0 izboljšanji današnje vzgoje. (Franjo Gabršek.) Napredek človeštva pojavlja se uže od nekdaj tak<5 očevidno, da mu moremo s pomočjo zgodovine skoraj korak za korakom slediti. V vsakein stoletji stoiila je oiuika človeštva precejšen korak naprej, in vsi ti koraki so v tako tesnej zvezi mej sabo, da je skoraj nemogoče njih pojedine pojave natanko zaznamovati. Rod za rodom je minol, a njihova telesna in duševna svojstva niso zatonila v večno pozabljivost, marveč so prešla od roda na rod v novem svitu in v novej jakosti. Duševne sile, katere si je kak rod priboril, postale so lastnina vsega poznejšega človeštva do današnjega dne, in vsak dedni delež je glavnica, h katerej se v teku zdanjega rodii polagajo obresti v ta namen, da bi naslednji rod podedoval teni večjo glavnico, katero naj bi zopet bodočim rodovom pomnoženo ostavil. S to neprestano množitvijo glavnice postaje torej človeštvo vedno bogatejše in modrejše, ter si ustvarja vedno novih telesnih in duševnih sil v dosego svojega smotra. To se godi še dandanes, in vsak trenotek moremo videti, kako zdanji človeški rod nadkriluje vse prejšnje duševno delovanje. Zato ne moremo pritrditi onim, kateri pravijo, da je bilo človeštvo v prejšnjih časih boljše in nravnejše, nego je zdanje. Sosebno pa se šoli marsikaka krivnja zdanje domnevane popačenosti človeštva predbacuje, in večkrat se celd dvomi, da bi bila ona v resnici človeštvo na višjo stopiijo sreče, blagostanja in nravnosti dovela. Da sta narodna nravstvenost in šolski pouk v nekej tesnej zvezi, tega pač ne bode nikdo zanikoval, kajti šola ne skrbi le za razširjenje ved in umetnosti, marveč hoče, da se njeni vzgojenci harinonično vzobrazujo, da se njih volja, njih srce in njih razum jednakomerno razvijajo. Ako torej pritrdimo terau prizadevanju narodne šole, potem tudi ne bodemo mogli reči, da bi bile duševne sovršcnosti prejšnjih rodov bolj razvite in popolnejše kot so današnjega rodu. Da se je v obče kaj tacega moglo misliti, izvira odtod, ker človeštvo, katero samo se sabo ni nič več zadovoljno, smatra kaj rado preteklo stanje za boljše in srečnejše od zdanjega. A pri tem se pozabi zgodovine, katera nam dosta jasno priča, da se je se šolskim poukom marsikaj na bolje obrnilo, zvlasti pa, da se je moralično živenje mej naiodom na mnogo višjo stopnjo sovršenosti povzdignilo. Se ve, da popolnosti v tej zadevi še ne morerao iskati, kajti kako li bi mogel kak rod popolen biti, ko pa se še vedno razvija in ker v njein še ni utihnilo hrepenenje po boljšcm materijalncm in duševnem stanji. To hrepenenje izvira iz duševnih svojstev, in čiin višje so ta razvita, tem bolje se človek bliža onemu večno pravemu smotru, kateri nam je Bog postavil kot vzor sovršenosti. Dokler pa se ne odstranijo vsi dvomi o nravstvenej moCi narodnega šolskega vzobrazovanja, toliko časa se bodu od nekaterih strani še vedno dvoniilo o dvoiuljivera vspehu narodne šole, tcr se jej bode marsikaj izpodtikalo, česar ona nikakor in nikoli ne naiuerava, ali pa, kar si z vso močjo izboljšati prizadeva. če pa hočemo te dvombe o povoljneni vspehu narodne šole razpršiti, treba nam je najprej roko na srce položiti ter se vprašati, ali ima naše teženje po jedino pravej vzgoji tudi takšeu vspeb, kakeišnega se od vzgoje pričakuje. In če temu ni tako, vprašati se nam je, kje tiči zapreka temu plodonosnemu vzobnizovanju, in kako bi se jej v okora prišlo? V obče sc mora priznati, da je naše teženje po vzvišenem smotru uže muogo sadii obrodilo, in da se je občno stanje človeštva dokaj izboljšalo. Narod je postal vsaj toliko omikan, da je izpoznal dobroto, katcra mu dohaja od narodne šole in od iuirodnega učiteljstva. Tudi nravstveno stanje človeštva se je mnogo izboljšalo, o čemer nam jasno pričajo statističoi podatki o raznib zločinstvib, katera se čedalje bolj maiijšajo. Iz tega je torej razvidno, da narodna šola mogočno vpliva na nravstveno stanje človeštva. čiui popolnejša in jcdnostavnejša bode vzgoja, tem višjo stopnjo nravstvenosti bode človeštvo doseglo. Če more uže do zdaj narodna šola tolikšen vspeh zabeležati, tem bolje nas mora to izpodbujati, da tudi na dalje in to še v povečanej meri marljivo delujemo na povzdigi naiodnega blagostanja in narodne nravstvenosti. Zvlasti pa naj se naiodna šola vedno in vedno bojuje proti vsakej sebičnosti, dobičkariji, vlastnej modrosti in svojeglavnosti, proti vsem razvadam človeštva; vzgaja naj moralično zavestne in značajne otroke, ker le tako postala bode v resnici učiteljica in voditeljica naroda in njega otrok. V obče pa naj se pouk in vzgoja oslanja na idealno, vzvišeno stališče; vender se je pri tem ogibati vsake skrajnosti, kakor bodem pozneje razložil. Pouk bodi neprisiljen, prostodušen; vzgoja naj se reši vseh predsodkov. Še le potem se bode moglo reči, da ne le vednost, ampak tudi omika t. j. nravstvenost, blagočestje, človekoljubje — napreduje in se pomnožuje. To pa se bode tem bolje in tem izdatnejše godilo, čim bolje bode šola učence napeljevala, da v sebi zatirajo in premagujejo strasti in razvade. Sosebno naj bi se vplivalo na mišljenje in hotenje gojencev, kajti barmonično izobražen bode človek le tedaj, če bode njegovo mišljenje, botenje in čuvstvovanje mej sabo v popolnem soglasji, če on sam svoje živenje in delovanje z mišljenjem v soglasje spravi, tako da bode vse njegovo mišljenje, govorjenje, čuvstvovanje in hotenje v jedno celoto zlito. Človeku je pač treba, da se vsaj toliko oprosti vnanjega vpliva, da prosto poredi svojo voljo ukazu in dolžnosti. Če pa hoče to doseči, mora najprej svoje dolžnosti v vseh položajih živenja jasno in določno izpoznati, ter mora tudi v notranjosti pripravljen biti, da jih v vseh okolnostih izvršuje. Nravstvenost se niora pretvariti v gojenci v osobno živenje, čuvstvo dolžnosti se mu mora razviti, značaj vzobraziti. Sicer veino, da značaj še le v teku časa in z leti dozori, da je navadno do 30. leta še omahljiv ter se še ni trdno vzobrazil; še le s 40. letom postane dosta trden in trajen. A smer do značajnosti se mora človeku uže zgodaj odkazati; pred vsem pa je treba človeka uže zgodaj vsemu dobremu privaditi. Le tako bode pripravljen na vse boje v živenji, in izkušnja bode poučenemu človeku najboljša učiteljica in dobro izkusilo njegovega mišljenja. Pač je človek, kakor pregovor pravi, to, kar ga stori pouk. A prava sreča človeška, pravo blagostanje naroda cvete in vspešno napreduje le na podlogi nravstvenosti in natančnega izpolnjevanja dolžnosti. Ako se bode naiodna šola trudila, da učence na takov način vzgojuje, potem se ni bati, da bi se jej moglo še česa očitati, kajti ona je storila svojo dolžnost, ona je vporabila vsa sredstva, da iz človcka stoii — človeka. Pri večini otrok se je naiodncj šoli užd do zdaj posrečilo, da je dosegla povoljen moraličen vspeh. A pri vseh še ne. To pa izvira od različnosti pojedincev, kateri se naiodnej šoli v vzgojo prepuščajo. Kakor ne ugaja jedno in isto zemljišče vsakej rastlini, tako tudi pri različnosti duševnih svojstev in moralične vzobraženosti pojedinih otrok ni raogoče vsuh jaduako vzgajati. Zato [>a se naiodna šola trudi, da se kolikor mogoče ozita na individualnost otrok; tej individualnosti pripravlja primerne hrane. Če pa tudi tukaj zaželjeni vspch večkrat izostanc, tiči krivda v tacih faktorjih, katerih učitelj in vzgojitelj nema v svojej oblasti, kot so dom, roditelji itd. Vsem opoviram prave vzgoje v okom priti, je v resnici težka naloga. A ker se zvlasti dandanes od učiteljstva marsičesa tirja, česar se le z združenimi močuii dosuči more, zato naj vzgojitelj skrbi, da kolikor moči pridobiva te faktorje za-se, da odstnmi vse, česar bi ga moglo pri vzgoji opovirati. Najlažje polje vzgojevanja iiua pač vzgojitelj nepokvarjenih otrok, ker ti so vzprijemljivi za vse dobro in pravo. Težje je izhajati s popačenimi otroci, katere je dom izpridil. Zvlasti pa je težka naloga vzgajati otroko oniikanih krogov, ker ti hočejo otroke ali po svoje vzrcjene iineti, ali pa se za vzgojo svojcev malo ali nič ne brigajo. Kaj pomaga, če šola še tako lepe nauke vceplja v otroška srca, če jili pa dom potem ne nadaljuje, ue razširjuje, če dom vede ali nevede razdira ono, kar je šola z največjim trudom postavila. Ker pa je temu čedalje bolj tako, in ker se čedalje bolj vsa otroška vzgoja le ubogej inučenici, šoli, prepušča, zato se ne smemo čuditi, ako vkljub napredovanju človeštva in vzgoje opažamo toliko protislovja mej prizadevaDJem io inej vspehi vzgoje. To protislovje nahaja se v obče povsod, zvlasti pa po inestili. Da bi se temu v okom prišlo, treba je izdatnejše poinoči onih faktorjev, kateri so v to poklicani: obitelji, cerkev in država. Cerkev in država res skrbita za povzdigo vzgoje, a tu pa tam morda še premalo. Ne tako pa obitelj, rodbina ali družina kot najglavnejši faktor pri vzreji otrok. (Konec pride.)