december 2015, 4/78. letnik cena v redni prodaji 5,50 EUR naročniki 4,50 EUR upokojenci 3,70 EUR dijaki in študenti 3,50 EUR www.proteus.si mesečnik za poljudno naravoslovje Nobelova nagrada*5!Wrziko podeljena za odkritje nevtrinskih oscilacij Л i Janez Strnad (4. marca 1934 - 28. novembra-2015) ■ST' - - ' Fitoestrogeni in možnosti njihove "uporabe Rezultati natečaja naravoslovne fotografije za leto 2015 stran 150 Nobelove nagrade za leto 2015 Nobelova nagrada za fiziko podeljena za odkritje nevtrinskih oscilacij Janez Strnad Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko sta si razdelila Takaaki Kadžita in Arthur В. McDonald za »odkritje nevtrinskih oscilacij, ki kažejo, da imajo nevtrini maso«. Nagrajenca vodita veliki raziskovalni skupini, Kadžita japonsko Superkamiokande, McDonald pa kanadski Nevtrinski observatorij Sudbury. Nevtrinske oscilacije so jasno znamenje, da imajo nevtrini majhno maso. To pomeni, da bo zagotovo treba spremeniti standardni model delcev, saj je ta predvideval, da imajo nevtrini maso nič. Zdaj je treba raziskovati modele in izbirati najboljše. Dosedanji predlogi kažejo prve uspehe. Prispevek je zadnje besedilo, ki ga je pokojni prof. dr. Janez Strnad pripravil za objavo v reviji Proteus. 148 Uvodnik Tomai Sajovic 150 Nobelove nagrade za leto 2015 Nobelova nagrada za fiziko podeljena za odkritje nevtrinskih oscilacij Janez Str na d 153 V spomin Janez Strnad (4. marca 1934 - 28. novembra 2015) Aleš Mohorii 156 Farmacija Fitoestrogeni in možnosti njihove uporabe Timotej Zvan ut 163 Mineralogija Pod Stenom Mirjan Zori, Vili Rakove in Igor Dolinar 170 Medicina Puščanje krvi - od venesekcije do pijavk Jurij Kurillo 177 Naravoslovna fotografija Rezultati natečaja naravoslovne fotografije za leto 2015 Petra Draškovič Рек 185 Drobne vesti Jože Bole - ob dvajseti obletnici smrti Raj ko Slapnik 185 Naše nebo Mars bo dobil prašni obroč Mirko Kokole 190 Table of Contents Proteus Izhaja od leta 1933 Mesečnik za poljudno naravoslovje Izdajatelj in založnik.• Prirodoslovno društvo Slovenije Naslovnica: Vanesa Bezlaj: Mavrične barve lalarske žvižgalke. Druga nagrada na natečaju naravoslovne fotografije za leto 2015 v kategoriji od 11 do 14 let. Odgovorni urednik: prof. dr. Radovan Komel Glavni urednik: dr. Tomai Sajovic Uredniški odbor: Janja Benedik prof. dr. Milan В rumen dr. Igor Dakskobler asist. dr. Andrej Godec akad. prof. dr. Matija Gogala dr. Matevž Novak prof. dr. Gorazd PlaninSiS prof. dr. MihaelJoief Tornau prof. dr. Zvonka /.upam' Slavec dr. Petra DraSkovič Pele Lektor: dr. Tomai. Sajovic Oblikovanje: Eda Pavletič AngleSkiprevod: Andreja Šalamon Verbit Priprava slikovnega gradiva: Marjan Richter Tisk: Trajantis d.o.o. Svet revije Proteus: prof. dr. Nina Gunde - Cimerman prof. dr. Lučka Kajfei - Bogataj prof. dr. Tamara Lah TurnSek prof. dr. Tomai Pisanski doc. dr. Peter Skoberne prof. dr. Kazimir Tarmali Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk, letnik ima 480 strani. Naklada: 2.500 izvodov. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovno društvo Slovenije, Poljanska 6, p.p. J573, 1001 Ljubljana, telefon: fOl) 252 19 14, faks (Olj 421 21 21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 5,50 EUR, za naročnike 4,50 EUR, za upokojence 3,70 EUR, za dijake in študente 3,50 EUR. Celoletna narolninaje 45,00 EUR, za upokojence 37,00 EUR, za študente 3.5,00 EUR. 9,5 % DDV in poštnina sta vključena v ceno. Poslovni ratun: S156 0201 0001 5830 269, davlna številka: 18379222. Proteus sofinancira: Agencija RS za raziskovalno dejavnost. http://vj4mu.proteiis.si prirodoslovno.drustvo@gmctil.com © Prirodoslovno društvo Slovenije, 2015. Vse pravice pridriane. Razmnoževanje ali reproduciranje celote ali posameznih delcev brez pisnega dcevoljenja izdajatelja ni dcevoljeno. Uvodnik To, kuj je svet, se ne razlikuje od pogledov, v kalerili se ponuja Francoski biokemik in molekularni biolog Jacques Monod (1910-1976) je bil zelo zanimiv človek in velik znanstvenik, leta 1965 je prejel tudi Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino. Bil je tudi filozof, napisal je namreč vplivno knjigo o filozofiji sodobne biologije z naslovom Naključje in nujnost (1970). Globoko prijateljstvo gaje povezovalo s francoskim pisateljem in filozofom absurda Albertom Camusom (1913-1960), ki je tudi bil Nobelov nagrajenec, in sicer za književnost. Camus je bil prepričan, daje človekovo bivanje absurdno, toda ta absurdnost je paradoksna - »absurd je namreč neizogibnost smrti, povezana z veseljem do življenja«. Bil je humanist in velik nasprotnik filozofije nihilizma. Enakega prepričanja je bil tudi Monod. Kot smo videli v prejšnjem uvodniku, je Monodovo stališče bilo, da je predpostavka o objektivnosti kot izvir novoveškega »pravega, resničnega« védenja bila svobodna etična odločitev in ne nekaj, kar bi izviralo iz samega védenja. Brez vnaprej postavljenega in vna prej izbranega načela objektivnosti našega novoveškega vedenja ne bi bilo. To vćdenje pa je lahko postalo — je bil prepričan Monod - temeljna in najvišja vrednota šele tedaj, ko se je novoveški človek dokončno zavedel, da so vsi bogovi mrtvi, da v nobeni religiji, nobenem mitu in nobenem filozofskem sistemu ne more več najti varnega zavetja, »da je sam v brezčutni neskončnosti vesolja«, da je »v njem vzniknil le po naključju«, da »njegova usoda in njegova dolžnost nista zapisani nikjer« in da se mora - metaforično povedano - o »kraljestvu zgoraj ali temi spodaj« odločati popolnoma sam. Kraljestvo je Monod razumel kot »transcendentno kraljestvo idej, védenja in ustvarjanja - kraljestvo, ki je v človeku, kraljestvo, kjer bi človek, postopno osvobajajoč se materialnih omejitev in sleparske odvisnosti od 'malikov', končno lahko zaživel avtentično, samoniklo življenje.« Toda ali ni v tem kraljestvu - če Monodovo opredelitev »kraljestva« mislimo dosledno - postala »malik« tudi sama znanost, vsaj in predvsem njena novoveška, torej kapitalistična institucionalna oblika? In, ali ni Monodovo »kraljestvo« - tudi zato - podobno nekemu drugemu »kraljestvu«, namreč »kraljestvu« nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja (1844-1900)? Ze naslova Nietzschejevih poznih del - Somrak ma-likov (1889, slovenski prevod 2006) in Vesela znanost (1882, 1887, slovenski prevod 2005) - dajeta slutiti, da se morda ne motimo preveč. Se zgovornejši je odlomek iz Vesele znanosti: »Dejansko, mi filozofi in 'svobodni duhovi' občutimo ob novici, da je 'stari Bog mrtev', kot da nas je obsijala neka nova jutranja zarja, naše srce ob tem prekipeva od hvaležnosti, začudenja, slutnje, pričakovanja - končno se horizont zdi spet prost, celo če, recimo, ni svetel, naše ladje lahko končno ponovno izplovejo, sleherni nevarnosti navkljub, ponovno je dovoljeno sleherno tveganje spoznavajočega, morje, naše morje je ponovno odprto, morda še nikoli ni bilo tako 'odprtega morja'.« V njem je Nietzsche v metaforičnem jeziku opisal prekipevajoče veselje človeka ob spoznanju, da ni več nobenega boga, ki bi ga oviral pri svobodnem in neustrašnem raziskovanju našega sveta (»ponovno je dovoljeno sleherno tveganje spoznavajočega«) - našega sveta, ki je po Nietzschejevih besedah »neznansko nepoznan« in »neskončen« (»naše morje je ponovno odprto, morda se nikoli ni bilo tako 'odprtega morja «); z drugimi besedami, našega sveta, kije na široko odprt za človeške »neskončne interpretacije« in ki te »neskončne interpretacije« v sebi tudi vključuje. Nemški filozof Hans Georg Gadamer (1900-2002) je v svoji knjigi Resnica in metoda (1960, slovenski prevod 2001) to spoznanje strnil v sklep: »To, kaj je svet, se ne razlikuje od pogledov (torej od interpretacij; pojasnilo je moje), v katerih se ponuja.« Čilski biolog Humbert Maturana (1928-) je šel še korak naprej: ker ima vsak človek svoj pogled na resničnost, to tudi pomeni, da ne obstaja več en svet, ampak jih je nešteto. V tem »pluralizmu« svetov je do skupnega sveta mogoče - in treba - priti le v medsebojnem razumevanju. Druga beseda za to je sožitje - njegov temelj pa je soglasje oziroma, natančneje povedano, skupno vfdenje. V skupnem svetu postane »malik« tudi pojem objektivnosti, Maturana ga je bil prisiljen dati kar »v oklepaj«. Nemški filozof Martin Heidegger (1889-1976) je imel popolnoma prav, ko je trdil, da človek nikakor ne more skočiti »iz svoje kože«, da z »objektivno resničnostjo« nikakor ne more vzpostaviti neposrednega stika, jo pa lahko »soustvarja« s svojimi vnaprej postavljenimi interpretacijskimi okviri: Galileo se je do svojih odkritij »objektivnih dejstev« lahko dokopal samo zaradi v tistem času drzne predpostavke, da »so zakoni narave zapisani v jeziku matematike«. Predpostavka je usodno zaznamovala človekovo razmerje do sveta. Razklenila je svet v eni od njegovih bitnosti -predmetnosti. In utrla pot novoveški znanosti. Popolnoma brez besed pa ostajamo pred človekom, ki bi ga Nietzsche in Monod z navdušenjem sprejela v svoje »kraljestvo«. To je Albert Einstein (1879—1955), ki »je svet videl drugače«. 11. februarja so znanstveniki sporočili, da so neposredno zaznali gravitacijske valove, ki so nastali ob zlitju dveh črnih lukenj pred 1,3 milijarde let. Einstein jih je napovedal že pred sto leti v svoji znameniti splošni teoriji relativnosti, ki je nastala na danes popolnoma nepredstavljiv način: »Splošna teorija relativnosti je v znanosti velika redkost: narekovala je ni nobena potreba po pojasnitvi opazovanj, nastala je preprosto tako, da je Albert Einstein sedel za mizo in razmišljal. Težko bi našli še kakšno tako veliko in uspešno teorijo, ki bi bila pričarana tako rekoč iz nič. [...] Zdi se, da je Einstein odkril splošno teorijo relativnosti le zato, ker si je to želel - ker je videl vprašanja tam, kjer jih drugi niso.« Navedene besede je mogoče prebrati v prispevku, ki je bilo objavljeno v Guardiana dan po potrditvi zgodovinskega odkritja. Vendar je zaključek besedila temačen: »Morda je bolj pomembno vprašanje, ali bi danes sploh kateri mladi znanstvenik lahko delal to, kar je delal Einstein. Mladi znanstveniki morajo danes bolj kot kadarkoli veliko in hitro objavljati, se boriti za projekte in profesorska mesta [...]. Redka je priložnost, da samo sedijo za mizo in razmišljajo o velikih vprašanjih. Pred sto leti splošna teorija relativnosti ni imela nobenega koristnega »učinka« [...]. Ni imela celo nobenega drugega namena kot zgolj intelektualnega. Einsteinu njegovega projekta danes gotovo ne bi odobrili; noben mlad znanstvenik si danes ne more privoščiti razkošja, da bi v okviru projekta predvsem razmišljal. Ni jasno, ali je v moderni znanosti sploh še prostor za mlade Einsteine.« V kapitalistični instituciji znanosti očitno ni več prostora za teoretična razmišljanja. Ni-etzschejevo in Monodovo »kraljestvo« svobodne misli izginja pred našimi očmi. Z njim pa izginja tudi človeškost. Pa vendar človeka ni mogoče tako zlahka premagati ... Nietzsche je v Veseli znanosti sam sebi izrekel sledečo novoletno poslanico: »Se živim, še mislim: moram še živeti, kajti moram še misliti. Sum, ergo cogito: cogito, ergo sum. Vedno več se hočem učiti, nujno v stvareh videti kot lepo: - tako bom poslal eden tistih, ki delajo stvari lepe. Amor fati, ljubi svojo usodo: to bodi odslej moja ljubezen! Nočem se vojskovati prori odurnemu. Nočem obtoževati, nočem obtoževati niti obtoževalcev. [...] In, vse v vsem in velikem: nekoč, kadarkoli že, hočem bili la, ki pravi samo še DA!« Proteus želi enako svojim bralkam in bralcem. Tomaž Sajo-vic Nobelova nagrada za fiziko podeljena za odkritje nevtrinskih oscilacij Janez Strnad Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko sta si razdelila Takaaki Kadžita in Arthur В. McDonald za »odkritje nevtrinskih oscilacij, ki kažejo, da imajo nevtrini maso«. Nagrajenca vodita veliki raziskovalni skupini, Kadžita japonski Superkamiokande, McDonald pa kanadski Nevtrinski observatorij Sudbury. Ozrimo se na odločilne korake v raziskovanju nevtrinov, s katerimi je bilo povezanih nekaj Nobelovih nagrad. Pred dobrimi sto leti so uvideli, da pri radioaktivnem razpadu energija izvira iz atomskega jedra. Masi ustrezata energija in skupna masa vseh delcev, ki je po razpadu manjša od mase jedra pred njim. Pri razpadih, pri katerih se pojavijo elektroni, imajo elektroni navadno energijo, ki je manjša kot ustreza zmanjšanju mase. Leta 1930 je Wolfgang Pauli domneval, da poleg elektrona nastane še delec brez električnega naboja in brez mase, ki odnese včasih več, včasih manj energije. Menil je, da uvedbe novega delca ne bo mogoče podpreti z merjenjem. Najprej so delec imenovali nevtron, preden so spoznali, da so nevtroni tako kot protoni gradniki jeder. Enrico Fermi je novemu delcu dal ime nev-trino, kar je italijanska pomanjševalnica za nevtralni delec. Leta 1956 sta Frederick Reines in Clyde Cowan zaznala nevtrino, pravzaprav antinev-trino. V jedrskem reaktorju nastane veliko radioaktivnih elementov in pri razpadu njihovih jeder se pojavi množica antinevtrinov. Antinevtrino trči s protonom in nastaneta pozitron in nevtron. Številne take reakcije v določenem časovnem razmiku, ki sta jih opazovala, so pričale o obstoju antinevtrinov. Pred dobrimi petdesetimi leti so odkrili mi-on, v katerem so prepoznali sorodnika elek- trona. Ima enak električni naboj in 207-krat večjo maso od elektrona, a ni obstojen in v povprečju po dveh milijoninah sekunde razpade. Vsak delec ima svoj antidelec, ki se od njega razlikuje nekako tako kot desna roka od leve. Pozitron je antidelec elektrona, pozitivni mion je antidelec negativnega miona, antinevtrino je antidelec nevtrina. Nevtrino nima naboja in se drugače razlikuje od anti-nevtrina: nevtrini so vsi levosučni, antinev-trini pa desnosučni. Desnosučni nevtrini ali levosučni antinevtrini ne obstajajo. Leta 1961 so izvedli poskus, ki je razkril, da obstajata dve vrsti nevtrinov in antinevtrinov. Ena je povezana z elektroni, to so elektronski nevtrini in antinevtrini, druga pa z mioni, to so mionski nevtrini in antinevtrini. Leta 1988 so Leon Lederman, Melvin Schwartz in Jack Steinberger za ta poskus dobili Nobelovo nagrado. Pozneje so odkrili še enega sorodnika elektrona in miona, delec tau. Ta ima 35-tisočkrat večjo maso od elektrona in razpade v 0,29 bili-jonine sekunde. Kot so elektronski nevtrini in antinevtrini povezani z elektroni ter mionski z mioni, so tauonski nevtrini in antinevtrini povezani z delci tau. Ti trije pari delcev in njihovi antidelci sestavljajo eno od dveh velikih skupin delcev v standardnem modelu delcev. Elektroni, mioni in delci tau so naelektreni leptoni (»lahki« delci). Delujejo drug na drugega z električno silo zaradi električnega naboja. Na nevtrine in anti-nevtrine, ki nimajo naboja, pa drugi delci z električno silo ne delujejo. Nanje deluje le šibka sila, ki je od vseh v naravi najšibkejša. Z raziskovanjem te šibke sile so ugotovili veliko pomembnih spoznanj. Govorimo o treh rodovih: elektron in njegov nevtrino sta v prvem rodu, mion in njegov nevtrino Takaaki Kadžita je bil rojen leta 1959 v Higaiimalsujami v predmestju Velikega Tokia. Študiral je na univerzi Saitama in študij končal leta 1981. Doktorat je dobil na univerzi v Tokiu leta 1986. Od leta J988 je član Inštituta za raziskovanje sevanja iz vesolja na univerzi v Tokiu. Izredni profesor je postal leta 1992 in redni leta 1999. Od tega leta je tudi direktor Centra za vesoljske nevtrine. Leta 1996je začela delovati skupina Superkamiokande, v okviru katere je Kadžita vodil raziskovanje atmosferskih nevtrinov. Napisal je: »Rad bi se seveda zahvalil atmosferskim nevtrinom. Ker nevtrine povzročajo kozmični žarki, bi se rad zahvalil tudi tem.» v drugem rodu in delec tau in njegov nev-trino v tretjem rodu. Delci imajo tem večjo maso in so tem bolj kratkoživi, čim višji je rod. Leta 1995 so podelili Nobelovo nagrado »za pionirski eksperimentalni prispevek k fiziki leptonov, polovico Martinu Perlu za odkritje leptona tau in polovico Fredericku Reinesu za zaznavanje antinevtrina«. Drugo priznanje je prišlo z zamudo, Clyde Cowan je medtem umrl. Američan Raymond Davis mlajši je v rudniku v Homestaku v Južni Dakoti opazoval več kot šeststo ton čistila, ki vsebuje veliko klora. Pri zlivanju vodikovih jeder v Soncu nastanejo elektronski nevtrini. Ti jedro klora v čistilu spremenijo v jedro argona, ki je radioaktivno z razpolovnim časom Arthur Bruce McDonald je bil rojen leta 1943 v Sydneyju v Novi Škotski v Kanadi. Prvo in drugo stopnjo je dosegel leta 1964 in leta 1965 na univerzi Dalhousie v Novi Škotski. Študij jedrske fizike je končal leta 1969 na Caltecu. Do leta 1982 je delal na jedrskem inštitutu Chalk River v Ontariu. Leta 1981 je postal profesor na univerzi v Princetonu. Leta 1989 je prešel na Kraljičino univerzo v Kingstonu v Ontariu. Postal je direktor Nevtrinskega observatorija Sudbury in je to še danes kot upokojeni profesor Kraljičine univerze. 35 dni. Davis je čistilo vsake toliko časa prepihal s helijem, zbral radioaktivna jedra in jih preštel. Poskus je tekel med letoma 1970 in 1994 skoraj neprekinjeno z nekaj izboljšavami. Elektonskih nevtrinov s Sonca je bilo premalo. Preizkusili in upoštevali so druga merjenja, ki so jih prepričala, da je nevtrinov s Sonca zares premalo. Leta 2002 so pol Nobelove nagrade namenili Raymon-du Davisu mlajšemu. Drugi nagrajenec od treh je bil Masatoši Košiba, nekdanji mentor Kadžite, ki je tedaj vodil Superkamiokande. Nevtrini nastanejo tudi pri reakcijah, ki jih v zgornjih plasteh ozračja prožijo naelektre-ni delci iz vesolja z veliko energijo, tako imenovani vesoljski (kozmični) delci. Nastali delci sprožijo nastanek še drugih delcev, ki se v plazovih gibljejo proti zemeljskemu površju. Merjenja so pokazala, da je premalo tudi mionskih nevtrinov. Ze prej so fiziki začeli razmišljati o posebnostih nevtrinov in na koncu petdesetih let pomislili na nevtrinske oscilacije. V svetu atomov je mogoč pojav, kakršnega ne poznamo v svetu velikih teles. Delci prehajajo iz ene oblike v drugo. Elektronski nevtrino se spremeni v mionskega, pa spet v elektronskega in tako naprej, ali mionski nevtrino v tauonskega, pa spet v mionskega in tako naprej. To je nekakšno nihanje, ne radioaktivni razpad. V zvezi s tem je treba omeniti prispevek Bruna Pontecorva. Leta 1950 je z ženo in tremi sinovi prebegnil z Zahoda v Rusijo, ne da bi mu mogli očitati jedrsko vohunjenje kot Klausu Fuchsu. V naslednjih letih je objavil veliko pomembnih dognanj o nevtrinskih oscilacijah. Vsaj eden od nevtrinov ima majhno maso, različno od nič, čeprav so od Paulijevih časov privzeli, da imajo nevtrini maso nič. Poskusi so težavni, ker nevtrino tako šibko deluje na delce snovi v okolici. Le vsak mili-jonti nevtrino, ki leti skozi Zemljo, povzroči reakcijo. Zaradi tega je vodilo pri nevtrinskih poskusih preprosto: dolgo časa opazovati veliko snovi. Le tako imajo upanje, da bodo opazili kakšno reakcijo, ki jo povzroči nevtrino. Zaznati je treba naelektrene delce, ki nastanejo pri reakciji z nevtrinom. Pri tem opazujejo reakcijo, ki jo v vodi sproži elektronski nevtrino z zelo veliko energijo in nastane elektron z zelo veliko energijo. Pri reakciji, ki jo sproži mionski nevtrino z zelo veliko energijo, pa nastane mion z zelo veliko energijo. Naelektreni delec z zelo veliko energijo pri tem nadaljuje pot domala v smeri, v kateri je priletel nevtrino. Naelektreni delec se v vodi giblje s hitrostjo, ki je večja kot hitrost svetlobe v vodi, a manjša kot hitrost svetlobe v praznem prostoru. Delec, ki je v prozorni snovi hitrejši kot svetloba, seva značilno stožčasto svetlobo Cerenkova. To sevanje spominja na bočna valova, ki ju na vodi pušča za seboj čoln, hitrejši od valov. Mion z zelo veliko energijo prepotuje v vodi ravno pot kakih pet metrov, preden se mu hitrost zmanjša pod hitrost svetlobe in se nato zaustavi. Elektron z manjšo maso prepotuje krajšo in bolj vijugasto pot. Vidno svetlobo zazna fotopomnoževalka. V rudniku cinka Kamioka v Japonskih Alpah, dvesto kilometrov od Tokia, so zgradili doslej največji merilnik. Napravo so trikrat izpopolnili in leta 1996 začeli z novim poskusom, ki so ga imenovali Superkamiokande. Tisoč metrov pod zemljo so namestili velikansko posodo z jekleno steno v obliki valja z višino 40 metrov in premerom 39 metrov. Napolnili so jo s 50 tisoč kubičnimi metri zelo čiste vode, v katero so namestili več kot 11 tisoč fotopomnoževalk s premerom okoli pol metra. Elektronski ali mionski nevtrino z veliko energijo povzročita nastanek elektrona ali miona z veliko energijo. Določijo, ali je zanimiv dogodek povzročil elektronski ali mionski nevtrino in smer ter energijo elektrona ali miona in s tem tudi smer, iz katere je prišel nevtrino, in njegovo energijo. Superkamiokande je pokazal, da je tudi mionskih nevtrinov premalo. Zaznali so približno 260 mionskih nevtrinov od zgoraj in več kot 100 manj od spodaj. Elektronskih nevtrinov pa je bilo od zgoraj približno enako kot od spodaj. Mionski nevtrini, ki prihajajo od zgoraj, nastanejo v ozračju nad rudnikom v povprečni višini približno 20 kilometrov. Mionski nevtrini, ki prihajajo od spodaj, pa nastanejo v ozračju na nasprotni strani Zemlje in do merilnika poleg 20 kilometrov preletijo še nekaj manj kot 13 tisoč kilometrov, kolikor meri Zemljin premer. Izid je mogoče pojasniti z oscilacijami mionskih nevtrinov. Na večji razdalji se spremeni več mionskih nevtrinov. V kateri delec se spremenijo, za zdaj ni mogoče reči. Prišli so na misel, da bi navadno vodo zamenjali s težko, ki ima namesto molekul H2O molekule D2O. Pri takem merilniku je na voljo malenkost večja energija, tako da je mogoče zajeti nekaj pojavov, ki jih merilnik z navadno vodo ni zajel. Tako je nastal Nevtrinski observatorij Sudbury, ki je deloval med letoma 1999 in 2006. Posoda je vsebovala 1.000 kubičnih metrov zelo težke vode inje bila 2.100 metrov pod Zemljo v rudniku Creighton v Ontariu v Kanadi. Prozorna posoda z 12 metri premera je vsebovala več kot 9.500 fotopomnoževalk. Po tej poti se je bilo mogoče prepričati, da je elektronskih nevtrinov premalo, in raziskati tudi reakcije, ki so se jih udeležili elektronski, mionski in tauonski nevtrini. Zares je bilo elektronskih nevtrinov premalo. Toda celotno število drugih vrst nevtrinov je bilo blizu pričakovanjem. Nobelove nagrade za nevtrine so podeljene. Novo je, da raziskovalci v zasebnih pismih očitajo Nobelovemu odboru, da je daroval nagrado in osem milijonov kron za prazen nič. Še vedno namreč ne poznamo frekvence, gibalne količine, energije in mase nevtrinov. Odboru očitajo, da ga sestavljajo starejši psevdoznanstveniki. Stališče druge strani pa je tudi jasno. Nevtrinske oscilacije so jasno znamenje, da imajo nevtrini majhno maso. To pomeni, da bo zagotovo treba spremeniti standardni model delcev, saj je ta predvideval, da imajo nevtrini maso nič. Zdaj je treba raziskovati modele in izbirati najboljše. Dosedanji predlogi kažejo prve uspehe. Superkamiokande in Nevtrinski observatorij Sudbury še naprej delujeta, le da so jim poverili nove metode merjenja. Literatura: Švedska akademija znanosti, Nobel Prize in Physics 2015 [The chameleons of space]. Janez Strnad (4. marca 1934 28. novembra 2015) • V spomin Janez Strnad (4. marca 1934 - 28. novembra 2015) Novembra lani se je v dvainosemdesetem letu od nas poslovil spoštovani kolega zaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Janez Strnad. Spoznal sem ga tistega dne, ko mi je fizika prvič zares prekrižala pot. To je bilo še na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Brucem nam je predaval fiziko, osrednji predmet našega študija. S svojimi predavanji, resnim in zavzetim pristopom, pripravljenostjo pojasniti vsa vprašanja, poštenostjo ter odličnostjo ocenjevanja je pustil pečat generacijam fizikov. Na njegovih predavanjih je bilo slutiti, da ve mnogo več, kot pove. Izvrstno je poznal ne le učno snov, temveč tudi poti in stranpoti, ki jih je znanost ubirala, da smo dosegli to znanje. To stran svoje razgledanosti je udejanjal Aleš Mohorič Foto: Marjan Smerke. v predavanjih o razvoju fizike in v pisanju poljudnih in strokovnih člankov za večino slovenskih časopisov in naravoslovno usmerjenih revij. V tej vlogi sem ga kot urednik dveh takih revij spoznaval prav do zadnjih dni. Janez Strnad je bil rojen leta 1934 v Ljubljani. Po osnovni šoli in nižji gimnaziji v Slovenj Gradcu in višji gimnaziji v Mariboru se je vpisal na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo. Študij tehniške fizike je končal z diplomo leta 1957 in postal leta 1958 asistent na današnjem Oddelku za fiziko. Leta 1961 je študiral na Inštitutu za teoretično fiziko Univerze v Heidelbergu. Leta 1963 je opravil doktorat in bil izvoljen za docenta. Leta 1969 je bil izvoljen za izrednega profesorja in leta 1974 za rednega profesorja. Na Oddelku za fiziko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo in kasneje Fakultete za matematiko in fiziko je dolgo časa predaval fiziko študentom fizike v prvem in drugem letniku in razvoj fizike v tretjem. Raziskovalno se je ukvarjal z difuzijo nev- tronov, posebno teorijo relativnosti in jedrsko fiziko ter delal na Odseku za teorijsko fiziko na Institutu Jožef Stefan. Zanimalo ga je tudi poučevanje fizike, še posebej teorije relativnosti in kvantne fizike. Sodeloval je z Inštitutom za didaktiko fizike Univerze Justusa Liebiga v Giessenu, kjer je bil na obisku večkrat po nekaj mesecev. Pozornost je namenjal tudi seznanjanju širše javnosti s fiziko. V angleščini in nemščini je objavil več kot sto raziskovalnih in strokovnih člankov in šestdeset referatov, s katerimi je večinoma sodeloval na mednarodnih sestankih. Objavil je tudi več kot štiristo strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov v slovenščini, predvsem v Obzorniku za matematiko in fiziko, Preseku in Proteusu. V časopisih in revijah, predvsem v Delu, Dnevniku in Naših razgledih, je objavil več kot sto štirideset prispevkov. Skupaj z Wilfriedom Kuhnom je objavil v nemščini knjigo Quantenfeldtheorie. Photonen und ihre Deutung (Kvantna teorija polja. Fotoni in njihov pomenJ (1995). Napisal je štiridelni univerzitetni učbenik za fiziko (1977, 1978, 1982, 1982), katerega dve izdaji sta izšli prej v obliki skript, in učbenik (1983) ter del učbenika (1978) za srednjo šolo. Doslej je izšlo več izdaj teh učbenikov. V knjigi Atom vodi igru (Atom vodi igro) (Školska knjiga, Zagreb 1973) je prispeval poglavje Vrijeme u specijalnoj teoriji relativnosti (Čas v posebni teoriji relativnosti). Knjižici Merim platno, trak na vatle (1987) in Prapok prasnov požene v dir (1988) mlajšim bralcem dajeta pregled čez merjenje razdalj in razvoj vesolja in sta izšli tudi v hrvaškem prevodu. Knjiga Iz take so snovi kot sanje (1988) obravnava zgradbo snovi, Zgodbe iz fizike (1990) pa to, kako fiziki prihajajo do novih spoznanj. Pri Mladinski knjigi je leta 1993 izšla slikanica Prostor in čas мыи, a Quantenfeldtheorie z risbami E. Podreke, ki je izšla leta 1995 tudi v korejskem prevodu. Leta 1995 je pri založbi M&N izšla knjiga Fiziki. Trinajst portretov, ki je nastala po radijskih oddajah. Precej knjig in knjižic je objavil pri Društvu matematikov, fizikov in astronomov. V Pre-sekovi knjižnici so izšle knjižice Začetki sodobne fizike (1979), Relativnost za začetnike (1979), Začetki kvantne fizike (1982), Jožef Stefan. Ob stopetdesetletnici rojstva (1985) in Do Nciotonovih zakonov (1987). V Knjižnici Sigma so izšle Kvantna fizika (1969, 1974), Relativnost (1969), Posebna teorija relativnosti (1979, 1986), Mala kvantna fizika (1989) (že leta 1985 izšla v hrvaškem prevodu in v ponatisu leta 1990) in Vozi me, avto, v daljave (1991). V Podiplomskem seminarju iz fizike ali v Izbranih poglavjih iz fizike so izšle knjižice Fazna, skupinska in signalna hitrost (1975), Poskusi v posebni in splošni teoriji relativnosti (1977), Kvantna fizika za začetnike (1980), Na pot v kvantno elektrodinamiko (1986), Na pot k Schiuarz-schildu (1991) in Homogeno gravitacijsko polje. Med posebno in splošno teorijo relativnosti (1994). Sodeloval je še pri izdaji izpitnih vprašanj in zbirk nalog ter uredil in prevedel več knjig. Bil je glavni in odgovorni urednik ter urednik za fiziko Obzornika za matematiko in fiziko. Sodeloval je v uredniškem odboru Proteusa. Sodeloval je tudi pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika in pri Enciklopediji Slovenije. Leta 1971 in 1986 je dobil nagrado Sklada Borisa Kidriča. Leta 1984 mu je Prirodoslovno društvo Slovenije podelilo plaketo Pavla Grošlja, leta 2009 je postal tudi njegov častni član, leta 1989 pa mu je Mladinska knjiga podelila Levstikovo nagrado. Dobil je več priznanj Društva matematikov, fizikov in astronomov. Kot urednik sem se lahko vedno zanesel na njegovo besedo in plodovitost. Enkrat mi je zaupal, da slovenske revije izhajajo prepočasi za vse, kar lahko napiše. Vedno je imel na zalogi kako zanimivo besedilo. Pisati je znal za širšo javnost kot tudi za zelo zahtevne bralce. In to v velikem obsegu. Njegov opus obsega več kot 1.700 enot. Med njimi niso le članki, ampak tudi obsežnejša dela. Njegovi učbeniki, še posebej univerzitetni učbeniki fizike, sodijo med temeljno literaturo študija fizike. Njegovo delo poznajo tako mlajši kot starejši bralci Proteusa. Prvi članek je objavil že v letu 1955, zadnji pa bodo izšli še po njegovi smrti. Šestdeset let nepretrganega objavljanja, več kot 260 prispevkov, zgolj v Proteusu. V prispevkih se je dotikal vseh področij fizike - od moderne fizike, interpretacij kvantne mehanike, zamotanosti posebne teorije relativnosti, kozmologije preko odkritij na področju osnovnih delcev ter do zgodovinskega pregleda razvoja znanosti. V pogovorih, ki so se spletali ob tem, ko mi kaj ni bilo jasno in je bil internet preslab učitelj ali pa je on potreboval kako pomoč pri računalniku, sem ga spoznaval tudi kot osebo, ne le kot fizika. Skromen, prijazen, marljiv in razgledan. Čeprav je proti koncu bil naporen boj z boleznijo, se to v njegovem delu ni kazalo. Se danes je v pripravi kar nekaj besedil, ki jih je pisal prav do zadnjega dne. Neizbežni konec je sprejel mirno, racionalno, tako kot je sprejemal naravne zakone. Tudi to je lekcija, ki mi jo je dal in mi bo ostala v srcu. Fitoestrogeni in možnosti njihove uporabe Timotej Žvanut Splošno o fitoestrogenili Fitoestrogeni so ksenoestrogeni rastlinskega izvora. Sintetizirajo se torej v rastlinah in niso del endokrinega sistema v človeškem organizmu, temveč jih zaužijemo s hrano rastlinskega izvora. So heterogena skupina naravno prisotnih rastlinskih sestavin nesteroidne značilnosti, ki zaradi vezave na estrogenske receptorje delujejo podobno kot ženski spolni hormoni estrogeni. Zaradi svoje strukturne podobnosti z estradio-lom (17ß-estradiol), ki je naravno prisotna oblika estrogena v človeškem (ženskem) organizmu, imajo afiniteto do vezave na estrogenske receptorje in s tem agonistični oziroma antagonistični učinek na teh recep-torjih. Raziskovalci preučujejo morebitno prehranjevalno vlogo teh spojin v uravnavanju plazemskih koncentracij holesterola in postmenopavzne osteoporoze. Mnogi dokazi potrjujejo, da imajo fitoestrogeni zaščitno vlogo pri raku dojk in prostate, koronarnih srčnih boleznih ter osteoporozi. Estrogeni so ženski spolni hormoni, ki so po svoji strukturi steroidnega značaja. Njihove osnovne vloge v človeškem ženskem telesu so zorenje jajčnih celic, razvoj maternične sluznice, mineralizacija kosti, zniževanje koncentracije holesterola v krvi, vplivajo pa tudi na strjevanje krvi. Ce izvzamemo dejstvo o podobnosti fitoestrogenov z estrogeni na ravni delovanja, pa je njihova podobnost v strukturi razmeroma majhna. Kljub temu pa so farmakoforni elementi podobni estro-genskim tako, da se fitoestrogeni vežejo na estrogenske receptorje ter izovejo podobne učinke v celicah kot nativni ligandi na teh receptor jih. Struktura Fitoestrogeni se v rastlinah nahajajo v različnih, vsaj petnajstih kemijskih oblikah. Pogosto so ti v rastlinah združeni (konjugirani) s sladkornimi enotami tako, da oblikujejo glikozide. Fitoestrogene uvrščamo v veliko skupino fenolnih spojin. Med njimi so kumestani, lignani, prenilflavonoidi in izoflavoni med najaktivnejšimi predstavniki z estrogenim delovanjem. Med najbolje raziskanimi so izoflavoni, ki jih najdemo na primer v soji. Lignane prav tako uvrščamo med fitoestrogene, čeprav niso flavonoidi v ožjem pomenu besede. Tudi mikoestroge-ni imajo podobno strukturo in učinke na estrogenske receptorje, vendar se nahajajo v glivah, torej niso rastlinskega izvora. Med izoflavoni so najpomembnejši daidazein, genistein, glicitein, biokanin A in formonone-tin, ki jih najdemo v glavnem v soji, alfalfa kalčkih, črni detelji, čičeriki ... Pomemben kumestan je kumestrol, ki ga najdemo v podobnih rastlinah kot izofla-vone, prisoten pa je tudi v grahu in brstič-nem ohrovtu. Pomembni sestavini, ki ju uvrščamo med lignane, sta matairezinol in sekoizolaricirezinol v lanenem semenu, ja-godičevju, sezamu in nekaterih žitaricah. Pomemben vir prenilflavonoidov je zlasti hmelj, v katerem najdemo ksantohumol in izoksantohumol. Glavni strukturni elementi, ki omogočajo fitoestrogenom veliko afi- V uporabi so že zdravila naravnega izvora, ki vsebujejo fitoestrogene kot zdravilne učinkovine. niteto vezave na estrogenske receptorje, so: sam fenolni obroč, ki je nujen za vezavo na estrogenske receptorje, saj omogoča vzpostavitev optimalnih vezi z vezavnim mestom na receptorju; nizka molekulska masa, ki je podobna molekulski masi estrogenov; distančnik med dvema fenilnima oziroma hidroksilnima skupinama; optimalna hidro-ksilacija; ter izoflavonski obroč, ki posnema obroč pri estrogenili na strani, kjer poteče vezava Uganda na estrogenski receptor. Mehanizem delovanja Delujejo po načelu selektivne modulacije estrogenskih receptorjev (SERM, Selective estrogen-receptor modulator). Selektivni jih imenujemo zato, ker se na svojo tarčo, se pravi estrogenski receptor, vežejo selektivno, in sicer z večjo afiniteto na estrogenski receptor ß (ER-ß), modulatoci pa zato, ker na različne načine spremenijo prostorsko konformacijo estrogenskih receptorjev in s tem odrejajo agonistične, delne agonistič-ne ali antagonistične učinke na omenjeni skupini receptorjev. Fitoestrogeni pa lahko seveda tudi preko drugih mehanizmov vplivajo na sintezo, transport ter metabolizem estrogenov. Oblika estrogenskega receptorja ob vezavi agonista ostaja enaka kot ob vezavi nativnega Uganda (estradiola), pri vezavi antagonista pa se oblika receptorja spremeni in v nadaljnjih korakih ne pride do dimeri-zacije dveh receptorjev in s tem do nadalj- njih učinkov v tej kaskadi procesov. Agonist na estrogenskih receptorjih sproži biološki odgovor z vezavo na te receptorje v odzivnih tkivih, ki vsebujejo te receptorje. Estrogen oziroma ustreznik estrogenov potuje do tarčnih tkiv s pomočjo prenašalnih protei-nov. Ta kompleks pronica (difundira) preko membrane celice v celico. Pride do vezave agonista na receptor, nastane kompleks agonist-receptor, zaradi nastanka omenjenega kompleksa pa pride do konformacijske spremembe. Odkrije se vezavno mesto za DNA, prej omenjeni kompleks agonist-receptor pa se veže na specifična mesta na DNA, kar ima za posledico uravnavanje oziroma aktivacijo prepisovanja določenih genov. Z ago-nistom aktivirani receptor deluje kot pre-pisovalni dejavnik (transkripcijski faktor), RNA-polimeraza pa sintetizira m RNA. Informacija se nato prenese do ribosomov, kjer se sintetizira določeni protein kot odgovor na signal. Fitoestrogeni se vežejo na oba tipa receptorjev, vendar je vezava na estrogenski receptor ß nekajdesetkrat večja kot vezava na estrogenski receptor a (ER-a). Afiniteta vezave je poleg tega različna tudi za posamezne fitoestrogene. Fitoestrogeni primarno učinkujejo z vezavo na estrogenske receptorje. Estrogenski receptorji sodijo v skupino jedrnih receptorjev. To so receptorji, ki se nahajajo znotraj jedra in spremenijo hitrost prepisova- Izoflavonoid он o Flavonoid Lignan K-estradici Glavni predstavniki skupinefìtoestrogenov in strukturna primerjava z endogeno prisotnim estrogenom ß-estradiolom. ß-estradiol, izoflavorìi, kumestani. genistein, kumestrol, enterolakton, daidzein. nja (transkripcije) in prevajanja (translacije) specifičnih proteinov. Poznamo dva tipa estrogenskih receptorjev, in sicer estrogen-ske receptorje a in estrogenske receptorje ß. Od same strukture fitoestrogena je odvisno, ali bo ta imel večjo afiniteto do estrogen-skega receptorja a ali estrogenskega recep-torja ß. Na splošno lahko rečemo, da imajo fitoestrogeni večjo afiniteto do estrogenskih receptorjev ß, in sicer nekajdesetkrat večjo. Fitoestrogeni pa ne delujejo le z vezavo na ustrezne receptorje, ampak tudi posredno, torej z vplivom na plazemske koncentracije estrogenov. Na ta način na primer spodbujajo izločanje hormonov iz osrednjega živčnega sistema in tako povečajo plazemske koncentracije estrogenov. Drugi način pa je, da fitoestrogeni lahko modulirajo koncentracije estrogenov tako, da bodisi zavirajo (inhibirajo) vezavo hormonov na SHBG (globulin, ki veže spolne hormone) in s tem zvišajo plazemske koncentracije estradiola oziroma testosterona ali pa spodbujajo sintezo SHBG, kar povzroči ravno nasproten učinek kot v prejšnjem primeru. Lahko pa tudi zavirajo določene encime, ki sodelujejo v biosintezi in metabolizmu estrogenov. Nekatere raziskave kažejo, da se nekateri fitoestrogeni vežejo in aktivirajo skupino jedrnih receptorskih proteinov, ki delujejo kot prepisovalni dejavniki pri uravnavanju izražanja (ekspresije) določenih genov (PPARs, peroxisome proliferator-activated receptors). Študije in vitro kažejo, da se ta skupina jedrnih receptorskih proteinov aktivira pri koncentracijah, višjih od enega mikro-mola, kar je višja koncentracija v primerjavi z aktivacijo estrogenskih receptorjev. Pri koncentracijah, nižjih od enega mikromola, tako prevladuje aktivacija estrogenskih receptorjev. Pri višjih koncentracijah (več kot en mikromol) se aktivirata obe vrsti receptorjev. Študije so prav tako pokazale, da obe omenjeni vrsti receptorjev vplivata druga na drugo in tako v odvisnosti od odmerka fitoestrogenov povzročata različne učinke. V poskusih in vitro so opazili še nekatere mehanizme, po katerih naj bi fitoestrogeni povzročali svoje učinke. Fitoestrogeni naj bi Signalna pot vezave estrogenov na estrogenske receptorje in njihovi učinki v organizmu. Legenda: • estrogen ali SERM, selektivni modulator estrogenskih receptorjev • ER, estrogenski receptor • Signaling cascade, signalna kaskada • Nucleus, jedro • EBP, estrogen binding protein, estrogen vezoči protein • CoReg, regulatorni proteini • ERE, estrogen response element, element, odgovoren za estrogenski odgovor ЛОмрИж Nucleus modulirali izražanje estrogenskih receptor-jev, zavirali naj bi tudi tiroid-peroksidazo, ki je udeležena v sintezi ščitničnih hormonov, genistein pa naj bi še zaviral DNA--topoizomerazo II in protein-kinazo, ki sta pomembni pri celični delitvi (proliferaciji), diferenciaciji in programirani celični smrti (apoptozi). Velja pa poudariti, da so učinki, ki so jim bili priča v poskusih in vitro, posledica mnogo višjih koncentracij fitoestrogenov, kot pa jih vnesemo z običajno prehrano. Zato je iz tega zelo težko sklepati, kateri mehanizmi prispevajo k učinkom, ki jih lahko pričakujemo v razmerah in vivo. Uporaba Fitoestrogeni imajo pomembno obrambno vlogo v rastlinah. Predvsem velja poudariti njihovo fungicidno delovanje. Najpomembnejša vloga fitoestrogenov pa je obramba pred rastlinojedimi živalmi. Kot je bilo že v uvodu omenjeno, sodijo fitoestrogeni med fenolne spojine, za katere je znano, da imajo antiseptično in protimikrobno delovanje. Te fenolne spojine pa sodijo tudi med grenčine in tanine, ki rastlinam dajejo barvo, so pa zelo neprijetnega in trpkega okusa in slabo prebavljive. Domnevajo, da zaradi svojega delovanja vplivajo tudi na plodnost živali in Fitoestrogene najdemo tudi v stročnicah in nekateri zelenjavi. Trirazseinostna struktura estrogenskega receptorja ß (ER-ß). s tem na njihovo pretirano razmnoževanje. Kot naravno prisotne snovi v rastlinah so fitoestrogeni v hrani tako vir eksogenih (zunanjih) estrogenov. Ksenoestrogeni (sintezni u strežniki fitoestrogenov) pa so v uporabi tudi kot prehranski dodatki, uporabljajo pa jih tudi v kozmetični industriji, pri izdelavi plastike in kot insekticide. Naravni viri fitoestrogenov Po študiji kanadskih raziskovalcev o vsebnosti devetih najpogosteje prisotnih fitoestrogenov v zahodni civilizaciji imajo najvišjo vsebnost fitoestrogenov oreščki (na primer arašidi) in oljna semena, sledijo sojini izdelki, žitarice, stročnice, mesni izdelki ... Velike vsebnosti fitoestrogenov najdemo v raznih orešckih in oljnih semenih. Lanena semena in druga semena, iz katerih pridobivamo olje, vsebujejo najvišjo končno vsebnost fitoestrogenov, sledijo jim sojina semena in tofu. Najvišje koncentracije izo-flavonov so našli v sojinih semenih in drugih izdelkih iz soje, sledijo jim stročnice, medtem ko so visoke koncentracije lignanov našli v oreščkih in oljnih semenih (na primer lanenih), pa tudi v žitaricah, stročnicah, sadju in zelenjavi. Vsebnost fitoestrogenov pa se ne razlikuje le glede na vrsto hranil. Odvisno od načina same obdelave in predelave hranil ter tudi od sorte posamezne rastline (različne sorte soje na primer imajo različno vsebnost fitoestrogenov) se lahko zelo spreminja tudi znotraj iste skupine hranil. Metabolizem Metabolizem kumestanov še ni docela raziskan, medtem ko sta metabolizma izoflavo-noidov in lignanov v človeškem organizmu podobna. Ko jih zaužijemo, se glikozidi ne-encimsko hidrolizirajo s pomočjo želodčne kisline (kislinsko katalizirana hidroliza), zaradi črevesne mikroflore, ki proizvaja vrsto različnih hidrolaz, pa se hidrolizirajo tudi encimsko. Nastanejo aglikoni, ki se absorbirajo v tankem in debelem črevesu in gredo nato po portalni veni v jetra. Tam se ponovno konjugirajo v bolj vodotopne metabolite (glukuronide, sulfate), ki se nato izločijo z urinom in žolčom. V plazmi se fitoestro-geni pojavljajo tako v prosti obliki kot tudi v obliki mono- ali disulfatov oziroma glu-kuronidov, pa tudi kot sulfoglukuronidi. Vplivi na človeški organizem Metaanaliza petnajstih s placebom kontroliranih študijah je pokazala, da niti hrana, ki vsebuje sojo, niti prehranska dopolnila z izoflavoni niso spremenili biorazpoložljivosti koncentracij testosterona pri moških. Poleg tega prehranska dopolnila z izoflavoni niso imela vpliva na kakovost semenske tekočine. Tudi ni raziskav, ki bi enoznačno potrdile, ali imajo fitoestrogeni kakšen vpliv na nastanek ali preprečevanje raka pri ženskah. Epidemiološke raziskave so potrdile varovalno (protektivno) delovanje pri raku dojk. Študije in vitro kažejo, da naj bi se ženske, ki imajo raka dojk ali pa so v preteklosti zbolele za njim, zavedale potencialne rasti tumorja zaradi jemanja sojinih izdelkov, saj naj bi ti spodbujali rast estrogen-pozitivnih celic. Vendar so potencialno razrast tumorja opazili le pri majhnih koncentracijah genisteina, zaščitne vplive pa pri višjih koncentracijah genisteina. Vendar pa je na voljo premalo podatkov, da bi lahko enoznačno potrdili omenjena opažanja ter ali so za ugoden preventivni učinek zaslužni fitoestrogeni in ne morda kakšne druge snovi v prej omenjeni hrani, na primer antioksidanti, vlaknine ... Estrogen pa je pomemben tudi pri preprečevanju izgube kostne gostote. Pri osteo-porozi je aktivnost osteoblastov, kostnih celic, ki so odgovorne za rast kosti, zmanjšana, kar ima za posledico moteno nastajanje kostnega matriksa in, kot sekundarni učinek, zmanjšano mineralizacijo kostnine. Pri ženskem spolu je vzrok tako imenovane primarne osteoporoze padec estrogenov, ki spodbujajo dejavnost osteoblastov in s tem izgradnjo kostnine. Da bi nadomestili povečano izgubo kostnine pri ženskah po začetku menopavze, uporabljamo hormonsko nadomestno zdravljenje (,hormone replacement therapy, HRT) s sinteznimi in polsinteznimi ustrezniki estrogena. Vendar pa s tem tvegamo kar precejšnje neželene učinke. Fito-estrogeni pa naj bi veljali kot bolj varni, čeprav so nekatere študije pokazale, da imajo tudi ti veliko neželenih učinkov. Slovarček: Agonist, antagonist. Agonist je spojina, ki se selektivno veže na specifične receptor-je in sproži biološki odziv v celici. Agonist na ta način posnema delovanje endogeno prisotne molekule, ki se veže na istovrstni receptor. Za razliko od agonista antagonist prav tako izraža afiniteto do receptorja, ne pa tudi aktivnosti oziroma sprožitve učinka kot agonist. Z drugimi besedami: antagonist se veže na isti receptor kot agonist in preprečuje učinek. Dimerizacija. Kemijska reakcija, pri kateri gre za združitev dveh (pod)enot molekule v eno molekulo. Farmakofornost, farmakoforni elementi. Gre za zbirko steričnih in elektronskih lastnosti dela molekule, ki so potrebne za zagotovitev optimalnih molekularnih interakcij s specifično biološko tarčo, kar vodi do biološkega odziva oziroma učinka. Pri tem ne gre za skupek konkretnih funkcionalnih skupin, temveč za točke v molekulskem prostoru. Fenolne spojine in njihova vloga. Fenolne spojine so zelo raznovrstne in zajemajo spojine z aromatskim obročem in vsaj eno ali več hidroksilnimi skupinami, ki so neposredno vezane na aromatski obroč. Fe- nolne spojine so sekundarni metaboliti, ki so prisotni v vseh rastlinah in nastanejo iz primarnih metabolitov. V naravi so običajne spojine z več hidroksilnimi skupinami (—OH) in zato se je zanje uveljavilo tudi drugo ime - polifenoli. Fenolne spojine imajo pomembno vlogo tako v rastlinskem svetu kot tudi v prehrani ljudi. S sintezo antioksidativnih zaščitnih snovi (predvsem fenolne spojine s trpkimi in grenkimi snovmi) se rastline varujejo pred napadi virusov, bakterij in tudi rastlinojedih organizmov ter pred nevarnimi sončnimi žarki, ki sprožajo nastanek radikalov. Glikozidi in njihova vloga. Glikozidi so kemijske spojine, pri katerih je alkohol (-OH) preko glikozidne vezi (-O-) povezan s sladkornim delom molekule (-OH iz sladkorja). Rastline pogosto skladiščijo v vakuoli strupene snovi v nestrupeni glikozi-dni obliki. Šele ko encimi glikozidaze cepijo glikozidno vez v molekuli glikozida, se zopet sprosti toksičen aglikon (cianogeni glikozidi); to se zgodi na primer po poškodbi rastlinskega tkiva. Poleg toksičnih učinkov imajo glikozidi seveda tudi številne druge, najrazličnejše učinke na organizme. V farmaciji imajo glikozidi raznovrstne vloge; njihov farmakološki učinek je zlasti odvisen od aglikonskega (nesladkornega) dela glikozida. Glikon ne vpliva načeloma na učinek, pač pa na farmakokinetiko spojine (farma-kokinetika preučuje vpliv telesa na zdravilo). Glikozide razdelimo glede na vrsto aglikona na cinogene, fenolne, kardiotonične, sapo-ninske, iridoidne, antrakinonske in druge glikozide. Konformacija. Konformacijska sprememba. Trodimenzionalna razporeditev stranskih skupin molekule, ki lahko prosto rotirajo v različne lege brez prekinitve vezi. Konformacijska sprememba je sprememba oblike makromolekule, ki jo izovejo različni dejavniki iz okolice. Makromolekule (na primer proteini) so pogosto fleksibilni in zato lahko spreminjajo svojo obliko zaradi vplivov iz okolja (na primer T). Vsaka od teh oblik je konformacija. Kostni matriks. Kost je sestavljena iz celic in molekularne osnove, ki jo predstavlja kostni matriks. Kostni matriks je sestavljen iz 60 odstotkov anorganskih (kalcijev hi-droksiapatit, kalcijev fosfat) in 40 odstotkov organskih snovi (kolagen, proteoglikani, ne-kolagenski proteini, osteokalcin). Nativni ligand. Ligand je molekula, ki z neko biomolekulo (proteinom-receptorjem) tvori kompleks in s tem sproži biološki učinek. Nativni ligand je spojina (ligand), ki se veže na točno določeni receptor v organizmu, na primer adrenalin na adrenergične receptorje. Literatura: Al-Anazi, A. F., Qureshi, V. F., Javaid, K., Qureshi, S., 2011: Preventive effects of phytoestrogens against postmenopausal osteoporosis as compared to the available therapeutic choices: An overview. Journal of Natural Science, Biology and Medicine, 2 (2): 151—163. Gobec, S., 2011: Farmacevtska kemija 111 predavanja. Agonisti in antagonisti steroidnih hormonov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo. http://ibk.mf.uni-lj.si/teaching/biokemijal/predavanja/ predavanjeJlRlJ.pdf https://en.wikipedia.org/wiki/ Phytoestrogens. Jordan, V. C., Mittal, S., Gosden, В., Koch, R„ Lieberman, M. E., 1985: Structure-activity relationships of estrogens. Environmental Health Perspectives, 61: 97 110. Kaur, M„ Badhan. R. K, 2015: Phytoestrogens Modulate Breast Cancer Resistance Protein Expression and Function at. the Blood-Cerebrospinal Fluid Barrier. Journal of Pharmacy and Pharmaceutical Sciences, IS (2): 132 54. Kreft, S., Kocevar Glavač, N., 2013: Sodobna fitoterapia. Z dokazi podprta uporaba zdravilnih rastlin. Mazur, IV,, 2000: Phytoestrogens: Occurence in foods, and metabolism of lignans in man and pigs. Doktorska disertacija. Helsinki: Univerza v Helsinkih. Nuclear Receptor Signaling. Cell Signaling Technology, 2014. Phytoestrogens for menopausal hot flushes. Health News and Evidence, 2014. RibarilS., ur., 2014: Seminarji iz patološke fiziologije. 3. izdaja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta. Inštitut z a patološko fiziologijo. Timotej Žvanut je študent 4. letnika enovitega magistrskega študija farmacije na Univerzi v Ljubljani. Je tudi član Slovenskega farmacevtskega društva in njegove študentske sekcije. F okviru študija opravlja raziskovalno nalogo ter se udeležuje tudi drugih študijskih in obštudijskih dejavnosti. Pod Stenom Mirjan Zori, Vili Rakove in Igor Dolinar Bralkam in bralcem priporočamo, da si preberejo tudi prispevek Razvrščanje kristalov po njihovih oblikah, ki ga je Mirjan Zorž objavil v nadaljevanjih v 76. letniku Proteusa. Nenehno naraščajoči promet skozi staro mestno jedro Škofje Loke je že pred desetletji presegel meje, ki sta jih obstoječa infrastruktura in potrpljenje meščanov še dopuščali. Gradnja poljanske obvoznice je bila zato že dolgo časa več kot nujna. V začetku leta 2011 so se končno začela dela na najbolj zahtevnem odseku obvoznice, predoru Pod Stenom. Predorsko cev so zaradi različnih za ta del sveta značilnih peripetij prebili šele aprila leta 2014, celotno obvoznico pa odprli za promet oktobra leta 2015. Gradnja tunela je zaradi velikih množin izkopanih kamnin odlična priložnost za spoznavanje mineralne parageneze, do katere bi sicer ne mogli priti (mineralna parageneza je združba določenih mineralov v določenem geološkem okolju). V obdobju od začetka leta 2011 do konca leta 2012, ko je bilo kopanje predora najbolj intenzivno, so odkopani material odlagali na odvalu v bližini severnega vhoda v predor. Pregledovanje izkopanega materiala v samem predoru zaradi varnosti ni bilo mogoče, zato pa je bilo mogoče ob koncih tedna v miru pregledovati nasuti material in zbrati dovolj primerkov, ki so omogočili sestaviti sliko značilnih mineralov, ki predstavljajo tukajšnjo niti ne tako skromno paragenezo. Geografski in geološki oris 3,9 kilometra dolga poljanska obvoznica se v severovzhodno-ju-gozahodni smeri izogne Skofji Loki skozi 710-metrski predor Pod Stenom, nato pa se nadaljuje v Poljansko dolino. Satelitski posnetek Poljanske obvoznice. Zgoraj desno je viden odval pred vhodom v predor. Vir: Google zemljevidi. Primer dolomitne kamnine z večjo koncentracijo geod, katerih stene so obdane predvsem s kristali dolomita in kalcita. Foto: Vili Rakc/vc. Predor poteka v triasnih, jurskih in krednih plasteh, ki jih sestavljajo tektonsko pretrti črni apnenci, peščeni skrilavi lapo-rovci in glinavci. Kamnine dokaj na gosto prepredajo kalcitne žile. Te se ponekod razširjajo v obliki geod, v katerih je prostor za rast različnih mineralov. Odval materiala, izkopanega v predoru Pod Stenom v juniju leta 2012. Na tem delu je v glavnem črni apnenec, prepreden s kalcitovimi Hlami. Fato: Vili Rakove. Minerali Barit Dokaj redko najdemo v razpokah drobne kristale barita, ki so sploščeni po pinakoidu c{001}, na obodu pa jih omejujejo še ozke ploskve pinakoidov, prizem in bipiramid. Kristali so bele barve in do dva milimetra veliki. Sedlasto ukrivljeni romboedrski kristali dolomita in kristali kremena. Rumenkasti kristali so kalcit, ki ponekod orientirano preraščajo kristale dolomita. Kristal kremena meri šestnajst milimetrov v dolžino. Zbirka: Vili Rakove. Foto: Igor Doiinar. Kristali barita so splošleni po osnovnem pinakoidu c(OOl). Obrobljata jih dva pinakoida a{100j in b{010) ter prizma m{011) in bipiramida p(lll}. Vse risbe: Mirjan Zorž. Dolomit Do pet milimetrov veliki kristali imajo enostavno romboedr-sko obliko. V nekaterih razpokah so kristali sedlasto zviti, kar je pri dolomitu značilno. Zaradi tektonskega širjenja razpok so nastali tudi nitasti kristali. Prizmatsko razviti kristali so nastali z elongacijo kristala v smeri, ki je pravokotna na ploskev rom-boedra. Če je bil orientiran drugače, pa je nastal stopničasto razpotegnjeni nitasti kristal. Kristali so bele barve. Zaradi ne-prosojnosti niti v njihovo notranjost ni mogoče videti. Kristali dolomita so enostavni, ker jih omejujejo le ploskve romboedra r[101). Zaradi rasti v tektonsko razširjajočih se razpokah so se razvili tudi nitasti kristali, ki imajo prizmatsko obliko. Kalcit Pričakovano je bil najpogostejši mineral v razpokah kalcit. Njegovi kristali praviloma niso bili večji od deset milimetrov. Od vseh prisotnih mineralov je oblikovno tudi najbolj razgiban, kar je odraz dokaj velikega števila kristalnih likov in spreminjajočih se razmer v času njihove rasti. Najredkejši so skalenoedrski kristali, ki so rasli prvi. V nadaljevanju so se razvili kristali strmoromboedrskih oblik, ki so počasi prehajali v prizmatsko oblikovane. Ob koncu rasti pa so nastajali sploščeni položno-romboedrski kristali. Večina kristalov je brezbarvnih in motnih, nekateri pa so rumenkasto obarvani. Bolj redki so brezbarvni prozorni kristali, bogati z gladkimi ploskvami. Nekateri kristali imajo ukrivljene ploskve. Nitastih kristalov nismo našli, kar kaže, da so bile razpoke v kamnini ob začetku njihove rasti že razvite. Redki so primeri orientiranega preraščanja kalcita po dolomitu. V ultravijolični svetlobi kristali fluorescirajo v rumeni barvi, ki počasi pojenjuje, ko ugasnemo izvor ultravijolične svetlobe, kar pomeni, da tudi fosforescirajo. Kristali kalcita zgodnejših generacij. Kristalni liki: osnovni romboeder r(101], prizma p(100], skalenoeder s(211}, negativni položni romboeder n i(011} in negativni strmi romboeder n2(021}. Slika 8: Kristali kalcita poznejših generacij so prizmatske oblike. Ob zaključku kristalizacije se vedno razvijejo enostavni sploščeni kristali, omejeni s položnim negativnim romboedrom. Kristalni liki: osnovni romboeder r(101], strmi pozitivni romboeder Tj[201}, prizma p[100J, prizma drugega reda pj(110}, skalenoeder s(211j, negativni skalenoeder $i{211}, negativni romboeder n{011), negativni položni romboeder ltj(012) in negativni strmi romboeder n2(021]. Romboedrski kristali kalcita z ozkimi skalenoedrskimi ploskvami. Ploskve so rahlo ukrivljene in imajo parketno strukturo. Kristal v sredini meri šest milimetrov. Zbirka: Viti Rakove. Foto: Igor Doiinar. Ploskovno bogatejši kristali kalcita prizmatske oblike merijo v dolžino do štiri milimetre. Zbirka: Vili Rakove. Foto: Igor Doiinar. Kremen V geodah je bilo precej lepo kristaliziranih kristalov brezbarvnega kremena. Večinoma so prozorni in gladkih ploskev. Posamezni so motni do beli. Kremen in dolomit se vzajemno preraščata, kar pomeni, da sta kristalizirala istočasno. Največji kristali merijo do dvajset milimetrov v dolžino in so do pet milimetrov debeli. Omejujejo jih dobro razvite ploskve prizme m{100}, zato so prizmatskih oblik. Precej kristalov je bitermi-niranih, ker so se obarjali iz raztopin in se vsedali na dolomit. Večina pa jih je priraščena na podlagi. Na kristalih so pogoste še ploskve bipiramide sfili}, ki skupaj s ploskvami precej redkeje prisotnih desnih x'{511} in levih 'x{611} trapezoedrov omogočajo prepoznavanje načina dvojčenja. Kremen je na tem nahajališču prisoten v brazilsko in klinasto zdvojčenih kristalih. Prve najlažje spoznamo po značilni »V«-lameliranosti na ploskvah prizme in po mestih ploskev bipiramide s. Pri klinastih dvojčkih so ploskve bipiramide s zrcalno simetrične v ravnini (001), zanesljivo potrditev pa omogočajo ploskve obeh trapezo- edrov, ki obrobljajo bipiramide s in se po dvojčenju preobrazijo v ditrigonalne bipiramide t. Kremen se tudi pojavlja v nekaj milimetrov velikih nitastih kristalih, pri katerih se vzporedno strukturirane mlečne niti lepo vidijo. Na levi je. brazilsko zdvojčeni kristal kremena z razvitimi ploskvami bipiramid s v dvojčičnih položajih. Na desni je klinasto zdvojčeni kristal s ploskvami bipiramide s v značilnem dvojčičnem položaju, ki jih obrobljajo ploskve ditrigonalnih bipiramid l. Kristalni liki: pozitivni r(101) in negativni z{011j romboeder, prizma m[lQQ), leva 's(211} in desna s'(lllj bipiramida, heksagonalna bipiramida bj(101), trigonalna bipiramida 1*211 /1 i in ditrigonalna bipiramida l[5 11). Markazit Komaj nekaj milimetrov veliki kristali markazita so zelo tanki ali igličasti. Imajo enostavno obliko, ki jo določajo močno na-rebrene ploskve prizme m in bipiramide p. Kristali niso večji od dveh milimetrov in so zelo redki. m Prizmatski kristali markazita imajo narebrene ploskve prizme tn{014}, terminaciji pa omejujejo ploskve bipiramide p{l 11}. Pirit Najdemo ga v temnem glinavcu, kjer kristali dosežejo do enega centimetra na robu kocke. Pogosto se pojavljajo tudi kot oprhi po drugih kristalih, zlasti kalcitu. Imajo enostavno kubooktae-drsko obliko z vsemi prehodi med kocko in oktaedrom. Pri kubooktaedrskih kristalih pir ita lahko prevladujejo ploskve kocke a{100) ali ploskve oktaedra v oflll}, motni pa so še vsi vmesni prehodi. Siderit Rjavi kristali so veliki do nekaj milimetrov. Imajo snopasto romboedrsko obliko z rahlo ukrivljenimi ploskvami. V parage-nezi se pojavljajo redko. Snopasto oblikovani romboedrski kristali siderit a obdajajo prizmatske krem en ove in romboedrske dolomitove kristale. Kremenov kristal v sredini je dolg sedem milimetrov. Zbirka: Vili Rakove. Foto: Igor Dolinar. Viri: Zori, M., 2004: Kremenovi dvojčki preraščanja. Proteus, 67: 62-72. Ljubljana. Zori, M., 2002: The Symmetry System. Grosuplje: Samozaložba. Puščanje krvi - od venesekcije do pijavk Jurij Kurillo Slika 1: Votivni oltar bogu zdravilstva Eskulapu — SACR(UM) AF.SCULAPIO, ki ga je dal postaviti v Emoni starorimski zdravnik L(UCIUS) PETICIUS TECIIN(ICUS) MED(ICUS) - 1. ali 2. stoletje. Hrani Narodni muztj v Ljubljani. Foto: Tomai Lauko. Prvi predsednik Združenih držav Amerike George Washington (1732-1799) je dobil po neki ježi v snegu močno vročino in znamenja obolenja dihal. Trije zdravniki, zbrani okrog njegove bolniške postelje, so mu poleg odvajal in bljuval predpisali tudi obilno puščanje krvi. Umrl je naslednjo noč ... Ernestina, hči pesnika Franceta Prešerna, pripoveduje v svojih spominih, da mu je (Francetu Prešernu) ob prehladu zdravnik puščal kri in mu svetoval, naj se oženi, ker prepogosto zaporedno puščanje slabi kri ... V Kroniki mesta Metlike Zvonka Rusa beremo, da je bilo 19. septembra leta 1924 tamkajšnjemu brivcu Махи Matkoviču prepove- dano puščanje krvi bolnikom, ker to smejo opravljati le zdravniki. Zato brivcu zaplenijo aparat, da ne bi tega delal na črno. Je pa v ta kraj prišel 16. julija iz Šmarjeških Toplic zdravnik in vsem, ki so bili potrebni, puščal kri. Puščanje krvi je bržkone eden najstarejših »terapevtskih posegov« v zgodovini človeštva. Morda so ga poznali že ljudje v prazgodovini, vsekakor pa so ga uporabljali takšni ali drugačni zdravniki egipčanske ter pozneje grške in rimske civilizacije že pred več tisoč leti. Današnjemu človeku je to nekoliko bolj razumljivo, če si predstavlja takratne domneve o nadnaravnih vzrokih obolenj kot o delovanju nekih hudih duhov, ki jim je treba omogočiti, da izginejo iz bolnega telesa. Temu je bilo namenjeno ne le odvajanje krvi iz žil navzven, ampak denimo tudi operativno odpiranje lobanj- skega svoda — trepanacija. In take posege so pogosto opravljali tudi nestrokovnjaki. Medicina je bila sicer tesno povezana z mistiko; navsezadnje so bili v mnogih starih civilizacijah svečeniki hkrati tudi zdravniki. Za boljše razumevanje tega starega terapevtskega postopka moramo poznati osnovne nauke najslavnejšega starogrškega zdravnika Hipokrata (460-377 pred našim štetjem) - z njegovo šolo -, ki je domneval, da sestavljajo svet štirje osnovni elementi: zemlja, zrak, ogenj in voda, kar v človeškem telesu ustreza krvi, sluzi, črnemu in rumenemu žolču. Ker naj bi bolezen povzročilo neravnoves-je teh elementov, je treba odvečne količine odvajati navzven, denimo s puščanjem krvi, odvajanjem blata in vode ter podobnim »čiščenjem« človeškega telesa. Se dolga stoletja je bil v veljavi izrek: Qui bene purgai, bene curati. Ko je tudi najuglednejši starorimski zdravnik Galen (129-200 po našem štetju2) poudaril velik pomen krvi, se je venesekcija, puščanje krvi iz ven, Še posebej razmahnila. Ta postopek so zagotovo uporabljali tudi zdravniki, ki so delovali v rimski Emoni — kot je bil recimo Lucius Peticius Technicus, čigar votivni oltar bogu zdravilstva Esku- 1 Lat.: Kdor dobro očisti, dobro zdravi. 2 Ta datuma sta pri raznih virih nekoliko različ- Slika 2: Ekipa za puščanje krvi iz žile na nogi. Bolnico verjetno tolaži njena služabnica, sam operativni poseg nadzira fizikus, izvajata pa ga ranocelnik in njegov pomočnik. 1594. (Po P. Borisova.) lapu hranijo danes v lapidariju Narodnega muzeja v Ljubljani (slika 1). V srednjem veku je bila poklicna medicina v evropskem prostoru z redkimi izjemami dolgo časa brez moči, čeprav so nekaj antičnega znanja prinesli sem arabski učenjaki -predvsem Ali ibn Sina s polatinjenim imenom Avicenna (980-1037). Z zdravilstvom se je lahko ukvarjal tako rekoč vsakdo. Predvsem zaradi uradnega stališča katoliške cerkve že v drugem tisočletju, izraženega na posebnih koncilih, da se njeni posvečeni pripadniki ne smejo ukvarjati z zdravniško dejavnostjo, pri kateri priteče kri (Ecclesia abhöret a sanguine - Cerkev odklanja kri), so se ti kot prvi zdravniki odrekli vsakršnim operativnim posegom. Z redkimi izjemami so se denimo redovniki ukvarjali zgolj s tako imenovano »interno medicino«, posegi v človeško telo pa so bili bolj ali manj prepuščeni določenim obrtnikom. Ravnanja z nekakšnimi »inštrumenti« (škarje in britev) so bili pravzaprav ves Čas še najbolj vešči pripadniki brivske obrti. Tako so se izkušeni brivci pogosto ukvarjali z oskrbo ran in sploh poškodb, z zdravljenjem kožnih bolezni, lotevali pa so se tudi puščanja krvi, klistiranja in podobnih posegov. Za naslov »ranocelnik« pa je moral že v 18. stoletju tak obrtnik, ponavadi pripadnik posebnega ceha, opraviti nekakšen izpit pred posebno komisijo, v kateri naj bi bil tudi fizik, predstavnik univerzitetno izbraženih zdravnikov. V habsburški monarhiji, kamor je sodila tudi večina današnjega slovenskega ozemlja, so na pobudo velikega reformatorja zdravstva, zdravnika cesarice Marije Terezije Gerhar-da van Swietena (1700-1772), že proti koncu tega stoletja pričeli ustanavljati posebne me-diko-kirurške šole. Na njih naj bi se izšolali ne kakšni visoki medicinski strokovnjaki, ampak v zdravljenju vešči ranocelniki in po- rodničarji, ki bodo čim bolje nadomeščali univerzitetno izobražene zdravnike - fizike (I. Pintar). Teh je namreč močno primanjkovalo že v mestnih naseljih, kaj šele na podeželju. V Ljubljani je bila prva taka šola ustanovljena na liceju razmeroma zgodaj, že leta 1782. Njeni slušatelji so bili brivski pomočniki z nekaj let prakse, pozneje pa tudi s kakšnim opravljenim razredom gimnazije. Med tako izobraženimi ranocelniki porodničarji si je svoj čas zaradi svojega znanja in spretnosti pridobil velik ugled Kranjčan Tomaž Pire (1813-1880). Sprva je deloval v Kranju, kjer je prijateljeval s pesnikom Francetom Prešernom, nato pa v Tržiču. Njegovo delo so cenili tudi zunaj meja takratne Kranjske. Puščanje krvi je potekalo na tri načine: s punkcijo kake venozne žile, s stavljanjem tako imenovanih rožičkov in s pomočjo pijavk. Venepunkcija Ta operativni postopek je bil njega dni precej zamotan. V stari medicinski praksi so bili v rabi celo posebni koledarji, tiskani ob koncu 16. stoletja, kjer so bili za takšen poseg označeni najugodnejši meseci in dnevi. Ti so se ravnali predvsem po trenutnem stanju dvanajstih ozvezdij v nebesnem živalskem krogu. Katero žilo je zdravilec uporabil, je bilo odvisno od domnevne lege bolezenskega procesa v prizadetem telesu. Tako naj bi bilo treba po nekem kirurškem priročniku iz 16. stoletja pri »zamašenih je- trih« odpreti veno med desnim prstancem in mezincem, pri »zamašeni vranici« pa enako žilo na levi roki ... Ta poseg je bil tudi pri ljudeh na splošno priljubljen tja do konca 19. stoletja, in to celo v preventivne namene; privoščili so si ga tudi po štirikrat ali celo večkrat na leto. Slovenski kmetje, verjetno s štajerskega konca, so v ta namen, posebno po žetvi - ob obilni prehrani —, radi obiskovali Krapinske in Varaždinske Toplice, kjer so jim potem padarji (beseda izvira iz nemške besede Bader, kopališčnik) puščali kri (F. Kotnik). Kakor lahko razberemo iz naših uvodnih besed, je bila ta »moda« v veljavi celo v 20. stoletju! Za ta poseg so brivci in pozneje ranocelniki uporabljali posebne nožke ali lancete, s katerimi je bilo mogoče kar najhitreje nabosti ustrezno žilo, krvni curek pa prestreči v ustrezno latvico. Tako pridobljeno kri so kajpada zavrgli, kar seveda pomeni za današnjo medicinsko prakso pravcato uničevanje dragocene sestavine človeškega telesa (sliki 2 in 3). Slika 3: Pribor za venepunkcijo: dva noika za vrez v koto in latvica za prestrezanje krvi (Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani). Foto: Jurij Kuril/o. Stavljanje rožičkov Pri drugem načinu odvajanja krvi iz telesa so uporabljali tako imenovane »rožičke«. To so bili sprva res neki živalski (kozji ali kravji?) rogovi z odprtino na konici, skozi katero je terapevt izsesal zrak in jih zamašene nato pritrdil na bolnikovo kožo. Pozneje so jih zamenjale posebne posodice, steklene ali kovinske, ki so na bolnikovi koži prav tako ustvarile podpritisk, ki je povzročil iztekanje krvi iz globine pod kožo ... Pisec teh vrstic je nekoč v sodobni dokumentarni televizijski oddaji sam videl, kako je neka ruska »babuška« uporabila tak postopek in nato nastale velike mehurje na koži hrbta predrla ter tako puščala kri, očitno prostovoljcu novinarju. V 16. stoletju so domnevali, da odprtje vene pritegne kri iz telesnih globin, srca, pljuč in drugih organov, medtem ko rožiček srka kri le s površine, iz mesa in kože (P. Borisov). Pijavke Najbolj zanimivo pa je vsekakor puščanje krvi s tako rekoč najstarejšimi zdravniškimi živalskimi pomočniki, s pijavkami. Ta način je že pred več tisočletji uporabljala še bolj kot kitajska indijska medicina, o čemer pri- čajo stari sanskrtski spisi. V Evropi je uporaba teh živalic znana že od antičnih časov pa prav do 19. stoletja, ko so jih pričeli uporabljati v neznanskih količinah - glej oglas v Bleweisovih Novicah (slika 6)! Zdravniki in drugi zdravitelji so menili, da so nepogrešljive tako pri »pletori«, torej preobilici krvi v telesu, kot pri akutnih okužbah, lokalnih vnetjih, težavah s srcem in krvnim obtokom. Tako piše dr. Fran V. Lipič v svoji Topografiji Ljubljane (1834)3, da potrebujemo pri škrlatinki največkrat pijavke, ki jih v primeru ogroženosti glave namestimo na tilnik ... Njihova prednost pred neposrednim puščanjem krvi iz žil je bila ta, da po samem postopku zaradi počasnega izcejanja tekočine pri bolniku ni prišlo do nobene slabosti. Do danes so biologi odkrili blizu petsto vrst teh črvov kolobarnikov — v Sloveniji do leta 2003 triindvajset (B. Sket) -, vendar jih v medicini uporabljajo zgolj petnajst. Zaradi pestre zunanje risbe teh nevretenčarjev je z 3 V izvirniku Topographie der k. k. Provinzi- alhaupstadt Laibach - med naročniki te knjige sta navedena tudi g. dr. Prešeren in g. Matija Čop, bibliotekar v licej ski bibliotekil Slika 4: Medicinska pijavka Hirudo medicinalis. Mura. Foto: Matjaž Bedjanič. Slika 5: Pijavka Hirudo verbana. Kras. Foto: Matjaž Bedjanit. HMpćfjn # piJavHamL (Kepélj® " pijavka mi). lla/дш Ogetekl*» kjer poprej »«ok«» okoli 12 milijonov pijavk vjčii il protali f jib menda na Marek itn nar već vjamcjn m predajo. Ta kupčija (udi lakti tnalo lie vàrie, kakor Ы uicmiH kdo mieliti. Za IO «lo 15000 k