Mlado Juh
št. 47.
Nedelja 1. decembra
ff
1935
Janez Rožencvet:
Kraljevska kri
Neko popoldne je pa prelepo kraljično Zinajido iz sladkih sanj vzdramilo vrvenje in ihtenje ljudi pred gradom. V skrbeh vpraša čuvajki, kaj naj to pomeni. Nista ji hoteli povedati, a ko sta
ki jo je kralj Vladislav sprejel. In je prišel kralj Ljudomil, da prostovoljno položi za blagor ljudstva in za sinovo srečo glavo pod meč kralja Vladislava.
P/RJNAT
videli, kako jo negotovost bega, sta prišli z besedo na dan. Razodeli sta ji, kako se je njen oče, kralj Vladislav, zaklel ter oklical vojsko, in kako je kralj Ljudomil ponudil za žrtev svojo glavo,
Razodetje je kraljično Zinajido strašno zadelo. Ali še hujša groza jo je prevzela, ko je ta hip zunaj zavladala mrtvaška tihota. Bil je trenotek. ko je kralj Ljudomil stopil iz vrst svojih velikašev, pri-
pravljen, da položi glavo na pregrnjeno klado.
S povzdignjenimi rokami je kraljična prosila čuvarici, naj jo pustita ven, da obvaruje očeta nečloveškega dejanja. Toda čuvarici sta zbežali od nje in ji izza zaklenjenih vrat odgovarjali, da se morata držati kraljevega ukaza, sicer zapadeta glavi.
Nesrečna kraljična je obupno vila roke ter si želela, naj bi se zgodilo vse mogoče in nemogoče, samo da bi oče ne prelil krvi svojega kraljevskega soseda. Ko je vs azbegana sukala prstan na roki in ji je tisoč misli rojilo po glavi, si je celo zaželela, nja bi se na čudežen način spremenila v golobico, ki bi lahko skozi okno zletela.
In glej, čudodelni indijski prstan je po dolgih stoletjih na žlahtni roki kraljevske deklice izpričal svojo staro moč. Kraljična Zinajida se je v hipu spremenila v belo golobico, ki je zletela preko strehe na grajsko dvorišče.
Tam so molče stali v krogu veliltaši obeh dežeia V mučni tesnobi so pričakovali, da se zgodi to, pred čemer jee bilo vseh groza, in kar so še minuto poprej upali, da se ne bo nikoli zgodilo. Zdaj je bilo vse upanje zaman, zakaj h kralju Ljudomilu na sredi je že pristopil kralj Vladislav. V roki je držal težak meč, slavni meč, s katerim je njegov junaški prednik Veljko nekdaj odrobil glavo silnemu sultanu Bajazidu.
In bač ko je kralj Vladislav nad klečečo žrtvijo dvigal meč, je priletela nizclol bela golobica ter sedla na tilnik kralja Ljudomila..	,
Vse je osupnilo in kralju Vladislavu jc če pred zamahom zastala roka.
Ali kralj si je v divji zmedenosti za-bičil, da mora izvršiti, kar se je zaklei. Opomogel si je od presenečenja ter v drugo iztegnil roko na zamah.
Tedaj je pa bela golobica kriknila: >>Oče nikar!« — in pred ostrmelim kraljem Vladislavom je stala njegova hči, ki je z roko ubranila zamah meča,
»Dete, zaklel sem se, da mora moj meč orositi kraljevska kri, in pusti me, da izvršim, česar ni mogoče prekreniti!« — je obupno zastokal oče, ki si je mislil: Ne kralju Ljudomilu, ne nikomur na svetu ne more biti zdaj huje pri srcu kakor meni!
Kraljična Zinajida je pa zdaj kleče in s povzdignjenimi rokami prosila: »Oče, nikar!«
Ali morda bi bil nesrečni kralj v blazni nerazsodnosti odpahnil kraljično ter navzlic čudežnemu slučaju izvršil grozno dejanje, da ni stopil predenj stari, učeni svetovalec, ki je dejal: »Dovoli, prejasni kralj, v tem trenutku važno vprašanje! Ali je kraljična, ki kleči pred teboj, tvoja hči?«
»Seveda je«, — odvrne osupli kralj Vladislav.
»Potem si vpričo nas do pičice izpolnil, kar si se vpričo nas slovesno zaklel. Ni treba, da se pregrešiš nad življenjem svojega plemenitega soseda, zakaj giej, tvoj meč je že orosila kraljevska kri, kri tvojega deteta!«
In stari svetovalec je pokazal na meč, na katerem se je blestelo nekaj kapljic sveže krvi.
Kraljična Zinajida, ki je stegnila roko v prestrego, je s prstanom zadela na mečevo ostrino. Ostrina je razila zlato, a ranila je tudi belo *-oko, čeprav vako neznatno, da kraljična niti čutila ni.
»Zakletev si izpolnil, tvoja čast je rešena!« so v en glas vzkliknili domači veli kaši.
Kralju Vladislavu se je pa zdelo, da se je prebudil iz strašnih sanj, in da se mu je hkrati odvalil težak kamen s srca. Odvrgel je meč, planil h kralju Ljudomilu, ga dvignil in mu v objemu dejal: »Odpusti mi, moj kraljevski brat!«
»Živel kralj Ljudomil! Živel kralj Vladislav!« so iz vsega srca zaklicali velikaši.
Medtem je dvorni zdravnik vešče obvezal krvavečo ranico na žlahtni roki kraljične Zinajida pri tem še smehljala, niso bili velikaši nad njenim junaštvom nič manj navdušeni kakor nad plemenitim ravannjem obeh kraljev.
Slednjič se je veliko navdušenje in vsestransko čestitanje poleglo in kralj Vladislav in kralj Ljudomil sta stopila s kraljično Zinajido in z vsemi velikaši vred pred ljudstvo, ki je bilo zbrano zunaj.
Vzradoščenemu ljudstvu sta kralja slovesno oznanila, da ni več sovraštva med njima, in da naj zato tudi med deželama zavlada večni mir. In neutegoma
sta kralja razposlala glasnike, da oznanijo spravo po obeh deželah.
Vesela vest je bila pa hitrejša od najboljših konj. Kamorkoli so glasniki prispeli, povsod je vladalo namesto mučne žalosti že nepopisno veselje.
Ali še večje veselje je zavladlao v obeh deželah spomladi, ko sta se kraljevič Boleslav in kraljična Zinajida poročila.
Sila kraljev, kraljevičev in imenitnih velikašev je iz vsega sveta prišlo na to slavnost. Za kuma je bil sam kralj Dra-gomir. Prišel je s kraljico Tihomilo, ki je prelepo nevesto presrčno objela.
V počaščenje kuma si je izprosil ženin od očeta dovoljenje, da sme on in vsak prvorojenec rodovine poleg drugih naslovov odslej rabiti tudi naslov in grb viteza Zmajevca.
Med visokimi svati, ki so klicali ženinu in nevesti: »Naj vama ponoč iin podnevi sonce sije, naj zrastejo rože po potih, kjer bosta hodila, in do konca dni naj vaju blagrujejo sirote in kralji vsega
sveta«, je bil pa tudi slikar, ki je bil naslikal za kapelo kralja Vladislava podobo svetega Jurija.
Njim zraven je sedel med kralji in najimenitnejšimi velikaši slavni mojster, čigar umetnost nam je do današnjih dni ohranila imena in obraze, ki bi bili sicer že davno pozabljeni. Dosti manj časti je užival pisar, ki je takrat pisal zgodovino kraljev in velikašev ter nam iz svojih dni napisal tudi to zgodbo. Sedel je pohlevno na koncu najnižje mize.
Škoda, da je moral sin, ki je očetovo delo nadaljeval, že zapisati, da sta trajala večna sreča in večni mir samo en rod.
Ali kakor se popotnik v temi rad ozira v daljno drobno lučko, da ne prevzame njegovega srca strah, tako se mi v žalostnih časih radi zaverujemo v zgodbe , s srečnim koncem, da se našega srca ne polasti obup.
Finis.
€)ha iz
Živel je nekoč kmet s svojo ženo. Žena pa je dan na dan zmerjala moža: »Starina stara, ne delaš nič, ne zaslu« žiš nič!«
Slednjič poide starčku potrpežljiv
moštipe
vost in gre v gozd nastavljat mreže.
Drugi dan gre pogledat in vidi, da se je ujel v mrežo žerjav. Reče mu s člo= veškim glasom:
»Ljubi starček, ne stori mi nič Žale« ga, ti bom prinesel srečo«. Starček pa reče: »Lažeš, ti bi mi rad ušel!« »Nak, starček, ne stori mi nič hude« ga, pa ti prinesem srečo. Vzemi me namesto sina, bodi moj oče!« Starček izpusti žerjava. Žerjav pelje starčka v svojo hišo in ga lepo pogosti. Že nekaj dni je bil starček pri žerjavu v gosteh, kar se spomni svoje žene in jo hoče obiska« ti.
Žerjav mu da mošnjo in reče: »Ako kaj potrebuješ, reci: Oba iz mošnje! Pa nikamor drugam ne hodi z mošnjo in pojdi naravnost domov!«
In se ločita in starček gre proti do* mu. Med potoma se spomni, da bi po« skusil, kaj je z mošnjo? In pravi: »Oba iz mošnje!«
Kar poskočita dva junaka iz moš«
nje, prvi postavi mizo, drugi jo pogr« ne s prtom in postavi jedi in pijače na mizo. Starček je južinal, da je bil sit, potem pa je rekel: »Oba v mošnjo!« In junaka se skrijeta v mošnjo. Starček pa je imel strinjo in jo je hotel spotoma obiskati Strinja mu pri« de prijazno nasproti in ga vpraša: »Ali greš k meni, se boš skopal!« »Zakaj pa ne? Prav rad«. Strinja segreje kopel, in starček se gre kopat.
Med tem pa zamenja strinja njego* vo mošnjo z drugo. Starček pride iz
»Stara, zdaj imava pa do smrti vse* ga dovolj. Poglej, kakšno mošnjo sem ti prinesel!«
In zakliče:
»Oba iz mošnje!«
Ali nič se ne gane, nihče ne priko« raka iz mošnje. Zakliče trikrat, ali vse je bilo zastonj.
Starka ga pošteno ozmerja, zagrabi burklje in zakriči:
»Staro mošnjo je prinesel k hiši in zdaj še norčije uganja z mano!«
Starček se poslovi in se odpravi pro= ti domu. Ko gre čez polje, se spomni, da bi poskusil, kaj zna njegov mošnji« ček. In zakliče:
»Mošnjo si izgubil? Pa vsaj nisi kam šel?«
»Bil sem pri strinji«.
Žerjav pogosti starčka in ga obdrži
nekaj dni pri sebi. Potem pa se star« ček zopet spomni na svojo ženo in reče, da bi jo obiskal. Žerjav mu zo»
kogar obiskat!«
Starček se poslovi in se odpravi proti domu. Ko gre čez kolje, se spomni, da b. poskusil, kaj zna njegov mošnjiček. In zakliče:
»Oba iz mošnje!«
Kar poskočita dva junaka iz m oš 5 nje, prvi zgrabi starčka, drugi pa začne z gorjačo udrihati po njem. S težavo se zbere starček in zavpije:
»Oba v mošnjo!«
Junaka izgineta v mošnjo, ;tarček pa zdihuje in gre svojo pot naprej.
»Stoj,« reče, »moram poskusiti, kako bo teknilo strinji!«
In jo gre obiskat. Strinja je bila zo« pet zelo prijazna z njim in ga nago« vori:
»Ljubček, ali se nočeš skopati«?
»Pa naj bo! Prav rad!«
Starček gre v kopel, mošnjo pa obe« si na kljuko. Strinja pa je hotela zo« pel vedeti, kaj zna mošnja, in zakliče:
»Oba iz mošnje!«
Kar poskočita dva junaka iz moš« nje, prvi jo zgrabi, drugi pa začne ma--hati z gorjačo po njej. Strinja kriči, njena hči steče v kopalnico in zakliče:
»Striček, dva sta prišla in bijeta ma? ter! Pridite pomagat!«
Striček pa se smehlja in reče:
»Počakaj malo, da se počešem.«
Kar priteče druga hči k njemu:
»Striček, hitro pridite, dva sta ma« ter že napol ubila!«
Striček gre v sobo, kjer oba junaka iz mošnje tolčeta strinjo, ki ga milo
prosi:
»Ljubček moj, reši me! Tvoja moš* nja visi v izbi na kljuki!«
Starček poišče najprej svojo moš« njo, potem šele ukaže:
»Oba v mošnjo!«
Junaka izgineta, in starček vzame obe mošnji in ju obesi v izbi na obe«
»No stara, sedaj imava pa svoj živ dan vsega dovolj!«
In reče:
»Oba iz mošnje!«
In oba junaka prisikačeta, pogrneta mizo in prineseta jedi in pijače. Po« tem reče:
»Oba v mošnjo!«
Junaka izgineta, starček pa vzame obe mošnji in ju obesi v ipbi na obe« šalnik. Potem gre na dvorišče drva sekat.
Starka pa je hotela vedeti, kaj zna druga mošnja, in reče:
»Oba iz mošnje!«
Dva junaka skočita iz nje, prvi zgra« bi starko, drugi jo začne biti z gorja« čo. Starka vpije, vpije, da leti skozi ušesa. Priteče starček in najde starko pol mrtvo. In zakliče:
»Oba v mošnjo!«
Junaka nehata starko biti in izgine« ta. Starček pa je živel od takrat s svo« jo ženo v miru in prijaznosti.
tff ftiudu^d
Deček Matijček je živel v gozdu. Bil je gozdarjev sin, ki mu je umrla žena, ko se je fantek rodil-
Matijček je bil majhen in lepo rejen, smehljajočega se obraza je tekal okoli in se v prirodi veselil življenja.
Včasih, kadar ni bilo očeta doma in je sam taval po livadi, ga je spreletelo nekaj kakor dolgčas in tedaj se je svoje samote kar prestrašil.
Pa je prihajal k njemu iz hoste pod mrak mlad medved ves prijazen, neumen iin smešen ter se z njim igral.
Ko sta se nekega dne pod večer spet igrala na gozdnem parobku za hišo, je medved zarenčal:
— Matiček! Pojdi se metat! In pričela sita se metati. Spočetka je
deček vedno obležal, a medved je ostal zmagovalec.
Kesneje se je Matijček utrdil in je tudi sam cesto vrgel kosmatinca ob tla-Leta so potekala Deček in medved sta rasla. Večkrat sita se še rvala in metala. Zdaj je deček navadno zmagal medved, čeprav je bil nekdanji smešni godrnjavček že velik, ogromen in močen. Matijček se je zelo utrdil in gpret-nejši je postal.
Pa je očka umri in deček, M je bil zdaj sedemnajstleten, je moral s trebuhom za kruhom. Šel je po svetu. Ko je dospeli na konec gozda, ga je tam čakal njegov prijatelj medved-
— Ne hodi sam, s teboj pojdem! Metala se bova pred ljudmi in služila si
bova s tem kruih! je svetoval godrnjač.
In res sta jo mahnila skupaj.
Dospela sta v veliko mesto, kjer sta takoj nastopila. Ko je Maitijiček utrujen, toda zmagovit položili svojega prijatelja po tleh, so ljudje glasno ploskali in denarja je kar deževalo v njegov klobuk.
Tedaj se je pripeljal po cesti kraljevi avtomobil in se mahoma ustavil. Iz njega je stopil sam vladar in pričel spraševati, zakaj ljudje tako ploskajo-
Povedali so mu in takoj je želel tudi on videti dvoboj človeka z medvedom.
—	Kralj naju hoče videti kako se boriva! Kaj naj storiva? je vprašal Matij-ček tovariša.
—	Ce hoče gledati najin dvoboj, ti mora dati hčerko za ženo, sicer naju ne bo videl, kajti trudna sva in počitka potrebna! je za mrmral medved.
Matijček je kralju res tako odgovorili.
—	Kaj, da si drzneš kaj takega sploh izreči? je zavpil vladar in že so zgrabili mladeniča stražniki, ki so stali v bližini.
Še tiste dni je bal gozdarjev sin obsojen na smrt. Pred njegovo ječo pa je ležal medved, si mirno lizal svoje močne šape ki mežikal-
Prispeli so voj&eaki. da bi odvedli mladega obsojenca na morišče, kjer bi mu moral rabelj odsekati glavo.
Pa je vstal medved in zarenčal, da so se vojakom zašib>-la kolena in se stresle hlače, da so jo pocedili kakor politi kužki.
Le najhrabrejši je počakal, da se je medved pomiril in spet legel. Ko se mu je videlo, da mrcina počiva in se ne briga zanj ter ga ne vidi, je dvignil tež-ko sekiro in lopnil na moč po medvedu.
Kosmatinec je zarenčal in skočil kvišku. Isti hip je pala raz njega koža in že se je nasmehnil mlad junak s krono na glavi- Odhitel je v grad h kralju ter mu povedal, da je njegov sin, ki ga je zaklela stara čarovnica, ki jo je kralj izgnal k dežele ko je bil on, kraljevič še otrok.
In potem je mladi princ omenil očetu, da ga je rešil samote mali Matijček s katerim se je vedno igral, kajti sicer bd bil moral v tisti mrki hositd od strahu umreti. Priznal je očeta, da je le on
svetoval dečku, naj zahteva njegovo kraljevsko sestrico Milico za ženo, ker je vedel, da bo potem rešen tudi sam.
Kralj je poklical kraljico in hčerko. Vsi trije so solzni objemali rešenega princa in se veselili velike sreče.
Ker je bil Matijček lepi princeski Milka všeč, je kralj napravil res svatbo, kamor so povabili tudi mene in mi postregli s tolikimi dobrimi jedačami, da se mi še zdal sline cede, če se spomnim nanje.
Hišica Kraljica
Lisica je bila silno nevoščljiva levu moči in veljave, ki jo je imel kot kralj žval po vsej džungli. Po njenem raz« miši j an ju je velika pogreška in krivica da tiči živalska krona vedno le na levji glavi. Kako bi bilo vendar lepo, ko bi bila vsaj za nekaj časa prenesena čast nanjo, na zvitorepko, ki je glede tele* sne moči napram levu sicer neznatna, toda po prefriganosti pa živalskega kralja daleč presega, vsaj tako misli ona.
Rujavka misli in študira...
»Hm, te neumne živali, saj ne vedo, kaj je prav. Mene ne bi marale seveda ne ... Pa, kaj velja, ko bi se kar sama od sebe proglasila za kraljico...!«
Urno splete iz vejic in bičevja krono, si jo natakne na glavo, gre med živali in se proglasi za kraljico.
»Ali pa bo s tem zadovoljen mogočni lev«, so jo vpraševale živali.
»To hočem že sama urediti. Takoj grem k njemu«, reče oholo novopečena kraljica, ki je res tako predrzna, da sc odpravi v levji brlog.
Lev se ravno odpravlja na lov. Lačen je in zato slabe volje. Nemalo pa se začudi, ko stopi zvitorepka, našemljena s krono predenj.
»Vedi in upoštevaj«, začne prevzet« no, »da sem odslej kraljica živali jaz! Vem, da si po telesu močnejši a ne bo» jim se te! Prepričana sem, da mi boš kot kavalir, pustil nositi krono prav do moje smrti!«
»Nisi se motila v meni«, odvrne do« stojanstveno lev. »Nosi krono do svo» je smrti!«
To rekši zgrabi lev predrzno zvito« repko in jo s krono vred pohrusta.
JUTROVčKI PIŠEJO
Dragi stric Matic! Danes se prvič o« glašam med Tvojimi Jutrovčki — Opi* sati Ti hočem, kako sem se nekdaj pre* strašil, ko smo se peljali v avtomobilu. Bilo je takole: peljali smo se skozi ne* ko vas. Tisti mah nam priteče naproti vihrav štirileten deček in zažene ka* men proti avtomobilu. Zadel je šipo, ki se je razbila, drugega se nam ni nič zgodilo. Vendar sem se pa takrat hudo prestrašil. Lepo Te pozdravlja Tvoj
Vladimir Stare, uč. IV. a razr. na Grabnu v Ljubljani
Dragi stric Matic! Sem še majhna punčka. Nimarr še prav pet iet, vendar se živo zanimam zate. striček, in za Tvoje lepe pravljice v »Mladem Jutru« Najrajši bi videla, če bi vsak dan do» bila »Mlado Jutro«. Že ves teden se veselim nedelje in kadar pride »Mlado Jutro« mi mora prinesti mamica Tvoj list na posteljo, da si hitro ogledam slike. Pravljice mi pa mamica prebere pri kosilu. Rada bi Ti kar sama pisala, vendar pravi mama, da bi Ti ne znal čitati moje pisave, ker je posebna. Za« to Ti piše ona in jaz ji narekujem. Ka* dar dorastem, bom zdravnica. Zdravila bom otroke, take, ki so tolikšni kakor jaz in moj Niko. (Niko je fantek iz gume). Zdravila bom pa tudi čisto majhne otroke, ki so še v plenicah. Če boš srečal sv Miklavža, mu naroči, da mi prinese lepo kniigo s slikami, ki si jo že dolgo želim. Če si zadovoljen striček. da Ti pišem, se bom še kdaj oglasila, saj mi je tako strašno dolgčas in mnogo bi ti še vedela poved_ti. Iskreno Te pozdravlja Tvoja mala pri* jateljica
Karmen Blažko, iz Liubljane, Linhartova 28
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglašam. Odlašal sem dolgo časa. ker sem se bal Tvojega požrešnega koša. Vsako nedeljo težko pričakujem »Mla« do Jutro«. Najrajši rešujem posetnice in križanke. Najljubša povest mi je »Kraljevska kri«. Lepo Te pozdravlja Tvoj	1
Miran DrnovSek, dijak II a dri. real. gtmn. v Ljubljani
SVETEMU MIKLAVŽU
O, ljubi, dobri Nikolaj, želela bi si marsikaj. A preveč ne, premalo pa tudi ne. Prinesi meni smučice, priloži čokoladice. Ko bo minil nam pa Tvoj god bo zmanjkalo mi vseh dobrot. Pa pride božič ves vesel, ki vsega dosti bo imel.
Inka Čander. uč. V. razr. v Hrastniku
Dragi stric Matic! Rada grem v šolo. Malo že znam pisati in brati. Verouk imam prav rada. Najrajši imam pesmi« co: »Na Gorenjskem je fletno«. Go» spo učiteljico imam prav rada. Hodim v prvi razred liceja. Mnogo' sošolk imam, s katerimi se dobro razumem. Zbirati moramo zdaj pozimi peške od jabolk za hrano ptičkom pozimi.
Dagmar Škerlj, uč. 1. razr. v Ljubljani
Dragi stric Matic! Zelo rad bi postal ko dorasem, odvetnik Rad bi zagovar* jal ljudi, ki iščejo pravice. V šoli se pridno učim. Zelo rad imam gospoda učitelja in gospoda kateheta. Najrajši se učim verouk, zato bom imel dober red v izpričevalu. Lepo Te pozdravlja
Palček Zupan, uč. IV. c razr. na Vrtači v Ljubljani
Dragi stric Matic! Nekoč je živel lovec, ki je bil star dve leti in majhen kakor otrok. Seveda je hodil vsak dan na lov v gozd čarovnice. Ta čarovnica je bila huda na lovca. Vedno ga je so« vražila in lepega dne je velela palčku, ki je bil njen sovražnik, naj ea zakolje. Pokopala ga je v gozdu in grob mu je okrasila z mesom raztrganih živali. Ta* ko je končal žalostno svoje življenje mladi lovec.
Silva Kamer, uč. ? razr. v Celju, Kovinarska uL 9.
Vprašanja za bistre glavice
1.	Koliko tehta 1 liter vode pri 4 stopil jih Celzija?
2.	Kdo je sestavil prvo uporabljivo lokomotivo?
3.	Kdo je izumil kinomatograf?
4.	Ob kateri reki leži Kairo?
5.	Kakšen naslov ima rimski škof?
6.	Katera mesta imajo pokopališče za pse?
7.	Kdaj se začenja novi vek? S. Kaj je filatelija?
9.	Kako so se imenovali egipčanski kra-Iji?
10.	Koliko odstotkov zemeljske površine pokriva morje?
Listnica uredništva
Uganke in križanke iz zadnjih številk so pravilno rešili: Vladimir Stare, uč. IV. a razr. na Grabnu v Ljubljani, Hri« bar Silvenka, uč. IV. b razr. v Ljubljani VIL, Vrhovnik Zofka, uč. V. razr. v Ljubljani VIL, Medvešček Dušan, uč. IV. b razr. v Radečah pri Zidanem mostu, Neda Rosina, uč. HI. razr. v Mariboru, Cankarjeva šola, Muršie Marjan, dijak, v Mariboru, Weber Rozi, uč. II. razr. »Mladike« v Ljub« Ijani, Magda Jelene, uč., II. razr. v Ve« likih Laščah, Ertl Ljudmila, dijakinja iz Ljubljane, Ponikvar Stanko, uč. II. razr. II. drž. gimn. v Ljubljani, Slavko Fer« tin, uč. II. razr. mešč. šole v Medvodah Petek Branko, uč. V. razr. v Kamniku.
Natečaj zaključimo v nedeljo 15. t. m. Imena tistih, ki bodo izžrebani za nagrade, objavimo v božični številki. Nov natečaj razpišemo meseca januar=
jati. M.: Ne moremo sprejeti. S podob« nim blagom smo že obilno založeni.
1. F. L j.: Vaš rokopis smo prepozno prejeli. Med tem smo že dobili primer« no gradivo.
JI
S M E Š N I C E
Mihec in Marica hodita v prvi razred Ko prideta iz šole domov, ju vpraša oče:
»Nu, kako je bilo v šoli?«
Dvojčka molčita.
»Ali vama je učiteljica všeč?«
»Ne!« se oglasita oba.
»Zakaj pa ne?«
Marica molči, Mihec pa zamišljeno odvrne. »Ker nič ne ve. Zmerom samo nas otroke izprašuje!«
Mihec zna računati že do deset. Zad« njič pa pride ves zbegan domov in pra« vi:
»Očka, zdaj pa res ne vem, kaj je prav. Včeraj je rekla učiteljica, da je osem in dve deset, danes je pa trdila, da je pet in pet deset!«
Križanka »Konj«
Vodoravno: 1. vera v izpolnitev želje; 4. lončena piščal; 8. pravni raz-polagalec.
Navpično: 1. izraz oblasti; 2. obla. čilni pripomoček; 3. mestece v Dalmaciji; 5. skrajni v morje segajoči del celine; 6. veznik; 7. kavelj.
Rešitev uganke
Zapiši besedo: zemlja in postavi na črko z kljukico.
Rešitev križanke »slon« oVdoravno in navpično: 1. mesar, 2. sir, 3. Pariš.