251
Književnost.
Slovenska književnost.
Knjige »Slovenske Matice" za 1. 1898.
1. Letopis Slovenske Matice sa 1.1899. Uredil Evgen Lah. 8°. Str. 76. — Nekdanji Letopis je letos razdeljen v dve publikaciji: v pravi letopis, ki obsega samo poročilo o delovanju in gibanju Matice, in pa „Zbornik", ki obsega nekdanjega poročila znanstveni del. Ta delitev se je zgodila po vzgledu „Mat. Hrvatske" in je prav umestna. Tu vidimo „upravništvo" Slovenske Matice, poverjeništva, beremo poročilo o delovanju Slov. Matice v minulem letu, računsko poročilo, o knjižnici, imenik vseh društvenikov. Imovina Slov. Matice seje 1. 1898. žal zmanjšala za 542 gld. 6 kr. Društvenikov je pa bilo koncem m. 1. 3144, torej se je število v jednem letu pomnožilo za 45 udov. Ustanovnikov je umrlo v minulem letu deset. (Nadškof Glavina v Skednju, ne v Barkovljah.) Slov. Matica zamenja knjige s 43 društvi.
Letopis v letošnji obliki bo ugajal vsakemu udu. Ob splošnem napredku naj še „Blasnikova tiskarna" vzame na znanje, da smo Slovenci pred več nego polstoletjem zamenili bohoričico za gajico, in naj se pošteno piše »Blaznikova tiskarna".
2.  Zbornik. Na svetlo daje Slovenska Matica v Ljubljani. I. zvezek. Uredil L. Pintar. 8". Str. 259. Cena 1 K 60 h. — Kakor vidimo iz tega zvezka, je „Zborniku" namen objavljati ve "je in manjše znanstvene spise. Biti hoče nekaj takega, kar se je nekdaj namerjalo  z  znanstvenim   časopisom.
• Vsebina mu je ta-le:
1. »Druga vojska z Benečani" Spisal Ivan Ste-klasa. (Str. i -71.) Jedro tega spisa je vojska notranjih avstrijskih dežel z Benečani 1. 1616 in 1617., pred katero pa so opisane največ borbe senjskih Uskokov z Benetkami od 1. 1602. dalje. Ker se tičejo vse te borbe tudi slovenskih dežel, je spis za Slovence zanimiv. Tudi radi priznavamo, da je pisan poljudno in umevno. Beseda teče pisatelju, kakor da jo iz rokava stresa, brez težave in ovire. Vendar moramo tudi opomniti hib: a) Najprej je spis premalo pregleden. Pisatelj naj v bodoče napravi več poglavij, naj razvidno določi dobo dogodkom. b) Znanstveno zgodovinsko delo bodi bolj kritično, kaži, na katere vire se naslanja ne samo spis v obče, temveč tudi posamezna trditev. Drugače se nam vzbujajo dvomi in dvomi o vseh teh lepih zgodbah, c) Jezik — to je brezpogojno potrebno, ako naj se še kaj jednakega objavi v knjigi Slovenske Matice — mora biti pravilnejši in lepši. Ne sme se pisati: „Ko seje zadržaval prvikrat v Senju" (als er sich zum erstenmal  in S. aufhielt);   „njegov
svet so rado sprejeli v Gradcu"; „je prišel v Senj še radi jedne druge zadeve"; „Šibeničane prikazati Turkom kot sokrivce tega čina"; „z otroci"; „Sforza grof od Porzije"; »predobiti zase"; „čim je prišel Nasavski", — o, ta klasični ,čim', najslajša začimba pisavi nekaterih pisateljev! — 2. „Doneski k zgodovini književne zveze mej Čehi in Slovenci." Nabral f Ivan Kunšič. Po pisateljevi smrti uredil Vladimir Leveč (Str. 72 - 214.) Glavna vsebina teh doneskov so pisma, ki so jih pisali drug drugemu: Frančišek Metelko in Jožef Dobrovsky, Frančišek Metelko in Pavel Jožef Šafafik, Stanko Vraz in Pavel Jožef Šafafik, Matija Čop in Pavel Jožef Šatafik, Oroslav Caf in Vaclav Hanka, Jernej Francelj in Vaclav Hanka, Jernej Kopitar in Vaclav Hanka, Valentin Vodnik in Jožef Jungmann. S temi pismi se dobro pojasnjuje književna zveza med Slovenci in Čehi v prvi polovici tega stoletja. Ta pisma je pokojni Kunšič v Pragi prepisal iz zbirke „Muzeja kraljestva češkega"; nekaj jih je tu prvič natisnjenih, nekaj jih je bilo natisnjenih že drugodi. Da bo prijate'j naše slovstvene zgodovine rad prebiral to zbirko, ne dvomimo; za večino Matičarjev, posebno za one, ki ne čitajo nemških stvarij, ne bo imela koristi. No, vsem ne more nihče ustreči. Izdaja teh pisem je vseskozi kritična, tudi umno urejena. Nepotrebnih pa se nam zdi prvih šest stranij „Pripomenka", zakaj Kunšiča življenjepis in posebej še osebnostne stvari med njim in VI. Levcem ne spadajo v taki obširnosti v znanstveno publikacijo. Da hočejo pisatelji vse šolske malenkosti vleči na dan, to dela našo književnost malenkostno. — 3. „Biblijografija slovenska." Slovensko knjištvo od 1. januarja do 31. decembra 1. 1898. Sestavil R. Pe-rušek. (Str. 215—259.) Ta pregled se drži dosedanjega načina. — Vsekako je »Zbornik" pomenljiva knjiga. Dal Bog, da učeni Slovenci nanes6 vanj najlepše plodove svojega dela.                  Dr. Fr. L.
3 Ant. Knezova knjižnica. VI. zvezek. Uredil F r. L e v e c. 8°. Str. 313. 1 K 20 h. — V prvem delu »Knezove knjižnice" je zastopan tudi letos znani pisatelj Fr. Ks. Meško. Podaje nam devet krajših slik in povestij. Vse, kar piše Meško, se bere lahko in gladko. Tako gladkega stilista ni kmalu. Poleg lepega sloga si je pridobil Meško še drugih prednosti] od nove struje. Značaje zna črtati plastično in to s par krepkimi potezami. Duševne pojave, tudi najneznatnejše, zna analizirati do pičice. Sploh se zna uglobiti v mišljenje in čustvovanje svojih junakov. Klasičen vzgled za to je morebiti ravno začetna scena druge črtice: »Spoznanje". Glavno važnost polaga Meško na notranje duševne procese; zunanjega dejanja se dotika le toliko, da nas postavi