Prvi zaslužek Bilo jc to še v tistih lepih časih pred vojsko. Pa so rekli Hrastarjeva mati: »Pekla bi, pa nimam moke, v mlin pa ni časa iti, ker je toliko dela. Kaj, ko bi Janez šel?« »Ne vem, kako bo, je preboječ,« so rekli oče. »Poizkusi, morda si bo upal.« »Janez!« ga pokličejo mati. »Kaj bo?« se odzove odnekod. 165 »Sem pojdi, pa hitro. — Ali bi šel v mlin po moko? Nobeden nima časa.« »Ne upam, veste. Če gre še Tone z menoj.« »No, Tone, ali bi šel?« »Bi, pa se mesarjevega psa bojim.« »Sa; sem vedel, da ne bo nič,« dejo vmes oče. »Samo jesti znajo ti otroci ongavi!« se zahude mati. »Za delo pa niso za nobeno. Vsega se boje, vse jim je preveč.« Kako so spekle te besede Janeza in Toneta! Samo jesti znata in drugega nič! Saj je vendar Janez videl že šest pomladi, Tone pa že štiri. Pa nista za nobeno delo. Ta sramota! Pa le počakajte — boste kmalu videli, ali sta Hrastarjeva dva res tako zanič. Popoldne, ko odidejo mati na travnik seno sušit, se napravita Janez in Tone na pot v mlin. Pa nobenemu nič ne povesta.. »Tone, veš, kar pojdiva.« »Pa pojdiva,« »Čakaj, jaz bom konj, ti boš pa voznik. Na pa-lico pa vajeti. Pa na voziček sedi.« Kmalu privozita srečno na prašno cesto. Tam pa srečata Hribarjevega očeta. »Oče, kam pa vi greste?« »Jaz pa v Poljane. Kam pa vidva, fantina?« »H Krevsu, v mlin.« »Čakajta no — ohaaa — gor sedita! Voziček bom pa jaz zadaj privezal.« »Korajžna sta pa,« nadaljujejo Hribarjev oče, ko zopet sedejo na voz. »Vem, da bi si naši trije ne upali kaj takega.« Kakor cuker so se zdele te besede Janezu in Tonetu. Korajžna fanta —• to je beseda, ki jo človek z veseljem sliši in posluša. S Hribarjevo kobilico so res prišli naenkrat v Loko. Tam so oče konja ustavili, voziček odvezali in rekli fantoma: »Tako, sedaj gremo pa narazen. Tamle pri oni hiši, ki je s koncem proti nam obr-njena — saj jo vidita, kaj? — tam zavijta s ceste vstran, pa bodeta naenkrat v mlinu.« 166 Res sta bila kmalu v mlinu. »No, fanta, kaj bi pa vidva rada?« so ju tam vprašali. »Moko bi rada ...« »Čigavo pa?« »I, našo.« »Čigava pa sta vidva?« »Hrastarjeva sva.« »A tako, Hrastarjeva. Ali ima Hrastar že take hlapce? Malo počakajta, moka bo kmalu tukaj.« Na pragu so se prikazali Krevsova mati. »Čigava sta pa ta dva fanta?« »Hrastarjeva sta. Malo kruha jima daj, mati, da bosta lažje peljala.« Kako se je prilegel na vso to hvalo še kos teč-nega kruha, ki sta ga Hrastarjeva dva tudi s slastjo pospravila. Medtem je prinesel mlinar moko in fanta sia ]o odrinila proti domu, da je bilo kaj. Seveda je bila ta pot bolj težavna. Posebno Gorjančev klanec jima je dal sape. Saj je pa tudi res strm in pa dolg. Gotovo sta počivala tam nad desetkrat. Oh, zakaj ni sedaj nikjer Hribarjevega očeta! Počasi sta jo pa vendar privozila domov. Solnce je kazalo, da mora biti ura že kmalu šest, ko sta se prikazala Hrastarjeva dva pred hišo. »Mama, kruha, lačna sva!« To je bilo prvo. »Kruha, kruha! Po moko ne gresta,« se je čulo iz kuhinje, »Saj sva jo pripeljala. Poglejte!« »Bom videla, no, kaj sta pripeljala.« Tone in Janez sta stekla k vozičku in tam pri-čakovala mater. Ko so se mati prikazali na hišnem pragu, je privrela iz grla fantoma ena sama besedica, zmagoslavni glas: »No!« »No, sedaj sta pa res pridna!« so tudi mati rekli. »Le pridita, bom vama dala kruha. Jutri bom pa spe-kla vsakemu hlebček.« Ta pohvala iz materinih ust je bila fantoma bolj všcč kot sto zlatov. In pa tisti hlebček! Jutri...! Z 167 nepopisnim veseljem sta ga ogledovala drugi dan in šc z večjim vcscl}cm zauživala prvi kos kruha, ki sta si ga prislužila s svojim dclom. J. E. Bogomil