičnikom (1960), Sončnice Airesu je izdal dve pesniški zbirki: Osnovno govor-v žepu (1960), Velesenzacija (1961), Kaj je naj-jenje (1957) in Dva svetova (1985), natisnil pa tudi lepše (1969), Strašni lovec Bumbum (1969), Čen-Tri poetične drame (1995). Prevajal je iz nemščine čarija (1975), Domače živali (1976), Mokedaj (1976), (Hoelderlin), francoščine (Valery) in angleščine, Marko na belem konju jaše (1984), Prave (in ne-zlasti T. S. Eliota. S kritičnimi zapisi je sodeloval pri prave) pesmi (1986), Majhen doberdan (1992), Žival-Meddobju, Glasu SKA in Duhovnem življenju, ski ringaraja (1994), Majnica (1996), Deček gre za izdal esejistično knjigo Zapiski iz zdomstva 1977, soncem (1998). Prevajal je največ iz ruske poezije ponatis v domovini 1992, prav tako Izbrane pesmi (Blok, Pasternak, Majakovski, Jesenin, Ahma-2001. tova), poleg tega pripravil Antologijo ruske poezije 20. stoletja (1990). 231 FRANCE PIBERNIK leta 1969 bil imenovan za prvega slovenskega (1928) metropolita. Bil je sodelavec revije Križ na gori Pesnik in literarni publicist. Rojen 2. 9. 1928 v (1924–1927) in je izdal dve pesniški zbirki: Sinje Suhadolah pri Komendi. Gimnazijo je obiskoval v ozare (1931) in Pesmi mladih let (1970). Kranju, slavistiko na ljubljanski univerzi, diploma 1954. Kot profesor služboval na Dobrovem v Brdih FRANCE PREŠEREN in na kranjski gimnaziji. Izdal naslednje pesniške (1800–1849) zbirke: Bregovi ulice (1960), Ravnina (1968), Sep-Pesnik. Rojen 3. 12. 1800 v Vrbi. Srednjo šolo je tember (1974), Odzvok (1979), Ajdova znamenja končal v Ljubljani (1821), nato se odločil za študij (1993) in Svetloba timijan (2000). Publicistika: prava na Dunaju in ga končal z doktoratom 1827. Med tradicijo in modernizmom (1978), Med mo-Po vrnitvi v Ljubljano je opravil obvezno pri-dernizmom in avantgardo (1981), Čas romana pravniško službo, nato večkrat brez uspeha prosil (1983), Temni zaliv Franceta Balantiča (1989), za samostojno advokaturo in moral služiti kot Slovenski dunajski krog 1941–1945 (1991), Raz-uradnik pri advokatih Chrobathu in Baumgartnu. merja v sodobni slovenski dramatiki (1992), Ob Matiju Čopu je naglo razvil pesniški talent, Karel Mauser (1993), Ogledala sanj Jožeta Udo-sodeloval pri pesniških zbornikih Krajnska Čbe-viča (1996). lica, leta 1834 tiskal znameniti Sonetni venec, ki ga je posvetil svoji življenjski ljubezni Juliji Pri-LADO PIŠČANC mičevi, medtem ko je prijatelju Čopu ob pre- (1914–1944) zgodnji smrti posvetil romantično pesnitev Krst Pesnik. Rojen 16. 6. 1914 v Trstu. Gimnazijo in pri Savici (1836). S svojo poezijo je oblikoval tudi bogoslovje je obiskoval v Gorici, posvečen 1938. narodnostni politični program, ki ga je posebej Kot kaplan je služboval v Gorici, Šentvidu pri izrazil v znameniti Zdravljici (1844). Končno je Vipavi in Cerknem, kjer so ga partizani 3. 2. 1944 leta 1847 dobil mesto samostojnega odvetnika v ubili v maščevalni akciji. Leta 1942 je pripravil Kranju. Takrat je izdal zbirko svojih pesmi pod rokopisno pesniško zbirko Pesmi zelene pomladi, naslovom Poezije (1847). Umrl je 8. februarja ki je šele po vojni izšla v zamejstvu (Gorica, 1849, pokopan pa je na starem kranjskem poko-1950). pališču, ki se po preureditvi v spominski park (1952) imenuje Prešernov gaj. JOŽE POGAČNIK (1902–1980) JANEZ REMIC Teolog in pesnik. Rojen 28. 9. 1902 v Kovorju. (1921–1945) Bogoslovje je študiral v Innsbrucku, bil tam po-Pesnik in kritik. Rojen 11. 6. 1921 v Bohinjski Bi-svečen (1927) in doktoriral iz teologije (1929). Kot strici. Obiskoval je Ško˘jsko klasično gimnazijo, kaplan je služboval v Kranju in v Trnovem, nato matura 1940, nakar se je vpisal na ljubljansko postal ravnatelj Marijanišča (1937). Po vojni bil univerzo in študiral klasično ˘lologijo. Ko so obsojen in zaprt (1946–1950), leta 1963 posvečen Nemci okupirali Gorenjsko, se je odločil za študij v ljubljanskega škofa, leto pozneje je postal nadškof, na Dunaju, kjer je zbiral slovenske študente in 232 leta 1944 začel izdajati ilegalno literarno glasilo. JOŽE SNOJ Sredi leta je bil mobiliziran v nemško vojsko, se (1934) konec marca 1945 pridružil gorenjskim domo-Pesnik, prozaist, kritik in esejist. Rojen 17. 3. 1934 brancem, bil vrnjen iz Vetrinja in ubit junija 1945 v Mariboru. Gimnazijo je končal v Ljubljani in v bližini Slovenj Gradca. Pesmi je objavljal samo tu študiral slavistiko in primerjalno književnost, v Domačih vajah, medtem ko je njegova lite-diploma 1960. Služboval je kot novinar pri časo-rarna zapuščina verjetno uničena. Kot kritik je pisu Delo in kot urednik pri Državni založbi Slove-sodeloval v Kocbekovem Dejanju. Na Dunaju se nije. Doslej je natisnil naslednje pesniške zbirke: je študijsko ukvarjal s Platonom in pripravljal o Mlin stooki (1963), Konjenica slovenskih hopli-njem disertacijo. tov (1968), Nenadoma v velikem prostoru sami (1971), Balade za glas in orglje (1973), Piknik pika-SILVIN SARDENKO polonic (1976), Lila akvareli (1977), Žalostinke za (1876–1942) očetom in očetnjavo (1983), Duhovne pesmi (1993) Pesnik. Rojen 15. 6. 1876 na Ježici pri Ljubljani. in Dom, otožje (1994). Proza: Gospa z mentolom Njegovo pravo ime je Alojzij Merhar. Študiral je (1966), Hodnik (1969), Negativ Gojka Mrča (1971), bogoslovje in je bil posvečen 1902, nadaljeval je Jožef ali zgodnje odkrivanje srčnega raka (1978), študije v Rimu in 1906 doktoriral iz rimskega in Gavžen hrib (1982), Fuga v križu (1986), Bajanja cerkvenega prava. Kot duhovnik je služboval po o Bogu (1993), Noetova bajta (1997) in Gospod različnih krajih, bil katehet na ljubljanskem uči-Pepi ali Zgodnje iskanje imena (2000). Knjige za teljišču in 1924 postal stolni kanonik. Umrl je v otroke: Barabakos (1969), Lajna drajna (1971), Ljubljani 21. 1. 1942. Njegove pesniške zbirke: V Stop za pesmico (1973), Avtomoto mravlje (1975), mladem jutru (1903), Roma (1906), Nebo žari Pesmi za punčke (1976), Hiša brez napisa (1978), (1916), Dekliške pesmi (1922) in Trojno klasje Sanjska miška (1983), Srečni ščurek (1983), Pesmi (1938). za punčke in pobe (1984), Domen Brezdomni in deklica Brezimena (1985), Zarika iz zarje (1987), BRANE SENEGAČNIK Pravljica o Vodni kapljici (1987), Škorček norček (1966) (1988), Palčki so (1989), Zakleta hiška (1990), Pesnik, kritik, esejist in prevajalec. Rojen 6. 10. Jutro sveta (1991) in Skozi vrt in čez plan (1997). 1966 v Ljubljani. Po gimnaziji je študiral klasično Kritika in esejistika: V vrsticah in med njimi (1970), ˘lologijo, diploma 1994, magisterij 1999, zapo-Rotokronika (1975), Josip Murn (1978), Ubijanje slen kot asistent na Filozofski fakulteti. Objavlja zemlje (1987), Handkejev paradoks (1991), Med pesmi, eseje, razprave in literarne kritike. Doslej besedo in Bogom (1997) in Metamorfoza groze izdal pesniške zbirke Srčni grb (1991), Na tem- (1999). nem pragu upa (1996) in Ptica iz črnih zvezd (2001). Objavil je knjigo esejev V iskanju izgub-GREGOR STRNIŠA ljene mere (1998), prevedel je antične dramatike (1930–1987) Ajshila, Sofokla in Evripida, polega tega pa še Pesnik, prozaist, dramatik in esejist. Rojen 18. 11. različne antične ˘lozofske spise. 1930 v Ljubljani. Obiskoval je klasično gimnazijo 233 in študiral germanistiko, diploma 1961. Živel je brata (1997), Črni labod (1997), Morje (1999), kot svobodni književnik. Umrl v Ljubljani 23. 1. Gozd in kelihi (2000), Platna (2000). Njegova 1987. Pesniške zbirke: Mozaiki (1959), Odisej (1963), poezija je prevedena v številne tuje jezike, največ Zvezde (1965), Želod (1972), Mirabilia (1973), Škarje v angleščino. (1975) in Jajce (1975). Pripovedna proza in esejistika: Rhrombos (1989). Drame: Samorog (1967), SEVERIN ŠALI Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju (1911–1992) (1969), Ljudožerci (1972) in Driada (1976). Pisal je Pesnik in prevajalec. Rojen 22. 10. 1911 v Podliscu tudi radijske igre: Mavrična krila (1973), Stekle-pri Dobrniču. Gimnazijo je obiskoval v Varaž- nica vode (1974) in Brat Henrik (19765). Mladin-dinu, bil priložnostno zaposlen na Hrvaškem, ska proza: Kvadrat pa pika (1977), Potovanje z 1934 je prišel v Ljubljano in delal kot urednik pri bršljanom (1980), Jedca Mesca (1982), Lučka Regrat Jugoslovanski knjigarni, zlasti zbirki Naša knjiga (1987), Razbojniki z Marsa (1993). in Slovenčeva knjižnica. Po vojni je bil nekaj časa svobodni književnik in se preživljal kot prevaja-TOMAŽ ŠALAMUN lec, nato zaposlen pri Dolenjski založbi v Novem (1941) mestu, od 1972 do upokojitve 1984 pa je bil zapo-Pesnik, novelist, prevajalec in kulturni delavec. slen pri Mladinski knjigi. Umrl v Novem mestu Rojen 4. 7. 1941 v Zagrebu. Na ljubljanski uni-24. 10. 1992. Pesniške zbirke: Slap tišine (1940), verzi je končal študij umetnostne zgodovine, se Srečevanja s smrtjo (1943), Spev rodni zemlji odločil za status svobodnega ustvarjalca, veliko (1944), Pesek in zelenice (1982) in Pesnik na ve-potoval, največ po Severni Ameriki. Nekaj časa je černi poti (1991). Otroške pesmi: Teče to in teče bil slovenski kulturni ataše v ZDA. Pesniško pot ono (1983), V deveto deželo (1995). Prevajal je iz je začel s provokativno zbirko Poker, se usmerjal hrvaščine (M. Budak), srbščine (I. Andrić), ruš- v konceptualizem in oblikoval svojsko poetiko čine (M. F. Dostojevski) in francoščine (A. Gide). razvezanosti jezikovne strukture, ki se giblje v območju intenzivne nekonvencionalnosti. Pesni-MITJA ŠARABON ške zbirke: Poker (1966), Namen pelerine (1968), (1922–1987) Romanje za Maruško (1971), Bela Itaka (1972), Pesnik in prevajalec. Rojen 6. 8. 1922 v Ljubljani. Amerika (1972), Arena (1973), Sokol (1974), Imre Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, ma- (1975), Druidi (1975), Turbine (1975), Praznik tura 1941, nato vpis na slavistiko. Po vojni je bil (1976), Zvezde (1977), Metoda angela (1978), Po potisnjen ob stran, bil zaposlen v Operi kot admi-sledeh divjadi (1979), Zgodovina svetlobe je oran-nistrator, kot lektor in prevajalec. Umrl v Be- žna (1979), Maske (1980), Balada za Metko Krašo-gunjah na Gorenjskem 15. 9. 1987. Med vojno je vec (1981), Analogija svetlobe (1982), Glas (1983), izdal zbirki Bolečina (1944) in Nema radost (1944), Sonet o mleku (1984), Soy realidad (1985), Ljub-po vojni je 1971 izšel Sonetni venec sonetnih vencev, ljanska pomlad (1986), Mera časa (1987), Živa sicer pa je številne sonetne vence izdajal v samo-rana, živi sok (1988), Otrok in jelen (1990), Gla-založbi. Prevajal je operne librete in članke za Gle-goli sonca (1993), Ambra (1995), Knjiga za mojega dališke liste. 234 JOŽE ŠERJAK skem gledališkem poldnevniku (1970), Avant- (1918–1945) gardna in eksperimentalna gledališča (1975) in Pesnik. Rojen 8. 6. 1918 na Trati pri Velesovem. Odrom na rob (1977). Prevaja pesmi in drame iz Obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, a je hrvaščine, srbščine, makedonščine in angleščine. šolanje zaradi težavnih materialnih okoliščin moral prekiniti, nadaljeval šolanje pri salezijan-IVAN TRINKO cih v Veržeju pri Ljutomeru, se 1940 preselil k (1863–1954) salezijancem na Rakovnik in obiskoval osmi raz-Teolog, pesnik, pripovednik, glasbenik, slikar, red klasične gimnazije v Ljubljani, se nato vpisal prevajalec, narodnoobrambni delavec. Rojen 25. na slavistiko in se 1943 prepisal na teologijo. Leta 1. 1863 v Spodnjem Trčmunu v Benečiji. Študij 1944 je bil mobiliziran v domobranstvo in po teologije je končal v Vidmu 1886. Najprej je bil vojni vrnjen iz Vetrinja, ubit junija 1945 na Tehar-prefekt v videmskem semenišču, nato profesor. jah. S pesmimi, proznimi spisi in članki je sode-Igral pomembno vlogo v družbenem življenju loval v glasilu salezijanskih študentov Naše delo. videmske pokrajine, tudi deželni poslanec, zav-Pisal je razpoloženjsko in religiozno poezijo, v zeto deloval za gospodarski in kulturni napredek rokopisu je ostal njegov sonetni venec, zgodbe za Beneških Slovencev. Umrl je v Trčmunu 26. 6. otroke pa je izdal v knjižici Zlate zgodbice (1944). 1954. Pisal je največ pesmi z narodnostno tematiko in jih izdal v zbirki Poezije (Gorica, 1897), VENO TAUFER ukvarjal se je s kratko prozo in z zgodbami za (1933) mladino Naši paglavci (Gorica, 1929). Objavil je Pesnik, dramatik, prevajalec, kritik, urednik, teatro-veliko zgodovinskih, zemljepisnih in narodo-log. Rojen 19. 2. 1933 v Ljubljani. Po maturi je na pisnih poljudnoznanstvenih razprav. ljubljanski univerzi študiral primerjalno knji- ževnost (diploma 1960). Večinoma je bil zapo-VLADIMIR TRUHLAR slen na RTV, nekaj let tudi pri BBC v Londonu, (1912–1977) po osamosvojitvi pa na ministrstvu za zunanje Pesnik in teolog. Rojen 3. 9. 1912 v Gorici. Po zadeve in ministrstvu za kulturo. Pesniške zbirke: gimnaziji je študiral teologijo in študij zaključil z Svinčene zvezde (1958), Jetnik prostosti (1963), doktoratom na Gregorijanski univerzi v Rimu. Vaje in naloge (1969), Podatki (1972), Prigode Postal je spiritual v ljubljanskem semenišču, se (1973), Pesmarica rabljenih besed (1975), Ravna-maja 1945 umaknil v Italijo in 1946 stopil v jezu-nje žebljev in druge pesmi (1979), Sonetje (1979), itski red. Od 1949–1971 je bil profesor na Gre-Pesmi (1980), Tercine za obtolčeno trobento (1985), gorijanski univerzi v Rimu, se za krajši čas vrnil Vodenjaki (1986), Črepinje pesmi (1989), Nihanje v domovino in skušal širiti ekumenske ideje, toda molka (1994), Še ode (1996), Kosmi (2000). Pesmi zaradi nerazumevanja je odšel na tuje in umrl v za otroke: O jej, krokodil (1983) in Kaj kdo je in Longomossu, Južna Tirolska, 4. 1. 1977. Dve pes-kaj kdo kuha (1986). Dramska dela: Prometej ali niški zbirki so mu natisnili v Buenos Airesu: Nova tema v zenici sonca (1968) in Odisej in sin ali Svet zemlja (1958) in Rdeče bivanje (1961), v domovini in dom (1990). Kritika in esejistika: Ob london-pa še dve: V dnevih šumi ocean (1969) in Luč iz 235 črne prsti (1973). Za popolnejše razumevanje Cankarjeva založba. Izdal je pesniško zbirko Drevo slovenske poezije so pomembna njegova razmiš- na samem (1956), prevajal poezijo, posebno Bau-ljanja, ki so izšla pod naslovom Doživljenje abso-delaira, in je kot urednik Cankarjeve založbe ve-lutnega v slovenski poeziji (1977). Kot katoliški liko prispeval k izdajam modernih svetovnih mislec se je veliko ukvarjal s spremembami v avtorjev. Katoliški cerkvi po drugem vatikanskem zboru in izdal knjigi Pokoncilski katoliški etos (1967) in Ka-RAFKO VODEB tolicizem v poglobitvenem procesu (1971), pripra- (1922) vil pa tudi priročnik Leksikon duhovnosti (1974). Pesnik in publicist. Rojen 26. 7. 1922 v Dolenji vasi pri Artičah. Gimnazijo je obiskoval v Mari-JOŽE UDOVIČ boru, zaradi okupacije pa maturiral 1941 v Ljub- (1912–1986) ljani. Nato je bil poslan na bogoslovni študij v Pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec. Rojen 17. 10. Rim na univerzo Urbaniana, magistriral iz teo-1912 v Cerknici. Obiskoval je Ško˘jsko klasično logije in ˘lozo˘je, bil ordiniran 1948, opravljal gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani, na ljubljanski mesto podravnatelja na Ponti˘zio collegio Ur-univerzi študiral slavistiko, diploma 1940. Med bano, nato od 1958–1962 študiral umetnostno vojno se je aktivno udeležil narodnega odpora zgodovino v Louvainu, po vrnitvi pa predaval na zoper okupacijo, bil odpeljan v italijansko tabo-Urbaniani. Leta 1971 se je vrnil v domovino in rišče Gonars, po italijanski kapitulaciji je odšel v predaval na Teološki fakulteti v Mariboru in bil partizane in delal v Znanstvenem inštitutu na urednik pri Mohorjevi družbi v Celju. V Rimu je Rogu. Po vojni je živel kot svobodni umetnik. natisnil pesniško zbirko Kam plovejo oblaki (sku-Umrl je v Ljubljani 5. 11. 1986. Izdal je tri pesniške paj s prevodom v italijanščino, 1953), v Buenos zbirke: Ogledalo sanj (1961), Darovi (1975) in Oko Airesu je izšla zbirka Človek sem (1958), v domo-in senca (1982). Objavil je vrsto novel, ki so po-vini pa zbirka In vse bo luč (1994). Eseje, kritike in smrtno izšle pod naslovom Spremembe (1991), članke je objavljal v zdomskih glasilih in ma-napisal je veliko esejev in spremnih študij k avtor-tičnih publikacijah. jem, ki jih je prevajal iz svetovne književnosti, a so doslej izšli le v izboru pod naslovom Brazda ANTON VODNIK na vodi (1993). (1901–1965) Pesnik in esejist. Rojen 28. 5. 1901 v Podutiku pri CENE VIPOTNIK Ljubljani. Obiskoval je Ško˘jsko klasično gimna- (1914–1972) zijo, matura 1920, potem je študiral umetnostno Pesnik in prevajalec. Rojen 11. 11. 1914 v Zagorju zgodovino in doktoriral 1927. Urejal je revijo Križ ob Savi. Na ljubljanski univerzi je študiral romana gori, kot urednik je bil najdlje zaposlen pri nistiko, diploma 1939. Pred vojno je poučeval na Jugoslovanski knjigarni in pri Mohorjevi družbi, meščanski šoli na Rakeku, med vojno bil dlje po vojni pri Državni založbi Slovenije. Umrl je v časa v italijanskih taboriščih, po vojni pa od 1949 Ljubljani 2. 10. 1965. Bil je duhovni vodja nove urednik pri založbah Slovenski knjižni zavod in mladokatoliške generacije, močno vplival z zgod-236 njima pesniškima zbirkama Žalostne roke (1922) jal tudi po vojni, pretežno pa se je posvečal prein Vigilije (1923). Pozneje so izšle še naslednje vodom. Prevajalski vrh je dosegel s prevodom zbirke: Skozi vrtove (1941), Srebrni rog (1948), prvega dela Goethejevega Fausta (1955). Zlati krogi (1952), Glas tišine (1959) in Sončni mlini (1964). S članki in eseji sodeloval v Križu VITAL VODUŠEK na gori in Domu in svetu. (1906–1973) Pesnik in liturgični pisec. Rojen 25. 4. 1906 v FRANCE VODNIK Ljubljani. Končal je gimnazijo 1924, nato študiral (1903–1986) bogoslovje, posvečen 1929. Po nekajletnem ka-Pesnik, esejist, kritik in prevajalec. Rojen 5. 3. planovanju je odšel med slovenske izseljence v 1903 v Podutiku pri Ljubljani. Študiral je sla-ZDA, prevzel slovensko-hrvaško župnijo v San vistiko, diploma 1928, strokovno se je izpopol-Franciscu, kjer je umrl 27. 5. 1973. Pisal je izrazito njeval v Krakovu. Bil srednješolski profesor, med religiozno poezijo in 1928 izdal edino pesniško Živkovićevo diktaturo odpuščen. Med okupacijo zbirko Pesmi, tudi v Ameriki nadaljeval s pesni-v taborišču Gonars, po vojni poučeval na I. dr-kovanjem. Opazen delež v njegovem delu imajo žavni gimnaziji v Ljubljani. Umrl 14. 8. 1986. liturgični spisi. Izdal je pesniško zbirko Borivec z Bogom (1932), pozneje se je posvetil gledališki kritiki, pisal HERMAN VOGEL članke in eseje iz območja literature, knjižno: (1941–1989) Ideja in kvaliteta (1964), Kritična dramaturgija Pesnik, publicist in prevajalec. Rojen 17. 7. 1941 v (1968), Prevrednotenja (1971), Misli in presoje Lomu nad Mežico. Gimnazijo je končal na Ravnah (1985), Dialektika in meta˘zika slovenstva (1985). na Koroškem, matura 1961, nato je na ljubljanski Uredil je antologijo Slovenska religiozna lirika univerzi študiral slavistiko, diploma 1967. Stro- (1928). Prevajal je iz poljščine, zlasti Reymonta. kovno se je izpopolnjeval v Pragi in v Bratislavi. Najprej je bil novinar pri Delu, nato glavni urednik BOŽO VODUŠEK pri založbi Obzorja v Mariboru. Tu je umrl 17. 5. (1905–1978) 1989. Pisal je reŁeksivno poezijo in izdal več zbirk: Pesnik, publicist in prevajalec. Rojen 30. 1. 1905 Razdaljke rastejo (1968), Ko bom bog postal (1970), v Ljubljani. Končal je ˘lozofsko in pravno fakul-Romantika je iz groba vstala (1974), Osoje (1977), teto in pred vojno delal v različnih pravniških Pajčevina in sveder (1986). Objavljal je literarne službah, po vojni pa je postal znanstveni sode-kritike in eseje, prevajal pa največ iz češčine. lavec na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU. Umrl v Ljubljani 28. 7. 1978. Najprej je bil so-DANE ZAJC mišljenik in sodelavec revije Križ na gori, nato (1929) preobrat v nasprotno smer, kar se je izrazito poka-Pesnik in dramatik. Rojen 26. 1o. 1929 v Zgornji zalo tudi v pesniški zbirki Odčarani svet (1939), ki Javoršici pri Moravčah. Med vojno je izgubil dom pomeni enega najpomembnejših literarnih mej-in očeta, zato je po vojni večinoma živel po dija-nikov med obema vojnama. S poezijo se je ukvar- ških domovih, končal gimnazijo in se zaposlil kot 237 knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani. S pes-OTON ŽUPANČIČ niško zbirko Požgana trava (1958) je odločujoče (1878–1949) posegel v povojno slovensko literarno dogajanje. Pesnik, dramatik in prevajalec. Rojen 23. 1. 1878 Doslej je izdal še naslednje zbirke: Jezik iz zemlje v Vinici v Beli krajini. Gimnazijo je najprej obi- (1961), Ubijavci kač (1968), Rožengruntar (1975), skoval v Novem mestu, nato v Ljubljani, matura Si videl (1979), Zarotitve (1985) in Dol, dol (1998). 1896. Seznanil se je s Cankarjem, Kettejem in Ustvaril je vrsto dramskih besedil, med njimi več Murnom ter nekaj časa deloval v znameniti lite-poetičnih: Otroka reke (1963), Potohodec (1971), rarni Zadrugi. Na Dunaju je študiral zgodovino Likvidacija (1972), Voranc (1978), Kalevala (1985), in zemljepis, se več let preživljal kot domači uči-Medeja (1988), Grmače (1995), dodati pa je po-telj na tujem, nato se je vrnil v Ljubljano, kjer je trebno še lutkovno igro Mlada Breda (1981). Piše bil najprej mestni arhivar, nato pa se je zaposlil pesmi, prozo in igrice za mladino: Bela mačica v Drami kot dramaturg in upravnik. Umrl v Ljub- (1968), Abecedarija (1975), Živali na dvorišču (1975), ljani 11. 6. 1949. S pesniško zbirko Čaša opojnosti V cirkusu (1976), Na papirnatih letalih (1978), (1899) je odprl pot moderni slovenski poeziji, Kralj Matjaž in Alenčica (1978), Petelin se sestavi pesniško ustvarjanje pa nadaljeval v zbirkah Čez (1978), Lokomotiva (1980), Leteča hišica (1981), plan (1904), Samogovori (1908), V zarje Vidove Kočija (1982), Zakaj in vprašaj (1991). Objavlja (1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Napisal tudi reŁeksije o poeziji in pesniškem ustvarjanju. je dve drami: Noč na verne duše (1904) in Vero-nika Deseniška (1924). Uveljavil se je kot klasik slo-UROŠ ZUPAN venske otroške poezije v zbirkah Pisanice (1900), (1963) Lahkih nog naokrog (1913), Sto ugank (1915) in Pesnik in publicist. Rojen 25. 8. 1963 v Trbovljah. Ciciban in še kaj (1915). Veliko je prevajal iz an-Na ljubljanski univerzi je študiral primerjalno gleščine (Shakespeare, Shaw), nemščine (Hof-književnost in sociologijo kulture. Doslej izdal mannsthal), francoščine (Molięre) in španščine pesniške zbirke: Sutre (1991), Reka (1993), Odpi- (Calderon). ranje delte (1995), Nasledstvo (1998), Drevo in vrabec (1999). Publicistika: Svetloba znotraj po-maranče (1996). 238 K ureditvi izbora Obsežnost gradiva je narekovala tako ureditev, da bi celota ostala pre-gledna, hkrati pa ne bi bila okrnjena njena speci˘čna problemska sestava. Sama od sebe se mi je ponujala trodelna ureditev glede na tematiko in notranjo problemsko razčlenjenost. Uvodni del zajema pesmi, ki bi jih bilo mogoče označiti kot spoznavalske pesmi, torej tiste, v katerih je izpovedana neposredna izročenost duhovni sferi absolutnega, pri nas krščanskega Boga, ob njih pa tudi tiste, ki izražajo globok dvom, torej muko negotovosti in kolebanja ali celo zanikovanja. Spoznavalsko–dvomljivski cikel je potem-takem uvod v slovensko duhovno pesništvo in nakazuje širino njenega prostora, medtem ko osrednji del predstavlja cikel razmišljujoče in razpoloženjske lirike, tisti del, v katerem je razmerje med osebnim in božjim najbolj uravnano, v vsakem pogledu ustvarjalno, človeško spodbudno. Sklepni cikel združuje slavilne, zahvalne in prošenjske pesmi, v njih pa praviloma zasledimo odnos popolne predanosti svetemu, še posebej pa zaupanje v večno previdnost, torej neposredno vero v obstajanje nad-naravnega, božjega. Uvrščanje pesmi ni bilo vedno lahko, kajti nekatere pesmi vsebujejo tudi po dva ali več elementov naše ciklične trodelnosti. V takih primerih je odločal najizrazitejši izpovedni poudarek. Pesmi so v vseh ciklih razvrščene po rojstnih letnicah avtorjev, kar sicer vsebinsko ni vedno optimalno, je pa dovolj trden temelj, ki lahko tudi bralcu omogoča časovno orientacijo. Načelno je prednost dana posameznim pesmim, avtorji so navedeni samo informativno, nismo se pa mogli odločiti za navidezno anonimnost, ki jo je v svojem izboru Slovenske religiozne lirike (1928) uporabil France Vodnik. Številčna zastopanost avtorjev v posameznem ciklu je odvisna od siceršnje udeleženosti izbranih pesnikov v celotnem duhovnem ustvarjalnem procesu, kar posredno govori tudi o generacijski zastopanosti oziroma o duhovni usmerjenosti literarnih obdobij od romantike do danes. Uredniku je šlo tudi za to, da bi opozoril na tipične primere duhovnih pesmi v posameznih dobah, ne glede na pesniško ime. V tem smislu je zlasti značilno povojno razdobje, ko je bila duhovna, religiozna tematika potisnjena na obrobje ali celo v podzemlje, pa je zaradi tega tudi izbor nujno samosvoj. 239 $ Antologija Slovenska duhovna pesem prinaša nov in izviren izbor poezije od Prešerna do generacije pesnikov, rojene v šestdesetih. France Pibernik, pesnik in avtor številnih pomembnih knjig o slovenski literaturi, kategorijo duhovnega namreč razume v širokem, vendar ne ohlapnem smislu: pomeni mu ustvarjalno odzivanje na skrivnost Transcendence, ki se sicer navezuje na krščanski simbolni svet, a ga lahko tudi povsem preoblikuje in vgradi v samosvoje izrekanje resničnosti ali jezika samega. Tako med avtorji »duhovne« pesmi ne najdemo le piscev »religiozne« poezije, ampak antologija predstavlja (p)oseben presek celote slovenskega pesništva. 240 Document Outline Kazalo I France Prešeren Simon Gregorčič Anton Medved Ljudmila Poljanec Silvin Sardenko Dragotin Kette Ivan Cankar Oton Župančič Josip Murn Joža Lovrenčič Miran Jarc Anton Vodnik Jože Pogačnik France Vodnik Srečko Kosovel Edvard Kocbek Božo Vodušek Vital Vodušek Jože Udovič Vladimir Truhlar Vinko Beličič Dušan Ludvik Jože Cukale Karel Mauser Janez Klarič Minka Korenčan France Balantič Mitja Šarabon Janez Ovsec Janez Kolenc Ivan Hribovšek Vladimir Kos Ivan Minatti Lojze Krakar France Pibernik Tone Pavček Gregor Strniša Kajetan Kovič Janko Čar France Forstnerič Jože Snoj Ciril Bergles Mart Ogen Tone Kuntner Vladimir Memon Marko Pavček Uroš Zupan Gorazd Kocijančič II Ivan Trinko Oton Župančič Josip Murn Cvetko Golar Alojz Gradnik Lili Novy Vojeslav Mole Stanko Majcen Miran Jarc Anton Vodnik Jože Pogačnik Srečko Kosovel Edvard Kocbek Severin Šali Jože Udovič Vladimir Truhlar Cene Vipotnik Lado Piščanc Jože Dular France Balantič Janez Remic Rafko Vodeb Ivan Hribovšek Stane Bračko Vladimir Kos France Papež France Pibernik Dane Zajc Gregor Strniša Kajetan Kovič France Forstnerič Tine Debeljak ml. Valentin Cundrič Niko Grafenauer Tomaž Šalamun Franc Černigoj Gorazd Kocijančič Brane Senegačnik Primož Čučnik III Fran Levstik Simon Jenko Anton Medved Silvin Sardenko Elizabeta M. Kremžar Josip Murn Cvetko Golar Alojz Gradnik Miran Jarc Anton Vodnik Jože Pogačnik Srečko Kosovel Edvard Kocbek Božo Vodušek Vladimir Truhlar Alojz Kocjančič Bogomir Fatur Jože Cukale Jože Šerjak Stanko Janežič Jože Brejc France Balantič Ivan Hribovšek Vladimir Kos Lojze Krakar Gregor Strniša Veno Taufer Berta Golob Jože Snoj Milan Jesih Slovenska duhovna pesem O avtorjih