6

73174

revija za tehnično
in znanstveno
dejavnost mladine

POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI • CENA 4 DIN

TIMOVIPATENTIMOV1

ORGLE ZA PRODUCIRANJE MODERNE GLASBE: KO ZAVRTITE ROČICO (1), SPRAVITE V POGON
POSEBEN IZTEPALNIK (2), KI PRIČNE IZTEPATI MAČKI KOŽUH (3). TO JO TAKO RAZBURI, DA
PRIČNE PIHATI OD JEZE (4). ČEZ GLAVO IMA POVEZNJENO POSEBNO MASKO, KI PRESTREŽE
VSO NJENO SAPO IN JO PREK CEVI (5) VODI V MEH (6). MEH SE NAPOLNI, PRIČNE DOVAJATI
ZRAK (7) V PIŠČALI (8) IN ORGLE ZAIGRAJO. GLASNOST LAHKO URAVNAVATE S HITROSTJO
VRTENJA ROČICE.

prvi  KORAKi-.pmmm

PUSTNE

MASKE

Na naši šoli bomo praznovali pusta. Ime¬
li bomo tekmovanje. Nagrade bodo do¬
bili vsi tisti učenci, ki bodo imeli naj¬
bolj domiselne maske. Samo eno zahtevo
smo postavili: masko mora izdelati vsak
učenec sam.

Mogoče boste praznovali tudi na vaših
šolah, pa ne veste, kako bi si izdelali
masko? Tudi moji štirje otroci so bili
v zadregi. Vendar jim mask nisem po¬
magala izdelati. Le svetovala sem jim,
kakšno masko si bodo najlaže sami na¬
pravili. Mogoče bodo moji nasveti prišli
prav tudi vam, zato jih bom zapisala.

PRVA NALOGA:

IZREŽIMO OBRAZNO MASKO IZ
PAPIRJA

Tomažu sem svetovala čisto preprosto
masko iz boljšega gladkega risalnega pa¬
pirja (šeleshamer). Pod masko naj bo
skrit ves obraz, zato moramo vedeti, ka¬
ko visok obraz imamo. Višina obraza naj

bo širina traku za masko. Z dolžino
30 cm boste že lahko pokrili obraz tja
do ušes. Velikost tega pravokotnika na¬
rišite na papir ter ga s škarjami izrežite,
že nekajkrat pa smo povedali, da je rez
na papirju z ostrim nožem ali z britvico
bolj raven in zato lepši. Svetovala sem
vam trd, gladek, boljši risalni papir, ker
se mečka  / se ne mečka,  ker se hitro
trga  / se ne trga  rad, ker nanj lahko riše¬
mo  / ne moremo risati.  Zadoščal bi papir
iz zvezka ... da/ne.  Poiščite sredino pra¬
vokotno izrezanega papirja ter v primer¬
ni razdalji narišite oči, usta in nos. Od¬
prtine izrežite. Pri ušesih in na bradi
lahko napravite plitvo zarezo, potegnete
oba dela drugega prek drugega in ju za¬
lepite. Na zalepljeno mesto pritrdite šči¬
palko za perilo. Ko bosta dela zlepljena,
jo boste seveda odstranili. Tako obliko¬
vana maska se vam bo lepše prilegala k
obrazu. Potrebujemo še dve primerno
debeli vrvici — trakova, s katerima bomo
masko k obrazu privezali. Trak prilepite
najprej na poseben listič, kot vidite na
risbi, šele nato listič prilepite na masko.
Tako se boste izognili neljubemu trganju
maske.

Tako pripravljeno masko bi lahko ime¬
novali osnovna oblika, saj še zdaleč ni
gotova. Obraz bomo seveda pod njo že
skrili, a to ni naš edini namen. Maska
mora vedno nekaj predstavljati: mora
biti vesela ali žalostna, resna ali šaljiva
moška ali ženska, otrok ali starček, in še
bi lahko naštevali. Na masko bomo torej
dodali: nos, lase, brado, brke, obrvi, tre¬
palnice, očala, ušesa — seveda ne kar
vse. Sami morate izbrati, kaj boste pred

241

stavi j ali. Vse to napravite iz papirja ena¬
ke kakovosti ali pa iz starih barvnih
revij izrežete poljubne pisane trakove,
pike in kroge ter masko okrasite. Lepite
z lepilom OHO. Masko lahko seveda okra¬
site tudi z različnimi barvami.

Polonci nekako niso bili všeč trakovi na
maski. Zdelo se ji je bolj preprosto, če
bi masko kar nataknila na glavo. Njena
maska bo imela obliko valjaste cevi, za¬
to sem ji svetovala nekoliko močnejši
material.

DRUGA NALOGA:

NAREDIMO MASKO IZ VALOVITE
LEPENKE

zdravila ali žarnice. Lepenka je debelej¬
ša, in ker je papirna masa trdno zlep¬
ljena in stisnjena, jo zelo težko režemo,
upogibamo in zvijamo. Za maske je torej
lepenka manj uporabna. Čisto drugačna
pa je valovita lepenka. Tudi ta je sestav¬
ljena iz treh tenkih plasti, vendar sta
ravna samo zunanja lista. Srednji list je
valovito naguban. Taka lepenka je mehka
in zelo lahko jo upogibamo v smeri žle-
bičkov. Valovito lepenko režemo z moč¬
nimi škarjami.

Valovito lepenko dobite iz kakršnekoli
večje embalažne škatle. Dobro opazujte
vse tri embalažne škatle in poleg njih
narisane kose materiala. Narisani so: tri-
plastni karton, lepenka  in valovita lepen¬
ka.  Napišite k številkam pravilna imena.
Karton smo imenovali triplasten, ker je
zlepljen iz treh različnih tenkih plasti.
Vse tri plasti se druga drugi tesno pri¬
legajo. Za masko bi ga lahko uporabili,
le težko boste našli tako velik kos, saj
izdelujejo v kartonažnih tovarnah iz tega
kartona predvsem škatle za zobno pasto,

Pravokotnik za masko naj bo vsaj
30 X 60 cm velik. Na eni strani bomo od¬
stranili tenko plast papirja. Vzemimo
mokro gobo in vso stran navlažimo. Že
čez nekaj časa bo lepilo popustilo in
ravno plast bomo z lahkoto odstranili. Z
valovitih reberc odstranimo še ostanke
papirnatih vlakenc. Na hrbtno stran,
kjer je še gladka papirnata ploskev, na¬
rišemo oči in usta. Tenek papir zareže¬
mo z britvico, rebra pa izstrižemo s
koničastimi škarjami. Ves pravokotnik v
smeri reber po gladki strani ob miznem
robu nekajkrat potegnemo, da se laže
zvije. Na mestu, kjer bomo valj zalepili,
odstranimo ravno plast papirja tudi na
hrbtni strani z dveh reberc. Tako ju bo¬
mo lahko neopazno zlepili. Valovita le¬
penka je narejena iz grobe rjave papir¬
nate mase, zato bomo vso površino pre¬
barvali s tempero. Kdor je prečital prvo
nalogo, ve, da na prav enak način lahko
okrasimo tudi to masko. Vzdolžna rebra
dajo maski posebno grozljiv videz, kar
seveda še lahko poudarite z dolgimi pa¬
pirnatimi trakovi.

242

Aleša zanima vse, kar je v zvezi s poleti
v vesolje. Nič čudnega, če z naj večjim
veseljem prebere vse fantastične zgodbe
o vesolju, spremlja astronavte na vsakem
poletu in si seveda močno želi, da bi bil
nekoč med njimi. Ali bi se dalo napravi¬
ti masko, v kateri bi predstavljal bitje
iz vesolja? Imelo naj bi veliko okroglo
glavo z očmi, antenami... Kar prepu¬
stimo okrasitev Alešu, mi pa si oglejmo,
kako bi izdelali veliko okroglo glavo.

TRETJA NALOGA:

NAPRAVIMO MASKO IZ ČASOPISNEGA
PAPIRJA

O časopisnem papirju se še nismo po¬
govarjali, vendar ga gotovo od vseh vrst
papirja najbolj poznate. Podčrtajte pra¬
vilne lastnosti: se mečka  / se ne mečka,
se trga  / se ne trga, vpija vlago  / ne vpija
vlage, nanj lahko pišemo  / nanj ne more¬
mo pisati.  Kdor se ne more prav odlo¬

ži S C D

primeru ne bo pretežka, saj je časopisni
papir zelo lahek. Glavo lahko oblikujete
več dni, da se vam vmesne plasti bolje
osušijo. Kot lepilo lahko uporabite tudi
mizarski klej, katerega pa je teže pri¬
praviti.

Ko je lupina suha, spustimo zrak iz ba¬
lona ter ga izvlečemo. Spodaj ste seveda
pustili prazno tako veliko luknjo, da
kroglo lahko nataknemo na glavo. Vse
luknje izrezujemo z britvico in pri tem
pazimo, da ne napravimo udrtin. Luknje
s posebnimi trakovi oblepimo, da so ro¬
bovi bolj gladki. Spretnejši lahko že pred
nalepljanjem trakov vse odprtine nari¬
šejo na balon in se jim s trakovi izog¬
nejo. Tem seveda odprtin ne bo treba
izrezovati.

Pa pohitimo še k Metkini maski, ki se
po izdelavi od Aleševe ne razlikuje prav
dosti — seveda le po izdelavi. Metka bi
rada predstavljala žival: ptico, veverico,
zajčka ali bodičastega ježka. Torej mora
biti obrazna maska tem živalim podobna.

čiti in kdor še ne pozna teh odgovorov,
naj vsako lastnost preizkusi. Velika kro¬
gla iz časopisnega papirja mora biti vot¬
la, če naj jo Aleš natakne na glavo.
Najenostavneje bo, če imate veliko pla¬
stično žogo, ki se da napihniti, ali večji
balon. Na to osnovo bomo nalepljali v
lepilo namočene papirnate trakove, plast
za plastjo. Lepilo si pripravimo sami iz
škroba. Recept:  dve žlici škroba raz¬
pustimo v skodelici mrzle vode. V po¬
sebni posodi zavremo približno pol litra
vode. Pripravljeni škrob zlijemo iz sko¬
delice v krop in neprestano mešamo.
Masa se zgošča in postane steklasto pro¬
sojna. Lepilo ohladimo. V hladno lepilo
namočimo trakove, natrgane iz časopisa
in jih postopoma polagamo na oblino
balona. Trakovi naj se neprestano pre¬
pletajo. Tako bo nastala oblina trdna.
Plasti naj bo vsaj šest. Glava v nobenem

ČETRTA NALOGA:

MODELIRAJMO OBRAZNO MASKO

Če smo za Aleševo masko potrebovali
neko oporo v žogi ali balonu, bo to še
bolj veljalo za Metkino masko. Le osno¬
va tokrat ne bo tako preprosta. Metka
se, mora odločiti, katero žival bo pred¬
stavljala, nato pa mora obliko te glave
izmodelirati najprej v glini. Kdor ima
velike količine plastelina, ga seveda lah¬
ko tudi uporabi. Ko je glava v glini na¬
rejena, natrgamo papirnate lističe in jih
namočimo v škrobovo lepilo, kot smo to
napravili pri Aleševi maski. Lističe skrb¬
no polagamo na osnovo iz gline in pazi¬
mo, da obdržimo želeno obliko. Suhi
maski odstranimo glino, masko prekrije¬
mo z barvami in jo po želji okrasimo:
ježu damo igle, ptici perje, muci brke,

243

in vse seveda zopet napravimo iz papirja.
Zelo bi bili veseli, če nam sporočite, ka¬
tere maske so vam najbolj uspele in ka¬
ko ste pustovali. Še posebno pa bomo
veseli, če nam opišete šege in navade o
pustovanju v vašem domačem kraju.

Tončka Zupančič

ABC ELEKTRONIKE ZA ZAČETNIKE

Polprevodniško diodo marsikdaj imenu¬
jemo tudi električni ventil, ker prepušča
tok samo v eni smeri, podobno kot ven¬
til na avtomobilski gumi, ki dopušča, da
gre zrak v gumo, ne dovoljuje pa, da bi
zrak iztekal iz nje. O tej lastnosti diode
bi lahko rekli, da je to element s spre¬
menljivimi lastnostmi. Kaj to pomeni?
Dioda, kij se nahaja v smeri, v kateri teče
tok, se toku le zelo malo upira. Tok, ki
steče skozi diodo, opravi zaradi njenega
majhnega upora kaj neznatno delo. Pra¬
vimo, da je dioda v tej smeri prepustna
in da ima majhen notranji upor Rd
(upor diode). Če tok spremeni svojo
smer, dioda pa je ostala obrnjena v prej¬
šnjo, se toku mnogo močneje upira.
Pravimo, da ima dioda velik upor, ki ga
tudi imenujemo inverzni upor Rinv. če
hoče tok steči prek tako polarizirane
diode, mora opraviti večje delo, kar
povzroča segrevanje diode. Pravimo, da
dioda v tej smeri ne prepušča toka. Dio¬
da je zaprta.

Poskusimo sedaj ta teoretična razglab¬
ljanja preveriti s poskusom.

1. Vzemimo baterijo 4,5 V in žarnico 3
do 6 V. Spojimo baterijo z žarnico, kot
kaže slika 1.

Slika 1

Slika 3. Spoj diode
v prepustni smeri

Opazili bomo, da je tok stekel skozi žar¬
nico. žarnica, točneje njena nitka, je nu¬
dila toku znaten upor, zaradi česar se je
nitka segrela in zažarela, žarnica sveti.
Dokazali smo, da teče; tok skozi naš krog,
in sicer po dogovoru od + pola k — polu.

2. Za ta poskus potrebujemo tudi diodo.
Oglejmo si vezalno shemo na sliki 2.
Shema vsebuje, kot vidite, diodo D, žar¬
nico S in baterijo B. Ako na tak način
vključimo diodo v krog toka, bo stekel
tok iz baterije'(+ pol) k diodi. Dioda je
v tej smeri prepustna in predstavlja
majhen upor. Tok gre čez njo z lahkoto.
Na nadaljnji poti steče tok skozi žarni¬
co, ki zažari, kar je dokaz, da je tok
resnično prešel skozi diodo. Dioda je v
tej smeri prepustna, pravimo, da je od¬
prta.

3. Po shemi na sliki 4 vežemo diodo obr¬
njeno. Sedaj je njena katoda na —polu.
Dioda, vključena v tej smeri, nudi toku
velik upor. Tok skuša s svojo močjo
premagati ta upor, vendar se dioda temu
upira. Ker dioda ne dopušča prehoda
toka, le-ta ne more skozi žarnico. Žarni¬
ca ne sveti. Pravimo, da je dioda zaprta
oziroma da ima v tej smeri toka velik
inverzni upor Rinv.

D S

—  H (&

-^hr—^

Slika 2

D S

-4«—(x)--

L-^hr-

Slika 4

244

MODELARJI: rakete,  I
avtomobili,čolni, letala  <1

BRODARSKI MODEL „BELFEG0R-3"

Preden bomo pričeli z delom, si mora¬
mo oskrbeti ves material in orodje. Za
gradnjo potrebujete:

1 kos balse furnir 1,5 mm 72/1000 mm
3 kose balse furnir 2 mm 72/1000 mm

2 kosa balse furnir 3 mm 72/1000 mm
1 kos balse furnir 5 mm 72/1000 mm

1 kos smrekove ali lipove letvice 3 X
X 5 X1000

2 kosa smrekove ali lipove letvice 3 X
X 3 X1000

Ostali material je narveden v kosovnici.
Od orodja bomo uporabljali dober nož
za rezanje balse, kovinsko ravnilo, tri¬
kotnik, vrtalni stroj, brusilni papir, itd.
Za rezanje je sicer bolj priporočljiva
uporaba male krožne žage, če jo imamo
na razpolago doma ali v delavnici.

Delovni postopek

Po kosovnici pripravimo vse sestavne
dele. Pri rezanju moramo biti zelo na¬
tančni, kajti razlika enega samega mili¬
metra se pozna tako, da se model ne
da sestaviti! Zato priporočamo — če je
le mogoče — da vse sestavne dele raz¬
žagate na krožni žagi.

Preden pričnemo sestavljati, si moramo
omisliti ravno montažno desko širine
največ 96 mm, in dolžine približno 1 me¬
ter. Deska je lahko panelka ali iver plo¬
šča. Važno je, da so robovi gladki in
vzporedni.

Najprej sestavimo korito: dno št. 2 pri¬
bijemo z bucikami na desko. V razdalji
43 mm od enega konca dna prilepimo
rebro 5. Na vsako stran dna nalepimo
rebra 4 ter notranji steni (št. 3). Vmes,
med notranji steni prilepimo nosilca za
kontakte baterije 16,70 mm od reber

(št. 5). Na rebra in notranje stene nale¬
pimo desni in levi del palube 20. Potem
počakamo, da se ti deli posuše.

Lotimo se izdelave pokrova. Najprej dele
pokrova 7, 8 in 9 pribijemo na drugo
montažno desko, tesno drugega za dru¬
gim. Na rob teh nalepimo izžagane, ven¬
dar ne razrezane letvice 10, 11 in 12.
Mednje pa nalepimo ostale prečne se¬
stavne dele 13 in 15. Na notranje robove
nalepimo še robnika 14.

Med tem časom se je korito posušilo.
Ob prednjem rebru 5 prerežemo dno ter
ga upognemo navzgor do višine dela 20.
Med te dele prilepimo rebro 6 in prednji
del dna tako podstavimo, da bo paluba
popolnoma ravna. Prilepimo še obe stra¬
nici št. 1 ter ju z bucikami pripnemo
na rebra.

Osušen pokrov prerežemo na tistih de¬
lih, kjer je označeno s puščicami. Okvir
prednjega dela pokrova C poševno zbru¬
simo, kakor se vidi na stranskem risu.
Tudi ostale dele pokrova A in B obde¬
lamo s stekelnim papirjem. Na zadnjem
delu pokrova A izrežemo odprtino za
montažo stikala. Na pokrove prilepimo
letvice 3 X 5 v sredini ter na vsako stran
po eno 3x3 letvico. Te letvice niso na¬
meščene le zaradi estetskega, lepšega vi¬
deza, temveč tudi zato, da bodo pokro¬
vi trdnejši.

Zbrušena pokrova A in C prilepimo na
prednjo in zadnjo stran modela. Zdaj
skušajmo montirati pokrov. Ce smo de¬
lali natančno, mora pokrov lepo zapira¬
ti zgornjo odprtino na srednjem delu
modela.

Zadnji del modela poševno zbrusimo ter
nanj prilepimo še dela 17 in 18. Na pred¬
nji rob modela nalepimo še del 19 ter
ga zbrusimo v primerno obliko.

245

Model je gotov. Moramo ga le še pošte¬
no zbrusiti z zelo finim stekelnim pa¬
pirjem.

Os montiramo v dno modela, tako da bo
tvorila najmanjši možni kot z dnom.
Odprtina za os v dnu čolna je pač od¬
visna od dolžine in vrste cevi, v katero
smo vgradili os.

Motor montiramo lahko na različne na¬
čine: najbolj zanesljiv in preprost na¬
čin je, da pod motor postavimo poševno
ploščo iz balse ali vezane plošče. Na
vsako stran motorja pa prilepimo dve
letvici 10 X 20 x40 mm. V te letvice za¬
bijemo bucike, jih ukrivimo ter motor
pritrdimo z gumicami. Vsekakor je mon¬
taža odvisna od vrste in oblike motorja.
Mesto za motor pa naj bo 265 mm od
zadnjega rebra 5. Tako bo težišče mo¬
dela blizu središča motorja.

Površinska obdelava

Najprej moramo model večkrat prela-
kirati z brezbarvnim nitrolakom z zuna¬
nje in notranje strani. Ne varčujmo z

lakom. Po vsakem lakiranju moramo lak
narahlo prebrusiti. Lak razredčimo z
mitro razredčilom v razmerju 1 : 1
(del laka in del razredčila). Tako bomo
model »prepojili« z lakom. Po 6—8-krat-
nem lakiranju in brušenju dno in stra¬
nice modela prekitamo z razredčenim
nitrokitom in ustrezno barvo (del nitro-
kit + del barva + del nitro razredčilo),
s katero želimo model končno pobarvati.
Površino posušenega kita prebrusimo z
vodobrusnim papirjem, ki smo ga na¬
močili v petrolej. Uporabljamo številko
200—300. Ko smo tako prebrusili površi¬
no modela, ga še enkrat prekitamo z
žiletko, da bi zakrili tudi najmanjše luk¬
njice. Po sušenju kita brusimo še en¬
krat, oziroma tolikokrat kitamo in bru¬
simo, da je površina popolnoma gladka!
Če smo s površino zadovoljni, lahko po¬
barvamo zakitane površine z izbrano bar¬
vo. Po možnosti uporabljajmo brizgalno
pištolo in razredčeno barvo v razmerju
1 : 2 (del barve — 2 dela razredčila). Bar¬
vamo večkrat. Po sušenju vsake plasti

246

barve (najmanj 6 ur) prebrusimo barvo
z vodobrusnim papirjem št. 500—600. Po
končanem barvanju, ko se nam zdi, da je
površina zares brezhibna, le-to prebrizga-
mo s čistim nitro razredčilom. Tako
bomo dobili res zelo gladko in svetlečo
površino.

Površino lahko še izboljšamo, če si že¬
limo dobiti visoko sijajno površino, mo¬
ramo barvo še polirati.

Poliranje se pričenja z razdelitvijo bar¬
ve s posebno tekočino — nitro razdelil-
cem. Iz kepice vate in bele platnene kr¬
pice naredimo blazinico, veliko za oreh.
Z razdelilcem navlažimo krpico in ena¬

komerno toliko časa brišemo površino,
da bo barva enakomerno razdeljena po
celi površini, kajti tudi z najboljšim
brizganjem ne dobimo popolnoma enako¬
merno prelite površine. Po delu z raz¬
delilcem (moramo paziti, da razdelilec
preveč ne razredči površine barve!) pri¬
čnemo s poliranjem.

Na kos polirne ali navadne vate nanese¬
mo nitropolimo pasto — če te nimamo,
je dobra tudi zobna krema! Enakomer¬
no premažemo in drgnemo površino ce¬
lega modela. Ko opazimo, da se površi¬
na pričenja lesketati, zamenjamo vato
in z večjim kosom čiste vate še naprej

Kosovnica

247

drgnemo površino modela. Tako bomo
dobili zrcalno gladko površino.

Preden damo model v vodo, ga prema¬
žimo s silikonsko mastjo (na primer
ATRIX krema za roke), ki ima to last¬
nost, da odbija vodo. Tako bomo zašči¬
tili površino modela pred vplivi vlage
ter bo tudi laže drsel na vodi. Po vsa¬
kem tekmovanju ali vožnji pa model
obrišimo z mehko krpo, ki jo imamo
vedno spravljeno v škatli za orodje.

Po površinski obdelavi — ali še prej —
montiramo električne naprave, ki jih
vidite na sliki. Za kontakte 27 uporab¬
ljajte medeninaste matične vijake M3 X
X 15 s podložkami. Za napeljavo elektri¬
ke vzamete večžilno žico, ki se zlepa
ne zlomi. Na konceh žic naredite zanko
ter jo prevlečete s činom.

Po montaži motorja pritrdimo kardan,
os naoljimo oziroma jo premažemo z
mastjo za kroglične ležaje. Vstavimo ba¬
teriji ter vklopimo motor s stikalom.
Ko premikamo motor naprej-nazaj ali
desno-levo, dobimo najmanjše trenje v
ležajih osi ter optimalno delovanje mo¬
torja. Ko ste model izgotovili, lahko iz¬
delate škatlo zanj; tako bo model naj¬
bolje pripravljen za transport in se ne
bo mogel poškodovati niti doma niti na
tekmovanju, ker bo shranjen v zaboju.
Rad bi vam povedal še kaj o svojih iz¬
kušnjah z modelom. Za izgotavljanje
modela porabimo tretjino skupnega ča¬
sa, za montažo električne napeljave, mo¬
torja, osi in stikala še nadaljnjo tretji¬
no, za površinsko obdelavo pa še zadnjo
tretjino časa. čas, ki ga bomo potrebo¬
vali za izdelavo modela, je odvisen se¬
veda predvsem od našega dela, bo pa
nekako 40—60 ur. To pomeni, da si ta
čas lahko razdelite na 3—4 mesece po
4 ure tedensko. Misliti moramo tudi na
to, da moramo po vsakem lakiranju in
barvanju pustiti model cel dan pri miru,
da se bo barva pošteno utrdila. Drugače
površina ne bo ravno takšna, da bi se z
njo bahali!

Ko smo model izgotovili, gremo z njim
na preskusno vožnjo. Pred tekmovanjem
se moramo seznaniti z vsemi dobrimi in
slabimi lastnostmi modela. Naredimo
vsaj 5-krat po 10 startov, v različnih
okoliščinah. Tako bomo spoznali, kakšen

je vpliv vetra na model, kako deluje z
novimi ali starimi baterijami, morda mo¬
ramo dati novo eliso, ali motor, in po¬
dobno. Na mnogih tekmovanjih sem opa¬
zil, da tekmovalci svojih modelov niso
mogli spoznati ravno zaradi tega, ker jih
niso prej preizkusili, četudi z novim mo¬
delom naredimo pred tekmovanjem tri
poizkusne starte, bo naša udeležba zelo
tvegana. Na žalost velika večina naših
modelarjev ravno na tekmovanjih prvič
preizkuša svoj model, ki so ga komaj
prejšnji dan polakirali.

Na predpisani tekmovalni stezi je model
dosegel naslednje rezultate (50 startov
v enem dnevu) v dokaj ugodnem vreme¬
nu (dopoldan skoraj brez vetra, popol¬
dan rahel veter in dež)

28 startov 100 točk 2800 točk

19 startov 75 točk 1350 točk

2 starta 50 točk 100 točk

1 start 25 točk 25 točk

4275 točk

Iz tega sledi, da je bilo pri vsakem star¬
tu povprečno doseženih 85,5 točk.

S tem modelom lahko tekmujete tudi v
kategoriji MČ-3. Ker pri tem načinu
tekmovanja igra veliko vlogo tudi hitrost,
lahko te modele uporabljamo kar uspeš¬
no kljub temu, da je model precej po¬
časen. Optimalni rezultat je približno
1530 točk, s tem, da model prevozi tek¬
movalno stezo v 20—-25 sekundah. Boljše¬
ga rezultata ne moremo pričakovati.
Ekipa mora imeti enako pobarvane mo¬
dele z velikimi startnimi številkami, ki
se jih da z razdalje 10 m dobro videti.
Za ta namen je najbolje uporabljati
okrogle samolepne nalepke, na katere
napišemo velike številke in jih prilepi¬
mo eno z desne, drugo pa z leve strani
na bok modela.

Na koncu bi rad povedal še tole: ne
odlašajmo z izdelavo čolna do zadnjega
meseca, ker naglica ne prinaša prav no¬
benih koristi. Rajši delajmo počasi, toda
natančno in dobro. Tako si boste že za¬
gotovili polovico uspeha. Vsekakor pa
mora biti model en teden pred prvim
tekmovanjem gotov, da ga dodobra spo¬
znamo. Veliko veselja in obilo uspeha
vam želi

Arpad Šalamon

248

MODEL RC AVTOMOBILA

Marsikdo je že kaj prebral o radijsko
vodenih avtomobilih oziroma je gledal
tekmovanja, ki so bila pod halo Tivoli
ali na Gospodarskem razstavišču v Ljub¬
ljani. Gotovo je mnogo takih med vami,
ki bi si želeli narediti model, a se vam
je ustavilo že na začetku, ker niste ime¬
li ustreznega načrta. Zato smo se odlo¬
čili, da objavimo načrt takega modela
in s tem pomagamo vsem mladim nav¬
dušencem, ki bi si radi izdelali model
radijsko vodenega avtomobila.

Za izdelavo potrebujemo material, ki ga
lahko dobimo v trgovinah Metalka, Astra
in Mladi tehnik. Seveda potrebujemo po¬
leg materiala še motor z notranjim zgo¬
revanjem s prostornino do 3,5 ccm in pa
napravo za radijsko vodenje. Vsekakor
lahko uporabite tisto, ki ste jo izdelali po
Timovih načrtih. Seveda lahko določene
stvari tudi spremenite, vendar morajo
medosne razdalje ostati nespremenjene,
ker so določene po pravilniku: največja
širina je 260 mm in največja medosna
razdalja 300 mm. Omejene pa so tudi
dimenzije zadnjih gum, in sicer širina
do 70 mm ter premer do 80 mm. Prednje
gume pa so ožje in imajo manjši pre¬
mer. Seveda lahko izdelamo tudi vzme¬
tenje za prednjo in zadnjo premo, toda
tudi brez tega gre, posebno če se drži¬
mo načela, da je pri manjšem številu
delov manjša možnost okvare.

Najprej začnemo z izdelavo podvozja.
Potrebujemo pločevino debeline 3 mm iz
navadnega aluminija ali pa 2 mm debelo
ploščo iz trdega aluminija. Na to ploče¬
vino bomo privili prednjo in zadnjo pre¬
mo. Začnemo najprej z zadnjo premo.
Na stružnici izstružimo dve ohišji za
kroglična ležaja. Najbolje je, če za to
uporabimo aluminij, seveda pa jih lah¬
ko izdelamo tudi iz medenine. Ohišje
ležaja privijemo s štirimi M3 vijaki na
nosilec zadnje preme, ki je prav tako
izdelan iz 3 mm aluminijeve pločevine.
Sedaj nosilec privijemo s tremi M4 vija¬
ki na šasijo. Zadnjo os bomo izdelali iz
8 mm srebrnega jekla (Metalka). Os ob¬

delamo na mere, kot so označene na
načrtu.

Na konceh osi vrežemo navoj M5.
Največja težava bo verjetno pri izdelavi
prednjih in zadnjih gum. Ponavadi jih
modelarji kupijo v tujini, kjer stanejo
okoli 300.— din, toda mi si jih bomo iz¬
delali sami na dokaj preprost način in
iz materiala, ki ga je mogoče kupiti pri
Astri na Titovi cesti (zraven Supermar¬
keta). Prvi način je enostavnejši in po¬
teka takole: kupimo izolacijski material
v obliki cevi, ki je narejen iz penaste
gume, katere trdota popolnoma ustreza
trdoti naših gum. Za sprednje gume nam
bo zadoščala cev z manjšim zunanjim
premerom, za zadnje pa moramo kupiti
tako cev, da bo njen notranji premer
približno enak zunanjemu premeru manj¬
še cevi. Sedaj za zadnji gumi zlepimo
te dve cevi drugo v drugi s kontaktnim
lepilom. Drugi način pa je naslednji: ku¬
pimo izolacijski material, debel 10—15
mm in z dvema luknjačema izsekamo ko¬
lobarje, ki jih potem zlepimo skupaj. Ta¬
ko narejene gume dobro prilepimo na
platišča in še obdelamo na določene me¬
re. To končno obdelavo opravimo na

249

KRILA

revija ljubiteljev letalstva

revija letalcev, padalcev in

modelarjev

— revija vseh, ki hočejo postati
letalci

Prva številka izide v februarju

— PO NEVIDNIH POTEH
POTNIŠKIH LETAL
sestavek pilota na letalu
DC-9 Frančka Mordeja o
potniškem prometu, sodobni
navigaciji in varnosti
potniškega prometa

— MOJIH 500 KILOMETROV
Doživeti zapis Janeza
Pintarja o diamantnem
petstokilometrskem poletu z
jadralnim letalom od Lesc
do Beograda

Poskusni let z jadralnim
letalom Pilatus 8, Leščanski
Portorož, ekspres,
zanimivosti

To je le nekaj sestavkov iz prve

številke revije Krila, ki izhaja

zopet po 15-letnem premoru.

POSTANITE NAŠ NAROČNIK

Letna naročnina za 6 številk v
letu 1974 znaša le 30,00 din.
Posamezna številka stane 6,00
din.

Če ste se odločili, pošljite do¬
pisnico s svojim naslovom na
naslov: ZVEZA LETALSKIH OR¬
GANIZACIJ SLOVENIJE, 61001
LJUBLJANA, LEPI POT 6, poštni
predal 496.

RF-4C PHANTOM II

Dvosedežni nadzvočni borbeni avion tipa
F-4 Phantom II izdelujejo v več izvedbah.
Danes tvorijo letala tega tipa hrbtenico
vojnega letalstva ZDA in kmalu bo to ve¬
ljajo tudi za Veliko Britanijo in Izrael.
Prototip aviona F-4 je prvič poletel 27.
maja 1958. leta. Do danes je bilo izdelanih
okoli 3000 letal tega tipa. Prototip izvid-
niške izvedbe je prvič poletel 20. avgtt*
sta 1963. leta, a prvi avion iz serijske
proizvodnje teh izvidnikov s tipsko oz¬
nako RF-4C je prvič poletel 18. maja
1964. leta. Danes so izvidniški Phantomi
najvažnejši avioni za taktično izvidništvo
v vojnem letalstvu ZDA in v prihodnje
tudi Zahodne Nemčije. Izdelovalca letal
tipa Phantom sta ameriška koncerna
McDonnel in Douglas.

Osnovni taktično-tehniški podatki za iz¬
vidniški avion tipa FR-4C Phantom II so:
dvosedežni nizkokrilec; dolžina trupa
18,50 m; razpon kril 11,70 m; višina 4,96
m; teža praznega letala 12700 kg; koristen
tovor 8165 kg; normalna letalna teža
20865 kg — največja 24765 kg; dva tur-
boreaktivna motorja J 79-GE-15, od kate¬
rih ima vsak po 4945 kp potiska oziroma
7710 kp v forsažu; največja hitrost nekaj
nad 2 Macha — najmanjša okoli 200 km/h,
hitrost križarjenja okoli 1,3 Macha; ak¬
cijski radij do 1100 km; dolet 3700 km.
Opremljen je s fotokamerami, svetilnimi
bombami in radarji za bočno opazovanje.
Oborožen je s šestcevnim avtomatskim
topom in raketami.

Bojan Camernik

250

RF-4C Phantom II

RC JADRALNO LETALO

V današnjem sestavku si bomo ogledali
izdelavo trupa, za zadnje nadaljevanje
pa ostanejo še smerni stabilizatorji s kr¬
milom, kabina, vgradnja RC naprave in
reglaža modela.

Tudi danes si bomo morali s pomanjša¬
no risbo in reber v naravni velikosti na¬
risati trup v narisu in tlorisu v merilu
1:1.  Posebno pozornost posvetite obema
krmilnima ročicama, kajti s tem bo še
precej težav in jih ni mogoče natančno
narisati na skici ter preprosto povečati.
Tu si boste morali tudi sami pomagati
s svojo iznajdljivostjo.

Iz vezane plošče natančno izdelamo vsa
rebra in smučko. Smučka je toliko vi¬
soka, da se njen vrh pokriva z zgornjim
robom spodnje plasti balse, ob rebrih pa
je ojačana in vlepljena v rebra. Rebra
nato pritrdimo na šablonsko desko (vsa¬
kega v ustrezni razdalji in višini) ter jih
med sabo zlepimo z letvicami št. 46 in
36, ter prilepimo smučko. Med rebri št.
39 in 40 vlepimo še rebri št. 49. Lepilo je

Jubinol ali podobno. Potem si izdelamo
krmilni ročici. Ti sta iz okrogle palice
(iz balse) premera 8 mm, na obeh kon¬
cih pa nanju pritrdimo jekleno žico, ki
jo trdno povijemo s sukancem in zale¬
pimo z lepilom za kovine (UHU-PLUS).
Ta jeklena žica naj bo na obeh koncih
raje nekaj centimetrov daljša in jo od¬
režemo na ustrezno dolžino šele ob vgra¬
ditvi servomotorjev. Namesto takih ro¬
čic si lahko kupite tako imenovane BOW-
DENZUG komandne cevke, ki jih proda¬
ja tovarna Graupner (Best. Nr. 3500). To
so cevke iz PVC snovi, v kateri se glad¬
ko premika druga cevka iz PVC, ta je
v sredini ojačana z jekleno žico. Prednost
tega sistema je v lažji namestitvi ko¬
mandnih vodov v trup modela, obenem
se z njimi lahko doseže tudi precejšen
kot med osjo gibanja ročice servomotor-
ja in smerjo gibanja krmilne ročice.

Ko so vsi zlepljeni deli suhi, v skelet
trupa vstavimo krmilni ročici. Iz 3 mm
balse izrežemo grobo obliko stranic tru-

252

pa ter ju obe hkrati prilepimo na ske¬
let. Vendar morate zelo paziti, da se
trup ne zvije, sicer bi bil ves trud za¬
man. Ko se stranici prilepita, z obličem
za balso previdno poskobljamo odvečni
material, da so robovi v isti ravnini kot
letvice. Potem izdelamo še zgornjo in
spodnjo stranico, ki pa sta nekoliko moč¬
nejši. V spodnjo stranico natančno iz¬
režemo špranjo, v katero pride smučka.
Ko obe plasti lepimo na trup, mora biti
ta še vedno trdno vpet v šablonsko de¬
sko. Ko je lepilo suho, nalepimo še pod¬
stavek višinskega stabilizatorja št. 45 ter
rebri 37. Ti rebri naj bosta ob trupu
približno 5 mm na vsaki strani večji, kot
je profil krila, da potem z okroglo pilo
in brusilnim papirjem izdelamo zaokro¬

žen prehod krila v trup. Ob trdem pri¬
stanku bi se ta balsa stlačila, zato je
dobro obračati tako, da nanjo nalepimo
še po eno rebro iz vezane plošče 1 mm.
Vse robove trupa, razen pri kabini, po¬
tem z obličem zaokrožimo ter ves trup
zgladimo z brusilnim papirjem. Potem
dobro vlepimo cevki št. 47 na svoje me¬
sto (lepilo za kovine), kajti mnogo mo¬
delov se razbije ravno zaradi slabe pri¬
trditve kril na trup. Trup namreč ni
vzdržal obremenitev, posebno pri loopin-
gu se krila rada zaprejo kot knjiga. Nos
št. 33 je iz trše balse, lahko pa jo zle¬
pite iz več manjših kosov. Dokončno
nos zgladimo šele potem, ko je že pri¬
lepljen na trup, da bo prehod brez robov.

Andrej Marn

MODELI IZ PAPIRJA ZA VAŠO ŽELEZNICO
ALI AVTOMOBILSKO CESTO

Ta ali oni nas je že zaprosil, da bi spet
objavili kakšne sestavke o postavljanju
zgradb in dodatkov k železnici ali avto¬
mobilski cesti. Poskusite si te zgradbe
narediti sami po kakšni predlogi (foto¬
grafiji, risbi, ipd.). Delo zahteva le nekaj
spretnosti in znanja o lastnostih papirja.
V naslednjih vrsticah vam bomo skušali
približati te »papirnate možnosti«.

Z notranjimi krajnimi pasovi (zavihki),
ki jih zapognete in prilepite na notranji
strani telesa (sl. 1), se da narediti razne

oblike streh na zgradbah. Pri tem delu
morate skrbno izrezati razgrnjen plašč
ob narisanih črtah. Posebno pazljivi mo¬
rate biti, če sestavljate- natančno make¬
to. Na pregibu zavihka potegnete črto
ob ravnilu s topo stranjo noža in zapog¬
nete. Nato pritrdite na določenih mestih
zavihke s primernim lepilom.

Gradbeni material je papir. Debelino
morate izbrati glede na namen in veli¬
kost zgradbe. Pri čisto majhnih hišah
bo zadostoval običajen risalni list (ne
pozabite na zavihke, da boste lahko le¬
pili). Njegova hrapava stran lahko na
zgotovljenem in pobarvanem modelu
dobro ponazori omet. Za večje zgradbe
uporabite karton (pri tem ne delate za¬
vihkov, ampak robove staknete direkt¬
no). V karton se dajo dobro vrezovati
tudi podrobnosti — okna, vrata in po¬
dobno. Različna debelina kartona ali
knjižne lepenke (škatle od čevljev, bon¬
bonier, raznih drugih izdelkov, itd.) v
mnogih primerih ustrezajo merilom ma¬
le železnice. Na primer, merilu 1/87
(HO) ustreza karton debeline 0,5 mm
(približno 45 mm pri pravi deski). To
pa je kot resnična dvocolska deska. De¬
belini opeke in malte ustreza lepenka,
debela 1 mm, okenske okvire in podbo¬
je vrat pa je treba narediti iz 2 mm de¬
belega kartona.

Za povsem majhne zgradbe lahko uspeš¬
no uporabimo škatlico od vžigalic (sl. 2),
ki tvori trdno osnovo zgradbe. Kako rav¬
nati pri večjih objektih, kaže slika 3.

253

2

4

Hiše v naseljih, ki imajo mnogo balko¬
nov in niš, se dajo narediti iz kosa pa¬
pirja, ki ga večkrat prepognemo. Kako
to naredite, vidite na sliki 4. Tudi vrat
iti oken ni težko izdelati. Iz. debelejšega
papirja izrežete okvire in jih z aceton-
skim lepilom prilepite na notranji strani
zidu, ob izrezanih odprtinah. Zaradi lep¬
šega videza (občutek naseljenosti) na¬
pravite nekatera okna odprta. Okna še
»zasteklite« s celuloidom, celofanom ali
čim podobnim. Zasteklite lahko tudi s
pergamentnim papirjem, ki dobi, če ga
prelakirate, naravnejši videz.

Stavbe prebarvajte s tempera ali z vo¬
denimi barvicami. Skušajte doseči čim
bolj naravne odtenke. Neometane stavbe
še nezlepljene in nezastekljene prebarvaj¬
te po celi površini z opečnatordečo tem¬

pera barvico. Nato z ošiljenim svinčni¬
kom zarišite opeke, morda še naznačite
temelje iz kvadrov in podobno. Slika 5
vam prikazuje različne oblike zidov.
Priporočamo pa vam, da si ogledate
kakšen pravi zid. Ne delajte napak, za¬
radi katerih bi bila sicer dobra zgradba
videti neresnična.

Za izdelavo strešne opeke boste potre¬
bovali nekaj več truda, vendar pa spet

5

254

ni tako hudo. Jeklenemu prebij aču pre¬
mera 2 mm odbrusite polovico ostrine in
tako dobite orodje za izsekavanje pol-
krožcev. Na papir narišite vzporednice
in z orodjem izsekujte polkrožec za pol-
krožcem (sl. 6). Nagnjene robove opek

6

si najprej ogledali, kako so opeke po¬
stavljene na strehi v resnici.

Plotove naredite iz papirnatih trakov,
širokih toliko, kolikor je primerno glede
na stavbe in na merilo, v katerem dela¬
te. Papir zložite v harmoniko, široko,
kot bo širok en člen ograje. Šrafiran
del, vidite ga na sliki 7, odstrižete in
trak raztegnete. Plot je narejen, morate
ga le še pobarvati.

Narediti mostove iz papirnatih nosilcev
je že težje modelarsko delo. Iz ozkih
trakov debelejšega papirja si lahko na¬
redite nosilce potrebnih profilov in dol¬
žin. Spet je odvisno od tega, kakšno
vrsto mostu gradite. Na sliki 8 imate

naznačite s topo stranjo noža. Tako si
naredite dovolj trakov z opekami in lah¬
ko začnete s prekrivanjem. Lepiti začni¬
te na spodnji strani strehe in vsako
vrsto prilepite v višini polovice stranske
širine opeke. Spet bi bilo dobro, če bi

7

nakazano celo vrsto profilov. Vidno je
tudi, kako je treba razne vrste nosilcev
kombinirati in spajati, če se vam po¬
sreči delati natančno in postaviti most
tako, kot je postavljen v resnici, bo mo-

255

del zelo lep. če ga pobarvate (najpogo¬
steje s sivo barvo) in mu daste »mo-
stovo patino«, bo tak kot v resnici.

Kot vidite, se da iz papirja narediti mno¬
go stvari. Papir zahteva le dve osnovni
stvari — natančnost in pazljivost. Ne
ustreza, ne da se ga raztegniti, kadar
kje ne pristoji. Ima pa dobre lastnosti:
— dobro se lepi, povsod ga je dovolj in

nič ne stane. Neki vrhunski modelar je
iz papirja izdelal celo tako natančne
modele lokomotiv, da so videti kot pra¬
ve, samo da so zmanjšane. Delal je in še
dela iz odstrižkov, s škatlami od čevljev
in s podobnim materialom. Delo s pa¬
pirjem zahteva le potrpljenje in vztraj¬
nost kljub prvim neuspehom.

Prevedla Cvetana Tavzes

NAMIZNO KEGLJIŠČE

Kegljanje je tudi pri nas že priznana in
priljubljena športna panoga. Marsikje
lahko vidimo moderna večstezna keglji¬
šča, na katerih je že vse (razen metanja
krogle) avtomatizirano. Kegljišče, ki vam
ga danes predlagamo za izdelavo, seve¬
da nima nobene zveze s športom; pome¬
ni naj vam le prijetno zabavo v pustih
dolgočasnih zimskih dneh, saj boste
lahko kegljali kar na mizi in ne boste
pri tem povzročali nikakega hrupa.

Kot je razvidno iz slike, je gradnja keg¬
ljišča dokaj preprosta in tudi predraga
ne bo. Najprej poiščite ali pa si dajte
urezati pri mizarju desko z merami
20 X 740 mm. Debela naj bo 15 do 20 mm.
Biti mora popolnoma ravna in kolikor
mogoče gladka. Na tri robove deske pri¬
bijte ali prilepite kake 4 cm široke letve
iz vezanega lesa. Na deski označite devet
točk za postavitev kegljev in mesto za
luknjo, v kateri se bo lahko vrtel žleb za
spuščanje kroglice, žleb za spuščanje
kroglice nekoliko spominja na gornji del
smuške skakalnice. To je strmina približ¬
no v kotu 45°. Izžagali jo boste iz naj¬
manj 2 cm debele deske.

Spuščalnico izžagajte v obliki pravokot¬
nega trikotnika s katetama 130 mm. En
kot odžagajte ob hipotenuzi v dolžini
20 mm in izbrusite plitvo vdolbinico za
kroglico, v preostali del hipotenuze pa
vdolbite z okroglo rašpo plitev žleb. V
spodnji rob spuščalnice vsadite in vlepi-
te kos okrogle paličice, ki se bo prilegal
luknji v deski. Takšna spuščalnica je že
uporabna. Kroglico postavite v vdolbini¬
co, namerite proti kegljem in frcnete

kroglico s prstom v strmi žleb. Bolj
imenitno pa bo, če si naredite še prožil-
ni mehanizem, kakršnega nazorno pojas¬
njuje slika. Z njim boste lahko mirneje
sprožili kroglico. Kroglico porine iz
vdolbinice majhna letvica, ki jo je treba
med merjenjem dvigniti s prstom. Let¬
vica mora teči v posebnem žlebu tako
rahlo, da sama pade nazaj, ko jo spusti¬
mo. Letvico držita v žlebiču dva trakova
iz tanke pločevine.

Keglje si nažagajte iz stružene palice, ki
ima v premeru 15 mm. Glavice izoblikuj¬
te s polkrožno rašpo ali pilo in s stekla¬
stim papirjem. Keglje lahko tudi obar¬
vate s poljubno barvo po svojem okusu.
Barvanje ostalih delov ni potrebno, seve¬
da pa morajo biti vse površine lepo
zglajene s steklastim papirjem. Kroglica,
s katero boste podirali keglje, naj bo iz
stekla ali iz kake druge težke snovi. V
premeru naj ima okoli 15 mm.

Pravila igre najbrž že poznate, lahko pa
si jih tudi sami določite. Razume se,' da
je zmagovalec tisti, ki z določenim šte¬
vilom metov podre največ kegljev.

Pa še naloga za mlade konstruktorje:
Prišlo mi je na misel, da je mogoče me¬
tati kroglico proti kegljem tudi kako
drugače. Kaj menite o tem, da bi ustre¬
lili kroglico z majhnim kanončkom (le¬
sena cev), ki bi moral biti prav tako
vrtljivo pritrjen na desko na istem
mestu kot naša spuščalnica. Top mora
imeti sprožilni mehanizem na osnovi
vzmeti. Z njim bi morda lahko natanč-

256

257

VAŠ PRIJATELJ JUMBO

JUMBO bi rad postal tudi vaš prijatelj.
Doslej ste lahko že dvakrat čitali o njegovi
prijetni igrici Elektro, vendar smo vedno
govorili le o prilogah za najmlajše. Danes
pridete torej vi na vrsto.

Igrica je kot zgodba brez konca, saj nikoli
ne bo zmanjkalo radovednežev, niti vpra¬
šanj, niti odgovorov. Ljudje smo pač taki,
da si vedno znova zastavljamo vprašanja
zakaj, kako, kje, kdo? Že tisočletja iščemo,
raziskujemo, in vsako novo odkritje, nov
odgovor, je majhen kamenček na velikan¬
skem mozaiku znanja o naravi in njenih
zakonitostih, o človeku in njegovem delu.
Slika še ni gotova. Na njej je prostorček,
kamor boste vi dodali svoj prispevek. Toda:
kdor hoče kaj dodati, mora dobro poznati
veliko tega, kar so drugi sestavili in odkrili
pred njim. Imeti mora veliko znanja. Mar¬
sičesa se naučite v šoli, vendar se zdi šol¬
sko znanje včasih preskopo ali dolgočasno,
tudi pomanjkljivo, nekateri se zanimajo za
- področja, o katerih v šoli še ne slišijo, in
podobno. Odrasli smo pač prepričani, da je
vsakomur potrebno neko osnovno znanje
vseh važnejših področij, ker si boste le ta¬
ko lahko izbrali tisto, ki vas najbolj zani¬
ma. Prepričana sem, da ste si vi kot najbolj
zanimivo področje izbrali tehniko, saj pre¬
birate TIM in obiskujete tehnične krožke.
O tehniki torej veste mnogo več kot tisti,
ki se s tehniko srečajo samo pri pouku.
Svoje znanje bi na primer lahko razširili
tudi z našo zanimivo igrico. Naj vam kot
prvo torej predstavim prilogo s tehnično
vsebino.

Vzemimo na primer ladjo. Kot vse že opi¬
sane priloge, je tudi ta vzdolžno razdeljena
na dve polovici. Na našem vzorcu je vzdolž
cele leve strani slika ladje z vsemi najvaž¬
nejšimi sestavnimi deli. Na drugi polovici
je vseh štirindvajset sestavnih delov poime¬
novanih.

Prilogo položimo na poseben podstavek v
škatli. Iz plastičnega dela pri vrhu gledata
dve izolirani električni žici. Če staknemo

kovinska kontakta na konceh žic, sklenemo
električni krog, saj imamo pod plastičnim
delom baterijo in žarnico' V ta električni
krog moramo vključiti vprašanje in ustre¬
zen odgovor. Torej tako: radi bi vedeli, ka¬
ko se imenujejo lopatice pod zadnjim de¬
lom ladje. Z eno žico se dotaknemo luknji¬
ce pod sliko ladijskega vijaka na eni strani,
na drugi strani priloge pa se z drugo žico
dotaknemo luknjice pod besedo »ladijski
vijak«. Med obema luknjicama je pod pri¬
logo speljana prevodna kovinska ploščica.
Ko se je dotaknemo z žicama na obeh stra¬
neh, steče po njej električni tok. Skozi rdeč
plastičen pokrovček se zasveti lučka. Odgo-
-vor je torej pravilen. Naj bi se dotaknili
vseh ostalih trindvajset luknjic na strani z
odgovori, bi lučka ne zagorela. Ne bom raz¬
lagala — vsi morate vedeti, zakaj lučka ne
more zagoreti, če nismo izbrali pravilnega
odgovora. Seveda bi lahko postopali narobe,
da bi si najprej izbrali ime in bi šele potem
iskali predmet. Za nekatere je lažji prvi na¬
čin, drugim bo zabavnejši drugi. Oboje lah¬
ko poskusite.

Z ustreznimi prilogami lahko preverite vse
znanje o prometu in o prometnih znakih.
Ali veste, zakaj so znani veliki možje, kot
Alfred Nobel, Albert Einstein, Thomas Alva
Edison, Rudolf Diesel in drugi? Ali poznate
štirindvajset najpomembnejših izumov od
preteklosti do danes? Na svoj račun lahko
pridejo ljubitelji cvetic, ptic pevk, zbiralci
novcev in znamk, športniki in drugi. Na po¬
sebni prilogi je zbranih 24 naj zanimivejših
arhitektonskih spomenikov, na drugi zopet
24 različnih zastavic držav vsega sveta, 24
različnih grbov in avtomobilskih oznak.
Vsak, prav vsak lahko najde zase kaj zani¬
mivega in posebnega. Nekateri boste preiz¬
kusili svoje znanje na vseh področjih in po
nekajkratnem poizkušanju si boste prav go¬
tovo zapomnili — vse, kar vsebujejo Jum-
bove priloge. Igraje boste obogatili in raz¬
širili svoje znanje. Vse to pestro znanje vam
nudi z igrico Jumbo ELEKTRO Mehanoteh-
nika iz Izole.

258

ELEKTRONSKI SVETLOBNI REGULATORJI
IN REGULATORJI MOCl

Neštetokrat nas sili nuja, da bi uravnali
prav. Ob vedno večji štednji z energijo pa
imamo s pravilnim uravnavanjem možnost,
da se izognemo nepotrebni potrošnji in
prihranimo pri izdatkih za električni tok.
V ta namen so na voljo izredno uporabni in
lični izdelki ISKRE in posredujemo njihove
podatke:

SR-W 500-PO-1 z ločenim stikalom od po¬
tenciometra in SR-W 500-PO-2 s potencio¬
metrom in stikalom na pritisk sta elektron¬
ska svetlobna regulatorja. Dopuščata pri¬
lagoditev osvetljenosti prostorov, v katerih
živimo, trenutnemu razpoloženju in potre¬
bam od 7 do 100 % nominalne moči pri¬
ključenega porabnika.

Razlika pri obeh tipih je v načinu uporabe,
ta pa je zelo enostavna. Pri prvem tipu
s posebnim pritiskom na tipko vključimo
in z gumbom nastavimo želeno svetlost,
pri drugem tipu pa s pritiskom na gumb
vključimo regulator, z zasukom gumba pa
nastavimo želeno svetlost. Regulacija de¬
luje praktično brez izgub in je uporaba
tako enaka nastavljeni svetlosti.

Uporaba regulatorjev je vsestranska. Name¬
stimo jih lahko v delovnih prostorih, sta¬
novanjih, bolnišnicah, delavnicah, gostin¬
skih prostorih, učilnicah, v kabinetih za
tehnični pouk in fiziko, foto laboratorijih,
itd. Elektronski svetlobni regulator je izve-

Namizni regulator z vtičnico

den v polnem zaprtem bakelitnem ohišju
estetske sodobne oblike. Priključne spojke
so lahko pristopne za priključitev napetosti
in istočasno varno izvedene proti dotiku.
Vsi elektronski elementi so na plošči s ti¬
skanim vezjem, kar je jamstvo za trajno in
zanesljivo delovanje. Regulator ima tudi
lastno zaščito s hitro varovalko. Tiristorska
elementa v regulatorju sta izdelek svetovno
znane ameriške firme RCA.

Regulatorje vgradimo v podometne doze
0 60 mm, montažne globine 35 mm. Odvi¬
jemo ustrezno varovalko in odstranimo ob¬
stoječe stikalo. Gumb regulatorja z močnej¬
šim potegom izpulimo, odvijemo matico in
odstranimo pokrov. Fazni vodnik priključi¬
mo na sponko R, ničelni pa na sponko N.
Regulator vstavimo v podometno dozo, pri¬
vijemo vijak krempeljcev, namestimo po¬
krov in pritrdimo matico ter namestimo
gumb.

Namizni regulator moči se v bistvu ne raz¬
likuje od elektronskega svetlobnega regu¬
latorja, le da je ta prirejen za boljšo zaščito
proti radijskim motnjam in za zvezno regu¬
lacijo ohmskih in induktivnih bremen do
maksimalne potrošnje 500 W.

Elektronski svetlobni regulator

259

TEKMOVALNA RAKETA
2 UŠ-81

Objavljamo načrt enostopenjske tekmo¬
valne rakete s padalom. Poslal nam ga
je naš znani naročnik Franc Lanjšček iz
Prekmurja.

Model je zahtevnejši, predvsem morate
pri gradnji paziti na natančnost in trd¬
nost. Naj vam že vnaprej zaupam, da bo
raketa mladega tekmovalca razveselila ali
celo presenetila. Zaradi preizkušene ob¬
like smernih kril, predvsem pri varian¬
ti B, raketa ne bo zapustila lansirane
smeri, zaradi večjega prostora za pada¬
lo se bo to zagotovo odprlo, če bodo
vrvi v redu, in tretjič naj omenim še,
da se raketa zaradi minimalne teže ze¬
lo dolgo obdrži v zraku. V mirnem vre¬
menu več kot 3 minute (tekmovalni ma¬
ksimum), ob ugodnem (vremenu) vetrov-
ju ali pa ob termičnih dviganjih pa jo
bo tekmovalec moral precej časa čakati
in teči za njo. Raketa je preizkušena za
motor 515, priporočam pa vam, da vsta¬
vite (če to tekmovalna pravila dovolju¬
jejo) motor s hitrejšim vžigom treserja
oziroma obratnega polnjenja. Da vam
rakete ne bo odnesel veter in da bi se
ob padanju čimbolj držala smeri, vam
priporočam, da na kupoli padala izre¬
žete luknjo — po želji seveda.

Čeprav je model namenjen starejšim
modelarjem, ki že imajo izkušnje z ra¬
ketami, naj podam vsaj osnovno navodi¬
lo za gradnjo »2 UŠ 81«.

če začnem kar pri glavici — le-ta je iz
kosa balse, ki jo po načrtu oblikujemo
z nožem, brusilnim papirjem, ali pa tudi
na stružnici. V vdolbino na glavi pritrdi¬
mo aluminijasto kljukico, na katero pri¬
vežemo nit, ki jo z gumico povežemo s
trupom in padalom.

Trup zvijemo iz enega sloja trdega še-
leshamerja, ki ga privijemo kar na pa¬
lico, ki jo po merah izdelamo iz lipo-

vine. Na izdelavo trupa moramo poseb¬
no paziti, in če menimo, da nam nekaj
gramov odvečne teže ne bi škodovalo,
lahko obroč za nekaj milimetrov podalj¬
šamo. V notranjo stran obroča vlepimo
tulec, ki je zvit iz 2—3 slojev šelesha-
merja in njegova širina ustreza motorč¬
ku (515 = 0 17,5).

Smerna krila ali stabilizatorje izdelamo
iz balse debeline 3 mm, ki jo obdelamo
v obliko preprostega simetričnega pro¬
fila. Robov, ki se prilegajo telesu, ne
brusimo!

Če se odločimo za varianto A, izdelamo
4 kose, če pa za izvedbo rakete B, po¬
trebujemo 3 kose. Za tekmovanje in spu¬
ščanje raket v bližini naselij je boljša
izvedba B, ki je bolj zanesljiva in sta¬
bilnejša.

Padalo ima premer od 600—800 mm in
je po obliki šesterokotnik. Na vsako od
oglišč prilepimo nit (svileno), ki je za
eno tretjino daljša od premera padala.
Na koncu niti zvežemo v vozel in z nitjo
prek amortizerja povežemo z gumico, ki
je povezana z glavo in trupom. Menim,
da ni treba posebej opozoriti, da mo¬
ramo padalo potresti s smukcem in
vstaviti vato. Prav tako ne bom opiso¬
val starta rakete.

Če ste delali natančno in po navodilu,
se vam bo trud obilno obrestoval.

260

O ASTRONAVTSKEM IN
RAKETARSKEM KLUBU »SATURN«

Naš klub deluje 6 mesecev in šteje 10
članov. Vsi so aktivni. Na področju ra¬
ketne tehnike se ukvarjamo z izdelova¬
njem raket, eno-, dvo- in tristopenjskih
ter višinskih, na področju astronavtike
pa spremljamo polete raket v vesolje
ter sledimo člankom o vesoljskih raz¬
iskavah.

Model enostopenjske rakete »SORA«

Material: šeleshamer, balsa, ki jo dobite
v »Mladem tehniku« v Ljubljani, pola
polivinila, vrvica (lahko močan sukanec),
selotejp, Jubinol lepilo. Q

Orodje: škarje, ravnilo, svinčnik ter nož. ^
Izdelava: Trup izdelamo tako, da ovije¬
mo okoli palice, ki ima premer točno
24 mm, šeleshamer velikosti 300 X 13
mm. Papir na robovih zalepimo z lepi¬
lom ter počakamo, da se lepilo posuši.
Medtem se lahko lotite še izdelave sta¬
bilizatorjev. Naredite jih iz balse ali
trdega kartona. Mere so podane v načr¬
tu. Nato se lotite izdelave raketne glave.
Naredimo jo iz šeleshamerja v obliki stož¬
ca. Kapa se mora lepo vlegati v trup.
Padalo naredimo iz polivinila — nari¬
šemo krog s p = 450 mm in iz tega izre¬
žemo osmerokotnik. Na vsak konec
osmerokotnika privežemo vrvico, dolži¬
ne 510 mm in nato vse vrvice na koncu
zvežemo v vozel. Na vozel privežemo 4
vrvice, dolge od 400 mm—500 mm. Zakaj
tako dolge? Zato, ker pri eksploziji
obratnega polnjenja nastane močan pri¬
tisk, ki bi lahko pretrgal vrvice in tako
bi raketa in padalo vsak zase padla na
tla, pri tem pa bi se raketa gotovo po¬
škodovala. Dve vrvici privežemo na
trup, dve pa na kapo. Na trup prilepimo
še vodila v obliki črke omega. Ko je
vse pripravljeno, vstavite v spodnji del
rakete motor 5—1—3 ali 5—1—5, nad
motor vstavite filter (vato), nanjo pa
položimo zvito padalo. Toda preden
vstavimo motor v trup, moramo nare¬
diti omejitve. Nato trup zapremo z gla¬

vo. Raketo izstrelimo pod kotom 80 sto¬
pinj. Raketo prej še pobarvamo z živimi
barvami (oranžna, rumena, bela, črna),
želimo vam obilo sreče in uspeha pri
izdelovanju in lansiranju rakete.

Astronavtski in raketarski klub
»Saturn« Kranj

262

RAKETOPLANI

Raketoplani z motorjem v zadnjem delu
trupa vzletijo prav tako kot raketa, ko
pa dosežejo največjo višino, se motorček
izstreli in pri tem premakne vzvode, ki
držijo zakrilca (včasih tudi predkrilca)
v vodoravnem položaju. Zakrilca skočijo
navzgor in s tem še pravočasno vzravnajo
raketoplan v vodoravni let. Če se to ne
bi zgodilo, bi letalce strmoglavilo na tla.
Konstrukcija takih raketoplanov je za
vas še nekoliko pretežka, zato se bom
v teh člankih omejil le na raketoplane
z motorjem spredaj, ki pa imajo lahko
v določenem primeru (kadar se večina
nosilne površine kril nahaja v zadnjem
delu-delta krilo) predkrilca ali zakrilca.
Njihov tipičen predstavnik je eksperi¬
mentalni raketoplan Raven (Krokar), s ka¬
terim bomo za nekaj časa prekinili teo¬
rijo.

Raketoplan Orel

Raketoplan Orel smo v Astronavtsko-rake-
tarskem klubu V. M. Kamarov naredili po
sliki eksperimentalnega raketoplana Ra¬
ven ameriške firme Estes. Njegova zna¬
čilnost so delta krila in predkrilca, kate¬
re dvigne izstrelitev motorčka. Za izde¬
lavo potrebujete šeleshamer, ploščo balse
8 x 50 cm deb. 2 mm, kos balse, iz ka¬
terega naredite konico ter nekaj cm žice
debeline 1 mm. Najprej izrežite vse dele
iz balse s posebnim nožem za balso s
skalpelom, ali v skrajnem primeru z brit¬
vijo. Ko so vsi deli izrezani, jim profilno
zbrusite vse robove, ki so na načrtu ri¬
sani z dvojno črto, vse ostale robove pa
zbrusite le toliko, da bodo gladki. Sedaj
se lahko lotite trupa, ki se sestoji iz dveh
letvic iz balse, zlepljenih tako, da tvorita
profil T. Nanj prilepite po načrtu še rep,
nosilec motorja (6) in krila (1) (pod ko¬
tom 15°). Na nosilec pa prilepite gondolo
za motor (9), ki jo naredite iz šelesha-
merja in iz ustreznega kosa balse. Gon¬
dola naj ima premer enak premeru MRM,
katerega nameravate uporabiti, dolžino
pa za 5 mm krajšo od MRM. Predkrilca
sestavite iz delov 2 in 7, ter iz kavlja, ka¬
terega ste naredili iz žice debeline 1 mm.
En kavelj pritrdite v konico gondole, pre¬

ostala dva pa pritrdite v predkrilci, ki pa
ne smeta biti prilepljeni na krila, pač pa
jih na zgornji strani povežite s krili s
koščkom papirja, z blagom, ipd., tako
da se bosta lahko pregibali samo nav¬
zgor. Na trup pritrdite vodili debeline
3—5 mm, nato pa celoten raketoplan kon¬
čno obdelajte. Na originalu sem uporabil
črno barvo, na katero sem z rdečimi črka¬
mi napisal ime Orel, vi pa lahko upo¬
rabite katerokoli kombinacijo barv. Preo¬
stane vam le še to, da z elastiko povežete
kavlja na p.redkrilcih s kavljem na gon¬
doli. Tako bosta predkrilci ves čas dvig¬
njeni, ker ju bo v tem stanju držala ela¬
stika. Ko boste vstavili MRM, se bosta
predkrilci postavili v vodoravno lego (ski¬
ca 1 A), medtem ko bosta med jadranjem,
ko motorja ne bo več v gondoli, ponov¬
no dvignjeni (skica IB). Raketoplan mo¬
rate reglirati z dvignjenimi predkrilci in
brez vstavljenega MRM, spustite pa ga z
motorji: 2,5—1—3,5—1—5 (Goražde), 2,5
—1,2—3,5—1,2—5 (Adast), A6—2, A8—3,
B4—4, B6—4 (Estes), B3—4 (FSI) ipd.
pod kotom 90°. »Orel« nima dobrih ja¬
dralnih lastnosti, ker je namenjen le ek¬
sperimentiranju, ne pa tekmovanju. Zato
pa lahko z njim spoznate sistem delova¬
nja najenostavnejših predkrilc, ki vam bo
pomagal pri vseh kasnejših konstrukci¬
jah.

Andrej Pečjak

263

RADIOAMATERJI. R&E
in eleUtrotehmkilieidt&b

MAGNETOFONSKI PRIKLJUČEK
ZA TELEFON

Magnetofon nudi toliko različnih mož¬
nosti uporabe, da ga je vredno imeti v
vsakem urejenem domu. Poleg najbolj
znanih magnetofonov s trakovi na kolu¬
tih se danes vse hitreje uveljavljajo ma¬
li kasetni magnetofoni, ki so seveda
mnogo bolj priročni in zato tudi toliko
bolj praktični. Malenkosten razloček je
morda v kvaliteti, ki pa jo tudi mali
magnetofoni zelo hitro dohajajo.

Prvi magnetofon so izdelali strokovnjaki
nemške tovarne AEG leta 1935. Izum te
naprave je bil izredno pomemben za ra¬
dijske postaje, ki so dotlej — razen
predvajanja gramofonskih plošč — vse
oddaje prenašale živo, t.j. neposredno.
Lahko si zamislite, koliko nevšečnosti je
bilo, če je nenadoma zbolel kak igralec,
ki je nastopal v živi radijski -igri. Danes
takšnih težav ni več, kajti vse takšne
oddaje lahko najprej posnamejo na ma¬
gnetofon, trakove pa shranijo v diskote¬
ki in jih predvajajo v programiranem
času, po potrebi tudi večkrat.

Takrat si verjetno še nihče ni mislil, da
bo magnetofon nekega dne prodrl tudi
v zasebno življenje. Začetek je bil sicer
počasen in težak, toda iznajdba transi-
storja in razvoj transistorske tehnike sta
ta prodor izredno pospešila. Danes so
magnetofoni v vseh izložbah, kjer se po¬
javljajo radijski in televizijski sprejem¬
niki. Razumljivo pa je, da so trenutno
najbolj v rabi kasetni magnetofoni, zla¬
sti še zato, ker se je vzporedno z njimi
razvila tudi produkcija glasbenih kaset.
Le-ta pomeni danes vse močnejšo kon¬
kurenco gramofonski produkciji, čeravno
ne ravno v kvaliteti, zato pa je toliko
bolj priročna. Kasete navsezadnje lahko
strpaš tudi v žep.

Zmotno pa je mnenje, da je magneto¬
fon nadomestek gramofona. Gramofon

je — kot vemo — zgolj reprodukcijski
pripomoček, medtem ko z magnetofo¬
nom lahko tudi sami posnamete govor,
glasbo, različne tone in zvoke (petje
ptic, šumenje vode, brnenje motorjev,
zvonenje različnih zvonov, itd.).

Ne glede na to, ali imate magnetofon
s koluti ali kasetni magnetofon, takšne
posnetke lahko napravite »živo« z mi¬
krofonom, lahko pa tudi posredno z ra¬
dijskim in televizijskim sprejemnikom
ali z gramofonom. V teh primerih mi¬
krofon niti ni potreben, kajti zadostuje,
da magnetofon prek dvožilnega kabla
povežete z zvočnikom radia, televizorja
ali gramofona. Takšno snemanje ima še
to ugodnost, da nanj ne vplivajo zuna¬
nji ropot, govorjenje v prostoru in po-

266

TELEFON

Bolj v zadregi pa bi bili, če bi želeli
posneti lasten telefonski pogovor in go¬
vor druge osebe na oni strani žice. Z
mikrofonom si tu nimate kaj pomagati,
kajti v vsakem primeru bi posneli pred¬
vsem lasten glas, ne pa tudi glas vašega
sogovornika.

Na srečo so strokovnjaki našli tudi za
takšna snemanja sila preprosto rešitev.
Spomnili so se, da je v vsakem telefon¬
skem aparatu indukcijska tuljava, ki vsa
v mikrofonu vzbujena elektromagnetna
nihanja prenaša ne le po žicah, ampak
jih delno seva tudi navzven. Z dodatno
indukcijsko tuljavico je ta nihanja mož¬
no prestreči celo na zunanji strani tele¬
fonskega ohišja. To pa pomeni, da ne¬
posreden priključek na telefon niti ni
potreben. Zadostuje le induktiven spoj
prek tuljavice. če to priključimo z dvo¬
žilnim kablom na mikrofonski vtičnici
magnetofona, bomo lahko sproti snemali
v njej inducirana elektromagnetna niha¬
nja oziroma pogovor obeh sogovornikov.
Na skici je prikazana takšna naprava.
Tuljava se tokrat nahaja v plastičnem
ohišju, katerega lahko z gumijastim po-
klopcem, neprepustnim za zrak, pritrdi¬
mo (oz. vakuumsko prilepimo) na zad¬
njo stran telefonskega aparata. Kabel je
tu opremljen z dvopolnim vtikačem,
kakršnega imajo pač vsi japonski pa
tudi že večina evropskih magnetofonov.

če imamo magnetofon s Philipsovim si¬
stemom priključkov, bomo pač menjali
vtikač.

Te naprave se žal redkokdaj pojavijo v
naših trgovinah. Toda nič zato! Po¬
dobno napravico si lahko izdelamo sa¬
mi, in to brez večjih izdatkov. Kupiti si
moramo le ustrezni dvopolni vtikač,
2 metra tankega dvožilnega kabla  (po
možnosti iz pletenice) ter nekaj metrov
tanke izolirane žice debeline 0,10 mm.
Žico rahlo namotamo okoli navadnega
naprstnika, tako da dobimo žični kolo¬
bar oz. tuljavo s približno 300 navoji.
Tega previdno snamemo z naprstnika,
ga na več mestih trdno povežemo (od¬
znotraj navzven) s sukancem, oba kon¬
ca tuljavice temeljito očistimo z raskav-
cem in na vsakega posebej prispajkamo
eno od žic dvožilnega kabla. Ta gola me¬
sta potem še izoliramo z izolirnim tra¬
kom ali s selotejpom, če ne tega ne one¬
ga nimamo, lahko že poprej nadenemo
na obe žici 15 mm dolga kosa gumijaste
cevke (od ventila na zračnici za dvo¬
kolo) in ju po spajkanju potisnemo prek
golih mest.

Na drug konec k-abla montiramo vtikač.
Pri japonski izvedbi dvopolnega vtikača
je nujno žici priciniti, pri tem pa mora¬
mo paziti, da med kontaktoma, ki sta si
zelo blizu, ne bo kratkega stika. Temu
se izognemo, če vsaj enega prekrijemo

267

s plastično cevko ali pa s selotejpom.
Ko smo s tem gotovi, si tuljavico vde¬
lamo v tanek kos penaste gume, tega pa
potem z obeh strani oblepimo s tankim,
pravim ali umetnim usnjem.

Ce takšno tuljavico prilepimo s selotej¬
pom na zadnjo stran telefonskega apara¬
ta, bo naš telefon vselej pripravljen tu¬
di za snemanje naših pogovorov. Zado¬
stuje le, da vtikač potisnemo v mikro¬
fonsko vtičnico magnetofona ter da ob
začetku pogovora vključimo gumba za
»snemanje«.

Pri tem kaže posebej opozoriti še na
nekaj. Vsak magnetofon ima za direktna
presnemavanja (z radia ali gramofona)
še eno vtičnico. Ta tu ne pride v po¬
štev, ker so vhodni signali prešibki. Za¬
to je nujno, da kabel priključimo na
mikrofonsko vtičnico, kajti v tem pri¬
meru se vsi signali v ojačevalni stopnji
magnetofona ojačajo in posnetek bo —
o tem se boste lahko sami prepričali —
izvrsten.

Mimogrede povedano, na isti način la¬
hko izkoristite mikrofonski priključek
tudi pri presnemavanju gramofonskih
plošč (direktno z gramofonske igle, t.j.
pri gramofonih, ki nimajo lastnega oja¬
čevalca).

Našo napravico boste lahko uporabili
tudi za presnemavanje s transistorskega
sprejemnika. Pri tem zadostuje, da tu¬
ljavico prilepite čim bliže zvočniku in
to na hrbtni strani transistorskega ohiš¬
ja. Prednost je v tem, da boste hkrati
lahko spremljali program, česar pri di¬
rektnem snemanju s kablom ni mogoče,
kajti brž ko vtaknete vtikač v pušo, je
zvočnik transistorja izključen. To pač
zato, ker so konstruktorji namenili to
pušo predvsem za poslušanje s slušalko,
pri čemer je logično, da takrat zvočnika
ne potrebujete.

Upam, da bo te naprave vsakdo vesel.

Miloš Macarol

SPREJEMNIK S TREMI TRANSISTORJI

Največji sprejemnik, ki ga gradijo mladi
amaterji, je transistorski sprejemnik s tre¬
mi transistorji. Ta sprejemnik ima izredno
jakost sprejema: če je popolnoma odprt,
pride celo do popačenja zvokov, zato mo¬
ramo jakost sprejema nekoliko zmanjšati.

Iz sheme na sliki 6 lahko razberete, da ima
sprejemnik visokofrekvenčni transistor AF
in dva nizkofrekvenčna AC transistorja.
Signal iz radijske postaje pride najprej na
antensko tuljavo, ki tvori skupaj s konden¬
zatorjem 470 pF nihajni krog. Frekvenca te¬
ga kroga se spreminja s feritnim jedrom.
Ko pokrivamo oscilatorski krog in radijsko
postajo, ki jo sprejemamo, pride do reso¬
nance in do najmočnejšega sprejema.

Visokofrekvenčni signal steče s tega kroga
na demodulator — na diodo. Tu se izvrši
demodulacija. Demodulirani signal se ojači
in vodi naravnost v zvočnik. Takšen spre¬
jemnik se imenuje direktni ali sprejemnik
z neposrednim ojačenjem.

Da np bi prišlo do premočnega in zato po¬
pačenega sprejema, imamo v sprejemniku
regulator jakosti sprejema. To je potencio¬
meter 50 KQ. Poleg reguliranja jakosti lahko
v določeni meri vplivamo tudi na kvaliteto
reprodukcije zvoka, in sicer tako, da menja¬
mo upore 100 in 8,2 KQ.

Diodo lahko vključimo tudi obrnjeno, ven¬
dar pa bo jakost znatno popustila. To po¬
meni, da ni vseeno, kako vežemo diodo.

268

NARAVOSLOVCI: fizika,
biologija, kemija ,.

ROMUNSKI

DELFINI

V naravi živi približno poldrugi milijon
različnih vrst živali, ki so zelo sposobne
prilagoditi se življenju v zanje tujem
okolju. Naj inteligentnejši med njimi je
prav gotovo delfin. Zanj se zanimajo
hidroakustiki, načrtovalci ladij, hidrobio-
niki, fiziologi, ekologi, psihologi in celo
jezikoslovci.

Predvsem pa je postal delfin ljubljenec
delfinišč po vsem svetu, čeprav je na
svetu več takih delfinišč, so za večino
nas žal čisto nedostopna. Zato pa so bili
tisti turisti, ki so preživljali dopust v Ro¬
muniji, toliko bolj presenečeni; v Con-
stanci so za javnost odprli prvo delfinišče
v Črnem morju. In ker tudi za nas Ro¬
munija ni neznana in oddaljena država,
si bo v prihodnje morda celo kdo med
vami lahko ogledal delfinjo »gospodično«
Vivi in njenega partnerja Nasta, ki v svo¬
jem bazenu prikazujeta imenitne točke.
Delfinišče je odprto od 15. 6. 1972 in je
pod upravo Pomorskega muzeja; tu bo
prikazano tudi življenje v delti Donave.
Samo delfinišče je del te celotne zamisli.
O delfinih in o delfinišču nam pripove¬
dujeta glavni psiholog Josif Mikai in di¬
rektor te ustanove, Erhart Frexmayer.
Delfinišče je tehnično razmeroma zaple¬
tena zgradba. Glavni bazen ima elipsasto
obliko, v njem je 1200 m 3  morske vode,
ki se neprestano čisti in jo črpajo na¬
ravnost iz črnega morja. Bazen je glo¬
bok 4,5 m. Ta bazen, ki je namenjen pred¬
vajanju, in okoli katerega so tribune za
gledalce, je s kanalom povezan z malimi
bazeni v pokriti dvorani. V teh bazenčkih
so še drugi delfini, tu jih opazujejo in
znanstveno raziskujejo. Dvorana je delno
zatemnjena, zato da imajo živali mir.
Voda v bazenu ima temperaturo približ¬

no 24° C. Ne sme se dvigniti nad 29 °C
niti se spustiti pod 10° C — v zimskih
mesecih.

Sedaj ima delfinišče za nastope in vadbo
dvojico delfinov, Vivi in Nastja. Spadata
med velike pliskavke, »Tursiops trunca-
tus«, ki dosežejo dolžino do 3,5 m in težo
prek 300 kg. Dnevno potrebujejo približ¬
no 15 kg svežih rib. To je najbolj prila¬
godljiva zvrst vseh delfinov za življenje
v ujetništvu in tudi za dresuro. Živijo
v Črnem morju. Z njimi so povezani vsi
uspehi znanstvenikov. V delfinišču so del¬
fini zdravi, radi jedo in spijo, dobro se
učijo, radi hitro plavajo ob stenah ba¬
zena in skačejo iz vode. Zdrave Živah
lahko celo uro in še več krožijo po ba¬
zenu in se igrajo z raznimi predmeti:
z žogami, s krogi, kroglami in podobno.
Do ljudi so prijazni. Svojega učitelja ne¬
zmotljivo spoznajo tudi med gledalci.
Druga vrsta delfinov je navadni delfin,
»Delphinus delphis«. Tudi to vrsto imajo
v delfinišču, in sicer delfina Harlyja in
Rito. Prebivata v delovnih bazenih za opa¬
zovanje in študij. Ta vrsta doseže dolžino
2,5 m in težo 200 kg. Tako kot pliskavka
lahko tudi navadni delfin skače v višino
približno 5—6 m. Svoje gibe popolnoma
obvlada, tako da se na primer pri hitrosti
37 km na uro lahko takorekoč v trenut¬
ku ustavi, skoraj čez en meter ah dva.
Vse to priča o možnosti hitrega gibanja

269

in manevriranja, tako da se moč njiho¬
vih mišič zdi neizmerna. In resnično
imajo te živali močne mišice. Pri navad¬
nem delfinu se je indeks mišične ener¬
gije, izražen s količnikom HP (konjska
sila) na kilogram teže, pokazal pri kratko¬
trajnih režimih večji kot energetični po¬
kazatelj npr. pri ameriških podmornicah.
Poskusi so tudi pokazali, da lahko pli-
skavka posnema človeški glas in je po
določeni vaji sposobna reproducirati cele
stavke človeške govorice. Ko so poslušali
posnetke, so upočasnili vrtenje magne¬
tofonskega traku dvakrat do štirikrat.
Pokazalo se je, da delfini ne zaznavajo
samo prvin človeškega govora, ampak so
sposobni pri posnemanju ohraniti celo
akcent in intonacijo svojega učitelja.
Delfini pa niso samo pametne in igrive
živali. Lahko bi postali človeku najboljši
pomočnik pred napadom morskih psov,
lahko bi prevažali tovore in prenašali
sporočila, iskali potopljene ladje in oprav¬
ljali vrsto drugih del.

Vendar ne smemo istovetiti dresure del¬
fina z dresuro službenega psa. Medtem
ko je treba psu pokazati določeno nalo¬
go dvestokrat, zadostuje ponoviti delfinu
isto nalogo le trikrat, še več, ko delfin
nalogo razume, jo je zmožen naučiti dru¬
gega delfina brez pomoči človeka. Na¬
daljnja raziskovanja bodo posredovala še
nova in zanimiva dognanja.

TIM — revija za tehnično in znanstveno
dejavnost mladine.

Izdaja Tehniška založba Slovenije. Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin
Ivkovič, Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago
Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek,
Marjan Tomšič, Tončka Zupančič; odgo¬
vorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in
tehnično urejevanje Vašo Kovačič. TIM
izhaja 10-krat letno. Letna naročnina 40
din, posamezna številka 4,00 din. Revijo
naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tek. rač. 50103-603-50480.
Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Ko¬
čevje.

Revijo sofinancira Kulturna skupnost Slo¬
venije.

Oproščeni plačila temeljnega davka od prometa
proizvodov na podlagi mnenja Republiškega sekre¬
tariata za prosveto in kulturo SRS, št. 421-2/72,
dne 15 . 8. 1972.

(Tursiops truncatus)

1. Kljunast sprednji del glave (rostrum), ki
ga tvorita zgornja in spodnja čeljust z
88 ostrimi zobmi

2. Dihalna odprtina

3. Oko, vizualno polje obeh oči je v glav¬
nem naprej in navzdol, premiki zrkla pa
omogočajo, da gleda navzgor nad glavo,
navzdol ali pa naravnost nazaj ob boku

4. Uho, majhna odprtina neposredno za
očesom, je povezano po sluhovodu s
srednjim ušesom

5. Sprednji plavuti tvorijo vse kosti spred¬
nje petprstne okončine; sta nežni, lahko
ranljivi, delfin ju uporablja za uravna¬
vanje smeri in za »tipanje«

6. Hrbtna plavut je iz mehkega tkiva brez
kostne opore

7. Popek

8. Genitalna odprtina

9. Zadnjična odprtina

10. Tako imenovana »kožna guba« med te¬
lesom in repno plavutjo omogoča hitre
in močne gibe navzgor in navzdol. S
temi gibi plava. Gibe na levo in desno pa
uporablja za napad

11. Repna plavut, je nežna in-lahko ranljiva.

Shematičen prerez glave Velike pliskavke

1. Rostrum (kljunast sprednji del glave)

2. Zunanji obris, tako imenovana »melona«

3. Dihalna odprtina

MD —• Možganska votlina
M — Možgani

D — Ustna odprtina in naslednji del prebav¬
nega trakta
K — Lobanjske kosti

270

MAKETAH JI: stare
ladje, avtomobili,let ala<

ZA PUSTNI TOREK

O pustnem času se rado šemi in maski¬
ra staro in mlado. Gotovo bo tudi vas
zamikalo uvrstiti se med vesele maška¬
re. Morda ste že ogledovali v trgovinah
naličniCe ali krinke v podobi človeških
ali živalskih obrazov. Krink danes ne iz¬
delujejo več iz papirja, ampak iz plastič¬
nih snovi. Takšne so trpežnejše, toda tudi
precej drage. Zakaj bi jih kupovali, ko

mer od premera zunanjega roba očal.
Oboja očala izrežite, namažite z dobrim
lepilom (librokol ali mizarski klej), vlo¬
žite »stekli« in dobro stisnite oziroma
obtežite. Naj vas opozorim, da morate
dolžino držajev umeriti po svojem ob¬
razu. Tako narejena očala bodo dokaj
čvrsta in bodo prenesla pustno rajanje,
če ne boste pretiravali. Očala nosijo tudi

pa si lahko sami in brez stroškov izde¬
lamo, če že ne celega obraza, pa vsaj
tisto najvažnejše, namreč velika očala,
pošten nos in košate mustače.

Kar zadeva očala, je stvar kaj prepro¬
sta. Očala z držaji narišite dvakrat na
kos čvrste, toda tanke lepenke. Najpri¬
mernejša bo tako imenovana prešpan le¬
penka, kakršno uporabljajo za izdelova¬
nje pisarniških map. Očala morajo ime¬
ti tudi stekla. Tudi to ni problem. Iz
prozorne plastične folije izrežite dva
kroga, ki naj imata le malo manjši pre¬

nos in brke. Če bi vam vse skupaj lezlo
z obraza, povežite držaje z elastičnim
trakom in nataknite čez glavo.

Izdelava nosu zahteva malo več spretno¬
sti. Takole naredimo: Najprej poiščite
kos stiropora (tega blaga je dandanes
povsod dovolj) in izrezljajte nos, ki bo
seveda večji od vašega. Na zadnji strani
naj ima ravno in gladko ploskev. Izdol¬
bite tudi obe nosnici. Režite z ostrim
rezilom in gladite z raskavcem. Izdelan
nos položite na deščico. Da se ne bi
premikal, ga nasadite na dva žebljička,

271

ki ste ju z zadnje strani zabili skozi de¬
ščico. Na nos, ki je tako pritrjen na de¬
ščici, lepite kosce tankega belega papirja,
najbolje papirja za strojepisne kopije.
Papir nalepite v več plasteh in ga med
lepljenjem dobro pritisnite na vse oblike
nosu. Hkrati naj nastajata oba podalj¬
ška iz papirja, ki ju vidite na sliki. Gor¬
nji podaljšek bo služil za prilepljenje
nosu na mostiček očal, na spodnji po¬
daljšek pa boste nalepili brke.
čez nekaj ur, ko bo papir dobro osu¬
šen, lahko nos snamete z deščice. Papir¬
natega nosu ne boste mogli sneti s sti¬
ropora, kar pa tudi ni potrebno. Na zad¬
nji strani nosu izdolbite v stiropor ravno
tolikšno vdolbino, da bo umetni nos do¬
bro tičal na vašem nosu.

Zdaj pa še brki: najlepše bi bilo, če bi
pod nos nalepili krep, kakršnega imajo
v gledališču za izdelovanje brad in brk.

MAJHNO DARILO —

Če se še niste odločili, kaj bi podarili
za Dan žena svoji mami ali pa morda se¬
stri ali teti, vam svetujemo, da ji podari¬
te lično in trdno namizno stojalo oziro¬
ma držalo za fotografije. Stojalo boste
izdelali iz enega samega kosa polirane
aluminijaste pločevine, ki naj bo največ
1 mm debela.

Najprej naj vam steklar ureže dve stekle¬
ni ploščici v velikosti 100 X 145 mm. To
ne bo drago, ker bo izkoristil odpadke,
če vam bo steklar ploščici še obrusil po

Če tega nimate, si pomagajte s kosom
prediva, ki ga prav tako nalepite. Tudi
iz tankega ličja (rafija) je mogoče nare¬
diti brke, zlasti če boste ličje prej po¬
barvali s temno lužno barvo. Uporabna
je tudi obarvana vata, debele volnene
niti ali pa košček dolgodlakega krzna.
Ko je nos izdelan in suh, ga pobarvajte
z gosto tempera barvo v barvi kože. Ta
barvni odtenek dobite z mešanjem bele,
svetlo rjave in svetlo rdeče barve,
če bodo brki dovolj košati, da bodo za¬
krili usta, če boste obraz še malo našmin¬
kali in če boste nalepili še košate obrvi,
vas prav res ne bo lahko spoznati,
če boste obe nosnici prevrtali, boste lah¬
ko tudi dihali (ali celo kihali) skozi umet¬
ni nos.

Prijetno zabavo na pustni torek vam želi
»TIM« in tudi

Drago Mehora

ISKRENO VOŠČILO

robovih, bo nekoliko dražje, zato pa tudi
mnogo lepše. Doma si izžagajte iz 4 do
5 mm debele vezane plošče deščico, ki
bo imela natanko iste mere kot obe
stekli. Deščico boste potrebovali samo
zato, da boste na njej laže upognili že
urezano pločevino. Pri upogibanju potol¬
cite upognjene robove z lesenim kladiv¬
cem. Izrez za oporo začrtajte z jekleno
konico v ploščo, potem pa izžagajte opo¬
ro z drobno žagico za kovine. Oporo
upognite, kolikor se vam zdi potrebno,
da bo stalo držalo na mizi v primernem
nagibu. Vse robove lepo zgladite s pilo.
Fotografijo vložite med stekli in potisni¬
te vse skupaj v držalo. Namesto foto¬
grafije lahko uporabite tudi sličico, ki
ste jo sami naslikali, če je fotografija
manjša od stekla, jo nalepite na list ri¬
salnega papirja, urezan točno v velikosti
stekla. Tako bo sličica dobila bel rob,
kar bo prav čedno. Namesto belega ri¬
salnega papirja lahko uporabite kak drug
papir rjavkaste ali sivkaste barve.

D. M.

272

FOTOGRAFIRAMO ;fm

UREDIMO Sl FOTOARHIV

Pred nami je nova fotografska sezona.
Od lani so se nam nabrali po predalih
številni posnetki, od črnobelih in barvnih
negativov do barvnih diapozitivov, če¬
prav smo iz njih že napravili kopije, smo
zaradi zanimanja prijateljev kaj kmalu
ostali brez njih. Ostali pa so nam nega¬
tivi, katerih število se nam iz leta v leto
veča, istočasno pa se nam zmanjšuje
preglednost nad njihovo vsebino. Zato
smo verjetno že večkrat dolge ure iskali
pomemben posnetek, za kar pa smo mo¬
rali odviti kar vse negative po vrsti.
Navadno je iskani posnetek prav na zad¬
njem, ki ga vzamemo v roke. Ob takih
priložnostih smo si zaželeli, da bi si ar¬
hiv le malo bolje uredili. Če smo začet¬
niki z nekaj deset posnetimi filmi, se
verjetno ne bomo težko odločili za tak
korak. Precej več volje in poguma pa bo
verjetno potreboval tisti, ki se mu je na¬
bralo že sto ali celo več sto filmov. Kako
pa si fotografski arhiv sploh uredimo?
Predvsem si moramo nad filmi urediti
čim boljši pregled. Omisliti si moramo
sistem, ki nam bo omogočil, da bomo
kar najlaže našli iskani posnetek.

Po razvijanju je film ostal pri malosli-
kovnih filmih v enem kosu po 36 oziro¬
ma 20 posnetkov, pri zvitih filmih pa po
12, 24 ali 8 in 10 posnetkov. Če film
hranimo v svitku, se kaj hitro navzame
njegove oblike in se obnaša kot vzmet.
V taki obliki se zato kaj hitro spraska.
Zato film najprej razrežemo na krajše
koščke. Ti morajo biti dovolj majhni, da
nam omogočijo shranjevanje v ploski
obliki, istočasno pa morajo biti dovolj
dolgi, da jih lahko nemoteno vlagamo v
povečevalnik. Maloslikovne filme zreže¬
mo na končke po 5 do 6 posnetkov, zvite
filme pa na 4 do 8 delov. Tako zrezane
filme spravimo v posebne papirnate
vrečke (slika št. 1). V papirnatem ovitku
je kot harmonika zložen prosojen ali
prozoren papir, ki sprejme en cel raz-

Slika 1. Za rezanje in označevanje filmov je
priporočljivo, da si nadenemo bombažne ro¬
kavice. Vrečke — ovitki sprejmejo ravno
en zrezan film.

rezan film. Nekateri ovitki so narejeni
tudi iz plastične folije, ki je sicer pro¬
zorna, vendar pa za shranjevanje filmov
zelo neprimerna. Filmi pri vlaganju sla¬
bo drsijo, zato jih kaj hitro prepognemo
ali pa celo spraskamo. Plastika pa se
tudi močno nabije s statično elektriko
in s tem privlači prah. Boljši so prozorni
celofanski ovitki, ki jih lahko vlagamo
med posebne platnice, ne da bi jih po¬
sebej zlagali. V tej obliki je shranjevanje
negativov zelo pregledno in tudi prak¬
tično, saj posamezne liste lahko kadar¬
koli zopet vzamemo ven. Ko smo film
razrezali, ga moramo oštevilčiti. Vsak
film naj nosi svojo zaporedno številko,
ki ji dodamo še datum, ko smo film raz¬
vili. Navadno je vsak posnetek že v tovar¬
ni označen z latentno sliko številke, ki
po razvijanju postane vidna (slika št. 2).
Če smo uporabljali film, ki nima vkopi-
ranih .omenjenih številk, jih moramo
vpisati sami. Na emulzijsko stran vpiše¬
mo med perforaoijo ali na rob filma
številko z navadnim peresom in z v vodi
topnim rdečim barvilom. Najprimernej¬
ša barvila so tista, ki so namenjena za
fotografsko retušo. Poznano rdeče bar-

273

Slika 2. Negativi so označeni s številkami že
pri izdelavi v tovarni. Po razvijanju pride
na vsak posnetek po ena, lahko pa tudi po
dve številki hkrati.

vilo je Neu Coccin, ki ga v obliki praška
raztopimo v vodi. Ko vpisujemo številke,
ne smemo pozabiti na drugo stran vpi¬
sati tudi zaporedne številke filma, ki
mora biti vpisana na vsakem koščku fil¬
ma vsaj enkrat (slika št. 3) To številko
obvezno vpišemo tudi na tiste filme, ki
imajo sicer zaporedne številke fotograf¬
sko vkopirane. Za pisanje številk lahko
uporabimo tudi drugačna črnila, pri če¬
mer pa moramo paziti, da se dobro pri¬
mejo emulzije. Črn tuš na primer ni

Slika 3. Poleg zaporedne številke filma (zgo¬
raj) in številke posnetka (spodaj) vidimo
na spodnjem desnem robu še večmestno
robno številko. Ponavlja se na vsakih
30,5 cm, to je na en čevelj, in je namenjena
označevanju kino filmov.

uporaben, ker se lušči, ko se zares
dobro posuši. Flomaster je sicer upora¬
ben, vendar se zelo slabo suši in se tudi
suh rad razmaže. Sploh moramo pri šte¬
vilčenju paziti, da se številka dobro
posuši, saj bi se sicer razmazala v sliko
in napravila nepopravljivo škodo. Tako
je torej vsak negativ označen z najmanj
tremi števili (na primer 86 — 6/73 — 12).
Prva številka označuje zaporedno števil¬
ko negativa (celotnega filma), druga me¬
sec in leto, ko je bil film posnet, tretja
pa je številka posnetka.

Pri časovnem razporedu posnetkov ne
upoštevamo vsebine filma. Ta pa je zelo
važna, posebno v primeru, če se ukvarja¬
mo s športno, naravoslovno, geografsko
fotografijo. V tem primeru moramo naj¬
ti tudi ključ za označevanje vsebine fil¬
ma. Navadno so pri takih posnetkih
važni tudi podatki osvetlitve posnetka,
kraj in natančen čas. Vse te podatke bi
težko vpisali na film, zato jih vpišemo
na vrečko za hranjenje negativa ali pa
jih priložimo kontaktnim kopijam. Jas¬
no je, da načina označevanja ni mogoče
predpisati za vse primere. Vsakdo naj si
pač omisli svoj sistem, ki bo kar najbolj
odgovarjal njegovim zahtevam.

Samo označevanje filma pa še ne bi do¬
seglo svojega namena. Vsak označen
negativ navadno kontaktno kopiramo, da
iz njega dobimo pozitive (slika št. 4).
Kontaktno kopiranje je tudi za neizku¬
šenega fotoamaterja pravzaprav kaj pre¬
prosto. Pod prazen povečevalnik položi¬
mo fotografski papir take gradacije, ki
ustreza vrsti negativa. Papir naj bo po
možnosti tenak in ne karton, saj bi se
nam sicer kasneje preveč zvijal. Pri
rdečem filtru pod objektivom in nekaj
stopenj zaprti zaslonki objektiva položi¬
mo na papir negative z emulzijo na
emulzijo papirja in jih pokrijemo s či¬
stim steklom. Po osvetlitvi in normalnem
razvijanju dobimo tako kontaktne pozi¬
tive. številke so sicer obrnjene levo-des-
no, kar pa nam pri čitanju ne bo povzro¬
čalo posebnih težav, žal lahko vpišemo
številke na negativu pravilno samo na
emulzijo. Včasih ni mogoče kopirati vseh

274

koščkov negativa hkrati v istih okolišči¬
nah. Če so negativi zelo različno osvet¬
ljeni, moramo vsak košček negativa

Slika 4. Z oštevilčenimi kontaktnimi kopija¬
mi in negativi mnogo laže najdemo iskani
posnetek.

275

kopirati posebej. Nič hudega pa ni, če
so tudi slabo osvetljeni negativi skopira¬
ni v istih okoliščinah kot normalni. Tako
vsaj vemo, kateri negativi so slabi. Če
delamo barvne kontaktne kopije, mora¬
mo barvne negative označiti le z modrim
ali pa s črnim črnilom. Rdeče številke
se skopirajo v barvnem pozitivu v slabo
vidne modrozelene. še posebej pa mora¬
mo paziti na barvo črnila pri oranžnih
maskiranih negativih, ki morajo biti
označeni z modrim oziroma s črnim čr¬
nilom tudi za izdelavo črnobelih kontakt¬
nih kopij. Razliko med črnobelimi in
barvnimi negativi označimo s črko C za
barvne negative in s črko B za črnobele
negative, ki jih postavimo pred zapored¬
no številko negativa. Kontaktne kopije
hranimo v posebni mapi. Preden jih vlo¬
žimo, dobro pregledamo tudi tehnično

Slika 5. Z dvema kosoma papirja, ki smo ju
izrezali v obliki črke L, lahko hitro določi¬
mo in označimo najboljši izrez.

kvaliteto, ostrino in osvetlitev negativov.
Slabe si v kontaktni kopiji izrežemo, ali
označimo kako drugače, že v kontaktni
kopiji si lahko označimo tudi pravilen
izrez posnetka (slika št. 5), kar nam bo
še posebej koristilo pri izdelavi poveča¬
nih kopij. V ta namen lahko koristno
uporabimo dva kosa belega papirja, ki
ju izrežemo v obliki črke L.

Negative hranimo v suhem in hladnem
prostoru. Zrak pa v prostoru vseeno ne
sme biti preveč suh. V suhem ozračju
bi se negativi presušili in bi postali krh¬
ki. Zato naj se giblje relativna vlaga v
prostorih, kjer hranimo filme, med 40

in 50 %.  Močno vpliva na shranjevanje
filma tudi temperatura. V letnem popreč¬
ju naj ne presega 20° C, pri čemer pa
lahko za nekaj tednov v letu dni tudi
presega to vrednost. Močno zvišana rela¬
tivna vlaga filmu še bolj škoduje, želati¬
na ob tem nabrekne in kaj rade se na
njej zaredijo glivice, ki povzročajo
razpad želatine in s tem tudi slike
na negativu. Negativov tudi nikakor
ne smemo hraniti v temnici. Kisli
plini, ki so prisotni ob fotograf¬
skih procesih, bi kaj lahko načeli srebr¬
no, še prej pa barvno sliko. Predvsem
pa je trajnost arhiviranih filmov odvisna
od pravilnega razvijanja. Pri tem imata
največ vpliva na trajnost slike fiksiranje
in končno izpiranje. Proces fiksiranja ni
končan, ko film postane prozoren. Zato
zelo radi fiksiranje v tej fazi prekinemo
v dobri veri, da je film sfiksiran. V res¬
nici pa so v emulziji ostale še sicer pro¬
zorne, težko topne kompleksne srebrove
soli, ki pa so še vedno občutljive za svet¬
lobo. Sčasoma tudi brez vpliva svetlobe
razpadejo in povzročajo na filmu rjave
madeže. Zato nikdar. ne smemo štediti
s fiksirjem, če pa si glede tega še vseeno
nismo na čistem, lahko postopek in stop¬
njo fiksiranja tudi kontroliramo. V ta
namen uporabimo kapljico raztopine na¬
trijevega sulfida (Na 2 S), ki jo kanemo na
film. Rjav madež, ki se pojavi na tem
mestu, je znak, da je bil film slabo fik¬
siran. V tem primeru film še vedno lah¬
ko rešimo s ponovnim fiksiranjem v sve¬
žem fiksirju, ki mu sledi izdatno končno
izpiranje. Izpiranje ni za stabilnost slike
nič manj važno kot postopek fiksiranja.
Z izpiranjem iz filma odstranimo tiosul-
fate (natrijev ali amonijev), ki bi sicer
v kislem, vlažnem okolju, kakršno je na
primer temnica, razpadli do agresivne
kisline, in bi v kratkem času dokončno
uničili barvno ali srebrno sliko. Zato je
pri izpiranju vedno bolje uporabiti veliko
preveč kot pa malo premalo vode.
Napotki za arhiviranje filmov s tem ni¬
kakor še niso izčrpani. Vsak si jih bo
lahko še sam dopolnil z lastnimi izkuš¬
njami, tako da iskanje med starimi nega¬
tivi ne bo več predstavljalo le izgube
časa, pač pa svojevrsten užitek.

Marjan Richter

276

IZUMITELJI in njihovi
izumi:: i^VhHi^ijmjiiPvi^ui

POVRATNA

ZVEZA

Na primeru električnega likalnika bomo
hitro spoznali, kaj je to. Današnji likal¬
niki imajo vgrajeno napravo, pravimo ji
regulator, ki sama skrbi, da se likalna
ploskev segreje samo do tiste temperatu¬
re, ki smo jo naravnali. To je pravzaprav
stikalo, pri katerem je ena kontaktna
ploščica pritrjena na ploščo, ki jo sestav¬
ljata dva zlepljena trakova. Lastnost teh
trakov iz različnih kovin je ta, da se ena
pri segrevanju bolj raztegne, druga pa
manj. Ker sta trdno zlepljeni, se tedaj,
ko ju skupaj segrevamo, ena stran bolj
podaljša im povzroči, da se plošča ukrivi.
Ko se cela naprava shladi, se plošča zo¬
pet zravna. Takemu zlepljenemu paru
kovin pravimo s tujko b i m e t a 1.

Ta regulator je vgrajen nad grelno plo¬

ščo. Ko vključimo likalnik na električno
napetost, sklenemo tokokrog prek stikala
in grelne žice. Žica prične žareti in od¬
dajati toploto. Ta segreva ploščo, s ka¬
tero likamo, in obenem tudi bimetal.
Temperatura narašča. Bimetal se vedno
bolj krivi navzdol in pri neki točki pre¬
kine tokokrog. Likalnik se začne ohlajati,
dokler se bimetal toliko ne zravna, da
zopet sklene tokokrog. To se ponavlja,
in temperatura niha blizu tiste vredno-

Ureja Marjan Tomšič

sti, ki smo jo nastavili. To pa napravimo
tako, da bimetal z gumbom, ki je pod
ročajem likalnika in vijakom, pomikamo
navzgor in navzdol. Iz risbe se to lepo
vidi. Cim više ga pomaknemo, tem ka¬
sneje izklopi.

Bolj na splošno ali bolj učeno pa bi to
povedali takole: naš likalnik je naprava,
ki se avtomatično upravlja. Na vhodu
vključimo električni tok. Toplotni regu¬
lator skrbi za vklapljanje in izklapljanje.
Električna energija se v napravi spremi¬
nja v toplotno energijo. Na izhodu dobi¬
mo torej toplotno energijo, s katero li¬
kamo. Ta pa se obenem vrača tudi nazaj
na bimetal; temu pravimo povratna
zveza  in sodeluje pri samodejnem
uravnavanju vseh delov, ki jim s tujko
pravimo sistem.

V naravi in tehniki imamo celo zbirko
sistemov, ki se avtomatsko upravljajo s

pomočjo povratne zveze. Vzemimo za pri¬
mer človekovo dihanje. Hitrost je odvis¬
na od porabe kisika. Čim več ga potre¬
buje, hitreje mora delovati srce, ki poši¬
lja kri skozi pljuča, kjer kri sprejme
kisik. Povratna informacija »kisika je
premalo« pride v možgane, ki krmilijo
naše srce in pljuča. Od tu gre povelje
»treba je hitreje delati« toliko časa, do¬
kler se količina kisika v krvi ne uravno¬
vesi.

n fr f r rn i ) 220 V

bimetal'

izhod ■
toplota

277

TIMOVA NALOGA

V tehniki je zelo stara avtomatska regu¬
lacija parnih strojev, recimo parnih tur¬
bin. Za enakomeren tek skrbi centrifu¬
galni regulator. To je majhna napravica,
ki jo sestavljata dve kroglici na vzvodih,
ki se vrtita okoli navpične osi. Poganja
ju gred parnega stroja. Zaradi sredobež-
ne sile, ki je tem večja, čim hitreje se
kroglici vrtita, se pomikata kroglici
navzgor. S seboj potegneta dvokončen
vzvod, ki na drugem koncu potiska lo¬
puto v cev, po kateri doteka para v stroj.
Ce se začne stroj prehitro vrteti, potisne
vzvod loputo navzdol, dotok pare. se
zmanjša. Debela puščica kaže povratno
zvezo.

Podoben primer imamo pri krmiljenju
avtomobilskega motorja, čim hitreje se
vrti motorna gred, tem hitreje se morata
odpirati in zapirati sesalni in izpušni
ventil. Odmična gred je krmilni organ, ki
skrbi za pravilen potek vseh operacij.
Pogosto naletimo na avtomatsko uprav¬
ljanje sistemov s pomočjo povratne zveze
v elektrotehniki, zlasti elektroniki. Brez
tega ne bi bilo avtomatizacije, največje
značilnosti našega obdobja.

Pripravili smo vam dve nalogi, ki vse¬
bujeta tudi povratno zvezo.

1. Straniščni izpiralnik je sistem, ki ima
vse sestavine avtomatskega upravlja¬
nja. Ugotovite, kako deluje, narišite in
opišite. Shematsko, podobno, kot vi-
dita v prejšnjem sestavku, določite vse
sestavine sistema.

2. Večjo količino drobnega peska mora¬
mo iz nekega zalogovnika razdeliti v
zabojčke, ki jih prinaša tekoči trak.
V vsak zabojček bi morala — brez
tehtanja — priti približno enaka koli¬
čina materiala. Konstruirajte avtomat¬
sko napravo, ki bo hitro polnila po¬
sode. Namesto peska lahko vzamete
tekočino, ki jo je treba v enakih ko¬
ličinah porazdeliti v posode.

Mnogo uspehov vam želimo pri razisko¬
vanju in razmišljanju. Opozarjamo vas,
da se da vse preizkusiti, včasih na zelo
preprost način. Le tako se boste ognili
temu, da bi pošiljali neuresničljive izu¬
me, kot se to tu in tam pripeti tistim,
ki se zanesejo samo na svoje »podstreš¬
je«.

Slike, risbe, opise in poročila nam poš¬
ljite čimprej. Najboljšega- čaka nagrada.

TIMOVA NAGRADA

Za najbolj premišljen prispevek v
»Našem razgovoru« na strani 280,
281 podeljuje uredništvo nagrado
avtorju Alešu Dolžanu  iz osnovne
šole Dušana Kvedra-Tomaža v Li¬
tiji. Na šolo mu bomo poslali na¬
grado — model motornega čolna
Record Robinson — ki jo je prispe¬
vala tovarna igrač MEHANOTEH-
NIKA iz Izole.

Čestitamo!

Karel Jesenko iz Maribora, Zrkovska 10,
je poslal več domislic za rubriko Veseli
konstruktor. Objavljamo štiri. Ni slabo
na račun tehnike, le nekaj smo nekoč,
nekje že videli. Dve šali pa je prispeval
Dimitrij Hvala iz Nove Gorice, Tolmin¬
skih puntarjev 24.

278

VESELI KONSTRUKTOR

VSAK MESEC DVE

279

NAS RAZGOVOR

Prejeli smo tri konstrukcije
naprave za usmerjanje kon¬
taktnih kapic pri izdelova¬
nju galvanskih členov.
Milan Pustak,  iz Bizeljskega
65, pravi v dopisu: »Sem vaš
redni naročnik. Skoraj vse
naloge sem rešil, šele tokrat
pa sem se opogumil, da re¬
šitev tudi pošljem. Pri kon¬
struiranju sem upošteval
fizikalno zakonitost, po ka¬
teri votle posode z enim
dnom pri prostem padanju
pristanejo vedno z dnom
pri tleh.«

Škoda, da tega nisi tudi
preizkusil, recimo s starim
loncem, ki ga mečeš v zrak.
Sicer pa to lahko še napra¬
viš. Videl boš, da bo lonec
lahko pristal v katerikoli
legi. Šele če bi priletel z
velike višine, bi ga zračni
tok usmeril tako, da bi pri
letenju nudil najmanjši
upor. Ta lastnost pa za nas,
ki ne želimo imeti preveli¬

kih naprav, ni kaj prida
prikladna. Na risbi se vidi,
kako naj bi ta njegova na¬
prava delovala. Iz zalogov-
nika (1) drsijo po poševnih
stenah kapice v jašek. Tu
naj bi se pri prostem pada¬
nju vse obrnile z dnom
navzdol in drsele naprej do
jaška s številko 3, katere¬
mu je odredil vlogo »pre¬
gledovalca«. Vse tiste kapi¬
ce, ki se v prvem delu ne
bi pravilno obrnile, bi to
napravile v tem delu cevi.
Po zadnjem poševnem delu
bi kapica prišla pred člen
(4) in vzvodna naprava bi
jo potisnila na elektrodo.
Samo zadnji del bi spodob¬
no deloval, če seveda po
cevi ne bi prihajale »zmeša¬
ne« kapice.

Aleš Dolžan,  učenec 8. raz¬
reda osnovne šole Dušan
Kveder-Tomaž iz Litije, je
bolj premišljen. Iz zalogov-
nika, ki ga stalno potresa
elektromotor prek ročične-
ga mehanizma, polzijo kapi¬
ce v cev s pravokotnim pre¬
sekom. Mehanizem s števil¬
ko 1 potem spušča posa¬
mezne kapice pred bat. če
je dno kapice na levi stra¬
ni, torej pri batu, ga ta po¬

ba mu teče, objavljamo vse,
kar je poslal.

»Ko sem tako listal po re¬
viji TIM in iz nje luščil
mnogo zanimivega, sem se
končno ustavil pri Timovi
nalogi. Takoj sem se odlo¬
čil, da poskusim s svojim
znanjem.

Kapice — kontakte galvan¬
skih členov nasujemo v re¬
zervoar (1). Ta rezervoar
ima proti dnu nameščen
stožec (1 a), ki usmerja ka¬
pice proti središču rezervo¬
arja. Namesto dna ima na¬

grlo

zalogovnika

tem pri gibu potisne na
elektrodo člena, ki je tedaj
pripotoval mimo odprtine,
če pa je kapica obrnjena
z odprtino proti batu, tedaj
bat zamahne v prazno, to¬
rej v votlino kapice. Ko se
bat vrne v prvotno lego,
kapica zdrsne v posodo pod
cevjo. Pri tem postopku bi
bilo precej gibov v prazno,
verjetno kar polovica. Trak,
ki bi prinašal člene, bi se
smel premakniti le tedaj za
eno mesto, če bi prejšnji
člen dobil kapico. Torej na¬
prava s 50 odstotnim učin¬
kom — treba bi jo bilo še
izpopolniti.

Dokaj komplicirano napra¬
vo je skonstruiral Martin
Brečko,  učenec poklicne šo¬
le v Sevnici, Savska cesta 2.
Ker je še kar natančen v
tehniškem izrazju, tudi ris¬

meščeno vrtečo ploščo (2),
katere oblika se vidi iz ski¬
ce (I.). Plošča ima vrezane
štiri zareze (2 a), katerih ši¬
rina je enaka premeru ka¬
pic, globina pa višini kapic.
Ker se ta plošča vrti, vleče
te kapice zaradi sredobežne
ali centrifugalne sile navz¬
ven in se te ustavljajo v
prostoru okoli te plošče (3).
Pod to ploščo je vstavljena
še druga plošča (4), ki pa
je večja in ima izrezan ko¬
lobar (4 a), katerega notra¬
nji polmer je enak polmeru
prejšnje plošče, zunanji pol¬
mer kolobarja pa je večji
za širino kapic. Vendar ima
ta izrezan kolobar na dolo¬
čenem mestu zavihek navz¬
gor (4b). Ker se tudi ta
plošča suče, vendar počas¬
neje kot prva, s tem zavih¬
kom poriva pred sabo ka¬
pice, ki pa padajo skozi

280

govem ima najmanjši upor
tista lega, kjer kapica od¬
riva zrak z ravno ploskvijo.
Res je, da je ta upor bi¬
stveno manjši, kot če bi se
kapica gibala z odprtino na¬
prej. Kaj pa, če bi se giba¬
la tako, da bi bila ravna
ploskev vzporedna s smer¬
jo gibanja? Ta upor bi bil
pa še manjši, ker je oblika
bolj podobna aerodinamični
(kapljičasti) obliki, ki nudi
najmanjši odpor. Torej Mar¬
tin, izum ni zrel za paten¬
tiranje. Si pa ustvarjalen.
Z delom se boš razvil.
Oglasi se še!

Dušan Kanduč,  učenec 8.
razreda osnovne šole Janka
Premrla-Vojka iz Kopra je,
v skrbeh zaradi naftne kri¬
ze, predlagal, da bi kot go¬
rivo lahko uporabljali vo¬
dik, ki pri spajanju s kisi¬
kom da vodo in veliko ko¬
ličino toplotne energije. Ker
je produkt zgorevanja voda,
bi s tem zmanjšali onesna¬
ženost okolja. Poslal je tudi
načrt za tak motor. Prav
tak je, kot je štiritaktni
bencinski motor z notra¬
njim zgorevanjem, le dva
ventila je dodal, tako da sta
v zgorevalnem prostoru dva
ventila za izpuh in dva se¬
salna ventila. Zakaj je šte¬
vilo povečal, nam Dušan
ne pove. Mogoče je to samo
zato, da ni čisto tak kot
bencinski motor!

Res je, da bi vodik lahko
nadomestil nafto in njene
derivate, ki bodo čez 50 let
izčrpani. Mnogo znanstvenih
institucij se danes ukvarja
s tem. Iz morske vode bi
lahko z elektrolizo pridobi¬
vali neomejene količine vo¬
dika, seveda bi za to mora¬
li trošiti električno energijo.
Verjetno bodo v bodočnosti
prej razvili prometna sred¬
stva, ki jih bodo poganjali
elektromotorji. Ti bodo do¬
bivali energijo iz akumula¬
torjev, ki jih bomo polnili
na servisnih postajah, po¬
dobno kot to delamo danes
z bencinom. Prve uspešne
poizkuse že poznamo. Eden
od slabo rešenih problemov
pri pogonu z vodikom je
velika teža in volumen re¬
zervoarja, ki ga mora avto¬
mobil voziti s seboj.

odprtino (5 a) v naslednji
plošči (5). Ta je fiksna in
se ne vrti. Tako kapice pa¬
dajo v pokončni tunel (6),
v katerem se skriva bistvo
te naprave. Iz fizike vemo,
da se vsako telo, ki se mora
gibati v zračnem prostoru
— v tem primeru povzroča
gibanje lastna teža kapic —
obrne tako, da je tista ste¬
na spredaj, ki ima najmanj¬
ši zračni upor. Zato se te
kapice obrnejo tako, da je
njihova stena, ki reže zrak,
dno. Tako se zbirajo te ka¬
pice na dnu tunela in jih
od tu odnaša tekoči trak,
ki ima obliko, kakršna je
narisana na skici (7). Da
pa lahko kapice prihajajo
do stroja, ki nasadi kapice

na grafitno palico člena,
sem naredil dve nasprotni
steni (8) na določenem delu
člena tunela gibljive. Kako
se potem te kapice usmer¬
jajo, je razvidno iz skice.
Ce hočemo, da pridejo ka¬
pice do stroja z leve strani,
nagnemo gibljivi del tunela
navznoter ali pa nasprotno.
Pri tem moramo uporabiti
tekoči trak (9). Hitrost de¬
lovanja uravnavamo s hi¬
trostjo vrtljajev druge plo¬
šče in s hitrostjo pomika
tekočega traku.«

Iz rešitve vidimo, da je iz¬
koristil učinek zračnega
upora. Napako je napravil,
ker je predvidel samo dve
možni legi kapice. Po nje¬

281

TIMOVA FANTASTIKA#

ZVEZDNA MIŠKA

Miki miška ni dobil imena že takoj prvi
dan svojega življenja. Najprej je bil na¬
vadna miška. Živel je — tako kot vse miške
— v hiši pod podom. Ni premišljeval, kdo
je gospodar velikega stanovanja, v katerem
je moral imeti vedno naostrena ušesa. Go¬
spodar, profesor Oberburger, pa je bil po¬
memben mož. Prej pomemben in velik
znanstvenik na Dunaju in v Heidelbergu se
je preselil v Ameriko. Profesor ni zapustil
rodnih krajev po svoji želji, ampak zaradi
prevelikega zanimanja svojih rojakov, na
žalost ne za gospoda Oberburgerja, ampak
za nekatera njegova dela, ki so obravnava¬
la gradnjo raket. Seveda, če bi jim odkril
nekatere formule, bi profesor lahko še na¬
prej živel na dobrem, starem Dunaju. Pa
preidimo k stvari...

Gospod Oberburger je živel v Connecticutu
in se je trudil, da bi se naučil angleščine.
Jezika ni obvladal tako kot tehniko, in ime
Mitja je popačil v Miki tudi zato, ker je
kar oboževal znanega in priljubljenega
Miki-miško Walta Disneya.

Torej, oba sta živela v Connecticutu, oba
v isti hiši, mala siva miška in majhen sivo¬
las mož. Nič posebnega nista bila, posebno
Miki ne. Živel je v špranji za letvico, bil
je oče dovolj velike družine, rad je jedel
sir in morda bi nekoč vstopil tudi v mišji
Rotarian Club (klub delovnih ljudi v Ame¬
riki, ki rešujejo probleme za okroglo mizo).
Kar zadeva obnašanja gospoda profesorja,
bi ga lahko označili za čudaško. Kot zakrk¬
njen samec se je včasih pogovarjal sam s
seboj. Kot bomo spoznali kasneje, je ta
družba gospoda Oberburgerja s samim se¬
boj odigrala v miškinem življenju pomemb¬
no vlogo. Miki je imel dobra ušesa in včasih
je prisluhnil gospodarjevim nočnim samo¬
govorom. Seveda, ni jih razumel in si jih
je razlagal po svoje. Profesorja si je pred¬
stavljal kot ogromno, hrupno velemiš, ki
kar naprej cvili.

Ko je sestavljal novo medplanetarno rake¬
to, je profesor čisto izgubil občutek za čas.

Dan je zamenjal z nočjo, mesec z mese¬
cem. Polagoma je vztrajno delo pričelo pri¬
našati sadove in v učenjakovih očeh so se
prižigali plamenčki upanja.

Preteklo je še nekaj časa in profesor je
z očetovsko ljubeznijo ogledoval svoje dete.
Stroj, v katerem so se vsevprek prepletale
žice, tako kot se v človeškem organizmu
žile, je bil dolg približno tri in pol čevljev.
Začasno je bil v sobi, ki je služila gospodu
Oberburger ju v različne namene. Če pove¬
mo po pravici, je profesor lahko uporabljal
še tri sobe, a kot je bilo videti, jih ni
opazil. Največja izmed njih ni bila samo
laboratorij. Tu je v enem kotu stala zlož¬
ljiva postelja, v drugem pa se je na plinskem
gorilniku kuhala nekakšna nedoločljiva ju¬
ha. Miki je videl, kako je gospodar solil
in popral to čorbo, a nikoli je ni jedel, kar
se mu je zdelo najbolj čudno.

— In sedaj jaz nalil to v prva cev. Če bo
prva dobro stiskala z drugo... Poglejmo,
moralo bi zleteti...

282

Kot je videti, je poskus potrdil znanstveni¬
kove domneve, ker se je Miki še to noč
odločil, da se bo preselil v drugo prebivali¬
šče, ki se ne bo treslo od eksplozij. Ven¬
dar ga je nekaj zadržalo, da je ostal v hiši
gospoda Oberburgerja. Predvsem popolno¬
ma nova, prostornejša luknja in radost
vseh radosti — špranja v steni hladilnika,
v katerem je gospodar shranjeval hrano.
Profesor se je veselil. Poskusi so potrdili
njegove račune, ostalo je le še eno, najti
prostor za živo bitje.

In ravno v trenutku, ko je učenjak premi¬
šljeval o tem zadnjem problemu, je prvič
opazil Mikija. Prav gotovo se je njegov po¬
gled ustavil na paru sivih brčic in na
črnem, bleščečem smrčku, ki je kukal iz
špranje.

— Zelo gut — je rekel profesor — Miki-
miška je nenavadna osebnost. Ne bi hoteli
morda potovati?

Profesor ni čakal Mikijevega soglasja. Ne¬
mudoma je v mestu kupil mišelovko. In
profesor še ni uspel dodobra postaviti mi-
šelovke na mizo in potisniti med žice
koščka sira, ko je Miki, ki je začutil pri¬
ljubljeni vonj, že odšel za nosom v ujetni¬
štvo.

Kletka je stala na mizi, profesor pa je
dneve in noči delal za mizo in se nepretr¬
goma pogovarjal z miško.

— Razumeš, jaz hotel vzeti bela miš iz
laboratorija v Harfordu. A veš? Ti si bolši.
Bol zdrau in živel si pod poden v tema,
potem manj trpiš od očesna bolezen. Vidiš,
kako jaz naredil tole krilo? Potreben je za
mehek pristanek v atmosfera. Ta amortizer
bo varoval tvoja glava pred udarci. Tako
hotel jaz.

Res, gospod profesor je bil čudak, če se
je takole pogovarjal z miško. In kdo z
zdravo pametjo se loti sam izdelovanja rake¬
te, in to tem bolj, ker je bil gospod pro¬
fesor inženir, ne pa izumitelj. Res je, da
je Mikiju pojasnil, da vse podrobnosti te
rakete niso nove in da je potreboval samo
točne račune in natančno sestavljanje.

— Zemeljsko težnost sva, kot kaže, prema¬
gala, ane, so še nepreskušeni faktorji f
troposfera, stratosfera in hočem misliti, da
boš prišel na Luno in boš prva miška na
svet. Škoda, da sem tako velik, drugače bi
šla skupaj — je izrekel profesor še zadnje
besede in se poslovil od Mikija.

In ko se je Miki, zmeden od vonja svežega
sira in močnega hrupa motorjev, srečno in
brez misli ločeval od planeta Zemlje, je
gospoda Oberburgerja obhajala misel:

— Če raketa ne bo dosegla Lune, ali se bo
vrnila na Zemljo?

Ni dvoma, da je bil gospod profesor velik
učenjak, vendar tudi on ni mogel vedeti
tega, česar ni vedel nihče na Zemlji. Pre¬
lepo izdelan načrt sodelovanja človeka in
miške se ni uresničil, to pa se je zgodilo
zaradi Priksla.

Ko je profesor izstrelil raketo, se vso noč
ni ganil od teleskopa. Osemcolski reflektor
je preverjal smer rakete, ki je pridobivala
na hitrosti. Malo blestečo luč je lahko videl
le tisti, ki je vedel, kam je treba gledati.
Podnevi lučke ni bilo videti in profesor je
skušal opravljati domača dela, da bi čim
manj mislil na Mikija. In glej, ko je po¬
spravljal delovno mizo, je nenadoma zasli¬
šal žalostno piskanje in videl je, da sedi
v kletki siva miška s kratkim repom in
krajšimi brčicami, kot jih je imel Miki.

—- Zelo gut! — je vzkliknil profesor — vi,
Frau Minni, iščete Mikija?

Profesor ni bil biolog, vendar je naneslo,
da je imel prav. To je bila resnično Miki¬
jeva žena. Kakšne nepojmljive misli so jo
pripeljale do tega, da je zlezla v kletko, ki
je bila celo brez vabe? Profesor tega ni
vedel in ga to ni zanimalo. Bil je pretresen
nad drznostjo male Minni in jo je takoj
pogostil s kosom sira, ki ga je porinil skozi
rešetke.

283

Gospod Oberburger je bil srečen, ker se je
pojavil nov sobesednik in odločil se je, da
bo naredil miški novo prebivališče brez
železnih rešetk. Prej kot v pičli uri je Minni
dobila prostorno sobo — dno starega kovč¬
ka s površino kvadratnega čevlja. Ograje ni
bilo videti. Profesor je ob robu namestil
tanko kovinsko folijo, pod dno je položil
kos železa, oboje zvezal z nasprotnima po¬
loma malega transformatorja in Minni se
je svobodno sprehajala po otočku, obdanem
s šibkim električnim poljem. Čez nekaj dni
je dobila prvi poduk in ko je občutila de¬
lovanje šibkega toka, se robovom otočka
ni več približala. Od tedaj se gospod pro¬
fesor ni več vznemirjal zaradi Minni, bila
je sita in srečna. Kaj pa dragi Miki, kako
se mu godi sedaj? Daleč je...  In znova
neprespana noč ob teleskopu.

Ta noč je prinesla profesorju goro skrbi.
Znova in znova je preverjal račune in skozi
odprtino na strehi je usmerjal proti cilju
reflektor. Svetle pičice ni bilo nikjer.
Raketo je profesor opazil šele čez dobri
dve uri. Od smeri poleta se je odmaknila
že za pet stopinj in obnašala se je zelo
čudno. Pred očmi začudenega učenjaka je
krenila po spirali, ki se je vedno bolj ožila.
Končno je prešla v orbito.

— Odkod se je pojavila orbita? — se je
čudil profesor.

A raketa je že izginila v temi. Profesor se
je znova lotil računov. Napake ni našel.
Tedaj je rekel Minni:

— To pomeni, da je sila, ki jih pri račun
ne morem predvidet. Tega ni nihče opazil.
Profesor je upal le to, da se bo Miki vrnil
na Zemljo. Kajne, po takih spiralah tudi
sam Einstein ne bi znal izračunati točke, v
kateri bi pristala raketa na povratku. Vse¬
mu pa je bil kriv tisti Priksel.

* * *

Klerlot je bil najbolj učen mož na Prikslu.
Dotaknil se je svojega asistenta Berna na
tistem mestu, ki mu pri Zemljanih pravi¬
mo rama.

— Poglej, kaj se približuje Prikslu? Nekak¬
šno umetno potujoče telo.

Bern je uprl pogled na stenski ekran, nato
pa usmeril impulze na opazovano telo in
tako nakajkrat povečal spremembe, ki so

nastale v električnem polju. Slika je po¬
skakovala, se razblinjala, nato se je umi¬
rila.

— Precej primitivna naprava — je rekel
Bem. — Navadna raketa na reaktivni pogon.
Takoj bom ugotovil, s katerega planeta
prihaja.

Preveril je vse podatke na skali pod ekra¬
nom in čez nekaj časa je računski stroj
pripravil odgovor. — Zemlja. Prvotni kraj
pristanka je Zemljina Luna. — Poleg tega
so izračunali še to, česar spoštovani gospod
profesor ni mogel slutiti. Odmik od pred¬
videne smeri zaradi gravitacije Priksla.

— Zemlja — je zamišljeno rekel Klerlot.

— Ko smo se zadnjikrat zanimali za nji¬
hovo civilizacijo, tam ni bilo niti govora
o raketi.

— Zelo so napredovali — je menil Bem. —
Kaj bomo storili? Sprejmemo ali uničimo?

— Nikakor ne. Vsekakor sprejmemo. Taka
raketa nam ni nič nevarna — je odgovoril
Klerlot. — Pokliči postajo, ukaži, naj pripra¬
vijo privlačno polje in usmerijo raketo na
orbito, dokler ne bo pripravljena ploščad
za pristajanje. Naroči, naj ne pozabijo pred
pristankom izključiti motorjev.

Ne glede na to, da ni bilo skoraj nobene
atmosfere, kjer bi lahko propelerji delovali,
se je raketa narahlo spustila, tako da je
Miki, ki je sedel v temnem kotu, komaj
slišal, da je strašni šum prenehal.

Tisoči Prikslanov, ki so dvigali tako ime¬
novane glave, so opazovali raketo. Klerlot
se je usedel pred psihograf in čez nekaj
minut rekel Bernu:

— V raketi je živo bitje. Signali so nejasni.
Je eno samo, vendar ne morem uloviti nje¬
govih misli. Zdi se, da uporablja zobe.

— To ni Zemljan. Ti so že velikani. Mogo¬
če je, da je to prva preizkusna raketa. Je
sicer velika, a ne dovolj. Niso mogli zgra¬
diti dovolj velike in so zato poslali poskus¬
no živalco.

284

— Zdi se mi, da imaš prav, Bem, — je
rekel Klerlot. — Treba je raziskati značil¬
nosti mišljenja tega bitja. Tvegal bom in
odprl vrata.

— Pa zrak? Zemljani ne zdržijo brez goste
atmosfere, je pripomnil Bem.

— Ohranili bomo močno polje, to pomeni,
tudi zrak. Razen tega sem prepričan, da
je znotraj naprava, ki obnavlja zrak, dru¬
gače potovanje ne bi bilo možno, je odvrnil
Klerlot.

Cez nekaj minut so s pomočjo močnega
polja nevidne roke odprle zunanja vrata,
nato pa še notranja. Ko je zagledal čudno
sivo glavo s puhastimi dlačicami, ki je bila
vsaka vsaj toliko dolga kot je bil visok
Priksljan, Bem ni mogel skriti gnusa.

— Zdi se mi precej neumna.

— To so prezgodnja sklepanja, — ga je pre¬
kinil Klerlot. — Seveda, to je nerazumno
bitje. Vendar vsebuje podzavest vsake živa¬
li neki vtis in neko podobo vsega, kar so
videle in kar je vplivalo nanje. Ce je ta
žival poslušala Zemljane ali bila prisotna
pri sestavljanju te rakete in kakšnih dru¬
gih konstrukcij, je vsaka beseda in vsak
vtis zapečaten v njenem spominu.

— Ah, Klerlot, Klerlot, res sem bedak, —
je vzdihnil Bem. — Če sodim po vsem tem,
se nam te rakete ni treba bati. Začnimo s
tem, da se bo to nerazumno bitje spomnilo
vsega od trenutka svojega rojstva naprej.

— To ni potrebno, — je odvrnil Klerlot. —
Naravnaj žarke X _ lg  na njen možganski
center. Ne bodo delovali na spomin, pove¬
čali bodo le njegovo inteligentnost, ki je
sedaj komaj 0,0019. Med delovanjem žarkov
se bo spomnil in zavedel vtisov, ki so nam
potrebni.

— Pa' ne bo postal tako pameten, kakor
mi? — je vznemirjeno vprašal Bem.

— Seveda ne, — ga je potolažil Klerlot.

— Njegova inteligentnost se bo povišala le
na 0,2.

In komaj so se znanstveniki Priksla pri¬
pravili da uresničijo svoj načrt, je Klerlot
dejal Bernu:

— Poglej na zapis psihografa. V njegovi
podzavesti se prebujajo spomini na števil¬
ne, dolge besede. Čudno. To so sami mono¬
logi. Kot je videti, se lahko pogovarja z
nami v svojem jeziku. Preprosteje bo, kot
da bi se učil našega. Mi se bomo hitro
prilagodili. Bem, ena beseda se mnogokrat

ponavlja: Miki. Mogoče je to njeno ime.
Trditi, da je bil ta eksperiment za Mikija
težak, še nič ne pove. Znanje, ki si ga je
pridobival, je bilo zanj težko breme, zasuli
so ga pa še s poplavo vprašanj. Pri vsem
tem pa marsičesa niso predvideli.

— Je jezik, ki ga Ti govoriš, splošno pri¬
znan?

— Ne, — je odvrnil Miki, čeprav prej še
nikoli ni razmišljal o tem. — Gospod pro¬
fesor mi je govoril o drugih jezikih. V tem
je začel govorit šele v Amerika. To je an¬
gleščina. Prekrasen jezik, ali ne?

Bem se je namrdnil v odgovor, Klerlot pa
je obrnil pogovor v drugo smer.

— Vi si rekel, da si miš. Ali z Vi brati
dober ravnati na Zemlji?

— Večina ljudi nas ne ljubiti, — je rekel
Miki in ravnodušno razlagal naprej.

— Miki, rad bi te opozoru na eno. Bati se
elektrike. Tvoji možgani imeti nova mole¬
kularna struktura.

Spet je Bem prekinil Klerlota in vprašal
miško:

— Miki, Vi prepričan, gospod profesor ime¬
ti največji uspeh pri raketah?

— Seveda sem, — je pohitel Miki. — Sliša¬
ti, nekateri uspeli v posamezni stvar, go¬
spod profesor pa celota naprej.

Mala siva miška je bila v primeri s pritli¬
kavimi Priksli tolikšna kot dinozaver. Če
bi hotel, bi lahko vsakega prelomil na pol.
Vendar je bil Miki že po naravi prijazen
in ni pomislil na kaj takega. Tudi Prikslani
se ga niso bali. Dobesedno so ga prebrali
in analizirali njegove umske in psihične
sposobnosti. Na koncu so bili nad njim kar
navdušeni in Klerlot mu je rekel:

— Vsi civilizirani Zemljani nosijo obleka,
ali ne? Če hočeš biti kot človek, mar ni
treba, vi imaš obleka?

— Zelo gut! Vem tudi, kakšno jaz bi ho¬
čem. Gospod profesor mi je nekoč pokazati

285

slika miške velike umetnik Disney. Živo
rdeč hlač, dva gumbi spredaj, dva zadaj.
Rumeni copati za zadnje tace in rumena
rokavica za sprednje. Ne pozabiti na luk¬
njica za moj rep. Svobodno se mora pre¬
mikati.

— Zelo gut! — je rekel Bem. — Vi malo
počakati.

Ta pogovor je potekal na predvečer Miki¬
jevega povratka.

— Vse smo naredili, da bi Vi vrniti domov.
Ne jeziti, če vi pristati ne tam, kjer živeti
gospod profesor. Prepričani smo, da pasti
ne daleč stran.

— Hvala lepa, gospod Klerlot in gospod
Bem. Škoda, da se mi razstajati. Nasvi¬
denje.

Ko je raketa preletela pot milijona in četrt
milj, je pristala neverjetno točno. 60 milj
od Hardworda, kjer je živel profesor. Vse
spoštovanje znanstvenikom Priksla! Vse so
predvideli, celo za primer, če bi raketa
pristala v vodi. Miki bi se lahko obdržal
na površini teden dni, ker je imel pri sebi
zalogo sintetične hrane. Na srečo mu je ni
bilo treba uporabljati. V tistem času je
plul parnik iz Bostona v Bridgeport. Od
takrat je Miki premišljeval samo o enem:
kako bi sedaj, ko je premagal vse ovire,
prišel do profesorja in mu povedal vse o
svojih dogodivščinah. Spomnil se je. Skril
se je za bencinsko pumpo, in komaj se je
ustavil avtobus s tablico Hardvvord, je
smuknil vanj pa hop pod sedež. Čez pol
ure je bil že pri profesorju.

— Pozdravljen, gospod profesor!

— Kaj? Kdo je? — je vprašal profesor in
vznemirjeno pogledoval okoli sebe. —

— Jaz sem, Miki. Vi me poslati na Luna.
Jaz pa namesto...

— Kdo se tako kruto šala? Ali pa sem pre¬
več delati in živci popustiti.

— Kje pa, gospod profesor, tudi jaz sedaj
znati govoriti kakor vi.

— Pokaži se, Miki, kje ti biti?

— Jaz se skriti v stena, v veliki luknji. Kdo
ve, lahko da me od vznemirjenja mahnete
s čim težko. Tako nihče izvedeti o Prikslih.

— Kaj ti je, Miki? Si pozabiti, da ti ne
morem nič naredim?

Po teh besedah je mišek zlezel na sredo
sobe in ko je profesor zagledal rdeče hlače,

je dokončno ugotovil, da se mu je pre¬
maknilo.

— čudež?!

— Gospod profesor, ne treba vznemirjati
se. Začniva od začetka.

Povedal je znanstveniku nenavadno zgodbo
svojega potovanja. Vso noč sta se pogovar¬
jala. Ko se je zdanilo, še vedno nista kon¬
čala.

— Oh, Miki, saj gospa Minni, tvoja žena
živeti pri meni v tvoja soba.

— Žena? — se je začudil Miki. Seveda je
pozabil na svojo družino, a profesor ga je
spomnil in Miki je nemudoma smuknil sko¬
zi vrata v drugo sobo. Nato pa ...

Nato pa se je zgodilo to, kar se ni dalo
predvideti. Profesor Oberburger ni vedel, da
je Klerlot naročil Mikiju, naj se varuje elek¬
tričnega polja. Komaj je profesor omenil
ime Minni, se je v možganih Mikija kot
blisk rodil spomin na zapuščeno družino.
Ko je zagledal sladko spečo Minni, je bil z
enim skokom v njenem stanovanjcu. S tač¬
ko se je dotaknil ograje, zacvilil zaradi
električnega sunka, nato pa...

— Miki, — je zaklical profesor, — kje si,
saj nisva premlela še cela vrsta vprašanj.
Nihče mu ni odgovoril.

Profesor je stopil v sobo in ugledal dve sivi
miški, ki sta se stiskali druga k drugi. Tež¬
ko je prepoznal Mikija, ker je obleko, ki mu
ni bila več po volji, že raztrgal v koščke.

— Miki, pogovoriti se z menoj!

Popolna tišina.

— Moj dragi Miki! Spet si preprosta miška.
No, vrniti se k svoja družina, mar ni ti sre¬
čen?

Nekaj časa je profesor z nasmehom opazo¬
val miški, potem ju je vzel v dlan in spu¬
stil na tla. Ena miška je hitro smuknila v
špranjo, druga pa je z nerazumevanjem v
malih črnih očkah gledala gospoda profe¬
sorja, nato pa še sama smuknila pod pod.

— Adijo, Miki! Živi življenje miške, v mo¬
jem domu pa bo zate vedno gora sir.

— Pip-vik, pik-vik, — je zacvilil mali sivi
mišek.

Lahko, da je hotel reči »nasvidenje«, lahko
da ne, kdo 1  ve?

286

VELIKO RAZVEDRILA
za prožne možgane<y&&t

KRIŽANKA j Pavle Gregorc j

VODORAVNO: 1. pogonski stroj, ki spremi¬
nja energijo vode, pare ali plina v mehan¬
sko delo, 7. pokriti del železniške postaje,
8. srednji del besede KAVA, 9. polet, zanos,
10. skandinavski izraz za smuči, 11. izumrlo
evropsko divje govedo, 12. vhod v sapnik
in organ za tvorbo glasu sredi prednjega
dela vratu, 13. avtomobilska oznaka za
Kranj, 14. kemični znak za prazeodimij, 15.
osebni zaimek, 16. surova oljna kislina, 18.
del ključa, ki prijemlje v ključavnico, 20.
soglasnika besede ŠIR, 21. avtomobilska
oznaka Valjeva, 22. avtomobilska oznaka
Prištine, 23. slinar, 25. kanon, 26. pesem
hvalnica, 27. spojina vodika in kisika, 28.
kemični znak za radij, 29. žlahtni plin (Ar),
30. vlačilec v poljedelstvu.

NAVPIČNO: 1. selenu podobna kovina, pol-
vodnik (Te), 2. izvedenec za popravilo ča-
somerov, 3. okrajšano ameriško moško ime
(Ronald), 4. soglasnika v besedi BAN, 5.
nagib, strmina, 6. letalo, 7. petica, 10. ke¬

mični znak za stroncij, 12. orodje ženske te¬
lovadbe, 14. visoka peč za pridobivanje su¬
rovega železa, 16. oranje, 17. oslov glas, 18.
slovenski paleontolog, ki je odkril paleolit¬
sko naselje Potočka zijalka na Olševi (Sre¬
čko, rojen 1893), 19. junak povesti Frana
Levstika, 20. urjenje telesnih sposobnosti in
njihovo preizkušanje v tekmovanjih, 22. po¬
jav, ko se poruši del kamnite gorske stene
in sproži kamnit plaz, 24. kemični znak za
lantan, 25. afriška republika ob Gvinejskem
zalivu z glavnim mesto Lome, 27. nasad
okrog hiše, 29. srednji del besede RAKE.

PREMEŠANE ČRKE

Besedi pod isto številko v obeh likih sta
sestavljeni iz istih črk. Primer: CIGAN  —
IGNAC. Prvi opis pod posamezno številko
velja za levi lik, drugi pa za desnega.

1. vrsta hruške — velika poštna pošiljka,

2. cepivo — pritok Tise iz Romunije, 3. vo¬
jak tehničnih oddelkov za kopanje podko-
pov in gradnjo utrdb — pujs, 4. podnebje
—- žensko ime, 5. kotva, sidro — diktat.
Navpično brane črke na poljih s krogci da¬
jo priimka dveh jugoslovanskih izumiteljev
na področju elektrotehnike (Nikola in Mi-
hajlo).

UGANKA

Avto ima pet koles,
tu rezervno je še vmes.
Jaz pa trdim: šest jih je!
Šesto je ukaz za vse.

287

POSETNICA

DODAJANJE ČRK

V lik vpisani besedi v posamezni vrstici do¬
daj neko črko in jo premešaj z ostalimi ta¬
ko, da dobiš besede, ki jih zahtevajo spod¬
nji opisi. Dodano črko vpiši v stolpec med
debelejšima navpičnicama.

1. rusko moško ime (Konstantin), 2. eno¬
glasno cerkveno petje brez spremljave, 3.
tenka kožica, opna, 4. strah pred javnim na¬
stopom, 5. kraj vzhodno od Ljubljane z ran¬
žirno železniško postajo.

Enak postopek kot prej ponovi z dobljeni¬
mi besedami s petimi črkami. Nove črke
vpiši v drugi stolpec.

1.  prebivalec evropske države z glavnim me¬
stom Varšava, 2. hodnik, 3. moško ime
(eden od celjskih grofov), 4. neprofesiona¬
len človek, ki se iz ljubezni ukvarja s kako
dejavnostjo, 5. vzrok.

Navpično brane črke v obeh stolpcih dajo
ime in primek Slovenca, iznajditelja foto¬
grafije na steklu (1814 — 1864).

DOPOLNJEVANKA S ŠTEVILI

MOJ S-C-ER, KI JE VI-

— AR, SE ZA-NJ VESELI LEPEGA

VREM-, SAJ BO Z-DEŽEVA¬

LO.

Na črtice vpiši imena različnih števil tako,
da boš skupaj z že natisnjenimi črkami in
besedami prebral smiseln stavek. Kolikšna
je vsota vseh števil, ki si jih uporabil?

REBUS

ELKO PEST

Elko je astronom. Katero napravo uporab¬
lja pri svojem delu?

OBRNJENI REBUS

Obrnjeni rebus rešuješ kot navadni rebus,
le rešitev prebereš nazaj — od desne proti
levi.

REŠITVE IZ 5. ŠTEVILKE

MAGIČNA KRIŽANKA. Vodoravno: kurivo, koro¬
zija, ura, Olav, ro, pleča, Izola, Er, vile, Ank, oja¬
čeni e, Avarke.

SERPENTINE: 1 obrat, 2. tenor, 3. Rover, 4. Ro¬
bert, 5. trener, 6. radon, 7. naselje, 8. Elza, 9. alga,
10. Amerika, 11. Avala, 12. AngeUka, 13. avtor, 14.
režiser, 15. rog, 16. graver, 17. resnoba, 18. anatom,
19. motnost. Slovenski pregovor: Brz gave storjeno,
gotovo skaženo.

ŠARADA V STAVKU: mi + krom + eter = mikro¬
meter.

SKRIT NAPIS. Rešitev: merilo. Razlaga: iz besede
»logaritem« je trba vzeti po vrsti črke, ki jih ka¬
žejo številke števila 9 8 5 6 1 2.

ODVZEM CRK: koalr, valenca, prema, vijak, proga,
eipsa, litij.

Končna rešitev: bionika.

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA. Vodoravno:
stalitv, matematika, paltina, Ezop, ril, ime, Ava,
Otto, nauk, Ir, Fiat, GT, raca, IJ, RU.R., borat,
lakota, oža, skaj, JN, RS,, CS, Irak, zobato kolo, sta¬
rina, tok, Tisa, kvota, Ist, AE, ocet, skala, km,
Ita, kaval, vijak, arara, fant.

NAGRAJENCI IZ 5. ŠTEVILKE

1. Čampa Fanika, Kidričeva 6, 61230 Domžale

2. Počič Emil, Fokovci 9, 69208 Fokovci

3. Strmole Darko, Zagrad 90, 63000 Celje

288

SLIKOVNA

KRIŽANKA

NAGRADNA

&*Zo°k*M  NAGRAJUJE

ZA NASLEDNJE
ŠTEVILO NAGRADNIH

SLIČIC. KI SE KONČUJEJO S ŠTEVILKO

5 , 15 , 25 , 35  LAHKO DOBITE:

Edinstveno majico BAZOOKA JOE v vseh
velikostih za 30 sličic

2 Za šolo in dom zanimiv pisalni set (naliv¬
no pero, tehnični svinčnik, kemični svinč¬
nik) za 25 sličic

3 Atraktivno BAZOOKA JOE žogo za 15 sličic

4. Sestavljivi model originalnega Revvell avio-
na za 14 sličic

5 10 letečih diskov s pištolo za 5 sličic

6 Dve okrasni nalepki BAZOOKA JOE za
3 sličice

7. BAZOOKA JOE florescenčna značka, nepo¬
grešljivi razpoznavni znak prijateljev BA¬
ZOOKA JOE za 2 sličici

Nepoškodovane sličice pošljite na naslov: »BAZOOKA JOE« ŽITO.
Ljubljana, Smartinska 154. 61000 Ljubljana. Naslov napišita čitljivo
in točno s tiskanimi črkami, če pa ste kandidat za prvo nagrado,
napišite še. katero izmed sledečih velikosti majice želite (8. 10.
12. 14. 16).

7 5

25 13

W-

-=R

4c:

20 24 23 3

5^-'

MOTOR

BREZ POKROVA!

« Ijaterujusil

T

_ I

'T' 13 12 S 20 15 6

POKROVI ABCM1:2

227MC-1-3a^alam

t

MODEL RC AVTOMOBILA

-K

CO

Cr

■Cs.

-^-Ul

RC

JADRALNO

LETALO