J. E. Bogomil:
V blaženo pomlad!
f|»^?ako čudnolep je vendar svet! Najlepši pa go-^JjS&L tovo v dobi svojega pomlajenja, v dobi prebu-itd@m jenja in vstajenja pomladi. Pesnik AntonMedved jo opeva takole:
Na nebu je solnce
I                                     zaplalo mogočno,
^^^^^b                       nadela je zemlja
^^^^^B                       obleko poročno,
^^^^H                       popevajo ptice,
^^^^^H                       šepečejo viri —
^^^^^H                       vse vstaja in raja
^^^^^M                         v kipečem nemiri.
Ali ne bi stopila danes tudi midva, prijateljček moj, malo v blaženo pomlad ? Kam pa naj stopiva, ko je svet povsod tako lep ? Ali naj občudujeva kra-soto rožnate jutranje zarje ? Lepo "— če le nisi pre-velik zaspanček!
Stopiva pa rajši — da te ne bom prezgodaj dramil — v gozd, ki se razprostira skoro okrogin-okrog mojega stanovanja ! Na najprijctnejšem kraju sem
5*
^Sfra^^^^^ ANGELČEK   ^^^^Ut^&
si dal postaviti klopico. Tja se vsediva in uživajva blaženo pomlad !
Pa praviš, da te je v gozdu strah ? Pozimi — nič ne rečem, je res v gozdu nekam skrivnostno in tihotno; v bujni pomladi pa v njem ni strahu, ni žalosti, ni tihote in ne samote. 0, ne! Vse kipi in živi v gozdu, vse cvete in dehti.
Poglej ta ljubeznivi ptičji rod! Ti si še sladko spaval in sanjal, ko je njega že prebudila jutranja zarja in mu naročila, naj zapoje jutranjo pesem svo-jemu Stvarniku. Cel gozdni zbor je to! Pa kakšen ! Sicer poje res vsak dan isto pesem, a vendar je vsak dan lepa, če ne vsak dan lepša. In noben pevec danes
^k                              lepše kakor včeraj
^^^k                        peti ne poskuša.
^^^^B                        Stvarnica mu dala
^^^^ft                       pesem je gotovo.
^^^^F                         Kar zares je lepo —
H^                                zdi se zmiraj novo —
pravi pesnik. Veličastna je res ta pesem brezumnc narave, veličasten spev hvaležnosti, ki ga daje gozdna družina svojemu Stvarniku.
Ptičja družina v gozdu ni majhna. In za vso to družino skrbi skozi sto- in tisočletja Bog, ki je nam neviden. Skrbni materi naravi. je naročil, naj preživlja v njegovem   imenu  na   milijone gozdnih prebivalcev.
»Glej,   stvarnica   vse   ti   ponudi, le   jemat'   odnjenczamudi!«
Več kakor sto let je preteklo, odkar je povedal svojim slovenskim rojakom ta nauk pesnik V a 1 e n t i n Vodnik. Njegov smrtni spomin ste obhajali v šolah lctos meseca januarja. Umrl je namreč blagi mož Va-lentin Vodnik  8. januarja  leta   1819.,  torej pred sto
»Glej, stvarnica vse ti ponudi!«
Stran 70__________ANGELČEK___________Leto 27
leti, in je pokopan v Ljubljani. On je zelo ljubil na-ravo, petje in tudi ptice. Pesmi »Kos in brezen«, »Sraka m mladc« sta — na primer —njegovi. Sebe je tudi primerjal ptičku, ki veselo poje:
Ni žvenka, ni cvenka, pa bati se nič ; živi se brez plenka ob petju ko tič.
O tem le mimogrede, ko o ptičkah govorimo. Ptičji rod kar jemlje, kar mu narava nudi. Posebno gozd mu daje potrebno in primerno hrano : en ptiček si nabere mušic za kosilo, drugi si poišče gosenic, tretji si privošči črvičkovega mesa — vsak kakor ve, da je zanj najbolj prav,
Po skalovju pa šumlja in skaklja bister studenček in ponuja dobro pijačo za vsa žejna pevska grla. Noben ptiček si ne poželi drugačne pijače, dražje ali slad-kejše. V tej studenčnici se ptički tudi kopljejo, na soln-čnem kraju pa si suše perje, pa odlete zopet v svoj pevski raj. Eni si spletajo gnezda, drugi pa že nosijo hrano svojim malim. Vsak opravlja svoje delo z ve-likim veseljem; vse njih delo pa spremlja glasna pesem.
Nevede in nehote pa skrbe te stvarce božje za nas, ko končajo toliko škodljivega mrčesa, ko nam z veselo popevko preganjajo dolgčas, ko nam s svojim veselim kretanjem preganjajo nevoljo pri delu.
, Če bi pa stopila midva v gozd takole pod večer, bi pa zopet lahko slišala veselo pesem hvaleinosti, ki jo prepevajo ptički, dokler ne nastopi skrivnostna nočna tema, ki tudi tem gozdnim otrokom prinese sladki počitek.