Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO : 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Polletna naročnina..............L 1.501) Letna naročnina . . L 3.000 Letna inozemstvo................L 4.000 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 MA Leto XXIII. - Štev. 18 (1149) Gorica - četrtek, 6. maja 1971 - Trst Posamezna številka L 70 Službeno in sološao duhovstio BENGALIJA - NOVA 6IAFRA Konec septembra se bo začela v Rimu druga škofovska sinoda, na kateri se bodo zbrali zastopniki vseh škofovskih konferenc, da bi skupno s papežem razpravljali o najbolj perečih zadevah celotne Cerkve. Osrednja točka dnevnega reda, poleg problema o pravici v svetu, bo zadeva duhovništva. Duhovništvo je danes v ospredju splošnega zanimanja, o njem se govori po televiziji in v filmih, v dnevnem tisku in v globokih teoloških razpravah. Dejstvo je, da je v sodobnem svetu, ki je svet kriz in preobrazb, zajela kriza tudi duhovniške vrste, tudi samo ustanovo duhovništva, tako da se osporavata istovetnost in pristnost duhovstva, opravičenost njegove prisotnosti in učinkovitosti v svetu. Je li duhovnik danes še potreben in koristen sredi potrošniške družbe, ki teži zgolj po svetnih, tuzemskih dobrinah? Ima li oznanjevanje evangelija s svojo onostransko, nadnaravno, vstajenjsko tematiko še kakšen smisel in pomen za sodobnega človeka? Škofovska sinoda bo skušala teološko poglobiti, vsebinsko razčleniti in osvetliti ter zlasti soočiti duhovstvo s potrebami in zahtevami sodobnega človeka, tako da bo razvidno, da je duhovnik zares srednik med Bogom in ljudmi, verodostojen pričevalec duhovnih in nravnih vrednot, ki so človeku prepotrebne, če hoče ohraniti svoje dostojanstvo in preprečiti, da sam ne postane plen in žrtev tehničnega, biološkega, socialno-političnega razvoja. POSEBNA SREČANJA MED DUHOVNIKI IN VERNIKI Italijanski episkopat je odredil, naj se v pripravo na razpravljanje o duhovništvu na škofovski sinodi izvedejo v vseh škofijah posebna srečanja med duhovniki in verniki in naj se razpravlja o problemu duhovništva, službenega in splošnega. To razpravljanje bi ne smelo ostati pri neznatni peščici ljudi, temveč zajeti široke skupine božjega ljudstva. Duhovstvo v Kristusovi Cerkvi ni več zadeva samo posvečenih mašnikov, ki jim kot takim pripada službeno duhovstvo, ker so poklicani, da služijo vernikom in jim nudijo vso duhovno oskrbo, temveč tudi vsem vernikom, moškim in ženskam, ki jim polnopravno pripada splošno duhovstvo, kajti ko so pri krstu prejeli neizbrisno znamenje, so bili vključeni v velikega duhovnika Kristusa in tako postali deležni tudi njegovega duhovstva. Splošno duhovstvo, ki prav zares pripada vsem, ki so bili krščeni, vernim in manj vernim, ni kaka propagandna krilatica, ampak odlična sestavina duhovne veličine božjih otrok, vključenih v Kristusovo skrivnostno telo In poklicanih, da kot duhovniki, sredniki med nebom in zemljo, dajejo čast Bogu in nadaljujejo Kristusovo odrešilno delo med ljudmi. V četrtek 22. aprila je bilo v Gorici srečanje vseh slovenskih duhovnikov. Skupno so pretresli zapleteno problematiko duhovstva, ki je še zlasti pereča v goriški nadškofiji, saj se število slovenskih duhovnikov grozeče krči, naraščaja pa ni. Prav tako se je navezal v ponedeljek 26. aprila prvi bežni stik z nekaterimi verniki. Zadevni razgovor je pokazal, kako so naši ljudje odprti in ostro občutljivi za take probleme. Zahtevali so, naj se dialog o duhovstvu, službenem in splošnem, vrši na širši osnovi: povabijo naj se naši ljudje v čim večjem številu, saj problem sega globoko v življenje slehernika, odkriva nove perspektive in nalaga nove odgovornosti. CERKEV BODOČNOSTI Verski nauk o splošnem duhovstvu je eden najbolj krepkih stebrov, na katerih bo slonela Kristusova Cerkev v bodočnosti. število duhovnikov se bo občutljivo skrčilo in njihova dejavnost bo komaj zadostna za izvrševanje strogo bistvenih duhovniških nalog. Nemajhen del verskih opravil, ki jih danes vršijo službeni duhov- niki, bo moral preiti na vernike, moške in ženske, nosilce splošnega duhovstva in torej poklicane od samega Boga, da nadaljujejo Kristusovo odrešilno delo. »Jaz bom z vami vse dni do konca sveta!« Cerkev, ki je v svoji zgodovini previharila izredno razburljive čase, bo izšla iz sedanje krize preobražena, pomlajena. Ni namreč zgolj naravna ustanova, božje delo je: v njej živi Kristus, ki ne umrje več. V pomlajeni Cerkvi živih kristjanov, zavestno in hotoma opredeljenih za Boga, bodo verniki, tesno povezani s svojimi duhovniki in škofi, igrali življenjsko važno in nadvse častno vlogo. Dr. R. KLINEC (Izvirno poročilo iz Indije) Z vrha cerkve ob križu pada črna zastava. Danes je prvi dan meseca baisak, zato so zaveli vetrovi iz bengalskega zaliva in jo razgibali. Pripovedujejo o krvi, ki jo preliva vzhodna Bengalija za svobodo izpod pakistanskega iz-žemajočega in dušečega jarma. »Vzhodnega Pakistana ne bo nikdar več,« je zaklical Gandijev učenec Mudžib Rahman, ki je oklical neodvisnost Vzhodne Bengalije pred mesecem. 75 milijonov Ben- Hrvaški nacionalizem se krepi Hrvat je najprej Hrvat, potem šele ko* munist, kristjan, demokrat. To je vedno bolj občutiti v teh dneh, ko se razpravlja o sprejemu dodatkov k ustavi, po katerih naj bi Jugoslavija postala zveza šestih enakopravnih držav — dosedanjih republik. Hrvaška komunistična partija, ki ve, da si Hrvatje želijo čim večjo gospodarsko in narodno neodvisnost, je nenadoma postala prvoboriteljica za hrvaške interese in doživlja odobravanje tudi meščanskih, kmečkih in razumskih krogov. Ustaška miselnost, seveda v drugi obleki, je spet na pohodu. Srbi se čutijo znova ogroženi. Tako je hotel Beograd zadati poseben udarec Zagrebu na ta način, da je jugoslovanska protišpijonažna služba objavila ugotovitev, da je vodstvo komunistične partije na Hrvaškem povezano z ustaškimi skupinami, ki delujejo v inozemstvu. Prav tako je jugoslovansko javnost pretreslo odkritje, da sta mlada hrvaška atentatorja, ki sta umorila jugoslovanskega veleposlanika Roloviča v Stockholmu, sinova partizanskih borcev. V Jugoslaviji že ne gre več za borbo med revnimi in bogatimi republikami, temveč za spopad med Hrvaško in ostalimi deli države. Hrvatje mislijo znova enako kot v času bratov Radič in Vladka Mačka. Polemike v časopisju med Beogradom in Zagrebom se zaostrujejo. Misel na neko »neodvisno« hrvaško državo dobiva polet. Eni bi si jo radi ustvarili s pomočjo Za-pada, drugi s pomočjo Sovjetske zveze. In ta je budno na oprezu. Ne smemo namreč pozabiti, da deluje v inozemstvu poleg ustaške emigracije tudi kominformi-stična, to se pravi bivši stalinisti, ki so se po prelomu med Stalinom in Titom leta 1948 zatekli v tujino. Ni čuda, da je prav pred prvomajskimi prazniki prišlo v Jugoslaviji do tridnevne seje predsedstva Zveze komunistov na Brionih. Na tej seji je bilo ugotovljeno, da nastajajo težave zaradi nezadostno razvitih samoupravnih odnosov, nezadostno razvitega medrepubliškega dogovarjanja in povečanja narodne nestrpnosti. Nadalje so na seji ugotovili, da radio in televizija v nekih primerih nista upoštevala stališča Zveze komunistov in da se je v zadnjem času povečalo inozemsko sovražno1 delovanje proti Jugoslaviji. Odmev na to sejo je bil Titov govor, ki ga je v nedeljo 2. maja imel v istrskem mestu Labinu. Tam je med drugim dejal, da je Jugoslavija mnogim trn v peti. V svetu so sile, ki niso zadovoljne z obstoječim stanjem in se pri tem poslužujejo raznih obveščevalnih služb. Posebno v zadnjem času je čutiti njih pritisk. Tito je tudi opazil, da nekateri posamezniki izgubljajo vero v to, kar bi morali storiti. Take malodušneže bo treba odstraniti. Tudi za mladino bo treba bolj poskrbeti. »Mi imamo dobro mladino — je dejal Tito — toda en del je zapeljan z raznimi lažmi in klevetami ter zato koleba v naši družbi. Sem proti temu, da se na naših univerzah dopuščajo profesorji, ki delujejo proti našemu sistemu, ki vzgajajo našo mladino proti naši družbi in ki klevetajo naše voditelje. Našo mladino moramo rešiti pred takšnimi ljudmi.« Glede odnosov z Italijo pa se je Tito v istem govoru zelo pozitivno izrazil. »S sosedno Italijo, ko sem bil nedavno tam, smo se resnično sporazumeli, da skupno odstranimo vse tisto, kar bi moglo1 privesti do sporov ali trenj, kakršnih je nekoč bilo. To je želja tako italijanske vlade kot tudi italijanskega naroda. Sporazumeli smo se, da postopoma rešimo tudi obmejna vprašanja. Razume se, da se ni več govorilo o coni B, pač pa o obmejnih vprašanjih. O tem se sedaj razpravlja in prišli bomo do sporazuma. Tako italijanskemu narodu kot vladi so čim boljši odnosi z nami zelo pri srcu.« Ulbrichtov odstop Precejšen odjek je imela v svetovni javnosti vest, da je odstopil Walter Ulbricht, do sedaj tajnik enotne socialistične (beri: komunistične) stranke v Vzhodni Nemčiji. Sam je kot razlog za svoj odstop navedel visoko starost: 30. junija bo dopolnil 78 iet. Mnogi pa mislijo, da je odstopil predvsem zaradi nesoglasij, ki so se zadnje čase pojavljala med njim in glavnim tajnikom sovjetske partije Brežnjevem. Ulbricht je zelo z nezadovoljstvom spremljal zbliževanje s sovjetskim blokom, ki ga je sprožil zahodnonemški kancler WiUy Brandt in mu tudi Bražnjev ni bil nasproten. Z Ulbrichtom odhaja zadnji komunistični voditelj iz Stalinovega obdobja. Ostal pa bo še naprej poglavar vzhodno-nemške države. V tajniški funkciji ga bo nadomestil 58-letni Erioh Honecker, ki tudi velja za pristaša trde roke. Zato so v Zahodni Nemčiji mnenja, da v prihodnje ni pričakovati kakega zboljšanja v odnosih med obema Neničijama. Ulbricht se je rodil v Leipzigu na Saškem. Izučil se je za mizarja, a že v zgodnji mladosti ga je bolj kot poklic mikala revolucionarna dejavnost. Leta 1919 je bil s Karlom Liebknechtom in Rozo Luxem-burg med ustanovitelji nemške komunistične partije. Večkrat je kot član Kominterne potoval v Moskvo, po prihodu Hitlerja na oblast pa je kar tam ostal. Med leti 1936 in 1938 ga srečamo v mednarodnih brigadah v Španiji. Med zadnjo vojno vodi protihitlerjevsko propagando, da bi zbil bojno moralo v vrstah nemških vojakov, v maju 1945 pa je med prvimi, ki v položaju polkovnika sovjetske vojske skupaj z maršalom Žukovem vkoraka v Berlin. Leta 1946 pride v sovjetski zasedbeni coni do od zgoraj ukazanega združenja socialdemokratske stranke in -komunistične partije v enotno socialistično stranko. Leta 1953 postane Ulbricht njen glavni tajnik, leta 1960 po Pieckovi smrti pa še predsednik vzhodno-nemške republike. galcev se danes postavlja po robu, oboroženi so s puškami nasproti pakistanskim tankom. Pakistan ne prizanaša niti ženam niti otrokom niti dekletom. Meja z nami poteka komaj 50 km odtod, zato dobivamo novice sveže ko lotosov cvet, ki pa je oškropljen s krvjo mlade Bengalije. Nekaj misijonarjev je že plačalo svoj davek z življenjem, ko so protestirali proti rodomorne-mu »nesmiselnemu« pobijanju. Pri Jessorju so zdecimirali šolske otroke z italijanskim misijonarjem vred. Inozemski poročevalci, ki prehajajo meje, so izjavili, da jim morda ne bo mogoče prepričati velesile, da bi Zveza narodov posredovala svobodo borilcem, a so zagotovili Kalkuti, da bodo raz-kričali po svetu, da je veletok Ja-muna-Brahmaputra in Poddo okrvavljen s krvjo stotisočev nedolžnih. Vsa domača policija je stopila na stran osvobodilnega gibanja. Ne prosijo za hrano niti za zdravila, želijo orožja. Meje stražijo domači prostovoljci. Z vzklikom »Alah vodi Bengalijo«, se vrže univerzitetna študentka z opasano mino na prsih pod pakistanski tank in ga požene v zrak. To je čas herojev, kjer junaško sodeluje tudi krščanska manjšina. Med muslimani in hindujci, ki so v veliki manjšini, pa padajo v prah stari zidovi sovraštva, ki so ga umetno zanetili Angleži, ko so morali zapustiti Indijo. Maocetungo-va Kitajska je na strani pakistanskih hord, ki poganjajo Bangla »desh« (deželo) na Kalvarijo. Organizacija združenih narodov in Amerika se izgovarjata, da je vstaja notranja zadeva Pakistana. Jugoslavija se neuradno poteguje za novo Bengalijo, Rusija je stopila javno na stran novobengalske stvarnosti, menda le zato, da nagaja Maovi Kitajski, ki je na strani Zahodnega Pakistana. Kje je Mudžib Rahman? Radio Pakistan, govori, da je ujet. Isto potrjuje japonska tiskovna agencija. Verjetno pa je bil ubit prvi dan, ko so tanki napadli njegovo rezidenco. Ko je oklical svobodo svoje domovine — Matere Bengalije — je izdal geslo: »Sledite navodilom in ukazom mojih namestnikov, kadar me ne bo med vami!« Tudi svaril je, naj ne nasedajo izzivačem, ki hočejo z njegovim imenom na ustih zapeljati ljudstvo v klešče rdečih Maoce-tungov. Ko to pišem v večerni uri velikonočnega ponedeljka, mislim na polovico vernikov naše fare, ki so prišli pred leti kot begunci iz Pakistana in imajo svojo kri v prestolnici Vzhodne Bengalije v Dac-ci, v Komilli, Jessorju, Khulni, kjer je bil pred par meseci ustoličen škof Mihael d’Rosario, mlajši brat predsednika Vincencijeve konference v naši fari. Zanj in za toliko duhovnikov ter sester in kristjanov je še zmerom razvita zastava velikega petka. JOŽE CUKALE SJ, misijonar v Indiji Prehrana v Združeni Evropi V državah Združene Evrope posvečajo kmetijstvu dokaj pozornosti; razni zakoni in denarna sredstva spodbujajo kmetovalce, da pravilno usmerjajo in večajo pridelovanje. S tem je Evropa dosegla že visoko stopnjo samooskrbe, kar pomeni, da si sama pridela večino potrebne hrane. Kako se razvijajo prehranjevalne sposobnosti Evrope, nam pričajo podatki iz dobe 1959-1967. V teh osmih letih se je proizvodnja rastlinskih pridelkov povečala za 18 milijonov ton; potrošnja se je v istem času hitreje vzpenjala in dosegla 21 milijonov ton. V povečanju pridelovanja rastlinske hrane se je najbolj odlikovala Francija, za njo pa Italija. Živalska proizvodnja se je dvigala z enako naglico kot notranja potrošnja in sicer v istih 8 letih za 34 milijonov ton. V tem povečanju proizvodnje sta bili na prvem mestu Francija in Nemčija. Tudi Nizozemska je povečala prirejo v primeri z notranjo potrošnjo, le v Italiji je živalska proizvodnja vse bolj zaostajala za potrošnjo. V celoti se je rastlinska in živalska proizvodnja v skupni Evropi povečala tako, da se je tudi stanje samooskrbe zboljšalo in sicer v rastlinskem od 84 na 85 %, v živalskem področju pa od 95 na 96 %. Kako je s samooskrbo v posameznih državah? V Nemčiji in Italiji se je stanje rastlinske proizvodnje poslabšalo; to pomeni, da ti dve državi vse več uvažata. Nasprotno pa se je položaj v Franciji znatno zboljšal tako, da ta država danes razpolaga z viški kmetijskih pridelkov. Za Benelux je značilno, da mora uvažati mnogo živinske krme. Živalska proizvodnja z ozirom na samooskrbo je porasla v Nemčiji, Franciji in Belgiji; Nizozemska je ostala pri starem, dočim je Italija nazadovala. Celotna kmetijska proizvodnja je v teh letih porasla povprečno za 3 %. V potrošnji je čutiti najmočnejše povpraševanje po mesu. En evropski prebivalec potroši letno 124 kg živil, med katerimi je kar 94 kg mesa. Samooskrba se je v celoti zboljšala, saj se je od 91 % povzpela na 94 %. Tako je treba danes uvažati le še 13 namesto nekdanjih 17 milijonov ton živil. česa pridelamo v Evropi preveč in česa premalo? Trenutno pridelamo preveč mleka, masla in pšenice; premalo pa žita za krmo, olja, maščob in govejega mesa. V zadnjih dveh letih se je stanje proizvodnje v primeri s potrošnjo še zboljšalo in samooskrba se je povzpela od 94 na 96%. Tako znaša primanjkljaj, katerega mora Evropa uvoziti, le še 10.000.000 ton. Inž. Janko Košir Albanci še niso dovzetni Nadškof Agostino Casaroli, tajnik vatikanskega urada za javne zadeve, je dejal, da Albanija še ni pripravljena za kakšen dialog oz. pogovarjanje s Cerkvijo. Tam še vedno od časa do časa napadejo Vatikan kot središče revizionizma in ameriškega imperializma. Vse katoliške cerkve so zaprte, vsi duhovniki izgnani, v ječi ali pa zaposleni v civilni službi. V takem ozračju je nemogoče začeti diplomatske stike, kaj šele kakšne redne odnose. Zanikana vest Ravnatelj vatikanskega tiskovnega urada Alessandrini je zanikal vest, po kateri naj bi papež Pavel VI. dne 15. avgusta, ob marijanskem kongresu, obiskal hrvaško Marijino božjo pot Marija Bistrica. Te vrste zanikanj so v diplomatskem svetu nekaj običajnega in hočejo reči le, da stvar še ni primerna za objavo . Dan spoštovanja človekovega življenja Na prošnjo več organizacij in gibanj so kanadski šikofje odločili, da bo poslej 25. april »Dan spoštovanja človeškega življenja«. Ta dan naj bi pritegnil pozornost prebivalstva: 1. na to, da se začenja človekovo življenje s spočetjem; 2. da velja noseči ženi posebno spoštovanje; 3. da je zakon o spoštovanju slehernega človeškega življenja nadvse pomemben. Pismo jugoslovanskih Škofov O Mariji Volitev ruskega patriarha V mesecu maju ni cerkve med nami, kjer bi ne bilo okrašenega oltarja z Marijinim kipom ali podobo, kjer verno ljudstvo opravlja zjutraj ali zvečer šmar-»ično pobožnost. Pričujoča slika je bila povzeta v župni cerkvi v Zgoniku Samo trije meseci nas ločijo od velikih dogodkov v naši domovini. Marija se bo v avgustu, kakor upamo, na poseben način približala našim dušam. Njena kongresa v Zagrebu in v Mariji Bistrici bosta njeno vabilo in naš odziv, njen mimohod in naše srečanje. V vrtoglavi dobi sprememb in negotovosti je prav, da mati Cerkve in duhovna mati človeštva od blizu pogleda in posluša svoje otroke. V vseh naporih, s katerimi želimo pomagati splošnemu razvoju, čutimo, da nekaj ne gre in da se nekaj nevarno zapleta. Ni dovolj, če imamo obilje proizvodov in denarja. Ne zadostuje, če na meje postavimo vojsko in povsod razvijemo reklamo; ne morejo vsega ljudje sami storiti, čeprav bi imeli najboljšo voljo, ako jih od vseh strani stiska nezaupanje, negotovost in nevšečnosti. Treba je od nekod dobiti sveto pomoč duha, pravičnosti, zaupanja, bratske bližine in ljubezni. Treba je v vsaki človeški zavesti zbuditi otroško besedo vere in upanja, v vsakem srcu sled ljubezni in zavzetosti za brate, v vsaki hiši temeljno edinost in sodelovanje, v vsaki družbi znosnost in pravično zakonitost. Vedno jasneje nam postaja, da ni bratov brez Očeta, da ni družine brez matere. Zato bo, o tem smo prepričani, prav v našem času velikih dosežkov in še večje negotovosti, bližina predobrega Srca velike matere obnovila doživetje skupnosti in družine. Ona, kateri njena rojakinja Elizabeta pravi: »Blagor ti, ker si verovala,« more prižgati luč vere v stoletju nevere. Ona, polna milosti in Gospodove prisotnosti, more osamljenim in potrtim v duši prinesti zaupanje v rešitev in v božje očetovstvo. Ona, mati učlovečene Besede in Odrešenika sveta, more dati novo rojstvo vsakemu človeku, vsaki družbi in vsemu človeštvu. Prav zato smo kot programat-sko geslo naših kongresov sprejeli napis iz našega svetišča na Trškem vrhu pri Krapini: Marija — začetek boljšega sveta. Medtem ko v svojem imenu ter v imenu vseh ljudi z zaupanjem izgovarjamo besedo sv. Bernarda: »Pokaži nam, da si mati,« slišimo njen zaskrbljen in opominjajoč odgovor: »Pokaži tudi ti, da si božji in moj otrok, da si brat svojih bratov in sestra.« To nas — kot vernike in Marijine častilce — opominja, da v mesecu maju, ki je posvečen naši Gospe, dojamemo svojo vlogo in spoznamo svojo dolžnost. Ta maj naj bo predvsem mesec molitve, nadvse doživete marijanske molitve, molitve k Mariji in v Marijinem duhu. Molili bomo sv. rožni venec, veliki hvalospev, ki ga sestavljajo izbrane molitve; ves poln premišljevanja vesele vesti odrešenja in velikonočnega veselja. Molili bomo rožni venec sami, v svojih družinah in v naših cerkvah. K tej molitvi vabimo vse vernike v duhu zadnjih papežev in v duhu zadnje- iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiii IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Slovenci v Rimu Slovenski zavod v Rimu na Via Appia se počasi ureja. Ob zunanji meji je bilo zasajenih več dreves in lovorjevega grmičja, in prav tako so bile urejene tudi gredice s cvetjem, da bo dobila hiša bolj prijetno lice. Na veliki teden so imeli v zavodu vse tri dni obrede, kot jih predpisuje obred-nik, česar do sedaj še nikdar ni bilo. Pokazalo se je pa, da bo sedanja kaipelica v zavodu ob količkaj večji udeležbi premajhna ter bo potrebno sedanji prostor povečati ali najti drugega primernejšega. Za veliko noč so bile ohranjene tudi vse lepe slovenske navade. Podeljen je bil velikonočni »žegen« tako v soboto kakor tudi na veliko nedeljo. Od jedi je bilo marsikaj iz Slovenije, drugo s Koroškega. Pirhe so pobarvale redovne sestre in gospe, tudi pršuta in potic ni manjkalo. Tako smo se vsi mogli počutiti zares po domače. Tudi zanaprej bo vsako nedeljo sveta maša ob 4,30 popoldne, le na zadnjo nedeljo v juniju bo še v ulici Botteghe Oscure. Ako bo prišlo v poletnem času do kakšnih sprememb, bodo vsi zainteresirani pravočasno obveščeni. Milan Na veliki četrtek je v Milanu umrl g. Mermolja Ciril. Njegovo truplo je bilo pokopano v Jugoslaviji v njegovem rojstnem kraju. Njemu želimo, naj mu Bog da večni mir, družini pa izražamo naše iskreno sožalje! ga vesoljnega zbora, ki priporoča »različne oblike pobožnosti v čast božji Materi, katere je odobrila Cerkev v okviru zdravega in pravovernega nauka« (C 66). Razen tega bo maj mesec vesele resnosti in prostovoljne pokore. Predvsem je po Marijini želji iz Lurda in Fatime treba delati pokoro, ki jo prinaša življenje in poklic, pokoro zvestega izpolnjevanja svojih stanovskih dolžnosti, prave ter vse bolj iskrene bratske pomoči in ljubezni. Brez križa ni mogoče hoditi za Kristusom. Skrivnost križa in premagovanja je srce našega krščanskega poklica. Osebni in skupni križ, danes zlasti križ družine in za družino; notranja pokora, s katero premagujemo strasti, in zunanja, s katero od- Naš slovenski pregovor, da ljubezen ne pozna meja, zelo prihaja do veljave na slovensko-italijanski meji zlasti na gori-škem področju. Gre pač za značilen pojav vzdolž odprte meje med Jugoslavijo in Italijo, za spletanje ljubezenskih in družinskih vezi med mladimi, ki jim mejna črta ne pomeni nikake ovire v njihovem ljubezenskem odnosu. Toda dostikrat se zadeva ne konča le na matičnem uradu ali pri župniku, temveč v njo posežejo tudi zdravniki, odvetniki, sodniki ter socialni delavci. Ljubezenska srečanja in razmerja, ki se spletajo vzdolž meje, namreč ne vodijo vedno pod zakonsko streho. Znanstva, ki pomenijo za enega resno pripravo na skupno življenje, so lahko za drugega partnerja le kratkotrajen flirt. Tako se porajajo razočaranja, nerazrešljivi zapleti in celo osebne ter družinske tragedije. Zlasti mlajša dekleta z jugoslovanske strani se dajo vse prevečkrat omamiti od lepih besed in bleščečih avtomobilov, ne da bi pomislila, da moški z italijanske strani ne prihajajo vedno iskat zakonskih družic. Dekleta, ki prepozno spoznajo, da se iz njih razmerja ne bo mogel razviti srečen zakon, se včasih prepuščajo varljivim u-pom in se zatekajo za pomoč k zdravnikom in sodnikom. Rojevajo se otroci, katerih rubrike o očetovstvu ostajajo v rojstnih listih prazne. Kvečjemu se ve to, da je neznani oče italijanski državljan. Nekje na Goriškem je npr. mlado dekle rodilo dvojčka in šele tedaj odkrilo, da je njen zapeljivec poročen mož s tremi otroki; ali blizu Senožeč, kjer je ženska kar trikrat rodila z Italijanom, ki jo je končno bolno zapustil in se ni več vrnil. Vendar se večina resnejših ljubezenskih razmerij ob meji srečno konča. Navadno jemlje jugoslovanska državljanka italijanskega državljana, ta pa si išče ženo rad v Sloveniji. Nesporno dejstvo je, da se dekleta iz Jugoslavije zelo dobro obnesejo v italijanskih obmejnih krajih na kmetiji, v trgovini, tovarni in v gostinstvu. Dekleta so tudi veliko manj navezana na domače okolje kot fantje in si dosledno iščejo razvitejših krajev. V novogoriški občinski upravi so ugotovili, da je bilo po vojni nad 500 porok, pri katerih je bil eden od novoporočencev z druge strani meje. V Novi Gorici je bilo takih porok kar 237, v Dobrovem v Brdih 58, v Mirnu 43, v Kanalu ob Soči bijamo skušnjave — vse to je naloga kristjanov našega časa, ki je tako hudo nasproten pokori in križu. ' Naša tretja dolžnost je apostolska. Kdorkoli more in čim več more, naj skuša — tiho in glasno — prepričati čim širši krog ljudi, da je odrešenje že prišlo in da je sreča zelo blizu. V tem času kongresov je treba razbiti nezaupanje v odrešenje. Doživeti moramo vero in zmago vere. »To je zmaga, naša vera!« Na ta način si bomo pri Mariji zagotovili pomoč in bratom pomagali. Opominjamo vas, bratje, da v tem duhu preživite maj, pripravljajoč sebe in srca okrog sebe za veliko srečanje z Materjo vseh naših duš. 40, v Kostanjevici na Krasu 23. Z Gorjanskega, Tomačevice in Brestovice ter še nekaterih naselij s kraške planote se praktično vsa doraščajoča dekleta odločajo za fante iz Italije. Seveda so ti fantje iz Italije povečini pripadniki slovenske zamejske skupnosti. Med 470 zakoni, ki so jih analizirali v Novi Gorici, so ugotovili, da jih je bilo kar 285 sklenjenih med Slovenci tostran in onstran meje ter 195 med Slovenkami in Italijani oz. narobe. Bralci pišejo Apologija umora V »Primorskem dnevniku« z dne 27. aprila sem zasledil med drugim poročilo o razgovoru z urednikoma »Ognjišča« v Škednju. Prvi del poročila je kar stvaren, v drugem delu pa poročevalca njegova ideološka nestrpnost spet zanese v napad na »psevdokatoliški tisk« v Gorici ali tudi v Trstu. Pri tem omenja neko apologijo umora, ki naj bi jo »Katoliški glas« kar dvakrat zadnji čas postavil v svoje stolpce, kar da nikakor ne ustreza krščanski etiki. Pregledal sem tisti dve številki Vašega lista, kjer je govora o atentatu na jugoslovanskega veleposlanika Roloviča v Stockholmu, pa zaman iskal mesto, kjer naj bi vršili apologijo, tj. poveličevanje tega umora. Odkril sem nasprotno: Vaš list prav v skladu s krščansko etiko la atentat obsoja, a zraven dodaja, da isto obsodbo zaslužijo vsi tisti atentati, ki so jih med vojno in neposredno po njej slovenski komunisti uprizorili zoper svoje idejne nasprotnike. Kje vidi dopisnik tržaškega dnevnika v takem pisanju »apologijo umora?« Seveda, dopisnika dobro razumem, kje ga čevelj žuli. Po njegovi marksistični etiki, bi morali obsojati le tiste atentate, ki se uprizarjajo zoper levičarje; one druge, ki so jih sami izvajali, pa naj bi vsaj prešli z molkom, če jim že nočemo dati glo-riole narodnega herojstva. Ker pa je krščanska etika taka, da obsoja vsak umor, pa naj bo storjen z leve ali desne, se bomo še naprej z dopisnikom »Primorskega dnevnika« glede »apologije umora« razhajali. J. P, Opčine škofje ruske pravoslavne Cerkve stojijo pred enim najpomembnejših dogodkov tega stoletja: 30. maja letos se bodo zbrali k volitvam novega patriarha. Ruska pravoslavna Cerkev ima 66 škofov, ki se delijo v metropolite, nadškofe, škofe in pomožne škofe. Pravoslavna Cerkev je dobro organizirana med ruskimi izseljenci v Evropi in v Ameriki. Najvidnejša osebnost med ruskimi škofi je trenutno leningrajski metropolit Nikodim. Rodil se je leta 1929. Študiral je na bogoslovni akademiji v Moskvi in je dosegel doktorski naslov s študijem o pokojnem papežu Janezu XXIII. Metropolit Nikodim vodi tudi stike s sovjetsko vlado. Med raznimi verskimi skupnostmi v Sovjetski zvezi uživa namreč pravoslavna Cerkev privilegiran položaj. Vse uradno priznane verske skupnosti morajo brezpogojno spoštovati državno notranjo in zunanjo politiko. Na tem področju se je vedno odlikovala ruska pravoslavna Cerkev. Praksa Kremlja je ta, da se glede verske politike, tudi v imenu drugih verskih skupnosti, razgovarja le s predstavniki pravoslavne Cerkve. Naj višji organ pravoslavne Cerkve je sveti sinod, ki mu predseduje patriarh. Ruski sinod šteje osem članov iz vrst škofov. Pet članov je stalnih, trije pa se menjavajo vsakih šest mesecev. Vodstvo ruske pravoslavne Cerkve ima na razpolago več časopisov in revij. Najvažnejša je »Revija moskovskega patriarhata«. Za šolanje duhovnikov so na razpolago dve bogoslovni akademiji in tri semenišča. V primeru potrebe se posvečenja vršijo tudi brez zadostne študijske priprave. Leta 1968 je bilo 400 bogoslovcev. Gospodarsko stanje je še kar ugodno. Država ne daje Cerkvi nobene pomoči. Cerkev podpirajo le verniki. Skrivnost visoke življenjske moči v ruski pravoslavni Cerkvi so samostani. Hru-ščev je to spoznal in je njihovo število drastično zmanjšal od 67 na sedanjih 15. Najbolj znan je samostan Zagorsk, v katerem živi trenutno 90 menihov. Za velike slovesnosti se zbere v Zagorsku na deset-tisoče romarjev. Drugi zelo znan samostan je v Pskovu. V Kievu pa je ženski samostan — Varstvo Device, ki šteje 300 sester. Od smrti zadnjega patriarha Alekseja je minilo skoro že leto dni in mnogi se sprašujejo, zakaj so volitve za njegovega naslednika tako pozno nastavili. Nekateri menijo, da so voditelji ruske pravoslavne Cerkve hoteli počakati na konec 24. kongresa sovjetske partije, ki se je zaključil v začetku letošnjega aprila. Poznavajoč smernice zadnjega kongresa bo laže izbrati primernega človeka za novega patriarha, kajti jasno je, da mora biti kandidat za patriarha sprejemljiv tudi za oblast. Nekateri krogi bi sicer želeli, da bi Cerkev tega ne upoštevala. Toda, če kje, mora Cerkev v Sovjetski zvezi to upoštevati. Priprave na volitve potekajo v več delovnih skupinah. Ena pripravlja gradivo in osnutke sklepov tega škofovskega zborovanja, druga skrbi za gmotne in gospodarske zadeve, tretja pa ima nalogo primerno sprejeti goste, ki bodo prišli iz inozemstva. Zborovanje naj bi ne trajalo več kot tri dni. Zborovanje bo v Zagorsku. škofje bodo poslušali troje poročil; volitve bodo zadnje dejanje tega zborovanja. Javnih razprav ne bo. Pogovore o perečih vprašanjih bodo opravili med odmori in v manjših skupinah. Pri skupnih zborovanjih se bodo omejili na sprejem ali zavrnitev predlogov. RAZNO Cerkveni pogreb za vse vernike Škof francoske škofije Autun Le Bur-geois je sprejel predlog duhovniškega sveta, naj se dovoli cerkveni pogreb vsem katoličanom, če oni ali njihovi sorodniki to žele, ne glede na njihov položaj v zvezi s predpisi cerkvenega prava. Po dosedanjih cerkvenih predpisih ne smejo imeti cerkvenega pogreba na primer tisti, ki pred smrtjo niso pokazali znakov kesanja, odpadniki, izobčeni, samomorilci, javni grešniki in še nekateri drugi, škof pravi, da se zdi nenaravno, da bi odrekli molitev skupnosti za uda Cerkve, katerega odgovornost v vesti more poznati in soditi samo Bog. Kongres katoliških časnikarjev Od 14. do 18. julija bo v Luxemburgu mednarodni kongres katoliških časnikarjev. Glavna tema razprave bo: Javno mnenje v Cerkvi. Prvo poročilo bo prebral, kakor poroča »Revija moskovskega patriarhata«, sedanji upravitelj patriarhata metropolit Pi-men. Govoril bo o življenju in delu ruske pravoslavne Cerkve. Drugo poročilo bo prebral metropolit Nikodim, poverjenik za zunanje zadeve ruskega pravoslavja. Prikazal bo ekumensko dejavnost ruske pravoslavne Cerkve. Tretji govornik bo glavni tajnik moskovskega patriarhata metropolit Aleksi j. Zbranim škofom bo govoril o prizadevanjih ruske Cerkve za mir na svetu. Iz objavljenega programa nekateri sklepajo, da bo za novega patriarha izvoljen metropolit Pimen, metropolit Nikodim pa naj bi še naprej skrbel za povezavo z drugimi Cerkvami po svetu. Tega cerkvenega dostojanstveniga so zadnje čase na Zahodu precej kritizirali, češ da je preveč uslužen do oblasti in tako sokriv, da je v Sovjetski zvezi zaprtih toliko svetišč. Vendar se je taka »politika« na dolgo dobo le izkazala za uspešno, saj je Cerkvi pridobila vsaj ščepec svobode. Metropolit Aleksij je lani dejal dopisniku zahodnonemšikega radia: »Petdeset let izkušenj življenja v socialistični državi nas uči, da nam ni treba imeti bojazni. Ruska pravoslavna Cerkev živi v polno svoje notranje življenje.« S TRŽAŠKEGA Marijin dom v ul. Risorta Zadnje čase smo v našem domu imeli več lepih prireditev. V nedeljo 18. aprila so člani društva »Slomšek« iz Rima igrali Molierovo veseloigro »Scapinove zvijače«. Nekatere vloge so predstavili naravnost odlično. Čeprav je bil tedaj lep pomladanski dan, se je dvorana napolnila z gledalci. Potem je Marijina družba od 21. do 25. aprila imela duhovno obnovo, ki se je je udeležilo tudi lepo število drugih deklet in žena. Vodil jo je superior jezuitske rezidence v Ljubljani p. Edmund Bohm. S svojo globoko in prisrčno besedo je segel na mnoga važna vprašanja duhovnega življenja. Pri jutranjih govorih je bilo čez 80 udeleženk, pri popoldanskih pa tudi čez 160. V nedeljo 25. aprila je g. pater imel mašo z nagovorom pri Novem sv. Antonu, kjer je veliko število ljudi pristopilo k sv. obhajilu. V četrtek 22. aprila je v domu bilo srečanje naših skavtov in skavtinj z goriški-mi skavti in skavtinjami. Prvo srečanje se je vršilo pred enim mesecem v Gorici. Upanje je, da si bomo za naprej še bolj drug drugemu pomagali, da bo organizacija skavtov’ in skavtinj uspešneje delovala v korist naše mladine. V nedeljo 25. aprila so skavtinje imele svoje jurje-vanje z mašo in obljubami na prostem na planoti pri Padričah, skavti pa blizu Katinare. Prvega maja so se udeležili jur-jevanja goriških skavtov in skavtinj na Jazbinah. Zelo zanimivo je bilo predavanje z lepimi diapozitivi, ki jih je pokazal dr. Tone Požar o pasijonskih igrah v Oberam-mergauu v nedeljo 2. maja. Pokazal je tudi prvo slovensko pisano besedo, »bri-žinske spomenike«, ki jih je fotografiral v knjižnici v Munchenu. Polog tega je pokazal še več drugih lepih slik. Pred belo nedeljo smo v naši kapeli začeli ob sobotah s sv. mašo ob 19.30. Ta maša velja za naslednjo nedeljo. Obisk prve tri sobote ni bil velik. Pa bi bilo prav, če bi se te maše udeleževali. Mnogi poleti ob nedeljah ne hodijo v cerkev, ker gredo na izlete ali na kopanje k morju, nekateri pa obiskujejo bogoslužje v drugem jeziku. Skedenj Kakor drugod po katoliškem svetu hočemo tudi slovenski verniki v Škednju na najbolj dostojen način slaviti Boga po posredovanju Matere Marije v mesecu maju. Vsako jutro ob 7. uri je sv. maša s petjem in skupnim obhajilom, zvečer ob 20. uri pa se vrši šmarnična pobožnost. Pred blagoslovom je obhajilo. Vsak torek in petek je na sporedu pridiga. Letos nam bo govoril g. Franc Zlobec. V ostalih dneh je kratko branje nabožne knjige. Ob sobotah pa je sv. maša v začetku šmarnic, ki velja za nedeljsko. Tudi ob nedeljah in praznikih so šmarnice ob 20. uri. 19. in 20. t. m. bomo poromali k Mariji Bistrici blizu Zagreba. Blagoslov hiš se vrši počasi, saj ob tej priložnosti duhovnik vrača obisk in ima možnost za prijateljski razgovor v družini. Slovesnost prvega sv. obhajila bo v nedeljo 30. maja. lillllllHIIII . Ljubezen ob meji Naši DroMemi ob letišnien 1. naii Govor deželnega svetovalca dr. Draga Štoke v Bazovici Ocl leta 1945, katerega Prvi maj je oznanil zmago nad dvema diktatorjema, ki sta nas hotela uničiti kot ljudi in kot pripadnike slovenskega naroda še posebej, pa do letošnjega Prvega maja, se je zvrstilo 21 praznikov dela, svobode in delavskih pravic. Slovenci smo narod delavcev, ročnih in umskih. V svoji zgodovini smo morali ogromno pretrpeti, zato smo neomajno in z vsem srcem na strani vsega delavnega ljudstva in zagovarjamo z vso doslednostjo njegov boj za pravične razmere v delovnem okolju in v družabnem življenju. Vemo, da se delavni človek lahko svobodno uveljavlja tam, kjer vladajo pravični zakoni in ne privilegiji posameznikov, skupin ali kast. Vemo, da je boj delavskega razreda zahteval v preteklosti in zahteva še danes velike žrtve, katerim se moramo z vsem sočutjem in spoštovanjem pokloniti. Upamo v čas, ko bo delavec v svobodi in v zavesti svojih pravic stopit povsod v svetu v nove zarje, ki bodo znanilke človečanstva, pravega bratstva in resničnega miru. Naš letošnji Prvi maj je povezan s problemi, ki nam živo stopajo pred oči. Zal fašizem še ni povsem mrtev v državi, v kateri živimo kot narodnostna skupnost. Še marsikje tli ta črna pošast in se upira d,olcončni smrti, na katero jo je obsodil Prvi maj 1945. leta. Pristaši propadle diktature danes spet izzivajo naše ljudi po gostilnah s petjem fašističnih pesmi in z nesramnim vedenjem. Mislijo, da bodo s takim klavrnim početjem obnovili dobo tik po prvi svetovni vojni, ko so začeli žaliti in napadati naše ljudi po javnih lokalih, po ulicah, po tramvajih, v cerkvah... Tu in tam se v terni prikradejo in pomažejo ali zbijejo slovenske napise: ne ustavijo se niti pred križem ali svetim znamenjem, pod katerim je slovenski napis. Mi smo potrpežljivo ljudstvo, toda te izzivače svarimo, naj ne preizkušajo preveč naše potrpljenje, kajti kakor smo se dvignili proti njim takrat, ko se marsikomu še sanjalo ni, da smo sposobni tolikega upora, tako bomo znali tudi tokrat ustaviti njihovo početje, če bo treba! Prav tako nas je te dni zabolelo, da obstajajo v eni od sindikalnih organizacij, ki se ima za demokratično ljudje, ki odpovejo svojo udeležbo na skupni prvomajski proslavi zato, ker naj bi na njej spregovoril nekdo tudi v slovenskem jeziku. Po 21 letih svobode, po vseh žrtvah, ki smo jih Slovenci doprinesli v 25 letih fašistične diktature, se danes upajo predstavniki socialdemokratskih sindikatov priti na dan s šovinizmom, antislovenstvom, z narodnostno nestrpnostjo. Ne zavedajo se, da gredo proti toku zgodovine, ki jih bo neusmiljeno odnesel in pomandral v njihovi majhnosti in zaslepljenosti. Kajti Slovenci smo že stoletja na tem koščku sveta in mislimo tu še ostati v brk marsikomu, ki bi rad, da bi izginili. Še več: danes smo v času, ki nam je naklonjen in ki nam bo, trdno upamo, kmalu prinesel vse tiste zakonite pravice, ki jih kot narodna manjšina terjamo, da bomo lahko popolnoma svobodni in enakopravni živeli v miru z večinskim narodom. In zaščitni zakoni ter dejanska enakopravnost so osnova za te nove, pravičnejše čase. Dejstvo, da je ta sindikalna organizacija ostala osamljena, nam da marsikaj upati. Omenil sem že, da smo stopili v 21. leto miru. Danes živimo neprimerno boljše življenje kot pred petnajstimi ali desetimi leti. Naš delavec ni več tako v strahu za kruh, kot je bil v predvojnem ali povojnem času. Naš kmet je zamenjal skoro povsod staro orodje z modernim in konja s traktorjem. Danes imamo Slovenci v zamejstvu svoje ljudi na skoro vseh odgovornih mestih. Naši diplomiranci v zdravilstvu, pravu, ekonomskih in poljedelskih vedah, v urbanistiki in v znanstvenih panogah so si utrli pot in delajo čast svojemu narodu. Naš dijak lahko danes študira v miru in ni lačen, kot so bili naši študentje v predvojnem času, ko jih je glad tako rekoč moril. Prepričan sem zato, da si bomo znali vsi, delavci in kmetje, upokojenci in invalidi, študentje in mladina na sploh izbojevati boljše delovne in socialne pogoje, da bomo prej ali slej s skupnimi močmi prišli do tistih reform, ki nas morajo pripeljati v še pravičnejše čase, v boljše življenjske pogoje, v čase, ko bomo s svojo delavnostjo in s svojim znanjem ustvarili sebi, svojim otrokom in vsem delavnim ljudem dneve resnične pravičnosti, pravega miru, mirnega sožitja, iskrenega prijateljstva med vsemi ljudmi dobre volje in zdrave pameti. Prvi maj v Trstu Letošnjo prvomajsko proslavo sta enotno organizirali sindikalni združenji CISL in CGIL. S trga Pestalozzi je krenila povorka do trga Goldoni, kjer je bilo zborovanje, na katerem so govorili vsedržavni tajnik sindikata tekstilnih delavcev CISL Meraviglia ter lokalna predstavnika CGIL Burlo in CISL Vojko Grgič. Slednji je govoril v slovenščini. Prav zaradi omenjenega govora v slovenščini se enotne proslave ni marala udeležiti sindikalna organizacija CCdL, ki v Trstu nekako zastopa UIL in jo vodijo Saragatovi socialdemokrati. Zadržanje CCdL so kritizirali predstavniki vseh strank in združenj, ki so v taki ali drugačni ohliki naklonjene Slovencem. Krščansko usmerjena delavska organizacija ACLI pa je povabila tržaškega škofa, da je ob delavskem prazniku, ki sovpada s praznikom sv. Jožefa Delavca, daroval sv. mašo v cerkvi sv. Antona Novega. Uveljavitev slovenskih dijakov Prvega deželnega risarskega natečaja, ki ga je organiziral tržaški znanstveni licej »Galilei«, so se udeležili tudi dijaki iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii »Zaobljuba v tragični uri...“ Primorski dnevnik je 30. aprila letos objavil članek »Zaobljuba v tragični uri...« Pisec članka se zgraža nad bronasto tablico v svetišču na Vejni, ki utemeljuje razloge, zaradi katerih je bilo svetišče zgrajeno. Na bronasti tablici je namreč povedano, da je svetišče tudi izpolnitev škofove zaobljube za rešitev Trsta v tragični uri 30. aprila 1945. Čemu je tržaški škof tedaj napravil zaobljubo, je že sam večkrat povedal. In o tem se je tudi pisalo. Primorski dnevnik povezuje to zgražanje z grobim napadom na g. nadškofa, češ da je škof naredil zaobljubo, ker je videl tragedijo v osvoboditvi Trsta in Evrope po partizanskih enotah izpod jarma gestapa, esesovcev in črnih srajc. Potrditev te svoje trditve najde Primorski dnevnik na plakatu, ki so ga misovci izobesili za 25. april. Članek smo pokazali g. nadškofu. In kaj je nadškof rekel? Da tisti, ki je članek nemškemu poveljniku,« pravi g. nadškof, »da preprečim razdejanje mesta. Govoril sem s častnikom, ki je imel nalogo, da požene v zrak tržaško mesto, in sem razdejanje preprečil.« Dr. Lojze Škerl V nedeljo 9. maja bo v Trebčah MARIJANSKA PROCESIJA Ob 4. uri popoldne bo najprej sv. maša in nato procesija s kipom Matere božje. Sodelovala bo vaška godba. Marijini častilci vljudno vabljeni! napisal, gotovo ni bil v Trstu 30. aprila 1945. In da ni mogoče prepričevati tiste, ki nočejo slišati in ki zlonamerno govorijo. 30. aprila 1945 je bilo v Trstu vse pripravljeno, da bodo Nemci pognali v zrak pristanišče, obalne naprave in še kaj drugega. Nemci so bili na gradu sv. Justa, v pristanišču in še kje drugje, pripravljeni, da uničijo mesto. Kdor je bil tedaj v Trstu, ve, kaj je vse to pomenilo; zlasti še ker so topovi nepretrgano streljali. To je bil tragičen položaj, v katerem je škof naredil zaobljubo za rešitev mesta. »Z dr. Ivancichem sem šel tisti dan k Srečanje somišljenikov Slovenske skupnosti v Borštu V oikviru priprav za občni zbor Slovanske skupnosti v Trstu, ki bo dne 8. in 9. maja v Finžgarjevi dvorani na Opčinah, je bilo pretekli teden v Borštu srečanje članov in somišljenikov s področja dolinske občine. Glavni predmet prijateljskega razgovora je bil, kako izpopolniti ter utrditi njen politično-socialni ter akcijski program, da bo njena prisotnost v javnosti bolj učinkovita. V ta namen je potrebna večja povezanost ter informiranost tako v okviru posameznih akcij kot med temi in osrednjimi organi. Številni prisotni krajevni predstavniki so izrazili splošno željo volivcev po večji organizacijski dejavnosti in bolj načrtnem političnem delu, ki bi dalo posameznim prizadevanjem večjo težo in učinkovitost. Pravilno je tajnik dr. Legiša poudaril, da mora Slovenska skupnost nuditi našemu človeku to, kar od nje v današnjih razmerah pričaikuje, predvsem jasnost in konkretnost programov na osnovi samostojnega nastopanja. Zato je v njej dovolj prostora za vse, ki se strinjajo z njeno splošno (avtonomno) politično zasnovo. Skratka: splošno mnenje in želja volivcev je, da so dane osnove za razširjeno in poglobljeno dejavnost naše samostojne politične organizacije v skladu z nalogami, ki jih zahtevajo znamenja časov — dialog in sodelovanje v čim tesnejši povezanosti posameznikov in skupin — ter pričakovanja naših ljudi. Tako bo lahko razvila in utrdila čim večjo enotnost ter se razširila še na druga področja dežele — kot je bilo od predsedujočega poudarjeno. _l slovenskega znanstvenega liceja »France Prešeren« ter odnesli več pomembnih nagrad. Prvo nagrado za grafiko je prejel Walter Jerebica, drugo Boris Pangerc, četrto pa Boris Grgič. Tretjo nagrado za risanje je prejela Mariza Škerk, sedmo Pavel Martini in osmo Martin Kralj. Jurjevanje tržaških skavtinj Vsaka organizacija in vsako društvo čuti potrebo, da enkrat ali dvakrat na leto zbere svoje člane in pregleda preteklo delovanje. Navadno pripravijo društva v ta namen letne občne zbore, skavti pa imajo svoje jurjevanje, ki nam pomeni veliko več kot je uradni pregled letnega delovanja. Na jurjevanju se srečamo vsi in v prazničnem vzdušju sprejmemo v svojo sredo nove člane. Na »velikem zboru« ocenjujemo spretnosti in napredovanje posameznih skupin. Tržaške skavtinje smo imele letos svoje jurjevanje blizu Bazovice. Izbrale smo prijetno jaso sredi borovega gozdiča, ki jo sicer ob nedeljah zasedajo izletniki iz mesta; v nedeljo 25. aprila pa so jo napolnile v modre kroje oblečene slovenske skavtinje. Program se je vrstil v običajnem redu: sv. maša, kratek odmor, obljube veveric in vodnic, kosilo in odmor, »veliki zbor«, pesem slovesa. Slišali smo veliko novih obljub. Zadovoljivo pa je bilo tudi, da so v glavnem vse skavtinje napredovale: veverice tako, da so dosegle srebrno oziroma zlato zvezdo, veliko vodnic pa je dobilo značko za opravljani izpit II. reda. Zgodaj popoldne je bil na vrsti »veliki zbor«. Posedle smo v krogu ter med pesmimi in igricami ocenjevale šaljive točke posameznih skupin. Nastopili so skoraj vsi vodi in se predstavili pred svojo voditeljico, pred vodstvom, pa tudi pred starši, ki so prišli ogledat naš praznik. Ob .koncu velikega zbora smo zapele pesem slovesa in se razšle: nekatere domov, druge na Katinairo, kjer so imeli skavti svoje jurjevanje. Tako smo jim tudi vrnile obisk, ker so prišli oni prisostvovat obljubam naših novink. Slovensko ljudsko gibanje in Slovenska skupnost V soboto 8. in v nedeljo 9. maja bo v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah občni zbor Slovenske skupnosti. Vse s