To žarek je resničnega plamena, ki v njem se večnost v naših srcih sveti, da moremo skrivnost nje razumeti! Veljaj njej ta napitnica iskrena.
Pozdravljeno spoznanje te skrivnosti, ljubezen rodna, borbe večna sila; za nami te bodočnost bo slavila. Že pada noč. No, dobro spite, gosti."
In dvignile so roke se drhteče ob čašo časa na zdravico vdarja — v daljavi sveti se večerna zarja, nje zadnji svit nad gorami trepeče.
Nje žarki so ob stenah vzplapolali in sence naše so iz čaš penečih — napijale v napitnicah zvenečih: „Mi umrjemo — žive naj ideali!"
(Baje a zvesti.)
Gruden:
Ah, toliko noči
,h, toliko noči po nebu gre — za naju ni nobene; in tihe vse so in opojne vse, vse z vonjem rož so prepojene — za naju ni nobene.
Poglej v nebo globoko iz noči: tam — v tihih zvezd smehljaju se hrepenenje daljnih src spoji . . . ah, toliko noči — ni lepših v raju in vse, in vse za naju.
663