Posamezne! številka Din 1.50.
tovini.
VD-0,	\	^
s** ^ *
‘IIIIIIHj.j
ul!
milim
e- ^
GLASiLO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
Mlaja vsak četrtek. - Uredništvo in upravništvo: Karl Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. - Naročnina za mesec 6, četrtletno 18 Din. - Dopisi se ne vračajo.
Štev. 32.
LJUBLJANA, četrtek, 22. novembra 1923.
Lelo 1.
Gospodarski položaj naših delavcev in nevtralnost strokovnih organizacij.
Celokupni delavski razred v Jugoslaviji trpi izredno v gospodarskem oziru, Ida o političnem ne govorimo) in sicer se nahaja delavski razred v Sloveniji še v težjem položaju kot v Srbiji in mnogih drugih deželah, če odštejemo one dežele, ki so v akutnem propadanju. Delavski razred Jugoslavije živi v lej gospodarski bedi iz popolnoma umljivih razlogov. Buržuazija mu je onemogočila, da vodi legalen boj za zboljšanje svojega položaja, in razpustila iudi mnogo strokovnih organizacij.
Naše delavstvo mora v večini slučajev sprejeti one pogoje, ki mu jih stavi delodajalec, ker ni močnih strokovnih organizacij, ki bi prisilile podjetnike, da izpolnijo delavske zahteve. Tako ima naš proletarijat večinoma danes, koncem leta leta 1923, še vedno iste plače .kot leta 1919 in 1920, dočim ko so v tem času poskočile cene življenskih potrebščin za 200 - 300%. Zakaj je tako? Odgovor je enostaven in lahek: delavci nimajo trdnih svojih organizacij in radi tega ne morejo parirati napadov kapitalistov, ki sistematično kratijo in odpravljajo že veljavne delavske pravice. Zato morajo delavci trpeti in sprejemati pogoje, ki mu jih stavijo delodajalci. Temu glavnemu zlu — ne-obstojanje močnih, enotnih strokovnih organizacij se pridružuje še eno: nepravilno razumevanje današnjega položaja s strani mnogo strokovnih funk-cijonarjev in njihov poskus odtujiti strokovno organizirane delavce od političnega boja.
Ti strokovni funkcijonarji prebolevajo ono bolezen, katero je večinoma indu-
strijskega evropejskega proletarijata prebolevala in prebolela že pred desetletji. Kljub temu, da je n. pr. glasilo »Zveze neodvisnh strokovnih organizacij« »Strokovna Borba« že razjasnila, da se ne sme zamenjavali strankarske neodvisnosti strokovnih organizacij s politično neviralnostjo, se še vedno gotovi strokovni funkcijonarji, zlasti v rudarskih revirjih, ogrevajo za politično nevtralnost strokovnih organizacij in goje v sebi misel, da so siro-kovne organizacije edina in glavna potrebna podlaga delavskega gibanja.
Delavci v svojem življenskem interesu ne morejo biti politično nevtralni, brezbrižni za politični boj. Kajti, ako bi delavstvo ne zasledovalo celokupne
I	politike buržuazije na vseh poljih in j se ne borilo proti njej potom svoje delavske politične stranke, bi pomenjalo to direkten samomor delavskega razreda.
Kaj pomenja, kam vodi deklamiranje nekaterih »sindikalistov« o potrebi politične nevtralnosti strokovnih organizacij. S tem se ne doseže utrditev in zasiguranje obstoja strokovnih organizacij, ampak doseže se ravno nasprotno: da delavci ne gredo v NDSJ, ampak k radikalcem, Orjunašem itd., t. j. da upada bojevna sposobnost in enotnost delavskega razreda in tudi ohlajenje napram delavskim razrednim strokovnim organizacijam. Prepričani smo, da tega noče niti eden aktiven član strokovne organizacije in da bodo vsi prizadeti sodrugi korigirali napačno mišljenje.
Delavske stavke v Jugoslaviji.
znašalo nad 76 — 80 tisoč.« — Sodr. Pavlovič potrjuje to z natančno Statistiko, ki je danes ne moremo priobčiti vsled omejenosti prostora. Po tej statistiki je propadlo brez vsakega uspeha 11.2% vseh izvedenih stavk. Med temi stavkami so propadle celo one stavke, ki so se vršile za plačanje nadurnega dela; še več: propadla je stavka, v kateri so se delavci borili za to, da se jim že enkrat fiksirajo kakršnekoli plače, ker delavci v dotičnem podjetju sploh ne vedo, koliko znaša pravzaprav njihova plača ...
Dalje pravi sodr. Pavlovič: »Tipično je razredno barbarstvo jugoslovanskih kapitalistov sploh; naše delavstvo nima v svojih mezdnih odnošajih baš ničesar, kar bi bilo rezultat socijalnega za-konodajstva v Jugoslaviji in kar bi izvrševali in kontrolirali oblastni organi. Nekaj malo uredb, »zakonov« in predpisov o zavarovanju delavcev v bolezni, o osemurnem delavniku, o delavskih zaupnikih nima nobenega pozitivnega značaja v življenju ... Vrhu tega ni redek slučaj, da organi državne oblasti Jugoslavije brutalno dušijo ravno te stavke, ki se v najkorektnejši obliki vodijo za izvršitev obstoječih zakonskih predpisov.«
»Preveliko število izgubljenih štraj-kov, kljub prevelike skromnosti v njihovih ciljih, je dokaz velike slabosti
Kolikor moči, toliko tudi pravice ...
Lassale.
Pod tem naslovom priobčuje s. Pavlovič, ki se nahaja sedaj v zaporu, v
4.	številki našega marksističnega časopisa »Borba« zanimive misli o delavskem gibanju v Jugoslaviji, s katerimi se izplača, da se bavimo.
Tu prinašamo vse njegove glavne misli in pričakujemo, da se bodo na to oglasili v našem listu s svojim mišljenjem zlasti oni sodrugi, ki delujejo v strokovnih organizacijah. S tem bi se izvršila deloma potrebna diskusija
o	strokovnem vprašanju, ki je ena najvažnejših točk na dnevnem redu strankine konference.
Sodrug Pavlovič pravi: »V prošlem 1922. letu se je položaj delavskega razreda v Jugoslaviji poslabšal, kajti medtem ko se je življenje podražilo za 100%, se je delavcem istočasno posrečilo v zelo majhnem številu slučajev, <la v najskromnejši meri povečajo denarno plačo. Od 87.000 stalnih, velikih, srednjih in malih gospodarskih podje-tiiij, kolikor se jih je ugotovilo v 1921. letu po oficijelni statistiki, se je storilo v prošlem letu vsega skupaj okrog fisočdvesto poskusov, da se potom štrajka ali mezdnega gibanja zboljša mezdni in delovni položaj delavcev.
Število delavcev v teh gibanjih ni
strokovnih organizacij, da bi vršile svojo obrambno vlogo napram tako elementarnim interesom mezdnega delavstva. To se more pojasniti z dvema stvarima:
Prvo: pravica strokovnega organiziranja je uničena z vladino suspenzijo z dne 19. XII. 1920. 1. in z eno permanentno prakso, ki se vrši iudi danes, s prakso udušenja štrajkov ...
Drugi razlog za pojasnenje slabosti naših strokovnih organizacij je v nezadostni prilagoditvi, da se deluje pod temi izrednimi političnimi razmerami. Splošno znano je dejstvo, da največje število mezdnih delavcev potrebuje hitre in stvarne pomoči od svojih strokovnih organizacij: ona delavska strokovna gibanja, ki v današnji epohi niso v stanju mobilizirati mase za zasedbo tovarn, morajo prožiti tem masam vsaj to možnost, da v gotovi meri zaščitijo sebe pred malerijelno pro-pasijo. Strokovno gibanje, ki ne more dati niti enega, niti drugega, je neizbežno obsojeno na zelo občutno slabljenje in izgubo zelo velikega števila delavstva iz strokovnih organizacij.
Pri nas bi delavske strokovne organizacije mogle odgovoriti oni drugi zahtevi, če bi imele pravico svobodne koalicije. Brez lega one niso močne, da v večjem razmerju, da faktično vr-
šijo svojo akcijsko in zaščitno misijo v delavskem razredu. Ta brezupnost nalaga potrebo, da se po onem ruskem vzgledu iz periode 1906 — 1913 1. vodijo polorganizirani štrajki tudi neorganiziranih množic z vsemi težkimi in riskantnimi posledicami.
Akcijski in tovarniški komiteji po podjetjih (obratne celice) bi morali biti makar improvizorno stvorjeni, da bi mogli voditi vsakodnevne povode nezadovoljstva po podjetjih v pravcu objavljenja spontanih obustav dela in stavk. — V Jugoslaviji je preko 1500 podjetij tovarniškega značaja, kjer bi se moglo stvorih te akcijske komiteje. Da, ali vse to je velik taktičen in organizacijski problem, katerega niso znale rešiti naše razbite strokovne organizacije niti v treh letih krize. Feti-šistični predsodki o nenadomestljivosti strokovnih organizacij v gospodarskem boju delavskega razreda so napravili to fatalnost, da se v času zabranjevanja strokovnih organizacij ne vzame novega možnega sredstva za neobhodni razredni boj tega mučeniškega proletarskega ljudstva.
Sicer pa ima vsaka dragocena izkušnja svojo logiko, pa bo tudi ta naša izkušnja storila to, da se bo podvzelo vse mogoče, da bo stvar razrednega boja v Jugoslaviji triumfirala.«
Za gladujučo proletarsko Nemčijo.
Na pomoč nemškemu proletarijatu!
Centralni odbor NDSJ je sklenil, da se odzove apelu Internacijonalnega komiteja Delavske pomoči (1DP) in da pod-vzame vsestransko akcijo za pomoč nemškim sodrugom.
Bankrotstvo nemške kapitalistične politike je povzročilo strahovito katastrofo: lakoto, ki vlada v najbolj gosto naseljenih in najbolj industrijskih krajih Nemčije.
Milijoni in milijoni nemških delavcev ne bodo imeli v najbližjem času kaj jesli, milijoni in milijoni žena in dece nemških delavcev stoje pred gotovo smrtjo, stotine in tisoči otrok že umirajo.
Ali razen lakote vlada tudi strašna brezposelnost in draginja. Preko deset milijonov nemških delavcev je brez dela, kilogram kruha stane 40 milijard mark (70 Din).
Ta katastrofa grozi, da bo mnogo hujša od prirodne katastrofe v Rusiji 1. 1921. Ona mora vzbuditi sočustvovanje vsakega proletarca in vsakega človeka in mi se moramo odzvati svoji razredni internacijonalni dolžnosti in priteči na pomoč nemškim delavcem in to čim prej in čim izdatneje.
Radi te akcije se ne sme niti malo zaustaviti akcija za pomoč bolgarskim revolucijonarjem. Mnogo organizacij in krajev še ni izpolnilo svoje dolžnosti.
čeprav se nahajamo mi v težkih razmerah in čeprav imamo tudi svoje lastne žrtve, ki so izpostavljene najhujšim izkušnjam, moramo dati mnogo več in našo akcijo postaviti v čim širšo podlago in našo požrtvovalnost posvetiti vsem smerem.
Ruski delavci in kmetje so takoj dvojno vrnili, kot so prejeli, čeprav žive tudi oni še v težkem položaju, so po-
kazali ponovno neprekosljiv vzgled vdanosti in požrtvovalnosti. Oni so takoj pošali preko 100.000 centov žita nemškim delavcem.
Pokažimo tudi vsaj približno svojo požrtvovalnost! Sedaj, ko se gre za našo razredno solidarnost, našo internacionalno dolžnost, človeški čut, za čast in ugled naše stranke, morajo iti vse organizacije in vsi sodrugi na delo!
Centralni odbor NDSJ.
Pomožna fronta se širi.
Internacionalna konferenca v Pragi.
5.	in 6. novembra se je sestala v Pragi konferenca internacijonalne delavske pomoči. Konferenca se je pečala z vprašanjem organiziranja pomožne akcije za gladujočo Nemčijo. Vsi udeležniki konference so bili edini v tem, da je neobhodno potrebna taka akcija in zastopniki nekaterih dežel so že mogli poročati, da je v njihovih deželah akija že v teku. Iz Holandske in Avstrije so šli že prvi živilski transporti v Nemčijo.
Internacijonalni kongres pomoči za
*	Nemčijo.
Povabilo k internacijonalnemu kongresu vseh pomožnih organizacij in komitejev z dnevnim redom: Lakota v Nemčiji.
Podobno kot 1. 1921, ko so bili po strašni naravni katastrofi ogroženi milijoni ruskih delavcev in kmetov po težki lakoti, se gibljejo danes po vsem svetu stotisoči rok, da pomagajo od tiste stiske ogroženim nemškim delavcem, uradnikom, malim rentnikom in drugim nepreskrbljenim slojem.
Skoro vse organizacije in komiteji, ki so delali z nami za omiljenje ruske stiske, so prevzele danes pomožno akcijo za gladujočo Nemčijo.
S
Kot v letu 1921 prevzemamo zopet inicijativo za sklicanje inlernacijonal-nega kongresa, ki naj združi vse za nemško gladovno pomoč delujoče or-ganizacje in osebe. Ta kongres bo pridobil nove plasti za akcijo in se bo istočasno posvetoval o tem, kako naj
se doseže skupno delo poedinih pomožnih komitejev in organizacij.
Kongres se vrši na nedeljo, 2. decembra v Berlinu (poslopje parlamenta).
Za internacijonalno delavsko pomoč: Klara Zetkin, Kate Kollvvitz, dr. A Pa-quet, Ernst Toller, Willi Mlinzer.berg,
Max Barihel (Nemčija); Anatol France, Heni'Y Barbusse, Andre Marty (Francija); lienriette Roland-Holst, Edo Fim-men, Kruyt, Brommert (Holandska); An-dersen-Nexo (Danska); Matthien Past-seel (Belgija); prof. Forel Platten (Švica); Smeral, Kreibich (Češka); Grazia-
dei, Misiano (Italija); U. Sinclair, Davis (Amerika); Crawfard, Whitehead (Anglija); Lunačarski Petrovski, Bogdanov, Maxim Gorki, Olga Kamenjev (Rusija). * * *
Internacionalni pregled.
Volitve na Bolgarskem so se izvršile v znamenju najbolj barbarskega terorja.
Dne 18. novembra so se vršile v Bolgariji volitve v parlament. Vladne stranke, združene s'socialisti, so bolgarskemu ljudstvu z najhujšim nasiljem, bajoneti, bombami in grožnjami onemogočile, da svobodno glasuje in izreče svojo voljo. Pristašev komunistične in zemljoradniške stranke v večini krajev sploh niso pustili na volišče, tako da so bili oddani vsi glasovi za današnjo divjaško fašistovsko-sociaiistično vlado tudi v onih krajih, kjer imajo komunisti in zemljoradniki ves narod za seboj.
Borile so se v glavnem tri liste, ponekod samo dve: to so združeni fašisti-socialisli, zemljoradniki in komunisti.
Zemljoradniki in komunisti so v mnogo krajih nastopili skupno.
S takim barbarskim nasilstvom je jasno, da je dobila vlada večino glasov. V Sofiji je dobila vlada 15.000, komunisti pa 8000 glasov. V drugem večjem mestu Varni je dobila vlada 3000 in komunisti 4400 glasov. Rezultati iz vseh poedinih mest sicer še niso doslej znani, vendar je gotovo, da so dobili fašisti večino. Kakor se sodi, bo imela vlada v prihodnjem parlamentu 195, komunisti in zemljoradniki pa 52 mandatov.
Če imamo pred očmi to nezaslišan fašistovski volilni teror in krvavo udušenje komunistično-zemljoradniške vstaje, mora priznati vsakdo, da je komunistična stranka Bolgarije usidrana v masah, da je za bolgarskimi komunisti večina delavcev in kmetov. Fašistom se je sicer za enkrat posrečilo potvoriti razpoloženje delovnega ljudstva Bolgarije, ali to ne pomenja niti malo, da je revolucionarna stvar v Bolgariji ugasnila, ampak da nasprotno tli naprej, da v svojem momentu izbaihne nepremagljivo na dan.
Problemi nemške revolucije.
(Nadaljna izvajanja Zinovjeva).
Zinovjev je v svoji seriji razprav o nemški revoluciji posebej razmotrival vprašanje nemške revolucije in ruske protirevolucije, kjer pravi med drugim:
»Pažnja vsega sveta se obrača vedno bolj k dogodkom, ki dozorevajo v Nemčiji. Samo popolnoma slepi ljudje ne vidijo, da se bo v najbližnjem času odločila usoda Evrope v Nemčiji, da se bo obrnil najvažnejši list v zgodovini svetovne revolucije, da se bližajo dogodki, ki določajo usodo najnovejše politične zgodovine za desetletja.
Naravno reagira vsak razred na dogodke v Nemčiji na svoj način. Najna-
prednejši delavci vsega sveta pojmujejo popolnoma jasno zvezo nemške revolucije z usodu internacijonalnega prolelarijata. Če tega še ne pojmuje jasno gro proletarske mase, vendar čuti to instinktivno. Zapadnoevropski kapital, posebno francoski je delal dosedaj smehljajoč obraz in postopal tako, kot da ga ne interesira »anarhija« v Nemčiji. Ali zlasli energično reagira na dogodke v Nemčiji ruska kontrarevolucija meščanov in veleposestnikov. Od zmage kontrarevolucije nad nemškim proletariatom pričakuje ruska buržuazija in veleposestniki svojo rešitev. In s svoje strani imajo popolnoma prav. Če moremo biti rešeni sploh še po čemu, moramo biti le po zmagi evropske bur-žuazije nad nemško revolucijo.
Zaman poskušajo poedini »sovjetski« buržuji ohladiti temperament svojih »bratov« — belih emigrantov. List Social - revolucijonarjev poroča:
»Inteligenten človek, ki stoji od bolj-ševikov ravno tako daleč ko od prebivalcev na Marsu, piše iz Rusije v Nemčijo: Vrnite se čim prej domov, mi smo tu že v lihem pristanišču in pri vas šele pričenja plameneti oktobrski ogenj leta 1917.«
Časopis Miljukova, voditelja meščanskih in veleposestniških emigrantov, opazuje dogodke v Nemčiji tako-Ie:
»Najžalostnejše za Nemčijo je to, da nikjer ne zadene politični smrlni boj na smrtno žalost patriotičnega nemira. Državni zbor (parlament, op. ur.) je še bolj brezčasten kot ruski predparla-ment v oktobru 1917.«
V	Beogradu se je zbral beli šlab veleposestnikov. Tu se tiska tudi časopis »Novoje Vremja«, ki se je izselil iz Pe-trogarda. V tem listu se čita:
»Popolnoma jasno je — če bi se sklenilo v Evropi, da se strmoglavi sovjetsko vlado in se zopet upostavi red v Rusiji — da bi se izvedlo ta sklep v glavnem s silami ruske bele emigracije. Od Evrope bi morali zahtevati denarnih sredstev, tehnične podpore in morda varstvo etape, dočim ko bi se izvršila oborožena operacija brezdvom-noh s silami onih Rusov, ki bi sledili velikemu knezu Nikolaju Nikolajeviču in generalu Vranglu.«
In dalje:
»Vzemimo enkrat najneverjetnejše. Najboljše čete ruske armade generala Vrangla bi bile razpršene. Intervencijo bi mogli dokončati izključno le ino-zemci. Tudi v takem slučaju bodo morale ostati simpatije vsakega ruskega patrijota brez ozira na njegovo orientacijo in politično naziranje na strani
inozemcev. Jasno je, da bi se podvzelo oboroženo intervencijo, za katero bi se odločila Evropa, ne radi naših lepih oči in ne iz simpaiije za nas, ampak izključno zato, ker zahtevajo tako interesi Evrope.«
Stvar je jasna: Evropa bo potrebovala povodom nemške znova oboroženo intervencijo proti zvezi socijali-iističnin sovjetskih republik. Vzšla bo zopet zvezda Nikolaja Nikolajeviča in generala Vrangla. Če se bo posrečilo evropski buržuaziji zadušiti nemško proletarsko revolucijo in napraviti sunek proti sovjetski Rusiji, potem bo znova poklicana v aktivno vojaško »armada« Nikolaja Nikolajeviča in Vrangla proti delavcem in kmetom Rusije.«
Ko navede Zinovjev še nekaj dokazov za te namene kontrarevolucije, pravi: Ruski delavci, kmetje in rdeči vojaki morajo vedeli, da ni spojena naša usoda z usodo nem. prolelarijata samo za to , ker simpatiziramo mi, ruski ko-munardi z bojem delovnih v drugih deželah, ne mi smo zainteresirani s krvjo in blagom kot razred, ki stoji na čelu naše države. Razcefrati Nemčijo na nekaj »neodvisnih« držav, poklati proletarsko avantgardo in potem, po kratkem času, pustiti marširati belo Nemčijo proti sovjetski Rusiji — to je načrt evropske buržuazije, ki jo vodi gospod Poincare, to je načrt, v katerega upa ruska buržuazija in ruski veleposestniki... Evropska buržuazija in ruska kontrarevolucija računata s tem, da bodo brezpogojno podvzele proti ruski revoluciji bela Poljska, bela Finska, in bela Rumunija vse, kar se jim bo ukazalo, in da se jima bo posrečilo s temi državami, po udušenju nemškega proletarijata, vreči nad ruske delavce in kmete še belo Nemčijo in ruske bele oficirje, ki žive v inozemstvu in stoje pod komando generala Vrangla in Nikolaja Nikolajeviča. Potem je igra dobljena ...« — In za to bo gledalo tudi rusko delovno ljudstvo, da razblini sanje evropske buržuazije in ruske kontrarevolucije in bo s tem napravilo veliko žalost našim vrlim socijalistom, ki se navdušujejo v svojih listih za rešitev nemške buržuazije.
Položaj v Nemčiji.
Od proglašenega obsednega stanja 26. septembra do 9. novembra ni minil skoro noben dan, da se ne bi odigrali v Nemčiji novi važni dogodki. V zadnjem tednu pa vendar izgleda položaj v Nemčiji malo manj viharen. Na Bavarskem je nastopilo gotovo pomirjenje.
Demonstracije pobitih Hiiilerjevih fašistov so ponehale; vrši se le še boj plakatov in časopisov. Najžalostnejšo vlogo pri tem sporu med bavarsko bur-žuazijo samo pa igra gospod general Ludendorff. Ko se je ponesrečil njegov puč in so njega aretirali, se je obnašal kot zasačen židovski oderuh, ki skuša s tisoči nerodnimi izgovori prepričati svojega iožitelja, da je pravzaprav revež, nedolžen revež. In Ludendorff je danes faktično revež, ker po ponesrečenem fašistovskem puču in svojem mizerabelnem obnašanju je izgubil vsak političen vpliv.
Notranje - politični položaj Nemčije označuje tuljenje ministrskega predsednika Stresemanna proti »marksizmu«. Nasproti znanemu svetopisemskemu izreku: »V začetku je bila beseda« se skuša, ali — samo skuša — Stresemann oprijeti načela: »V začetku je bilo dejanje«; seveda hoče uporabljati to gospod Stresemann samo proti proletarijatu. Ta teden je hotel to tudi javno dokazati, da je on odločen nasprotnik »marksizma«. Po ostrem proti-marksističnem govoru v Halle je šel takoj na delo, da da še bolj črno barvo svojemu ministrskemu kabinetu in je poveril posle notranjega minisirstva znanemu reakcijonarnemu Jarresu.
Ali kljub vsemu reakcijonarnemu prizadevanju Stresemanna, je veliko vprašanje, ali bo mogel on še nadalje ostali poslovodja fašistovske reakcije. Kajti fašisti niso ž njim niti malo zadovoljni, ker oni potrebujejo in hočejo moža, bi bil v očeh kontrarevolucije manj kompromitiran in pripravljen, da bi brez dolgega oklevanja odpravil zadnje pravice nemškega delavskega razreda.
Gospodarski položaj se je zopet zelo poslabšal. Brezposelnost silno narašča. Kurz marke je padel zopet za 400%. Radi tega skačejo neprestano cene.
Zunanji položaj se je še bolj poostril, ker se je oglasila zopet tudi Anglija, ki zastopa stališče, da je treba vzpričo povratka prestolonaslednika v Nemčijo stopiti še bolj na prste Nemčiji. Vodilna glava male entente, Beneš, je izjavil, da je sicer Hittlerjev puč notranja nemška zadeva, ali da znači povratek Hohenzollernske dinastije v-Nemčijo internacijonalno zadevo.
Splošen značaj položaja v Nemčiji ostaja še naprej: na eni strani se pripravlja reakcija za pohod, na drugi strani pa proletarijat pod vodstvom komunistov. Doslej merita oba svoje moči v poedinih bojih, skoro si pa bosta pogledala oči v oči...
SEliIrafte asa tlslcovnl sklad »Glasa svobode"!
LISTEK.
Oklopni vlak št. 14-69.
»Ne bo nas spodil, Mo-o-o!«
Udaril je konja preko znojnega hrbta.
Vaiska je kričal:
»Naprej le napreil... Cel štab ogleduje četel Hudič vzemi tega stotnika z njegovim oklopnim vlakom Vozi k Jegoriču!"
Voz je hitel mimo kmetov, ki so se zabarikadirali. Vzpeli so se ra kolena in molče motrili onega, ki je stat na vozu, potem so zopet vzeli v roke puške in čakali na vlak.
Bobneče in ogenj bruhajoč je besnel oklopni vlak nasproti.
Vaiska je zamižal.
»Previsoko merijo,« je dejal Snobov. Vidi se vendar popolnoma razločno. Menda so vsi pobesneli tu notril Ali mar ne vidite?«
Vajska je tulil od jeze, zgrabil vrbovo šibo in pričel bičati konia.
Veršinin je stal široko razkoračen na vozu, s temnim, jeznim obrazom.
»Vzdrži-ite, sodrugi!«
»Ne popustite!« je tulil Vajska.
Kmetje v grmovih so odgovorili na nevojaški načm:
»2e prav ...«
In to je zvenelo tako zaupno in zanesljivo, da se je celo še Snobov povzpel na kolena in držeč puško v iztegnjeni pesti kričal :
»Umremo tako ali tako ...«
In prišel jim je nasproti ne več strašen oklopni vlak. Vajska je grozil s pestjo: »Boste že dobili!«
Bradati mož na vozu je komandiral. Kmetje so kopičili drevesna debla čez železniški nasip in se tiho plazili. Oklopni vlak ie skoro sunil proti deblom in otvoril ogenj na nje in iz največje bližine.
Drevesna debla so bila kot trupla in trupla kot drevesna debla — lezle so veje in roke; mlado, zdravo meso so imeli vsi — drevesa in ljudje.
Nebo je bilo temno in težko, skovano iz železa in pod tem nebom ie brlizgala lokomotiva,
Kmetje so se prekrižali, nabasali puške in porinili debla naprej.
jelke so bile kot sulice, oklopni vlak jih je drobil kot vžigalice.
Kot zreli sadovi v vetru so padali ljudje m poslednjič poljubljali zemljo.
Roke sc niso več ganile, telo je otrpnilo, zemlja je imela usmiljenje. V začetku jih je bilo na iucate. Tiho so jokale žene za gozdno potjo. Potem so bile stotine in vedno bolj je naraščalo javkanje.
Manjkalo je že ljudi, da bi odnašali trupla.
Ali kmetje niso odpovedali. Končno se je oklopni vlak ustavil.
Tedaj je no daleč zadonel klic Versina:
»Na-apre-ej, sodru-u-ugi!«
Kmetje so jurišali na oklopni vlak.
Svinec in baker je deževal na vsej strani iz jeklenih sten, prodiral v telesa, mesaril trebuhe in ramena, udarjal skozi meso, prinašal smrt.
Kmetje so tulili::
»O-a-a-a-ol!«
Trava se je plašila preko prsi in trebuha. Grmovje se je vkopalo s svojimi vejami v obraze in švištelo mimo brad in izpod mokrih znojnih las so se napenjale ustnice:
»0-o-a-a-a-o!l!«
Plameni so ostali v hrbtih, čisto blizu so stali temni vagoni.
Partizani so vrgli bombo proti kolesom. Eksplodirala je in odmevala v prsih slehernega.
Kmetje so sc umaknili.
jutro je žarelo
Ko so ob dnevni luči zagledali mrliče, so zatulili kmetje, kot bi jih kdo deval iz kože, in znova so jurišali na vlak.
Veršinin je sezul čevlje in hodil bos. Snobov sc je previdno plazil po vseh štirih in sc na poseben način ogibal grmov.
Vajska je z navdušenimi očmi pogledat Veršinina in zakričal:
»Ho-ho, Nikita Jegoričl«
Vajskin obraz je bil vesel, samo v očeh so se svetile solze.
Oklopni vlak je zažvižgal.
Stisnite mu grlo,« je prodirno zakričal Vajska, se prijel svojih prsi in dejal s tankim glasom, kot govore bolni otroci:
»Moj bog ... tudi mene!«
Zgrudil se je.
In on je umrl.
Drugič so se umaknili.
Znoječi se vojaki so z vodo hladili žareče vroče strojne puške. Njihove ime, razpraskane roke so sc nervozno gibale.
Vlak se je mrzlično tresel in žarel kot bolnik ob napadu.
»Prokleta druhal,« je kričal stotnik.
Bolelo ga je, da mu ne pade v glavo nobeno povelje in preklinjanje se mu je zdela še najprimernejše in najlažje.
Kmetje so napadli vlak.
Mnogo mnogo jih je bilo... Vsi so pripravljeni umreti. Zopet sc poležejo po grmovih in naskočijo vlak poslednjič... Že jurišajo ...
Vaevolod Ivanov.
Nemška realna marka.
S 15. novembrom se je uvedla v "Nemčiji rentna marka kot plačilno sredstvo. Vlada je hotela s lem udej-stviti željo po uvedbi stvarno kritega denarja, hotela je usireči sanjam milijonov. Nemški kapitalisti pravijo, da so osrečili nemške delavce z novim denarjem, ki je krit.
Kako izgleda v resnici financijeina stran novega denarja? Kakor znano, ne gre v prvi vrsti za toliko imenovano »kritje« papirnatega denarja, ampak za njegovo izmenjavo. Pravijo da ima imenik rentne marke pravico na obresti in izplačilo. Izplačalo bi se v petih letih, ali ni pa prav nič določeno, v kakšni obliki in kakšnem denarju se bo to zgodilo.
Če vzamemo mesečne izdatke nemške države, ki se cenijo na 1.5 milijard zlatih mark in nasprotno dohodke, vidimo, da država ne bo mogla dolgo kreditirati rentne marke. In kaj bo potem? Ali državni bankrot ali pa dalje tiskati bankovce... Usoda rentne marke je torej ista kol dosedanje papirnate marke.
S političnega stališča pomenja uvedba rentne marke predajo državne pozicije v prilog velekapitala. Rentna .marka predsiavlja popolno financijelno odvisnost države od rentne marke.
Volitve v Angliji.
Angleški parlament je razpuščen in volilni boj je že v polnem teku. Ta volilni boj se vrši predvsem med tremi najmočnejšimi angleškimi strankami; konservativci, liberalci in delavsko stranko.
Valitve so se razpisale tako hitro •radi rezultatov konference delegatov angleškega imperija, o kateri smo poročali v našem listu. Ta konferenca se je zlasti baviia z'vprašanjem milijonov ■brezposelnih delavcev v Angliji in konferenca je prišla do mišljenja, da leži -glavni vzrok brezposelnosti v tem, da dežele s slabo valuto lahko konkurirajo z angleško industrijo, ki je vezana na visoko stoječi angleški funt. S tem sje prišlo na dnevni red vprašanje zaščitne carine proti inozemskim proizvodom. In Baldwin je predlagal, naj se uvede carino na vso tujo manufakturo, carine prosto naj se uvaža žito in meso; pri uvozu pa naj se dovoli angleškim kolonijam (dominijonom) posebne ugodnosti. To naziranje se imenuje protekcionizem in je glavna točka volilnega programa konservativne stranke. To je za Anglijo tako važno vprašanje, da je sklenila dosedanja konservativna vlada, da razpiše volitve.
Proti protekcijonisiom so združeni liberalci tna čelu Lojd Džorž in Asguitht. Liberalci naglašajo, da ne gre samo za industrijske produkte, ki bi se dali res v carino zaščiti, ampak da gre zlasti tudi za trgovino, temelj angleškega kapitalizma, ki bo s carino občutno prizadeta. Uvoz s carino bo onemogočen in to bo povzročilo krizo trgovskega kapitala.
Delavska stranka pa smatra, da je izhod iz današnjega položaja v izdatnem obdavčenju celokupnega kapitala.
Najbrže bodo konservativci propadli in najbolj bo napredovala delavska stranka, ki je že pri zadnjih volitvah ■dosegla ogromne uspehe.
Težkoče češke buržuazije.
Po občinskih volitvah na Češkoslovaškem je očividno, da nima današnja 'vladina koalicija nobene večine prebivalstva za seboj. Vladin tisk se tolaži s tem, da vlada ne potrebuje te večine. Vlada še do danes ni objavila uradnega poročila o izidu volitev.
Vrhu tega ima vlada proti sebi močno krilo češke buržuazije same — nacionalne demokrate, ki nastopajo vedno samozavestneje. Napredek reakcije v iniemacijonalnem obsegu, slabost .Masaryka in Beneša napram Poincare-iu je zelo opogumilo omenjeno desno krilo češke buržuazije. Demokratje hočejo izkoristiti svojo močno gospodarsko pozicijo — za njimi stoji ves finančni kapital — za političen sunek in zbirajo v to namen okrog sebe vse desne in nacijonalistične elemente. Tako vre in se kuha med češko buržuazijo.
Se važnejše kot to je pa gibanje v »osah delavstva. Od zunaj vplivajo dobro na gibanje proletarijata Češko-
slovaške boji v Nemčiji, na znotraj pa zlasti slabo vpliva izgubljeni boj rudarskih delavcev in dviganje cen kijub znižanju plač. V zvezi z boji v Nemčiji je našla akcija češke komunistične stranke za pomoč nemškemu proleiari-jatu velik odmev v delavskih masah in simpatijo v drugih krogih. 25. novembra se bo vršil državni kongres obratnih in revirskih svetov rudarstva.
S tem se pričenja nov revolucionarni pohod češkoslovaškega proletarijata, ki je zlasti važen za podporo nemškega proletarijata.
Atentator na bivšega bolgarskega poslanika Daskolova oproščen.
Prošli teden se je vršila v Pragi sodna obravnava proti Nikolovu, ki je umoril po nalogu bolgarskih fašistov bivšega bolgarskega poslanika v Pragi, Daskalova, ki je bil levi zemljoradnik. Reakcijonarni porotniki so Nikolova oprostili. S tem je reakcionarna češka buržuazija obsodita na smrt žrtev — Daskalova, morilca pa oprostila.
Vsled oprostitve Nikolova je nastalo veliko ogorčenje in vršile so se protestne demonstracije. Policija je pod tem priiiskom Nikolova ponovno aretirala in razprava proii njemu se bo najbrže obnovila.
Atentator r.a Vorcvskega tudi oproščen.
V	Lausanni, v Švici se je prošli teden končal proces proti atentatorju na poslanika sovjetske Rusije s. Vorov-skega, ki ga je ob priliki lozanske konference ubil bivši caristični oficir Con-radi s pomočjo Palunjina, oba navdušena Vranglovca.
Med procesom so prišle na dan težke obtožbe proii ruskim kontrarevolu-cijonarjem. Sam Dosioval, bivši general v Denikinovi in »Vranglovi« armadi je priznal, da so Vranglove čete vršile barbarski teror nad ruskim ljudstvom. Izjavil je, da je Vrangel navaden avanturist in lopov. Vrangel in Denikin, da sta dala v masah masakrirati ruske delavce in kmete.
Nadalje je izjavil, da je sovjetska vlada edina predstavnica ruskega naroda in če bi sovjetska vlada padla, da bi nastal najhujši teror in klanje v Rusiji.
Končno je izjavil, da je bil obtoženi Palunjin v beli armadi kot špijon, da so to službo opravljali sami najnizkofnejši tipi, razbojniki in roparji.
Bivši caristični general Dobrovoljski je iudi potrdil, da je Vrangel avanturist in da je bil beli teror strašen. Dan je bil nalog, da se pobijejo vsi ujetniki!
Na izrecno vprašanje je odgovoril, da ni komunist, niti simpatizer, ali da kljub temu priznava sovjetsko vlado, ker za njo stoji ruski narod.
Položaj na Madjarskem.
Aretacija Ulaina in drugih madjar-skih vodilnih fašistov, o čemur smo poročali v zadnji številki, je izzvala oster spor med buržuazno kliko (z Beihle-nom na čelul, ki se nahaja na vladi in opozicijonalno fašistovsko buržuazijo, ki bi jo lahko primerjali z našimi demokrati in »Orjunaši«. Vladajoče buržuazno krilo hoče poravnati ta spor z raznimi pogajanji in kompromisi. Ali poravnanje tega spora je nemogoče, ker Bethlen nadaljuje kljub vsemu svojo politiko kapitulacije pred veliko in malo entento, ker odstranjuje vse nadaljnje vojaške igre madjarske lumpeninteli-gence. Madjarski fašisti bodo zato morali stopiti v odkrit nasilen boj proti Beihlenu in bodo dali s tem madjar-skemu proletarijatu priliko, da on izkoristi konflikt med buržuazijo in sam poseže v usodo Madjarske.
Fimmen o enolni fronti.
Fimmen, ki se že dalj časa vnema za enotno fronto, je bil od svojega sekretarskega mesta odstavljen. V razgovoru z uredništvom socijal - demokratskega lista »Het Volk« izjavlja:
»Da obvarujem svoj razred pred reakcijo, ki postaja vedno močnejša in brutalnejša, tu pred vojno nevarnostjo, hočem, da združim v boju vse antikapi-talistične in revolucijonanre sile proletarijata. Jaz hočem kolaboracijo (skupno delovanje) med Amsterdamom in Moskvo in da s tem uspel, predvidevam enotno fronto Amsterdama z Moskvo. Hočem boja, da se branimo napadov in v katerem bodo stali ramo ob rami vsi delavci raznih struj. Navzlic vsem nesporazumom iz preteklosti je potrebna
kolaboracija, kajti brez nje, brez enotne fronte, brez ujedinjenja boj ne bo imel niti malo uspeha in vsi dosedanji delavski uspehi bodo na vekomaj izgubljeni. Hočem to kolaboracijo, ker vsebuje edini način, da se rešijo milijoni delavskih življenj... Današnji dogodki v Nemčiji dokazujejo, da imam prav, če verujem, da je enotna fronta ne samo potrebna, nego tudi mogoča. V Saksonski, v Turingiji, v celi Nemčiji se morajo socijalisti in komunisti boriti ob rami, ker je prolefarijat uvidel, kam ga je zapeljala enotna fronta z buržuazijo ...
Politične vesti.
Kupčija na račun ljudstva. Dočim ko vlada v Nemčiji revolucijonarno vrenje, ko se poljski delavski razred najener-gičnejše bori proti svojim tlačiteljem, ko se vrši v Grčiji boj za in proti monarhiji, ko stopa Madjarska v novo bojevno frazo, ko hočejo bolgarski fašisti in socijalisti z najhujšim terorjem udušiti voljo delovnega ljudstva,
— kako izgleda v tem času v monarhiji SHS? Kako in čigavo politiko vodi radikalska vlada?
Radikalska vlada vodi ne samo politiko srbskega parazitske buržuazije, temveč tudi eno privatno, družinsko politiko, v kateri ne najdemo niti trohe ozirov na takozvane »narodne interese«. Radikalska vlada postavlja vedno očividneje interese dinastije |iad vse ostale interese.
Danes mora videti vsakdo, da je šef politike radikalske vlade dvorna ka-marila in rumunska kraljica. To potrjujejo tudi vsi opozicijonalni meščanski listi. Njej se pridružuje sedaj žena, čije pojav v Beogradu je povzročil razburjenje celo v monarhističnih krogih in pri monarhistični »Politiki« — in to je vdova bivšega grškega kralja Konstantina — Sofija. Nedavno smo poročati
o	vlogi naše vlade napram republikanskemu boju v Grčiji.
Sedaj imamo nov dokaz za to, da čuva radikalska viada prdvsem družinske, dinastične interese. Komisija za razmejitev med Rumunijo in Jugoslavijo je dokončala te dni svoje delo. Tu se je kupčevalo z mesti in vasmi, tu so se pri pogrnjeni mizi prodajali ljudje kot blago na sejmu.
Predstavniki Rumunske in SHS monarhije so se lepo pobotali, da pripade Rumuniji mesto Zombolj in otoka Ada-kala in Moldava, a za to bo odstopila Rumunija Jugoslaviji par njiv. Nemški poslanci, ki so se doslej vdano klanjali Pašiču, so proti temu protestirali, kajti ljudstvo je proii takemu trgovanju ž njim. Radikalci se seveda na to ne bodo ozirali.
Evo, to je politika radikalske vlade: Nasilje nad delavstvom, uradništvom in nesrbskimi narodnostmi v Jugoslaviji, predajanje našega ozemlja drugim državam v interesu dinastije in »poro-dice.«
Sodišče ukinilo odredbo policije. —
Beograjska policija je zaplenila zadnjo številko centralnega glasila NDSJ »Radnik«, ker je videla v članku »Trgovina z narodom« razžaljenje rumunske kraljice. Sodišče je ta odlok policije uničilo, ker razžaljenje člana tujega kraljevega dvora ni kaznivo.
Razdelitev Slovenije in Hrvatske na »oblasti«.
Radikalci so izdelali v Beogradu nov načrt za rešitev »ustavne« krize, ki naj zadovolji naše klerikalce, hrv. zajedni-čarje in demokrate. Po tem načrtu bi se razdelila Slovenija na ljubljansko in mariborsko »oblast«, Hrvatska pa na štiri. Tem oblastem bi načelovali veliki župani, ki bi ne bili podrejeni direktno ministrom, temveč »ministrskim delegacijam« v Ljubljani in v Zagrebu, ki bi bile nekak »posredovalni urad med vel. župani in beograjskimi ministri.« ~ »Slovenec«, gromovnik slovenskih avtonomistov, ne izgublja povodom tega načrta radikalcev o še večjem zasuž-njcnju Slovenije in Hrvalske nobenih be3edi, temveč pravi k sklepu lepo po klerikalsko ali jezuitsko: »Če se pa vlada domisli na tako traparijo, se pa imenuje »državniška modrost«. — Človek zaman pričakuje še tretjega »pa«. Klerikalci si pač mislijo: naj radikalci še naprej tako gospodarja, mi bomo
— pa — sedeli še dalje lepo v parla-
Bodočnost delavskega razreda je odvisna od dogodkov v Nemčiji... Brez proletarske pomoči iz sosednjih držav, brez podpiranja s strani Amsterdamske lnternacijonale je poraz nemškega proletarijata siguren ... če po nemški pro-letarijat premagan, bo vse izgubljeno za evropski proletarijat. Potem bomo imeli vojni pohod na Rusko... čas je, da se prične s skupnimi akcijami.
To govori Eimmen, bivši sekretar Amsterdamske lnternacijonale. Kaj pa naši amsterdamovci ? ?
mentu, — pa — podpisali še kak Markov protokol, — pa — sklicali zaupni-ški zbor, kateremu bodemo povedali, da smo kljub svoji politiki, ki podpira radikalce, vseeno avtonomisti.
Kaj pravijo demokrati? Glavni organ demokratske stranke »Demokratija« piše v svoji 11. številki:
»Mi (demokrati) se bomo borili proti barbarskim metodam, ki jih prakticirajo radikalski organi državne uprave, vstali bomo proti terorju... in zahtevali bomo, da se v vsej državi uvede zakonitost mesto partizanstva in samovolje. Vse ono, kar tvori bistvo tega nasilnega vladanja, se mora podvreči naj-vestnejši in najstrožji kritiki... Naš list bo olajšal breme onim, ki so krivično preganjani in terorizirani po radikalskih organih.«
»Od svojega početka je sedanji radikalski režim pričel z nasilstvi in brezzakonjem ... Ta režin ne zbira sredstev, pa naj bodo še tako barbarska; radi-| kalski oblastniki so zamenjali načela z j batino, a ustava in zakoni so jim ko-
I	šček nič vrednega papirja ...«
•	Tako pišejo demokrati danes. Ko so j pa bili na vladi, so delali isto tako kot danes radikali in vršili nad delavstvom še hujša nasilja kot radikalci. Gospodje demokratje, če ste res tako opozicijonalno - bojevno razpoloženi, vstanite tudi proti nasilju, ki ga vrši radikalska vlada nad Nezavisno Delavsko stranko! Mi vemo, da tega ne boste slorili, ker vam ne gre zakonisiosi in demokratičen režim, ampak vam se gre za to, da bi vi bili tam, kjer so danes radikalci, da bi mogli potom svojih orjuna-ških band terorizirati razredno - zavedno delovno ljudstvo.
Bela roka na delu. — Obsodba podpolkovnika Gojkoviča. — Podpolkovnik Gojkovič je bil v znanem solunskem procesu obsojen na 15 let. Ali on se je nahajal tedaj v Rusiji, odkoder se je vrnil v Srbijo v maju letošnjega leta in se javil vojaški oblasti. Prišel je pred vojaško sodišče, ki ga je pa oprostilo. To pa ni bilo všeč oficirski »beli roki«, ki je dosegla to, da je prišla njegova zadeva pred višje vojno sodišče, ki ga je v sredo ponovno sodilo in obsodilo f na 10 let ječe. Obtoženec je zanikal, ! da bi bil član tajnega udruženja »Uje-! dinjenje ali smrt«. Te izjave pa višje vojno sodišče ni upoštevalo, ker je sedanji aktivni polkovnik, belorokec Joca Naumovič, dal pismeno izjavo, da je on sam uvedel Gojkoviča v »črno roko« in da je Gojkovič pred njim položil zakle-tev. Tako gre mlajši član organizacije za 10 let v ječo, a starejši pričakuje, da ga po tem »patriotskem« dejanju imenujejo za generala.
Radikalski režim ni skropulozen v izbiranju sredstev za ohrano sebe samega.
Kako izgleda agrarna reforma pod radikalskim režimom. — Ko je finančni odbor pregledoval budget ministrstva za agrarno reformo, je prišlo do večjega incidenta. Sedanji minister agrarne reforme Milan Simonovič je vedel, da njegovo ministrstvo ni v redu in zato je napravil lepo po balkansko. Da se izogne tej seji, je odšel v Osijek, odkoder je pisal, da ne more prisostvovati seji, ker je nenadoma — zbolel. To je dalo povod raznim članom odbora, da so najostreje kritizirali ministrstvo za agrarno reformo in izjavili, da je škandalozno poslovanje, oziroma neposlo-vanje tega ministrstva sramota za državo SHS. V tem ministrstvu je 60.000 nerešenih aktov. Za izseljenike je dalo ministrstvo sezidati take bajte, da so se v dveh mesecih podrle. Kje je 30 milijonov dinarjev, ki jih je dobilo to ministrstvo iz dolarskega posojila — se ne
ve. — Kmetje, vprašajte klerikalce, kako to, da zastopajo na ta način vaše interese!
Kam gredo davki, kam ljudski denar?
Poročali smo že, da naši ministri varčujejo z denarjem tako, da odpravljajo ministrstva za socijalno politiko in agrarno reformo ter nastavljajo 75 novih generalov, povišujejo poslancem dnevnice in zvišujejo proračun za vojno in mornarico. Zadnje vesti nam govore, kam meče država denar, ki ga iztisne iz delovnega ljudstva. Vlada je naročila na Češkem v Škodovih tovarnah novih lopov za celih 300 milijonov dinarjev ali eno miljardo dvesto milijonov kron. Topovi — s temi nas hoče jugoslovanska buržuazija osrečiti. Delavci in kmetje, ki so morali v svetovni vojni pretakati kri za kapitalistične interese, nimajo pričakovati ničesar druzega, kakor da postanejo še enkrat »kanonenfutter« — če
se ne združijo in s širajkom preprečijo vojno.
Preganjanje naših sodrugov v Skop-
lju. — 25. m. m. je skopljanska policija prišla v prostore novinarskega zavoda »Balkan« in izvršila preiskavo, »da najde komunistične dokumente o pripravljanju atentatov in revolucije«. Policija seveda ni našla ničesar, vendar je aretirala sodruga Slevana pop Ivanova, češ da je govoril na nekem shodu »proti vladi in državi«, in sodruga Trajkovi-ča, ker so nušli pri njem »komunistična« glasila »Radnik«, »Org. Radnik« in »Borbo«. Razen tega je aretirala policija še dva odbornika NDSJ, da s tem onemogoči našim sodrugom v Skop-lju volivno agitacijo. NDSJ je dobila v Skoplju kljub vsem policijskim šikanam in prepovedim naših zborovanj 500 glasov.
Iz sovjetske Rusije.
Plačilna vrednost črvonca.
Od 1. decembra 1922 se plačuje v Rusiji razen s papirnatimi rublji tudi z zlatimi bankovci (t. j. bankovci, ki so kriti z zlato vrednostjo). Na celem denarnem obtoku znašajo ti bankovci že dve tretjini. Ko je bila ta zlata enota — črvonec — izvedena, je znašala 118 mil. sovjetskih rubljev, 1. marca 240, 1. septembra pa že 2.050 mil. rubljev. Vrednost se je torej že v prvih osmih mesecih dvignila na 205 milijonkratno, ozi- * roma se je povečala za 1337%. Blagovna vrednost črvonca je po vseruskem trgovskem indeksu precej stabilna:
1. decembra 1922 je znašala 7.92, 1. maja letos 8.68, 1. septembra 6.12. Njegova blagovna vrednost je višja kot do-larjeva; 1. aprila je zlat desetrubeljski novec prekosil dolar za 28%, 1. junija za 22%.
Nemški kapitalistični finančniki bi radi rešili razpadajoče gospodarstvo s tem, da bi uvedli po ruskem vzgledu dvojno denarno vrednost. Toda nemškemu gospodarstvu bo pomagalo na noge samo uničenje gospodarskih saboterjev, uničenje kapitalizma, kakor se je to zgodilo v Rusiji.
Ljudska prosveta v sovjetski Rusiji.
Znano je, da so se boljševiki takoj po osvojitvi oblasti z vso silo lotili dela, da bi popravili in dopolnili v ljudski izobrazbi, kar je carizem zanemaril stoletja. Uspeh je bil velik: še sredi bojev z belimi gardisti se je omeržje novih šol širilo na neverjetno hiter način. Naj govore številke!
Leta 1911. je prišlo na 1000 prebivalcev 47 šolarjev, 1. 1920 pa 92 (enkrat več!). Stroški za narodno prosveto so znašali 1. 1913 6.7%, I. 1920 pa 11.— % celokupnih državnih izdatkov.
Dočim je bilo leta 1914 v 40 ruskih gubernijah samo 130 vzgojevališč za predšolsko deco, je imela sovjetska Rusija 1. 1921 skoro 6000 takih zavodov. Za odpravo analfabetov je bila ustanovljena izredna komisija, ki je imela poleti 1921. čez 50.000 kurzov, kjer se je mogel vsakdo naučiti branja in pisanja. čitalnice, potujoče knjižnice, pre-
Težko invalidom...
Prošli leden je izšla posebna izdaja »Vojnega invalida«, v kateri omenjeni list napada dr. Goršiča ki je izvršil redukcijo v oddelku za socijalno politiko in pravi nato:
»V času, ki bi trebalo vojne žrtve obvarovati bede in zime, se reducira socijalna politika in iz njenega oddelka se meče na cesto invalide z družinami, 90 do 100 odstotne in to proti obljubi ministra, ki jo je dal invatidom v Ljubljani, proti določilom zakona, ki izrecno govori, da imajo invalidi prednost. Dr. Goršič je obdržal neinvalide, reduciral pa invalide. Dr. Goršič, nesocija-len šef socijalne politike, je s lem odstranil vse tiste iz oddelka za socijalno politiko, ki so imeli korajžo, da so kontrolirali njegovo delo, ki so imeli smelost in poštenost ter čast v prsih, da so izvrševali protti njegovim intencijam socijalno delo ...«
Da, težko je invalidom v monarhiji SHS pod radikalskim režimom. Invalidsko vprašanje se ni niti malo približalo ugodni rešitvi. Položaj invalidov se ne boljša, ampak slabša. Razume se, da je temu v prvi vrsti kriva naša buržuazija in radikalska vlada; ali precejšnjo dozo krivde nosijo tudi invalidi santf) ker ne začno energično in na drug način boja za svoje pravice, a največja krivda za brezupno stanje invalidov leži na njihovem centralnem vodstvu v Beogradu.
Mesto, da to vodstvo pove invalidom resnico o buržuaziji in radikalskem režimu, mesio, da povede invalide v boj, vodi centralno vodstvo v Beogradu politiko klečeplazenja pred gospodo in beograjskimi »porodicami«, polni svoje časopise s hiperpatrijotskimi, često nacionalistično - šovinističnimi članki in
davanja so dosegla tudi najbolj skrite kotičke prostrane ruske zemlje.
Toda še lani decembra je izjavil Lenin, da cilj ljudske prosvete še dolgo ne bo dosežen. Kljub vsem naporom je bilo 1. 1920 med mestnim prebivalstvom na 1000 skoro 400 analfabetov, po deželi pa skoro 650. Samo v rdeči armadi se je posrečilo povsem odpraviti analfa-betstvo.
Prosvetno delo je trpelo tako na pomanjkanju sredstev kot na pomanjkanju ljudi. Katastrofalen pa je postal položaj, ko je 1. 1921. nastopil glad. Tedaj je bil storjen korak, za katerega se je prosvetni komisarijat le iztežka odločil: uvedlo se je plačevanje za ljudsko šolo (delavski otroci so bili oproščeni). Toda po zadnjem kongresu sovjetov so se razmere mnogo spremenile: v gladovnem letu 1922. so znašali stroški za prosveto 3% vseh državnih izdatkov, letos pa že 8%. Šolstvo je vzpostavljeno celo v gubernijah, ki so največ trpele na gladu. Ker država sama ne more vzdrževati vseh šol, se steka v to svrho dobršen del lokalnih bidžejev (davki bogatih kmetij, trgovine, gozdov itd.) šole so stavljene pod vodstvom podjetij in obratov, ki imajo skrbeti za njih napredek. Po mestih delujejo »sotrud-niški odbori«, ki s prostovoljnim obdavčevanjem staršev dobavljajo sredstva za šole.
Sovjetska Rusija stremi za uresničenjem enotne delavne šole, ki bi bila prepojena z novim duhom — duhom dela in revolucije. Zato pa ji je treba novih ljudi. Proletarskih šol ni mogoče voditi z meščanskimi učitelji. Zato goje sovjeti poleg osnovnega šolstva predvsem vzgojo novih, proletarskih učiteljev. Danes študira 25.000 študentov na delavskih fakultetah, zraven je še mnogo stranskih šol in komunističnih univerz. S teh šol odhajajo učitelji, oboroženi z znanjem novega veka, da se stavijo na razpolago proletarski državi. In v tem tiči veliki pomen teh novih ljudi, ne da se vdinjajo kakim kapitalističnim vladajočim mogotcem, marveč da ostanejo v svojem lastnem razredu in ramo ob rami. Sodrugi iz tovaren, iz rudnikov in s širokih ruskih poljan gradijo zgradbo bodočnosti.
hoče pomagati invalidom s pouličnim prosjačenjem!
To vodstvo je tako »korajžno«, da se ne upa reči tisočem žrtev imperialistične vojne, kdo je kriv njihovi nesreči. Ono je celo toliko podlo, da se nasprotno navdušuje za militarizem.
Invalidi, zlasti slovenski invalidi, stopite na plan proti svojemu centralnemu vodstvu, zahtevajte od njega odločnih korakov— in če tega ne bo storilo, postavite novo vodstvo, ki vam ne bo sipalo peska v oči, ampak ki vas bo vodilo v boju za vaše pravice!
flBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBB
Mimogrede.
Radič o Pašiču.
46. številka »»Slobodnega doma« prinaša mnenje, ki ga je iznesel Radič o Pašiču v Angliji. Radič pravi:
»Med nami, Hrvati, nima Pašič nikogar za seboj. Med Slovenci ima nekaj kupljene inteligence in zasužnjenega uradništva. Med muslimani ima zelo malo število kupljenih ali do smrli prestrašenih agov in begov. Med ostalimi Nesrbi — Madjari, Nemci in Rumuni ima za seboj nekaj uplašenega meščanstva in par kupljenih gospodskih duš.
Pri srbskem kmeiu samem je Pašič danes skrajno osovražen, ali se ga pa tako boje, da ga od strahu ne morejo niii sovražiti. Osovražen je radi svoje nasilnosti, a preziran radi svoje pohlepnosti po imetju, v 'Jtateri je vso oblast uporabil za to, da napravi sebe in svojega sina za najbogatejša človeka v Srbiji. V slučaju svobodnih volitev ne bi dobil Pašič v Srbiji niti 10 mandatov, a izven Srbije še manj.
Pašič ni niti srbskega, niti slovanskega izvora sploh. Pašič, to pomeni sin paše. On je po rodu Armenec iz armenskega dela bolgarskega mesta Trnova. Ne govori dobro niti enega jezika, pisatelj tudi ni, niti organizator. Ustanovitelj in organizator njegove radikalne stranke je bil eden socijalni revolucionar dr. Svetozar Markovič.
Za nas, Hrvate, je Pašič velika, ali vedno manjša neprilika, ali zato pa je za Srbe vedno večja sramota, a lahko postane za nje tudi prava poguba.«
Vino, raatKalija, Orjuna.
To gre skupaj. Seveda denar je za to predpogoj. Neki večer se je pa veliki župan dr. Lukan tako napil, da so mu bili Orjunci nevošljivi in izdali posebno izdajo svojega lista proti njemu. Dr. Lukan je pa zbolel in nadomešča ga g. Kremenšek.
Nov »atentat« na Pašiča.
Politična situacija pri nas je nerodna, nerodna zlasti za Pašiča. Pašič je zato kot stari lisjak zbolel in moral je »v posteljo«, da vidi kako bi se dalo še malo bolj za-vozljati jugoslovanski vozel. Ko bi pa že moral iz postelje, se je poskusil nanj nov bombni atentat, ki se je izvršil na poseben način.
Naša vlada je poslala v Makedonijo več komitašev, da tam z bombami in revolverji vcepijo ljudem »srbsko misel«. Med temi komitaši je bil tudi neki Milan, ministrski sluga, ki se je pred par dnevi vrnil v Beograd. Dve bombi, ki jih je prinesel s seboj, je dal spravit v stanovanju glavnega vratarja, ki se nahaja pod dvorano, kjer zboruje ministrski svet. Zandarji so oba osumili atentata na bolnega Pašiča in so ju aretirali. Bila sta sicer takoj oba izpuščena, ali iz službe sta odpuščena, da izgleda ves »atentat« resneje in da more Pašič še dalje bolehati na razburjenju.
Razno.
Ameriški žurnalisl Graves, ki je služil dve leti v Sibiriji kot oficir, je bil tudi poklican kot priča. On je tudi konstati-ral, da se rdeči teror ne da niti primerjati z belim, kajti bele čete so bile sestavljene iz samih razbojnikov in lumpov. Izjavil je, da beli nimajo nobene pravice, pritoževati se nad rdečim terorjem. Nato je prečital dokumente o strahotah, ki so jih vršile bele bande. Razen boljševikov je bilo po belih bandah pomorjenih 30.000 ljudi brez vsakega sodišča in krivice. Belemu generalu Semjonovu ni dovolila niti ameriška vlada, da bi bival v Ameriki, ker ga je smatrala za navadnega kriminalnega zločinca.
Dr. Georg Montandon, švicarski zdravnik, ki je bil delegat švicarskega rdečega križa v Rusiji 1. 1919 in 1920 je dejal, da so boljševiki dvakrat odpra-
vili smrtno kazen, ali da so jih obakrai kontrarevolucijonarji in ententini impe-rijalisti prisilili do tega, da so zopet uvedli smrtno kazen.
Ameriški polkovnik Morrovv je izjavil, da je beli general Ungern - Stern-berg požigal cele vasi in dal pobiti vse prebivalstvo. Dal si je prinašali odsekane glave žena, ki so mu ugajale! Ko se je pojavil tifus, je dal vse bolne po-stretjati!
Rappoport, francoski komunist je očrtal poštenost in marljivost Vorov-skega kot tudi drugih sovjetskih predstavnikov. Rappoport je osvetil pokvarjenost ruskih konlrarevolucijonarjev, od katerih je eden slreljal tudi na njegove hčerko samo zato, ker je njen oče komunist!
Kljub vsem strašnim obtožbam ruskih kontrarevolucijonarjev sta bila oba atentatorja oproščena in s tem je ponovno dokazana »pravičnost« buržoaznega sodišča, ki obeša delavce in. pušča na svobodo navadne razbojnike* morilce proletarskih predstojnikov. Morilci se sicer svobodno izprehajajo, ali njihovo početje je obsodila ne samo in-ternacijonalno proletarska javnost, temveč tudi vsak pošten človek in celo sami bivši generali in oficirji v kontrarevolucionarnih armadah.
Sesianek ljubljanskih zaupnikov N. D. S. J. je vsako sredo ob pol 8. uri zvečer v »Delavskem domu.«
NAŠE KNJIGE.
»Borba.« — Izšla je 4. številka revije, ki jo izdaja NDSJ. — »Borba«, marksistični časopis. Kot vse številke te prepotrebne naše revije ima tudi ta številka na 50 straneh bogato vsebino: 7. nov. 1917 - 7. nov. 1923, Miljuš; Bankrot-stvo parlamentarizma, Novakovič; Novo čudovište reakcije, T. Kaclerovič; Može li se jedna kontrarevolucija utvr-diti za odred jeni datum, Trocki; Revolucija i kontrarevolucija u Bugarskoj, Pi-jade; Seljaštvo i radnička klasa u naj-bližem istorijskom perijodu, N. Buharin; Radnički štrajkovi u Jugoslaviji, P. Pavlovič; Ideologija H. R. S. S. ili put u Bačvu, Cesarec; Nemačka u borbi za opstanak i revoluciju, B. Bilbija; nalo sledi političen in književni pregled ter zanimiv podlistek. V bodoče bo prinašala »Borba« tudi slovenske blanke. Priporočamo vsem aktivnim sodrugom, da se nemudoma naročijo na io našo strankino revijo, da jim bo s tem olajšano zasledovanje in udeleževanje v celi strankini politiki in razvoju ter da dobe potrebno teoretično podlago za svojo strankino delavnost. — Naročnina znaša trimesečno 15 Din, letno 60 Din. Denar je treba poslati na: Administracija »Borbe«, Kosovska 43/IV, Beograd. — Odbori krajevnih organizacij naj naročijo vsaj po 1 izvod »Borbe«.
Širite „Glas Svobode"!
VSEM KRAJEVNIM ORGANIZACIJAM IN ZAUPNlšTVOM NDSJ.
Tem potom pozivamo vse krajevne organizacije in zaupništva, da nam redno obračunajo članarino in pošljejo poročilo o svojem delovanju in stanju delavskega gibanja sploh v svojem kraju. Na to opozarjamo zlasti one organizacije, ki zanemarjajo to svojo dolžnost. Omenjene organizacije naj smatrajo to za opomin pokrajinskega tajništva, ki jim ne bo tozadevno pošiljalo še posebnih cirkularjev.
Nadalje naj nam javijo svoje dopisnike in kolporterje »Glasa Svobode« one organizacije, ki tega še niso storile.
Vse stvari, ki se tičejo stranke, pošiljajte na pokrajinsko tajništvo Nezavis-ne Delavske Stranke in ne na »Glas Svobode«!
Pokrajinsko tajništvo NDSJ.
Lastnik in izdatatelf Konzorcij. Odgovorni urednik Anton Šušteršič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.