Štev. 25. Poštnina v gotovčini plačana. Cena edne številke dinar. 23. junija 1929. Leto XVI. Novine prihajajo vsako nedelo. Cena pri sküpnom naslovi 25 Din, na posamezni naslov 30 D., M.,List na sküpni naslov 10 D, na posameznoga 15 D. či se cela naročnina naprej plača do konca juna. Prek toga časa je naročnina za 5D. vekša. Amerikanci plačajo za Novine, M. List4 dol., ravno tak naročniki iz Canade, Australije i Jüžne Amerike.Prek mej države v Europi je cena Novin 57 D., M. Lista 25 Din. Plača se v Črensovcih na upravništvi, naročitev: Tiskarna Panonija M. Sobota. Uredništvo M. - Sobota, Kolodvorska ulica 123. Cena oglasov: cm2 75 par, 1/4 strani dobi 20 %, 1/2 strani 25 % i cela stran 30% popüsta za edne objavo. Cena malih oglasov je: de dvajsetipet reči 5 Din., više od vsake reči pol Din. Med tekstom cm2 l.50 D., v „Poslanom“ 2.50 D. Takso za oglase plača uprava i da za vse oglase od 5% de 50% popüsta pri večkratnoj objavi. Ček. Položnice št.: 11806 Rokopisi se ne vračajo. Priloga : M. List s kalendarom Srca Jezušovoga i Népujság. Izdajateo: KLEKL JOŽEF, vp. pleb. bivši nar. poslanec. Pozdravleni prvi maturanti Pravzaprav smo že pred 2 leti meli svoje prve maturante, šteri so začnoli svoje šole na našoj sobočkoj gimnaziji, nego maturo so bili prisiljeni delati na drügi zavodaj. Letos pošle v svet naša gimnazija svoje prve mlade lüdi, šteri so osem let zajimali vučenost v domačem zavodi i so pred ministrskim odposlancom i profesori pokazali ka so si v osmi letaj svoje najlepše mladosti nabrali. Pot naši maturantov, kak sploj vsej naši dijakov, je ne bila potrošena z rožicami. Parkrat so bili višiši razredi brisani i dijaki so morali iti po sveti na drüge zavode nadaljevat svoje včenje. Vsakoletno gosto menjavanje profesorov, stalna negotovost ali bo drügo leto ešče mogoče naprej študirati na tom zavodi ali ne, vse to je študij naši dijakov silno oviralo. Nego mladost i dobra vola je vse to Premagala i zdaj, gda naši maturanti jemlejo slobod od Srednje šole i stopajo v višiše šole ali pa med svet, je mi srčno pozdravlamo. Prosimo je obednim tüdi, naj v živlenji nigdar ne pozabijo na borbe, s šterimi smo se vsa ta leta borili za našo gimnazijo. Prosimo je pa tüdi, naj mladostno lübezen do domačije i vere svojega lüdstva nosijo vsigdar v svojem srci, ar samo tak bodo koristni člani človeške drüžbe i domovine, štera bo ponosna na nje. Ali je vredno? V časi, gda se mi s strahom spitavlemo kam pride naša krajína či bodo najbogše naše delavske moči leto za letom silile v tak velki vnožinaj v tüjino, ali je to nam, našoj krajini i našoj državi v hasek, či z delom naši rok i z našim znojom gračüje bogata tüjina, nam pa pošila nazaj slabe, betežaste v tüjini postarane lüdi, pišejo tüdi drüge Slovenske novine od toga i se spitavlejo od vzrokov siromaštva med Slovenci. I v glavnom so tüdi ostale Slovenske novine toga mišlenja, da ma Slovenska zemla, posebno pa ešče naša jugoslovanska država ne samo zadosta nego ešče preveč krüha za nas vse. Lüdje, šteri gledajo vzrokom vandranja do dna i preračunajo vse dobre i slabe strani toga lüdskoga gibanja pravijo, da se tisti slüž, šteroga dobijo naši delavci za svoje najbogše delo v tüjini niti od daleč ne da primerjati z vsov škodov, štero trpijo zavolo toga naši lüdje i naša zemla doma. Če bi se dale vse tiste moči štere potrošijo naši delavci v tüjini, na pameten način porabiti doma, bi v nikelko letaj mi sami doma meli svojo Ameriko, svojo Francijo i Nemčijo. Zato je nigdar niti od daleč ne vredno, da trošimo mi svoje najbogše moči v tüjini, domačijo pa püstimo zanemarjeno. Začnoti moramo samo z drügim, novim pametnejši gospodarstvom na domačoj zemli i vnoge jezere naši delavcov bodo mele priliko, da si slüžijo krüj na domačoj zemli. Domači krüj je vsigdar bogši i bole blagoslovleni od tühinskoga i delo doma obogati našo domovino i stem pripravi novi krüj za jezere novi naši drüžin. Kak odpraviti siromaštvo doma ? Najprvle moramo znati za vzroke našega siromaštva i potom toga se ešče komaj lehko pitamo či je mogoči kakši način, da se siromaštvo odpravi ali pa konči zmenša. Nej dugo toga smo že pisali v naši Novinaj od vzrokov siromaštva v našoj krajini i dobili smo več pisem, v šteri so nam naši lüdjé sami povedali, da je našemi lüdstvi potrebno samo več izobrazbe i da se vse naše gospodarstvo naj postavi na novi bole moderni fundament, i siromaštvo bo v velkoj meri odpravleno. Ta pisma smo v Novinaj tüdi objavili. Nikaj podobnoga objavla zdaj tüdi ljubljanski „Slovenec“, ki v glavnom sledeče pravi od vzrokov siromaštva i kak se naj to siromaštvo odpravi: Vidi se, da je v krajaj, gde je lüdstvo bole izobraženo menje siromaštva kak pa v krajaj, gde je lüdstvo v tom pogledi Zapüščeno. Zemla pri nas se niti daleč tak ne izrabi kak bi se lehko, na vnoge vire dohodkov kak na priliko na sadjarstvo pa ešče vse premalo pazimo. Lüdstvi so potrebne šole i to v prvom redi dobre poledelsko, obrtne i trgovske. Takši izobražencov mamo ešče daleč premalo pa so nam silno potrebni. Vučitelstvo bi moralo meti več znanja v kmetijski i gospodarski strokaj i delati z dühovščinov i drügov inteligencov v slogi i miri za dobro lüdstva. To pišejo drüge novine, Mi bomo vse takše pisanje zasledovali i davlemo znova tüdi našim lüdem priliko, naj premišlavlejo od tej reči pa nam k tomi tüdi sami povejo svoje mišlenje. Spoznati samoga sebe je najvekša Umetnost, so pravili že stari modrijani, svoje napake pa človek samo te lehko odpravi či zna za nje. Zato bomo od tej pitanj ešče preci pisali. Blatonci Pripovist. Župan blatonski je bio zdaj močno zosagani. Meo je navado, da se je rad hvalo. „To je grozno, ka posla mam“ je večkrat tožo kakšim mamicam pa dečarecom. „Nišče ne ve, ka se to pravi županski posli! Tü je potrebna modrija, da se to vse dobro vö spela! Pride vam kaj silnoga od drekcije, ali ministeriuma, pa napišem: Županstvo občine Blatonci rešava tak pa tak, pa je v redi. Če je kaj jako silnoga niti odborov vküp ne Pozovem. To more župan vse v glavi meti. Nikaj groznoga kelko vse pride na mojo glavo! Či prido žandari ali gospon Sreski ali či so na redi blatne poti pa gnojšnica v jarkaj, vse to pride na mojo glavo. Či je v vesi nered ali nečistoča, je moja glava včasi poleg. Vse moram meti v glavi vsešerom samo župana pozovejo. Či se komi zmeša, je to že v mojoj glavi, či mora občina bika meti že mene zovejo ! Ja, županski posli so modrija pa sam hvala Bogi vse do zdaj Čedno pa srečno vö pripelao." Takša je bila vsagdenešnja hvala blatonskoga župana i dobre mamice so njemi klumale, da je to resan nikaj groznoga, telko vsefele v glavi meti, pa tak vse spelavati. Samo z dijakom je v zadnjem časi nikak ne bio zadovolen. Te je z nikim ne bio preveč zadovolen i gda se je po županovom mišlenji, kaj prav pametnoga sklenolo, te se je dijak samo Čüdno nasmejao pa skimao z glavov. „Šment“ se je čemerio župan „nigdar je nej zadovolen z nami pa je človek li prisiljeni, da ga pita za kakše pametno mišlenje. Včera me je svadilo ogenj, šprickajca pa tej šküfkarje brezovski, šteri so pravili, da dobimo medaljo iz repe tak fejst znamo gasiti, potom pa tisto pismo od Sreskoga pa od gimnazije, nazadnje pa ešče te nesrečen grafer! Ka de vendar iskao velki župan zdaj pri nas? Vej pa znankar ne pride zavolo kakšega bika ali grab, ali pa mogoče zavolo ognja ? Salabolski šküfkarje, ka so pa začnoli kričati, da je moja Orša o ognji, či je pa te že doma gibico iz peči jemala!“ Tak se je na pol glasno čemerio župan, gda je prišao prestrašeni Antolin s smeječim se dijakom za njima pa Jüri. „Tak sam se zmešao zavolo tistoga grafera, da bi skoro prajico pojo mesto bage“ dene Jüri dijaki pa njemi ponüdi nikši stari Silabikar. „Gde ste to zeli? ga pita dijak. „Nindri na hiži je bilo pa smo že preci časa mleko ž njim pokrivali, dukeč si ti ne eto ednok pravo, da so takše stare Slovenske knige dosta vredne pa je naj skrbno čuvamo. Za nas je drüge vrednosti ne mela kak da smo mleko pokrivali ž njov, zato jo raj tebi dam, či maš kaj takšega rad“ guči zadovolen Jüri pa podan knigo dijaki. „To je lepo od vas, da ste očuvali to staro pa redko knigo, Lejko ešče mate kaj takši knig ?“ pita dijak dale Jürja. „Po naši stari hižaj je dosta tej naši starinski slovenski knig i bi bilo jako hasnovito, či bi lüdje takše knige lepo vküp spobrali i je dali na priliko gimnazijskoj knižnici. Lüdje resan od toga nikših haskov več nemajo za naše dijake bi pa ešče preci velkoga pomena bile.“ „Njáj zdaj, njáj Naci te stare knige, znaš ka mamo nevolo. Dobili smo grafer, da pride velki župan k nam, pa nevemo ka se je tak groznoga zgodilo, vej pa znan nej zavolo toga ognja“ vdari proseče župan zmes med dijakin i Jürjin pogovor. „Dobro, pa poglejmo, ka je to za telegrama. Odked je prišao?“ pita dijak župana. „Od velkoga župana“ odgovori te. Dijak pogledne papér pa pravi: „Telegram je oddani v Brezoncaj Velki župan se tam nahaja med urad nim potüvanjom po našoj krajini go tovo ste že tüdi ví župan dobili kak še pismeno naznanilo da pride velk župan tüdi v Blatonce.“ „Nikšega takšega pisma smo nej dobili“ odgovori nikan prestrašeno župan. „Poglednite samo vložni zapisnik, gde mate zapisana vsa pisma, štera ste dobili, pa štera ste odposlali, pa včasi najdete, či je prišlo kaj takšega." Župan je pravo, da kaj takšega oni nemajo, potegno je pa od staroga ogledala celi küp nikši pisem pa položo na sto. „Či bi se tü kaj najšlo, indri ne vem, da bi kaj bilo“ pravi župan i vse vküp porine pred dijaka. Dijak nikelko razmeče papere, pa vrže tri pisma poslana od velkoga županstva na eden küpček. Prečte je i najde, da je velki župan že pred dobrim mesecom napovedao svoj uraden pohod v krajino. Zato pravi dijak kratko: „Vütro pride velki župan na svojoj uradnoj poti se i nam drügo ne ostane, kak, da se hitro pripravimo i župana sprimemo kak se spodobi. Mene vütro nede doma, zato ka moram odpotüvati, vam pa povem, kak bo najbogše da napravite i tak včinite." (Dale sledi.) Deset let naše slobode. Naša krajina se pripravla, da kem bole slovesno proslavi desetletnico zdrüženja z narodnov jugoslovanskov državov. To bo naša popunoma domača slovesnost, štero priredi lüdstvo vse naše krajine, da na te način pokaže vsemi sveti svojo radost nad tem, da po dugi sto letaj gospodari zdaj že deseto leto v lastivnoj državi. Popunoma naravno je, da ma vsakši posamezni človek nagib i želo biti samostojen, od nikoga odvisen. Žela vsakšega mladoga človeka je, da si postavi kem prvle lastiven dom i da v njem sam zagospodari. Vnogokrat lastiven dom niti ne prinese Bog zna kakši dobrot nego se delo i skrb ešče povekša. Nego človek li ma to zavest, da je v tom domi sam svoj gospodar, iz toga vzroka tüdi raj dela i si skoro vsigdar več spravi kak pa či je samo služabnik pri tihinskom gospodari. Ravnotisti nagib kak posameznik ma tüdi celi narod. Mi vsi Znamo da, smo z domačov narodnov državov ne dobili ravno nebes na zemlo, nego v svojoj lastivnoj državi smo i tü se vse inači lehko obračamo kak pa v tühinskoj. Ne godi se nam ravno imenitno nego če poglednemo nikelko okoli sebe, se našim sosidom še vnogo slabše godi. Z lübeznijov, delom i pravim razmevanjom dužnosti do države, si pa lehko stvorimo v kratkom časi doma blagostanje, da nam bodo sosidje za naše dobro živlenje ešče nevoščeni. Ar naša država je bogata, vse bogastvo pa čaka nas same, da je zdignemo i začnemo vživati. Kak se bo vršila proslava? Vsa slovesnost se bo v glavnom vršila v nedelo 18. augusta i to predpoldnevom v Soboti, zadvečara pa v Lendavi. To bo do zdaj edna od najvekši proslav v našoj krajini. Vdeleži se je lüdstvo iz vse naše krajine, vsa naša prosvetna i gospodarska drüštva i zastopniki vsej stanovi i oblasti. Po posamezni občinaj i faraj se pa že vršijo i se ešče bodo vršile menše slovesnosti, v Soboto večer, pred 18. augustom pa zagorijo po celoj našoj krajini po vsej naši dolinaj i bregaj kresovi. Poleg našega domačega lüdstva i naši drüštev, pa pride več jezer gostov tüdi iz ostale Slovenije te den v Soboto, da vidijo naše veselje. Zato se moramo za te den v istini dobro pripraviti, tak da vsi tisti jezeri šteri pridejo te dni k nam, odnesejo od nas najlepše spomine. Obhod. Mislimo, da bo pri celoj proslavi najlepši slovesen Obhod po Soboti v nedelo 18. augusta predpoldnevom. V tom obhodi se mora v izbranom redi pokazati cela naša krajina i bodo v njem v glavnom: Jahači. Vsi konjah i jahači naj se že zdaj pripravlajo, da te den pridejo v Soboto. Vsi naši lepi i teški konji morajo priti te den lepo okrašeni z rožami i pantliki v Soboto. Jahači pa naj bodo v narodni nošnjaj s črevlami, šürkimi belimi lačami ali v drügom domačem narodnom obleči, gde majo ešiče lepe stare indašnje gabane ali kožije, naj si je vržejo prek pleč. Biciklisti v rožaj tej nastopi nikelko sto, vej je tak že pregovor gratao, da naš človek z ednov rokov za bicikl drži, gda pride na svet, telko biciklov je v našoj krajini. Gasilci i drüga drüštva či mogoče z zastavami bodo meli važno mesto v sprevodi, naj že zdaj mislijo na to, se lepo organizirajo i si pripravijo obleke. Pri drüštvaj se moramo častno pokazati. Okrašeni vozovi pokažejo naše šege i imanje naše krajine. Tak na priliko bodo edna lepa kola, štera prikažejo naše gostüvanje. Tü bodo mladoženci s pozvačini, pletenikom ali bosmanom, mužikaši i tak naprej. Štera ves misli, da najlepše takša kola vö postavi, naj se kem prvle javi. Drüga kola pokažejo naše Pridelanje: snop pšenice, poleg pa žnjeci i ženjice tüdi z mužikašom, drüga kola palig našo obrt, lončare, pintare, tkalce i tak naprej. Dobro bo, či bodo edna naprežena z našimi lepimi teškimi konji, drüga z lepimi kavarni, tretja z jünci i tak naprej. Mogoče bi žnjeci mogli dobiti tiste bele jünce z dugimi roglami, ka bi največ občüdüvanja napravilo pri naši gostaj. Podrobno bomo pa od vsega itak ešče v „Novinaj“ pisali, prosimo pa naše' lüdi naj na vse že zdaj mislijo i se na vse že zdaj pripravlajo, da bo Proslava kem bole slovesna i kelko mogoče bole domača. 2. NOVINE 23. junija 1929. Martinišče. Okoli novoga Martinišča je vse oživelo. Zidarji tesarji, elektromonterji pa drügi marlivo delajo. Zidovje je popunoma süho. Či bo tak šlo naprej bo do konca julija odznotra v glavnom dovršeno. Do konca avgusta se pa vredijo ešče drüge podrobnosti tak, da dijaki novo šolsko leto začnejo v novom sühom, prostranom i zdravom Martinišči, štero je komaj par sto stopajov od gimnazije. Prostora bo za 80 dijakov. Tak staro farno šolo poleg cerkvi do konca junija spraznimo, vse vred denemo, da bo dosta lepše kak je bilo gda smo pred štirimi leti notri prišli. Prle se pa moramo javno zahvaliti celoj sobočkoj fari, posebno milostivnomi g. kanoniki Slepci pa gospodi svetnomi predstojniki Dr. Šömeni i celomi cerkvenomi odbori, da so nam dali za stanovanje zgornje tri prostore v farnoj šoli. Ne smemo pozabiti, da je Martinišče sad milodarov cele naše okrogline, ešče cele države. Od vseh krajov so prihajali i prihajajo milodari za novo poslopje. Vsaki je kaj rad darüvao rekoč: To je jako potrebno, zato smo dužni podpirati. To se je neštetokrat čülo pa je istina. Či pa vsi drügi, bole oddaljeni, majo to za krščansko dužnost, je to v prvoj vrsti dužnost sobočke fare, najbole pa Sobote same. Ta bo mela največ haska od Martinišča. Sobočka fara je dala istinsko lepi zgled vsem drügim. Za to njoj ide posebna javna Zahvala. Sam Bog ma zapisano vse tisto dobro za düšo i telo, ka so dijaki v zavodi pridobili za svoj bodoči poklic, v šterom do gotovo goreči katoliški delavci i dobri voditeli našemi lüdstvi. S tem je tedaj fara ne nikaj zgübila, nego dosta, jako dosta pridobila. Mogoče bi gornji Prostori slüžili komi v kakši drügi namen ali bi što plačüvao kakšo malo arendo. A dani v takši namen kak so bili je delo smilenja prve vrste. Vzgodovini Martinišča bo to delo smilenja zapisano z zlatimi črkami. Martinišče je s svojim bivanjom tam notri prineslo na celo faro vnoga blagoslova od Boga. Istina, ka se to ne da z rokov prijeti nego je in je več vredno kak težke jezerke. Pa s tem, da se odselimo iz šole, ne henjamo s svojimi dijaki moliti za dobrotnike cele fare posebno za njene predstojnike, nego bomo to delali ešče naprej i ščemo tüdi biti vsikdar vsem v pomoč. Istina, s Svetim Petrom moramo praviti: Zlata i srebra nemamo nego s kem mo mogoči vam bomo pomagali vsikdar. J. R. Naročnikom! Polleta ide proti konci. Do tehmao smo vsakoga počakali z naročninov. Duže nesmo mogoči. Zato smo začeli razpošiljati čeke vsem, ki neso plačali cele naročnine. Zdaj se mora cela povrnoti. Ki cele do konca toga meseca ne povrne, pet din. doplača. Siromaki pa nikaj ne doplačajo; te kak i od toče i drüge nesreče obiskane počakamo brez doplačila da novoga leta, samo naj nam v Črensovce javijo, da jih počakamo. Uprava NOVIN. NEDELA (Po risalaj peta. Evang, sv. Mataja 5. 20—24.) V tisti časaj, pravo je Jezuš vučenikom svojim : Či nede obilnejša pravičnost vaša od pisačov i farizejušov, ne pridete v kralevstvo nebesko. Čüli ste, ka je bilo povedano starim: Ne mori; ki pa mori, bo vreden sodbe. Jaz pa vam pravim: Vsakši, ki se srdi na brata svojega bo vreden sodbe. Što pa pove brati svojemi raka, vreden bo spravišča. Šteri pa pove norc, vreden bode peklenskoga ognja. Či teda, prineseš dar tvoj na oltar i se tam spomeneš, da ma tvoj brat kaj proti tebi, ostavi dar tvoj tam pred oltarom i idi i se prvle zmiri z bratom svojim i potom pridi pa aldüj dar tvoj. Navuk: Hüdoben jezik je nevarnejši od noža. Po F. S. Finžgari Strici VIII. Lucija je bila prepričana, da je oča Šimon strašansko užaljeni pa je ne spregovorila reči. Gda sta Šla po klanci proti Podlogi je Šimon izda mučao. Gda se je zasvetila hiža med drevjom, je mejko proso: „Postojva pa si odejniva!“ potom pa je pregovoro toplo pa prisrčno, kak ga je Lucija ešče ne čüla: „Lüba moja! Viš etam Podlog. Naš je: moj pa tvoj pa nas vseh, kak si ti naša, Lucija. Ali ne vidiš, da te imamo radi? Zato te prosim za pet ran božih, nigdar se ne ponižüj tam, gde se ne smeš. Če bo na Podlogi samo za filer krivice, jo popravim jaz. Pa či jo ti komi včiniš, samo prosi. Dokeč si pa nedužna, le ne. Ali boš tak Lucija ?“ „Bom“, je potrdila sneha. Podlogar njoj je stisno roko i Šla sta zamišleniva proti domi. Od tistimao je bilo, kak da je mro na oba pobegnjenca celo spomin, či tüdi je skrivoma vrtao v vseh srcaj. Jaro silje je že visiko zelenelo, krumple so osipali pa zvün ništernih delavk so na podlogi ne najali nikoga. Lucija je ne dosta hodila na njive, liki vse delo doma je bilo njeno. Božnarica je hodila Skrivoma pomagat. „Previdna boj pa čuvaj se. Ne zdigavli teh težkih škafov, ne preženi se. Včasi je lejko nesreča.“ „Tak sem trdna, kak le kaj, mati. Ne skrbite !“ „To je za zdravo preveč dela. Za takšo kak si ti, pa dvakrat preveč.“ „Pri vas pri kuči vse pojdoč opravite; na grünti pa vse z viherom ide. Vsakši hip moramo zgrabiti.“ “Zdravje pa je le nad vse,, Ne si sama na sebi pa skrb ti je za dva.“ Lucija je prikrila materi, kelkokrat opeša med večnim delom pa se nasloni na postelo. Noge so njoj bile težke, roke so njoj trüdne povisnole. Ali ka, če se je pa oglasilo iz štale, ali je pa trbelo nesti jüžino na njivo. Pa je pojdoč natrgala koš zelenjave za svinje; doma je že pá trbelo vodo pa sečko, pa večerjo. Mimoidoč si je odpočinola na stubaj, gdekoli i se veselila skrivnosti, ki njoj je živela pod srcom. Božnarica je doma muvila pred možom: „Oh, tej dedi! Nikaj ne razmijo. Podlogar bi lejko deklo najšo za te čas, pa nikaj ne vidi.“ „Ne vtikaj se vmes.“ „Nikaj ne vete, kakša sirota je ženska. Pa če de nesreča, do vsi mene krivili.“ „Preveč se bojiš.“ Božnarica se je čemerila na Podlogara. K sv. Vidi se noč pa den vidi kmeti, gda zaspevle klepanje pa se zabliskajo kose. Šimon pa Gašpar sta ešče pred sv. Vidom sama podrla vso travo okoli híže pa po škegnjaj, seno- žati pa je najao, čitüdi je ne bilo lückoga kosca pri hiži že nekaj let. Šimon je poskrbo, ka je ne hodila več Lucija na senožati. Jüžino je prinaša Štefa. Prav na den sv. Vida je pribežala Štefa po jüžino. Košarica je bila pripravlena v prekliti. Lucíje je ne bilo nindri. Šteta je skočila v štalo; ne je bilo. Okoli hiže je bežala. Pod Lucijinov spalnicov je začüla bridke vzdihe pa jèčanja. Šteta je zbežala v sobico. Lucija je ležala na posteli pa se sükala v krčaj, „Beži, Šteta, kak moreš po Gašpara pa po tetico pa po Zaplaznikovo mater. Povej, ka mi je grozno slabo.“ Štefa je zbežala prek njiv, „Gašpar! Oča! Lucija merjé!“ Podlogar je vrgeo rasoje iz rok. Gašpar je prebledeo. „Pa po tetico mi je velela pa po Zaplaznikove“, je jeclala Štefa. Gašpar je že odbežao, oča pa za njim. Naraji je odpro Gašpar dveri. Žena ga je tak milo poglednola, ka je spadno k posteli pa začno jokati. „Je šla Štefa po ženske ?“ je pitala Lucija. „Kakpa. Lucija, kak ti naj pomagam.“ „Nikaj, ve nemreš. Pri meni boj.“ Pa ga je obinola. „Moli, Gašpar, ka nama ne merje, Prerano je.“ „Vej molim, že ves čas.“ Ne z vüstvicami, liki njegovo srce je kričalo pa klečalo pred bo- žim tronom za Lucijo pa za Gašparčka, ki ga je tak trdno pričaküvao. Med tem je prišeo oča Šimon. Prišle so ženske pa mati Božnarica. Oča pa Gašpar sta se ne genola z dvorišča. Srce je Gašpari tuklo, da se je čülo to klunkanje do sami boži nebes. Okoli polnoči je začüo Gašpar pod oknom tenki-tenki glasek. Vrglo ga je gor, vzeo je krščak pa s strahom Pogledno proti zvezdam. Te je prišla Zaplaznica iz hiže. „Gde si, Gašpar ?“ ga je pozvala polglasno. Gašpar je skočo k njoj: „Ga že imaš — sina. Krstili ga bomo. Slab se nam vidi. Kak ga naj zovemo ? „Gašparček“ je veselo šepetao mož, ves omamleni, pa stopao do dver, da bi ga vsaj z ednim okom zagledno . . . Čeprav je Gašperčkovo živlenje visilo na tenkoj nitki so ga le na drügi den nesli k krsti. Gašpar pa oča sta bila veseliva. Minoli so trije dnevi. Betežnica je bila resan slaba, Čisto bela v obraz kak blazina, gde njoj je počivala glava. Tüdi Gašperček je vzeo nekaj hrane pa večkrat trüdno odpro drobne oči. Skrb je minevala, celo Gašpar je vüpao telko od hiže, da je pripelao posüšeno seno. (Dale prihodnjič.) Murska Sobota — Slobod maturantov. Preminoči tork so meli maturanti naše gimnazije s svojimi profesori sküpno večerjo i so na te način lepo slobod vzeli od gimnazije. V drüžbi sta se med drügimi nahajala tüdi g. ministrski Odposlanec dr. Ibrovac i bivši poslanec g. Klekl, šteri se je največ borio za obstoj naše gimnazije. V imeni maturantov je pozdravo profesorski zbor i ministrskoga odposlanca abiturient g. Valyi i se zahvalo za vse dobrote i trüde, štere so meli gospodje Profesorje ž njimi puni osem let. S posebnov prošnjov se je obrno tüdi na min. odposlanca naj se v Belgradi zavzeme, da postane naša gimnazija kem prvle popuna osemrazredna državna gimnázija. Pozdravo je tüdi g. biv. poslanca Klekla kak zvestoga boritela za našo gimnazijo. G. min. Odposlanec je odgovoro, da ga veseli, da je meo priliko spoznati našo krajino i je sprevido tüdi, kak je potrebna našoj krajini popuna gimnázija, zato se v Belgradi tüdi kelko je li v njegovoj moči za njo zavzeme. Pravi, da je z rezultati naši dijakov jako zadovolen i njim želi vnogo sreče. Maturante je pozdravo ešče g. gimn. ravnatel i g. biv. poslanec Klekl, šteri je med drügim povedao, da je prva matura na našoj gimnaziji obenem tüdi zmaga Slovenske ideje v našoj krajini. Pred desetimi leti bi bila Veleizdaja govoriti od Slovenske gimnazije, štera je sad trüda punoga dela naši domači boritelov. Želej, naj matura na našoj gimnaziji ni edno leto ne izostane. Po pozdravnom govori g. razrednika se je razvilo prijetno prijatelsko razpoloženje, tak da je bilo vsem teško napravili vsemi tomi konec. — Sobočka darovitnost. Dobili smo od edne višiše intelegentne sobočke osebe sledeče pismo: Gospod urednik! Dovolite mi, da Vam v pogledi na članek v preminočoj številki Vaši „Novin“ „Prošnja do darovitni sobočancov i drügih“ i v pogledi na Obsodbo toga nedužnoga članka od ništerni predstavnikov Sokola v Soboti, naznanim naslednje, ka eventuelno lehko tüdi v Novinaj objavite: Istina je, ka so objavile Novine: Kotrige Sokolskoga društva so jako goreče pri nabiranji, Sobočanci i drügi pa jako darovitni. V celoj Soboti je pa način pobiranja povzročo preci skimavanja. Po našem je nej primerno i gotovo nej v interesi ugleda sodišča, če to pobiranje vrši sam predstojnik okrajnoga sodišča. Takši da-rovi tüdi nemrejo izgledati povsem prostovolni, posebno ešče ne, gda predstojnik sodišča pride k osebam, štere so od sodišča odvisne ali pa inači ž njim v zvezi. Nadale, Sokol v Sloveniji je izrazito napredna organizacija i kak takša ogromnoj večini slovenskoga lüdstva tüja; zato je potrebna najvekša previdnost prvle kak se predstojnik ednoga sodišča po nepotrebnom javno popunoma enostransko eksponira. — K tomi pismi nemremo nikaj pripomniti. Čüli smo Že tüdi mi, da je bio nedužen članek v zadnjoj številki prej napad na sokolsko pobiranje. Nazadnje bo „napad“ že samo to, či mi napišemo ime „Sokol“ i či povemo, da je „napreden“. Ka si znamo. Ništerni lüdje majo tüdi to za napad, či komi golo istino v obraz povemo. — Diplomski zrelostni izpit na tehničkoj srednjoj šoli v Ljubljani sta napravila Nikolaj Barbarič iz M. Sobote (z pravdobrim uspehom) i Desider Vérteš iz Hodoša (z dobrim uspehom). 23. junija 1929. NOVINE 3. Slovenska krajina — Maturo ali Zrelostni izpit na državnoj realnoj gimnaziji v Soboti so položili sledeči kandidati: Vályi Emerik iz M. Sobote, Pintarič Ivan iz Bogojine, Šoštarec Alojz iz Sodišinec, Nerima Albin iz Gančan, Koren Ivan iz Renkovec, Marič Ludvik iz M. Sobote, Žökš Zoltan iz Tišine i Vogrinčič Franc iz Tišine. Napravili so ešče trije sobočki kandidati, od šteri pa morata dva iz ednoga predmeta, eden pa iz dvej predmetov v jesen polagati tzpit, trije bivši sobočki kandidati pa polagajo/ maturo na drügi zavodaj izven Sobote. Ministrski odposlanec je povedao, da je uspeh na našoj gimnaziji izredno dober i da je on nadvse zadovolen. — Navuk za tretjired je dnes 23. juna po večernici, to je ob treh v Črensovcih. To se tiče kotrig, ki spadajo pod Črensovsko sküpščine. — Proslava desetletnice i napredna društva. „Jutro" piše, da so napredna društva izrazila svoje pomisleke zavolo toga, ar je po njüvom mišlenji osrednji odbor za proslavo desetletnice sestavleni samo iz bližnji prijatelov bivšega politika Kekla. Istina je pa, da je osrednji odbor sestavleni iz tisti lüdi, šteri so se v istini borili za to, naj se naša krajína pridrüži narodnoj jugoslovanskoj državi i šteri so zatogavolo vnogo pretrpeli, zgübili svoje imetje i bili od vogrskoga vojaškoga sodišča cilo na snut obsojeni. Istina je tüdi, da so te osrednji odbor priznala vsa drüštva i vsa zastopstvo v lendavskem okraji, v sobočkom pa tüdi vse razen ništerni zastopnikov napredni drüštev. Zahtevo ništerni takzvani napredni lüdi pa, naj se izklüčijo od sodelovala pri proslavi tisti naši lüdje, šteri majo največ zaslüženja pri osvoboditvi naše krajine, pa vsa naša javnost ogorčeno zavrača. — Ali bo Proslava strankarska? „Jutro“ piše tüdi to, da nameni biti naša Proslava enostranska i cilo strankarska, Nevemo zakoj to gonijo naprej. Vej pa, či slavi vsa naša krajina, tak katoličani, kak evangeličani i Židovje, či se vdeležijo proslave vsa naša drüštva i vse naše občine, kak naj bo takša Proslava enostranska i strankarska ? V istini so oni šteli napraviti to proslavo enostraosko i strankarske te, gda so šteli voditele i istinske boritele odrinoti i sebe postaviti za voditele. — Vse bolečine zob i glave odstrani za gotovo i hitro „INKA". Pri reumatizmi, smicanji, prehlajenji, išiasi, bolečinaj kosti pomaga „INKA". Eden glažek z natančnim navodilom stane 10 Din. Dobi se v Lekarni pri Svetoj Trojici v Dolnjoj Lendavi. — Sv. Jurij. Treznostno drüštvo iz Sobote je priredilo tü za šolsko mladino i za odraščene dvodnevno domoznanstveno predavanje s skioptičnimi slikami. — Novi mramornati velki oltar v našoj cerkvi, delo kamnoseka Tomana iz Ljubljane smo začnoli postavlati. Vse delo dobro i srečno napredüje. — Na svojem potovanji po Slovenskoj krajini je obiskao ministrski Odposlanec za maturo tüdi našo občino, gde so njemi šolka deca priredila lepi sprijem. — Fokovci. Pri nas je bio, kak sam pravi streljeni od neznanoga Človeka v noči 16. junija Lenger Florjan v roko. Rana je teške narave, nego je vüpanje, da ozdravi. Prepelani je v bolnišnico v Soboto. — Lotmerk. Tü je mrla gospa M. Karba, rojena Žitek, vučitelova vdovica i vzorna vinogradnica. Pokojna je bila skrbna gospodinja i dobra mati. Naj v miri počivle ! — Mladost pa lepoto Vzdržavle „MAJALA" mast i žajfa za obraz. Odstrani vse piščajce, sunčane i erdeče pege lica. Eden lonček Din 12, žajfa Din 8. Dobi se v lekarni pri SVETOJ TROJICI, D. LENDAVA. — Razkriž. Vsem častilcom sv. Ivana krstitela naznanjamo, da bomo njegov god obhajali 30. toga meseca. Na predvečer, 29. toga meseca bo rimska procesija s svečami. V procesiji bomo nosili zemelske ostanke sv. Janoša Nepomuka. Vsem romarom, šteri želejo počastio sv. Ivana i zadobiti pri njem potrebne milosti, priporočamo sprijem sv. sakramentov. S spovedovanjom začnemo že na Petrovo zadvečara. — Sv. Vida v Strehovci. Den svetoga Vida smo prav lepo obhajali 15. junija. Lüdstva je prišlo vnogo k maloj kapelici i Vidovomi stüdenci, samo žalost nas je vse obišla, gda je vsa lepa gošča okoli kapelice posekana i kapelica samá stoji zdaj tam kak zgüblena ovčica sredi püstinje. Tjedenski glasi Mehika. Med mehiškov vladov i kat. cerkvijov je sklenjeni mir. Katoličani so dobili nazaj vse pravice, da smejo vršiti javno svoje verske dužnosti. Zanimivo je, da je s tem kat cerkev dobila velko zmago v Mehiki, mehiški preganjalci katoličanov so pa tak popunoma premagani, nego svetske svobodomislene novine od toga nikaj ne pišejo. Svetovna politika Volitve na Angleškom so prinesle zmago delavskomi voditeli Mac Donaldi, šteri je že tüdi Sestavo novo vlado i prevzeo oblast v državi v svoje roke. Anglija pa tüdi ves svet čaka vnogo od mirolübnoga delavskoga voditela. Vogrska nema méra. V Pešti so odkrili spomenik v bojni mrlim vojakom i pri toj priliki je meo vogrski ministerski predsednik pred vsemi zastopniki drügi držav govor, v .šterom je omenjao, da Vogrska nešče pozabiti svoji jezeroletni mej. Zavolo toga so Češka, naša držáva i Romunija dale vogrskoj vladi v ostrom pismi na znanje, naj takše govore v bodoče lepo za sebe obdrži. Či je Vogrska mela več sto let po krivici drüge narode v svojoj oblasti, od šteri je samo dobičke vlekla, so zdaj tisti časi minoli, da bi v dobro grofom morali robiti celi narodi. Županova zastava. Celi mesec so nam pripovedavali v šoli, ka de na konci leta velika Parada, kakše smo ešče ne vidili. Da bo v popovom logi nam v čast majališ. Igrala de banda, dobimo govensko župo, dosta beloga krüha pa tüdi vino. Pa vse to kšenki. Stariše i drüge domače tüdi naj pozovemo. Góspoda i „rihtarje“ so pa itak bili pozvani. Da je med nami decov ves čas bio guč samo od majališa, to se razmi. Mi starejši iz šestoga razreda smo vsi strašno radovedni bili, šteri do nosili zastave. Nositi zastavo je bila najvekša čast. Načrt je bio namreč takši, ka se iz vsake vesi, to je, iz Törnišča, Nedelice, Renkovec i Brezovice prinese od gospoda župana državna zastava k šoli. Deca teh občin so hodila v šolo v Törnišče. Eden den pred proslavov, so g. školnik, Bog jim dáj večni pokoj, pozvali po ednoga od vsake občine pa nam slovesno vogrski naročili: „Vütro ob devetoj mora vsaki Prinesti v šolo zastavo. Ite k župani, tam so zastave, pa vam jo mora dati. Ste razmili? Točno ob deveti z zastavami k šoli!“ Što nam zameri, či smo bili srečni, gizdavi na to veliko čast? Prosim, to je tüdi razumlivo. Samo Pomislite malo! Dobiti pri „rihtarovi“ lepo pisano zastavo, na dugom pisanom drogi, pa jo razgrnjeno nesti visiko ravno te gda vsešerom šam-rijo lüdje po njivaj i senožataj, šteri do vidili, kak nesem zastavo. Pri tom do se pa spitavali, zakaj med telikimi ravno jaz mam to čast i drügi do njim pravili, ka zato, ar me g. školnik majo najraj med vsemi iz Nedelice. Meli so me resan radi, vrli g. školnik, nego samo do tistoga srečnoga, ali kak bi pravo, nesrečnoga majališa. Ešče tisti zadvečerek bežim k županovim povedat zavolo zastave. Vse zaklenjeno, nikoga doma, po seno so odišli. Bi je čakao? Bog zna gda pridejo. Rajši pridem vütro nazaj, včasi vzemem zastavo pa hajdi v Törnišče. „Hvalen bojdi Jezuš Kristuš“, pozdravim lepo drügo zajtro okrog osme staroga rihtara, pa njim povem, po koj sam prišeo. Jako delaven pa skrben vért so bili, Bog njim dáj düšni mer. Na levoj rami so meli rasoje na desnoj pa je visila torba z obedom. „Zdaj več neman cajta iti gori na hižo. Idi si sam poišči zastavo" so mi djali. Kak veverica sam zbežao gori. Hodim se pa ta, se obračam, glédam, iščem, zdigavlem, šlatam, premetavlem kište, lance, kože, pa vse zaman zastave nega. Ves pisani od stare pavočine henjam z delom i premišlavlem, ka bi napravo. Brezi zastave da bi šo v šolo? Ne, raj nikam! Vöra je že pol devet. Za božo sveto volo, ja ka bom te zdaj ? Ešče ednok iščem. O veselje, nepopisno veselje. Tam za starimi kolvrati je zastavin drog. Zgrabim ga pa hajd doli. Od zvüna so me pajdašje nestrpno čakali. Postavimo se v rendo, jaz z zastavo naprej ovi za menov. Med potjov me eden pita, zakaj sam ne vzeo pisane zastave nego čarno. Eh, sam djáo, vej je to vseedno. Zastava je zastava. Li hodmo, paščimo se. Pred šolov je stalo že dosta gospode, ki so se veselo razgovarjali. Med njimi je bio tüdi g. nadzornik. Kak so zagledali nas, so vtihnili. Gda mi vsi veselo primašeramo do njih, te stopijo g. školnik k meni, me jako čemerno poglednejo i pravijo: „Što je pa mro, ali vaš župan, ka ste prinesli čarno znstavo ? ! Skrijte jo včasi!" J. R. Gospodarstvo Stročnice. Že ime samo nam pove, da ta zelenjad ma stroko ali mošnjice. Ne bomo pa časa kratili z fižolom ali grajorti, Vekšo pažnjo bomo obrnili ná gráh ali grášček. Grah je tiste vrste zelenjad, štera nam da poleg nadzemelski kolerov prvi künjski pridelek, ki je zraseo pod milim nebom. Je jako tečna, prilüblena i Zdrava jed. Samo ta velka Škoda je, ka je med nami jako malo razširjeni. Mi ločimo tri vrste graha. Sladki grah, šteroga jemo z Iüščanjami vred dokeč je mladi. Drügi ma okrogloga zrna, tretji pa voglasta. Obe zadnjimi vrsti podelimo v nisiki, srednji i visiki grm. Pri okroglom i voglastom grahi jemo samo zrnje, dokeč je ešče stročje zeleno. Najvekšo Prednost damo nisikomi grahi, šteri nam zraste do 30— 40 cm. visiki i njemi ne potrebno devati nikši palic ali veja. Poleg toga je nabit s vtroki, se niti listje ne vidi. Za kühinjsko uporabo je goden v poldrügom ali dvema mesecoma. — Pri srednjevisikom ali visikom grahi pa moremo devati veje, palice, ovači nam leže na zemlo, začne gniliti i nega roda. Za gráh zememo zemlo, štera je bila že prešnjo leto pognojena i ga Sejamo že meseca februarja ali pa v začetki marca, či nam vreme dopüšča na gredice, pripravlene že v jesen. Lübi sprotoletje i rano leto. Velke vročine pa na prenaša, če tüdi potrebüje dosta sunca i zraka. Jako dobro nam rodi, či ga posejamo na njivaj poleg krumplov od sunčnega kraja, kde nega njegovomi rodi ne konca ne kraja. Pri nisikom grahi moremo paziti na to, da ga v pravom časi osiplemo, ar nam rad leže na zemlo. — Če smo že te pridelek spravili, zemlo prekoplemo i tam sadimo endivijo (lentibo) ali glavato šalato. Grahovo seme pa je žmetno pridelovati, ker nam ga grahar zvrta i uniči klico za bodočo rastlino. Drugo je pa to, da mi navadno pojemo najlepši grah sami i püstimo za seme samo ostanke. S takšim ravnanjem pa rastline pridejo na nikoj. Poleg nücanja graha na sprotlike i poleti si ga tüdi lejko spravimo za zimo tak, da ma takšo farbo i tek, kak či bi ga po zimi nabrali v gredaj. Zlüščeni grah konzerviramo (vkühamo) v zaprti z gumijom pokriti steklenicaj (kantaj) To se pa dela etak: Zeleni grah zlüščimo, ga operemo i z njim napunimo zato pripravlene steklenice. Nato njemi prilijemo prekühane i malo solene vode telko, da v steklenici fali eden prst. Po takšoj pripravi z gumijom i INSERIRAJTE V „N O V I N E“! pokrovom steklenico trdno zapremo. Tak napunjene steklenice z grahom kühamo v sopari. Vzemimo velki lonec za gvant kühati i v njega denemo na dno malo slame, na štero polagamo po vrsti napunjene kante zavite v slamo, da se nam ne zdrobijo. Gda smo tak lonec napunili ga nalejmo z mrzlov vodov i postavimo na vroči šparat, kde se kante z vodo začno segrevati, ka nam ne spokajo. V toj sopari ga kühamo pou ali edno vöro pri 80 ali 90 stopnjaj. Voda je tak vroča, da bi mogla vreti pa itak ne vre, Tak kühani grah püstimo v lonci dokeč se sam ne ohladi tak, da so steklenice mrzle. Previdno je vzememo i z sühov capov zbrišemo i je spravimo v hladno, süho i malo temno klet na polico, dokeč je ne bomo nücali. Če pa vidimo v šteroj kanti, da nam zrak ide notri, jo ponücajmo včasi, zato ka se nam v ednom tjédni gvišno pokvari. Fižol ali naš graj. Posebi ga nemo opisovali, ar ga itak pridelamo jako velke vnožine. Poglednimo samo slabo stran toga pridelovanja. V našoj krajini pridelavamo vse vrste mešanoga fižola i to je ravno ne dobro. S tem pa delamo sami sebi škodo, ar za slabo blago dobimo tüdi slabo plačani naš trüd. Če bi si pa mi zbrali naš ravenski črešnjevec ali pa manjak, bi küpčija bila za nas posta bole ugodna. Popunoma oa opüščamo sejanje stročjega fižola. To je tistoga, šteroga jemo z mošnjicami. Z njega delamo prikühe ali ga pa jemo z jesihom i oljom, kak šalato i tüdi spravlamo v kante za zimo. K stročnicam spadata tüdi bob i leča. Tevi dve vrsti pa pridelüjejo na polji. Zadnje posebno dosta pridelajo v Banati i na Vogrskom. Grahovo, bobovo i lečino zrnje vničüjejo rilčkarji grahov bobov i lcčar. V Prejšnji letaj so ga dosta vničili tüdi zavci. Glavni zrok tomi je bio gojitev divjačine od tisti, šteri so meli vzeti lov. Dnes pa je ta nevarnost minila, ar so naši dobri lovci skoro popunoma vničili zavce. 4. NOVINE 23. junija 1929. Cene Silje po celoj državi jako dobro kaže zato cene zrnji ešče izdak močno kaplejo. En čas so trgovci vse svoje zaloge spravili na plac, gda so pa cene začnole naednok močno kapati, so znova Skrili blago nego cene se več neščejo zdignoti. Zrnje. V Ljubljani: Pšenica 255 do 260 Din, kukorica 270 do 285 Din. V Novom Sadi pšenica 210 do 215, kukorca 227 do 232 Din. Pri nas pšenica 225 do 232 Din. Belice. Pred letnov vročinov začnejo trgovci vsigdar küpüvati vekše vnožine belic, da je v pravom časi spravijo v ledenice ar so v najvekšoj vročini küplene belice ne tak dobre v ledenicaj, kak pa tiste, štere so küplene pred vročinov. Zato v tom časi vsakše leto cene belicam tüdi nikelko poskočijo. Letos so ešče prav posebno poskočile, ar so velke ledenice izdak ne napunjene, štere so se zavolo duge zime popunoma izpraznile. Küpüjejo se po 1 Din do 1 Din 25 par pa ešče drakše. Gobe. Lepe dohodke prinašajo vsako leto Siromaškomi lüdstvi tüdi gobe. Letos so jako lepe i se Plačüjejo v Ljubljani na placi lepe bele po 80 do 90 Din za kilo za slabše pa 70 do 80 Din. Gob različni se je v Ljubljani do zdaj že zodalo više 150 metercentov ka je za to sprotoletje že ne malo i ka je kmečkomi lüdstvi prineslo v žep okoli 1 miljon 200 jezero dinarov, ka je ne mali penez. Tüdi pri nas se dobijo jako lepe gobe, nego küpci ščejo preveč dobičkov meti pri tom i plačüvlejo našim siromakom komaj po 50 do 60 Din za kilo najlepši gob. Živina ma stalno dobro ceno i se sproti zoda, tak da skoro vsešerom sfalivavle, komi je tüdi zrok strašna zima, štera je močno zredčila živino, na drügoj strani se pa obeta dobra košnja i lüdje so nej v skrbi za živež. Penezi. Ljübljanska borza. 1 Dolar 66 Din 87 p; 1 francuški frank 2 Din 22 p; 1 nemška marka 13 Din 57 p; 1 Češka krona 1 Din 68 p; 1 taljanska lira 2 Din 98 p; 1 austrijski šiling 7 Din 98 p; 1 vogrski pengö 9 Din 93 p. Dinar je vreden v Cürihi 9.13. Suhe gobe, belice, maslo, puter küpüje po najvišišoj dnevnoj ceni trgovina FRANC SENČAR, Ljutomer — Mala Nedelja. Mašin za štrikanje nogavic, okrogli, št. 8., v dobrom stani, Prodam. JANIČ JANOŠ, Nuskova 22. p. Rogaševci. Barvo, laki, firneži broci, pinzelni, olje i laki za bicikle i šivalne mašine dobite po fal ceni v specialnoj trgovini nasproti židovske cerkve v Murski Soboti. Sprejmem Vajenca za kolarstvo. JOŽE ROUS, kolarski mojster Beltinci št. 128. Dva dobriva pomočnika za mizarstvo sprimem včasi. IVAN REŽONJA, mizarski mojster Gaberje 131, p. Dolnj Lendava. Prodaja ljutomerskih vin ! Prisilna uprava grajščine Gornja Radgona ima na prodaj okrog 70 polovnjakov vina izborne kakovosti letnika 1928 po dnevnih cenah. Cenjeni interesenti se naj oglase pismeno ali osebno pri g. ALOJZIJU PUHAR, županu v Žbigovcih kot prisilnemu upravniku, kjer dobe vse potrebne informacije. V Gornji Radgoni daje informacije g. Dr. LENART BOEZIO, odvetnik v Gornji Radgoni, ozir. okrajno sodišče. Najboljši cement, Vapno, deske itd. odava po najnišišoj ceni VEKOSLAV BRATINA, Križevci pri Ljutomeri. Odpro sem tüdi podrüžnice v Veržeji št. 5. pri A. Auer i se dobijo zdaj stalno tam tüdi cement, deske i cementne cevi vsakovrstne. 15 Prodam vino Poceni Jeruzalem Svetinje več sort belo rudečo od 5 Din. naprej. 4 Din. šmarnica in se dobi dober jabočnik. Pitati pri Zavratnik Alojz posestnik vinograda Ljutomer. Oda se približno 6 plügov prve košnje, sladke trave, pri glavnoj cesti pod ugodnimi pogoji. Opita se v „Panoniji“ J. SUŠEC, Gornja Radgona. Pozor!! Delavcom naznanje. Šteri bi šteli iti na žetvo na eden mejsec, naj se zglasijo včasi. Sprimejo pri paleri Štefan Andreč iz Pečarovec št. 19. Vsakovrstne surove in svinjske kože küpüje po najvišji dnevni ceni FRANC TRAUTMANN Murska Sobota Cerkvena ul. 191. Podpirajte: „NOVINE“! Točno na sekundo Štev. 100. Dobra švicarska Anker - Remont Roskopf vöra samo 49 Din 60 p. Prava Švicarska Štev. 105. Prava Anker büdilka 16 cm. visoka samo 64 Din 20 p. Štev. 111 z radijovim številnikom i radijovimi kazal ci samo 69 D. 20 para. Triletna garancija! Nevarnosti nega! Ka ne odgovarja se vö mini, ali se pa penezi nazaj dajo. Prave švicarske žepne vöre, vöre za na roko, büdilke, vöre z nihalom, lanceki, prstani, ringli i srebrni predmeti skoro po t vörniški cenaj v ogromnojzbiri v velkom ilustrovanom ceniki, šteoga dobite brezplačno, čepošlete Vaš naténčen naslov na tvrdko H. SUTTNER, LJUBLJANA, 945. Suttnerova „Iko“ vöra je vöra za ceIo živlenje. IVAN ŠEGA, M. Sobota prek židovske cerkvi gospodarske, obrtne in indostrijske mašine i potrebščine. Lokomobil bencin, gasmotor -elektromotor - transmisije - žage - kugellegerje-gonilni jermeni, Ia. cilindersko, auto olje i masti itd. MLINSKE POTREBŠČINE, valeki i vsi deli, koperej, trijeri, kamni, svila, gurte, peharčki, aufzug železje in cilinder, potače itd. GOSPODARSKI MASINI, mlatilnice, sejalni mašini, plügi, sadni i grozdni mlini, preše, sečkari, reporeznice, pumpe, vetrenjače, vage itd. Konkurenčne cene! Tüdi na rate! Prvovrstno blago! Že 32 let v slüžbi betežnih i zdravih stoji Fellerov pravi milodišeči Elsafluid. Za betežnoga je Fellerov Elsa flud zaneslivo hižno sredstvo i kosmetikum za čvtišanje bolela, šteroga deo vanje hvali nešteto zahvalnic tüdi iz višiši krogov i iz dalešnji krajov pri ostri bolečinaj v lici i celom teli, pri trganji v členkaj, pri bolečinaj zob glave, za ribanje pri revmatični bolečinaj, kak obveze pri nesrečaj i pri vnogi drügi prilikaj, gde je hitra pomoč potrebna. Za Zdravoga zaneslivo obrambno sredstvo proti prekmernoj občütlivosti za hladen zrak „a jéčanje mišic i živcov za črstvitev zmenšana moči, kak desinfekcijsko sred stvo za roke, lice, gobe, vüsta i dihala kak Obramba od prehlada, našasti i gripe pri grgranji proti kašli, zamuknjenosti i tak naprej! Za nego glave kak dodatek dnevnoj vodi za pranje itd: o- Odznotra nikelko kaplic na cukri lejša bolečine i dobro dene. Dobiva se po apotekaj kantica za 6 Din, dvojni glažek za 9 Din ali velka specialna kantica 26 Din. Po pošti konči eden pakec, štéri ma 9 pokusnih ali 6 dvojni ali 2 specialni kanti 62 Din. Šest takši pakov samo 250 Din vse že s poštninov i pakivanjom pri EUGEN V. FELLER lekarnar STUBICA DONJA Centrala 146 — Hrvatska. Či pa ščete meti tüdi kaj dobroga za Vašo prebavo, naročite obednim Fellerove dobro delajoče Elsa pilule; 6 škatlic 12 Din. Za PREKMURSKO TISKARNO odgovoren HAHN IZIDOR v Murski Soboti. Izdajatelj KLEKL JOŽEF. Urednik FRANC BAJLEC.