Hiadnikm 12-13; 31-39 (2001)
31
Vegetacijska raziskovanja G. Tomažiča na Notranjskem Snežniku
Tomazic's researches in Snežnik mountains Mitja Zupančič
SAZU
1000 Ljubljana, Novi trg 5
Izvleček: V letih 1949-1951 in 1957-1958 je Tomažič raziskoval gozdno vegetacijo snežniškega pogorja. Predvidel je vrsto novih, za to območje, specifičnih filocenoz: Rhodoro-Salicetum grandifoliae, Allio victorious-Fagetum, Onalo-Fagetum. O^alo-Aceretum, Athyrio-Aceretum, Vaccinieto-Piceetum (sub-alpinum), ViUosae-Piceetum idr. Svoj koncept je imel za jelovo-bukove gozdove (Calamintho grandiflo-rae-Fageium). Njegove raziskave niso bile nikoli objavljene, ostale so v rokopisu ali celo samo kot ideje.
Ključne besede: G. Tomažič, fitocenologija, Snežnik, Slovenija
Abstract: In the fifties, Tomažič investigated the Snežnik mountains' forest vegetation. He then foresaw many new, and for this area specific phytocoenoses: Rhodoro-Salicetum grandifoliae, Allio victo-rialis-Fagetim, Orvalo-Fagetum, Orvalo-Aceretum, Athyrio-Aceretum, Vaccinieto-Piceetum (suh-alpintim), Villosae-Piceetum and others. For fir-beech woods (Caiamintho grandiflorae-Fagetum), lie made his own conception. His research works were never published: they have remained as manuscripts or ideas only.
Key words: G. Tomažič, phytocoenology, Snežnik, Slovenia
Poleg bližnje ljubljanske okolice je Tomažičevo raziskovalno radovednost privlačevalo območje Notranjske, ki je bilo do leta 1945 okrnjeno, saj je državna meja potekala po kraških grebenih Javornika in severovzhodnem podnožju snežniškega pogorja. Njegova običajna raziskovalna pot med obema svetovnima vojnama ga je iz Borovnice vodila preko Krimske planote v tedaj obmejni Rakek, od koder seje z vlakom vračal v Ljubljano. Že tedaj ga je poleg traviščnih ter grmovnih in gozdnih združb razreda Querco-Fagctea privlačevala problematika obširnih dinarskih gozdov bukve in jelke. Po drugi svetovni vojni se mu je možnost širšega preučevanja dinarskih bukovih gozdov odprla s priključitvijo južne Notranjske in Slovenskega primorja Sloveniji. Osredotočil seje, zlasti v letih 1949 do
1951, na fitocenološke raziskave obširnega snežniškega pogorja. Poleg tega, da je preučeval vegetacijo snežniškega pogorja, je v ta območja vodil ekskurzije študentov biologije s tedanjim asistentom E. Mayerjem. Tomažič se je osredotočil na raziskave severnega in južnega dela snežniškega pogorja, na severnem delu predvsem na gozdni območji Mašuna in Leskove doline ter na jugu na območji Gomanc in Okrogline.
V istem času je preučeval dinarsko jelo-vo-bukovo združbo na Snežniku Tregubov, ki je vedel za Tomažičeva raziskovanja. Tregubov seje povezal s Tomažičem zlasti v času skupnega raziskovanja gozdne vegetacije v Zgornji Savski dolini v letih 1954 do 1956. Tregubov je organiziral kartiranje gozdne vegetacije gozdne enote Leskova dolina na Snežniku v merilu 1:10 000 na os-
32
M. Zupančič: Vegetacijska raziskovanja G. Tomažiča na Notranjskem Snežniku
novi Toraažičevih in svojih raziskovanj. Na terenu sta kartirala gozdno vegetacijo I. Per-soglio in M. Piskernik. Leta 1957 je Tregubov s sodelavci na osnovi teh raziskovanj izdal monografijo o prebiralnih gozdovih na Snežniku (Tregubov & Čokl 1957). Tomažiča ni med sodelavci monografije, omenjen je le, da je sodeloval pri nomenklaturni rešitvi Horvatovjh (1938) subasociacij Fagetum silvaticae croaticum boreale montanum abietetosum Ht. 1938 in Fagetum silvaticae croaticum australe abietetosum Ht. 1938, ki naj se pretvorita v asociacijo Abieti-Fagetum dinaricum Tregubov 1957. Citat se glasi: "V tej zvezi smo zadeli pri poizkusih klasifikacije vegetacijskih tipov v področju severno od Snežnika v območju subasociacije Fagetum abietetosum na velike težave. Končno smo po izčrpni analizi, temeljitem premisleku, posvetovanju in pretehtanju odgovornosti, ki jih povzroči izmenjava obstoječe nomenklature, sporazumno z G. Tomažičem in M. Wraber-jem prišli do zaključka, da subasociacija Fagetum abietetosum zajema preveč raznoliko področje, v katerem se lahko jasno razločijo fitocenološke enote, višje kot faciesi. Odločili smo se, da izločimo posebne subasociacije v tej fitocenološki skupini." (Tregubov & Čokl 1957: 28). Vsa Toma-žičeva raziskovanja severnega dela snežniškega pogorja so predstavljena v tej monografiji v dveh stavkih. Tomažič lastne razprave o problematiki dinarskega gozda bukve in jelke ni nikoli objavil.
V letih 1957 in 1958 je Tregubov dobil naročilo Gozdnega gospodarstva Postojna za raziskave južnega dela snežniškega pogorja, in sicer v letu 1957 za gozdno enoto Go-mance, (Tregubov 1958) in v letu 1958 za gozdno enoto Okroglina (Tregubov 1959). Tregubov je bil seznanjen s Tomažičevimi predhodnimi raziskavami gozdne vegetacije na južnih delih snežniškega pogorja, predvsem na območju Gomanc, zato je organiziral predhodna kabinetna dela pri Tomažiču
s sodelovanjem M. Zupančiča, v zimskem obdobju leta 1956 in pomladi leta 1957. Tomažič ni imel samo fitocenoloških popisov gozdne vegetacije iz let 1949 do 1951, ampak tudi kartografske zabeležke vegetacijskih enot domnevnih asociacij, subasociacij in fa-ciesov. Kartografski podatki so bili ročno izdelani na lističih formata približno 10x10 cm ali še manjših, v merilu takrat obstoječe gozdarske karte gozdne enote, verjetno v merilu 1:10 000. Relief je bil ročno prerisan in s filigransko pisavo so bile nakazane vegetacijske enote s posebnimi znaki. Na osnovi teh zapisov je bila izdelana parcialna vegetacijska karta manjših območij v okviru gospodarske enote Gomance, kot izhodišč za nadaljnja raziskovanja in kartiranje gozdne vegetacije na območju Gomanc in leto dni kasneje Okrogline. Tako je po daljši bolezni Tomažič ponovno začel preučevati gozdno vegetacijo snežniškega pogorja leta 1957. 1. avgusta 1957 smo pod vodstvom Tomažiča in Tregubova začeli spoznavati teren in gozdno vegetacijo gozdnih enot Mašuna in Gomanc. Vegetacijsko kartiranje Mašuna je vodil S. Cvek, Gomanc pa M. Zupančič.
Preučevanje gozdne enote Mašun je bilo razmeroma enostavno, saj je večino tega območja pokrivala asociacija Abieti-Fagetum dinaricum Tregubov 1957 [Omphaiodo-Fagetum (Tregubov 1957 corr. Puncer 1979) Marinček & al. 1993], južni del gozdne enote pod Snežnikom pa je prehajal v čiste gorske bukove gozdove in mraziščna smrekovja v globljih vrtačah. Gozdna enota Gomance se širi na jugozahod, kjer prevladujejo čisti bukovi gozdovi, v globljih vrtačah in dolih pa mraziščna smrekovja. Podobne vegetacijske razmere so v gozdni enoti Okroglina, ki smo jo preučevali v letu 1958.
Tomažič se tedaj ni spuščal ali se ni hotel spuščati v sintaksonomsko problematiko dinarskega jelovo-bukovega gozda Abieti-Fagetum dinaricum (Omphalodo-Fagetum), čeprav je imel svoj koncept, ki seje razlikoval od Tregubovega. V poznem poletju leta
Hladtúkia 12-13; 31-39 (2001)
33
1957, ko je bil v optimalnem cvetenju vele-cvetni čober (Calamintha grandiflora), sem bil pod Sežanjem (Gomance) priča ostri razpravi med Tomažičem in Tregubovim glede nomenklature jelovo-bukove asociacije. Tomažič je pred Tregubovim asociacijo Abieti-Fagetum dinaricum poimenoval kot gozd bukve in velecvetnega čobra - Cala-minlho grandiflorae-Fagetum, ki pa je ni uveljavil v tisku, kot je to že tedaj veleval princip priznavanja avtorstva z znanstveno utemeljitvijo v tujem jeziku. Istega leta gaje prehitel Tregubov z izdajo monografije o snežniških gozdovih, ki pa ni zajela vseh asociacij, temveč predvsem gospodarsko pomembne (Tregubov & Čokl 1957). Koliko so bile v tej monografiji uporabljene raziskave Tomažiča, je težko presoditi. Tomažič se je s poimenovanjem asociacije Calamintho grandiflorae-Fagetum Tomažič (n. nud.) strogo držal načela srednjeevropske metode, ki dosledno uveljavlja floristični princip poimenovanja fitocenoz. Takrat se taka doslednost, kot jo danes zahteva Kodeks fitocenološke nomenklature (Weber et. al. 2000), ni upoštevala. Za ilustracijo naj povemo, da je leta 1965 H. Em v Makedoniji začasno poimenoval čiste bukove gozdove Calamintho grandiflorae-Fagetum Em 1965 (mscr.). Po Kodeksu (Weber et. al. 2000) dinarski gozd bukve in jelke danes imenujemo Omphalodo-Fagetum (Tregubov 1957 corr. Puncer 1979) Marinček & al. 1993, kar pa ni prav posrečeno.
V petdesetih letih so Tomažiča bolj privlačevale raziskave snežniških čistih bukovih gozdov, mraziščna in grebenskasm-rekovja (na ekstremnih skalnatih rastiščih), javorja, subalpinsko grmišče velikolistne vrbe in ruševja ter travišča. Na osnovi fitoc-cenoloških popisov iz zgodnjih in poznih petdesetih let si je Tomažič ustvaril podobo razvrščanja oziroma pasovitosti bukovih gozdov južnega dela snežniškega pogorja.
Najvišji pas ruševja, ki gaje štel za vi-kariantno združbo alpskega ruševja brez
vrste Rhodothamnus chamae.cistus, je provi-zorično imenoval Rhodoro-Salicetum gran-difoliae mughetosum Tomažič 1957 (n nud.). Subasociaciji "typicum" in "fageto-sum" naseljujeta sveža rastišča na koluvial-nih tleh subalpinskega pasu. Morda gaje malo zaneslo pri subasociaciji "mughetosum", kjer gre verjetno za Pinetum mugo s. lat. [Hype rico grisebachii- Pinetum mugo (Ht. 1939) T. Wrabcr 1971 j, v katerem se redno, vendar pičlo, pojavlja vrsta Salix appendic-ulata IS. grandifoHa). Za primerjavo naj povemo, da je Tregubov (1957) prevzel Horvatovo poimenovanje ruševja Pinetum mughi Horvat,
Bukovje subalpinskega pasu, ali nižje ekstrazonalno ležeče bukovje subalpinskega videza, izpostavljeno severovzhodnemu vetru (burji), je Tomažič poimenoval Allio victorialis-Fagetum Tomažič 1957 (n. nud.) [=Polysticho lonchitis-Fagetum (Ht. 1938) Marinček in Poldini & Nardini 1993 var. ge-ogr. Alliitm victorialis Marinček 1996], Tomažič ni izrecno določil značilnic ali raz-likovalnic asociacije, pozornost je posvečal številnim altimontanskim in subalpinskim vrstam, npr. Polygonatum verticillatum, Cir-sium waldsteinii, Cirsium erisithales, Luzu-la sylvatica subsp. sylvatica, Ranunculus platanifolius, Aconitum ranunculifolium, Adenostyles glabra, Adenostyles alliariae, Polystichum lonchitis, Mulgedium alpinum, Saxifraga rotundifolia, Rubus saxatilis, Veratrum album subsp. lobelianum, Rosa pen-dulina idr. ter nosilki imena asociacije vrsti Allium victorialis. Za razlikovalnice asociacije je štel jugovzhodnoevropsko-ilirske vrste, npr. Hacquetia epipactis, Cyclamen purpurascens, Helleborus niger subsp. niger, Calamintha grandiflora, Vicia oroboides, Cardamine trifolia, Aposeris foetida, Dentaria enneaphyllos, Homogyne sylvestris, Carex kitaibeliana (=C. laevis) idr. Diagnostično pomembne so bile tudi acidofilne vrste smrekovih gozdov, npr. že omenjene vrste Luzula sylvatica subsp. syl-
34
M. Zupančič: Vegetacijska raziskovanja G. Tomažiča na Notranjskem Snežniku
vatica, Homogyne sylvestris, Clematis alpina, Ribes alpirtum, Rosa pendulina in Rubus saxatilis ter Vaccinium myrtillus, Vac-cinium vitis-idaea, Melampyrum sylvaticum, Veronica urticifolia, Huperzia selago, Ly-copodium annotinum, Gymnocarpium dry-opteris, Hieracium sylvaticum, Solidago vir-gaurea, Valeriana tripteris idr. S postavitvijo nove subalpinske dinarske bukove asociacije je Tomažič povzdignil Horvatovo subasociacijo Fagetum silvaticae croaticum australe subalpinum Ht. 1938 v rang samostojne asociacije (I. Horvat 1938). Fito-cenozi sta si po površnem pregledu glede vsebine vrst podobni, zlasti je vrstno podobna skupina subalpinskih in dealpinskih vrst.
V	Horvatovi subasociaciji ni diagnostično pomembne vrste Alliutn victorialis. Tomažič asociacijo Allio victorialis-Fagetum členi na subasociacije "typicum", "caricetosum pi-losae" in "helleboretosum". Asociacija Allio victorialis-Fagetum je bila prvič opisana v elaboratih za gozdno enoto Gomance (Tre-giibov 1958), žal pa znanstveno ni bila utemeljena. Naj omenimo, da je Tregubov v svoji monografiji o snežniških gozdovih za subalpinsko bukovje prevzel poenostavljeno Horvatovo nomenklaturo "Fagetum subalpinum Horvat" (Tregubov & Čokj. 1957).
V	devetdesetih letih je Marinček postavil subalpinsko bukovo asociacijo in v okviru nje izločil dinarsko geografsko varianto Polysticho lonchitis-Fagetum (Ht. 1938) Marinček in Poldini & Nardini 1993 var. ge-ogr. Allium victorialis Marinček 1996 (Marinček 1996).
Za altimontanski pas je Tomažič predvidel asociacijo Orvalae-Fagetum, ki se neposredno širi pod subalpinskim bukovjem Allio victorialis-Fagetum in sega nav2idol do termofilnega bukovja Seslerio autumnalis-Fagetum. Za asociacijo so bile diagnostične vrste Lamium orvala, Adenostyles glabra, Ranunculus platanifolius, Polygonatum ver-ticillatum, Cirsium erisithales in Allium ursinum. Izrazitih subalpinskih in acidofil-
nih vrst smrekovih gozdov ni v teh sestojih. Pojavljajo se z večjo pokrovnostjo vrste gorskega pasu, ki so nekoliko bolj toploljubne, npr. Mercurialis perennis, Galium odora-tum, Lathyrus vernus, Carex alba, Conval-laria majalis idr. Razlikovalnice asociacije so že prej naštete jugovzhodnoalpsko-ilirske vrste, njihov izbor se tu in tam povečuje še z dodatnimi vrstami, npr. Aremonia agri-monoides, Stellaria montana idr., ki v višjih nadmorskih višinah slabše ali sploh ne uspevajo. Tomažič je že tedaj ločil altimontan-sko združbo, ki jo je kasneje Tregubov provi-zorično preimenoval v asociacijo Adenosty-lo glabrae-Fagetum, in dokončno oblikoval Marinček s sodelavci v asociacijo Ranúnculo platanifolii-Fagetum Marinček & al. 1992 var. geogr. Calamintha grandiflora Marinček 1996.
Borhidi in Marinček pa sta kasneje uporabila Tomažičevo ime asociacije Orvalo-Fagetum za montanski bukov gozd Lamio orvalae-Fagetum (Ht. 1938) Borhidi 1963. Tomažič je predvidel subasociacije: "mercu-rialetosum", "abietetosum" in "omphalode-tosum".
Naslednji nižji pas gradi submediteran-sko termofilno bukovje Seslerio autumnalis-Fagetum M. Wraber ex Borhidi 1963, ki ga je Tomažič sprejel brez zadržkov. Ločil je subasociaciji "typicum" in "orvaletosum".
Za vlažnejša, jarkasta rastišča je Tomažič predvidel asociacijo Orvalo-Aceretum Tomažič 1957 (n. nud.) in je odstopil od svojega koncepta asociacije Aceri-Fraxinetum illyricum Tomažič 1939 (n. nud.). Ta odločitev je bila logična, ker na karbonatnih kamninah dinarskega gorstva Slovenije ni vrste Fraxinus excelsior. Veliki jesen se je pojavljal le, kjer so bili karbonatnim kamninam primešani roženci in so bila tla kisla ali pa je bil umetno pospeševan in slabe rasti. Asociacija se členi na subasociaciji "typicum" in "allietosum ursini". Poleg asociacije Orvalo-Aceretum je postavil v vrtačah nad mrazišči posebno združbo s praprotmi in
Hladnikia 12-13: 31-39 (2001)
35
plemenitimi listavci Athyrio-Aceretum To-mažič 1957 (n. nud.). Razlika je bila predvsem v raznovrstnosti praproti in njih po-krovnosti, ki so popolnoma obvladale rastišče. Poleg vrste Athyrium filix-femina, ki je bila med najpogostejšimi, so bile še Dry-opteris filix-mas, Phyllitis scolopendrium, Polvstichum aculeatum, Polystichum lonchi-tis, Dryopteris assimilis, Dryopteris carthu-siana idr. V obeh asociacijah so bile prisotne nekatere jugovzhodnoevropsko-ilirske vrste. Tomažič seje izognil evropskim asociacijam plemenitih listavcev, ki jih je Tregubov uvajal v severnem delu snežniškega pogorja kot Ulmo-Aceretum pseudoplatani Beger 1922 oziroma Aceri-Ulmetum Issler 1924. Tomažič je želel poudariti, da naše asociacije plemenitih listavccv izhajajo iz ilirske florne province in so vikarianti srednjeevropskih oziroma obratno.
Na grebenskih, burji odprtih legah vi-sokokraškega sveta, zlasti na južnem delu snežniškega pogorja, se pojavlja nizek gozd, redkega sklepa, nadrasle smreke in podrasle bukve, kjer se pojavljajo v zeliščni in gr-miščni plasti piceetalne, fagetalne ter sub-alpinske in dealpinske vrste. Tomažič je ta skrajno obubožani in neugodnim vremenskim razmeram izpostavljeni gozd poimenoval Vac.cinieto-Piceetum (subalpinum) Tomažič 1957 (n. nud.). Asociacijo je členil na dve subasociaciji, in sicer "Typicum" in "pvroletosum uniflorae", kjer so bila rastišča najbolj kisla. Vprašanje je, ali gre za smrekovo ali za acidofilno bukovo fitocenozo. Površine te asociacije so majhne.
S smreko in jelko poraščena skalna, gro-hotna ali balvanasta rastišča je Tomažič uvrstil v asociacijo Abieti-Piceetum, katere izvor je verjetno našel pri Szaferju, Paw-lowskem & Kulczynskem (1923), lahko pa tudi pri Reinholdu (1939), Sooju (1944) ali I. Horvatu (1950), manj verjetno pri M. Wraberju (1954?, 1959), ki sta ugotavljala isto fitocenozo istočasno, nobeden od njiju pa je ni objavil v znanstveno zahtevani obli-
ki. V devetdesetih letih sta to storila Zupančič in Accetto in predstavila fitocenozo kot asociacijo Ribeso alpini-Piceetum Zupančič & Accetto 1994.
Poleg asociacije Abieti-Piceetum je Tomažič izločil podobno asociacijo Calam-agrostidí-Abiete tum Ht. 1950 po vzorcu I. Horvata. V asociaciji prevladujeta jelka in gozdna šašulicu z manjšo prisotnostjo smreke. Sestoji so vrzelasti, precej odprti. Teh površin je pri nas malo in se zaraščajo v smeri jelovo-bukovega gozda. Verjetno so ti sestoji degradacijska oblika jelovo-bukovega gozda na nekoliko zakisanem rastišču. Omenimo naj, da je Tregubov v Leskovi dolini preučeval asociacijo Abieto-Calama-grostidetum Ht. 1950 (=Calamagrostidi-Abietetum Ht. 1950), vendar je bil n jen koncept drugačen, približeval seje namreč asociaciji Abieti-Piceetum s. lat. Kasneje je bila asociacija Abieto-Calamagrostidetum razdeljena v Neckero-Abietetimi Tregubov 1962 in Abieti-Piceetum dinaricum Zupančič (1976 mser,)(=Ribexo alpini-Piceetum Zupančič & Accetto 1994).
Posebnost snežniškega pogorja so mra-ziščna smrekovja v vrtačah, dolih in dolinah. Prvi koncept Tomažiča je bil imenovanje asociacije Calamagrostidi-Piceetum, ki jo je označil kot "subalpinski gozd mraziščnega tipa". Njegova končna odločitev je bila imenovanje asociacije Villosae-Piceetum po dlakavi šašulici (Calamagrostis villosa). Združba je bogata s piceetalnimi (Vaccinium myrtillus, Vaccinium vitis-idaea, Homogyne sylvestris, Homogyne alpina, Moneses uniflora, Pyrnla minor, Luzula sylvatica subsp. sylvatica, Melampyrum sylvaticum, Hieraci-um sylvaticum, Polystichum loncháis. Lonicera nigra, Rubus saxatilis, Rosa pendulino idr.) in drugimi acidofilnimi ter sub-alpinskimi vrstami (Polygonatum verticilla-tum, Trollius europaeus, Geranium sylvaticum, Viola biflora, Adenostyles alliariae, Galium anisophyllum, Heliosperma quadri-dentatum, Aster bellidiastrum, Hypericum
36
M. Zupančič: Vegetacijska raziskovanja G. Tomažiča na Notranjskem Snežniku
V«-
Po To MAVCU
¿>AU£S
m
itw.
SMZM/t. 1T*tm
SHBZUlK.
trn*
1CM-
■rice

ton-
áíiéi- ptjíA**t
SI. 1: Vegetacijski profil Snežnika Fig. 1: Vegetation belt of Snežnik
Hladnikia 12-13: 31-39 (2001)
37
richeri, Crepis paludosa idr.). Prisotne so še fagetalne vrste, med katerimi imajo jugov-zhodnoevropsko-ilirske vrste posebno diagnostično vrednost. V asociaciji sta bili od fagetalnih vrst najbolj razširjeni vrsti Hac-quetia epipactis in Carcx pilosa. Zanimivo je, da je neodvisno od Tomažiča dve leti kasneje M. Wraber v Trnovskem gozdu izločil mraziščno smrekovje pod imenom Calama-grostidi-Piceetum M. Wraber 1959 (prov.), vendar tu po pisani šašulici (Calamagrostis varia). Kasneje smo ugotovili, da v mraziš-čih Snežnika in Trnovskega gozda prevladuje gozdna šašulica - Calamagrostis arundi-nacea, ki sta ji tu in tam primešani Calamagrostis villosa in Calamagrostis varia. Nadaljnje raziskave v sedemdesetih letih so pokazale, da gre na Snežniku za dve smrekovi mraziščni asociaciji: v globokih vrtačah za asociacijo Lonicero caeruleae-Piceetum Zupančič (1976) 1994, v dolih pa Hacquetio-Piceetum Zupančič (1976) 1994. Prvo imenovana asociacija je tudi v Trnovskem gozdu, dole pa porašča Stellario montanae-Piceetum Zupančič (1976) 1994.
S Tomažičem so povezane raziskave Tregubova o smrekovih mraziščnih gozdovih v Leskovi dolini. Tregubov je sledil I. Horvatu in po njem prevzel nomenklaturo Piceetum croaticum subalpinum Horvat. Leta 1960 je tudi M. Wraber razmišljal v tej smeri in se oprl na Braun-Blanquetovo asociacijo Piceetum subalpinum, s tem da je provizorično imenoval geografsko varianto te srednjeevropske asociacije, in sicer Piceetum subalpinum Br.-Bl. 1938 var. geogr. di-naricum M. Wraber 1960 (prov.). S tem je ločil mraziščna smrekovja v vrtačah (Piceetum subalpinum dinaricum) in dolih (Cala-magrostidi-Piceetum). Tomažič je asociacijo Villosae-Piceetum členil na več subasociacij: chaerophylletosum cicutariae, typicum, caricetosum pilosae \n fagetosum.
Tomažič je na Snežniku poleg gozdnih združb preučeval združbe visokih steblik zveze Adenostylion, subalpinska travišča na
dnu vrtač tipa Heliosperma pusillum ter travišča tipa Sesleria albicans, Nardetum s. lat. in Mesobrometum s. lat. O natančnejši opredelitvi se ni izrekel in verjetno se po letu 1958 ni več vračal na snežniško pogorje za daljši čas z namenom, da bi raziskoval tamkajšnjo vegetacijo.
Na koncu naj izrečemo misel o Tomažiču in njegovih raziskovanjih. Tomažič jebil izredno razgledan fitocenolog. Raziskoval jc skoraj vso vegetacijo, tako gozdno, grmiščno, traviščno, plevelno kot drugo vegetacijo. Zbrai je veliko gradiva, ki jc ostalo v rokopisih, primernih za objavo, ali še nedokončanih. Pri pisanju je bil zelo natančen in do sebe zahteven, veijetno je tu vzrok, da je malo objavljal. Njegove objave, npr. o borovih gozdovih ali logih, so tehtne, preciznc in moderno zasnovane, čeprav so bile tiskane v štiridesetih letih. Po drugi svetovni vojni je komaj kaj objavil, izdelal je mnogo elaboratov, ki pa nimajo statusa javne objave. Zaradi svoje publicistične zadržanosti in bolezni je veliko njegovih odličnih idej za vedno izgubljenih. Citi-ranost njegovih del je sicer pogosta, vendar omejena v glavnem na borove gozdove. S tem prispevkom smo opozorili na del Tomažičcvih obširnih raziskovanj, ki niso bila nikoli objavljena, vendar zaslužijo, da o njih in o avtorju kaj vemo. Na njegovih izkustvih, ki nam jih je ustno posredoval, smo nadaljevali njegovo delo. Končno tudi to nekaj pomeni.
Summary
Tomažič's researches in Snežnik mountains
Already, in the period between the World-War I and II, he investigated the Rakitna plateau Dinaric wood. After the World-War II, he began with similar researches in Snežnik mountains, foremost during the years 1949 to 1951 and 1957 to 1958. His
38
M. Zupančič: Vegetacijska raziskovanja G. Tomažiča na Notranjskem Snežniku
conception, opposite in contrast to I. Horvat who subordinated the mixed fir-beech woods as the subassociation of Fagetum silvaticae croaticum boreale montanum or Fagetum silvaticae croaticum australe abietosum Ht. 1938 was, that these woods represent an independent association Calatnintho grandi-florae-Fagetum. Unfortunately, Tregubov was the first one who named the association Abieti-Fagetum dinaricum Tregubov (Tregubov & Cokl 1957) in a publication.
Tomazic was, in the fifties, more attracted in researching pure beech, frost and ridge spruce (on extreme rocky sites), and maple-tree woods, subalpine shrubs and grasslands.
He considered the association Pinetum mugo s. lat. (Hyperico grisebachii-Pinetum mugo) for a vicariant community of Alpine dwarf pine association. And for mesophilous (hygrophilous) sites, he anticipated the association Rhodoro-Salicetum grandifoliae TomaziC 1957 (n. nud.).
His name for the subalpine beech wood was Allio victorialis-Fagetum Tomazic 1957 (n. nud.) [= Polysticho lonchitis-Fagetum (Ht. 1938) Marincek & Poldini & Nardini 1993 var.geogr. Allium victorialis Mariniek 1996] where subalpine species prevail.
The association Orvalo-Fagetum Tomazic 1957 (n. nud.) [= Ranunculo platan ifolii-Fagetum MarinCek & al. 1992 var. geogr. Calamintha grandiflora Marincek 1996] was supposed for the altimontane belt with separate subalpine species, and montane belt species being some more thermophilous. Tomazic recognised the next lower belt whith the Submediterranean thermophilous beech wood Seslerio autumnalis-Fagetum M. Wraber ex Borhidi 1963.
Tomafcid described the association Or-valo-Aceretum TomaiiC 1957 (n. nud.) for more hygrophilous dike sites, and the association Atkyrio-Aceretum Tomazic 1957 (n. nud.) for the sites in sinkholes.
The presence of Southeast-European-Il-lyrian species means the floristic speciality
of all beech and maple wood communities mentioned distinguishing these communities from similar ones in other parts of Europe.
For spruce stands, Tomažič set apart four associations: on rocky sites, Abieti-Picee-tum, according to European phytocoenolo-gists. He ranged the lacuna fir sites with less spruce into Calamagrostidi-Abietetum Ht. 1950.
He separated the association Vaccinieta-Piceetum with beech and fagetal species on ridge aspects.
The speciality of Snežnik mountains form frost spruce woods that he named first Calamagrostidi-Piceetum, then Villosae-Piceetum Tomažič 1957 (n. nud.) [=Hac-quetio-Piceetum Zupančič (1976) 1994, and partly Lonicero caeruleae-Piceetum Zupančič (1976) 1994],
All spruce woods are distinguished by a great presence of acidophilus piceetal species. Some Southeast-European-Illyrian species characterising their speciality versus similar European spruce phytocoenoses are also present in these associations.
Tomažič investigated on Snežnik also the communities of the alliance Adenostylion, subalpine grasslands the type of Heliosper-ma pusillum, and the grasslands the type of Sesleria albicans, Nardetum s. lat., and Me-sobrometum s. lat.
At the end, it should be uttered how well Tomažič was versed in phytocoenology. Almost all his researches were in the vegetation of forest, shrub, grassland, weed, and of other. As he was very precise in writing and of great pretension towards himself, so he possessed a great amount of material never published or even unfinished. His publications - issued in the forties - on pine woods or groves are even nowadays weighty, precise, and of modem conception. After the World-War II, only a few detailed reports were published. Because of his lack of publishing activity and illness, most of his excellent ideas are lost for ever, but yet his
Hladnikia 12-13: 145-157 (2001)
39
work, mostly on pine woods, is often quoted. The aim of this article is to rediscover only a part of Tomazic's never published re-
Li teratura
search work. His work is being continued through the knowledge he orally transferred to us. It is worth to be mentioned.
Neber, H. E., J Moravec & J.-P. Theurillat, 2000: International Code of Phytosociological Nomenclature. 3'J edition. - Journal of Vegetation Science, 11 (5): 739-768, Uppsala.
Horvat, I., 1938: Biljnosociološka istraživanja šuma u Hrvatskoj. - Glasnik za šumske pokuse, 6. Zagreb.
Marlnček, L., 1996: Subalpine Buchenwälder in den westlichen Dinariden (Polysticho lonchiiis-Fage-tum var. geogr. Allium victorialis var. geogr. nova). - Atti 24° simposio dclla societa Estalpino-Di-narica di fitosociologia. Supplemento II a gli Annali dei Musei Civici di Rovereto. Sezione Arrhe-ologia, Storia e Science Naturali 11 (1995): 197-206, Rovereto.
TREGUBOV V. & M. ČOKL (red.), 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku - Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije. Strokovna in znanstvena dela, 4. Ljubljana.
Tregubov, V. (red.), 1958: Gozdno gojitveni elaborat na osnovi gozdnih tipov za revir Gomance. - Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana. (Elaborat).
Tregubov, V., (rcd.)1959: Gozdno gojitveni elaborat na osnovi gozdnih tipov zarevirOkroglina. - Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana. (Elaborat).