Stran 305.
Poučni in zabavni del.
Pri studencu.
Na uho mi je bilo ljubko žuborenje, bližal sem se urni planinski vodici. Pleče jo imenuje ljudstvo. Pripovedujejo namreč o ovčjem plečetu. Katero je pred časi glodal kosmati medved tu pri studencu. Pokleknil sem na kamen in srebal iz smrekove skorje studeno pijačo. Nato sem nemarno razpoložil lene svoje ude po mehki travi, ter pričel snivati lepi san:
dolce far niente. Popoldansko solnce se je zastonj trudilo prodreti skczi gosto vejevje orjaške bukve, na kateri je zeleno perje skrivnostno šumelo nad menoj. Gost leskov grm mi je zapiral pogled k lahko-nogemu studencu, ki mi je peval zibeljčino pesem. Mislil nisem o ničemur in o vsem. Hudomušni duh se mi je podil iz domačih planin v ogrsko pusto, od ondod v ruske stepe in je preskočil, ponudivši se trenutek v mrzli Sibiriji in na visokem Tibetu, v amerikanske prerije. Malomarna fantazija ni mogla nikjer osredotočiti nepokornih mislij.
Žuborenje studenčevo pa me je zazibalo v stanje, ki bi se dalo primerjati z narkozo ali hipnozo. Zadremal bi bil, ne vsled utrujenosti, temveč iz nemarnosti, da me niso prebudile stopinje. Rahko in previdno sem upognil leskove vejice in pokukal zvedavo proti stezici, ki vodi k studencu. Krepko dekle, ru-dečih lic, visoko podrecana. je nosilo na glavi škaf. Dospevši k vodi, si opere najprej noge, potem pa si umije obraz. Bele rokave si zaviše še višje, in pokaže se bela koža. katere se ne bi sramovala niti nežna gospica. Ni še bila z umivanjem gotova, ko opozori njo in mene peket konjskih podkev. Težka konjska mrha se privali iz gostega bukovja, nerodno stopajoč po ozki stezi in zadevajoč se s podkvami ob korenine in kamne. Za njo stopa čvrst fant v kratkih irhastih hlačah s pisanimi obramnicami.
„No, Jera, ali bo voda za večerjo?" ogovori prišlec dekleta, sedajoč na pripraven kamen, dočim kobila pridno srebe v se hladno vodo.
„Za večerjo, Miha! Ali ti boš pa kobilo napojil?" vrne  ma Jera vprašanje, ozrvši   se  zadovoljno   nanj.
„Taka je v gorah! Zjutraj se reže trava še dovolj dobro, čez dan se tudi še nekaj suši, in zvečer vedno kaj pomašimo v svisli. A noč ti je nekoliko predolga, če nisi vajen z drugimi vred hoditi spat. — Doma je vse kaj druzega. — Po večerji deneš klobuk po strani na glavo, pa na vasi zaukaš, da se vse krog tebe strese, in hajdi pod okno! Tu v rovtih pa spi cel trop na svislih; če pokličeš jedno, oglasi se jih pet. — Za ponočevanje tukaj ni. — Pod tvojim oknom je že gotovo pognala trava ta čas, kar se parimo v rovtih; treba jo bode na novo teptati. — Koliko let že hodim za tabo?"
„Ti nepridiprav ti, ničvredni!" huduje se navidezno dekle.
„Če ti nisem všeč, bodem primoran poiskati si drugo, pa še lepšo kakor si ti. Pred tremi leti je bilo, ko sem gnal našo Lisko, k\ nam je tole našo guro storila, sem na vodo. — Tamle gori na ovinku sva* se srečala, pa takrat nisi bila tako moška, ker nisi še fanta imela. — Vprašal sem te, ali naj pridem k tebi povasovat; takoj si bila zadovoljna in rekla, da imate dovolj močne gavtre. — Prišel sem precej prvi dan, ko smo se vrnili domov, hodil sem celo jesen, celo zimo, celo leto, še eno leto in še eno!"
Stran 306.
„Oh, pa takele besede imaš! Ali nisi bil v nedeljo pri pridigi, ko so nam gospod Šimen tako lepo pravili, kako naj se vedemo na planinah?"
»Gospod bi fantovanja za tako hudo ne imeli, ko bi bili sami fant, kakor nas jeden. — E, stara, glej jo, kam sili v grmovje!" Kobila se vstavi in prične trgati konjsko preslico, ki raste ob vodi.
„Včeraj," nadaljuje Miha, „sva ogledovala z očetom tisto smreko, ki stoji za kočo. — Stari so bili kaj dobre volje, ker se nimamo čez vreme nič pritoževati, in kar sami so napeljali govor na ženitev. — V jeseni mi bodo dali čez, sami pa si bodo z materjo vred izgovorili kot in hrano. — Dolga ne bom preveč prevzel, s pošteno doto bi se dal takoj ves poplačati. — Naši zemlji ni razun farovške para daleč na okrog, živino imamo dokaj lepo, hiša in hlev sta skoro nova. Zgoraj samo letos pobeliti, junčka bomo začeli pitati, le mlade nam še manjka. — Kaj rečeš, kam bi šli po njo?"
Nisem se mogel več vzdržati in zavpil sem :
»H Kosmaču po Jero!"
»Marija z Lušarij, Bokalov študent!"
„Ti preklicani skric!"                              F. G.