SLOVNIŠKE IN PRAVOPISNE DROBTINe
Svoj živi dan
Za pridevnik v tej zvezi trdijo nekateri, da bi moral biti v nedoločni obliki, češ da se govori samo svoj živ dan. Res je, da se tako govori, toda to je narečni izgovor in tudi v pisavi raba omahuje.
Kakšno stališče zavzemajo v tem pogledu naše slovnice. Janežič-Sketova Slovenska slovnica, 6. izdaja 1889, pravi v § 304 na str. 208 v pravilu, točka a), da se določna pridevnikova oblika rabi, »kedar govorimo o določni, že znani osebi ali reči, ali kedar mislimo vse otsebe ali vse reči jedne vrste, nemščini rabi v tem slučaju določni spolnik der, die, das pred pridevnikom.« V opombi na str. 209 pa je rečeno: »Izjema more nastopiti le tedaj, kedar ima pridevnik zaimek vsak, sleherni, svoj ali kako sorodno določilo pred seboj...« vendar pa primera za »svoj« ne navaja. Osma izdaja iste slovnice 1900, ima na str. 213 isto pravilo in isto opombo. Toda v opombi popravlja
81
Sket v primerih nedoločno obliko pridevnika v določno oziroma v samostalnik: »Vsak hvaležen (pravUno: hvaležni) narod slavi... Sleherni pravičen (pravilno: pravičnik) se boji... Za svoj tudi tukaj nima primera. Deveta izdaja Janežič-Sketove Slovenske slovnice, 1906, ima enako pravilo,, enako opombo, tudi brez primera za svoj. — Breznik se je vprašanju v vseh štirih izdajah svoje slovnice izognil tako, da ga je izpustil. Slovenska slovnica 1947, str. 81, t. 9 pa izrecno pravi: »Za svo-jilnimi zaimki in zaimkom ves rabimo določno obliko.« Primeri: Povzdigni svoj silni glas! Moj črni plašč. Naš narodni dom. Ves prosti čas je preždel ob knjigah. Ves ljubi večer je predremal — jasno kažejo, da so v skladu s pravilom. Upira se nam reči in še bolj zapisati: Povzdigni svoj silen glas! ali Moj črn plašč ali N.aš naroden dom. S. Gregorčič je za poslednja dva primera dobro čutil, da mora stati za svojilnim zaimkom določna pridevniška oblika. In če je prav le Moj črni plašč, Naš narodni dom, je tudi prav samo: Povzdigni svoj silni glas. Svoj živi dan ga nisem videl.
Pleteršnik II, str. 963, navaja primer »nisem ga videl svoj živ dan« in dostavlja kot vir Cigaleta in Jurčiča. V Cigaletovem Nem.-slov. slovaijju I, str. 945 sem našel pod geslom Lebtage, pi., tele slove-nitve: »živi dnevi, živi dan; ich habe ihn mein Lebtage, all mein Lebtage nicht gesehen, nisim ga vidil svoje žive dni, svoj živ dan...« Pri Jurčiču primera nisem mogel najti.
Pregledal sem tudi primere v kartoteki za novi slovenski slovar v Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU: Ant. Debeljak piše v svojem prevodu Vieirovega Amadisa na str. 30: svoj živi dan ni imel tako dobrega (sc. — meča) v rokah. F. Kozak piše v prevodu Durichovih Blodenj, str. 303: svoj živ dan. Iz Naše zvezde 1933/34, str. 137 je izpisan primer: se nisem ganil svoj živ dan iz domače dežele. To so vsi doslej izpisani primeri z zaimkom svoj. Imamo pa še primere brez s v o j : Kaj takega še živ dan ni videl (Hafner, Lipe 6), iz takih ust še živ dan ni bilo besede (J. Vidmar-Gogolj, Mrtve duše 126), Jaz še živ dan nisem videl Turka (Brvar-Buchan, Zeleni plašč str. 9). Toda ta živ dan ustreza nem. Lebtag; v tej nemški sestavljenki je Leb- določilna, -tag pa osnovna beseda. V takih primerih ima slovenščina za določilno besedo pridevnik in ta mora po vseh slovniških pravilih stati v določni obliki. Zato so gori navedeni primeri napačni in se povsod, mora glasiti živi dan, kakor je že Cigale nem. Lebtage pravilno postavil v ednino: živi dan.
Vsa zveza svoj živi dan se navadno rabi v stavku: nisem ga videl svoj živi dan. Ta stavek pa je v celoti sintaktični kalk po nemškem: ich habe ihn (aH) mein Lebtag nicht gesehen. V nemščini bi pričakovali meinen Lebtag in nemška krajšava mein Lebtag je morda nehote nekoliko vplivala na slovensko nedoločno obliko svoj živ dan, vsaj pri pisateljih, ki so znali nemško.
Zveza svoj živi dan je razširjena po vsem slovenskem ozemlju in se na slovenskem vzhodu rabi v določni obliki: svoj živi dan. V osrednjih in zahodnih slovenskih narečjih pa se je končni nepoudarjeni -i v pridevniku po modemi vokalni redukciji izgubil in je ta izguba stara
82
že več sto let. Določna oblika je tako na zunaj sovpadla z nedoločno. Za razločevanje določnosti od nedoločnosti je jezik začel devati pred pridevnik brez -i kazalni zaimek t a : ta lep (= lepi) fant, ta grd (= grdi) klobuk, za nedoločnost pa števnik en: en lep fant. Toda ta ljudska raba, ki se je razvila po začetku slovenskega knjižnega jezika, v knjigi ni dovoljena. V knjižnem jeziku ne upoštevamo moderne vokalne redukcije, zlasti ne pri določni obliki pridevnika. Svojilni zaimki moj, tvoj, svoj itd. ravno tako jasno določajo predmet po lastnosti ali lastnini, torej pridevnik, kakor kazalni zaimki ta, ta, to; tisti -a -o itd. Zatorej mora za njimi stati pridevnik v določni obliki: svoj živi dan.
1 . R. Kolarič