ANNALES 11 /'97 izvirno znanstveno deio UDK 56:591(497.4 Sežana) 553.5:56(497.4 Sežana) RUDISTI IZ LiPIŠKE FORMACijE V KAMNOLOMU LIPICA I Mano PLENIČAR Katedra za geologijo in paleontologijo Univerze v Ljubljani, Si-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2 Bogdan JURKOVŠEK Institut za geologijo, geotehniko in geofiziko, SI-'! 000 Ljubljana, Dtmičeva 14 IZVLEČEK V kamnolomih Lipica ! in i! pri Sežani izkoriščajo apnenec Lipiške formacije in sicer dva tipa arhitektonsko­gradbenega kamna, ki sta vezana na rudistne biostrome in bioherme. Prvi tip je "Lipica enotni" ("unito"), ki je svetlo olivno siv drobno do debelozrnat apnenec, v katerem so predvsem drobci lupin rudistov, veliki največ nekaj mm. Drugi tip je "Lipica rožasti" ("fiorito"). To je apnenec svetlo sive barve s številnimi lupinami rudistov iz osrednjega dela produktivne Lipiške formacije v kamnolomu Lipica I, v katerem se menjavajo okoli 7 m debeli pasovi "fiorita" in "unita". V njem smo določili 20 vrst rudistov iz rodov: Bournonia, Biradiolites, Radiolites, Sauvagesia, Medeeila, Gorjanovtcia, Praetapeirouseia, Katzeria, Vaccinites in Hippuritelia. Spremljajoča mikrofavna, zlasti foraminifera Keramosphaerina tergestina (Stachel kaže na zgornjesantonijsko in spodnjecampanijsko starost. Ključne besede: rudisti, zgornja kreda, Kras, Slovenija UVOD Ekonomsko najpomembnejši del karbonatnih kam­nin na Krasu predstavlja LipiSka formacija s številnimi različki apnencev, ki se med seboj razlikujejo tako po strukturi kot po barvi. Vsi opuščeni in še delujoča kamnoloma arhitektonsko-gradbenega kamna v Lipiški formaciji so vezani na bližino rudistnih biostrom in bio­herm. Čeprav so nekoč izkoriščali številne vrste apnen­cev, če so sestavljali dovolj debele sklade, je proiz­vodnja omejena le še na dva tipa, ki ju pridobivajo v kamnolomih Lipica I in il, severno oziroma severo­zahodno od Konjerejsko turističnega centra Lipica (slika 1). Prvi tip je "Lipica enotni" ("unito"), ki je svetlo olivno siv, homogen, kompakten, drobno do debelozrnat ap­nenec, v katerem so fosili ali njihovi drobci, ki niso večji od nekaj milimetrov. Drugi tip apnenca je "Lipica rožasti" ("fiorito"), ki je pretežno svetlo sive barve, v osnovi drobnozrnat, nekoliko porozen, vsebuje pa šte­vilne različno velike, ponekod neenakomerno razpore­jene fosilne ostanke, predvsem rudistne iupine (Soidat, 1987). Podobne tipe svetlih lipiških apnenecv so lomili v kamnolomih pri Lokvah, v obeh Čokovih kamno­lomih, v enem celo "v galeriji". Manjši opuščeni kam­nolom "unita" je tudi v zahodnem krilu Lipiške sinkli­nale. Vsi drugi različki arhitektonsko-gradbenega kamna Lipiške formacije, ki ležijo severno od Divaškega pre­loma, so temnejši in nosijo različna lokalna imena (Vesel et al., 1992; Jurkovšek et al, 1996). Razlika v debelini in stratigrafskem razponu med apnenci Lipiške formacije severno in južno od Divaškega preloma je paleogeografsko pogojena in jo podrobneje obrav­navamo v sklepnem poglavju. Z raziskavami smo zajeli osrednji del produktivne Lipiške formacije v trenutno mirujočem kamnolomu Lipica I, v katerem se menjavajo okoli 1 m debeli pasovi "fiorita" in "unita". Manjše število izoliranih in naravno prepariranih rudistnih lupin smo vzorčevali na prepe­relih površinah apnenčevih blokov (tab. 1, si. 7), ki so bili odkopani v višje ležečih etažah kamnoloma, vendar so pripadali istemu horizontu kot osrednji del pro­duktivne Lipiške formacije. Danes ti bloki ležijo na odvalu južno od kamnoioma Lipica 1. Velik primerek ANNALE S 11/'97 Mario PLEN [ČAR, Bogdan JUR.KOVŠEKi RUDISTI M. LIPIŠKO FORMACIJE V KAMNOLOMU LIPICA ), 11 ü-140 desne lupine vrste Vaccinites vredenburgi Kühn so kamnoseki našli že pred letom 1989 v južnem delu kamnoloma. Preliminarno ga je tedaj določil dr. 8. Korolija. Pleničar omenja v svoji razpravi iz leta 1975 najdbo vrste Vaccinites oppeli Douvillé, ki jo je tudi našel v kamnolomu Lipica 1 (Pleničar, 1975), Rudistna favna v poliranih ploščah lipiškega apnen­ca pripada naslednjim vrstam; Boumonia cf. retrolata Astre, B. wiontzeki Pejovič, Bournonia sp., Biradiolites cf. zuccbii Caffau & Pleničar, Radiolites cf. dario (Ca­tuilo), R. galloprovincialis Matheron, R. spinulatus Paro­na, R. cf. squamosus d'Orbigny, Sauvagesia tenuicostata Polšak, Sauvagesia spv Medeella zignana (Pirona), Gor­janovicia cf. costata Polšak, Praelapeirouseia wiontzeki Siižkovič, Praelapeirouseia sp., Katzeria hercegovina­ensis Sliškovič, Hippuritelia castroi Vidal, H. sartha­censis var. peroni (Douvillé), H. sulcatissima (Douvillé) in H. cf. variabilis (Munier-Chalmas). Nekaj je bilo tudi naravno izluženih lupin rudistov, ki pripadajo vrstam; Radiolites cf. dario (Catullo), Sauvagesia tenuicostata Polšak, Gorjanovicia cf. costata Polšak, Medeella zig­nana (Pirona), Katzeria bercegovinaensis Sliškovič in Vaccinites cf. vredenburgi Kühn. Slednji so bili zbrani na sekundarnih blokih v kamnolomu ali nad njim. Vso dokumentacijo in fosile hrani Paleontološka zbirka dr. Bogdana jurkovška, ki jo je Ministrstvo za kulturo začasno razglasilo za spomenik in je od leta 1985 registrirana pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije v Ljubljani. S/. 1: Položajna skica kamnoloma Lipica I z označenimi plastmi Lipiške formacije. Fig. 1: Location map of the Lipica I quarry with marked beds of the Lipica Formation. SI. 2: Položaj raziskanih vzorcev rudistnega apnenca iz najnižje etaže kamnoloma Lipica I. Vrisana sta dva ni­voja pogostnega pojavljanja vrste Keramospbaerina ter­gestina (Stache). Fig. 2: Position of studied samples of the rudist lime­stone from the lowest bench of the Lipica I quarry. Two levels of frequent appearance of species Keramos­pbaerina tergestina (Stache) are marked. STRATI G RAFSKI DEL Raziskani horizont apnenca z rudisti v kamnolomu Lipica I leži v osrednjem ekonomsko najbolj zanimivem delu Lipiške formacije v neposredni bližini Lipice, po kateri je dobila formacija ime. Strukturno ležijo raz­iskane plasti v severovzhodnem krilu Lipiške sinklinale, katere os rahlo tone proti jugovzhodu. V talnini Lipiške formacije leži okoli 400 m plast­natega in skladnatega sivega do olivno sivega bio­m i kritnega apnenca Sežanske formacije z razmeroma nizkim energijskim indeksom (1-2). Le mestoma, pred­vsem v vrhnjem delu, opazujemo nekoliko višji ener­gijski indeks (2-3). V posameznih nivojih so v apnencu pogostne lupine rudistov, vendar so rudistne biostrome v prvotnem položaju v Sežanski formaciji redke. Lipiška formacija se od Sežanske razlikuje v prvi vrsti po razmeroma zelo debelih plasteh. Zaradi ugodne teksture in strukture kamna so v njej že v preteklosti izkoriščali kakovostne in pestre različke apnenca. Na­stajala je na nekoliko bolj odprtem delu šelfa, za kate­rega so značilni razlsčki zrnatega apnenca (grainstone do packstone) z vsemi prehodi v drobno zrnati bio­kalkarenit. Skelet kamnine sestavljajo največ lupine rudistnih školjk, ki so navadno močno endolitizirane. Te so lahko še popolnoma cele, lokalno pa opazujemo ceio neporušene bioherme in biostrome (tab. 8, si. 7), Večinoma pa so rudistne lupine zdrobljene, kar je zna­ ANNALE S 11/'97 Mario PLENIČAR, Bogdan JURKOVSEK: RUOL5II !Z UPlSKE FORMACIJE V KAMNOLOMU LIPICA I, 115-140 čilno za večji del produktivne cone lipiških kamno­lomov. Masivni apnenec kamnoloma Lipica I, ki je brez fizičnih meja med plastmi (brez lezik), daje zaradi me­njavanja tako imenovanega enotnega ("unito") in roža­stega ("fiorito") tipa apnenca občutek izrazite piastnatosti z nagnjenostjo 35° proti jugozahodu (slika 2). Poieg rudistov so v apnencu prisotne še miiiolide in druge foraminifere, med katerimi je razmeroma pogostna vrsta Dicvclina schlumbergeri Munier-Cbaimas. V raz­iskanem rudistnem horizontu se lokalno pojavijajo posa­mezni gomolji stromatoporoidov in kolonijskih koral. Čeprav pomembnejših vodilnih foraminifer v naj­dišču nismo našli, lahko sklepamo, da pripadajo zelo pogostni primerki vrste Keramosphaerina tergestina (Stache), ki se pojavljajo predvsem v pasovih biokai­karenitnega apnenca (tip "unito") med rudistnim apnen­cem (tip "fiorito") in v sedem metrov višjem nivoju, tako imenovanemu glavnemu keramosferinskemu horizontu (jurkovšek et ai., 1996). Le-ta je verjetno sinhron in priča o zgornjesantonijski in spodnjecampanijski starosti teh plasti na prostoru južnega Krasa (slika 3). Energijski indeks lipiškega apnenca je 3, izjemoma 4. Redke prevleke modro zelenih cepijivk okrog neka­terih fosilov in endolitizacija govore v prid zelo plitvemu šelfu, V spodnjem campaniju je bil sedimentacijski prostor, v katerem so pred tem, t.j. v zgornjem santoniju, na­stajali apnenci današnjih lipiških kamnolomov, že nizko kopno (slika 4). Šele v maastrichtiju se je morje vrnilo. Na Lipiški formaciji pa so se tedaj odložile plasti, ki kažejo značilnosti morskega, brakičnega in sladkovod­nega okolja. Te plasti je že Stache (1889) združil v "iiburnijsko stopnjo", danes pa jih uvrščamo v Libur­nijsko formacijo. LEGEN D Charophyta Rhapydioriiria libumica Calveziconus lecalvezae Keramosphaerina tergestina Murgella lata Apricardia and Gyropleura Rudist buildups Rudists in general 500-Ammonites Fishes Bedded limestone Thick bedded to massive limestone Limestone breccia Marly limestone Platy limestone with chert (Tomaj Limestone) Coai SI. 3: Primerjava razvojev Lipiške formacije na južnem delu Tržaško-komenske planote. Fig. 3: Comparison of developments of the Lipica Formation in the southern part of the Trieste-Komen plateau. ANNALES 11/'97 Marin PLENIČAR, Bogdim JURKOVSEK: RUDI5TI IZ L!Pi5KL FORMACIJE V KAMNOLOMU LIPICA I, 15 5-140 PALEONTOLOŠKI DEL Classis: Bivalvia Ordo: Hippuritoida Newell, 1965 Superfamiiia: Hippuritacea Cray, 1848 Familia: Radioiitidae Cray, 1848 Genus: Boumonia Fischer, 1887 Bournonia cf. retro lata (Astre, 1929} Tab. 1,sl. 1 cf. 1965 Boumonia retroiata Astre - Torre, 9-10; tab. 1, si. 6,7; si. 2/5,6 med tekstom. cf. 1972a B. retroiata (Astre) - Campobasso, si. 1/4 med tekstom. cf. 1978 B. retroiata (Astre) - Pejovič, tab. 2, si. 2b, 2c; tab. 3, si. 1. Material: Dva prečna preseka spodnjih lupin na polirani površini apnenca iz kamnoloma Lipica I; št. vzorca Bj 1696. Opis: Lupini imata v preseku nekoliko ovalno obliko s premeroma 1,5 krat 1,8 cm in 2,7 krat 2 cm. Obe lupini sta precej nagrizeni od zajedalcev. Siforialni brazdi predstavljata dve močnejši rebri, od katerih je anteriorna (E) manjša od posteriorne (S). Sicer pa je lupina okrašena s 5-7 zaobljenimi rebri, ki se v prečnem preseku le nejasno razločijo, posebno še zato, ker se obe lupini delno prekrivata. Torre (1965) navaja v svoji razpravi pri tej vrsti sedem reber, Astre (1929) pa celo devet. Ta vrsta je močno variabilna in število reber ni pri vseh primerkih enako. Medsifonalni prostor je konkavne oblike. Ker je lupina močno (srekristaljena, ni mogoče videti njene strukture. Podobnosti in razlike: Po obliki sifonalne cone se ta vrsta približuje vrsti B. murensis Pejovič, precej pa tudi vrstama B. gardonica (Toucas) in B. adriatica Pejovič. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta B. retroiata je značilna za santonijske plasti v Španiji, Italiji in Srbiji. DINARI C CARBONAT E PLATFOR M SLOVENIA N LIPICA AREA I TOMAJ AREA Si. 4: Predpostavljeni model sedimentacije Lipiške formacije, fig. 4: The presumed deposition model ofthe Lipica Formation. 118 ANNALES 11/"9 7 Msrtci PLENIČAR, Bogdan JURKOVŠEK: RUDISTI IZ L1PIŠKE FORMACIJE V KAMNOLOMU LIPICA I, 115-140 Bournonia wiontzeki Pejovič, 1968 Tab. 1,sl.2, 3, 4 1968 Bournonia vviontzeki Pejovič - Pejovič, 168­169, tab. 1, si. 1-2; tab. 2, si. 1-3. 1983 B. wiontzeki Pejovič - Sliškovič, tab. 2, sl. 2-4. 1985 B. vviontzeki Pejovič - Pleničar, 252, tab. 1, si. 5a. Material; Prečni preseki treh spodnjih lupin na polirani površini apnenčevih plošč iz kamnoloma Lipica !; št. vzorcev BJ 1673, Bj 1675 in B] 1686. Opis : Prečni preseki spodnjih lupin so trikotni, rahlo zaokroženi s tremi močnejšimi rebri. Dve lupini sta pre­cej deformirani (tab, 1, sl. 2, 4), medtem ko je tretja še dobro ohranjena, čeprav so pri vseh treh lupine pre­kri5taijene. Lupine imajo prečni premer okoli 1,3 cm. V rebrih se vidi stik, ki je nastal pri vgubavanju lupine. Ste­na lupin je debela 2-3 mm. Kardinalni aparat ni viden in tudi sifonalna cona ni jasna. Bivalna komora je okrogla. Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerki te vrste se dobijo v Dalmaciji, na dalmatinskih otokih, v Črni go­ri, v Hercegovini in v Sloveniji {Kočevsko, Tržaško-ko­menska planota) v campanijskih in maastrichtijskih skla­dih. Bournonia sp. Tab. 1, sl. 5 Na poliranih površinah plošč apnenca v kamnolomu Lipica I opazujemo še nekaj presekov malih oblik burnonij, ki so deloma poševni, deloma prečni. Vrste tudi še niso dovolj jasno definirane. Tako imamo poše­ven presek bumonije na tab. 1, sl. 5 {vzorec št. Bj 1676), ki se po nekih elementih približuje vrsti Bournonia triangulata Pleničar & Zucchii. Drugi primerek ima poleg dveh zelo izraženih sifonalnih grebenov še dve ostri rebri. Primerek ima na ta način v prečnem preseku štirikotno obliko. Podobni primerki so v maastrichtijskih vremskih plasteh libumijske formacije pri Dolenji vasi pri Senožečah in v Padričah na Tržaškem Krasu. Primerki so vsekakor značilni za zgornji senon. Genus: Biradiolites d'Orbigny, 1847 Biradiolites cf. zucchii Caffau & Pleničar, 1990 Tab. 1, sl. 6 cf. 1990 Biradiolites zucchii Caffau & Pleničar -Caffau & Pleničar, 208-210, tab. 1, sl. 1; tab. 2, sl. 1; tab. 3, sl. 1; sl. 2 med tekstom. Material: Prečni presek spodnje lupine na polirani plošči apnenca iz kamnoloma Lipica I; št. vzorca 8J 1672. Opis: Prečni presek črne spodnje lupine s premerom približno 2 krat 3 cm. Lupina je zaradi močnih raz­vejanih reber videti neenakomerno debela. Ugotovimo lahko 7 močnejših, delno razvejanih reber. Večja rebra so na prečnem preseku videti lopatasta. Sifonalni brazdi sta v obliki ozkih jarkov med dvema močnima rebroma. Brazda S je nekoliko širša od brazde E. Medsifonalni prostor predstavlja močnejše rebro. Ligament nega ste­brička ni. Močnejša in razvejana rebra so dolga v preč­nem prerezu lupine 0,8-1,4 cm. Struktura lupine se ne more ugotoviti, ker je ta popolnoma prekristaljena. Podobnosti in razlike: Primerek je nekoliko podoben vrsti Rajka spinosa, vendar se po obliki sifonalnih brazd in manj razvejanih rebrih od nje loči. Nekoliko je podoben tudi vrsti Biradiolites martelii, ki pa sploh nima razvejanih reber. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta Biradio­lites zucchii je bila doslej najdena le na Tržaškem Krasu v nabrežinskih kamnolomih med Sesljanom in Nabre­žino v plasteh zgornjega senona. Genus: Radiolites Gray, 1848 Radiolites cf. dario (Catulio, 1834) Tab. 3, sl. 1-3 cf. 1992a Radiolites dario (Catulio) - Cestari, tab. 1, 2 . cf. 1992b R. dario (Catulio) - Cestar!, 27-44; Tab. 1, sl. v tekstu 1-11. Material: Prečna preseka spodnjih lupin dveh pri­merkov na polirani plošči apnenca iz kamnoloma Lipica I; št. vzorcev Bj 1694 in Bj 1682 ter izlužena spodnja lupina iz istega kamnoloma;.št. vzorca BJ 1801. Opis : Spodnja ali desna lupina ima stožčasto obliko. Dolga je do 10 cm in ima premer 2,5-3 cm. Pripada tipu "elevatorjev". Ligament je kratek in trikoten. Lupina je prekrita s podolžnimi rebri, ki jih prekinjajo v spodnjem delu lupine razmeroma redke, v zgornjem pa gostejše prirastne linije. Sifonalna proga E je rahlo konkavna, prekrita z drobnimi rebrci in širša od proge S. Proga S se bistveno ne loči od ostalega dela lupine. Struktura zunanje plasti lupine je delno ali popolnoma celularna, deloma laminarna. Pri vzorcu št. BJ 1682 na tab. 3, sl. 1 se je celularna struktura v glavnem ohranila v sifonalni coni. Zgornja lupina ni bila najdena. Podobnosti in razlike: Primerki te vrste so podobni vrstam iz rodu Gorjanovicia. Cestari (1992a, b) je na podlagi biometričnih analiz ugotovil, da pripada večina primerkov, ki so bili v literaturi določeni kot različne vrste rodu Gorjanovicia, vrsti Radiolites dario (Catulio). Ker niso ohranjeni pri naših primerkih elementi kar­dinalnega aparata in ker so precej prekristaljeni, smo jih določili kot Radiolites cf. dario (Catulio). Stratigrafski položaj in razširjenost: Primerki te vrste so bili najdeni z ostalimi rudisti v plasti apnenca tipa "fiorito" in "unito" v kamnolomu Lipica 1, ki jo štejemo v santonijske in campanijske plasti. Cestari (1992b) ome­nja, da je vrsta Radiolites dario (Catulio) značilna za ANNALES 11/'97 M.irio FLENIČAR, Bogdan IURKOVŠEK: RUD1STI IZ UPIŠKC FORMACIJE V KAMNOLOM U LIPICA I, 1 15-140 zgornjekredne plasti območja Tetide. Raclioiites galloprovindalis Mat bero rt, 1842 Tab. 2, si. 2-5 1908 Raclioiites galloprovindalis Matheron - Ton ca s, 76; tab. 15, si. 1-5; slika v tekstu 47. 1954 R. galloprovindalis Matheron - Astre, 15, 44: tab. 4, si. 6. 1957 R. galloprovindalis Matheron - Pejovič, 90-91; tab. 29, si. 1-2; tab. 30, si. 1. 1967 R. galloprovindalis Matheron - Polšak, 71 (182); tab. 42, si. 3. 1977 R. galloprovindalis Matheron - Pons, 70; tab. 55, si. 1-3; tab. 56, si. 1-4. Material: Tri izlužene spodnje lupine iz separatnih blokov in prečni prerez spodnje lupine na polirani povr­šini plošče apnenca, vse iz kamnoloma Lipica i; vzorca Bj 1783 in BJ 1684. Opis : Premer prečnega preseka spodnje lupine je 1,7 krat 1,5 cm. Lupina je omamentirana s številnimi zaob­ljenimi podolžnimi rebri, ki jih prekinjajo cikcakaste prirastne linije. Obe sifonalni brazdi sta konkavni in gladki. Sifonalna brazda E je še enkrat širša od brazde S. Medsifonalni prostor predstavljajo tri enaka rebra. Ob sifonalni brazdi E je močno rebro, ki je podobno nož­nemu rebru pri rodu Eoradiolites. Struktura zunanje plasti lupine je celularna. V sifonalni coni (psevdostebričkih) so prizme večje in zato ta cona odstopa od ostale lupine. Ligamentni stebriček je droben in trikoten ter na notra­njem obodu lupine komaj opazen. Ostali elementi kardi­nalnega aparata niso vidni zaradi prekristalizacije lupine. Podobnosti in razlike: Prečni presek spodnje lupine je podoben kot pri vrsti Radiolites angeoides, ki pa ima spodnjo lupino znatno krajšo. Stratigrafski položaj in razširjenost: R. galloprovin­dalis je razširjen v Španiji, Franciji, Srbiji, Italiji in na Hrvaškem (Istra) v santonijskih in campanijskih skladih. Radiolites spinulatus Parona, 1912 Tab. 3, si. 4-5 1869 (1868) Sphaerulites ponsiana? Pirona - Pirona, 414-415, tab. 17, si. 8-9. 1912 Radiolites spinulatus Parona - Parona, 14-15; si. 10 v tekstu. 1923 R. spinulatus Parona - Parona, 146. 1932b R. spinulatus Parona - Kuhn, 156. 1965 R. spinulatus Parona - Paradisi & Širna, 154; si. 9 v tekstu. 1972b R. spinulatus Parona - Campobasso, 447-448; tab. 8, si. 1. Material: Dva prečna preseka spodnjih lupin na poli­rani plošči apnenca iz kamnoloma Lipica 1; vzorca Bj št. 1674 in Bj 1681. Opis : Prečni presek lupin je nekoliko ovalen s premeroma 3,1 krat 3,3 cm in 2 krat 2,8 cm. Lupini sta črni, prekristaljeni z dokaj zaobljenimi, pravilno razpo­rejenimi rebri, ki segajo v samo zunanjo piast lupine in tvorijo radialno strukturo. Sifonalni brazdi sta konkavni; brazda E je širša od S. Medsifonalna cona je iz dveh reber. Ligamentni stebriček je ozek in precej podaljšan. Zunanja plast lupine je debela okoli 0,5 cm, srednja pa 0,1 cm in je v nasprotju z zunanjo plastjo, ki je črne in bele barve, Stratigrafski položaj in razširjenost: V Italiji je bila ta vrsta najdena med Barijem in Brindisijem v turonijskih skladih, medtem ko jo dobimo v kamnolomu Lipica i v santonijsko-campanijskih plasteh. Radiolites cf. squamosus d'Orbigny, 1842 Tab. 2, si. 1 cf. 1907 Radiolites squamosus d!Orbigny - Toucas, 71; tab. 13, si. 9-11. cf. 1932b R, squamosus d'Orbigny - Kühn, 1 56-1 57. cf. 1933 R. squamosus d'Orbigny - Milovanovic, 96, 160-161; si. 30-32 med tekstom. cf. 1954 R. squamosus d'Orbigny - Astre, 43; tab. 4, si. 3. cf. 1958 R. squamosus d'Orbigny - Tavani, 172; tab, 27, si. 4a, 4b. cf. 1967 R. cf. squamosus d'Orbigny - Polšak, 67. cf. 1977 R. squamosus d'Orbigny - Pons, 72; tab. 61, si. 1-4. Material: Prečni presek spodnje lupine na polirani plošči apnenca in kamnoloma Lipica 1; vzorec št. Bj 1697. Opis : Premera lupine sta 4 krat 3 cm. Zunanja plast lupine je okrašena z okoli 15 močnejšimi rebri. Sifo­nalna cona je iz dveh večjih brazd E in S. Brazda E je precej širša od brazde S. Medsifonalna cona je iz dveh močnejših reber. Ligamentni stebriček je trikoten in ob koncu odrezan. Radialno razporejena rebra se odražajo tudi v strukturi zunanje plasti lupine vse do sredje plasti lupine. Zunanja plast lupine je debela okoli 8 mm, srednja pa 1 mm. Lamele na površini spodnje lupine so prevrnjene proti njenemu bazalnemu delu, kar se od­raža na prečnem prerezu s ponavljanjem, oziroma del­nim prekrivanjem sledov reber. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta R. squa­mosus je bila najdena v santonijskih skladih Francije, Španije in južne Italije in v santonijsko-campanijskih skladih Istre in Tržaško-komenske planote pri Lipici. Genus: Sauvagesia Choffat, 1886 Sauvagesia tenuicostata Polšak, 1967 Tab. 4, si. 1-6 1967 Sauvagesia tenuicostata Polšak - Polšak, 86-88 120 ANNALES 11/'9 7 Mario PLENIČAR, Bogdan JURKOVŠEK: RU D ISTI 12 LIPIŠKE FORMACIJE V KAMNOLOM U LIPICA i, ] IS..140 (189-191); tab. 50, si. 1-5; tab. 51, si. 1-4; tab. 52, si. 1­7; tab. 53, si. 1-11. 1973 S. tenuicostata Polšak - Pleničar, 192; tab. 3, si. 1. 1975 S. tenuicostata Poišak - Civitelli & Mariotti, 96, si. 9 v tekstu. 1976 S. tenuicostata Polšak - Lupu, 133; tab. 21, si. 3a, 3b, 4. 1977 5. tenuicostata Polšak - Pons, 75; tab. 73, si. 1-4. 1982 S. tenuicostata Pofšak - Accordi, Carbone & Širna, 772; tab. 4, si. 1, 5. 1985 S. tenuicostata Poišak - Laviano, 332, tab. 8, si. 2; tab. 10, si. 1,3; tab. 11, si. 3; tab. 16, si. 3-4. 1995 S. tenuicostata Polšak - Caffau & Pleničar, 238­239; tab. 11, si. 1-3. Material; Štiri nepopolno ohranjene spodnje lupine s številko Bj 1781 ter trije prečni preseki spodnjih lupin na polirani površini plošč apnenca s številkama Bj 1676 in Bj 1686, Opis : Primerki stožčastih ali valj asto-stož časti h spod­njih lupin so dolgi 3-8,5 cm s prečnim premerom 1,5-3 cm. Lupine so prekrite s slabše izraženimi podolžnimi rebri, ki jih prekinjajo redke cikcakaste prirastne linije. Zunanja plast lupine je debeia 0,5-0,8 cm. Struktura te plasti je ceiičasta, kar se vidi na slikah: tab. 4, si. 1, 2a, 2b. Sifonaini progi sta konkavni in prekriti z drobnimi rebri. Proga E je široka 1,6 cm ter je dvakrat širša od proge S. Medsifonalni prostor prestavljata dve močnejši rebri. Ligamentni stebriček je trikoten, kratek in droben. Leva lupina ni ohranjena. Med primerki opazujemo male razlike, ziasti glede na jakost reber. Pri nekaterih so rebra zelo drobna in prirastnih linij skoraj ni videti (tab. 4, si. 5), pri drugih so rebra močnejša, vidne pa so tudi cikcakaste prirastne linije. Stratigrafski položaj in razširjenost: Ta vrsta je značilna za santonijske in spodnjecampanijske sklade zunanjih Dinaridov (zlasti hrvaške Istre), Apeninskega polotoka in Slovenskega Primorja. Sauvagesia sp. Tab. 3, si. 6a, 6b Material: Prečni presek spodnje lupine na poiirani plošči apnenca iz kamnoloma Lipica i; št. vzorca Bj 1672. Opis : Presek spodnje lupine ima nekoliko ovalno obliko s premerom 4,8 cm v smeri kardinalna cona ­sifonalna cona in 5,5 cm pravokotno na to smer. Struk­tura zunanje plasti lupine je izrazito prizmatična s poli­gonalnimi prizmami kot jih imajo sovažezije. Na zu­nanji strani lupine potekajo podolžna rebra, ki so na vrhu nekoliko zaobijena. Vidna je široka oblika plo­ščaste sifonalne proge E in ozka konkavna proga S. Medsifonalni prostor predstavlja močnejše rebro, široko kot sifonalna proga S. Posebnost tega primerka je ligamentni stebriček, ki je trikotne oblike in na vrhu izrazito razcepljen. Podobnosti in razlike: Primerek kaže sorodnost z vrstami S. meneghiniana (Pirona), 5. raricostata Polšak in njim podobnim vrstam, ki se dobijo po Polšaku (1967) v santonijskih in campanijskih plasteh južne Istre. Morda gre tudi za neko novo podvrsto ravno za­radi posebne oblike ligamentnega stebrička, ki je raz­cepljen. Genus: Medeella Parona, 1923 Medeella zignana (Pirona, 1868) Tab. 5, si. 1-7 1869 (1868) Radiolites zignana Pirona - Pirona 419­421, tab. 22, si. 1-11. 1907 R. squamosus var. zignana Toucas - Toucas, 72; tab. 13, si. 12. 1923 (1924) R. zignana Pirona - Parona, 146-148; si. 1-2 med tekstom. 1926 Radiolites zignana Pirona - Parona, 30; tab. 3, si. 9. 1934 R. (Medeella) zignana (Pirona) - VViontzek, 22. 1967 Medeella zignana (Pirona) - Polšak, 100-101 (199-200); tab. 24, si. 1-4; tab. 68, si. 1-10; tab. 70; si. 3; tab. 71, si. 1-2; si. 27 med tekstom. 1981 M. zignana (Pirona) - Sanchez, 136. 1987 M. zignana (Pirona) - Cestari & Širna; tab. 7, si. 1-3. 1989 M. zignana (Pirona) - Širna & Cestari, 715. 1990 M. zignana (Pirona) - Šribar & Pleničar, tab. 8, si. 2-3. 1995 M. zignana (Pirona) - Caffau & Pleničar, 234­235; tab. 8, si. 2. Material : Pet odlomkov spodnjih lupin, številke vzorcev: BJ 1782 in dva prečna preseka spodnjih lupin na polirani površini plošče apnenca; številki vzorcev BJ 1684 in Bj 1688, vse iz kamnoloma Lipica i. Opis : Desna lupina je cilindrična, vitka in podol­govata. Premeri posameznih lupin znašajo od 17 do 25 mm. Lupine so gladke in le mestoma opazimo nekaj šibkih vzdolžnih reber. Gladke lamele so obrnjene proti bazalnemu (spodnjemu) delu lupine in se tesno prile­gajo lupini. Sifonaini progi sta v obliki dveh reber, na katerih pa so lamele obrnjene proti komisurnemu (zgor­njemu) delu lupine. Medsifonalna cona je konkavni jarek, precej širši od obeh sifonalnih prog. Na prečnem preseku spodnjih iupin vidimo sledove zobnih jamic in obeh sifonalnih gub. Lupine imajo lamelozno strukturo. Bivalni prostor je okrogel. Ligamentni stebriček je kratek in okrogel. Leva lupina ni ohranjena. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta M. zignana (Pirona) se pojavlja v turonijskih skladih Colle di Medea (Italija), Tržaškega Krasa, doline Soče, Trža­sko-komenske planote in Nanosa ter v santonijsko­ 121 ANNALES 1 1/'97 Mario PLtNlCAR, Bogdan JURKOVÎEK: RUDISTI1ZLIPIŠKE FORMACIJE V KAMNOLOMU IJPICA I, 115-140 spodnjecampanijskih skladih južne Istre (Hrvaška). Cenus: Gorjanovicia Poišak, 1967 Gorjanovicia cf. costata Poišak, 1967 Tab. 5, si. 8 cf. 1967 Gorjanovicia costata Poišak - Poišak, 103­105 (202-203); tab. 61-66; tab. 69, si. 1-2; tab. 70, si. 1, 2; slika 28 med tekstom. cf. 1989 G. costata Poišak - Pteri & Laviano, 352. cf. 1994 G. costata Poišak - Steuber, 55 cum syn, cf. 1995 G. costata Poišak - Caffau & Pleničar, 232­233; tab. 4, si. 1, 1 a, 2, 2a. Material: Del spodnje lupine; štev. vzorca BJ 1784; vzorec je bil najden na bloku apnenca v kamnolomu Lipica i. Opis : Odlomek spodnje lupine je stožčaste oblike, nekoliko upognjen in dolg 5 cm. Na površini lupine so močna podolžna rebra brez prirastnih linij. Primerek je močno prekristaljen, zato notranjih elementov ni mogo­če ugotoviti. Vrsta je bila določena pogojno kot cf. na podlagi primerjav slik v Polšakovem delu iz leta 1967. Stratigrafski položaj in razširjenost: Ta vrsta je zna­čilna za santonijsko-campanijske sklade južne Istre, Italije, Grčije in Tržaškega Krasa. Genus: Praelapeirouseia Kuhn, 1932 Praelapeirouseia vviontzeki Sliškovic, 1974 Tab. 6, si. 1a, 1b 1974 Praelapeirouseia vviontzeki Sliškovic - Sliško­vič, 25-27; tab. 1, si. 1-6; tab. 5, si. 1-2. 1984 P. wiontzeki Sliškovič - Pejovid; tab. 6, si. 1; tab. 7, si. 1-2. 1993 P. wiontzeki Sliškovič - Pleničar, 56; tab. 8, si. 1-2; tab. 9, si. 1-2. Material: Prečni presek spodnje lupine na polirant površini plošče apnenca iz kamnoloma Lipica 1; štev. vzorca BJ 1675. Opis : Prečni presek spodnje lupine je nekoliko ovalen s premeroma 35 in 40 mm. Na prečnem preseku je vidno, da potekajo na zunanji strani lupine dokaj številna podolžna rebra. Sifonalni progi sta dve izraziti rebri, medsifonalni prostor je konkaven z ozkim in ostrim rebrom v sredini. Prednja sifonalna proga E je trapezoidne oblike, zadnja sifonalna proga S pa je nekoliko bolj zaokrožena. Na prečnem preseku lupine je vidna prizmatična struktura zunanje plasti lupine, ki je na sifonalnem delu debela 7 mm, na kardinalnem de­lu pa do 12 mm. Srednja plast lupine je debela 0,5-1 mm. Ligamentni stebriček ni jasno razločen, vendar ka­že, da je v bazalnem delu trikoten, proti vrhu pa se nenadno močno razširi. Prav ta razširjeni del stebrička ni jasno viden. Obe sifonalni progi sta zgrajeni iz poli­gonalnih prizem, ki so nekoliko manjše od prizem v ostalem delu lupine. Sifonalna proga E je iz prizem, ki so razvrščene v radialni smeri od srednje plasti lupine do zunanjega roba lupine. Prizme tega psevdostebrička so obdane z belo lamelasto plastjo. Druga sifonalna proga (psevdostebriček) S je okroglaste oblike. Sestav­ljajo jo prizme, ki so večje od prizem v progi E in krožno razvrščene. Tudi to sifonalno progo (psevdo­stebriček) obdaja lamelasta plast. Na prečnem preseku lupine je vidna tudi zunanja kortikalna plast, ki je po­sebno izrazita na medsifonalnem rebru. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta Praela­peirouseia wiontzeki Sliškovič je bila ugotovljena v san­tonijsko-spodnjecampanijskih plasteh v Bosni vzhodno od V i šeg raci a, pri Leposaviču na Kosovem in v Stranicah pri Slovenskih Konjicah v Sloveniji. Praelapeirouseia sp. Tabla 6, si. 2-7 Material: Šest prečnih presekov spodnjih lupin na poltrani površini plošče apnenca iz kamnoloma Lipica L Štev. vzorcev BJ 1672, BI 1673, BJ 1675, B| 1682. Opis: Premeri horizontalnih presekov spodnjih iupin znašajo 5,5-7 cm. Zunanja rebra so široka in dobro izra­žena. Sifonalne proge so iz dveh reber. Po medsifonalni coni potekajo tri podolgovata rebra. Sifonalni rebri sta za­obljeni. Struktura lupine je celičasta. V sifonalnih psev­dostebričkih (progah) so prizme nekoliko močnejše in ob­dane z lamelasto plastjo. Te prizme so razporejene tra­pezasto ali radialno v obliki enakostraničnih trikotnikov z osnovno stranico ob srednji plasti lupine in vrhom usmerjenim proti zunanjemu robu. Pri psevdostebričku S sega vrh trikotnika navadno do zunanjega roba lupine, pri psevdostebričku E pa preneha že v sredini zunanje plasti lupine. Te strukture v sifonalnih psevdostebričkih ocJnosno progah niso pri vseh primerkih jasno vidne, ali pa je razločna le ena od obeh struktur psevdostebričkov, Ligamentni stebriček je kratek in trikoten, pri nekaterih primerkih na koncu betičasto razširjen. Pri nekaterih pri­merkih je vidno na prečnem preseku notranjega dela lu­pine konveksno vzbočenje na mestu psevdostebrička E. Podobnosti in razlike: Primerki se približujejo obli­kam rodu Radioiites, oziroma celo vrsti Radiolites car­sicus Caffau & Pleničar, le da ima ta vrsta v strukturi sifonalnega psevdostebrička E izrazito dvojno gubo, ki je na našfh primerkih ne opazimo (Caffau & Pleničar, 1994/95, 1995). Stratigrafski položaj in razširjenost: Doslej so bile vrste tega rodu ugotovljene le v severnem delu Slovenije v okolici Stranic pri Slovenskih Konjicah, to je na območju "gosavske krede", ki sega iz Labotske doline v Avstriji na območje Pohorja in njegovega južnega ob­robja v Sloveniji. Plasti, v katerih so tudi zastopniki rodu Praelapeirouseia, pripadajo santonijskim in campanij­skim plastem. 122 ANNALES 11 /'97 Mario P LENIČ AR, Bogdan JURKOVŠEK: RUDISTl IZUPtSKE FORMACIJE V KAMNOLOMU LIPICA I, 115-1-10 Genus: Katzeria 5liškovič, 1966 Katzeria hercegovinaensis Sliškovič, 1966 Tab. 5, si. 9-12 1966 Katzeria hercegovinaensis Sliškovič - Sliškovič, 1 76-1 77, si. 1, 2 med tekstom. 1968 K. hercegoviensis Sliškovič - Pejovič, tab. 6, si. 3. 1973 K. hercegovinaensis Sliškovič - Pleničar, 214; tab. 10, si. 1. 1974 K. hercegovinaensis Sliškovič - Pleničar, 178; si. 64-66. 1985 K. hercegovinaensis Sliškovič - Pleničar, 254; tab. 2, si. 5. 1992 K. hercegovinaensis Sliškovič - Caffau, Plrlni-Radrizzani, Pleničar & Pugliese, tab. 2, si. 1. 1995 K. hercegovinaensis SliSkovič - Caffau & Ple­ničar, 233-234; tab. 6, si. 1, 1 a, 2, 3, 4. Material: Odlomek spodnje lupine, vzorec št. Bj 1780 in trije prečni preseki spodnjih lupin na poliranih površinah plošč, vzorci St. Bj 1697, Bj 1683, Bj 1681. Opis: Odlomek spodnje lupine je valjaste oblike z dolžino 2 cm in premerom 1,2 cm. Lupina je okrašena s tankimi podolžnimi rebri. Prečni preseki spodnjih lupin imajo premere 1,7-2,8 cm. Struktura zunanje plasti lupine je sestavljena iz radialnih lamel izmenično svetle in temne barve. Zunanja plast lupine je debela okoli 0,5 cm. Srednja plast lupine je črna in debela 0,1-0,2 mm. Sifonalni progi E in S sta izraženi s posebno strukturo temne barve in trikotne oblike. Obe sifonalni progi sta skoraj enako veliki, le pri primerku št.1683 na tab. 5, si. 9, je sifonalna proga S močnejša od proge E. Liga­mentnega stebrička ta vrsta nima. Na prečnem preseku lupin ni videti elementov kardinalnega aparata zaradi prekristaljenosti notranjega dela lupin. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta Katzeria hercegovinaensis Sliškovič je značilna za santonijsko­campanijske plasti Slovenije ter maastrichtijske plasti Hercegovine, Črne gore, Dalmacije z otoki, Italije ter Tržaškega Krasa. Familia: Hippuritidae Gray, 1848 Genus: Vaccinites Fischer, 1887 Vaccinitescf. vredenhurgi Kühn, 1932 Tab. 7, sl. 1a, 1b, 1c 122; sl. 1-19 med tekstom. cf. 1963 H, (Vaccinites) vredenhurgi Kühn - Polšak, 440-441; si. 2. cf. 1967 H. (Vaccinites) vredenhurgi Kühn - Polšak, 116-117 (210); tab. 74, sl. 4-5; lab. 75, sl. 1-3; sl. 38 med tekstom. cf. 1975 H. (Vaccinites) vredenhurgi Kühn - Pleničar, 97-98 (III) ; tab. 10, sl. 1-2; tab. 11, sl. 1-2; tab. 12, sl. 1-2. cf. 1976 Vaccinites vredenhurgi Kühn - Lupu, 11; tab. 7, sl. 1a, 1b; tab. 8, sl. 2. cf. 1981 V. vredenhurgi (Kühn) - Sánchez, 57. cf. 1989 V, vredenhurgi (Kühn) - Laviano & Guar­nieri, 79-86; tab. 1, sl. 1-3, 6; sl. 2-6 med tekstom; ta­bela 1-2. cf. 1990 V. vredenhurgi Kühn - Guamieri, Laviano & Pieri, tab. 3, sl. 4. cf. 1996 V. vredenhurgi (Kühn) - Pleničar & jurkov­šek, 43-46; tab. 3, sl. 1-2; tab. 4, sl. 1-2; tab. 5, sl. 1-3; tab. 6, s!. 2 in 4. Material: Spodnja lupina iz kamnoloma Lipica I; št. vzorca BJ 1111. Opis : Dolžina spodnje lupine znaša 19 cm, premer v zgornjem delu 10,7 krat 8,8 cm, v spodnjem delu pa 10 krat 8,3 cm. Na zunanji Strani lupine potekajo podoižna rebra široka 5-8 mm. Prirastne linije so redke. Naprav­ljena sta bila dva prečna preseka spodnje lupine. Debe­lina zunanje plasti lupine je 5-8 mm. Srednja plast lupine je debela 2-3 mm in je le delno ohranjena. Struktura zunanje plasti lupine je iarnelarna. Zaradi napetosti v plasteh, v katerih je fosil ležal, je ta močno deformiran in prav zato določitev te vrste ni popolnoma zanesljiva. V obeh prečnih presekih spodnje lupine vidimo, da sta si­fonalna stebrička delno ali popolnoma odtrgana od sred­nje plasti lupine, ali pa zasukana iz svoje prvotne lege. Ligamentni stebriček L leži le v nižjem preseku na prvot­nem mestu. Sifonalni stebriček S je ovalne oblike z nit­kastim pecljem. Podoben je stebriček E, ki ima tudi nit­kast pecelj, je ohranjen le na višjem preseku lupine, ven­dar tudi tam pretrgan. Stebriček S je dolg okoli 2,5 cm, stebriček E pa nekaj čez 3 cm. Oba stebrička sta verjetno ležala prvotno precej vzporedno drug ob drugem. Liga­mentni stebriček je dolg okoli 1,5 cm, širok 2-3 mm, na vrhu ravno odrezan in nagnjen proti sifonalnima stebrič­koma. V zgornjem preseku lupine so ohranjeni tudi sledovi zobnih jamic in glavnega zoba, vendar očitno ne cf. 1932a Hippurites (Vaccinites) vredenhurgi Kühn -ležijo na primarnem mestu. Na zgornjem preseku je tudi vidna bivalna odprtina. Meja med srednjo plastjo lupine Kühn, 151-179; tab. 1, 2; sä. 1-5 med tekstom. in notranjo plastjo je precej nagubana, kar je značilno cf. 1934 H. (Vaccinites) vredenhurgi Kühn - Miiova­ za nekatere vrste rodu Vaccinites in njihovo tendenco k novič, 218-225; sl. 17 med tekstom. prehodu v rod Pironea. cf. 1957 H. (Vaccinites) vredenhurgi Kühn - Pejovič, 105-106; tab. 39, sl. 2; sl. 47 in 48 med tekstom. Podobnosti in razlike: Primerek je precej podoben cf. 1959 H. vredenhurgi Kühn - Nazemi & Grubič, tudi vrsti Vaccinites praegiganteus Toucas, vendar za­950-952; sl. 4 med tekstom. nesljiva določitev, kot smo že omenili, ni možna zaradi cf. 1962 hl. (Vaccinites) vredenhurgi (Kühn) - Grubič, deformacije lupine. ANNALES 11/"97 Mario PLENIČAR, Bogctan jURKOVŠEK: RU0I5TI IZ LIPläKE FORMACIIE V KAMNOLOM U LIPICA [. HS-M O Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta V. vreden­burgi Kühn je značilna za santonijske in spodnjecam­panijske plasti Tržaško-komenske planote, Nanosa, Trža­škega Krasa, Istre, Dalmacije, Hercegovine, Medvednice pri Zagrebu, Italije, Francije, Španije, Romunije in Irana. Genus: Hippuritella Douvilie, 1908 Hippuritella castroi Vida), 1874 Tab. 8, s!. 1a, 1b, 2 1895 Hippurites (Orbigriya) castroi Vidai - Douvilie, 171; tab. 25, si. 3-5. 1932b H. (O.) castroi Vidal - Kühn, 41. 1961 H. (O.) cf. castroi Vida! - Devide-Nedela & Polšak, 366-367; tab. 3, sl. 2; si. 7 med tekstom. 1971 H. (O.) castroi Vidal - Pleničar, 249; tab. 7, sl. 1; sl. 21 med tekstom. Opis : Dva prečna preseka spodnjih lupin s precej okroglima premeroma 3,5 cm in 4 cm. Na presekih so vidna drobna, zaobljena rebra na zunanji strani lupin. Sifonalni stebriček S je precej širok, v bazalnem delu še dodatno razširjen in krajši od stebrička E. Stebriček E je ožji od S s precej vzporednima stranicama in v bazi prav neznatno razširjen. Ligamentni stebriček L je tri­koten z odrezanim vrhom. Zobni jamici sta slabo vidni, ker sta lupini močno prekristaljeni. Podobnosti in razlike: Varieteta Hippuritella sartha­censis var. peroni Douvilie je podobna turonijski vrsti Hippuritella resecta Defrance, s katero jo je prav lahko zamenjati, vendar ima slednja sifonalni stebriček S manj zaokrožen in bolj podoben stebričku E kot pri varieteti H. sarthacensis var. peroni. Stratigrafski položaj in razširjenost: Ta varieteta je razširjena v spodnjesantonijskih in contacijskih skladih 1976 Hippurites castroi Vidal - Lupu, tab. 12, sl. 3, 4. Španije in v santonijskih skladih Francije in Romunije. 1977 H, (Hippuritella) castroi Vidai - Pons, 58; tab. 10, sl. 1-3; tab. 11, sl. 1-5. Material: Trije prečni preseki spodnjih lupin na po­iirani površini plošče apnenca iz kamnoloma Lipica I; št. vzorcev BJ 1689, BJ 1693. Opis: Nekoliko ovalna prečna preseka lupin znašata 1,7 krat 1,8 cm in 3,1 krat 3,3 cm. Na presekih so vidni sledovi številnih ostrih reber. Sifonalni stebriček S je krajši in v bazi nekoliko širši od sifonalnega stebrička E. Ligamentni stebriček L je komaj opazen v obliki po­ložne konveksne vzbokiine na notranji strani lupin. Prav šibko sta vidni obe zobni jamici in glavni zob N {vzorec št. 1689, tab. 8, sl. la , lb). Podobnosti in razlike: Primerki se dobro ujemajo s slikami v Douville-jevem delu iz 1.1895 (tab. 25, sl. 1-3). Podobni so tudi vrsti Hippurites coliiciatus Woodward, ki je podana v delu SladiC-TrifunoviCeve iz leta 1978 na sl. 8/1, 2, pri Lupu (1976, tab. 12, sl. 1-2) ali Hippuritella colliciata Woodward pri Pleničar (1994, tab. 2, sl. 1, 2). Slednja ima le bolj razvita zunanja podolžna rebra. Stratigrafski položaj in razširjenost: vrsta H. castroi Vidal je znana v maastrichtijskih skladih Španije, Romu­nije in Bosne (blizu Jajca) ter v santonijskih in campa­nijskih skladih severne Slovenije (Stranice pri Konjicah). Hippuritella sarthacensis var. peroni (Douvilie, 1895) Tab. 8, sl, 5 1895 Hippurites peroni Douvilie -Douvilie, 170; tab. 25, sl. 1, 2, 2a. 1976 Hippuritella sarthacensis peroni Douvilie -Lupu, 121; tab. 10, sl. 3a, 3b; tab. 11, sl. 7a, 7b. 1977 Hippurites (Hippuritella) sarthacensis var. pero­ni Douvilič - Pons, 63-64; tab. 32, sl. 1, 2. Material: Prečni presek spodnje lupine na polirani plošči apnenca; vzorec št. Bj 1692. Hippuriteila sulcatissima (Douvilie, 1894) Tab. 8, sl. 3, 4 1894 Hippurites sulcatissimus Douvilie - Douvilie, 133-134; tab. 20, sl. 6-7. 1975 H. (Orbignya) sulcatoides Douvilie - Pleničar, 89 (108); tab. 1, sl. 3. 1975 H. (Orbignya) sulcatissimus Douvilie -Pleni­čar, 89 (108); tab. 1,s!.4. 1977 H. (Hippuritella) sulcatissimus Douvilie - Pons, 65; tab. 37, sl. 1-3; tab. 38, sl. 1-2, Material: Dva prečna preseka spodnjih lupin na polirani površini plošče apnenca in kamnoloma Lipica I; št. vzorcev BJ 1672 In BJ 1675. Opis : Premera spodnjih lupin sta ovalna s preme­roma 2 krat 2,5 c.m. Debelina zunanje plasti lupine je 3 mm. Kardinalni aparat ni ohranjen. Analni stebriček S je čokat in v bazi razširjen ter ima zato skoraj trikotno obliko. Skržni stebriček E je podolgovat, vendar se tudi ta v bazi nekoliko razširi in je zasukan proti stebričku S. Ligamentni stebriček L je trikoten, v bazi zelo širok, sicer pa kratek s topo zaokroženim vrhom, oziroma celo topo prisekanim širokim vrhom. Zasukan je proti steb­ričku S. Razdalja L-S je enaka razdalji S-E. Podobnosti in razlike: Primerka sta podobna vrstam Hippuriteila sulcatoides Douvilie, Hippuritella socialis Toucas in Hippuritella incisa (Douvilie). Razlike so prav malenkostne in verjetno bi bilo potrebno napraviti po­drobnejšo revizijo vseh teh vrst, da bi ugotovili, če ne gre morda za iste vrste z malimi varietetami. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta H. sulca­tissima (Douvilie) je značilna za campanijske sklade Slo­venije (Tržaško-komenska planota), Španije in Francije. Hippuritella d. variabilis (Munier-Chalmas, 1867) Tab. 8, sl. 6 ANNALES 11/'97 Ma/io PLENIČAR, Bogdan [URKOVŠEK: RUOISTI IZ LiPIŠKE FORMACIJE V KAMNOLOMU LlPiCA !, 115-140 cf. 1892 Hippurites variabilis Munier-Chalmas -Douville, 50; tab. 7, si. 4-18; cf. 1897 H. variabilis Munier-Chalmas - Douville, 187-188; si. 68-70 med tekstom. cf. 1910 H. (Hippuritella) variabilis Munier-Chaimas - Douville, 40-41; tab. 2, si. 7-9; si. 45a, 45b med tekstom. cf. 1963 H. (Hippuritella) variabilis (Munier-Chal­ mas) - Sliškovič; tab. 5, si. 3. cf. 1961 H. (Hippuritella) variabilis Munier-Chalmas - Devidč-Nedela & Polšak, 367-368; si. 8 med tekstom. cf. 1963 H. (Hippuritella) variabilis Munier-Chalmas - Pamouktschief, 100; tab. 1, si. 2, 3, 3a; si. 1 med tekstom. cf. 1970 H. (Hippuritella) variabilis Munier-Chaimas - Lupu, 75-76; tab. 1, si. 7; si. 4 med tekstom. cf. 1977 H. (Hippuritella) variabilis Munier-Chaimas - Pons, 66; tab. 26, si. 4. cf. 1979 H. (Hippuritella) variabilis Munier-Chalmas - Polšak; tab. 10, si. 3. cf. 1981 Hippuritella variabilis (Munier-Chalmas) ­Sanchez, 14. TABLE 1-8 - PLATES 1-8 Fotografije izdelal dr. Bogdan Jurkovšek. Photographs were taken by Dr. Bogdan jurkovšek. TABLA - PLATE 1 Bournonia cf. retrolata (Astre). SI. 1: Dva prečna preseka spodnjih lupin; vzorec št. BJ 1696; naravna velikost. Fig. 1; Two cross sections of the lower valves; sample number BJ 1696; natural size. Bournonia wiontzeki Pejovič. SI. 2, 3, 4: Prečni preseki spodnjih lupin; vzorci št. BJ 1686, Bf 1675, 8} 1673; naravna velikost Figs. 2, 3, 4: Cross sections of the lower valves; sample numbers BJ 1686, BJ 1675, BJ 1673; natural size. Bournonia sp. SI. 5: Prečni presek spodnje lupine; vzorec št BJ 1676; naravna velikost Fig. 5: Cross section of the lower valve; sample number BJ 1676; natural size. Biradiolites cf. zucchii Caffau & Pleničar. SI. 6: Prečni presek spodnje lupine; vzorec Št. BJ 1672; naravna velikost Fig. 6; Cross section of the lower valve; sample number BJ 1672; natural size. SI. 7: Površina apnenca Lipiške formacije z izluženimi lupinami rudistov v kamnolomu Lipica I. Fig. 7: Limestone surface with rudist valves, Lipica For­mation, Lipica I quarry. Material: Prečni presek spodnje lupine na pobrani površini plošče apnenca iz kamnoloma Lipica I; št. vzorca Bj 1684. Oprs: Premer I upine znaša 2,2 krat 3,3 cm. Na prečnem preseku lupine so sledovi drobnih, zaobljenih podolžnih reber na zunanji strani lupine. Sifonalni progi sta v obliki dveh zaobljenih reber, Sifonalna proga S je skoraj trikotna s širokim bazalnim delom, proga E je nekoliko šibkejša. Ligamentni stebriček L predstavlja rahlo izbočeni notranji del lupine. Na vsaki strani stebrička L je po en odtis zobne jamice. Ostali elementi kardinal nega aparata niso razpoznavni. Podobnosti in razlike: Primerek je delno podoben tudi drugim vrstam rodu Hippuritella, od katerih ga le težko ločimo. Tudi v tem primeru velja pripomba, ki smo jo dali pri vrsti Hippuritella sulcatissima. Stratigrafski položaj in razširjenost: Vrsta Hippuritella variabilis Munier-Chalmas se pojavlja v campanijskih skladih v Španiji, Franciji; Bolgariji, Srbiji, Romuniji in Alžiriji. V Bosni jo omenjajo v maastrichtijskih plasteh, medtem ko je bila najdena na Medvednici pri Zagrebu v santonijsko-campanijskih plasteh. TABLA - PLATE 2 Radiolites cf. squamosus d'Orbigny. SI. 1: Prečni presek spodnje lupine; vzorec št BJ 1697; naravna velikost. Fig. 1: Cross section of the lower valve; sample number BJ 1697; natural size. Radiolites galloprovincialis Matheron. Si. 2: Prečni presek spodnje lupine; vzorec št. BJ 1684; x2. Fig. 2: Cross section of the lower valve; sample number BJ 1684; x2. Si 3, 4, 5: Odlomki spodnjih lupin; vzorec št. BJ 1783; x2. Figs. 3, 4, 5: Fragments of the lower valves; sample number BJ 1783; x2. TABLA-PLATE 3 Radiolites cf. dario (Catullo). SI. 1, 2: Prečni presek spodnje lupine; vzorca št. BJ 1682, BJ 1694; si. 1 -J<1,5; si. 2 - naravna velikost. Figs. 1, 2: Cross section of the lower valve; sample numbers BJ 1682, BJ 1694; fig. 1 - xl.5; fig. 2 - natural size. SI. 3: Spodnja lupina, kardinalna stran; vzorec št. BJ 1801; x1,5. Fig. 3: The lower valve, cardinal side; sample number BJ 1801; x1,5. Radiolites spinulatus Parona. Si. 4, 5: Prečna preseka spodnjih lupin; vzorca št. BJ 1674, BJ 1681; naravna velikost. ANNALES 11/'97 Mario PLENIČAR, Bogtten JURiiOVŠEK: RUDÍ5TI IZ LIPIÍKE FORMACIJE V KAMNOLOM U UPICA I, 115-14 0 Figs, 4, 5: Cross sections oí two tower valves; sample numbers Bf 1674, BJ 1681; natural size. Sauvagesia sp. SI. 6a: Prečni presek spodnje lupine; vzorec št. BJ 1672; naravna velikost. Fig. 6a: Cross section of the lower valve; sample number B} 1672; natural size. SI. 6b: Prečni presek spodnje lupine, kardinalna regija; 3x povečan detajl iz slike 6a. Fig. 6b: Cross section of the lower valve, cardinal side; 3x enlarged detail from the figure 6a. TABLE - PLATE 4 Sauvagesia tenuicostata Polšak. SI. 1, 2a, 2b: Trije prečni preseki spodnjih lupin; vzorca št. BJ 1676 in Bf 1686; naravna velikost. Figs. 1, 2a, 2b: Three cross sections of the lower valves; sample numbers BJ 1676 in BJ 1686; natural size. Si. 3, 5, 6: Odlomki treh spodnjih lupin; vzorec št B} 1781; x2. Figs. 3, 5, 6: Fragments of three lower valves; sample number BJ 1781; x2, SI. 4: Spodnja lupina, sifonalna stran; vzorec št. B) 1781 ;x1,5. Figs. 4: The lower valve, siphonal side; sample number BJ 1781; x1.5. TABLE-PLATE 5 Medeella zignana (Pirona). SI. 1, 2, 3, 4, 6: Odlomki spodnjih lupin; vzorec št. BJ 1782; x2. Figs. 1, 2, 3, 4, 6: Fragments of the iower valves; sample number BJ 1782; x2. SI. 5, 7: Prečna preseka spodnjih lupin; vzorca št.BJ 1688 in BJ 1684; si. 5 - naravna velikost; si. 7 - x2. Figs. 5, 7; Cross sections of the lower valves; sample numbers BJ 1688 and BJ 1684; fig. 5 - natural size; fig. 7 -x2. Gorjanovicia cf. costata Polšak. Si. 8: Odlomek spodnje lupine; vzorec št. BJ 1784; x2. Fig. 8: Fragment of the lower valve; sample number Bj 1784; x2. Katzeria hercegovinaensis Sliškovič. SI. 9-11: Prečni preseki treh spodnjih lupin; vzorci št. BJ 1683, BJ 1681, BJ 1697; naravna velikost Figs. 9-11: Cross sections of three lower valves; sample numbers BJ 1683, BJ 1681, BJ 1697; natural size. SI. 12: Odlomek spodnje lupine; vzorec št BJ 1780; x2. Fig. 12: Fragment of the lower valve; sample number BJ 1780; x2. TABLA-PLATE 6 Praelapeirouseia wiontzeki Sliškovič, Si 1a: Prečni presek spodnje lupine; vzorec št. BJ 1675; naravna velikost. Fig. 1a: Cross section of the lower valve; sample number Bj 1675; natural size. Si. 1b: Prečni presek spodnje lupine; 2x povečana slika la. Fig. lb: Cross section of the lower valve; 2x enlarged figure 1a. Praelapeirouseia sp. SI. 2-7: Prečni preseki spodnjih lupin; vzorci št. BJ 1682, BJ 1675, BJ 1682, BJ 1673, BJ 1672, BJ 1673; naravna velikost. Figs. 2-7: Cross sections of the lower valves; sample numbers BJ 1682, BJ 1675, BJ 1682, BJ 1673, BJ 1672, BJ 1673; natural size. TABLA-PLATE 7 Vaccinites cf. vredenburgi Kiihn. SI. 1a: Prečni presek spodnje lupine (4,5 cm od komisure); naravna velikost. Fig. 1a: Cross section of the lower valve (4.5 cm from the commissure); natural size. Si 1b: Prečni presek spodnje lupine (13,5 cm od komisure); naravna velikost Fig. 1b: Cross section of the lower valve (13.5 cm from the commissure); natural size. SI. 1c: Spodnja lupina; vzorec št BJ 1111; merilo. Fig. 1c: Lower valve; sample number BJ 1111; scale bar. TABLA-PLATE 8 Hippuritella castroi Vidal. Si. la, lb, 2: Prečni preseki spodnjih lupin; vzorci št Bj 1689 in BJ 1693; si. 1a - naravna velikost; si 1b,2 - x2. Figs, la, lb, 2: Cross sections of the lower valves; sample numbers BJ 1689 and BJ 1693; fig. 1a - natural size; figs. 1b, 2 - x2. Hippuritella sulcatissima (Douville). SI. 3, 4: Prečna preseka spodnjih lupin; vzorci št BJ 1672 in Bj 1675; x2. Figs. 3, 4: Cross sections of the lower valves; sample numbers BJ 1672 and BJ 1675; x2. Hippuritella sarthacensis var. peroni (Douville). Si. 5: Prečni presek spodnje lupine; vzorec št. Bf 1692; naravna velikost. Fig. 5: Cross section of the lower valve; sample number Bf 1692; natural size. Hippuritella cf. variabilis (Munier-Chalmas). SI. 6; Prečni presek spodnje lupine; vzorec št. BJ 1684; x2. Fig. 6: Cross section of the lower valve; sample number Bf 1684; x2. SI. 7: Rudistna biostroma v kamnolomu Lipica I, Fig. 7: Rudist biostrome in the Lipica I quarry. 126 ANNALES 11/'97 TABLA 1 - PLATE 1 ANNALES 11/9 7 Mario PIENICAR, Bogdim JURKOV5EK: RUDISTf \7. UPLSKE EORMACUE V KAMNOLOMU LiPICA 1. 11S-140 128 ANNALES 11 /'97 Mario PLENIČAR, Bogdan JURKOVŠEK: RUDISTI IZ UPIŠKE FORMACIJE V KAMNOLOMU LIPICA I, 1 ! 5-140 129 ANNALES 11 /'97 Mario PLLN1ČAR, Bogdan jURKOVSSK: KUD1SII 12 UPtSKt FORMACIJE V KAMNOLOMU LiPiÓ U TABLA 4 - PLATE 4 ANNALES 11/l9 7 ANNALES Î1/'97 Mano PLENICAR. Bogcl.i n JU R KO VŽ E K : RUD1ST117. IVtíKE FORMACI J V KAMNOLOMU UPICA T 132 ANNALES 11 /'97 Mari« PL É NI ČAR, Bogdan JURKOVŠEK: RUDiSTi JZ L1PIŠKE FORMACIJE V KAMNOLOM U LIPICA I, Î1S-140 133 ANNALES 11/'9 7 134 ANNALES 11/'9 7 Mario PLENIČAR , Sogds n !URKOVŠEK: RUDtSTI \7. LIPIŠKE EORMACUE V KAMNOLOMU UPICA I, 1 i 5-MO SKLEP Raziskani rudisti so značilni predstavniki santo­ nijsko-campanijskih rudistnih biostrom na Dinarski kar­ bonatni plošči. jurkovšek in sodelavci (1996) so na Formacijski geo­loški karti južnega dela Tržaško-komenske planote uvrstili v lipiško formacijo velik de! zgornjesantonijsko­campanijskib karbonatnih kamnin južnega Krasa. Kam­nolom Lipica 1 z raziskano rudistno združbo leži južno od tektonske in predpostavljene paleogeografske loč­nice, ki jo danes predstavlja Divaški prelom (slika 1). Razlika v barvi, debelini in stratigrafskem razponu med apnencem Lipiške formacije severno in južno od Di­vaškega preloma je nedvomno paleogeografsko pogo­jena (slika 4). Najnovejše raziskave kažejo, da se je južno ležeče plitvo morsko območje, na katerem so nastajali tudi apnenci današnjega kamnoloma Lipica 1 v gornjem san­toniju, postopno dvigovalo (jurkovšek ef al., 1996), medtem ko je bil severni del ozemlja že pod vplivom santonijsko-campanijske t. im. druge pelagične epizode na Dinarski karbonatni plošči (Gušič & jeiaska, 7990; Jurkovšek ef al., 1996) in s tem dogodkom povezano povečano vsebnostjo organske substance v sedimenta­cijskem okolju (Pleničar & jurkovšek, 1997). Vpliv pel a g ta I a na območje, ki je danes severno od Di vaškega preloma se je nedvomno širil iz severno oziroma se­verovzhodno ležečega Slovenskega jarka. O njem .pričajo amortiti z aptihi, sakokomide in fosili nekaterih drugih prebivalcev odprtega morja (jurkovšek & Kolar-Jurkovšek, 1995; Summesberger ef al., 1996; Kolar-Jurkovšek ef al., 1996; Pleničar & jurkovšek, 1997). O bližnjem kopnu pričajo številni fosilni ostanki kopenskih rastlin v Tomajskem apnencu Lipiške forma­cije. To kopno je že v spodnjem campaniju nastalo na območju, ki leži danes južno od Divaškega preloma. Naše razmišljanje potrjuje tudi dejstvo, da l.ipiška formacija na tem prostoru nikjer ne vsebuje tanjših ali debelejših vložkov z ogljikom bogatega lamini ranega santonijsko-campanijskega Tomajskega apnenca, manj­ka pa tudi tisti del formacije, ki vsebuje vrsto Cal­veziconus lecalvezae Caus & Cornella, ki je značilna za srednji dei campantja (Gušič & jeiaska, 1990; Šribar, 1995). Razlika med severnim in južnim delom ozemlja je očitna tudi v debelini Lipiške formacije, ki znaša na severu do 450 m, na jugu pa le do 250 m. Kopno, ki je nastalo v zgornjem santoniju ali najkasneje v spodnjem campaniju, je obstajalo vse do maastrichtija, ko so se na zakraselo površino Lipiške formacije odložile brakične in morske plasti Liburnijske formacije (slika 3). ZAHVALA Raziskavo so omogočili Ministrstvo za znanost in tehnologijo, inštitut za geologijo, geotehniko in geo­fiziko Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umet­nosti, Katedra za geologijo in paleontologijo Univerze v Ljubljani in podjetje Marmor iz Sežane, ki nam je po­klonilo izbrane vzorce lipiškega apnenca za raziskavo. Fotografsko dokumentiranje in preparatorska dela so bila opravljena v okviru redne dejavnosti Paleontološke zbirke dr. Bogdana Jurkovška. Avtorja se zahvaljujeta dr. Tei Kolar-jurkovšek za pomoč pri strokovnem urejanju in oblikovanju članka, Andreju Stoparju za formatiziranje vzorcev in končno prof. dr. Simonu Pircu za prevod povzetka v angleški jezik. ANNALES 11/'97 Mario PLENiČAR , Bogdan (URKOVSEK : RUDIST)I Z LÎPiSKE FORMACIJ E V KAMNOLOM U LIPiC A 1,11 S-l 40 RUDÍSTS FROM THE LIPICA FORMATION IN THE LiPiCA ! QUARRY Mario PLENIČAR Katedra za geologijo in patenîologijo Univerze v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Aškrčeva 2 Department of geology and palentoíogy, University of Ljubljana, SI-1000, Aškrčeva 2 Bogdan JURKOVŠEK Institut za geologijo, geotehniko in geofiziko, SÍ-1000 Ljubljana, Ditničeva 14 institute of geology, geotechnics and geophysics, SI-1000 Ljubljana, Dimičeva 14 SUMMARY The economically most important part of carbonate rocks in the Kras region is represented by the Lipica Formation that contains numerous limestone varieties that differ in texture as well as in color. All abandoned and the two still producing quarries of architectonic-building stone in the Lipica Formation are associated to vicinity of rudist biostromes and bioherms. Although earlier numerous varieties of limestones were exploited', if only they occurred in sufficiently thick beds, the actual production is limited to the remaining two types that are being produced in the Lipica I and Lipica I! quarries north and northwest of the Horse-breeding and touristic center of Lipica (fig. 1). The first type is "Lipica unified" ("unito") that is light olive grey, homogeneous, compact, fine to coarse grained limestone in which occur fossils and their fragments not larger than several millimeters. The second type of limestone is "Lipica rosy" ("fiorito") that is prevailingly light grey, of fine grained matrix, somewhat porose. It contains numerous fossil remains of various sizes and in places unregularly distributed, mostly consisting of rudist valves. The investigations encompassed the centra! part of the productive Lipica Formation in the Lipica I quarry that is presently at rest; in it alternate about 1 m thick layers of "fiorito" and "unito". A minor number of isolated rudist valves sorted naturally out of rock were sampled by us on weathered surfaces of limestone blocks (pl. I, fig. 7} thai were quarried on the higher terraces of the quarry, but belonged to the same horizon as the central part of the productive Lipica Formation. At present these blocks He on the dump south of the Lipica I quarry. A large specimen of right valve of species Vaccinites vredenburgi Kiihn was found by quarrymen before 1989 in the south part of the quarry. Then it was preliminarily determined by Dr. B. Korolija. Pleničar mentioned in his treatise from 1975 the species Vaccinites oppeli Douville that he also found in the Lipica I quarry (Pleničar, 1975). The rudist fauna in polished plates of the Lipica limestone belongs to the following species: Sournonia cf. retroiata Astre, B. wiontzeki Pejovič, Boumonia sp., Biradioiites cf. zucchii Caff au & Pleničar, Radioiites cf. dario (Catullo), R. gaUoprovincialis Matheron, R. spinulatus Patona, R. cf. squamosus d'Orbigny, Sauvagesia tenu i costa ta Polšak, Sauvagesia sp., Medeeîia zignana (Pirona), Gorjanovicia cf. costata Polšak, Praeíapeirouseia wiontzeki SliSkovič: Praeíapeirouseia sp., Katzeria hercegovinaensis Sliškovič, Hippuritella castroi Vidal, H. sartbacensis var. peroni (Douvillé), H. sulcatissima (Douvillé) in H. cf. variabilis (Munier-Chalmas). There were also several naturally ieached out rudist valves that belong to species: Radioiites c.f. dario (Catullo), Sauvagesia tenu ico sta ta Polšak, Gorjanovicia cf. costata Polšak, Medeella zignana (Pirona), Katzeria hercegovinaensis SUškovič and Vaccinites cf. vredenburgi Kîihn. The latter were collected on secondary blocks in the quarry or above it AH documentation and fossils are stored in the Paleontológica! collection of Dr. Bogdan Jurkovšek that was declared temporarily a monument by the Ministry of Culture, and has been registered since 1985 at the Slovene Natural History Museum. The investigated limestone horizon with rudists in the Lipica I quarry lies in the central, economically most interesting part of the Lipica Formation in the immediate vicinity of Lipica, the town that gave the name to the formation. Structurally the beds lie in the northeast flank of the Lipica syncline the axis of which is slightly plunging towards southeast. The Lipica Formation is underlain by approximately 400 m of layered and bedded grey to olive grey biomicritic limestone of the Sežana Formation that has a relatively low energy index (1-2). Only in places, especially in its upper part, near to the Lipica Formation, a somewhat higher value of the energy index can be observed (2-3). In particular levels in the limestone occur abundant rudist valves, although the rudist biostromes in primary position are rare in the Sežana Formation. The Lipica Formation differs from the Sežana Formation especially by comparatively very thick beds. Owing to favorable structure and texture of the stone it has been already in the past a favored source for quarrying high quality variegated limestones. The beds were deposited on a moderately open part of the shelf for which the varieties of grainstone to packstone with all passages to fine grained biocalcarenite were characteristic. The skeleton of rock consists mainly of valves of rudist lamellibranches that are as a rule intensely endolithrf/ed. The valves might be still complete, and locally even entire undamaged bioherms and biostromes could be observed (pi. 8, fig. 7). Predominantly, however, the rudist valves are fragmented which is typical for the major part of the productive zone 136 ANNALES 11 /'97 Marto PUNIČAR, Bogdan lURKOVSEK : RUDBTI1 2 IIPIŠK E FORMACIJ E V KAMNOLOM U UPIC A t, 115-140 of the Lipica quarries. The massive limestone of the Lipica I quarry in which no physical boundaries between layers occur, gives owing to alternation of the so-called unified ("unito") and rosy ("fiorito") limestone types the appearance of a pronounced bedding with dip of 35° towards southwest (fig. 2). Next to rudists in the limestone also milioiids and other foraminifers are present, among which the rather frequent species Dicyclina schlumbergeri Munier-Chalmas. In the investigated rudist horizon locally isolated nodules of stromatoporoids and colonial corals occur. Although in the locality no important leading foraminifers were found, it can be presumed that the very frequent specimens of species Keramosphaerina tergestina (Stache) that appear largely in hands of biocalcarenitic limestone ("unito" type) within the rudist limestone ("fiorito" type), and in a level seven meters higher, belong to the so-called main keramosphaerinic horizon (jurkovšek et ai., 1996), The latter is probably synchronous, which indicates the Late Santonian and Early Campanian age of these beds in the region of southern Kras (fig. 3). The energy index of the Lipica limestone is 3, and exceptionally 4. Rare coatings of blue green algae on certain fossils and endolithization support the concept of a very shallow shelf. During the Early Campanian the depositional environment in which earlier, i.e. in Late Santonian, the limestones of the present Lipica quarries deposited, was already low land (fig. 4). The sea returned in Maastrichtian only. On the Lipica Formation then deposited beds that show characteristics of marine, brackish and freshwater environment. These beds were united already by Stache (1889) into the "Liburnian stage", while today they are attributed to the Liburnian Formation. The studied rudists are typical representatives of the S a n ton i a n- C a m pa nian rudist biostromes on the Dinaric carbonate platform. On the Formational geologic map of the southern part of Trieste-Komen plateau jurkovšek and coworkers (1996) a large part of the Upper Santonian- Ca m pan i a n carbonate rocks of the southern Kras attributed to the Lipica Formation. The Lipica I quarry with the studied rudist assemblage lies south of the tectonic and assumed paleogeographic divide which is represented today by the Divača fault (fig. 1). The differences in color, thickness and stratigraphic range between the limestone of the Lipica Formation north and south of the Divača fault are undeniably preconditioned by paleogeography (fig. 4). The recent investigations indicate that the southerly lying shallow marine domain, on which also the limestones of the present Lipica i quarry were formed, in the Late Santonian was gradually uplifting (Jurkovšek et al., 1996), whereas the northern part of the territory was already under influence of the Santonian-Campanian so-called second pelagic episode on the Dinaric carbonate platform (Gušič & !elaska, 1990; jurkovšek et al., 1 996); with that event an increase of contents of organic matter in the depositional environment is associated (Pleničar & jurkovšek, 1997). The influence of pelagial on the region that extends at present north of the Divača fault iindubitably spread from the northerly and northeasterly lying Slovenian basin. This is supported by ammonites with aptychi, saccocomids and fossils of some other inhabitants of the open sea (Summesberger e. t al., 1996; Kolar-jurkovšek et al., 1996; jurkovšek Si Kolar-jurkovšek, 1996; Pleničar & Jurkovšek; 1997). The vicinity of !and is indicated by numerous fossil remains of land plants in the Tomaj limestone of the Lipica Formation. This land was formed already in the Early Campanian in the region that extends presently south of the Divača fault. Our reasoning is supported also by the fact that the Lipica Formation in this region nowhere does contain thinner or thicker inclusions of carbon-rich laminated Santonian-Campanian Tomaj limestone, and absent is also that paii of the formation that contains the species Caiveziconus lecalvezae Caus & Cornelia characteristic for the middle part of Campanian (Gušič & je laska, 1990; Šribar, 1995). The difference between the north and south parts of the territory is obvious also in the thickness of the Lipica Formation that amounts in the north to 450 m, and in the south to 250 m only. The land that emerged in the Late Santonian, or at the latest in Early Campanian, persisted to the Maastrichtian, when on the karstified surface of the Lipica Formation brackish and marine beds of the Liburnian Formation were deposited (fig. 3). Key words; Rudists, Upper Cretaceous, Karst, Slovenia ANNALES 11/'97 Mario Pi.ENlČAR , Bogdan (URKOVŠEK : RUOfST l IZ L1PIŠKE FORMACIJ E V KAMNOLOM U LIPICA i, 1Î5-J4 0 LiTERATURA Acordi, G., Carbone, F., & Sima, G. 1982: Relationships among tectonic setting, substratum and benthonic com­munities in the Upper Cretaceous of Northeastern Matese (Molise, Italy}.- Geoiogica romana 21 -, 755-793, Roma. Astre, G. 1929: La faune de Radiolitidés de Fortonete. ­Buil.s.g.F. (4)29, Paris. Astre, G. 1954: Radiolitidés Nord-Pyrénéen s. - Mém. S.g.F. 33/3-4: 7-140, Paris. Caffau, M. & Piemiar, M. 1990: Biradiolites zucchii n.sp. nelia Cava Romana di Aurisina. - Geologija 33: 207-213, Ljubljana. Caffau, M. & PleniCar, M. 1991: Rudistid fauna from Turanian deposits of the locality "Archi'VMosCenice in the surroundings of Duirvo (Karst of Triest). - Razprave 4. razr. SAZU 32/8: 259-315, Ljubljana. Caffau, M., Pirini-Radrizzaru, C., PleniCar, M. & PugJiese, N. 1992: Rudist fauna and microfossiis of the late Senonian (Monte Grisa area, Karst of Trieste, Italy). -Geoiogica romana 28: 163-171, Roma. Caffau, M., & Pleniiar, M. 1994/95: Preliminary bio­metrical analysis on three similar hippuritid species. -Geologija 37, 38: 123-140, Ljubljana. Caffau, M. & PleniCar, M. 1995: Santonian-Campanian rudist fauna from the area of Basovizza/Bazovica (Northeastern Triest Karst): Systematic and paleo­ecological aspects. - Razprave 4, razr. SAZU 36/10: 223-375, Ljubljana. Campobasso, V, 1972a: Nuova specie di "Boumonia" Fischer del cretaceo superiore delle Murge. - Boll. Soc, dei naturalisé in Napoli 81: 363-367, Napoli. Campobasso, V. 1972b: Rudiste del Cretaceo superiore delle Murge sud-orientali. - Boll. Soc. dei naturalisé in Napoli 81 (1972): 433-460, Napoli. Cestari, R. 1992a: Biomedical analysis on Gorjanovicias and on other radiolitids (Radiolitidae, Hippuritoida). -Geoiogica romana 28: 1-25, Roma. Cestari, R. 1992b: Radiolites dario (Catullo), 1834: A priority case in the radiolitids taxonomy (Radiolitidae, Hippuritoida). - Geoiogica romana 28: 27-47, Roma. Cestari, R. & Sima, G. 1987 (1989): Rudist fauna in the Maastrichtian deposits of Southern Salento (Southern-Italy). - Mem. Soc. Geol. It. 40: 133-147, Roma. Civitefli, G. & Mariotti, G. 1975: Paleontological and sedimentoiogical characteristics of the Senonian of Pietrasecca (Carseolani Mts., Central Apennines). -Geoiogica romana 14: 87-124, Roma. Devidé-Nedeia, D. & PoiSak, A. 1961; O nalazu mastrihta u okolini BeSpelja sjeverno od jajca, - Geol. vjesnik 14 (1960): 355-376, Zagreb. DouviHé, H. 1891-1897: Études sur les Rudistes. Ré­vision des principales especes d'Hippurites. - Mém. S.g.F. 6/1-6: 1-236, Paris. Douvillé, H. 1910: Études sur les Rudistes: Rudistes de Sicile, d'Algérie, d'Égipte, du Liban et de la Perse. -Mém. S.g.F. 41:1-83, Paris. Gruhit, A. 1962: Rezultati novih proučavanja vrste Hippurites vredenburgi Kuhn 1932 iz Perzije i Jugo­slavije. - Vesnik Zav. za geol. i geof. istr. (A)20: Beo­grad. Guarnieri, G., Laviano, A. & Pieri, P. 1990: Description of Stops. In: Guarnieri, G., Laviano, A. & Pieri, P, ­Guidebook Ostuni, 2f, d Intern. Conference on Rudists, Rome-Bari, Oct. 1990; 15-49, Bari. Gušic, J. & Jelaska, V, 1990: Stratigrafija gornjokrednih naslaga otoka Brača u okviru geodinamske evolucije jadranske karbonatne platforme. - Djela jugosl. akade­mije znan. i um., Razr. prir. znan. 69: 1-160, Zagreb. Jurkovšek, B. & Koiar-Jurkovšek T, 1995: Zgomjekredni skal Rhinobatos iz Lipiške formacije pri Dobravijah (Tržaško-kornenska planota, Slovenija). - Annales 7: 161-170, Koper. Jurkovšek, B., Tonian, M., Ogorelec, B., Šribar, L., Drobne, K., Poljak, M. & Šribar, Lj. 1996: Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško-komenske planote 1:50.000. - Inštitut za geologijo, geotehniko in geofi­ziko: 1-143, Ljubljana. Koiar-|urkovšek, T., Jurkovšek, B. & Summesberger, H. 1996: Reflection of the two pelagic episodes in the microfossil associations of the Komen and Tomaj limestones of the Trieste-komen Plateau, Slovenia-- V: Drobne, K. Goričan, Š. & Kotnik, B.: The role of impact processes in the geological and biological evolution of planet Earth, international workoshop, September 27 ­October 2, 1996, Postojna: 41-43, Ljubljana. Kuhn, O. 1932a: Rudistae from Eastern Persia. - Rec. Geol. Surv. India 66/1: 151-179, Calcutta. Kiibn, O. 1932b: Rudistae. Fossifium Catalogus L Ani­malia: 1-200, Berlin. Laviano, A. 1985: Paleontological descriptions of some Rudists from the Upper Cretaceous of Ostuni (BR-itaiy). - Riv. It. Paleont. Strat. (3)91: 321 -356, Milano. Laviano, A. & Guarnieri, G. 1989: Vaccinîtes vreden­burgi Kuhn, 1932, from Upper Cretaceous of Apulia (Southern Italy). - Boll. Soc. Pal. !tal. (1)28: 79-86, Mo­dena. Lupu, D. 1970: Rudisti campanieni de !a Patesti (C.ar­patii Meridionali). - Dari de Seama ale Sedintelor, Paleont. - 55/3: 73-79, Bucuresti. Lupu, D. 1976: Contributions a l'étude des Rudistes Senonians des Monts Apuseni. - Mém. Inst. GéoL, Géophys. 24: 83-151, Bucuresti. Milovanovič, B. 1933: Paieobiološki i biostratigrafski problemi rudista. - Rasprave Geoi. instituta Kralj, jugosl. 2:1-196, Beograd. Milovanovic, B. 1934: Rudistna fauna Jugoslavije i, istočna Srbija, Zapadna Srbija, Stara Raška. - Geol. anali Balk, poluostrva 12/1:178-254, Beograd. 138 ANNALES 11/'97 Mario PLENIČAR , Bogdirt !URKOVŠEK: RVDISTI IZ LIPlšKE fORMAClJE V KAMNOLOMU LIPICA I, 115-Î40 Nazemi, F. & Grubič A. 1959: Note préiiminare sur ie Crétacé a Rudistes de i'Anti-Aîborz (Elbourz) occidental (E et SE de Téhéran, Iran). - Bull. S.g.F. 7(1): 944-953, Paris. Pamouktschiev, A. 1963: Faune rudiste du Crétacé supérieur en Bulgarie I. Sur certains Hippurites de l'arrondissement de Breznik. Bulgarie de l'Ouest. - Ann. Univ. Sofija, Fac. géol. géof. 56/2: 99-113, Sofija. Paradisi, A. & Sirna, G. 1965: Osservazioni geologiche e paleontologiche sulfa struttura compresa tra la Valielonga e la Valie de! Sangro (Marsica occidentale). -Geologica romana 4: 145-160, Roma, Parona, C.F. 1912: Fossili neocretacei délia Conca Anti­colana. - Bol). Com. Geo!. d'Italia 43: 1-19, Roma. Parona, C.F. 1923: Osservazioni sopra aicune specie délia fauna a Rudiste de! Colle di Medea (Friuii). - Atti R. Accad. Sci. 59 (1924): 143-152, Torino. Parona, C.F. 1926: Ricerche sulie Rudiste e su aftri fossili de! cretacico superiore del Carso Goriziano e defl'lstria. - Mem. 1st. Geol. Univ. Padova 7: 1-56, Pa­dova. Pejovič, D. 1957: Geološki i tektonski odnosi terena Sire okoline Počute (zap. Srbija) s naročitim obzirom na bio­stratigrafiju gornjekrednih tvorevina. - Geol. inst. "jovan Žujovič": 1-140, Beograd. Pejovič, O. 1968: Prilog za poznavanje rudista u Črnoj Gori. - Vesnik Zavoda za geol. i geof. istr. 26A: 167­176, Beograd. Pejovič, D. 1978: Bournonia murensis n.sp. from Seno­nian sediments near Novi Pazar. - Ann. Géol. Pénin. Bai. 42: 371-374, Beograd. Pejovič, D. 1984: On the upper valve of Rudists with revision and amendation of some genera. - Acad. Serbe Sci. Arts, classe sc. nat. math. 25: 93-1 10, Beograd. Pieri, P. & Laviano, A. 1989: Tettom'ca e sedtmen­tazione nei depositi senoniani delle Murge sud-orientali lOstuni). - Boli. Soc. Geo!, ItaL 108: 351-356, Roma. Ptrona, G.A. 1869 (1868): Le Ippuritidi del Colle d i Medea del Friuii. - Mem. 1st. Veneto di Sci. 14: 397-434, Padova. Pleničar, M. 1971: Hipuritna favna iz Stranic pri Ko­njicah. - Razprave 4. razr. SAZU 14: 241-263, Ljub­ljana. Pleničar, M. 1973: Radioliti iz krednih skladov Slovenije !. - Geologija 16: 187-226, Ljubljana. Pleničar, M. 1974: Radioliti iz krednth skladov Siovenije IL - Geologija 17:131 -179, Ljubljana. Pleničar, M. 1975: Hipuriti Nanosa in Tržaško-komen­ske pianote. - Razprave 4. razr. SAZU 18/4: 85-115, Ljubljana. Pleničar, M. 1985: Senonian rudistid bšostromes north of Kočevje (Slovenia, NW Yugoslavia). - Razprave 4. razr. SAZU 26: 247-258, Ljubljana. Pleničar, M. 1993: Radio! ites from the Cretaceous beds of Stranice near Siovenske Konjice (Slovenia). - Raz­prave 4. razr. SAZU 34: 45-103, Ljubljana. Pleničar, M. 1994: Hipuritidí iz zgornjekrednih rudistnih grebenov pri Stranicah in Lipi (SV Slovenija). - Razprave 4. razr. SAZU 35/2: 43-63, Ljubljana. Pleničar, M, & Jurkovšek, B. 1996: Grebenska zapfata pri Senožečah. - Razprave 4. razr. SAZU 37/3: 37-83, Ljubljana. Pleničar, M. & Jurkovšek, B. 1997: Eksogire s Tržaško­komenske planote. - Geol. zbornik (v tisku). Polšak, A. 1963: Rudisti senona Plitvičkih jezera i Ličke Plježevice. - Geof. vjesnik 15/2: 435-454, Zagreb. Polšak, A. 1967: Kredna makrofauna južne Istre. - Pale ­ontología jugosSavica 8:1-219, Zagreb. Polšak, A. 1979: Stratigrafija i paleogeografía biolititnog kompieksa senona kod Donjeg Orešja (Medvednica, sjev. Hrvatska}. - Prirodosiov. istraživanja JAZU 42, Acta geologica 9/6: 191-231, Zagreb. Pons, j.M. 1977: Estudio estratigrafico y paleontologico de los yacimientos de Rudistidos del cretacico sup. del Prepirineo de la prov. de Lérida. - Universidad autóno­ma de Barcelona. Publicaciones de geología 3: 1-105, Barcelona. Sánchez, M.V. 1981: Hippuritidae y Radiolitidae (Bivalvia). Catalogo de especies. - Universidad autóno­ma de Barcelona. Publicaciones de geología 15: 1-228, Barcelona. Sirna, G. & Cestar), R. 1989: I! senoniano a rudiste (Hippuritacea) del settore sud occidentale delta piatta­forma carbonatica laziale abruzzese (Appennino cen­trale). - Boíl. Soc. geol. [tal. 108: 711-719, Rorna. Sladič-Trifunovič, M. 1978: Hippurites herítschí i mas­trihfski rudístrti nivoi u senonu kod St. Bartholomä (Kainachbecken, Austrija). - Annafes Géol. Pénisule Balcanique 42:421-445, Beograd. Sliškovič, T. 1963: Prilog poznavanju rudistne faune Bosne i Hercegovine uz osvrt na dosadašnja istra­živanja. - Glasnik Zem. muzeja: 5-28, Sarajevo. Sliškovič, T. 1966: Katzeria herc.egovinaensis n.gen. n.sp. aus den Obersenonischen Ablagerungen der Süd­herzegovina. - Bull. Sc. Section A 2, 11/7-9: 176-177, Zagreb. Sliškovič, T. 1974: Praelapeirouseia Wiontzek, Milova­novanicia Polšak iz gornjekrednih naslaga okolice Višegrada u šstočnoj Bosni. - Glasnik Zem. muzeja BIH, N.S. sv.13: 23-51, Sarajevo. Sliškovič, T. 1983: Rezultati novijih istraživanja biostra- Etgrafíje i paleogeograiskih odnosa mladeg senona u okolici Stoca (Hercegovina). - Glasnik Zem. muzeja, pr. nauke 22: 1-18, Sarajevo. Soldat, S. 1987: Pridobivanje arhitektonsko-gradbenega kamna v Sloveniji. - Geol. zbornik 8: 127-135, Ljub­ljana. Stäche, G. 1889: Die Libumische Stufe und deren Grenz­horizonte. - Abh. k.k. Geol. R-A. 13/1:1-170, Wien. Steuber, T. 1994: Neue Rudisten (Radiolitidae) aus der Oberkreide ßöotiens, Mitteigriecheniand. - Pafäont. Zeitschr. 68: 43-62, Stuttgart. ANNALES î1/'97 Mario PLENIČAR , Bogdan JURKOVŠEK : RUPtST I IZ f 1P1ŠKE FORMACIJ E V KAMNOLOM U LIPICA I, 1 1 5-140 Summesberger, H., jurfcovšek, B. & Kolar-Jurkovšek, T, 1996: Aptychi associated with ammonites from the Lipica Formation (Upper Cretaceous, Slovenia). - Ann. Naturhist. Mus. Wien 97A: 1-19, Wien. Šribar, L. 1995: Evolucija gornjekredne jadransko-dinar­ske karbonatne platforme u jugozapadnoj Sloveniji. -Magistarski rad, Sveučilište u Zagrebu, 89 p.p., Zagreb. Šribar, L. & Hertičar, M. 1990: Zgornjekredne cenocone v jugozahodni Sloveniji. - Geologija 33:171-205, Ljub­ljana. Tavanj, G. 1958: Rudiste del Cretaceo deiie Puglie (Italia meridionale). - Jour. Pal. Soc. India 3: 170-177, Lucknow. Torre, D. 1965: Contributo alla conoscenza delle ru­diste dei dintorni di Aitamura - Murge Baresi. -Paleontographia italica 60 (n.ser.vol. 30): 1-18, Pisa. Toucas, A. 1907-1909: Études sur la classification et l'évolution des Radiolitidés. - Mém. S.g.F. 36: 1-79, Paris. Vesel, I., Strmoie, D,, Senegačnik, A, Pavšič, J, & Pavlovec, R. 1992: Naravni kamen: Kamnarsko geološki leksikon. - Geol. zavod - inštitut za geologijo, geoteh­niko in geofiziko, Združenje slovenske kamnarske industrije, Odsek za geologijo: 100 p.p., Ljubljana. Wiontzek, H. 1934: Rudisten aus der oberen Kreide des mittleren isonzogebietes. - Palaeontographica 80: 1-40, Stuttgart. 140