LETO VII. 15 VOCERO DE LA CULTURA E,SLO VENA 15.8.1960
ČLOVEK V KAZENSKEM PUAVC
Pojem prava je neločljiv od pojma človeka. Funkcija prava je red sožitja človeških poedincev. Družba je torej tista snov, ki pravo oblikuje in ureja, da je mogoče v njej sožitje in sodelovanje za blaginjo skupnosti in posameznikov. Človeška oseba je torej smoter in središče prava.
To velja še posebno :za kazensko pravo, ki je najvernejše ogledalo kulture, socialnega stanja in položaja človeka v določeni skupnosti. Človeška oseba je iv kazenskem pravu globoko in mnogostransko zajeta.
V	njem je izraženo temeljno pojmovanje človeka in njegovega pcmena.
V	dobah, ko se ima človek za šibkega in po naravi slabega, je kazensko pravo strogo, celo kruto; kadar pa se človek pojmuje kot nujno dober, talkrat je kazensko; pravo milo in odpuščajoče. A to pravo ne zadeva le zločinca, ampak tudi njegove žrtve, sodnika, javnega tožilca, policijo, kaznilniško upravo in vise ljudstvo. Dejanje zločinca kot tudi reakcija oblasti, žrtve in vse družbe dajejo veliko odgovornost tem osebam.
S pravno tehničnega vidika je najvažnejše, kako se pcjmuje človek, ki (zagreši kalznivo dejanje, in kako se z njim ravna ves čas sodnega postopanja in po izrečeni sodbi. Pri tem je temeljne važnosti, da se človeku, ki je obdolžen zločina, priznava značaj osebnosti « moralno odgovornostjo. Nezadostno in nevarno je upoštevati samo nevarnost zločinca za družbo. Golo upoštevanje nevarnosti pomeni naturalistično pojmovanje človeka, ki se mu odreka značaj moralnega bitja.
Kot moralno bitje je človek po naravi svoboden. Zato mu morajo pravna pravila to svobodo priznavati, jo spoštovati in varovati. Predvsem mora veljati domneva, da je vsakdo nedolžen, dokler se mu s sodbo ne pripiše po; vnaprej določenem postopku dokazano zakrivljeno zlo-dejanje. Katera so kazniva dejanja, pa mora biti vnaprej določeno, ker more zapoved ali prepoved veljati le za naprej, sicer bi vsa dejanja ljudi bila vedno v nevarnosti, da se bodo pozneje štela za nedopustna.
V	teku kazenskega postopka mora biti obdolženec deležen vseh garancij, ki muJ pritičejo kot jsubjektu. Policija in sodišče pa morata imeti določene omejitve pri iskanju dokazov. Glavna pravica obdolženca je pravica do obrambe. Varovane morajo biti tudi priče.
V	izvršitvi kazni obsojenec ohrani svojo človeško vrednost. Zato je treba z njim ravnati tako, da ni prizadeto obsojenčevo človeško dostojanstvo. Kazen je nujno nekaj bolečega, a mora biti izvršena tako, da je v korist ne samo kršenemu pravnemu redu, ampak tudi obsojencu, ki se po kazni zave zavržnosti svojega dejanja in odvrne od slabega. Zato pa je treba z njim ravnati tako, da ga kazen ne zakrkne.
Le z globokim spoštovanjem človeka bo kazensko pravo dosegalo slvoj smoter, ki je moralni red v družbi. Brez -tega pa je le instrument zatiranja človeka in vir nesreče. Kako je s tem v domovini, pa bo pokazalo predavanje.
BOŽO FINK
Pravnik se v izvrševanju svojega poklica giblje med neskončnim in končnim, med božjim in človeškim ■.. Kot so predmet njegovega preučevanja pravne norme, je pa subjekt, kateremu so te namenjene, človek, človeška oseba, ki tako spada v področje njegove pristojnosti. In to pač ne človek v svojem nižjem, manj plemenitem delu, ki ga preučujejo druge, sicer ne manj koristne in občudovanja vredne ivede, ampak človek v svojem višjem delu, v specifični svojskosti razumnega delovalea,-Res je, da pod pogledom pravnika človek ne na;stopa vedno v najbolj vzvišeni pojavi svoje razumske narave, ampak često nudi njegovemu preučevanju manj svetle strani, svoja slaba nagnjenja, pokvarjenost, krivico in zločin. A vendar mora pravnik tudi pod tem potrtim bleskom njegove umnosti vedno gledati tisto človeško dno, iz katerega ne moreta krivda in zločin nikdar izbrisati pečata, ki mu ga je vtisnila Stvarnikova roka.
(Pij XII., 6. nov. 1949)
SLOVENSKA KULT. AKCIJA
Deveti kulturni večer bo v soboto dne 3. sept. ob 19. uri v salonu Bullrich Predaval bo Ruda Jurčec.
Deseti kulturni večer bo v soboto dne 17. sept. ob 19. uri v dvorani Bullrich.
Predaval bo dr. Vinko Brumen.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA FILOZOFSKI ODSEK
Osmi kulturni večer bo v soboto dne 20. avgusta ob 19. uri V salonu Bullrich, Sarandi 4il, Capital.
Spored:
čIOVEK V KAZENSKEM PRAVU JUGOSLAVIJE Predaval bo g. Božo Fink
Prosimo točnosti, ker je za to prireditvijo v isti dvorani še druga.
V t i [S k u :
ZGOD. ATLAS SLOVENIJE Uredil prof. Roman Pavlovčič. Dela se bližajo koncu.
TARIFA REDUCIDA ConcMion 6228
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 624.770
vtasi ve e eri
ebrasi in abseri«
PROBLEMI SODOBNE POEZIJE
PISATELJ IN SODOBNOST
— Sedmi kulturni večer je Ibil v soboto 6. avgusta in je bil v okviru literarnega odseka. Na sporedu je bilo predavanje pesnika Franceta Papeža. Snov je podal iv obliki štirih esejev in z izredno sočnostjo ter z velikim bogastvom misli, pogledov in ugotovitev osvetlil svet moderne poezije. Kdor je pričakoval razglabljanje o težavnih in zamotanih vprašanjih, je 'bil razočaran. Razpreden je bil svet poezije z neverjetno jasnostjo in prodornostjo.
Debata je bila živahna in predavatelj je še bolj razširil sliko ’ problemov. Večer je vodil g. Ruda Jurčec, ki se je ob koncu zahvalil predavatelju in vsem sodelavcem debate.
odmevi
— Profesor univerze v Rimu in vodja Instituta za slovansko filologijo prof G. M a iv e r, pisec lepega pregleda o slovenski literaturi, o kateri smo že govorili v Glasu, je ob prejemu Dantejevega Pekla v prevodu dr. Debeljaka, pjsal 27. junija dr. Bučarju, po posredovanju katerega je dobil prevod, da “že pozna veliko vrednost D. prevajanja (“il grande valore”) iz doktorske teze Tržačana L. Rebule, ki jo je prejšnjo jesen delal pri njem.” Dr. Debeljaku pa je sporočil isto, da je omenjeni dr. Rebula “iz veliko kompetenco in dobrim okusom podal značaj vašega prevajanja... ter upam, da bom že v prihodnjem (VIII.) izv. slavistične revije “Ricerclhe slavistiche” mogel prinesti s pod peresa istega dr. Rebule oceno vašega dela.”
Prof. Umberto Urbani, poznavalec slovenske literature in prof. srbohrvaščine na tržaški univerzi, se je v prvem pismu zahvalil iza knjigo, izrazujač prvi vtis “da vaša izdaja daleč prekaša ono, izdano v Ljubljani z' Gradnikovim prevodom.” (“La vejste editoriale delFopera supera di gran lunga quella pubblicata a Lu-biana nella versione di Gradnik”.) Nato pa je na Tržaškem radiu naznanil Debeljakov prevod v zvezi s prevodi Danteja v vseh slovanskih narodih, predvsem po njegovi opisni strani, z ozirom na opremo in “učeni uvod” (una erudita introduizione”), o prevodu samem pa je izrekel svoje mnenje v enem samem stavku: “Samo kakšen učen slovenski dantolog bi mogel oceniti prevod dr. Debeljaka, kakor tudi onega Gradnikovega, primerjajoč ga z originalom. Gotovo pa je, da je tudi Debeljak rojen pesnik in da so njegove tercine v enajstercih izšle z uspehom.” (“Certo e che anche T. D. e nato poeta e che le ,sue terzine in endecasillabi sono riuscite”.) — To so prvi glasovi sprejetja prevoda pri Italijanih.
— Slušatelj ene izmed evropskih univerz nam piše: Ali smem tudi jaz prositi — rad bi postal naročnik “Glasu”. Do sedaj sem si ga izposojal in mnogokaj prepisoval. Za tiste, ki lista ne morejo dobiti. Ne vem, Itako bi se vam zahvalil za to, da morem marsikaj slišati kot je v resnici. Doma se mi je zdelo, da vsakdo enako govori. Skoraj vsako čtivo sem jemal
Poljska revija “Žycie literackie” (Literarno življenje) je med literati razpisala anketo o problemih sodobnega pisanja pod naslovom “Pisatelj in sodobnost”. Odgovorili so pisatelji in pesniki iz vse Poljske in urednik navaja, da je prejel toliko odgovorov, da je z njimi založen za nekaj mesecev. Ker se zlasti med umetniškimi krogi proži največ! debat o svodobnem pisanju, so tudi poljski književniki povedali, kako mislijo o položaju knjige in njenega poslanstva iv sodobnem trenju. Poljska še vedno živi iz dogodkov, ki so vzrastli iz revolucijskih dni v oktobru 1956. Najbolj znan sodobni prozaist je Bohdan Czeszek: “Pustimo vendarle že enkrat ob strani vprašanje, kdo je koga izdal, ali še izdaja: politik literata ali literat politika. Osebno sem prepričan, da politično aganžiran pisatelj ne pomeni nič več kakor politično aganžiran zgodovinar, filozof, gospodarstvenik ali sociolog.” Uredniku očita, da želi verjetno odgovor, kakšno je stališče pisatelja do “politične književnosti”, samo da “tega ni jasno zapisal.” Pisati o socialistični družbi na Poljskem, se mu zdi nemogoče, ker bi moral stvarnosti pogledati preostro v oči. Druga tema bi bila potreba pisati o ateistih in katolikih in tudi tu bi iz pisanja napravili nazadnje samo grešnega kozla.”
Pisateljica Maria Jarcchowska misli, da “mora biti med pisateljem in snovjo neka časovna odmaknjenost. Po oktobru 1956 sipo prišli v tako imenovano dobo “literarnih obračunov” na Poljskem, ko so druga za drugo izhajale Iknjige, Iki so pisateljem in drugim izpraševale vest. Imele so velik vpliv na milijone ljudi, a so bile nedodelane. Priznam, da so mnogi med nami (pisatelji) posebno v zadnjih letih pokazali hrbet socialnim problemom in kolikor je bilo tego včasih preveč, toliko je danes tega premalo.” Dramaturg Jan Koprowski pravi, da so “danes pisatelji bolj kot kdajkoli uradniki, ki so kot delovna inteligenca socializmu potrebni. Družba jih za uradovanje tudi nagrajuje, zato pa jih je bolj kot nekoč odtrgala od globin življenja. Tudi literarna družba je v atomslki dobi razpadla na majhne oteči oe. Odkrito priznavam, da sem pesimist, kar zadeva sodobno dramatiko. Ne verjamem, da bi kmalu dobili dela js sodobno problematiko, ne v jeziku Ezopa, ampak v lastnem. Pred kratkim je predaval v Varšavi neki sociolog, ki je mimogrede povedal tudi tole: “Zdi se, da je najboljšo povest o vstaji v varšavskem getu napisal Amerikanec, ki je Varšavo in vse dogodke poznal samo iz tistega, kar je prebral in slišal. Morda bo tudi partizane najbolje opisal nekdo, Iki sploh ni bil med njimi.” Dalje pravi: “V plinskih celicah v Auscllrvvitzu so podušili 4 milijone ljudi, kje je pero, ki bo to opisalo?”
— Na univerzi v Chicagu piše doktorsko tezo o Trstu g. Bogdan Novak; na Indiana universitjr pa končuje študije iz ruščine g. Pa-ternost.
— Med prevodi iz svetovne književnost; je v Ljubljani izšlo delo angleškega pisatelja W. Somerse-ta Maughana: Človeške vezi in je delo prevedla Mira Miheličeva. Janko Moder je prevedel Hovarda Fasta delo: Zadnja meja. Fran Albreht je prevedel Schillerjevo dramo Don Carlos.
— Dr. Metod Mikuž je profesor zgodovine na ljubljanski un,verzi in je tudi dekan filozofske fakultete. Njegova stroka je zlasti zgodovina borb med okupacijo ter je vsa leta predaval na univerzi samo to snov. Sedaj je napovedal izid prve knjige svoje Zgodovine NOB v Sloveniji in bc knjiga
imela naslov Pregled zgodovine NOB v Sloveniji. Prva knjiga je izšla koncem maja v Ljubljani in pripelje avtor v njej' dogodke do prve večje italijanske ofenzive spomladi 1942. Kot uved v razlago snovi je napisal obšiien pregled delovanja predvojnih polit, strank v Sloveniji, vendar največ piše o “dejavnosti naprednejših političnih skupin, predvsem pa veliko aktivnost kom. partije, ki je že od vsega začetka stopila na čelo bojo proti okupatorju.” Naši razgledi so objavili odlomek in se vidi,' da je avtor naravnost patetično elegičen, ko popisuje “veliko aktivnost "partije.
— Tenessee Williams, ameriški dramatik, avtor zelo drznih del iskanih senzualnosti, ima brata, ki je konvertiral h katolicizmu. Tenessee je svojemu bratu pred kratkim izjavil: “Skozi razbitost in
Jan Jožef Szczepanski odgovarja: “Naši dedje, ki jim je knji-ževnqst pomenila več kot nam, niso poznali radia, filma in televizije. V primeru s temi sredstvi gre književnost res naprej s hitrostjo želve, toda ali ni naloga književnosti nekaj drugega, kot samo beležiti, kritizirati in usmerjati duhove? Ne smemo Pretiravati in precenjevati vipliva književnosti na sodo. no življenje. Zdi se, da bi morala naša literatura iz obdobja pred letom 1956 imeti —kot so trdili— velik vipliv na proizvodnjo. Saj je bila njena naloga, da pomaga dvigati proizvodnjo, toda tu ni vsa književnost opravila ničesar. Zakaj? Ne samo zato, ker je bila skorajda brez umetniške ivrednojsti, ampak enostavno zato, ker književnost v tem primeru ni pripravno orodje in od nje ne moremo pričakovati, da bi delala usluge administraciji. S stališča umetnosti ni zmeraj važno, kar se nekemu času izdi, da je najvažnejše. Umetnost nujno uporablja posplošitve in ji gre predvsem za osnovne in trajne elemente v človeški psihi in usodi. Zdi se mi, da odvisnost literarnih stilov od splošno-gospodar^kih Pogojev še ni povsem preučena. Vsekakor je vsako predpisovanje Uekih zveličavnih pravil naivno. Vse omejitve, katere književnosti JUehanično naložimo od zunaj, so zanjo škodljive... Ker Unji-zevnost dandanes ne opravlja več naloge narodnega buditelja, Politika branilca itd., bo posredovala prihodnosti predvsem naše duševne in moralne profile. Naš čas ne bo ostal brez potresa. Njegove obrise lahko iže danes' vidimo v delih naših najboljših Pisateljev — od Brandysa do Mrožka, od Harasymovicza do Putramenta. Nikar se ne dajmo zavesti in nikar ne širimo nepotrebnega preplaha. Ne pustimo se zavesti paniki, ki jo širijo l'azni strici, tete in guvernante književnosti. Kajti ti si predstavljajo, da knjiželvnost ne bo izpolnila svoje naloge, če ne bo Poslušala njihovih pedagoških otrobov.”
Drugi odgovarja po svoje: “To, da je pisatelj neposredno uganžiran v družbi, mu daje res velike, največje možnosti, toda književnost vendarle ne sme bit' navadno zrcalo življenja (če sploh je zrcalo), ne sme biti podobna sliki na filmu, ampak prej sliki na rentgenskem aparatu, Iki pokaže tisto, česar z golim očesom ne moremo videti... Knjiga ni in ne more biti mobilizacijski Plakat. Vsako leposlovno delo še nima pravice in naloge, dvigati trenutna bremena časa. In še, kje so meje “sodobnosti”? Ali naj ta beseda označuje samo našo generacijo — ali tudi tiste, ki šele Poraščajo? Ali nista “sodobnost” tudi naš predvojni in vojni cas? Ali je res sodobna samo tista tema, ki jo ivizame pisatelj nePosredno iz današnjih dni?” — “Ne bodimo torej nestrpni, ne Priganjajmo in ne učimo pisatelja, kajti pisatelj ni robot, Id bi p* lahko navili... Današnja književnost morda res ne zadovo-Juje potreb dneva, toda morda bo zadostila potrebam stoletja!”
J^snobo iščem Boga. Ko pišem, prosi®' Boga, da bi delo uspelo in ko Sre na oder, prosim, da b; ga kri-■ka ne odklonila.”
•7- V živalskem vrtu v Baltimoru je poginila opica-šimpanz Betsy, .1. i® slikala abstraktne kompozi-clJe in so njene slike prodajali po ysem svetu. Eno njenih zadnjih del ravnateljstvo vrta prodalo za 5.000 dolarjev v Avstralijo. Žena Angleškega biologa sira Juliana duxleya je izjavila časnikarjem, i(a je s poginom Betsy svet izgubil veliko umetnico”.
I
Ameriški pisatelj Ernest He-|ningway je živel dalj časa v Ma-Ddu in je postal strasten obisko-valec bikoborb. Ko je o bikoborbi Popisal članek za revijo Šport 11-Ustrated” je zaslužil toliko, da so Sa proglasili za najdražjega časnikarja v zgodovini.. Članek je imel
2000 besed in je zanj prejel 30.000 dolarjev, to je 15 dolarjev za besedo.
— Pariško gledališče Theatre des Nations prireja v juniju in juliju mednarodne festivale. Predstave so v največjem gledališču Sarah Bernhardt. Velik uspeh je doseglo gostovanje gledališča iz Berlina, ki je uprizorilo Bertolda Brechta satiro o Hitlerju “Der auf. haltsame Aufstieg des Arturo Ud”. Daši je bila vstopnina zelo visoka (najnižja tri jn pol dolarje), je bil naval tolikšen, da so gledalci sedeli še na stopnicah med sedeži.
— Jean Paul Sartre je tudi filozof in je pravkar izdal pri Galli-mardu v Parizu novo delo: “Kritika dialektičnega razuma”. Saj je že bilo precej omemb, da je Sartre “Kant našega časa..
v roke z odporom. Rad bi pokazal mnogim, kaj vse se dela tudi za nas tam preko luže. Ali je mogoče, da mi pošiljate “Glas”?”
— “MLADIKA” (junij 1960) prinaša kritično poročilo o knjigi “Dnevi smrtnikov”, ki ga je napisal Md.ts Šah. Med drugim pravi:
“Dnevi smrtnikov ni enotno delo pisca, pač pa zbinka, ki jo je urednik pripravil iz najboljšega, kar je izšlo izven Slovenije v času 1945-1960... Zbirka je zelo primerna, saj se tako člolvek ob branju ponovno 'Sreča s poznanimi in nepoznanimi, bližnjimi in daljnimi in se z njimi pomudi in pokramlja, jih spoznava, se vanje vživlja, opazuje njih rast in okolje, v katerem žive po širnem svetu. So kot pismo, ki ga dobiš od dragega prijatelja, ki ti razodeva svoje vzpone pa tudi težave, škoda je le ta, da nam, ki zasledujemo domače slovstveno življenje, ne prinaša ničesar novega, kar že ne bi. poznali. V ostalem pa predstavlja zbirlca lep doprinos in pregled, kar je pisateljski rod objavil v zadnjih petnajstih letih iiziven ožje domovine...”
kronika
— JUBILEJNO NAROČNINO so plačali: g. dr. Mate Resman, ZDA, 26 dol.; g. Odar Miro, ZDA, 25 dol.
Za tiskovni sklad “Glasa” so darovali: č. g. Jože Jurak, Bs. As., 100 pesov; ga. Lojzka Čeč, Bs. As., 100 pesov.
—	Slovenska revija v Trstu “Mladika” izhaja že četrto leto. Urejuje jo prof. Jože Peterlin, odgovorni urednik pa je Dušan Jakomin. Revija stalno rajste in se uredništvo zlasti trudi pospeševati rast mladega literarnega rodu na Tržaškem in Goriškem. Poleg stremljenja biti predvsem blizu vsem problemom slovenskih družin, je viden lep napredek v objavljanju proze, pesmi in zlasti esejev. Navajamo iz ivsebine junijske številke: Na razvalinah požganega Narodnega doma; Maks Šah, Strah pred šolskimi neuspehi; Pregljeva misel v igri “Zdrava deva Katarina”; Tomaž Pertot, Luči in zvoki v Miramaru; Danilo Lovrenčič, Mihca in Jakca kratek izlet po mestu; Maks' Šah, Veruj v vstajenje, Pasternak; Faustina, Tvoja podoba; Maksimiljan Jezernik, V premislek; Mirko Javornik, Oberammergau v svoji veliki sezoni; Franc Jeza, Iz sodobne švedske lirike; Miranda Zafred, Kult zvezdništva. Naroča se: Trst, Via Trento 2 — ali: Gorica, Riiva Piazzutta 18. Naročnina v Italiji 1.200 lir, za Ameriko tri dolarje.
, 1
—	Vljudno prosimo člane in naročnike, da bi plačali naročnino in poravnali tudi zaostanke, ako bi jih imeli. Redni člani plačujejo članarino 20.— pesov in uživajo pri tem ugodnosti. Kdor hi bil v zaostanku,, naj po, možnosti kmalu poravna.
DARUJTE ZA SKLAD GLASA!
demo in
— Moskovska tedenska literarna revija dbjavlja vedno več člankov čisto politične vsebine. Ima pa rubriko: “Razgovor z bralci”. Oglasila se je skupina bralcev iz mesta Pensa in je nekdo uredniku svetoval: “Pišite več o literarnih vprašanjih.” Po poklicu je ključavničar.
— Dunajska državna opera je uprizorila dve slavnostni predstavi na čast Hruščevu, ko je bil na obisku v avstrijski prestolnici, in sicer Giordanovo opero “Andrea Chenier” in Mozartovo “Čarobno piščal”. Sovjetsko veleposlaništvo pa je vabilo na predstavo odklonilo, ker da “Hruščev ne more pri-soistvovati delu, v katerem revolucionarno sodišče obsodi pesnika na smrt.” Pač pa je bil Hruščev pri uprizoritvi “čarobne piščali” in so za to predstavo prosili komornega pevca Slovenca Antona Dermota, da je nastopil v glavni tenorski partiji. Toda Hruščev je med predstavo vkljub temu večkrat zadremal. Baritonist je vpletel v svoje besedilo o pijači lasten kuplet o “ruski vodki” in se je ves parter smejal. Hruščev se je “prebudil” in ni vedel, za kaj gre.
— Umrl je v Šoštanju (slovenski . kipar Ivan Napotnik. Star je bil 72 let. Pred dobrim letom je priredila ljubljanska Narodna galerija retrospektivno razstavo njegovih del. Po mnenju kritike je bil najboljši slovenski rezbar.
— Miinchenski časopis “Die Kultur” objavlja esej o tem, kako žive pisatelji v Zahodni Nemčiji. Pisec pravi, da mesečni dohodki nemškega pisatelja ne presegajo 250 mark (60 dolarjev) in zaključuje: “Neodkriti talenti propadajo zaradi gmotnih razmer in neslavno stradajo...’
— Zveza evropskih pisateljev je imela redno letno zasedanje v Rimu. Za predsednika je bil .soglasno izvoljen G. B. Angioletti, podpredsednika sta francoski akademik Andre Chamson in sovjetski književnik Nikolaj Bujan, glavni tajnik pa bo italijanski pisatelj Vigorelli. V odboru sedi še 20 svetovalcev, med njimi je nekaj pisateljev iz Češke, Poljske in Madžarske. Zastopane so vse literarne smeri.
pe srvsl-v
— Italijanski grof Cini je svoj grad pri Benetkah Ispramenil iv-kulturni zavod, kjer so letos pro-, slavili petdesetletnico Tolstojeve smrti. Prišli so književniki iz Evrope, Azije in ZDA. Uvodno predavanje je imel italijanski pisatelj Riccardo Bucchelli: O kulturnih vrednotah v Tolstojevih delih.
— Majska številka ugledne italijanske revije “Comunita” je objavila obširen esej. o slovenskem slikarju Lojzetu Špacapanu. Naslovno stran revije krasi slikarjeva jslika cvetja.
— Slavni italijanski režiser in igralec De Sica bo začel septembra snemati v Ljubljani film: “Ob 18. uri se bo začela vesoljna sodba”. Pri filmu bo sodelovala tudi sikupina 25 jugoslovanskih igralcev. Zanimivo je, da se odločajo režiserji in filmske družbe za snemanje filmov v Jugoslaviji zaradi tega, ker je valutno razmerje zelo ugodno. Poleg tega ima jugoslovanska vojska še vedno močne oddelke konjenice (drugod so to vr,sto vojske že ukinili) in jo radi posojajo režiserjem. Tudi ozemlje je tako različno in slikovito, da lahko vrte filme “iz raznih kontinentov”. Tudi politika igra svojo vlogo: ameriški režiser Autant Clara bo vrtel v Jugoslaviji film “Ne ubijaj”. Usoda belega fanta, ki se priključi črncem v njih borbi za enakopravnost. Itailja in Francija sta mislili, da morata odkloniti film s protikolonijalno tendenco.
— Festival v Bayreuthu je zabredel letos v veliko stisko. Za glavne vloge brata Wagnerja nista mogla dobiti velikih pevcev, ker nista megla nuditi tjsti honorar kot so ga dosedanji pevci, ki sicer nastopajo v Milanu, Londonu ali New Yorku, zahtevali. Zato so letos segli po pevcih, ki so iz “sUromnejših” vrst. Tako sta v Večnem mornarju nastopila dva pevca, doslej neznana v mednarodnem svetu: v vlogi mornarja Franz Grass in v vlogi Sente pa Anja Sil ja. Nemška kritika je polna hvale in piše, da je treba hvalo peti tudi usodi, ki je dopustila dvema mladima umetnikoma, da sta se uveljavila. Baje je se tokrat prvič zgodilo, da je Sento (v vlogi poje, da je dvajset let stara) res pela pevka šele 20 let stara: Anja
Silja. Pevka je finskega porekla, rodila pa se je v Berlinu. Ko je bila 10 let stara, je že nastopila kot “čudežni otrok” v koncertni dvorani Titania in pela arije iz Traviate, Madame Butterfly in iz Toske. S 15. letom je že bila agan-žirana kot Ikoluraturna pelvka in je nastopila kot Rozina v Seviljskem brivcu. Tudi Grass je šele 32 let star. Festival je tako Nemcem odkril dva pevca svetovnega formata. Izvedbo Lohengrina je dirigiral 30 letni Lorin Manzel, tudi odkritje letošnje sezone.
— Tate Gallery v Londonu je organizirala retrospektivno razstavo Picassovih del. Razstavljena so dela vseh dob; prvo delo je portret dekleta, ki ga je Picasso naslikal, ko mu je bilo 14 let. Raz-staiva bo odprta tri mesece in obsega 250 del. Računajo, da si bo dela ogledalo 250 milijonov obiskovalcev. Otvoritev razstave je bil višek sezone v Londonu. Bili so princ Filip Edinburški, baron Rotschild, princesa Margarita, žena princa Andreja Karadžordževi-ča, Ida Chagall, žena (Slikarja Chagalla, virtuoz Jehudi Menjuhin, lo Picassa ni bilo. Ostal je na Ri-vijeri, kjer je slikal.
— Madžarska vlada je prepovedala cerkvene pogrebe. Če kdo hoče imeti ob grobu posebne slovesnosti, sme najeti upokojene gledališke igralce, da pridejo deklamirat ali prebrat govore.
»
— V Ljubljani je izšel iv prevodu roman koroškega pisatelja Jo-sefa Friedricha Perkoniga “Der Honigraub — Ugrabljena strd”. Prevod je oskrbel Rok Arih. S tem se je slovensko slovstvo oddolžilo koroškemu nemškemu književniku, ki je v nemščino prevedel mnogo del Ivana Cankarja, Milčinskega in drugih. Napi;sal je tudi več esejev o slovenski književ-nesti. Sploh je bil do svojih slovenskih rojakov pravičen in je iz-jajvljal, da bi bila Koroška brez navzočnosti slovenske kulture revnejša.
— Evropske države, ki so članice zveze, ki ima svoj sedež v Stras-burgu, so sklenile ustanoviti posebno Evropsko univerzo, ki bo začela s predavanji v letu 1961. Kakor ,se zdi, bo sedež univerze v Fi-renci, dasi so rektorji nemških univerz in nemšk; prosvetni minister v Bonnu proti temu protestirali. Stroške bodo krile države, ki so 'povezane v Euratom.
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Al vara do 350, Ramos Mejia, FCNDFS Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federico Grote”, Montes de Oca 320, Buenos Aires!