192 Listek. kakeršne še nikoli prej, in vrhu tega glavnici dodati 200 gld. v gotovini. Vse imetje glavnice znaša tedaj 7200 gld. v pismih denarne vrednosti in 500 gld. v gotovini. Čistih dohodkov z obrestimi vred je bilo 1320 gld. 85 kr., iz prejšnjega leta pa je ostalo v gotovini 584 gld. 38 kr., torej skupaj 1905 gld. 23 kr. Troški so znašali 1036 gld. 72 kr., in gotovine je ostalo 868 gld. 51 kr., kateri so na račun prihodnjega akade-miškega leta v hranilnici shranjeni na obresti. V hranilnici je tudi vsota 500 gld.. katera je bila po odborovih sklepih leta 1889./90. in 1890./91. dodana glavnici v gotovini. Odbor je zboroval osemkrat in je rešil 87 (prejšnje leto 71) vloženih prošenj; odbiti sta bili dve, drugim 85im se je dovolila vsota 809 gld. Najmanjša jednokratna podpora je bila 5 gld., največja 25 gld. Podpiranih je bilo 18 (prejšnje leto 12) slovenskih vse-učiliščnikov: 8 pravnikov, 8 medicincev in 2 modroslovca. Po deželah jih je bilo 12 s Štajerskega, 5 s Kranjskega in jeden je bil s Primorskega. Koroškega Slovenca, ki bi bil prosil podpore, to leto ni bilo, in sploh ni bil nobeden vpisan na vseučilišči. — Na čelu prekoristnemu društvu je g. prof. dr. Gregorij Krek, njega namestnik je g. prof. dr, H. J. Bidermann, tajnik g. Bogomil Krek; odborniki so gg.: Vinko Stergar, Hinko Šuklje, Emanuel Dereani, Fr. Eller, Anton Kunst. IX. izkaz darov za Prešernov spomenik. *) Prenesek . gld. bgy2g Mžirica Nadlišek, učiteljica v Trstu............. ,, icr— Fr. Praprotnik, nadučitelj v Mozirji.............,, 1" — Slovenski gimnazijci in obrtni učenci v Gradci dne" 23. velikega travna 1891. leta.....................„ 5'5° Fr. Žmavec, c. kr. avskultant v Gradci ........... ,, t' — Anton Mimik, c. kr. poštni praktikant v Gradci.........„ r— Božidar Kurbos, vojak v Gradci..............,, f— Slovenski gimnazijci in obrtni učenci v Gradci dne" 12. grudna .... ,, 4 60 Skupaj . gld. 719-39 Ilirska doba v arheologiji. Se sedaj ni izginila iz šolskih knjig napačna trditev, da so v raznih prazgodovinskih dobah tudi razna ljudstva bivala po srednji Evropi, n. pr., da so bili prebivalci mostišč finske narodnosti, izdelovalci brona pa Kelti. In vender ni nič naravnejšega, nego da je jedno in isto ljudstvo prebilo vse razne kulturne dobe ter izpreminjalo svoje orožje, šege in stanovanja nekoliko zaradi napredujoče omike, nekoliko po zunanjem vplivu z Grškega in iz Italije. Najveljavnejši sedanji arheologi so tega mnenja, da se prebivalstvo srednje Evrope po zadnji ledeni dobi ni nič izpremenilo, nego da se je izpreminjala le njegova kultura, Samo ker se boje" Slovanov, trudili so se nemški učenjaki dokazati, da so neposredno pred Rimljani stanovali Kelti po južni Nemčiji in Avstriji ter so radi imenovali broneno dobo tudi ,,keltsko". Zgodovina pa ničesar ne ve o Keltih (odnosno Galcih) po naših krajih pred letom 400. pr. Kr., nego ve- samo" to, da so v starodavnih časih stanovali I lire i na obeh straneh Jadranskega morja in tudi na njega severni strani. Zato je najprej hrvaški arheolog Širne Ljubic, ravnatelj arheološkega muzeja v Zagrebu, imenoval broneno dobo ,,ilirsko", in temu so pritrdili tudi italijanski arheologi, ki so našli v severo-italijanskih nekropolah (n. pr. v Villanovi pri Bologni, ali pa v Certosi pri sedanjem bolonjskem pokopališči) popolnoma jednake starinske predmete, kakeršni se nahajajo na severni in vzhodni strani Jadranskega morja. Izrazu ,,ilirska doba" se tudi ne upirajo več novejši nemški arheologi, kakor je videti iz M. Hornesovega sestavka »Geographisch-urgeschichtliche Parallelen« (Mitthei- i) Glej »Ljublj. Zvon« 1891., str, 702. Listek. 193 lungen der geogr. Gesellschaft in Wien 1892, pg. 34—40). Ker se je kultura pred Kr. počasi pomikala od juga proti severu, zato razločuje Hornes nastopne štiri pasove: I. južno-sredozemeljski pas, ki obseza kulturo starih Egipčanov in Feuičanov; 2. severno-Sredozemeljski pas, obsezajoč kulturo starih Grkov, Italcev in Ilircev ; 3. južuo-dunavski pas (kultura Ilircev in Galcev) in 4. severno-dunavski ali severno-evropski pas z germansko kulturo. Ilirsko kulturo nahajamo torej v drugem in tretjem pasu, in zato je bila med vsemi najbolj razširjena. Dočim so se Grki in Italci v primeroma kratkem času otresli železne dobe, trajala je pri Ilircih na vzhodu in pri Keltih na zapadu., precej dolgo, in od obeh so jo potem vzprejeli Germani. Hornes poudarja, da ni še ,,niti iz daleko zadosti spoznano in preiskano, kako važna je bila naloga Ilircem v tako imenovani hall-stattski dobi." To se tudi ne bode zgodilo, dokler se znanstveno ne preiščejo Albanija, Makedonija in Trakija. Do sedaj se je znanstveno kopalo le v gorenji Italiji, Istri, po jugovzhodnih alpinskih deželah, po Hrvaškem in po Bosni. Med temi deželami in med Grecijo zijd prazni trikotnik Preveza-Solun-Novipazar, katerega naj bi avstrijski učenjaki preiskali in odkrili v arheološkem pomenu. Uirci so iz početka le vzprejemali kulturo od Grkov in Italcev, pozneje pa so v mnogih stoletjih razvili samostalno kulturo in so jo posredovali severneje bivajočim Germanom. To potrjujejo najnovejše izkopine v Olimpiji v Peloponezu. Tam so izkopali na mestu, kjer so stali nekdaj oltarji olimpijskih bogov, v globočji plasti mnogo takih starin (večinoma votivne kipe od brona), ki so po obliki in delu popolnoma podobni bosenskim iz nekropole pri Glasinci. Starine iz bosenskih gomil, n. pr. jeden bronast šle"m, in iz one globočje plasti v Olimpiji kažejo neko čudno zmes starejše bronaste kulture in mlajših elementov. Po Honiesovem mnenji je to produkt pomešauja dveh različnih narodov. (Primeri: G. Stratimirovic, Opis polja Glasinca, ,,Glasnik muzeja v Bosni i Hercegovini," knjiga IV., 1891.). Hornes namreč trdi, da so bili Ilirci prvotni prebivalci severnega dela balkanskega polotoka, Ligurci pa severnega dela apeninskega polotoka, dočim so Grko - Italci prvotno stanovali ob srednjem Dunavu. Odtod so se Grko-Italci izselili proti jugu in ob severnem delu Jadranskega morja razcepili na dvoje: Grki so zadeli na Ilirce, Italci pa na Ligurce. Že tedaj sta imela oba ndroda, ki sta bila naposled klasiška, posebno broneno kulturo, katera pa ni bila kaj razvita. Ostanki te kulture se nahajajo po gorenje-italskih ,,ter-ramarah", t. j. na otokih sredi umetno narejenih jezer. Šele potem, ko so se Grki in Italci stalno naselili na južni strani Balkana in Apenina, dosegli so višjo kulturo, izumili poseben zlog v ornamentiki in kovali železo. To pomnoženo kulturo so potem Ilirci posredovali prebivalcem severne Evrope, vender si jo tudi sami v kratkem času prisvojili tak6 popolnoma, da jim ni bilo nič več treba na posodo hoditi k južnim sosedom. Spomina vredno je, da se v Hallstadtu ni našlo nič predmetov od dragih kovin, a na Glasinci so našli že srebrno fibulo, srebrno verižico in zlato spiralno cevčico. Predmeti iz dežel med Apeninom, severnimi Predalpami, Črnim morjem in Helado imajo svoj posebni, jasno izobraženi značaj. Kultura v teh deželah je modificirana po grškem vplivu, ali pojavila se je na domačih tleh in ima svoj jedinstveni znak. Zato je popolnoma umevno in prav, da ta kultura dobi tudi svoje posebno ime. Kakor že rečeno, vzprejeli so italijanski arheologi izraz „ilirska doba" (primeri: Dr. Marchesetti. Od Spljeta do Sarajeva, ,,Glasnik muzeja bosansko-hercegovačkoga1', knjiga III., 1. 1891.), in sedaj so se sprijaznili ž njim tudi nemški arheologi in ga predložili učenemu svetu v vzprejem in potrdilo (primeri: Hornes, Hallstatt en Autriche, sa ne"cropole et sa civilisation". Pariš 1889, str. 336.). S. R. **