V. leto.
V Gorici, kimavec 1884.
9. zvezek.
Strah Božji.
Odperto pismo bratom in sestram tretj ega reda sv.
Frančiška po vsem Slovenskem.
Preljubi bratje in sestre v Kristusu in sv. Frančišku!
„Strah božji je začetek modrosti*1 — kaj ne, to ste vže toli-krat slišali ! Ni čudo, sveto pismo na več mestih tako uči. Jaz pa pravim zdaj nekaj drugega: „Strah Božji je studenec seréno s t i ; bogaboječnost je korenina nevstrašljivo-sti“. Ali verjamete? Morebiti se Vam na pervi sluh čudno zdi, kako bi mogla iz nekega strahu izvirati serčnost, ali iz neke bo-ječnosti poganjati nevstrašljivost. Ravno zato sem se namenil, da Vam to obširniše dopovem, in ker Vam ne morem vsem z ustmi in tudi pisati ni lahko vsakemu posebej, zato sem poslal svoje pismo v „Cvetje“, da ga tu berete Vi in kedor koli še hoče. Morebiti boste v kratkem jako potrebovali serčnosti ; berite torej to pisanje, da boste vedeli, kje je iskati.
Vže je nekaj tjednov ali celo mesecev, kar slišite pogosto imenovati Tulón, Marséljo, Àrlez, Éz in druga francoska in laška mesta, ki prej niste vedeli, da so na svetu ; mnogi morebiti še zdaj ne veste prav, kje so in kakšna so. Pa nikar se ne bojte, da Vam jih bom jaz popisoval z dolgim peresom. Tudi ne morem. Sam nisem bil tam ; bukev takih pa tudi nimam, da bi iž njih presajal
— 258 —
učene popise v „Cvetje“. "Vender sodim, da Yam ne bo neljubo, ako mimogrede opomnim, da je —najprej — Tul 6 n neka velika terdnjava na južnem morskem bregu francoskem, za Francosko blizu to, kar za Avstrijo Pulj ali Pola dolu v Istri. Tojaške ladje imajo tamkaj svojo navadno stajo in prav ena iz mej njih je bila, kaker vse kaže, ki je pripeljala to poletje iz Tonkina veliko morivko, strahovito kolero, v nesrečni Tulon. Prej je to mesto imelo nekaj čez 60 tisoč prebivavcev ; zdaj jih menda se polovico ni več noter; toliko jih je bežalo, vse popustivši. Ali bolezen je šla ž njimi. Kmalu se je pokazala v bližnjem, tudi primorskem, tergovskem mestu Marselji, ki je štelo prej čez 234 tisoč prebivavcev. Nato jih je 80 tisoč pobegnilo, kaker hitro je bilo mogoče ; ali marisi-keteri je nesel tudi kolero sebo. Zaplodila se je tako nadalje v É z (ali, kaker se po francosko piše, A i x), nadškofijsko mesto, kake štiri milje od Marselje proti severu, z nekaj čez 23 tisoč pre-bivavci ; — koliko jih je nato pobegnilo, ne vem. Pač pa se je bralo o mestu Arlezu ali Arlu, da je večina tamkajšnih 15,500. prebivavcev sramotno vtekla, pustivši bolnike brez postrežbe, mer-tve brez pogreba. Tako so se Francozi spustili v beg, pa mnogi vender niso vbežali ; Lahi so mejtem, kar so mogli, zapirali in tiščali vrata svojega novega kraljestva, pa ni tudi nič pomagalo; kolera pride lahko notri pri vsaki luknji. V resnici je našla stezo tudi v Lahe; prikazala se je ne le vPjemontu, v primorskem mestu Spéci ji, v okrožju Mase Karare in Kozence, temuč tudi blizu Parme, kar je čez polovico poti od Tulona do Gorice in v okrožju mesta Bergamo, ki je vže prav blizu naše južnotiroljske meje.
Prosimo že in prosimo še Boga, naj nam prizanese, mólimo že in molimo še! Vender ne vemo ali bo vslišana molitev naša; ne vemo, ali ne bo tudi nas zadela strahovita šiba. To vemo, ža-libog, da so jo zaslužili preobili naši grehi !
Ako torej pride, kar Bog nedaj, kam bomo bežali, bratje in sestre? Večinoma, mislim, da nimamo kam; in ke bi imeli kam, nikjer bi nas radi ne sprejemali ; povsod bi se bali, da jim ne bi prinesli sebo semena bolezni in smorti. Ali se bomo torej zaperli vsak v svojo kočo in trepetali vsak za svojo kožo ? To bi tudi ne bilo ravno najvarniše, ker pravijo celo zdravniki, da se ta bolezen najprej prime tistega, ki se je najbolj boji. Tudi ne bi bilo, kaker se spodobi kristijanu ; najmanj bi pa bilo primerno in lepo za nas, ki smo v tretjem redu se zavezali k posebno zglednemu ker-ščanskemu življenju. Torej, otroci svetega Frančiška, bratje in
— 259 —
sestre ! poslušajte, kaj se meni zdi. Meni se zdi, da imamo mi stati kaker skale na svojem mestu v vsaki nevarnosti, ne za treno-tek nimamo zapuščati svojih ljubih, svojih bližnjih v največi, v smertni sili. To bodi, mislim, naša terdna volja, naš železen sklep !
Ali kje pa bomo dobili toliko poguma, mi slabotni, plahotni, boječi ljudje? Vže sem povedal, kje. Zdaj in vselej, v vsaki stiski, nevarnosti in nesreči bomo lahko polno mero kerščanske serč-Dosti zajemali iz studenca strahu božjega.
Nepotrebne besede bi bile, ako bi Vam hotel dopovedavati, kje je ta studenec; vsi veste, da mora biti v Vašem sercu, v Vaši duši, da mora teči skozi vse Vaše življenje ter napajati in rediti Vse Vaše djanje in nehanje ; vsi veste tudi, da izvira iz svetega Duha ; njegov dar je namreč. Napeljavati pa se da le tja, kjer je vera in pamet v duši, in napeljati ga mora nauk z besedo in zgledom. Ali dasiravno more le pametna stvar imeti strah Božji, vender je treba, da se ga vže otrok tako rekoč z materinim mlekom oasese. Učenje milih materinih ust, dober zgled bogaboječega o-Žeta, to se vtisne tolikanj globočje v otročje serce, koliker prej se začne vtiskati. Ko se zabliskajo perve iskrice pameti, ko blebe-taje izreče pervo besedico jezika svoje matere, vže je detetu začeti oči zavračati proti nebu ter ga vaditi ljubiti vsegamogočnega Ožeta in razžaljenja njegovega se bati. Tako je stari Tobija sinčka 8Vojega „od mladosti učil Boga se bati in zderževati se vsega greha*. (Tob. 1, 10.) Tako delajo tudi zdaj modri stariši.
Ali tolikrat se sliši dandanašnji, kako tožijo sicer dobri ljudje da imajo malopridne otroke, ki jim niso na svetu za druzega, kaker za križ in preglavico ! Res se potoči včasi jabelko daleč od jablani. Kaj pomeni to? Kje je vzrok takim žalostnim skušnjam? b'rav pogostoma pač v tem, ker so ti dobri ljudje pozabili od perve mladosti vpogibati drevesce na desno stran. Pustili so ga rasti na levo, in kar je zamujeno do sedmega leta, o ! težko se da kedaj Popolnoma popraviti. Toraj pozornost v pervi mladosti ! zlasti pri pervorojencu, ki potem, ako je dober, tudi drugega in daljnje dobre ohrani, ako je slab, vse pohujša. S tem pa ne pravim, kaker bi smeli po sedmem letu, ob času, ko pamet dozoreva, stariši vso ®kerb prepustiti postavim šoli. Saj nastopajo tedaj najnevarniša lota, čas, ko se tako rekoč nihče ne ohrani na pravem potu, ako nima vedno blizu modrega variha, ako ne pazi na vsako njegovo stopinjo ljubezen, kakeršna se nahaja težko kje, kaker le v dobrem očetovskem pa v milem materinem sercu. Blager se mu, koger so
— 260 —
modri starisi vedeli varovati v strahu božjem celo dobo mladostnega cvetja, tiste viharne spomladi življenja ! Ne bo mu težavno v bogaboječnosti stanovitnemu ostati, dokler mu sneg sive starosti pobeli glavo, dokler ga srečna smert, dragocena pred obličjem Gospodovim, preseli tja, kjer se mu ne bo več trepetaje bati Boga, ker ne bo več v nevarnosti, da bi ga še kedaj razžalil. — Ali morebiti je mej Vami, dragi bratje in sestre po svetem Frančišku! morebiti je mej Vami marisiketeri, ki ni imel te sreče, da bi ga bili modri stariši, ali dobri njih namestniki v strahu Božjem odgo-jevali do vterjene starosti. Spomladanski viharji so te morebiti zasačili, dragi brat, ko nisi vedel kam v zavetje ; razbili so ti barčico v sredi morja in le milost Gospodova je, da nisi davno zgubljen. Milost Gospodova, ta te je otela na poslednji deski, njeDO vgoduo pihljanje te je zaneslo tudi do rešilne ladje spokornega tretjega reda. Oči zdrave pameti so se ti odperle in sonce svete vere ti jasno sije ; zdaj vidiš svoje zmote in obžaluješ in v strahu in trepetanju hočeš delati za svoje zveličanje do poslednjega zdih-ljeja.
Da ! dragi bratje in sestre milega tretjega reda, prepričan sem, da Vam ni treba še le priporočati strahu božjega : vže ga imate v sercu, in vem, da si tudi prizadevate po njem, to je bogaboječe, živeti vse svoje dni. Ne bo pa morebiti odveč, ako Vam nekoliko nadrobniše povem, kakšen mora biti strah Božji, da bo pravi, in keteri je tisti strah Božji, ki je dar svetega Duha. Sveti Ambrož namreč piše, da strah Božji, če ni po vednosti, nič ne koristi, ampak celo silno škoduje. In potem pravi nadalje, kako so judje goreči za Boga, pa ker niso goreči po vednosti, ga sč svojo gorečnostjo in se strahom, ki ga imajo pred njim, le še bolj žalijo. „Strah Božji je“, pravi, „ki jih pripravlja, da obrezujejo svoje otroke in sobote praznujejo, ali ker ne vedo, da je postava duhovna, obrezujejo telo, ne serca. Pa kaj govorim o j udih ? Tudi mej nami“, pravi nadalje, „so, ki imajo strah božji, pa ne po vednosti, ker postavljajo preterde postave, ki jih ne more prenašati človeška natora. Strah je v tem, ker na videz skerbe za natančno deržanje in zahtevajo djanja čednosti ; nevednost je pa v tem, ker nimajo vsmiljenja z natoro in ne pomislijo, kaj je mogoče. Strah naj torej ne bo nespameten. Zakaj prava modrost se začenja sè strahom Božjim, in duhovne modrosti je ni brez strahu Božjega; ravno tako pa tudi strah ne sme biti brez modrosti".*) Te
*) Brev. Rom. Dom. 1. Aug. 11. 2. lioct.
— 261 —
besede svetega Ambroža, si moramo dobro zapomniti. Tudi dandanašnji je dosti ljudi in celo kristijanov, ki imajo strah božji, ali ne po vednosti. Ni davno, na priliko, kar se je bralo v časopisih 0 posebni verski ločini v Novem Meksiku.*) Hodijo neki bosi v svoja svetišča, kar sicer ne bi bilo samo na sebi še nič hudega ; ali to jim ni zadosti. Neketeri si namreč verhu tega prej tern ali kaj drugega bodečega zabodejo v nogo ; drugi vzamejo križ na ramo ter ga nosijo v svojo cerkev brez počitka; neketeri se zopet toliko časa bijejo, da jih vse kri oblije. En takov zaslepljenec se je vpregel celo v železen jarem in je pojoč skočil v vodo ter se tako sam rad vtopil ; neki drugi je prosil svoje brate, da naj ga pribijejo na križ, in v resnici so storili tako.—Nekakov strah božji je Pač, kar jih naganja k takemu počenjanju; ali strašna nevednost je, ako mislijo, da si bodo s tem nebesa zaslužili. Nekakov strah Božji je tudi, ki razširjuje mej našimi vbogimi slavenskimi brati na Rusovskem tiste gcrde tako imenovano „skopce“ — sè slovesom bodi omenjeno ! — ali kolika grozovita nevednost je, ki išče v sramotnem telesnem poškodovanju „posvečenja“ in zveličanja!**) — Pa kaj govorim o suhih vejah kerščanstva ! Saj se na zelenem drevesu, mej katoličani, ne manjka zgledov strahu božjega, ki ni pravi. Taki zgledi so, hvala Bogu ! v katoliški cerkvi vender le posamezni primeri in pač vsaj dandanašnji ne dosežejo lahko tolike surovosti, kaker gori omenjeni ; vender more tudi tu strah Božji brez vednosti napraviti silno škodo in nesrečo. Strah Božji je, ako kme-tiski gospodar ali gospodinja cele dni in po pol noči v cerkvi preuči in na daljnje božje poti hodi; pa ta strah Božji ni pravi, ako no ve in ne pomisli, da bi bilo treba delati doma, da ne pride na boben, kar ima, da bi bilo skerbeti za družino in paziti na otroke, da ne zajdejo na kozje steze, mej tem ko je on ali ona v cerkvi ; tak strah Božji ni dar svetega Duha. Nekakov strah Božji je, ako daje bogateč od krivičnega mamona milostinjo vbogim in hišam božjim ; ali silna nevednost je, ako misli, da bo s tem Boga podkupil, da mu bo krivica, odertija, goljufija in tatvina odpuščena, oe da bi jo popravil; tak strah Božji ni pravi, ni od svetega Duha. Nekakov strah Božji je, ako gre grešnik k izpovedi, ko ga nihče De sili ; ali kolika obžalovanja vredna nevednost je, ako pri izpovedi na pol ali popolnoma zamolči ravno najgerje in najhuje grehe, Pa vender misli, da si je s tako izpovedjo kaj pomagal ter se pre-
*) „Slovan11, str. 233. **) „Slovan“, str. 200,
— 262 —
derzne nato celo k svetemu obhajilu pristopati ; tak strah Božji gotovo ni svetega Duha dar, temuč, ne morem drugači reči kaker prav hudičev je. Terdno se zanašam, da tako malopridnega strahu Božjega ni mej Vami, dragi bratje in sestre v Kristusu in svetem Frančišku ; omeniti pa sem vender moral to, da boste pomislili, da nikaker ni vsaki strah Božji pravi, in da more napačen strah Božji neizmerno škodo napraviti človeku na duši in na telesu.
Ali tudi pravi strah Božji, ki ni sklenjen s toliko nevednostjo, vender nikakor ni vselej enake vrednosti, ni vselej svetega Duha dar. Pravi strah Božji se deli namreč po nauku starih cerkvenih učenikov v tri verste; pervi je hlapčevski, drugi je začetni ali vpeljavui, tretji je otročji ali sinovski. Pervi ali hlapčevski je strah tistega, ki se Boga boji ter greha varuje edino zavoljo kazni; ako bi te ne bilo, bi rad greh storil ; in kar se njega tiče, bi tudi rad, da bi je ne bilo, da bi mogel grešiti, ne da bi se bal večnega pogubljenja. Tak človek se varuje sicer smertnih grehov in mogoče da celo majhinih, koliker toliko ; ali strah, ki ga navdaja, ni od svetega Duha, ker je lahko brez ljubezni in celo ne more biti in vzderžati se poleg prave ljubezni, ki ljubi ne zavoljo sebe, temuč zavoljo tega samega, koger ljubi.
Druga versta obsega začetni ali vpeljavni strah božji. Kedor ima tega, se varuje greha zlasti zavoljo Boga in še le potem zavoljo večne kazni. Ta strah je dar svetega Duha, ali po svojem bistvu nedoveršen dar. Od njega se razločuje sinovski strah kaker od nepopolne ljubezni popolna. In o tem strahu velja beseda svetega pisma, da je začetek modrosti. Ta strah je namreč kaker vpeljevavec modrosti in ljubezni ; sveti Bonaventura ga nekako jako po domače primerja ščetini, ki vpeljuje ali vtikuje dreto, in ko je dreta vpeljana, je ščetina vže vunè. »Popolna ljubezen1*, pravi namreč sveti Janez, „izganja strah“. (1. Jan. 4, 18.)
Tretji je sinovski strah Božji, ki je dar svetega Duha, dover-šen v svojem bistvu. Kaker se namreč dober otrok boji razžaliti očeta, ke bi ga tudi ne imel namena kaznovati, tako se ta, ki ima sinovski strah Božji, varuje in boji razžaliti očeta nebeškega, ako bi zato tudi nič hudega ne imel terpeti. O tem strahu je rečeno v psalmu (18, 10): „Strah Gospodov je svet in ostane na veke." Ta strah Božji ostane namreč tudi svetnikom v nebesih ; ali ta strah vže jenjuje strah biti, ker je tako sklenjen z ljubeznijo, da se sicer ne more reči, da je to, kar ljubezen, pa se tudi ne more reči, da ni. — Pervi strah Božji se torej boji razžaljenja zavoljo
— 263 —
kazui? drugi se boji razžaljenja zavoljo razžaljenja, tretji se ne boji aičeser več. Pervega popolna ljubezen berž izpodi, drugega nekaj časa terpi, tretjega si neločljivo pridruži. Tako pravi neki star C0rkveni pisavec, ki ga navaja sveti Bonaventura.*)
Ako Vam torej, predragi bratje in sestre, tolikanj priporočam strah Božji, mislim, kajpada, le tisti pravi strah Božji, ki je dar žetega Duha, torej ne hlapčevski, temuč, keterega smo imenovali Ocetni ali vpeljavni, in pa sinovski strah Božji.
Ali ker je strah Božji dar svetega Duha, ali smemo zato le kar Čakati, kedaj nam ga bo sveti Duh blagovolil v roko ali v serce potisniti, ne da bi se sami kaj potrudili zanj ? Vže iz tega, kar sem prej omenil glede odgoje v strahu Božjem, je, mislim, 2adosti jasno, da bi tako čakanje ne bilo pravo ; sami si moramo Prizadevati, da ta dar od svetega Duha prejmemo, ali, če ga, ka-ker upam, vže imamo, da se nam vterdi in pomnoži, raste in sad r°di ; prositi ga moramo s ponižno molitvijo:	„Presuni se svojim
Grahom moje meso !“ (ps. 118, 120.) in zlasti nas ima napolnjevati ž njim pogostno premišljevanje dobrote in lepote Božje. Ke-^°r si večkrat prav živo misli in k sercu vzame, kaj zgubi, ako razžali tako dobrega očeta, tako lepega Boga, izvirek vse lepote, ki se kje najde na svetu, o ! jaz mislim, da se bo na vso moč va-r°val greha in tudi sence greha. Kaker trepeta perje na topoli Pr0d najlahnišim dihljejem zraka, tako se bo stresel tak človek fred vsako bledo miselco, ki bi mogla inenj ljuba biti njemu, ki J® vse ljubezni in časti vreden.
Zdaj veste, kako in kaj je se strahom Božjim ; glejmo nada-^e> kako izvira iž njega serčnost nasproti vsemu, česer se člo-Vek sicer bati more.
Strah Božji je začetek modrosti ; tega izreka se deržimo. ^rah Božji pa je dar svetega Duha in modrost je tudi dar svetega ^*uha, iu sicer je strah Božji najnižji, modrost pa najvišji mej da-r°vi svetega Duha. Vmes je še pet drugih darov in dar serčnosti (hrabrosti ali moči) je v sredi mej njimi. Tako namreč piše pre-r°k Izaija (11, 1—8) prerokovaje o Kristusu, kako bo sveti Duh Jailj razlil vse svoje darove : „In pognala bo mladika iz korenine ^setove in cvet bo zrastel iz njegove korenine, in Duh Gospodov 0 aa njem počival, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in serč-n°8ti, duh vednosti in nagnjenja, in duh strahu Božjega bode ga
*) De septem Donis Spiritus Saneti. De Dono Timoris, cap. II.
— 264 —
napolnil." — Izaija začenja z naj višjim darom in stopa dolu do najnižjega, ker je prejel Kristus vse kmalu, da mu ni bilo treba še le iz nižave se vzdigovati v visočino. Ali mi moramo začenjati od zdolaj, in tako tudi po navadi cerkveni učeniki naštevajo darove svetega Duha. „Mi, ki si prizadevamo od pozemeljskili reči priti k nebeškim", pravi sveti Gregor Veliki, „stopnjice gori grede štejemo, začenši z najnižjo, namreč strahu božjega, noter do daru slastne modrosti".
Ali, to se zna, darovi svetega Duha niso kaker navadne stop-njice, ki so iz lesa narejene ali iz kamena ; čez te, ako bi jih bilo sedem, se človek ne bi mogel tako rozkoračiti, da bi z levo nogo na spodnji stal, z desno se pa vže goranje dotikal ; strah Božji pa je začetek modrosti, perva stopnjica začetek poslednje, kedor je na oni, vže začenja biti na tej in je tudi vže na nji, zakaj sveto pi* smo pravi tudi celo naravnost : „Strah Božji, to je modrost". (Job 28, 28.) — In zdaj lahko sami sodite, dragi bratje in sestre v svetem Frančišku, ali ne gre še z večo pravico misliti, da je perva stopnjica začetek srednje, strah Božji začetek serčnosti, in še več ko le začetek; sodite sami, ali ne smemo po vsi resnici reči: Strah Božji, to je serčnost, strah Božji je studenec serčnosti, bogaboječnostje korenina nevstrašljivo-s t i ?"	— Tako je! To naravnost poterjuje tudi sveto pismo v
Sirahovih bukvah, kjer beremo (34, 16—19): „Gdor se Boga boji, ta se nič ne trese in ne boji; zakaj on je njegovo upanje. Srečna je duša njega, kateri se Boga boji. Na koga ou gleda, in gdo je njegova moč ? Gospodove oči gledajo na te, ki se njega boje; on jim je mogočen varih, močna terdnjava, pokrivalo zoper vročino in senčna streha zoper poldansko pripekanje"-In zato pravi Jezus Kristus v svetem evangeliju; „Ne bojte se tistih, kateri vbijajo telo, duše pa ne morejo vbiti ; bojte se mariveč tistega, keteri more dušo in telo pogubiti v peklu." (Mat. 10, 28.) — Drugi evangelist je te besede tako zapisal : „Pravim pa vam* prijateljem svojim : Ne bojte se njih, keteri vbijajo telo in potem ne morejo nič več storiti. Pokazal pa vam bom, koga se bojte '■ bojte se tistega, keteri ima oblast v pekel vreči, potem ko je vbil-V resnici, pravim vam, tega se bojte." (Lnk. 12, 4. 5.)
Gdor se Boga boji, ta se nič ne trese ; ne boji se niti nevai’* nosti, niti bolezni, niti marter, niti britke smerti. Res je pač, da more prevzeti človeka nekakov natomi strah, ki ni v njegovi oblasti. Tako je Kristusa v Getsemanskem vertu strah in groza obšla
— 265 —
'n sam je rekel : »Moja duša je žalostna do smerti**. (Mark. 14, 34.) Ali ta natomi strah tistega, ki se Boga boji, nigdar ne prelaga tako, da bi zato kaj hudega storil, ali kaj dobrega opustil. Ravno temu natornemu strahu nasproti se pokaže serčuost bogaboječe duše v svoji lepoti in mogočnosti ; premaga ga, potlači ga 'o zaduši. Vže v stari zavezi imamo primere najčastitljiviših zmag Srčnosti strahu Božjega ; spomnite se sivega starčka, devetdesetletnega Eleazarja, spomnite se tudi cvetočih mladeničev, sedem makabejskih bratov, in njih junaške matere ! Ali kaj je to proti flovemu zakonu od Kristusa in aposteljnov, ki „so šli veseli spred zbora, ker so bili vredni spoznani zavoljo imena Jezusovega zasramovanje terpeti** (Dj. ap. 5, 41.) pa vse do današnjega dne!
Pomislimo nekoliko na življenje in terpljenje katoliških mi-8>jonarjev mej poganskimi rodovi. Zadnjemu beraču v naših krajih Se telesno godi bolje kaker najčastitljivišim škofom in duhovnikom, k* sveto vero oznanjujejo divjakom, bodisi v vročih krajih okoli Zemeljskega pasu, bodisi na ledenih ravninah tečajnih. „ Razjokati 8e moram1*, je pravil neki znameniten misijonski škof, „ko naletim Da keterega svojih duhovnikov ter vidim, kako to koraka gologlav, bos, le za silo odet z obnošeno obleko.“ — „ Stanuj em“, piše neki misijonar, „v eni najlepših hiš cele vasi ; ta hiša stane morebiti 10 S°ljdinarjev. Ne smejajte se ; tukaj so hiše, ki se dobó lahko po soldov. Vrata moje izbé so list papirja ; dež mi gre na ležišče baker nič ; postelje, mize ali stola bi pri meni zastonj iskali.** — ^■bo ga tako na razbeljenem jugu zaliva dež, na ledenem severu ?a odeva sneg, ko truden in zmerzel počiva po noči na svojih dalj-Ajih potih pod milim, ah ne! pod nemilim nebom. Vender še mraz ni njegov najhujši nasprotnik v tistih divjih, pustih krajih Največ vžije lakote, tako da ravno zato mnoge pred časom pokosi rešna smert. Pripoveduje se o dvejuh misijonarjih, ki sta bila blizu ^ga, da vmerjeta od lakote. „Mili prijatelj “, pravi eden k drugemu, ^izpovejva se še poslednji krat ; keteri bo mogel, naj bere flato sveto mašo in drugemu podeli sveto popotnico**- V resnici je 2 uajvečim trudom eden maševal in mej mašo drugega obhajal ; ta Je kmalu nato sklenil življenje in oni ga je pokopal, kaker je mo-8®1. Nato je do smerti vtrujen obležal na grobu. Pred sodnjim dnem ne bi bil več vstal, da se ni prikazala nepričakovana pomoč. — Tako se godi misijonarjem v mirnih časih ; kaj še le, ko se vname Pregaujanje ! „Ravno som popustil**, piše neki star francoski misi-J°nar iz Anama, „svojo skalno luknjo, kamer sem se bil skril. Je
— 266 —
to vže šesti berlog. kjer sem poslednjih šest mescev skrival svojih sedemdeset let.“—In ketere so v pest dobili divjaški pogani, v kolikih neznanskih martrah so morali prelivati kri in darovati živijo* nje za svojo sveto vero! Ali celo predolgo bi bilo moje pismo, bratje in sestre predrage, ke bi Vam po gotovih poročilih natančnišc hotel popisovati, kako jih zapirajo v grozovite Kurnike, kako jih z razbeljenimi kleščami ščipljejo, kos za kosom kože odirajo, kos za kosom mesa odrezujejo, ud za udom odsekujejo ! Take smerti je vmerl 30. listopada 1835 francoski misijonar Maršand v Kočin-čini. Ne daleč od tam, v zapadnem Tonkinu, je vmerl tri leta nato, 24. listopada 1838 Peter Borij Diinulén (Borie Dumouliu) tudi marterniške smerti. Neki glavar ali mandarin ga je vprašal prej, ali se kaj boji. „Bojim se le Boga razžaliti", mu je odgovoril marternik.
In tako so govorile, tako so mislile vse nepreštete trume svetih spričevavcev od pervega pa do našega 19. stoletja : „Le Boga razžaliti, nič drugega se ne bojimo, ne ječe, ne stradanja, ne te-penja, ne odiranja, ne življenja v nepreterganih martrah, ne stotere najgrozovitiše smerti !" In poterdili so z djanjem, kar so mislili io kar so govorili : studenec tolike, tako rekoč več ko človeške, serč-nosti, to jim je bil strah Božji; iz bogaboječnosti globoke korenine je zrastlo v njih sercih nevstrašljivosti drevo, močno, da ga niso mogli polomiti in izpuliti najhujši viharji steklega trinoškega serda.
Vidite torej, bratje ljubi in drage sestre, da sem po pravici terdil v začetku tega svojega pisma : Strah Božji je studenec serčnosti; bogaboječnost je korenina nevstrašljivosti. In zato pravim zdaj : Bogaboječnosti se učite, v strahu Božjem živite, pa se ne boste strašili kolere in kuge, pa se ne boste bali bolezni in smerti.
Da me ne boste napak razumeli, pa moram pristaviti še nekaj. Serčnost ni to kar prederznost, in zlasti se kerščanska serč-nost ne sme enačiti z neumnostjo divjega bika, ki se je zaletel z debelo, termasto glavo tekočemu železniškemu vlaku nasproti, češ, keteri bo močneji. Prava serčnost ne sili v nevarnost, kjer ni treba, kjer človek v njej nikomer ne koristi, ne sebi, ne drugim: tudi ne zameta pametne previdnosti in primernih pomočkov, da si ohrani zdravje in življenje, ki ga ne sme nihče lahkomišljeno zapravljati. Zato bi tudi nikaker ne delali prav, ako bi zaničevali is radovoljno zanemarjali, kar pametni in skušeni zdravniki svetujejo zoper kolero, le da nas to ne sme nigdar in nikoli nikjeri zader-
— 267 —
ževati, da ne bi storili, kar je naša dolžnost, dolžnost kerščanske ljubezni do bolnega bližnjega.
Molimo, kaker sem od konca rekel, molimo iu prosimo, da bi mili oče v nebesih varoval nase kraje pred grozovito razsajav-ko ; upajmo tudi, da bomo vslišani. Ako pa ne, ako nas hoče Bog v svoji pravici bičati po našem zasluženju, ako pride bolezen tudi v našo drago domovino, ali letos, ali k letu, ali keder koli, kajne, otroci svetega Frančiška, mi bomo stali na svojem mestu kaker Uiogočna vojska in delali, kar bo v človeški moči, da pomoremo bližnjemu ali k ljubemu zdravju, ali k večnemu zveličanju duši, h kerščanskemu pogrebu truplu njegovemu. To je naša terdna volja, to je naš železen sklep. Prej ne odnehamo, dokjer ne pademo sauri v merzlo objemanje bolezni in smerti. V zgled naj nam bodo francoska duhovščina in drugi odločni francoski katoličani imenit-nega stanu, ki tudi ob sedanji koleri brez bojazni in strahu strego bolnikom ; v zgled naj nam bodo vsmiljene sestre, ki so jih Iramasoni ob mirnem času vergli iz bolniščnic, zdaj ko se je pokazalo, da se posvetno postrežništvo sč žganjem brani okuženja, tako, da pijano ni za nobeno rabo več, zdaj so zaveržene, zaničevane redovnice pa le zopet dobre ; gosposka jih je rada ali nerada korala prositi, naj, za Boga svetega! prevzamejo postrežbo. In uiso se branile junakinje Kristusove, brez obotavljanja so prevzele. Kdino, kar so si izgovorile, je bilo to troje : 1. bolniščnica naj se blagoslovi, 2. v vsaki bolniški izbi naj bo podoba zveličarjeva, 3. Spovednik za vmirajoče naj dobi stanovanje v bolniščnici. Yse troje 86 jim je natančno izpolnilo. Kajne, lep zgled kerščanske serčnosti *z teh dni. Ne morem si- kaj, da ne bi omenil še enega iz oddaljene preteklosti.
To pismo sem začel pisati na svetega Roka dan — pa ni tl'eba misliti, da sem ga že tisti dan spisal ; borne, kako P imam preslabo pero — začel sem torej na svetega Roka dan, ne vem, ftli samo tako po naključju, ali kako ; to vem, da sem mislil na ®vetega Roka, Yam vsem dobro znanega priprošnjika, ter se name-da Yam ga postavim za zgled, kaj je treba storiti ob nevarni, kužni bolezni. Sveti Rok se je rodil leta 1295 v mestu Mompe-Ijóru na južnem Francoskem. Njegov oče Janez in mati Liberija 8*a bila plemenitega rodu in silno bogata. — Ali dalje berite sa-v ^življenju svetnikov11, pa zlasti dobro premislite le-te verstice :
»Leta 1315 je kuga po vsem Laškem in skoraj po vsi Ev-r°pi tako strašno razsajala, da je blizu tretjino ljudstva podavila...
— 268 —
Ob tem času pride Rok v Pjačenco. Šiba Božja je bila tu grozovita, beda neskončna. Stariči so bežali od svojih otrok, otroci od svojih starišev ; brat se je vmeknil sestri, sestra je pobegnila pred bratom ; prijatelj je prijatelja zapustil ; nihče ni poznal niti bratovske, niti kerščanske ljubezni. Najemniki so po živinsko tirali merliče iz hič in je zagrebali, kar so najhitreje mogli. Bolniččnice so bile vse prenapolnjene. Kužni smrad se je valil po zidovju, zdi-hovanje, blodenje, smertno ječanje in gergranje se je razlegalo po stanlcah. Ali čim bolj divja smert, tem bolj se Roku vnema serce v ljubezni. Od postelje do postelje hiti ; enemu podaja krepčalnih zdravil, drugemu nataka hladilne pijače, tretjemu čedi nagnjusna gnojna uljesa, četertemu nagovarja besede tolažbe, vse spodbuja k zaupanju na milost božjo;" *) —
Bratje in sestre tretjega reda svetega Frančiška ! Po starem izročilu je bil sveti Rok naš, trotjerednik frančiškanski. Domač zgled imate torej. Kar je šel delat sveti Rok celo v ptujo deželo, to storite Vi, keder koli bo treba, vsaj v svoji domači. Nigdar ne pustite bolnika brez ljubeznjive postrežbe. Ako vse od njega beži, boje se nalezti smertnega strupa, tedaj Vi pokažite, kaj se to pravi, strah božji, kaj se to pravi, kerščan-skaserčnost, kaj se to pravi, tretji red svetega Frančiška! Bog z Vami !
Pozdravlja Vas, priporočevaje se v pobožno molitev, s pri-serčno ljubeznijo	Vam vsem
vedno vdani redovni brat A . — . V . — .
Iz obrednika tretjega reda.
Posebna skupščina ali posvetovanje svetovavcev.
Enkrat na mesec se zbero zasebno pater vizitator ali ravnatelj, predstojnik in vsi, ki imajo kake službe in ostali svetovavci (ako se imajo namreč kaj posvetovati glede redovne službe božje, kakih naprav za cerkev itd.) Pater ramateli ali vizitator ali gvardijan je
*) Torkar, Življenje svetnikov in svetnic Božjih. III. del, str. 243.
— 269 —
predsednik, ostali se vsedejo po svoji stopnji (ali starosti) ter molijo pred posvetovanjem, kaker navadno pred zborom skupščine ; glej nCvetjeu V. str. 66. Tudi ko je posvetovanje končano, se začne molitev kaker po zboru: „0 o sp o d v smili se nasu itd. Ali mej molitvici „D odeli na m u in „Z a h v al j u j e m o“ se postavi če ta :
Bog, brez keterega nič ni veljavnega, nič svetega, pomnoži čez nas svoje miloserčje, da pod tvojim ravnateljstvom in voditeljstvom tako prejdemo skozi časne blagosti, da ne zgubimo večnih. Po Kristusu, Gospodu našem.
R). Amen.
Za molitvico „Z a h v a Ij uj e m ou se potem izpusti vse, kar )e dalje, ter sklene z besedami :
Blagoslavljajmo Gospoda.
Hvala Bogu.
In vernih duše naj po vsmiljenju božjem počivajo v
miru.
Bi. Amen.
Volitve.
Pred volitvami se poje ali moli pesem : „0 pridi stvarnik sveti Duhu itd. (Cvetjeu V. str. 197.)
Ko so volitve dovertene in imena izvoljenih naznanjena, se Poje „jTebe Boga hvalimo11 itd. (Cvetje“ V. str. 198.)
Nato :
J■ Poterdi, o Bog, kar si voršil v nas.
lO. Od svetega templja svojega, ki je v Jeruzalemu.
Prosi za nas, sveta božja porodnica. lO. Da vredni postanemo obljub Kristusovih. t- Zaznamenjal si, Gospod, služabnika svojega Frančiška. R). Sè znamenji odrešenja našega.
Gospod, vsliši mojo molitev.
R). In moje vpitje naj k tebi pride.
J- Gospod z vami.
R). In s tvojim duhom.
— 270 —
Molimo.
Bog, čiger vsmiljenje itd.
Bog, ki ai po neoinadežanem itd. Gospod Jezus Kristus, ki si v mesu itd. Poslednja molitev se sklene z besedami :
Cvetje “
V. str. 200)
Ki živiš in kraljuješ na veke vekov.
B). Amen.
Blagoslavljajmo Gospoda.
R). Hvala Bogu.
Blagoslov Boga vsegamogočnega, Očeta in Sinu f in svetega Duha pridi dolu čez vas in ostani vedno.
R). Amen.
Ravno tega reda se je derzati ob sesterskih volitvah.
Obred obiskovanja ali vizite.
Ko se je naznanil prihod vizitatorjev in se zbrala skupščina, zapojo bratje ali sestre naslednje verste psalma 105 :
Hvalite Gospoda, ker je dober, ° ker terpi na vek njegovo miloscrčjc.
Gdo bo dopovedal Gospodove mogočnosti, " naznanil vso njegovo slavo ?
Blager jim, keteri deržijo zapóved, ° in delajo pravico vsaki čas.
Spomni sc nas, Gospod, v dobrovoljnosti do ljudstva svojega, * obišči nas v svojem zveličanju.
Da vidimo srečo tvojih izvoljenih, da se bomo veselili v veselju tvojega naroda, <! da boš hvaljen sč svojo dčdiuo.
Čast Očetu in Sinovi * in Duhu svetemu.
Kaker je bila v začetku, tudi zdaj in zmirom iu na veke vekov. Amen.
Spomni se svoje skupščine.
R). Ketero si posedel od začetka.
Molimo.
Vesti naše, prosimo, Gospod, obiskovaje očisti, da pri-hajaje Gospod naš Jezus Kristus, sin tvoj, pripravljeno sebi
— 271 —
v nas najde prebivališče. Keteri s tebó živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog na veke vekov.
1$. Amen.
Nato se poje : „0 pridi stvarnik svetiDuh“z ver-sto, odgovorom in molitvijo.
*
* *
Obiskovanje se sklene s pesnijo Zakarijevo :
Blagoslavljan Gospod, Izraelov Bog, * ker je obiskal in storil odrešenje svojemu ljudstvu,
In nam je povzdignil rog zveličanja 0 v hiši Davida, hlapca svojega,
Kaker je govoril skozi usta svetih, * od nekedaj prerokov svojih,
Rešenje od neprijateljcv naših * in iz rok vseh, ki nas sovražijo,
Da stori vsmiljenje z očeti našimi * in se spomni zaveze svoje svete,
Prisege, ketero je prisegel Abrahamu, očetu našemu * da nam hoče dati,
Da brez straha, rešeni iz rok sovražnikov svojih, * služimo njemu,
V svetosti in pravici pred njim <f vse dni življenja svojega.
In ti, otrok, boš imenovam prerok najvišjega, * hodil boš namreč pred obličjem Gospodovim, da pripraviš poti njegove,
Da daš znanje zveličanja ljudstvu njegovemu * v odpuščanje njih grehov;
Po priserčnem vsmiljenju Boga našega, * po keterem nas je obiskal, izhod z visokosti ;
Da razvéti tč, ki sedijo v temi in v sinertni senci, * naravna nogč naše na stezó pokoja.
Čast Očetu in Sinovi * in Duhu svetemu.
Kaker je bila v začetku, tudi zdaj in zmirom * in na veke vekov. Amen.
Obiskal si zemljo in jo napojil.
$. In silno si jo obogatil.
— 272 —
Molimo.
Daj služabnikom svojim, Gospod, odpuščanje grehov, tolažbo življenja in vlado neprenehavno : da bodo tebi služiti in k tvojemu vsmiljenju priti vedno zaslužili.
Družino svojo, prosimo, Gospod, sè stanovitno ljubeznijo hrani : da bo, ketera se samo na upanje nebeške milosti opira, po tvoji obrambi vedno zavarovana. Po Kristusu, Gospodu našem.
R). Amen.
Totem sc da blagoslov sè svetim Rešnim Telesom, oko se ima dovoljenje ; dragati se končajo molitve kaker po mesečnem shodu.
Obred, ki se ga je deržati, ko se odpre nova
skupščina.
Predsednik odpre shod s petjem psalma 110 : *)
Gospodu čast iz serca * v pravičnih svetu, shodu.
Velika dela božja 9 so, zbrana njega ljubim.
Vse njega djanje slava, * pravica v vek ostane.
V spominu njega čuda, " ou milostiv je, vsmiljen. Tem svojim daje jesti, * zavezo svojo pomni.
Moč videl mu je narod, ko dal mu tla je tuja.
Kar dela, prav je, res je, * zvesto je, kar je vkazal, Za vselej terdno, večno, * resnično, prav storiti.
On narod svoj rešuje, * zavezo vterja v veke.
Ime mu sveto, slavno, * strah božji vir modrosti. Razumen, gdor ga sluša, * stoji mu čast na veke. Očetu slava, sinu, * in svetemu duhovi.
Kaker bila v začetku, * sedaj, vselej, vse veke.
Amen.
Upajte nanj, cela skupščina naroda, it. Izlijte pred njim svoja serca.
*) Da se olajša petje, je nasledna prestava metrična in sicer v meri izvirnika po Bickellovih preiskavah. Cf. Bickell, Dichtungen der Hebraer. Innsbruck, Wagner. III. pag. 217.
— 273 —
Molimo.
Vsegamogočni, večni Bog, ki si po svojem vsmiljenju té vènie posebno združil : v njih serca, prosimo, tolažnika, ki iz tebe izhaja, vlij in nje v tvoji veri in ljubezni pokrepčaj, da bodo po časnem združenju napredovali k večnega zveličanja pomnoženju.
Bog, ki iz živih in izbranih kamenov večno svojemu veličanstvu pripravljaš prebivališče : podeli tem vernim svoj blagoslov, da bodo tudi oni, kaker živi kameni, zidani na živi kamen, Gospoda našega, Jezusa Kristusa, Sinu tvojega.
Brani, prosimo, Gospod, na blažene Marije vedno device priprošnjo to družino vse zopernosti, in s celim sercem pred tebo ležečo sovražnikov zalezovanja milostiv blagoserč-no varuj. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu Sinu tvojem, ki s tebo živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog skozi vse veke vekov.
R). Amen.
Nato se moli „0 pridi stvarnik sveti D uh“ kaker °b začetku navadnega mesečnega zbora. Predsednik potem imenuje vikše ditične nove skupščine in oznani dni, ob keterih se skozi leto Korejo dobiti odpustki, in nato sklene ta pervi zbor s pesnijo „Tebe Boga hvalimo“ ; potem se poje :
t- Blagoslavljajmo Očeta in Sinu sè svetim Duhom.
Rl. Hvalimo in povzdigujmo ga na veke.
S- Poterdi, o Bog, kar si veršil v nas.
R). Od svetega templja svojega, ki je v Jeruzalemu.
f- Spomni se svoje skupščine.
Rl. Ketero si posedel od začetka.
t- Gospod, vsliši mojo molitev.
Rl. In moje vpitje uaj k tebi pride.
Gospod z vami.
In s tvojim duhom.
Molimo.
Bog, čiger vsmiljenje itd. („Cvetje“ V. str. 200.)
Bog, delivec miru in ljubivec ljubezni, daj služabnikom svojim, v tvojem imenu zbranim, pravo edinost s tvojo vo-*J°) da bodo rešeni vseh zopernosti.
— 274 —
Bog, ki si po neomadežanem itd. („Cvetjeu V. str. 200.)
Bog, ki svojo cerkev po blaženega Frančiška zasluženju sè sadom novega poroda poveličuješ : daj nam njega posnemajoč to pozémeljsko zaničevati in vdeleževanja nebeških darov se vedno veseliti. Po Gospodu našem Jezusu Kristusu, Sinu tvojem, ki s tebo živi in kraljuje v edinosti svetega Duha Bog skozi vse veke vekov.
B). Amen.
Blagoslavljajmo Gospoda.
B). Hvala Bogu.
Vernih duše naj po vsmiljenju Božjem počivajo v
miru.
1$. Amen.
Naposled se da blagoslov sè svetim Rečnim Telesom, ali vsaj preprosti blagoslov, kaker je bilo rečeno gori za dan obiskovanja.
Po tem obredu položi predsednik z drugimi redovnimi vikšiint v dolično redovno shrambo ali arhiv zapisnik sprejetji in obljub ift ostale knjige skupščine z dotičnimi napisi, kaker tudi veljavno spri-levalo vstanovljenja, ki se more narediti tako:
Leta Gospodovega.... meseca.... dne . . sem jaz podpisani gvardijan (ali vizitator ali mašnik s postavnimi pooblastili od I. sprejetimi previden) vstanovil skupščino Tretjega Reda pod klicem in varstvom sv. I. v kraju.... vpričo prič I. I. V česer poterjenje sem se s pričami vred podpisal.
(Podpisi.)
--------------------
Svetega Bonaventure, cerkvenega učenika seraflnskega, življenje in dela.
Deveto poglavje.
Bonaventura kardinal. — Pot k cerkvenemu zboru.
Pervi dan meseca malega travna leta 1272, malo dni potem ko je bil kronan, je pisal novi papež Gregor X. vsem škofom katoliškega sveta pismo s povabilom k vesoljnemu cerkvenemu zboru,
— 275 —
ki se je imel začeti v mestu Lijonu na Francoskem pervi dan meseca velikega travna 1274. Zediniti gerško in druge vshodue cerkve z rimsko cerkvijo, kristijauom v Sveti Deželi najti pomoč zoper mohamedansko silo, obsoditi neketere zmote, ki so se bile začele vrivati mej zahodnimi kristijani, to so bila poglavitna opravila, ki se je imel posvetovati o njih prihodni vesoljni cerkveni zbor.
Volja papeževa je bila, da naj se vdeležita tega zbora tudi slavna doktorja Tomaž Akviuski in Bonaventura, ki sta po pravici veljala za perva učenjaka svojega stoletja in luči svete cerkve. Ali Tomaža je poklical Bog k nebeškemu venčanju, preden je prišel v mesto cerkvenega zbora. Vmerl je ta velikan učenosti in svetosti 7. sušca 1274 v svojem 49. letu.
Bonaventura pa je. kaker smo slišali, pridigal v Parizu, ko mu dojde proti sredi leta 1273 od papeža pismo, ki ga je klicalo na Laško. Serce mu sluti, da se ta pot ne bo mogel odtegniti časti, ki se je je bal; vender se papeževemu povelju ni smel vpi-rati. Izroči se torej volji Božji ter se napoti proti Orvjetu, kjer Je tedaj papež prebival.
Mej tem, in kaker je videti, preden je stopil Bonaventura na laška tla, ga je bil Gregor vže povzdignil k časti svetega škerlata, ko je perve dni junija meseca za binkuštne praznike imel konzisto-«j ; ob enem ga je imenoval za škofa „podmestne stolice11 alban-8ke, čast, ki jo sicer dajejo papeži le najstarišim kardinalom. Tako ga je hotel odlikovati Gregor, da bi imel več veljave v prihodnem vesoljnem zboru, kjer ga je mislil postaviti pervega za seboj. Ponižni sin svetega Frančiška, ki se je s tako terdno voljo odpovedal bogati in imenitni nadškofiji jorški, bi bil pač rad prosil pa-poža, naj ga pusti v samostanu v miru in pokoju. Papežu tudi niso bili neznani občutki njegovi; ali sklenil je bil, da se posluži zmožnosti učenega in izkušenega moža; kazal se je torej tako odločnega, da je bilo vzeto Bonaventuri vse upanje na odpoved. Id tako je prisiljen po nevpogljivem sklepu papeževem sprejel tisto čast. Vender se spremembo stanu svojega nikaker ni spremenil tudi svojih redovnih navad. Dasiravno knez svete cerkve, ni Popustil pičice od zatajevanja, ki ga je bil vajen v samostanu. Kaker prej se je deržal ostre obleke, terde postelje ; kaker prej 8e je zderžaval dragih in sladkosnednih jedi ter je bil ponižen in Prijazen sč vsemi.
Zlasti pa je dal lep zgled globoke ponižnosti, ko so prišli Poslanci papeževi iz Orvjeta, da mu naznanijo poviksanje in izro-
— 27G —
éijo kardinalski klobuk. Ko je popotoval iz Pariza, se je vstavljal, kjer je mogel, v takih samostanih, ki so bili oddaljeni od velikih mest, da bi se, koliker mogoče, vmeknil človeškemu češčenju. Ta ponižnost in previdnost ga je pripeljala tudi v Mudžello, samoten samostan v sredi gozda kakih 18 laških milj od Florence. In ravno v tem samotnem kraju je bilo, kjer so poslanci papeževi dobili novega kardinala. In pa pri kakšnem delu so ga dobili ! Pomival je sklede z drugimi brati v kuhinji, ker so bili ravno vstali od kosila. Ko so se mu napovedali poslanci, neki da jih je prosil pohlevno, naj poterpijo malo, da to svoje delo opravi, mej tem naj obesijo tisti erdeči klobuk tja na vejo tistega drena — rastlo je namreč neko drenovo drevo tam blizu pred vratmi samostana. Sicer pravijo neketeri, da je to malo verjetno, ker bi bilo tako obnašanje od sile odurno, Bonaventura pa je bil tolikanj priljuden in prijazen mož. Ali stara in verjetna povest kaže, da je bilo najberž v resnici tako; tudi pristavlja ta povest, da se je obernil svetnik, doveršivši pomivanje, k bratom, pa da jim je rekel z globokim čutom : „Zdaj, ko smo storili dolžnost manjšega brata, poskusimo še le-te, ki so težje. O, verjemite mi, bratje, one so zve-ličanske in koristne ; dolžnosti velikih časti pa so težke in nevarne." — Povzdigujejo verjetnost te povesti tudi sporočila, ki so se ohranila v tistem samostanu do naših dni. Veja namreč, kamer so bili obesili poslanci kardinalski klobuk, se je odrezala od debla in s častjo hranila v vedni spomin dogodka, drevo pa neki še dandanašnji zeleni ter se kaže pobožnim, ki pridejo obiskati tisti kraj. Drugi spomin znamenite dogodbe je neko posebno znamenje sè zvonom, ki se daje — ali se je dajalo do sedanje dobe „Italije zveličane" — v mudželjskem samostanu vsak večer pol ure v noč ter se je imenovalo „sklepnice svetega Bonaventure". Pripoveduje se namreč, da so bili tisti dan, ko so bili prišli papeževi poslanci, bratje od veselja, in ker so si dali mnogo opravila s postrežbo, popolnoma pozabili ob navadnem času, pred večerjo namreč, na kor iti sklepnice molit in so se še le domislili, ko so prišli k večerji. Spoznavši torej s ponižnostjo svojo pozabljivost, teko berž na kor in še le, ko so opravili svojo dolžnost, so se vernili v obed-nico. Znamenje sè zvonom, ki so ga dali tisti večer tako pozno, pa se je ohranilo potem na dalje v vedni spomin. — Vse to se je godilo okoli srede meseca rožnega cveta, ko se je papež odpravljal v Lijón ter je bil morebiti vže v Florenci ; prišel je namreč tjakaj 18. dan tistega meseca.
— 277 -
Samostan mudzéljski pa je doletela, dasi za malo dni, tudi ta preredka čast, da je sprejel pod svojo streho samega namestnika Kristusovega. Papež Gregor je sicer dosegel, ko je prišel v Florenco, sè zgovorno besedo, ki jo je govoril pred gosposko tistega mesta, in pač tudi po trudu in prizadevanju svetega Filipa Benicija, da so se polegli nekoliko prepiri, ki so delili tisto meščanstvo v stranki gveljfov in gibelinov, dobro znani v zgodovini. Ali mir ni terpel dolgo; malo dni nato so pozabili obljube, ki so jih delali, in stranki ste se vzdignili zopet k navadnemu prepiru in nemiru. Tedaj je papež izrekel nad mestom vže prej zažugano cerkveno prepoved in 15. dan meseca malega serpana se je odpravil ter se napotil s kardinalom Ubaljdinom v Mudžello, od koder Bonaventura še ni bil odešel. Koliko dni se je tam zaderžal papež, ni gotovo, kaker je ‘negotovo tudi, kedaj in kje je Bonaventuri podelil škofovsko posvečenje, kar je hotel on sam storiti. Popolnoma dokazano pa je, da je naš svetnik sè še trijemi drugimi kardinali imel čast papeža spremljati na celem popotovanju °d Mudžella do Lijona.
20. dan kimavca meseca je prišel Gregor z našim svetnikom m ostalimi spremljevavci v Bolonjo mej veselim klicanjem tam-kajšnega meščanstva. 26. je bil v Módeni, kjer so ga ravno tako sè vso častitljivostjo sprejeli. Ali Pjačenca, rojstno mesto papeževo, je hotela prekositi vsa druga mesta. Da vstreže hrepenenju svojih someščanov, se je mudil Gregor v rojstnem kraju svojem štiri dni. Obiskal je te dni mej drugim tudi sloveče svetišče svete Marije v Polju, izročeno pozneje frančiškanskemu redu. Tam je očitno hvalo dal Bogu za volitev rimsko-nemškega cesarja, ki se je bila ravno doveršila po njegovih nasvetih; izvoljen je bil namreč pobožni grof Ilabzburški, Rudoljf, slavni začetnik visoke cesarske hiše avstrijske. Pri tej slovesni zahvalnici, ni dvojiti, da je bil tudi Bonaventura. Iz Pjačence so šli potem čez Lodi in in Milan ter dospeli 3. listopada 1273 v glavno mesto savojsko Šam-berij (Chambéryj in 21. tistega meseca v Lijon.
Ena pervih reči, ki jih je zveršil papež, ko je prišel v mesto vesoljnega zbora, je bila ta, da je dal v roke Bonaventuri vse, kar se je imelo obravnavati pri zboru. Ko pomočnika pri tem važnem in težavnem delu pa mu je pridružil dva učena in pridna cerkvena častnika njegovega reda, brata Odona RigfUdija, nadškofa ruànskega, in brata Pavla dei Konti, škofa tripoljskega. Verhu vsega tega je hotel papež, da naj Bonaventura ima tisto leto, 1274,
— 278 —
postne pridige pred njim samim in vsem njegovim dvorjanstvoin. In tako so dopale Gregorju njegove pridige, da je puščal vsa svoja važna opravila ter ga hodil poslušat, ne da bi le enkrat izpustil.
Bonaventura je v tem poslednjem času svojega zemeljskega popotovanja tako rekoč pomnogoteril sam sebe. Pod bremenom toliko in tolikih skerbi in opravkov ni zavernil nikoger, gdor koli se je do njega obernil. Meščani lijonski so ga naprosili, da bi spravil in pomiril nasprotni stranki, ki ste vsem na škodo mesto deržale v razporu in prepiru. Svetnik je sprejel težavno nalogo ter jo tudi srečno doveršil. Poklical je mir nazaj, od koder je bil pregnan vže ne malo časa. Ali kaker je bil ves goreč, da ga je nazaj poklical, tako mu je bilo pri sercu tudi, da se zanaprej ne prelomi. V ta namen je vstanovil tudi v Lijonu gonfalonsko bratovščino. V njej so namreč svetovne osebe združene i n tako rekoč zvezane s posebnimi, njih stanu primernimi, postavami, ki jih imajo hraniti v edinosti in varovati kregov in razporov.
In da so se mu posrečila taka dela, kaker hasnovita tako trudna in težavna, morebiti da je mnogo pripomogel čudež, ki ga je pred nekaj leti, ko je šel skozi Lijon k redovnemu zboru v Pariz, ali morda, kaker drugi poročajo, prav ob tem času naredil sv. Bonaventura. Neka imenitna gospa lijonska, Simoneta po imenu, je porodila mertvo dete. Lahko si je misliti veliko žalost njeno pri toliki nesreči. Ali v sredi britkosti ji je žarek svitlobe šinil skozi dušo. Ko se je spomnila svetega moža Bonaventure, ji je zasvetilo upanje, da bi oživelo dete po njegovem blagoslovu. In živa vera te žene je zaslužila, da doseže to tolažbo. Bonaventura, povabljen k njej, jo poterdi v zaupanju na Boga, keteri tudi to, kar se nam zdi nesreča, k svoji veči časti oberuiti more ; nato je naredil znamenje svetega križa čez otroka ter ga je živega podal stermeči materi.
Pri vsem tem je imel Bonaventura še zmirom na svojih ramah vso skerb za svoj red, ker papež do tedaj ni hotel, da se odpove službi generalnega ministra. Ali kaker je bil red vesel povzdignjenja svojega ljubljenega predstojnika tolikanj bolj, ker mu je vedno še ostal predstojnik, vender to veselje ni bilo brez žalosti; saj je bilo pač gotovo, da bo le prehitro odložil to breme. Vže je bil namreč sklical vesoljni redovni shod v mesto cerkvenega zbora za 20. dan majnika meseca, 1274.
— 279 —
O prevzetnosti in nje zdravilih.
Iz spisa sv. Bonaventure „o duhovnem boju proti sedem poglavitnim grehom11 poglavje IX.
Naposled je treba pojti nad samo prevzetnost, ki je kraljica hudobi, korenina pregreh, požiravka vseh čednosti in tako močna in huda, da je Luciferja z nebes vergla. Vender je hlapčič David v zaupanju na Gospoda skozi ponižnost poderi Golijata, kaker je bil neizmerno velike postave.
Je pa prevzetnost dvojna; ena duhovna, ki biiha, namreč čednostne od popolnosti, druga mesena, ki manj popolne buba od kake unanje izverstnosti. Zakaj perve lastnost je, da si človek v svojem sercu velike zasluge slika, da si pripisuje duhovno milost, misli, kolikanj ga Bog rad ima, čudi se, ker ne dela čudežev, meša se, ker mu Bog ne da ne vem kaj posebnega, in druge kaker mesene zaničuje. In ta je silno nevarna in bolj kaker mesene pregrehe. Nobene pregrehe je ni, ki bi tako izpraznila vse čednosti in človeka slekla vse pravice in svetosti, kaker te prevzetnosti strup.
Gdor pa hoče ujti zanj kam tega silno hudobnega duha, mora v vseh rečeh, v keterih čuti, da je napredoval v čednostih, reči odkritoserčno: „Po milosti Božji sem, kar sem“ (1. Kor. 15, 10.) in misliti, da je Bog, keteri dela v nas, da hočemo in doveršimo po dobri volji. Tudi pridno premišljevati, da, kar imamo dobrega, ni od nac, temuč da so darovi \Božji, ki bomo od njih morali natančen odgovor dajati. Tudi s kolikimi slabostmi je namešano, kar imamo dobrega, z mlačnostjo, hinavščino itd. Tudi premišljati, koliko je v nas slabega in napačnega. Tudi paziti na boljše od nas ljudi in angelje, da bomo tako po primerjanju sami sebi malovredni.
Mesena prevzetnost pa se kaže s temi znamenji. Vpije; ke-der molči, je čmerna in sitna; v veselju razuzdana; smeh ji je ne spameten in brezvročen; v žalosti je ostra, terda; krega z jezo, ne iz vsmiljenja; besede izgovarja semtertja brez obene seréne resnosti ; nima poterpežljivosti, ljubezni ; drugim prederzno krivico dela, pa poterto terpi krivico; druge težko sluša; opominjevanja noče sprejemati ; pri svoji volji ostaja, svoje terditve hoče zderževati drugega razlagi se noče vdati, sveta od drugih noče sprejemati ; veruje več sebi kaker modrim.
Proti njej je pervo zdravilo pokorščina s preprostim sercem sprejeta in ponižno skazovana. Drugo, da iz celega serca bratom
— 280 —
svojim ponižnost izkazujemo ter ne terpimo, da bi jih v čem razžalili. Tudi, da si vedno prizadevamo, vaditi se v ponižnih delih, nizkih in zaničevanih opravilih, kaker streči v kuhinji, sklede pomivati, hišo pometati, vedno nizke opravke voliti s ponižno una-njostjo, s ponižnim ponašanjem hoditi. Ako to v navado pride, nagiblje serce k ponižnosti. Tudi vmikati se pred častjo, rajši voliti vedno, da strežemo, kaker da bi se nam streglo ; prevzetnih besed in bahatega imena tudi od svoje družine se ogibati. Tudi vsem znamenjem in delam, ki bahanje in ničemernost kažejo, vmikati se.
Ponižnost, ki se bojuje proti prevzetnosti, ima tri stopnje.
Perva je, da človek spozna samega sebe slabega, vbogega vsega dobrega, grešnega in če ima še druge napake, in da se ne povzdiguje sam čez se.
Druga je, ko želi človek, da bi ga drugi imeli za takega, kakeršnega se sam pozna v resnici, namreč malovrednega, vbogega, prevzetnega itd.
Tretja je, keder se človek v velikih čednostih in časteh ne povzdiguje in si nič zato ne prilizuje, zavračaje vse na tistega, od keterega je vse prejel, in mu vse nazaj dajaje. Taka je bila ponižnost Kristusova in taka angeljev in svetnikov v slavi.
Nekateri čudeži, ki so se zgodili po smerti svetega očeta Frančiška.
(Popis sv. Bonaventure.)
X. Nekoliko družili različnih čudežev.
1.
V Galijanu v Valvenski škofiji je bila neka žena, z imenom Marija, ki je pobožno služila Jezusu Kristusu in zlasti častila svetega Frančiška. Nekega poletnega dne gre vunkaj iskati si potrebnega živeža. Huda žeja se je loti, ker je sonce močno pripekalo. Delala je pa na hribu, kjer ni bilo vode, dokler se skoraj na pol mertva zgrudi na tla klicaje v duhu na pomoč svojega zavetnika, svetega Frančiška. In ko tako stanovitno zdihuje ter prosi ponižno pomoči, zadremlje nekoliko, vsa trudna od dela, žeje in
— 281 —
vročine. In glej, zdaj pristopi k njej sveti Frančišek ter ji reče : »Vstani in pij vodo, ki jo je božja previdnost dala tebi in mnogim drugim". Ko zasliši ta glas vstane žena zelo pokrepčana, odstrani kremen, ki je ležal tik nje, odkoplje zemljo okoli in okoli z kolč-kom ter najde živ studenec, ki je po Božji volji hitro naraščal. Zena pije, in ko se napije, si vmije oči, ki so ji bile od dolge bolezni oslabele, in od tedaj je čutila v njih novo svitlobo. Na to hiti domov ter svetemu Frančišku na čast pripoveduje vsem o čudovitem dogodku. Ko se je razglasil ta čudež, je vrelo ljudstvo od vseh strani skupaj, zlasti, ker je imela voda to čudovito moč, da jih je mnogo, kaker je skušnja učila, ozdravelo v raznih boleznih, Če so se poprej izpovedali in so so doteknili tiste vode.
2.
Na Španskem pri svetem Fakundu je črešnjo nekega moža, ki se je bila posušila, ko ni nihče več upal, čudovito poklical k rasti, da je ozelenela, cvela in sad rodila. — Pri Vilezijih je rešil prebivavce tiste zemlje s čudežno priprošnjo červov, ki so vse okrog glodali vinograde. — Nekemu mašniku blizu Palencije je očistil skedenj, sè zaupanjem mu priporočen, žitnih červov, ki jih je bilo prej vsako leto polno notri. — Zemljo nekega gospoda od Petramale v Apulijskem kraljestvu je obvaroval, ko so mu jo ponižno priporočili, požrešnih kobilic, ki so vse okrog požerle, kar je bilo kje zelenega.
3.
Neki mož, z imenom Martin, je peljal nekega dne svoje voli na oddaljeno pašo. Po nesreči pa si zlomi en vol nogo in sicer tako močno, da mu ni bilo mogoče pomagati na noben način. Mož ga tedaj sklene vbiti in iz kože deti, ali ker ni imel potrebnega orodja pri sebi, gre domov ponje. Preden pa gre, izroči vola v varstvo svetemu Frančišku, da bi ga ne požerli volkovi, preden se verne. Drugo jutro na vse zgodaj gre z odiračem v gozd, kjer je pustil vola, ali sè stermenjem vidi, da se vol mirno pase in noga mu je bila popolnoma zdrava. Zahvali se dobremu pastirju, ki je skerbel za vola ter ga ozdravil. — Pomagati zna ponižni svetnik vsem, ki ga na pomoč kličejo, še tako majhinih potreb človeških ne zaničuje. Nekemu možu iz Amiterna je vernil živinče, ki mu je bilo vkradeno. Neki ženski iz Interduka je novo skledo, ki se je bila razbila na mnogo kosov, popolnoma zopet scelil. Nekemu
— 282 — *
možu iz Moute-Ulma v Marki je popravil lemež, ki se mu je bil na kosce zdrobil.
4.
V Sabinski škofiji je vmerla osemdesetletni starki hči ter ji zapustila otroka še sesočega. Starka je bila vboga in ni je bilo žene, ki bi ji bila dete nadojila. Žena si ni vedela pomagati, in ker je otrok močno oslabel, in ni mogla človeške pomoči pričakovati, se oberue neko noč prav s priserčno prošnjo ter jokaje do svetega Frančiška. In naglo prihiti sveti oče nedolžnemu otročiču na pomoč. „Jaz sem Frančišekpravi stari ženi, „ki si me klicala na pomoč. Deni otroku svoje persi k ustam, ker ti bo dal Bog mleka v obilnosti". Stara mati izpolni povelje svetnikovo, in osemdesetletni ženi se je zgodilo, kaker ji je bilo rečeno. Kmalu se je zvedelo po okolici, kako čudovito je bila starka z mlekom obdarovana in možje in žene so hiteli skupaj, da bi videli to čudo. In ker so se z lastnimi očmi prepričali, niso mogli tajiti čudeža, zato so tudi vsi enoglasno hvalili Boga ter čudovito moč in vsmiljenje svetega Frančiška.
Brata Egidija
dar prerokovanja, razumnosti in modrosti v djanjih
in izrekih.
2.	Ko so bratje peruškega samostana hotli vodnjak kopati in niso bili edini glede prostora, je Egidij pristopil ter s palico po tleh vdaril rekoč: ,, Tukaj kopajte", in ko so bratje to storili, so kmalu prišli do najboljše vode, ki še do današnjega dne ni jenja-la izvirati, in zavoljo tega se imenuje ta vodnjak po tem svetem možu vodnjak sv. Egidija. Čudno pri tem vodnjaku pa je to, da, ko so dve sto let pozneje bratje, bolj iz razveseljevanja kaker iz potrebe hoteli globokeje kopati, da bi iz veče globočine hlad-nejo vodo imeli, je vodnjak popolnoma vsehnil, dokler so po svetu nekega pobožnega in modrega starčka spet toliko zemlje nazaj zasuli, koliker so je izkopali, in so vodnjak napolnili, kaker je bil poprej ; nato se je zgodilo, da je izviralo zopet zadosti vode, kaker poprej ; in so jo močno v časti imeli, ter odnašali bolnikom
— 283 —
z velikim zaupanjem, da bodo zdravje zadobili, kar se je tudi večkrat zgodilo.
3.	Y pariškem samostanu je živel neki brat, Viljem po ime-Ru. On je bil imenitnega rodu, pa ni kaj po samostansko živel, niariveč se je zdelo bratom, da je neroden v besedi in djanju. Ko Je negdaj šel v neki grad svojo sestro obiskati in je videl, ko so se neki dečaki kopali, da je enega voda vgrabila in ga v vernitec Potopila, je v kuti, kaker je bil, skočil v vodo iz ljubezni do bližnjega, ne misleč na nevarnost skritega vertinca; pa zaradi težke mokre obleke, in ker ni znal plavati, se je sam, pred ko je prišel do dečaka, potopil, klicaje ime Jezus. Ravno tisto uro so šli bratje v peruškem samostanu k obedu, in brat Egidij si je vmival roke; tedaj je povzdignil nekoliko oči in smehljaje je rekel okolu stoječim : „Dobro je bratu Viljemu, in še boljše mu bo“. Bratje tega niso razumeli, dokler niso dobili iz Pariza poročila o smerti brata Viljema, in so vprašali brata Egidija, zakaj je rekel, da je dobro nerodnemu bratu, ko se je topil. On je odgovoril, da zavoljo hrabrega djanja ljubezni, ko se je izpostavil očitni nevarnosti, da bi bližnjemu pomagal, in je skesan in klicaje ime božje dobil odpuščanje grehov ter po kratkem terpljenju v vicah šel v nebesa.
4.	Tega Egidija svetost je hotel spoznati eden izmej bratov, m v sanjah ga je videl spečega; pri glavi je imel knjigo, v kateri Je bilo sè zlatimi čerkami zapisano : „Ta je, kateri veliko moli za ljudstvo in za vesoljno sveto mesto11. Tudi je pri tem zadobil veliko misel o svetosti tega svetega moža.
5.	Akoravno brat Egidij ni bil izurjen v vednostih, bil je namreč lajik ali spreobernjenec, kaker pravijo, vender je bil od ^rkov modrosti božje tako razsvetljen, da je prekosil tudi bogo-8lov8ke učenjake. Dva brata dominikana sta obiskala brata Egi-^ija, in ko sta se o božjih rečeh mnogo pogovarjala in je pri priložnosti eden izmej njiju rekel, da je sveti Janez evangelist v za-®etku svojega evangelija vzvišeno in nedosegljivo govoril o Bogu, Je rekel brat Egidij: ^Vender sveti Janez ni nič govoril o Bogu.“ Nato je rekel dominikan : „Pa kaj govoriš, oče? saj Avguštin sPričuje, če bi bil še bolj vzvišeno govoril sv. Janez, bi ga ves Svet ne mogel razumeti; nikar tedaj ne govori tako, da ničeser j^kel ni“. Brat Egidij je odgovoril: ^Vender ostanem pri svoji
esedi in spet terdim, da skoraj nič ni govoril o Bogu". Ko je pa 1 Pater dominikan zato nejevoljen, je brat Egidij svoje mnenje s 0 priliko razodel: „Vidiš to-le visoko goro? Kè bi bila iz mili-
284
jonov zernec, in bi vsaki dan prišla majliina ptičica in bi zobala, kaj misliš, koliko bi tudi v sto letih pozobala?'1 Odgovoril je do-minikan : „Ke bi tudi tisoč let zobala, bi vender to nič ne bilo v primeri z ostalo goro". — „Tako je tudi“, je rekel brat Egidij, »božja neizmernost, in tako velika in neskončna je gora božje popolnosti, da ni sveti Janez, kaker rnajhin ptiček, nič govoril o Bogu, če se zmisliš na neizmerno njegovo veličastvo". Zavoljo teh besed sta bila ona dva dominikana močno vtolažena in vesela sta zapustila brata Egidija.
6.	Neki drugi ga je vprašal, zakaj da je šel sveti Janez kerst-nik že kaker hlapčič v puščavo, in je tamkaj tako ojstro živel, ker je bil vender že v materinem telesu posvečen. Brat Egidij mu je odgovoril s to-le priliko:	»Zakaj potrosijo se soljo meso
vbitega vola?" In ko je oni odgovoril, da zato, da se meso ohrani, je rekel mož božji: »Tako je bil tudi sveti Janez poštupan sè soljo pokore, da bi se njegova svetost dalje iu boljše ohranila.
Nova maša slovenskega duhovnika v Ameriki.
(Iz »Zgodnje Danice".)
Wabasha, Minn. U. S. 13. julija 1884. Šestega dne tega meseca smo imeli v Vabašah slovesnost, ki bo dolgo ostala v spominu naših katoličanov, namreč novo mašo č. g. Janeza Solnca iz Smlednika. Ker je ta slovesnost tudi za bralce »Zgodnje Danice" in sploh za Slovence mikavna, dovolite mi, da jo nekoliko popišem. Naše verle nune so bile cerkev prekrasno okinčale, drugi so zunaj nasadili dreves ter napravili slavoloke z lepimi napisi. Pervi napis je bil pri vratih duhovšnice :	»Jubilate", drugi pri
šoli: „Ave“, tretji pri cerkvenih vratih: »Welcome, messenger of God" (Pozdravljen, poslanec Božji), in četerti v cerkvi pod korom: »Priest for ever" (mašnik na vekomaj). Blizu altarja na stebrih se je videlo po vsi cerkvi ime novomašnika : Rev. John Sol n c e. Okoli desetih se je dolga procesija vravnala mej cerkvijo in duhovšnico s krasnimi banderi : šolska mladina (dekletca belo napravljena z venci na glavi), družba sv. Jožefa (nemška) in sv. Patricija (irska) in mnogo ljudi. Ko duhovni, vsi napravljeni za sveto opravilo iz hiše stopijo, novomašnika nagovori prav iz*
— 285 —
verstno ueka šolarica v angleškem jeziku, potem pa druga v nemškem. Po končanih govorih šolska mladina lepo pesem, posebno za to slovesnost pripravljeno, zapoje, in procesija se začne počasi Pomikati proti cerkvi. Pred novomašuikom stopajo tri majhine dekletca, lepo belo napravljene ; naj manjši, komaj 6 let stara, je nesla venec za novomašnika na lepi svilnati blazini, zraven nje pa družici malo veči ko ona. Vse tri dekletca so hčerke našega ver-tega rojaka in kupca v Vabašah. g. Valentina Šebata, tedaj vse nmerikanske Slovenke. Ko duhovni v cerkev stopijo, naš kor prav šversto zapoje po slovensko:	„Novi mašnik, bod’pozdravljen".
Kazen treh Slovenek so vse pevkinje Irke in Nemke.
Duhovni, ki so prišli slovesnost povikševat, so skoraj vsi Slovenci : č. g. Janez Tori, g. Peter Jeram, dr. Bernard Ločnikar (benediktinec), dijakon g. P. Ogolin, in jaz. Nazoči je bil tudi Šeški bogoslovec Al. Voneš, ki pa dobro slovensko govori; naučil *8 je od svojega prijatelja iu součeuca č. g. Soluca, g. Soluce pa °d njega češko, kar bo v misijonih obema prav prišlo. Zraven teh sta bila v prezbiteriju neki irski duhovni, ki je ravno svoje ljudi tukaj obiskal, in irski bogoslovec, blizu Vabaš doma. Na prošnjo g. novomašnika sem jaz imel angleško, g. Jeram pa nemško pridigo. Po pridigah so novomašnik z vencem na roki stopili ua lečo ter so slovesno blagoslov dali.
Akoravno smo že dve novi maši imeli v naši novi cerkvi, vender nobena m bila tako slovesno obhajana, kaker g. Janezova. Ljudi je bilo dosti od blizu iu daleč; ueketeri so celo 8 ur daleč prišli k novi maši. —C. g. Janez Solnce je prišel z menoj v Ameriko leta 1880. V Ljubljani je peto šolo dokončal, in ker so ga Prečastiti gospod korar dr. Gogala (R. I. P.) gorko priporočili, 8em ga seboj vzel. Še preden sem domov prišel, sem ga pustil v semenišču sv. Frančiška pri Milvavkah. Izpraševali so ga vpričo Uiene posebno v latinščini, in ker se je dobro odrezal, so ga djali L°j v razred modroslovcev ; letos je zdelal bogoslovje ter bil maš-tek posvečen 24. junija. Na počitnice je vselej k meni prišel, ukoravno je semenišče sto ur od tod; pa saj v Ameriki hitro vo-z(jo. Zadnji veliki tjeden je bil že dijakon ter je pridigal na ve-liko nedeljo v nemškem, na belo nedeljo pa v angleškem jeziku, te sicer prav dobro. Tudi je že imel priložnost v misijonskih opravilih se vaditi. Ko sem bil jaz daleč od doma pri nekem bolniku, Pride nekedo na nagloma po duhovnika, da bi nevarno bolnega Vraščenega človeka kerstil ter za smert pripravil. Lepa naloga za
- 286 —
gorečega dijakona, in prav dobro jo je g. Janez zveršil ; podučil je reveža in kerstil. Tako je č. g. zgodaj začel svoje misijonsko delo. Za zdaj bodo g. Janez nekoliko časa pri meni ostali, potem pa bodo berž ko ne kako češko faro dobili, ker dobro češko znajo in čeških duhovnikov primanjkuje.
Pri nas je vse pri starem; zmirom malo napredujemo. Jutri bodo začeli našo šolo popravljati in prenavljati, kar bo stalo okoli 2500 gld. Sola je naše poglavitno upanje; brez katoliških šol bi
vse odpadlo — tako krivoverci in neverci zapeljujejo!----
Jak. Trobec.
—■>-	~i' «K*—
Cerkvena, zlasti redovna in misijonska naznanila.
Rim. — Generala dominikanskega je vergla vlaška vlada vun iz poslednjih celic nekedanjega krasnega samostana dominikanskega. Tudi našemu generalu je napovedala obrok, do kedaj ima izprazniti tisti turen, ki mu je bil colo po novih vlaških postavah zagotovljen in do zdaj prepuščen. Kaj se brigajo rešeni vlahi za svoje vlastne postave; kaker so jih postavili na krivico, tako jih prekucnejo v krivico, keder se jim zdi. Zdaj so jo vkre-nili, da podero do tal cel stari častitljivi samostan Aračeli; prav tam in nikjer drugje hočejo delati spominik svojemu „kralju-pošte-njaku“ Viktorju Emanuelu.
— 7. velikega serpana je šel kardinal Simeoni, predstojnik propagande, po naročilu svetega očeta papeža v samostan častitih očetov kapucinov pri malem mestu Fraskati ne daleč od Rima, da naznani monsinjoru Guljeljmu Massaja, naslovnemu nadškofu stav-ropoljskemu, so da si ga sveti oče izvolili za kardinala. Stari apostoljski vikarij galaški (prim. „Cvetje“ IV. str. 188.) je sprejel to naznanilo v svoji ponižni celici štiri metre dolgi in poldrugi meter široki, oblečen v preprosto frančiškansko haljo. V globoki ponižnosti se je branil tolike časti, ali vdati se je moral odločni volji papeževi. Častitljivi kapucin je najstariši vseh škofov misijonarjev; je namreč v 76. letu življenja, v 39. svojega škofovstva.
Anam. — Vže smo povedali o šestih misijonarjih, ki so letos v Tonkinu vmerli ko marterniki za sveto katoliško vero. Zdaj imamo imenovati še enega. V veliko sredo, 9. malega travna, je vmerl enake smerti P. Andrej T a m e t s tremi katehisti. Na-
— 287 —
danilo je gotovo ; ali nihče ni ostal pri življenju, ki bi vedel kaj Uatančnišega. Vže 20. malega serpana pa so se odpeljali iz Marklje štirje novi misijonarji, da nadomestijo svoje blage rajne brate, ^tejtem so francozi anamsko kraljestvo pod se spravili, ali vnela 8e 'e vojska s kitajskim cesarstvom, kar je zopet velika nevarnost 2a tamkajšue kristijaue, zlasti misijonarje, ki so večinoma francozi.
Tunizija. — Y lanskem letniku str. 125 in dalje smo pre-cej obširno govorili o kardinalu Lavižeriju in njegovih zaslugah za katoliško cerkev na Aljžirskem. Na Aljžirskem se opravlja zdaj katoliška služba božja v več ko 300 cerkvah. Tudi je tam poleg 8vetovne duhovščine čez 20 raznih samostankih redov in več ko 2000 redovnikov in redovnic. Pa, kaker smo vže povedali na °Uienjenem mestu, Lavižerij ni več na Aljžirskem, temuč v sosedni deželi Tuniziji ; tamkajšni apostoljski vikarijat je imel namreč Ravnati, tako, da bi se v kratkem mogel spremeniti v pravo Škofjo, škofijo kart&ginsko. Tn vže je doveršil to nalogo. Na mestu, kjer je stala stara slavna Kartagina (Carthago), je postavil velikanski seminar in nadškofijsko palačo in naselil tri razne redove, dya moška in enega ženskega ; vže se selijo tja tudi družine ka-t°liške. In zdaj se ima na prošnjo kardinala Lavižerija in vse duhovščine tuniške zopet vzdigniti slavna stara nadškofija kartà-?’Uska, ki je negdaj oblast imela čez vse škofije rimske Afrike. Tudi zdaj bi vtegnila zopet dobiti tako čast in oblast.
—««y-
Zahvala za vslišano molitev.
Od Sv. Miklavža pri Lutomerskih Goricah, 20. Mija 1884:
Eno deklico so hudo oči bolele. Na eno oko je bila vže 8koraj čisto oslepela. Poskusila je več zdravil, hodila tudi večkrat 4 zdravniku, pa je bilo vse zastonj, čedalje menj je videla. Na-Posled ji reče zdravnik, da ni več za pomagati, ker ne bo nikoli dobro videla na eno oko, pa tudi drugo je v nevarnosti. Bila uročno žalostna; tudi njeni stariši in sestre, vsi so žalovali. Jaz Pa sem to zvedela ter jo grem obiskat. Svetujem ji še nektera pravila; pred vsem pa jo opominjam, da naj se zateče k naši
Gospej presvetega Serca in k svetemu Antonu Padovanskemu. acele smo precej drugi dan devetdnevnico na čast naši ljubi Go-8Pej iu responzorij na čast sv. Antona s tem namenom, ako ji Bog
— 288 —
da spet zdrave oči in dober pogled, da hočemo po „ Cvetju “ naznaniti. In, hvala Bogu! tretji dan je že boljše videla, potem pa vsaki dan boljše. Ko je bila devetdnevnica končana, je imela pa še hudo terganje po glavi. Opomnim jo, da naj se le še enkrat oberne do naše ljube Gospe in sv. Antona. Začnemo torej še enkrat devetdnevnico s tistim namenom kaker popred. In hvala bodi Bogu, Mariji in sv. Antonu ! že drugi dan ji je terganje po glavi nehalo. — To vse se je zgodilo že meseca maja. Zdaj, ko jaz to pišem, je popolnoma zdrava; ne bolijo je več oči in tudi dobro vidi. Za vse to se zahvaljujeve ona in jaz, obe tretjerednici, neskončno dobrotljivemu Bogu, Mariji naši ljubi Gospej in čudovitnem® svetniku svetemu Antonu Padovanskemu.	U. H.
Iz Braslovč, 5. vel. serpana 1884:
Po zgledu tistih, ki se kaker nam MCvetje“ priča, — v svojih dušnih in telesnih potrebah obračajo do sv. Frančiška in do sv. Antona, ter so vslišani, tudi jaz pogosto v časnih in tudi dušnih stiskah pribežim k tema mogočnima priprošnjikoma ; in ne zastonj. Preteklo poletje pa sem bila v veliki sili. Zbolela je živina. Nobeno zdravilo ni pomagalo, čeravno smo vse, kar nam je bilo svetovano, poskušali. Škoda bi bila znašala gotovo svojih 100 gld., ako bi ne bilo pomoči. V tej sili se obernem k D. Mariji, k sv. Frančišku in k velikemu čudodelniku sv. Antonu Padovanskemu ter skozi 9 dni s kratko molitvico in zdihljeji pomoči prosim. Tudi obljU' bim, da hočem v čast D. Mariji eno cerkev obiskati in v čast sv. Frančišku in sv. Antonu v „Cvetju“ priobčiti, ako bom vslišana.
In hvala Bogu, blaženi D. Mariji in sv. Frančišku in sv. Antonu ! pomagano je bilo.	M. B.
Nadalje se zahvaljujejo: iz Marburga E. T. za o-zdravljenje moža; ravno od tam A. P. za ozdravljenje prijatelja, ko je bolezen v gerlu imel ; iz fare Črešnjevec K. P. za ozdravljenj® dolge bolezni v licu.
Priporočilo.
V pobožno molitev se lepo priporočajo : č. p. Sidonij Kuhar, mašnik 1. reda sv. Frančiška, t 27. velikega serpana v Samoboru ;
rajni tretjerednici nazarske skupščine: Terezija (Marija) Mogel f 20. mal. šerp., Elizabeta (Marija) Linek f 15. m. šerp. j neki bolnik na Štajerskem.