POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI '
DELAVSKA ENOTNOST
GLASILO SINDIKATOV SLOVENIJE • ST. 11. «8. MARCA 1957 6 LETO XVI. ® CENA 10 DIN
PROLETARCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽITE SE!
Na zadnjem posvetovanju republiškega aktiva, so bila proučena vprašanja korektur tarifnih pravilnikov in problemi, ki v zvezi s temi korekturami nastajajo. Republiški svet je na tem posvetu prišel do sledečih ugotovitev:
UGOTOVITVE
1.	Korekture tarifnih pravilnikov zelo počasi potekajo, delo se zavlačuje, kar nedvomno slabo ,vpliva na splošno razpoloženje v kolektivih.
2.	Razprave o korekturah so še vedno v mnogih primerih za zaprtimi vrati in Še niso prenesene na kolektive. Marsikje torej posluje nezakonito, ker je po zakonitih določilih obvezno s predlogom za korekture takoj preitT na javno razpravo v kolektivu.
3.	Opaža se nesorazmerno povišanje plač vodilnim uslužbencem v upravnem aparatu, kar ima često za posledico nesorazmerno poviševanje plač administrativnim uslužbencem. To povzroča določeno deformacijo usvojenih načel, za katere so se sindikati zavzeli pri sedanjih korekturah tarifnih pravilnikov.
Na osnovi teh ugotovitev, je Republiški svet sklenil poslati na svoje organizacije naslednji
POZIV
1.	Takoj naj store vse, da aktivizirajo množice delavcev v kolektivih, da ti posežejo v razpravo o regulaciji zaslužkov v zvezi s sedanjimi korekturami.
2.	V tej akciji ne gre nasprotovati nasploh težnji po poviševanju določenih zaslužkov, ampak je zahtevati, naj se zaslužki povišujejo saniu na osnovi temeljite ln vsestranske razprave v kolektivu tako, da bo tako povišanje plod sklepa celotnega kolektiva.
3.	Paziti je, da se akcija zoper neupravičeno poviševanje zaslužkov upravnemu aparatu ne spremeni v uravnilovstvo, ki mu v nobenem primeru ne gre dajati podpore,
DELAVSKIH SVETOV JUGOSLAVIJE
Tajništvo Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo je na svoji seji osnovalo posebno delovno skupino za proučevanje delavskega in družbenega upravljanja z neposredno nalogo:
1.	Organizira naj potrebno pomoč pri zbiranju in obdelavi gradiva za pripravo poročil, ki sta jih prevzeli skupini iz Slovenije.
2.	Sistematično naj začne pručevati in zasledovati delo delavskih svetov in organov družbenega upravljanja.
3.	V najkrajšem času naj pripravi seminar o problemih delavskega in družbenega upravljanja za sindikalne odbornike okrajnih in republiških vodstev sindikatov.
V odboru za sklicanje kongresa delavskih svetov Jugoslavije so iz Slovenije naslednji tovariši:
1.	Stane Kavčič, predstavnik Socialistične zveze delovnih ljudi Jugoslavije;
2.	Janko Rudolf, predstavnik Zveze sindikatov Jugoslavije;
3.	Rudolf Ganziti, predstavnik Sveta proizvajalcev Slovenije;
4.	Martin Fine, predstavnik delavskega sveta Litostroja, Ljubljana;
5.	Ing. Marko Kržišnik, predstavnik delavskega sveta TAM, Maribor;
6.	Stane Mejlo, predstavnik delavskega sveta Papir-ninp Vevče:
7.	Franc Rakef, predstavnik delavskega "Sveta gradbenega podjetja »Gradis« -Ljubljana;
8.	Dragica Rome, predstavnik delavskega sveta podjetja PTT, Kranj.
OSMEM MARCU!
Skoraj pol stoletja je minilo, odkar praznuje mednarodno socialistično gibanje 8. marec kot mednarodni praznik žena. Praznuje ga v znamenju borbenega poziva vsem delovnim ženam sveta, da povežejo svojo borbo za družb, in ekonomsko enakopravnost žene s splošno borbo delavskega razreda za pravičnejšo socialno ureditev, za izgradnjo nove, socialistične družbe. Na različnih stopnjah razvoja mednarodnega gibanja in v raznih deželah sveta so imela gesla 8. marca različno vsebino v skladu z nalogami, ki-so trenutno bile v ospredju. Vedno pa je 8. marec opozarjal, da je boj za družbeno osamosvojitev žene sestavni del boja delavskega razreda za lepšo bodočnost, da torej ne moremo doseči dejansko enakopravnega položaja žene brez nove, socialistične družbe, pa tudi obratno, dane
bomo Izgradili te nove družbe brez polne družbene osamosvojitve žene. Zato praznik 8-marca tudi danes ni izgubil svoje borbene vsebine. Tudi danes mednarodni dan žena ni samo tradicionalni praznik, ki ga proslavljamo v znamenju mednarodne solidarnosti in doseženih uspehov na tein področju, temveč prevsem in v prvi vrati program zia bodoče delo.
V teku desetletij je družbena ’ zavest v svetu napravila ogromen razvoj. Načela o ženskem vprašanju, ki jih je socialistično gibanje postavilo v svoj program ; politična enakopravnost žene, enako plačilo za enako delo, družbena zaščita zaposlene matere, postopno spreminjanje gospodinjstva iz drobne hišne dejavnosti v vejo družbenega gospodarstva itd., postajajo vse bolj zahteve naprednih gibanj in vseh na-
predno mislečih ljudi v svetu.
Tudi v Jugoslaviji menjajo globoke družbene spremembe, ki so se izvršile v ljudski revoluciji in v dobi'izgradnje so cialiisitilčnd demokracije iz temelja položa j in vlogo žene pri nas. Politična enakopravnost žene, zakonska zaščita matere in otroka, razvijajoči se sistem delavskega samoupravltranja in družbenega upravljanja, borba za nove, socialistične odnose med ljudmi, nagli gospodarski razvoj in industrializacija, so močno posegli v življenje naših žena, v njihov položaj v družbi in družini. Uspešno je rešena vrsta perečih vprašanj, ki so zadevala ženo. Toda nagli družbeni razvoj je odprl nova pereča vprašanja.
V celotnem sklopu teh vprašanj zavzema najvažnejše mesto položaj naše zaposlene žene, predvsem Pa položaj.zaposlene matere.
Glede tega vprašanja pa je potrebno povedati nekaj načelnih pripomb v zvezi s stališči, ki jih žal še vse prepogosto zasledimo v praksi. Na prvi pogled izgleda res nesmiselno in absurdno, da moramo še danes, dobrih deset let po zmagoviti , socialistični revoluciji, ponovno razčiščevati vprašanje, ali je ženi mesiti) doma ali v družbenem procesu proizvodnje. Ne bi bilo vredno izgubljati besed o tem vprašanju, če bi šlo samo za ostanke zaostale miselnosti pri posameznih ljudeh, ki se ne morejo sprijazniti z razvojem in razumeti družbenega napredka. Zal, se takšna miselnost še pogosto javlja uidi pri dobronamernih ljudeh, pogosto celo pri zaposlenih ženah samih, ki
—	raztrgane med dolžnostmi na delu in nalogami v družini
—	ne vidijo izhoda iz začaranega kroga in se žele predvsem posvetiti svoji družini, kjer jih čaka toliko dolžnosti.
Sodelovanje žena v proizvodnji ni posledica uveljavljanja nekih primerov ali idej.
(Nadaljevanje na 3. strani)
©
Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo poziva vse sindikalne podružnice, v katerih delajo kolektivi pri spremembi, oziroma korekturi postavk v tarifnih pravilnikih, da nemudoma skličejo seje, na katerih naj prouče:
1.	Kako poteka, ali je potekalo delo za potrditev popravljenih tarifnih pravilnikov, ali upoštevajo oziroma ali so upoštevali stališča sindikatov o tem vprašanju, koliko sodeluje, oziroma je sodeloval kolektiv kot celota pri obravnavi, odločanju in sklepanju in kakšno je na osnovi tega razpoloženje članov kolektiva.
2.	Na podlagi vsestranske ocene naj razmislijo in sklenejo, na kakšen način bodo seznanili slehernega člana kolektiva s stanjem in ga živo pritegnili v razpravo, odločanje in sklepanje tako. da preprečimo v največji meri očitne napake in enostranske odločitve, ki lahko opravičeno vzbujajo pri elanih kolektiva nezadovoljstvo in nerazpoloženje. (Prečitaj članek: »Še je čas«!)
V petek In soboto je v Zagrebu zasedal kongres Zveze novinarjev Jugoslavije. Pred kongresom pa se je predsednik republike tovariš Tito odzvat vabilu novinarjev in jih obiskal v njihovem klubu. — Na sliki: tovariš Branko Babič, predsednik društva novinarjev Slovenije in tov. Sergej Vošnjak, glavni urednik Slovenskega poročevalca, v razgovoru s tovarišem Titom.
V dneh od 27. februarja do 1. marca je bilo v Ljubljani prvo republiško posvetovanje o vzgoji m izobraževanju staršev, katerega se je udeležil širok krog ljudi, ki se ukvarja s temi problemi. Po referatih so udeleženci posvetovanja v skupinah obravnavali najaktualnejša vprašanja s področja vzgoje staršev, pomoči in skrbi družbe za družino, vlogi gospodinjstva itd. — Na sliki udeleženci posvetovanja.
SE JE CAS
da popravimo, kar smo zagrešili
Ivan Meštrovič; Mati
•Minuti teden so odborniki Republiškega sveta sindikatov Slovenije in strokovnih odborov sindikatov obiskati vse okraje. V razgovoru s člani tajništev za delo, odborniki okrajnih in občinskih sindikalnih svetov, s člani komisij za potrjevanje tarifnih pravilnikov, odborniki sindikalnih organizacij, z Organi upravljanja ter vodstev podjetij, so proučili kako poteka spreminjanje tarifnih pravilnikov. Na posvetu republiškega sindikalnega aktiva, ki je bil v ponedeljek. dne 4. t. m. so ugotovili tole:
1. Večina gospodarskih orga-
14. MARCA 1883 JE UMRL KARL MARK
Engelsov govor na Marvovem grobu
Dne 14. marca popoldne ob tričetrt na tret,jo je prenehal misliti največji živeči mislec. Komaj dve minuti smo ga pustili samega, in ko smo spet vstopili, smo ga našli mrtvega, mirno je zaspal — toda za vedno.
Kaj je izgubil s tem možem borbeni evropski in ameriški proletariat, kaj je izgubila z njim zgodovinska znanost, tega sploh nj mogoče presoditi. Prekmalu bomo občutili vrzel, ki jo je povzročila smrt tega velikega moža.
Kakor je Danvin odkril razvojni zakon organske narave,, tako je Marx odkril razvojni zakon človeške zgodovine: odkril je namreč preprosto, doslej pod ideološko peno zakrito dejstvo. da morajo ljudje predvsem najprej jesti, piti, stanovati in se oblačiti, preden se lahko ukvarjajo s politiko, znanostjo, umetnostjo, religijo itd.; da je torej proizvodnja neposrednih materialnih življenjskih sredstev in s tem vsakokratna razvojna stopnja kz.ltega naroda ali kake dobe tista osnova, iz katere so se razvile državne
ustanove, pravni nazori, umetnostne in celo verske ideje nekaterih ljudi in da je treba torej te ustanove, nazore in ideje razlagati s te osnove, ne pa narobe, kakor se je godilo doslej.
Toda to še ni vse. Marx je odkril tudi posebni razvojni zakon današnjega kapitalističnega proizvodnega načina in buržoazne družbe, ki jo je ta proizvodni način ustvaril. Z odkritjem presežne vrednosti je vse to na mah postalo jasno, medtem ko so se vsa prejšnja raziskovanja tako meščanskih ekonomistov kakor socialističnih kritikov izgubljala v temi.
Dve taki odkritji pač zadoščata za eno življenje. Srečen je lahko že tisti, ki mil je dano doseči eno samo tako odkritje. Toda na vsakem področju, ki ga je Marx raziskoval, in teh področij je bilo zelo mnogo in nobenega se ni dotaknil samo mimogrede — na vsakem od teh področij — celo na matematičnem je Marx samostojno kaj odkril.
Tak je bil Marx kot mož znanosti.
Toda to še zdaleč ni bila niti polovica moža. Znanost je bila za Marxa gibalna sila zgodovine, revolucionarna sila. Naj je imel še tako čisto veselje ob novem odkritju na področju katere koli teoretične znanosti, odkritju, katerega praktične uporabe morda še niti slutiti ni bilo mogoče — docela drugačno veselje je občutil, če je šlo za odkritje, ki je takoj revolucionarno poseglo v industrijo, v zgodovinski razvoj sploh. Tako je natanko zasledoval razvoj v odkritjih na področju elektrike in nazadnje še odkritje Marcela Depreza.
Zakaj Marx je bil prevsem revolucionar Sodelovati tako ati drugače pri strmoglavljenju, kapitalistične družbe in-državnih ustanov, ki jih je ta ustvaril, sodelovati pri osvoboditvi modernega, proletariata ki mu je on prvi zbudil zavest o njegovem položaju in njegovih potrebah, zavest o pogojih za njegovo osvoboditev — to je bil njegov pravi življenjski poklic. Borba je bila njegov element. In boril se je s
strastjo, z vztrajnostjo, z uspehom kakor malokdo. Prva »Rheinische Zel-tung« 1848-49, »New York Tribune« 1852 do 1861 — poleg tega pa nešteto borbenih, brošur, deio v Parizu, Bruslju in Londonu, dokler ni naposled nastala ko krona vsega velika »Internacionalna delavska zveza«, resnično, to je bij spet uspeh, ki bi bil njegov povzročitelj nanj lahko ponosen, pa čeprav ne bi bil ustvaril nič drugega.
In zato Je bil Marx najbolj osovražen in najbolj obrekovan mož svojega časa. Vlade, absolutistične in republikanske, so ga izganjale. Buržuji, bodisi konzervativni ali skrajno demokratični, so ga kakor za stavo obsipali z lažmi. On pa je vse to odrival kakor pajčevino, ni mu bilo mar za to, odgovarjal je samo, če je bila skrajna sila. In ta človek je umrl. Milijoni njegovih revolucionarnih sodelavcev, ki prebivajo od sibirskih rudnikov preko vse Evrope in Amerike do Kalifornije, ga časte. ljubijo in žalujejo za njim, in smelo lahko trdim: lahko da je imel prenekaterega nasprofnlka. a komajda kakega osebnega sovražnika.
Njegovo ime bo še stoletja živelo in tako tudi njegovo delo!
17. marca 1883 na pokopališču v Highgate — London
nizacij ni pravočasno predloži:! a sprem-enjeniiih tarifnih pravilnikov pristojnim organom v potrditev, tako, da je bilo do 1. marca, kot predpisuje uredba, potrjenih le ma.o 'pravilnikov.
2.	V dobršnem delu podjetij so občutno povišali tarifne postavke delovnih mest tehničnega iin upravnega aparata, ne glede na funkcijo teh delovnih mest v proizvodnem procesu dela.
3.	Vodstva številnih sindikalnih organizacij v podjetjih ni-
na svojih sejah razpravljala
(Nadaljevanje na 5. strani)
Ul Ekspoze, ki ga je na sknpni j? seji obeh domov Zvezne @ ljudske skupščine podal A državni sekretar za zunanje zadeve tovariš Koča Popo-© vič, pomeni novo po-0 trdilo pravilnosti jugoslo-'r vanske politike aktivne in © miroljubne koeksistence med © narodi in državami, ki je ™ postala eden najpomemb-® nejših činiteljev miru na ©	svetu.
© Minuli teden je pod predat* sedstvom podpredsednika w Rodoljuba Colakoviča zase-© dal Zvezni izvršni svet. Čla-a nj sveta so med drugim w sprejeli osnutek uredbe o © razdelitvi skupnega dohoden« ka gospodarskih organizacij. w Uredba bo začela veljati po-© tem, ko bo Zvezna ljudska geh skupščina odobrila predla-™ gane spremembe Zveznega ©	dni? icncga plana.
© Ta teden je odpotovala v Veliko Britanijo naša par-T? lamentarna delegacija, ki W jo vodi podpredsednik Zvez-© ne ljudske skupščine tov. T* Moša Pijade. Delegacija se © bo kot gost obeh domov an-‘ gleškega parlamenta mudila v Veliki Britaniji do pet-w	najsteea marca.
»DELAVSKA ENOTNOST«
IZ NAŠIH ORGANIZACIJ
8. MARCA 1957 H ST. 11

n ms

BESEDA TOVARIŠA ROMANA ALBREHTA

© Republiški odbor Sindikata tekstilcev In usnjarjev Slovenije je na nedavni seji tajništva razpravljal tudi o bližnjih občnih zborih strokovnih združenj m meni, naj bi v vodstvo združenj volili tudi delavce, ne pa le direktorje, kot je bilo doslej.
@ Okoli 50 članov, tečajnikov je bilo v nedeljo na občnem zboru esperantskega društva v Ptuju, ki se ga je udeležila tudi skupina' gimnazijcev iz Središča, ki se uče esperanto. Navzoči so bili tudi esperantisti iz Ivanjkovcev. Cplja in Maribora, zastopniki »Svobode« in sindikata. — Sprejeti so bili važni'sklepi, ki bodo nedvomno še poživili delo. — J. D.
6 Delavski svet tovarne »Runo« v Tržiču ni zadovoljen s kvaliteto izdelkov. Posebno je grajal kontrolno osebje, ker je pustilo na trg nekaj nekvalitetnega blaga, kot poroča »Gorenjski glas«. Ko so stvar raziskali, so ugotovili, da so. prehitro prešli na nov tehnološki postopek.
® Sredi februarja so v Jeruzalemu ustanovili odbor prijateljev prirode. Odbor bo skrbel za organizacijo izletov . ter za kulturno razvedrilo. Nameravajo organizirati tudi taborjenje. — F. Š.
Mladinska organizacija tovarne »Titan« v Kamniku je sredi februarja priredila »predpustni karneval«. Pripravili so pester spored domačih in umetnih pesmi. Obiskovalci se tako lepega programa niso nadejali. Denar, ki so ga zbrali ob tej priliki, bodo uporabili za izlet v jeseniško železarno. — Miki
© V železarni Štore se že pripravljajo na proslavo dneva žena. Ob tej priliki bodo predvajali slovenski film »Dolina miru«, železarna jim bo priredila zakusko, najaktivnejše žene pa bodo obdarili s knjigami. Spomnili se bodo tudi bolnih žena in jih v teh dneh obiskali. — J. M.
© Za občino Center v Ljubljani je Zavod za transfuzijo krvi predvideval, da bo zbral letos kri. vsaj 1800 krvodajalcev. Nalo-go je prevzel Občinski odbor Rdečega križa v Ljubljani. Odbor se je obrnil na razne množične organizacije za pomoč in sodelovanje. Posebno veliko razumevanje je naletel .pri Občinskem sindikalnem svetu in lahko rečemo, da je prav po zaslugi tega sodelovanja in razumevanja akcija tudi popolnoma uspela. Od 235 sindikalnih podružnic v tej občini se jih je do srede februarja odzvalo- 146. Od tega števila je 186.3 oseb da:o skupno 471.60 litrov, krvi. Med sindikalnimi podružnicami, ki so se posebno izkazale, so Stavbeno mizarstvo, Tovarna »Rog«, Mestna vrtnarija, Tovarna bonbonov »Šumi«, notranja uprava in Ljudska milica, tovarna »Zmaj«, Optika, Te la, Angora, Železniška -kurilnica im železniška transportna podjetja, vsi uradi in sekcije PTT, poklicna gasilska četa, Ka.rtonažna toVarna, Vojna sanitetna šola, oba Zavoda za socialno zavarovanje, Narodna, Komunalna im Investicijska banka, Mestna hranilnica, Klavnica in podjetja za prodajo mesa, Nama -in Gradis. Občinski odbor Rdečega križa se najlepše zahvaljuje Občinskemu sindikalnemu svetu in Občinskemu odboru SZDL za izka-. zano pomoč, prav tako vsem sindikalnim podružnicam in vsem krvodajalcem za razumevanje socialistične dolžnosti pomoči bližnjemu ob bolezni in nesreči. — c. k.
$ Republiški odbor Društva upokojencev Slovenije je imeli sredi februarja redno sejo, na kateri so se domenili, da bodo predlagali, naj bi spet izplačali 50 odstotni dodatek na pokojnine, kakršen je bil izplačan februarja 1957. Predlagali so še zveznemu Izvršnemu svetu, naj bi odpravil omejitve glede honorarno zaposlenih upokojencev, naj-se omili cenzus za varstveni dodatek ter ukine 29. člen zakona o socialnem zdravstvenem zavarovanju.
Q Le redkokdaj se oglašamo iz naše sindikalne podružnice. V času, ko se vsa podjetja ukvarjajo s tarifnimi pravilniki, -tudi v našem podjetju že dalj časa govorimo, razpravljamo in sestavljamo predloge za n-b-ve tarifne postavke. Tarifna komisija, ki je bila izvoljena na zasedanju delavskega sveta konec meseca decembra lam, je po daljši razpravi z vodilnimi uslužbenci razobesila na oglasno desko nove tarifne postavke. Ker je delo te komisije bilo naslonjeno na enega samega človeka, ki ima kot knjigovodja že itak dovolj svojega dela, posebno z zaključnim računom, ni bilo mogoče izdelati predlogov tarifnih postavk prej, ker ji-h je bilo treba menjati m spreminjati, saj je vsak član ali funkcionar dal svoje mišljenje, da bi bile tarifne postavke kar naj-realnejse-. Tako je predvideno, da d-ohijo povišanje nekvalificirani in polkvalifioirani delavci 10 %, a visokokvalificirani in kvalificirani delavci in uslužbenci pa 8 */». Res, da So imeli NK in PK delavca do sedaj nizke tarifne postavke, po novem predlogu je pa premalo razpona mea kvalificira-nima in nekvalificiranima delavci in uslužbenci, pri čemer ne bo dovolj stimulacije za večjo proizvodnost dela. Po dosedanjem predlogu so premalo plačana delovna mesta, ki imajo večjo odgovornost in kjer se zahteva tudi večje znanje." Sindikat je imel svojo sejo, n-a kateri je razpravljal o novih tarifnih postavkah ter dal upravi podjetja tudi sv-oije predloge glede povišanja plač. Predlogov nis-o dovolj upoštevali, češ da sindikat ne zavzema prave »linije« pni določanju tarifnih postavk. Kaže, da gledajo posamezni pr; do-ločanju tarifnih postavk z dveh strani; z ene -kot oseb-o, a z druge kot delovno mesto, kar pa smatram za -nepravilno, ker uredba govori samo o delovnem mestu ne pa o osebi. Verjetno bo pri sprejemanju tarifnega pravilnika precej živa diskusija, ko bo predložen delavskemu svetu, -kjer bodo še kaj spremenili. Na zadnji seji je izvršni odbor sindikata razpravljal tudi o uvedbi norm, ki so jih lani odpravili. Komisija..je bila določena že pred dvema mesecema, do danes pa še m sestavila predlogov. Prav tako nimamo še pravilnika o premijah. Ob koncu bi omenil še to. da bo Imel sindikat še dosti dela, preden bodo odstranjene vse napake v podjetju, bo-disi v odnosu med delavci kot p-rj reševanju ostalih pro-ble-mov.	*	. K. S.
A DPD »Svoboda« v Stražišču pri Kranju bo v letošnjem letu odprla čitalnico, ki bo služila. za zabavno izživljanje njihovih članov -in celotnega prebivalstva. I. V.
A Sindikalna organizacija v tovarni »Iskra« v Kranju bo priona vila v letošnjem letu vrsto zanimivih predavanj o naši" družbeni ureditvi in delavskem samoupravljanju. Razen tega bodo za aktiv mladih proizvajalcev organiziral! več poučnih ekskurzij v naša podjetja i-n tovarne.
A Dramska sekcija DPD »Svobode« v Mošnjah na ■ Gorenjskem se je pred kratkim predstavila občinstvu s prvo premiero v letošnji sezoni, in sicer z Ognzevo veseloigro »V Ljubljano jo dajmo«. Gostovali bodo tudi po ostalih krajih. — I. V.
A Vse se-kcije »Svobode« v Lescah so dokaj delavne, kljub temu pa se pri njihovem delu še vedno pojavljajo problemi, ki jih bodo skušali letos tudi odstraniti. Občutno je še vedno pomanjkanje prostorov, saj so dosedanji pretesni in za nemoteno delo neprimerni. Kljub vsemu temu pa so vse sekcije uspešno izpolnile svoje lanske načrte. Za pomoč pri svojem delu bodo v bodoče naprosili tudi množične in družbene organizacije v Lescah, ki so do sedaj pokazale za delo društva premalo zanimanja.
A Pred nedavnim je bila v Kranju skupščina Zveze Svobod in prosvetnih društev v kranjskem okraju, ki je ugotovila, da je bila lanska sezona -po kvaliteti ena najboljših po osvoboditvi. Kljub temu, pa se še vedno po j a v-„	ijajo bistvene napake, predvsem neorganizirano delo in
8	premajhna dotacija občinskih . ljudskih odborov za
8	k ul turh o - u m etndšk o dejavnost na podeželju, ki jih bo
g	skušal svet kasneje tudi odstraniti. Poleg tega so določili
1	program dela za letošnj-o sezono in podelili najboljšim
8	društvom -in posameznikom pismena priznanja za neumor-
| no delo na področju 'kulture in prosvete, — I. V.
C>jouooooooococooocoooa
m m zgolj v se
Tovariš Roman Albreht je govoril na občnem zboru Republiškega sveta o štirih stvareh: o nekaterih vprašnjih tarifne politike, o organizaciji proizvodnje, metodi dela delavSki-h svetov in še o metodi dela sindikatov.
Čutiti je, da so nekateri precej podcenjevali sestavljanje o-zirc-ma spremembo tarifnih pravilnikov v zvezi s pet in deset odstotnim povišanjem ravni tarifnih postavk, češ saj to ni tako važno, k0 born0 po analitični oceni delovnih mest tarifni pravilnik itak spremenili, saj bo -kmalu nov plačni sistem in je torej to delo precej brez haska. To govorjenje jim je služilo le kot opravičilo, da so prikrojiti tarifni pravilnik tako, kot je nekaterim v podjetju najbolj prijalo.
Dostikrat so to povišanj'e uporabili za zvišanje plač upravnega vodstva podjetja. Ponekod zagovarjajo tako početje s tem, da so se držali načela nagrajevanja po delu, češ- od vodstva največ zavisi, koliko i-n kako se v tovarni napravi ter gospodari. Če go-vorimo o nagrajevanju po delu, si v prv-i vrsti predstavljamo tista delovna mesta, na katerih se neposredno proizvaja. Mislimb torej na tiste delavce, kj jim pravimo kvalificirani delavci. Če bi se držali takega načela, kot ga priporočajo ti, da b,i na m,reč gmotno stimulirali le vodstvena delovna mesta, bi bila nevarnost, da spodbudimo le tiste, ki naj delavce priganjajo. Mi pa smo za stimulacijo neposrednih proizvajalcev, pri čemer -pa seveda ne kaže zapostaviti tudi nepo-
srednih voditeljev proizvodnje.
Nekateri mislijo, da ,~e morajo zvišati plače vsemu upravnemu aparatu, brž ko se poviša plača direktorju. Tako mnenje je popolnoma zgrešeno. Kakor naj bo ocenjeno delovno mesto v proizvodnji, prav tako naj bo ocenjeno tudi delovno mesto v administraciji, sicer bi se zgodilo, da bod-o ljudje iz upravnega vodstva podjetja iskali delo v takih tovarnah, kjer so direktorji dobro ,plačani. Pri tem
pa nastane kajpak vprašanje, kako naj bo plačana elita proizvodnih delavcev.
So nekateri strokovnjaki, ki zanemarjajo družbeni vidik proizvodnje. Dogaja se -namreč, da si nekaj zamislijo, kako bi proizvodnjo tehnično izpopolnili, izračunajo še koliko to stane, družba naj pa plača, če hoče to imeti. Pri tem pa po-vsem zanemarijo gospodam ostnj račun, koliko bo namreč proizvodnja cenejša in koliko več

V prihodnji številki: O treh delovnih dneh predsednika sindikalne podružnice Metalne iz Maribora.
O METODI DELA OSS MURSKA SOBOTA
ii jtiiia čin
Tokrat bi se — za spremembo — spet enkrat pomenili nekaj več o mehanizmu naše organizacije. Morda se Lu zdelo komu to pisanje suhoparno, vendar je le res, da se kaže od časa do časa tudi o teh .stvareh pogovoriti.^ Ne bo napak, če tudi mi, »navadni« člani sindikata kaj več vemo o tem, kaj in kako naši odborniki delajo. Če sam ne veš tega, tudi svojega odbornika ne moreš pocukati za rokav in mu reči: Poslušaj, takole bi moral delati sindikat, pri
nas pa ...
Obiskali emo predsednika okrajnega sindikalnega sveta v Murski Soboti tovariša Jožeta Gričarja, ki nam je razložil, za kakšno metodo dela se je odločil ta okrajni sindikalni svet. Ugotavljajoč namreč, da razna sindikalna vodstva razpravljajo o mnogočem, se za marsikaj odločajo, do nas »navadnih« članov pa pride le malo tega. Marsikje si tudi dela ne znajo razdeliti in pote-m vlečeta le dva ali trije odborniki, vsa ostali pa stoje ob strani. Zdaj gre za to, kako naj OSS zastavi svoje delo, da bi se ognil tem nevšečnostim.
člani predsedstva so si razdelili m-e-d seboj občinske sindikalne svete in bodo redno hodili na njihove seje ter jim tudi drugače vsestransko pomagali. Isto bodo priporočili tudi občinskim sindikalnim svetom, ki naj na enak način vzdržujejo stik s podružnicami. V teku so že seminarji za predsednike, tajnike, blagajnike podružnic, s katerimi se podrobneje pouče o metod-i in vsebini dela v sindikatih. Podružnice namreč še niso dovolj trdne in sklepi dosti krat niso kolektivni. Dogodi se, da odbornik na seji sicer glasuje za sklep, ko pa pride med s-voje ljudi, na debelo kritizira in deluje proti temu, za kar je sam glasoval. To ne velja samo za sindikalne organizacije, marveč tudi za delavske organe upravljanja. Napovedali so to-reij odločen boj dvoličnosti v naši organizaciji in v delavskih organih upravljanja.
Naslednja stvar, ki se jo je lotil murskosoboški OSS, pa je zastopništvo sindikatov v najrazličnejših družbenih organih. Znana je stvar, da zastopajo ti sindikalni predstavniki zgolj svoja ose-bna mnenja in ne stališče sindikatov. Seveda pa to ni prav. Sedaj bodo zahtevali od vseh organov, v katerih so zastopniki sindikatov, naj pošljejo pristojnim sindikalnim vodstvom gradivo o posameznih problemih prej, preden bod-o o njih sklepal-i tako, da bo moglo sindikalno vodstvo prej določiti svoje stališče. Tako bo mogel sindikat vplivati na določene družbene odločitve organov upravljanja. O tem je bilo govora tudi na nedavnem občnem zboru Republiškega sveta sindikatov; v Murski Soboti so se torej že sa-mi dokopati do istih ugotovitev.
Okrajni sindikalni svet ugotavlja tudi, da je v njihovih organizacijah še dokaj nedisoi-
pline, ki se kaže tako pri pla-
čevanju članarine kot glede pošiljanja poročil. Glede tega so dosegli v organizacijah Socialistične zveze celo večjo disciplino kot v sindikatih.
Zda-j pa še nekaj besed o vsebini dela OSS. Predsedstvo je izbralo osem vprašanj, ki jih bodo podrobno proučili na sejah do srede leta. Zadolžili so posamezne referente, ki naj določeno vprašanje podrobno prouče, zbero gradivo in potem setavijo poročilo za sejo. Proučiti so že družbeni plan, v načrtu pa imajo še proučitev naslednjih vprašanj: izobraževanje odraslih, delavsko upravljanje in vzgoja članov delavskega upravljanja, organizacija dela -in, proizvodnost, plačni sistem, problemi vajenske i-n delavske mladine ter notranja organizacijska vprašanja sindikatov.
To je na kratko povedano bi-
stvo metode dela murskosoboškega OSS. S takim delom bodo nedvomno utrdili tudi veljavo. sindikalnih, vodstev., saj bodo . imeli .. .odborniki'.jb-sna stali-šča do posameznih vsakdanjih problemov in jih bodo znati tudi zagovarjati. Ko bo OSS proučil določena vprašanja, bodo občinski sindikalni sveti na podlagi ugotovitev predsedstva OSS analizirali določen i o-ble-m na svojem področju in s tem ne-po-sredn-o pomagali podružničnim odbornikom.
Razen tega si. bo OSS prizadeval, da bo-do sidnikalna vodstva ustvarila v'kolektivih tako vzdušje, da si bo vsak upal povedati, kar misli i-n da bo kritika določenih pojavov izhajala iz družbenih stališč in ne. le zgolj osebnih koristi. Mi-mo tega čaka murskosoboške sindikalne organizacije še precej dela, da ustvarijo enotnost v kolektivih, saj je še precej razlikovanj med nami, ki smo delavci, i-n onimi, k-i so »gospodje« uslužbenci.
Ob koncu naj še povemo, da je v okraju deset občin in da je le šest občinskih sindikalnih svetov. Šestega, v Canko-vi> so ustanovili pred nedavnim.
V. J.
proizvodov bo družba dobila.
Podobno temu je tudi geslo-us voj iti smo proizvodnjo tega ali onega. Dostikrat namreč slišimo, kako se katero podjetje hvali, da so začeli proizvajati to ali ono vrsto -proizvodov, kar pomeni, da se trudijo, da bi pri njih proizvajati celoten proizvod. Tako »osvajanje« proizvodnje« nas sila veliko stane, saj si mora kolektiv nabirat: povsem novih izkušenj, čeprav ima drug kolektiv že bogate izkušnje v proizvodnji .podobne vrste blaga. Tako se nam dogaja, da vrsta tovarn »usvaja proizvodnjo« enakih proizvodov, pri tem pa ne pomislijo, ali naš trg sploh zmore konzumirati vse tako blago, in dalje, ne pomislijo, če bodo mogli to blago postaviti na svetovno tržišče,, kajti njihova cena je pogostokrat takšna, da ne zdrži konkurence na svetovnem trgu. Glede tega smo še zelo daleč od kooperacije. Vsak namreč misli, da m-o-ra vse sam napraviti, do zadnjega vijaka, čeprav v drugih naših tovarnah že proizvajajo oziroma imajo že utečeno proizvodnjo posameznih delov.
.,	V sindikatih si torej prizade-
||||||§. vaijmo, da ne, bi prevladoval le **’ tehnični videz proizvodnje, mar-več v-selej postavimo tudi vprašanje rentabilnosti in družbene koristnosti.
V	zvezi z vsem tem je sila važna metoda dela organov delavskega Upravljanja. Gre namreč za to, da prehajajo pooblastila upravljanja hitreje na organe upravljanja. Bistvo naše demokracije -je v tem, da postanejo delavci nosilci iniciative v podjetjih.
V	sindikatih smo že dolgo na-glašali stališče, naj delavski svet ne sklepa o nobeni stvari, ki bi je ne poznal. Pri tem ne gre zgolj za demokratične* pravico, da se s-ploh lahko odloča, kar" je bistvo zahodne demokracije, marveč gre za to, da bo vsak upravljavec zavestno vedel, o čem odl-oča, kajti le tako bo gospodaril. Zato smatramo, naj bi delavski svet temeljito razpravljal o posamezni zadevi, bod; na svoj-i-h komisij-ah, ali pa naj sindikat skliče sestanek organov upravljanja, na katerem naj omogoči, da bo vsak podrobno seznanjen z vsemi okolnostm-i določenega vprašanja, o katerem naj b,i s-kleipal na delavskem svetu.
Nikakor ne smem-o dopustiti, da b; le u-pravno vodstvo pod-. jetja vodil-o -razpravo delavskih . organov - upravljanja in le ono . predlagalo . posamezne ukrepe, delavski svet pa bi bil tisti, ki
-3
mm
j
i
1
, i
Dom Jugoslovanske armade, kjer je zasedal II. občni zbor Republiškega sveta sindikatov Slovenije
bi se pokazalo, da jih je precej manj, kot pa je teh funkcij.
Opozoriti kaže še na nesorazmerje med dejavnostjo sindikatov iti med predstavništvom slndikato-v v raznih družbenih organih. Dostikrat namreč mislimo, da je s tem, k-o je sindikalni odbornik v ljudskem-odboru, v sivetu, komisij-i, organu upravljanja itd., naša dolžnost že opravljena. O zadevah, o katerih odločajo ti predstavniki sindikatov v vse-h teh organih, v sindikatih ne razpravljamo. Stališča, ki jih ti predstavniki zastopajo v teh organih, so zgolj njihova osebna stališča. To je nevarno še zlasti zato, ker se sindikalna vodstva, po-s-e-bej odborniki, odtujujejo od članstva, ker jim ne povedo, kaj so sklepali o. raznih zadevah v imenu sindikata. Dogodi se celo, da delavci, ker tega ne vedo, zastopajo - pogosto predvsem nasprotna stališča.
Iz vsega tega izhaja, da morajo sindikalni odborniki, ki nastopajo v raznih organih družbenega ati delavskega upravljanja, zahtevati od njih, naij jim omogočijo, da bodo mogli o problemih, o katerih naj bi sklepali, razpravljati s svojo organizacijo. Ta naj določi stališča, za katera naj se potepi ta sindikalni predstavnik
M* le "odločal le sklepal, ne da zavzema, in ki naj jih brani.T0 bi dobro vedel, o . čem skle-pa. bo-mo morali jasno jazčistlti, si-Potem se pogostokrat upravičeno izo-bl-ikuje mnenje, da je delavski svet le za to, da sklepa o nečem, kar so drugi)e skuhati.
Zato moramo temeljito spremeniti metodo dela delavskih svetov. sicer se bo nevarno krepil birokratizem upravne-ga aparata podjetij.
V naših organih družbenega upravljanja predstavlja sindikate sorazmerno zelo majhno število ljudi. Posamezni sindikalni odbornik ima po več družbenih funkcij in ta,ko se lahko celo amaterski aktiv počasi birokratizira.
Dostikrat slišimo, koliko 11 ud j se je vključilo v družbeno življenje pri nas in navajamo podatke, da je na primer vsak sedmi državljan član e-nega izmed organov delavskega in družbenega upravljanja. Ce pa bi prešteli ljudi, ki zares opravljajo te družbene funkcije.
cer je to le navidezni demokratizem.
Ob koncu je tovariš Albreht opozoril, da je v naših organizacijah razmeroma malo sestankov in da se dejavnost organizacije dostikrat nevarno zapira v ozek krog sindikalnih odbornikov. Zato letos dobro proučimo metodo dela s članstvom, pri čemer naj nas vodi načelo, da moramo vse, o čemer razpravljamo, posredovati članstvu, pojasnjevati stališča, za katera smo se zavzemati, probleme itd. Opozoril je še, naj bi se veliko močneje kot doslej orientirali na to, da bi v sindikalna vodstva pritegovali čimveč mladih ljudi. Tega se lahko lotimo takoj, ne da bi čakali občnih zborov, saj jih lahko že danes pritegnemo v najrazličnejše komisije, bodisi v sindikat-u, bodisi v organih delavskega in družbenega’ upravljanja.
RO B U DOGODKOV
. « ‘ ' ' .___"
MALE BANANE MALE EVROPE
Po sestanku šestih zunanjih ministrov v Parizu
Pariz, 18. februarja. Sestanek zunanjih ministrov Francije, Zahodne Nemčije, Italije, Belgije, Nizozemske in Luxemburga. Gogori Pineau (Francija):	»Razpravljajmo o konkretnih
stvareh. Rad bi vedel, koliko potrebujete naših afriških banan, limon, kakaa. ..« Brentano (Zahodna Nemčija) mu vpade v besedo: »Vaše banane so premajhne!« Martino (Italija): »Vi bi radi videli, da bi mi vsi pili vašo kavo z Martiniquea (francoska kolonija v Malih Antilih). Italijani nimajo radi te kave. Potrebno bo veliko časa, da bodo spremenili svoj okus«. Spaak (Belgija): »Glej, spremenili smo se v branjevce.. .« Tako so v Parizu ustanoviti Malo Evropo, pravzaprav Evropsko tržišče in Evropsko atomsko skupnost. Končno so se pa le sporazumeli. Nemci bodo vendarle morati jesti majhne francoske banane iz Afrike in Italijani bodo nekega dne prisiljeni piti slabo kavo z Martiniguea. Ideja o združitvi Evrope je že stara, toda šele po zadnji vojni so v Zahodni Evropi storili nekaj konkretnih ukrepov za znižanje zidov, ki ločijo zahodnoevropske države. Rekli bi lahko, da je bilo teh ukrepov kar precej, toda le malo jih je bilo učinkovitih. Leta 1948 so na primer ustanoviti v Bruslju Zahodno zvezo, h kateri so pristopile Belgija, Francija, Velika Britanija, Nizozemska in Luxem-burg. Zahodna zveza naj bi vskladila ekonomsko aktivnost, izenačila proizvodnjo, razvila trgovino in branila včlanje-
ne • dežele pred nemško agresivnostjo. Danes o njej nič več ne govore. Kasneje so Francija, Zahodna Nemčija, Belgija, Nizozemska, Italija in Luxemburg ustanovile Evropsko skupnost, za premog in jeklo z nalogo, da vsklajujejo proizvodnjo in cene. Ta organizacija še danes deluje. Potem je 18 zahodnoevropskih držav ustanovilo Evropsko organizacijo za gospodarsko sodelovanje, ki pa nima ločno določenih nalog. Nadalje deluje v Zahodni Evropi tudi Evropski svet, v katerem je petnajst zahodnoevropskih držav. Njegova aktivnost je politično-pro-pagandnega značaja. Ko je propadla zamisel o Evropski obramni skupnosti, so Velika Britanija, Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luxemburg ustanovile Zahodnoevropsko zvezo, ki - ima razen vojno-politienih tudi ekonomske naloge. Dne 20. februarja letos pa so se zunanji ministri šestih zahodnoevropskih držav sporazumeli, da bodo ustanovili še dve evropski organizaciji: Evropsko tržišče .in Evroatom.
Sporazumov o ustanovitvi Evropskega tržišča in Evroatoma še niso podpisali. Predvidevajo, da jih bodo prihodnji mesec, verjetno v Rimu. Pa tudi tedaj še ne bo konec težav. Ratificirati jih bodo morali parlamenti vseh šestih držav. To bo trajalo najmanj štiri mesece ali pa še več, če bo prišlo do kakšnih nepredvidenih zapletljajev, na primer do vladne krize v eni izmed dežel podpisnic. Kljub temu pa so zunanji. ministri z velikim optimizmom zaključili sestanek' v Parizu.
EVROPSKO TRZlŠCR: Ideja o Evropskem tržišču je (tako kot vse dosedanje ideje o evropski integraciji) zrasla na političnem zelniku. Je zelo politično pobarvana, predvsem protikomunistično. To je njepa glavna slabost. Ima pa še druge slabosti. In tudi koristne namene. Ce bi jo uresničili, bi izravnali razlike med gospodarstvom v Zahodni Nemčiji, Franciji, Italiji, Belgiji, Nizozemski in Lu-xemburgu, izenačili življenjsko raven v teh 'državah, ekonomsko razvili zaostala področja. Nekateri trde, da je to utopija. Državniki, ki so se sestali v Parizu, ne mislijo tako. Udeleženci pariškega sestanka so ugotovili, da je možno porušiti carinske pregraje, ki ločijo njihove države in ustvarjajo toliko tržišč, kolikor je držav. To sicer ne bo lahko, kajti carine varujejo domačo proizvodnjo pred tujo konkurenco. Zato jih bodo odpravili postopoma. Rok je petnajst let. Šele čez petnajst let se bo šest zahodnoevropskih držav spremenilo v »drugo Ameriko«. To je cilj načrtov o Evropskem tržišču.
Ekonomisti, ki so izdelali načrte o Evropskem tržišču, so izračunati:
— Sest dežel Evropskega tržišča ima 151 milijonov prebivalcev — skoraj toliko kot ZDA.
— Te dežele proizvajajo letno 55 milijonov ton jekla, 350 milijonov ton premoga, 250 milijard kilovatov električne energije. Izvažajo za 15 milijard 800 milijonov dolarjev (za 500 milijonov dolarjev več kot ZDA), uvažajo pa za 18 milijard 600 milijonov dolarjev (za 5 milijard več kot ZDA).
Ekonomska baza Male Evrope je torej enaka ameriški. Teda razkosana je lia države, ki konkurirajo druga drugi, k! se boje druga druge. Ce bi odpraviti carine in izenačili gospodarstvo šestih držav, bi ustvarili enotno ekonomsko si«
ra, marca im g st. m
1 Z NAŠEGA ŽIVLJENJA
.»DELAVSKA ENOTNOST«
.Kritika*,ki ni kritika, ampak neodgovorno natolcevanje
Pred dnevi je bilo v Ljublj-a-fci prvo republiško posvetovat Ulje o izobraževanju In vzgajanju staršev, ki ga je priredil Glavni odbor Zveze prijateljev mladine Slovenije. Namen posvetovanja je ibiil analizirati stanje na področju izobraževanja in vzgoje staršev ter izdelati potrebne smernice za to delo v bodoče. Prireditelji so povabili na posvetovanje tudi zastopnike Republiškega sveta Zveze sindikatov za Slovenijo. Kljub temu, da je republiški sindikalni aktiv silno obremenjen s številnimi družbenopolitičnimi akcijami, sta se posvetovanja udeležil:; dve članici predsedstva Republiškega sindikalnega sveta, in sicer, tovarišica Mihela Gostiša, tajnica komisije za varstvo družine pri Republiškem sindikalnem svetu in tovarišica Tilka Blaha, pedagoški vodja vzgojno izobraževalne dejavnosti pri Republiškem svetu. Tovarišica Mihela Gostiša je na posvetovanju tudi aktivno posegla v -razpravo.
Iz tega je jasno razvidno, da je Republiški svet posveti-l polno pozornost posvetovanju,, saj je odredil za svoje predstavnike na njem članici predsedstva, ki v Republiškem vodstvu operativno delata nia področju, s katerega je del problematike vzelo tudi omenjeno posvetovanje y pretres.
Prav zato sta bili predstavnici Republiškega sindikalnega, sveta nemalo začudeni, ko sta morati na posvetovanju poslušati »kritiko«. ki jo (je naslovil na sindikate kar v nekaj svojih intervencijah v razpravi tovariš dr. Bromislav Skaberne, član sekretariata Glavnega odbora Zveze prijateljev mladine Slovenije. Njegova ostro formulirana »kritika«, ki j0 je tovariš Skaberne deloma ponovit tudi v zaključni besedi, je vsebovala predvsem tele kritične opombe:
Prvič, da sindikati niso poslali nobenega svojega predstavnika Ca posvetovanje.
Drugič, da sindikati, zanemarjajo probleme družinske vzgoje, da na tem področju nič ne delajo.
Tretjič, da se bav-ijo z nekim pravnim izobraževanjem delavcev, da pa je njihova glavna naloga vzgoja družine.
O teh »kritičnih« opazkah bi ne bilo treba izgubljati besed, če bi bil naš namen samo ugotoviti, da je tovariš Skaberne zasnoval svojo »kritiko« na neresničnih predpostavkah. Njegovo »kritiko« negirajo dejstva, ki so delavski javnosti dobro znana. P,ri Republiškem sindikalnem svetu deluje že dalj časa Komisija za varstvo družine, ki je v času svojega obstoja marsikaj ukrenila. Pred kratkim je zasedal rapulblSki občni zbor Zveze sindikatov, ki je pretresal poročilo o dosedanjem delu Republiškega sindikalnega sveta in poročilo o njegovih najvažnejših nalogah v tekočem letu, iz katerih je razvidno tud; delovanje na področju skrbi za družino. In končno, na posvetovanju sta bili dve za to specialno delo posebej odgovorni članici vodstva Republiškega sindikalnega sveta. Prav tako je zna-
Na rob »kritičnih« opazk na račun sindikatov, povedanih na prvem republiškem posvetovanju o izobraževanju in vzgajanju staršev, ki ga je priredila Zveza prijateljev mladine Slovenije
mo, da Republiški sindikalni svet že nekaj časa intenzivno dela za mobilizacijo vseh družbenih činiteljev z vseh področij družbene aktivnosti z namenom, d:a organizira čimbolj kompleksno in vsestransko izobraževanje delavcev. V okviru te akcije so tudi prizade vanj a za pravno vzgojo in izobraževanje delavcev, prav tako kot prizadevanja za družbenomoralno itd. izobraževanje delavcev.
Teh dejstev »kritiku« ne bi bilo težko ugotoviti. Toda, to stran njegove »kritike« prepuščamo čutu resnicoljubnosti »kritika« in njegovi lastni druž-b e nam o ral«; in prav«; presoji »kritike«. Za nas je veliko važ-neje nekaj drugega. Ob »kritiki« tovariša Skaibenn-eta smo postali pozorni zato, ker iz nje diha neko posebno pojmovanje im predstava o sindikatih in drugič, ker menimo, da je taka metoda, kot jo je ubral tovariš Skaberne v kritiki sindikatov, sploh škodljiva v družbenopolitični dejavnosti.
Kaj je, po naši sodbi, značilno za predstave in pojmovanja o sindikatih, ki dihajo iz »kritike« tovariša Bkaberneta?
Gre za sicer že v dobršni meri preživelo mišljenje, k; je bilo nekdaj sicer zel0 razpaseno, da so sindikati neka »univerzalna transmisija«, ali kot smo temu pojmovanju rekli v sindikatih, da so »komisijska trgovina«. Po takem mišljenju naj b; bili sindikati poklicani spravljati v življenje vse sklepe, stališča itd. vseh specializiranih družbenih in strokovnih organov, organizacij in društev, ki imajo namen delovati tudi med delavci. Na ta način maj bi se sindikati pravzaprav spremenili v nek strokovno tehnični in organizacijski družbeni mehanizem. Posamezna specializirana društva in organizacije naj b; sprejemala določena stališča In sklepe, sindikati pa b; jih organizacijsko tehnično izpeljali. Seveda bi Po takem mišljenju vsaka izmed organizacij in društev smatrala, da so njeni sklepi najvažnejši in da jih morajo sindikati najdosledneje izvesti.
Tako pojmovanje v preteklosti niti ni 'bilo samo »teorija«, ampak je bila to tudi dokaj razvita praksa, ki je gnala sindikate v silno ozek prakticizem, vseznalstvo in rutinerstvo. kar se nam še sedaj temeljito pozna v organizaciji. Za take predstave in pojmovanja o sindikatih je potem značilno zlasti to, da so bili sindikati vedno »krivi«, če stvari na kateremkoli področju družbene aktivnosti niso prav stekle. Skorajda je nekaterim že prešlo v meso in kri kritiziranje sindikatov. Karkoli ni steklo, katerikoli- organizaciji in društvu niso šle stvari prav izpod rok, vsak se je poskušal zateči k obrabljeni frazi: sindikati nam ne pomagajo, sindikati ne delajo dobro, sindikati se za stvar ne zanimajo.
Seveda je tako pojmovanje v sindikatih že zgodovina in nas je zato tembolj začudilo, da se je tovariš Skaberne razhudil na sindikate, ker, kot je mogoče p0 »kritiki« sklepati, n; prišel na posvetovanje celoten Republiški sindikalni svet in ker se sindikati ukvarjajo še s čim drugim, razen z vzgojo družine.
Da bi ne bilo nesporazumov! V sindikatih se dodobra zavedamo, da je pravzaprav ni stvari, ki je važna v življenju delavcev, pri kateri naj ne bi sindikati sodelovali. Vendar pa smatramo, da imajo sindikat; v našem družbenem mehanizmu določena družbena opravila, ki jih morejo uspešno opravljati le sindikati in da velja tem opravilom glavna pozornost. Poleg tega pa smatramo, da na področju družbene dejavnosti, na katerih delujejo specializirane organizacije in društva, sindikati ne posegajo organizacijsko operativno, ampak vzbujajo med delavci interes za tako dejavnost in jih po interesu mobilizirajo v omenjene organizacije ter vnašajo vanje družbenopolitični vpliv svoje organizacije.
Za sindikate je problem oblikovanja sodobne družine in socialističnih prvin v njej daleč širši kot zgolj pedagoški problem. Zato ga tud; mnogo širše obravnavamo. Seveda smo daleč od tega, da bi trdili, da so sindikat; v tem pogledu že vse napravili, kar je v njihovi moči in da so v svojem delu vedno povsem uspešni. Takim optimističnim Iluzijam se ne vdajamo, iker bi nas praksa zelo hitro temeljito korigirala. Smatramo tudi, da je bil družbenopolitični vpliv sindikatov na posamezne specializirane ustanove, ki na najrazličnejših področjih dejavnosti skrbe za oblikovanje sodobne družine, mnogo prešibak. Prav tako smatramo, da smo v sindikatih prema-
lo vztrajno spravljali na dnevni red nekatero probleme v zvez; z oblikovanjem sodobne družine, ki bi, jih bilo moči uspešnejše urejevati. Opozorila, nasvete in opazke, ki bi nam pomagale izboljšati delo sindikatov v tej smeri bi prav rad; slišal; in sprejeli. Nesprejemljiv pa se nam zdi način »kritike«, kot si jo je dovolil tovariš Skaberne, ki je v svoji vnemi na koncu vseh koncev skušal zreducirat; družbeno aktivnost sindikatov na en del dejavnosti Zveze prijateljev mladine, to je le na pedagoško delo s starši, In ker se sindikati s tem problemom strokovno ne ukvarjajo je potem ugotovil, da nič ne delajo. V tem se namreč razkriva njegovo dokaj čudno pojmovanje družbene vloge im dejavnost; sindikatov. Iskati v sindikatih »grešnega kozla« zato. ker Zve-z; prijateljev mladine, kot izgloda, še ne -gre pedagoško delo s starši tako izpod -rok kot bi
želeli vsi Skupaj, je pa res malce čudno. »-Kritika« na račun sindikatov, ki je zasnovana na takem pojmovanju pa je seveda navaden bumerang.
Poileg tega je potrebno pribiti še to, da tako metodo, kot jo je uporabil tovariš Skaberne v »kritiki« sindikatov, v načelu sploh odklanjamo, ker je tuja naši družben; praksi, saj vodi kritika v navzkrižje z d-ružbe-nom-o-ršlnimi in pravnimi normami. Na tako metodo opozarjamo zlas-t-i zato, ker menimo, da je predvsem n,e bi smel; uporabljati v družbeni praks; Zveze prijateljev mladine. Kajti teti; če pustimo vnemar pravne norme, s- katerimi gre taka metoda »kritike« navzkriž, je tudi s čisto pedagoškega stališča taka metoda nesprejemljiva, ker je nevzgojno delati zaključke na neresničnih podatkih, iskati grešnega kozla za lastne težave, sofistično izvijati dejstva itd. Verjetno bi bilo prav. če bi »kritik« sam malce presodil svojo »kritiko« tu,d; s tega vidika.
In za zaključek! Sindikati -niso »komisijska trgovina«, niso »univerzalna transmisija« med posameznimi organizacijami in društvi ter delavci, ampak so samo Sindikati, ki im-aj-o v sistemu delavskega in družbenega upravljanja svoje določeno družbeno poslanstvo in določena družbena opravila. Kadar jih kritiziramo, moramo tud; izhajati iz te ugotovitve. Saj je do-st; svari, ki se jih da v tej domeni dejavnost; sindikatov kritično ugotoviti. Vsako drugačno kritiziranje je čisto navadno kritifcatarstvo. Med slednje prištevamo -tud; »kritiko«, 'ki jo je izrekel na posvetovanju Zv-eze prijateljev mladine tovariš Skaberne, ker je tako po obl-ifci kot po vsebin; vse prej kot kritika.
ra
BESEDA BRALCEV
Marjanca Jemec: Z republiškega posvetovanja o izobraževanju In vzgajanja staršev.
OB OSMEM MARCU
(Nadaljevanje s 1. strani.) Ženo je poklicala V ja-v-no življenje pred več kot sto leti velika industrijska revolucija, ki je razbila drobno individualno proizvodnjo doma in ustvarila pogoje za veliko družbeno proizvodnjo v tovarnah- Ista dejavnost, ki se je prej vršila v družini, kot so predenje, tkanje, šivanje itd., se je zdaj proizvajala ceneje in bolje v velikih tovarnah. Isti razlog, ki je prej navajal ženo da proizvaja doma te proizvode, io je skrb za preživljanje družine, 'je v spremenjenih pogojih deloval na to, da poišče žena sredstva za preživljanje sebe in svoje družine izven doma, v tovarni, v poklic-
nem delu. To nam tudi dokazuje naraščajoče število žena v poklicu drugod v svetu, odstotek: zaposlenih žena, ki, je tem večji, čim razvitejša je dežela. Takšen je bil stvarni razvoj v drugih deželah, takšen je razvoj tudi pri nas. Zato ni slučajno, da je prav v Sloveniji, ki je gospodarsko najbolj razvito področje v Jugoslaviji, odstotek zaposlenih, ki odpada na ženske približno enak kot v drugih gospodarsko razvitih deželah.
Nekateri lljudje še danes mislijo, da je poklicno delo žene pač nujno zlo, posledica še razmeroma nizkega standarda. Zato vidijo rešitev v tem, da se povečajo plače moškim v
», ki ne M zaostajala za ameriško In ovjetsko in ki bi bila temelj tako ime-ovane »tretje sile« na svetu.
Ustanavljanje Evropskega tržišča bo •ovzročilo številne težave. Pričakujejo, a bodo mo-rali v nekaterih deželah lik-idirati posamezne industrijske veje, ki
0	doslej životarile s pomočjo carinskih lajšav. Ponekod bo trpela industrija, rugo-d kmetijstvo. Nekatera podjetja se odo še bolj razvila, druga bodo propad-i. V nekaterih deželah bodo morali zvi-ati delavske mezde. Nezaposleni bodo ihko iskali delo v drugih državah.
Evropsko tržišče bo imelo več orga-ov. Najvišji organ bo Svet ministrov. Lažen njega bodo ustanovili še Evropsko omisijo, Splošno skupščino in Sodni vet. Bilo je zamišljeno, da bodo ti orga-
1	nadnacionalni, toda nekatere države o se tej težnji uprle. Končno so sklenili, a bodo predstavniki posameznih držav v rganih Evropskega tržišča odgovorni le vojim vladam, ki bodo svobodno dolo-ale svoja stališča do posameznih skup-ih problemov. V Parizu so tudi sklenili, a bodo kot poseben organ Evropskega ržišča ustanovili Evropsko banko za in-estiei.je, v katero bodo vse države vlo-ile določeno vsoto. Tako bodo ustanovili »mi za razvoj gospodarsko zaostalih okrajiu. Iz tega fonda bodo tudi povr-•ili škodo tistim podjetjem, ki bodo pro-adla. .
Precej žolčno razpravo pa je sprožil rancoski predlog, naj bo v Evropsko tr-išče vključena tudi francoska Afrika, 'rancozi so govorili o nafti v Sahari, o elikih rudnih bogastvih Ekvatorialne n Zahodne Afrike, o pomenu afriškega ržišča in afriških proizvodov. Govorili o, da bi vključitev Afrike okrepila Ev-opsko tržišče, niso pa povedali, da bi ■ključitev Afrike okrepila predvsem njih
same, da bi laže vzdržali nemški ekonomski pritisk. Pineau je tako uporno zagovarjal svoj predlog, da so. ga morali ostali ministri »prejeti. Ustanovili so poseben sklad za ekonomski razvoj kolonij, vendar ne samo francoskih, ampak tudi belgijskih in nizozemskih ter Somalije, ki jo v imenu OZN upravlja Italija.
EVROPSKA ATOMSKA SKUPNOST: Zahodnoevropske države, ki so ustanovile skupno tržišče, nimajo kdo ve kako razvite atomske industrije, če bi zdru-
žile svoja prizadevanja na tem področju, pa bi lahko postale tretja atomska sila na Zahoda. Zunanji ministri so v Parizu podprli idejo o Evroatomu, ki pa so si ga zamišljali vsak po svoje. Predstavniki velikih držav so zahtevali, naj vsaka država obdrži svoje atomske materiale (mislili so na atomske bombe) predstavniki manjših držav pa so se zavzemali za skupno lastništvo vsega atom skega materiala. Njihov predlog je prodrl. Sprejeli so načelo skupnega lastni-
štva, ki pa ne bi smelo zavirati proizvodnje atomskih bomb. Proizvajali bodo tudi atomsko orožje, vendar njegova proizvodnja ne bo smela škodovati gospodarstvu.
To so v glavnem sadovi pariškega sestanka. Predstavniki vlad šestih držav izjavljajo, da so z njimi kar zadovoljni. Številni napredni ljudje v teh deželah pa niso taki optimisti. Zlasti očitajo vladam, da so ustanovile nekaj, kar bo okrepilo blokovske težnje, povečalo nasprotja med Vzhodom in Zahodom, med državami Male Evrope in ostalimi zahodnoevropskimi državami.. Pa tudi nekateri gospodarski krogi niso zadovoljni. Nemški, na primer, bi radi svobodneje trgovali z Vzhodom, belgijski in nizozemski bi radi obdržali sedanje nizke carine, od katerih imajo velike koristi, francoski in italijanski se boje Nemcev, zlasti nemške kovinske industrije. V Franciji se boje, da bi k njim prišlo preveč brezposelnih italijanskih delavcev, v Nemčiji godrnjajo, ker bodo n rali zboljšati socialno zavarovanje in sodelovati v francoskih kolonialističnih načrtih, kar lahko oslabi njihove stike z deželami Srednjega Vzhoda in Azije. V Italiji pravijo, da bi morali posvetiti več pozornosti italijanskemu jugu. V Zahodni Nemčiji pa se tudi boje, da bo Evropsko tržišče zmanjšalo možnosti za nemško združitev.
Zamisel o skupnem tržišču v Evropi je dobra, toda uresničiti je ne bodo mogli, ker so jo tako blokovno pobarvali, ker so ji pridali toliko ideološke nestrpnosti. Prej ali slej se bo pokazalo, da blokovske težnje škodujejo tej pozitivni zamisli, da ji škodujejo tudi kolonialistične težnje, in da vsi ti zastareli nazori povečujejo nasprotja med evropskimi državami na Vzhodu in Zahodu in povzročajo združenju Evrope veliko škodo.
takšni meri, da bodo zadostovale za preskrbo družine. Toda v resnici je razmeroma nizek standard pri nas v veliki meri prav posledica majhnega števila takozvanega aktivnega dela prebivalstva t. j. prebivalstva, ki proizvaja v odnosu na celotno prebivalstvo. Višji življenjski standard, večje blagostanje naših delovnih ljudi bo zagotovilo le večje število dobrin, ki jih bomo proizvedli deloma s tem, da bomo dvigni- -li storilnost dela vsakega posameznika, pa tudi s tem, da bomo povečali število aktivnega proizvajalnega prebivalstva z nadaljnjim razvijanjem našega gospodarstva. O tem nam govore tudi primere najbolj razvitih držav v svetu kot so n. pr. ZDA, Zaipadna Nemčija, ki jih pogosto dajemo kot vzor visokega standarda, kipa se obenem ponašajo z najviš-jfan procentom zaposlenih žena.
Stvarna dejstva o problemu žena v poklicu, nam torej dokazujejo, da je delo žena izven doma zgodovinski pojav, da je v sodobnem načinu proizvodnje in da razvoj znanosti in tehnike odpira nadaljnje perspektive ženine zaposlitve izven doma. To vprašanje torej ni odvisno od naših dobrih želja in namer, temveč od objektivnega razvoja človeške družbe. Moč socialističnega svetovnega nazora pa je, vedno obstajajo v tem, da je odkrival stvarne težnje razvoja im je v skladu z njimi postavljal svoje bodoče naloge.
Načelna jasnost glede vloge iin mesta žene v naši družbi, tako v vrstah naših političnih in gospodarskih delavcev, kakor tudi v glavah žena samih, je danes ena najvažnejših nalog, ki stoje pred političnimi in sindikalnimi organizacijami na tem področju.
Ni potrebno posebej poudarjati, da pri tem ne gre za neko zgolj teoretično razpravljanje, temveč za to, da v praksi v kali preprečimo uveljavljanje vseh zastarelih stališč, kl skušajo ženo izriniti iz družbene proizvodnje. Predvsem pa, da mesto tarnanja o težkem življenju zaposlene žene preidemo na konkretno reševanje vrste vprašanj in težav, M zadevajo danes našo zaposleno ženo in ovirajo njeno polno družbeno uveljavljanje,
Olga Vrabič
RES NE SMEMO SUMI KUHATI?
Stanujemo v rdečem kotičku poleg menze bivšega Bitona. Do sedaj srno si vsak zase kuhali na kuhalniku, kar je uprava železarne vedela. Ker je hrana v menzi predraga, je bilo vse manj abonentov, osebja v kuhinji pa isto število. Torej so si naenkrat nekaj umislili in nam strogo prepovedali kuhati, češ, naj gremo na hrano v menzo. Pobrali so nam vsa stikala in tudi luč, da si ne moremo nobene skvari niti pogreti, kaj šele skuhati. Vsekakor nas boste razumeli, v kakšnem položaju smo se znašli delavci, ki nimamo dčma v bližini tovarne in se ne moremo doma skupno z družino hraniti.
Naše plače se sučejo okrog 8.500 dinarjev. Doslej je še nekako šlo. Sedaj pa, ko morihno v menzo, ne vemo, kako naj shajamo. Poglejte, kakšne stroške imamo in res ne pretiravamo, precenite sami, če je prav, kar so napravili z nami. „
Menza (brez malice)	4.800 din	
malica za ves mesec	1.156	
cigarete	1.000	„
stanovanje in elektrika	390	„
časopis	260	
brivec, pranje perila, milo za	umiva-*	
nje, krema za čevlje, zobna	krema,	
,vžigalice recimo	500	99
kino 2-krat z vlakom	200	9$
življenjsko zavarovanje	110	
sindikat	80	9»
vzajemna pomoč		
Svoboda	5	99
Tovariška pomoč	10	
8.711 din
Priznati morate, da moj proračun ni pretiran. Če bi moral hoditi jest v menzo, bi mi zmanjkalo plače. In seveda tudi nič ne bi ostalo za obleko meni in ženi, in ženi za hrano ne bi mogel nič poslati.
Zato vas prosimo, povejte, ali res moramo iti jest v menzo, ali naj raje pustimo delo v tovarni. Smo naročniki na Delavsko enotnost in vas iskreno pozdravljamo.
Delavec Iz železarne Štore
Naš odgovor oziroma pripomba: Dragi tovariš, prosil si nas, naj tvojega dopisa ne podpišemo s tvojim imenom. Prav. Tvoje pismo pa nam odkriva, koliko nerodnih vprav birokratskih odredb je Še v naših kolektivih in to v isti sapi, ko hočejo biti tisti, ki odločajo o tem, napredni in humani. Sindikati se moramo vedno in povsod zavzemati za delovne ljudi. Zato ne samo priporočamo, temveč zahtevamo med drugim, da kolektivi in občine omogočijo delavcem ceneno in zadostno prehrano, vendar ne tako, da jo mora draie plačevati, kot če si jo sam kuha. Tisti, ki »o v v-ašem primeru pobrali stikala so napak ravnali in netovariško, če niso preje zagotovili poceni in izdatno hrano. Zato je tak postopek obsodbe vreden. Prav pa bi bilo, da vaša sindikalna organizacija, in to jie tudi dolžna, nekaj ukrene. In še nekaj, dragi tovariš, ne zameri, da sem tvoje pismo nekoliko popravil, vendar le v nekaterih nebistvenih stvareh.
TAKO SE NISMO ZMENILI
Hišni svet hiše v Ljubljani, Križevniška ulica 2, nam je poslal odgovor na dopis, ki smo ga objavili v naši 7. številki. Takole pravijo:
»Na prvem mestu bi pojasnili, da ne odgovarjamo na navedbe omenjenega članka morda zaradi tega, ker ne razumemo kritike, temveč zato, ker smatramo, da avtorjeve navedbe niso povsem objektivne in so mestoma celo pretirane. Menimo, da avtor najbrž ne bi na/pisal takega članka, niti ga opremil s tako sliko, če bi upošteval vse finančne težave našega hišnega sveta in če bi le nekaj mesecev okušal vse sladkobe, ki jih prinaša hišnemu svetu upravljanje hiše, ki stoji že nekaj sto let.
Hiša v Križevniški ulici štev. 2 je bila pred vojno last služkinj in je tudi ?wsila ime »Dom služkinj«. Ta »Dom« je bil namenjen tistim služkinjam, ki so bile začasno brez posla, torej prehodne, ni pa bil nikaka bolnica. Gospodinjske pomočnice, ki so danes članice tega sindikata, za ta »dom«, odnosno hišo, niso ničesar prispevale, medtem ko tiste, ki so za ta dom delale, še danes stanujejo v njem in nekatere njih tudi aktivno delajo v hišnem svetu. V hiši je namreč še vedno ca 40 služkinj, od teh 6 takih, ki imajo plačano dosmrtno stanovanje, katerega pa nobena od njih ne koristi čisto sama, temveč ima vsaka še sostanovalko. Glede na to menimo, da je trditev, do hišni svet brez moralne osnove meče gospodinjske pomočnice še iz poslednje sobice dobesedno na cesto, povsem neutemeljena in pretirana. (Tega ni nihče trdil. Bodimo v razpravi vsaj toliko pošteni in razpravljajmo le o trditvah, ki so bile napisane. Dopisnik graja le to, da so odpovedali sobo, kjer ima pisarno sindikalna podružnica ljubljanskih gospodinjskih pomočnic. To smo napisali, da bi bralec ne bil v zmoti, ker nima pri roki 7. številke Delavske enotnosti. Op. ur.)
Pripomnil bi, da je ta hiša, o kateri je zadnje čase toliko govorjenja in pisanja (Delavska enotnost od 8. II. 1957. in Ljubljanski dnevnik od 13. XII. 1956), prešla v last narodne imovine že leta 1945, medtem ko je prevzel hišni svet upravo hiše šele 9 let pozneje. Ves ta čas ni bilo nikogar, ki bi res skrbel za vzdrževanje hiše. To je ugotovil tudi avtor članka rubrike »Zakaj tako« v Ljubljanskem dnevniku, saj jo je že samo po zunanjem videzu kar dobro krstil: »Stara zarjavelosi«.
Da bi to zarjavelost čimbolj očistili, je bil hišni svet primoran najeti večje posojilo, ker so dohodki od spornega lokala in lokala NK Krim minimalni. Zato je bila ponudba podjetja Opalografija, da prevzame lokal sindikata, ki je bil v letu 1956 nekaj mesecev absolutno zaprt, ostali čas pa tudi neredno odprt, za hišni svet dobrodošla. Podjetje Opalografija je stavilo svojo ponudbo o prevzemu spornega lokala in zvišani najemnini zanj prav v časti, ko v lokalu sindikata gospodinjskih pomočnic ni bilo nikogar na spregled.	»
V svoj skromni pameti smo menili, da je predlog navedenega podjetja za nas ugoden, ker bi nam njegova izvedba precej pripomogla k hitrejšemu odplačilu omenjenega posojila. Ta nesrečna hiša, ki jo upravljamo — nismo pa njen gospodar —, še vedno kaže na vseh koncih in krajih svoja oguljena rebra in zato ne želimo, da' bi nas. morda kdo še zaradi tega javno grajal. Poleg tega smo tudi mnenja, da bi bilo škoda, da bi se v tako rekoč vedno praznem lokalu nabiral prah-, kar hiši vsekakor ne prinaša nobenih koristi, temveč je bolje, da ta lokal s pridom uporablja gospodarsko podjetje, od česar ima v prvi vrsti korist hiša, drugič pa hišni. svet, kot njen upravljavec. nikakor pa morda kak posamezni član hišnega sveta.«
Potem pa se pisec v imenu hišnega sveta razburja, ker smo objavili k članku tisto sliko ter zahteva, da jo prekličemo, češ da niso vrgli na cesto gospodinjske pomočnice, marveč le »honorarno uslužbenko sindikata, ki le po dve uri na. teden dela v tem lokalu«. Tistemu, ki je prebral dopis v 7. štev., je stvar jasna, da ne gre za to, da bi hišni svet postavil na cesto »zadnjo« gospodinjsko pomočnico, namreč njihov sindikat. To pa tudi sam s tem odgovorom priznava.
ooo
»DELAVSKA ENOTNOST«
SOCIALNA POLITIKA
1. MARCA 1957 H ST. 10 1

IX SE BAL


DELAVSKI SVETI
Sind. podr. pri rud. Trbovlje: AH je mandatna doba delavskih svetov dve leti ali eroo leto? Kdaj se lahko voli. upravni odbor? — Odgovor: Res je bilo teni mnogo razprav o tem, kolika naj bo mandatna doba delavskih svetov in upravnih odborov. Takrat je bil namreč v razpravi načrt novega zakona o delavskih svetih. Ta načrt pa ni bjl predtožen Zvezni ljudski skupščini in tako še vedno velja zakon o gospodarjenju z gospodarskimi podjetji Po delovnih kolektivih iz leta 1950, po tem zakonu traja mandatna doba delavskih svetov in upravnih odborov samo eno leto; voliti se morajo praviloma vsako let razen v primeru, ko zvezna ljudska skupščina izjemoma podaljša s posebnim zakonom mandatno dobo že .izvoljenih delavskih svetov kot je to storila 1954. leta seveda samo za takratne delavske svete, Tudi upravni odbori so izvoljeni za eno leto in se praviloma volijo na prvi seji novoizvoljenega delavskega sveta, Ker pa je upravni odbor organ delavskega sVeta. ga ta lahko tudi v celoti odpokliče pred iztekom enoletne delovne dobe in seveda potem izvoli nov upravni odbor.
POTNI STROŠKI
F. V. V odredbi o pogojih, ob katerih se dnevnice vračunavajo v materialne stroške, je Zvezni izvršni svet predpisal, koliko znašajo dnevnice za službena potovanja. Kljub temu pa ugotavljate, da podjetja te odredbe ne spoštujejo in plačujejo dnevnice v različnih zneskih. Smatrate, da bi se morala podjetja brezpogojno ravnati po tej odredbi. — Odgovor: Če bi bili vestno čitaJi naš časopis, zlasti pa naše odgovore, pa bi si bili že sami na jasnem, da Vaše pripombe niso povsem utemeljene in da postavljate trditev, ki ne drži. Omenjena odredba je namreč zgolj finančni predpis, ki določa, katere najvišje zneske dnevnic lahko gospodarska organizacija obračuna v materialne stroške in pod kakšnimi pogoji. Nikjer pa ta odredba ne predpisuje, koliki zneski pripadajo delavcem in uslužbencem za službena potovanja. Ta odredba namreč pravice do povračila potnih stroškov, kamor spadajo tudi dnevnice, ne ureja, temveč ureja samo finančno stran: pogoje za obračunavanje teh stroškov v materialne stroške. Pravico do povračila pa mora urediti vsaka gospodarska organizacija sama s svojim tarifnim pravilnikom. Za delavce in uslužbence, ki so zaposleni pri kmetijskih zadrugah, pa mora biti ta pravica urejena v kolektivni pogodbi. Tarifne pravilnike predpisujejo delavski sveti podjetij. Kolektivne pogodbe pa sklepajo delovni kolektivi ali njihove sindikalne organizacije z upravnimi odbori zadrug. Torej si vsak kolektiv sam samostojno p0 svoji presoji določi višino dnevnic in če smatra, da so razlike prevelike, lahko te razlike odpravi teko, da sproži postopek za spremembo in dopolnitev tarifnega pravilnika oziroma kolektivne pogodbe. Potemtakem je povsem odveč vaša trditev, da je zaradi teh razlik kritika uslužbenstva potrebna in upravičena. Potrebna In upravičena je kvečjemu ugotovitev, da se ti »kritiki« ne pobrigajo dovolj za to, da bi poznali način, kako se urejajo taka vprašanja, in da ne žive prav posebno živo s svojim kolektivom. N; dovolj, poznati samo tisti del omenjene odredbe, ki vsebuje maksimalne zneske, ki se smejo obračunavati v materialne stroške. Treba je poznati še vse tisto v tej odredbi, ki govori o tem, kako se v kolektivih urejajo ta vprašanja. Treba je torej v predpisih iskati nekaj več kot samo tisto, kar se da uporabiti samo za določen osebni interes.
OTROŠKI DODATKI
J. A. Maribor: Januarja 1956. ste prodali svoje malo po-»estvo in odločba o vpisu v zemljiško knjigo je bila izdana 30. marca 1956. Čeprav ste takoj predložili to odločbo okrajnemu zavodu za socialno zavarovanje, ta še Vedno ni izdal o vaši zahtev« za priznanje otroškega dodatka nobene odločbe. — Odgovor: Po 40. 61. uredbe o otroških dodatkih pridobi upravičenec pravico do dodatka po šestih mesecih.od dneva, ko je prodaja posestva vpisana v zemljiško knjigo. Če je bil zemljeknjižnl vpis Izvršen dne 30. marca 1956., potem ste si pridobili pravico do otroškega dodatka — seveda pod pogojem, da Izpolnjujete še ostale pogoje — z oktobrom 1956. Ker ste pravočasno vložili zahtevo za priznaje otroškega dodatka z vsemi dokumenti. Vam bo moral zavod priznati dodatek od tega dne dalje. Priporočamo, da naslovite na okrajni zavod pismeno zahtevo, da izda v roku osmih dni odločbo, s katero mora rešiti vašo vlogo. Če v tem roku ne boste dobili odločbe, vložite pritožbo na republiški zavod za socialno zavarovanje z zahtevo, da se z odločbo prizna otroški dodatek v ustrezni višini glede na število otrok od oktobra 1956, dalje.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
J. V. Blanca: Tudi za svojo ženo ste zahtevali zdravstveno Izkaznico, ker mi zaposlena, živi z vami v skupnem gospodinjstvu in jo vi vzdržujete. Kljub temu je podjetje zavrnilo vašo prijavo? — Odgovor: Podjetje sicer ne odloča o tem, kdo je upravičen do zdravstvene izkaznice in kdo ne. Pravilno izpolnjene prijave je dolžno predložiti okrajnemu zavodu za socialno zavarovanje in ta lahko zahteva morebitne dopolnitve. Podjetje samo pa nima nobenih ingerenc v tem postopku.
TRAJANJE DELOVNEGA RAZMERJA
J, V. Blanca: Alli je veljavna delovna pogodba, ki je sklenjena za dobo »trajanja dela« ne da bi bilo to delo kakor koli določeno, konkretizirano? — Odgovor: Delovna Pogodba je veljavna, samo pristavek, da je sklenjena za »dobo, dokler bo trajalo delo« je brez pravne veljavnosti, ker ni opredeljeno niti delo niti čas. Na tej osnovi je nastalo delovno razmerje za nedoločen čas, ki se lahko razveže samo z odpovedjo. Če ste hoteli skleniti delovno razmerje za določen čas, bi bilo treba dobo opredeliti tako, da hi obe stranki točno vedeli, kdaj bo delovno razmerje prenehalo in da bo prenehanju nastopilo, čim nastopi v pogodbi opredeljena okoliščina. Sklenitev delovnega razmerja »za dobo dokler bo trajalo delo« pa po/neni, da si je podjetje Izgovorilo, da napove prenehanje delovnega razmerja po svoji lastni presoji, ne da bi se bilo dolžno ravnati po predpisih o odpovedi delovnega razmerja. Tega pa še vedno veljavna uredba o nastanku in prenehanju delovnih razmerij ne dovoljuje in zato je ta dostavek pravno neveljaven, delovno razmerje pa sklenjeno za nedoločen čas. Seveda velja to za podjetje in za delavca, torej za obe strani delovne pogodbe.
Morda Je v temle kupu spisov tudi tvoj spis o otroškem dodatku, morda rešen, morda še nerešen.
Šofer In spremljevalec peljeta na tovornem avtomobilu nitroglicerin — majhna neprevidnost in oba zletita v zrak. Še za pogreb ju ni ostalo. To ije dogodek iz filma »Plačilo za strah«.
So zgodbe, iki niso >z filmov.
Operacija, le malce napačen urez in bolnik je izkrvavel. Malce premočna narkoza — pomoto plača bolnik s svojim življenjem.
Železničar je napak postavil kretnice. Nesreča. Vlak se je iztiril.
Lekarnar je zamenjal zdravila. Otrok se je zastrupil.
Gospodinja je pozabila zapreti plin. Zadušila se je vsa družina.
V zavodu za socialno zavarovanje n. pr. pa dobe prošnjo, predlog, pritožbo. Ko jo rešujejo, se morda zmotijo, morda pozabijo nanjo. Ne vselej, včasih.
In nihče ni zletel v zrak.
Nihče ni izkrvavel.
Nihče se ni zastrupil.
Nihče se ni zadušil.
Zaradi tega se ni Iztiril vlak.
. Tu se lahko zmotijo, pozabijo...?
Tisti, ki; pričakujejo hranari-no, otroški dodatek, invalidnino, pokojnino, rešitev pritožbe, lahko čaka, čaka in dočaka. Ali pa tudi ne. Primerilo se je že, da je prišla odločba o pokojnini po pogrebu.
Zakaj? Zavoljo čigave malomarnosti? Poiščimo odgovor!
® Ne, vlak se ne bo iztiril
Morda bi mogli glede tega Izplačevanja hranarine zavodom še najmanj očitati. Približno po štirinajstih dneh dobiš hrana-rino, če gre vse gladko — »če«,
bruarja letos. Iz podjetja so poslali zavodu evidenčni list, na katerem je potrjena plača za zadnje tri mesece, šele 1., februarja. In sred; februarja še ni dobil' hranarine za ves čas, kar Je bil bolan.
Peter Sorn, delavec v mizarskem podjetju v Podgorju, čaka že od septembra lani ha hira-narino. Najbrž je že pozabil nanjo. Jože Gabrič in Ludvik Avsec pa čakata od decembra, ker isto podjetje mi poslalo evidenčnega lista. 1 Zavod je odgovornega uslužbenca podjetja že predal sodniku za prekrške, bil je že kaznovan, pa še nič ne zaleže.
No, v zavodih še nekako gre. Tudi tu se včasih kaj zatakne, vendar so mi pokazali cele kupe nakaznic, ki čakajo na evidenčne liste -podjetij’...
Včasih tega ni bilo. Na bolniškem listu je bila že potrjena plača za zadnje tri mesece. Sedaj imamo zdravstvene izkaznice.
Ne vem primera, da bi se kdo od sindikalnih odbornikov kdaj zanimal, če uslužbenci podjetja redno pošiljajo evidenčne liste. Bržčas ne. Morda tega miti ne vedo.
Sicer pa. če pozabijo v ambulanti a 14 podjetju poslati nakaznice ali evidenčne liste, zaradi tega ni š® nikdar iztiril vlak.
Kdor dela lahko tudi kaj pozabi ...
Le majhen predlog!
Uslužbenci v uradih in ustanovah dobe hranarino kar tam. Oni ne čakajo na to, da se kolo
DELAVSKIH SVETOV RAZPISANE
Izvršni svet Ljudske republike Slovenije je določil rok za razpis rednih volitev delav. svetov, ltl se Je začel s prvim marcem, zaključen pa mora hiti najpozneje do 15. aprila letos. Kolektivi morajo izvoliti nove delavske svete najpozneje do 30. aprila.
Kolektivi gradbenih podjetij morajo izvoliti nove delavske svete najpozneje do 15. maja. kolektivi gostinskih in turističnih podjetij pa najpozneje do 31. maja 1957.
Navodila za volitve delavskih svetov ln upravnih odborov gospodarskih podjetij najdete v Uradnem listu FLRJ 8—72-56.
paragrafov zavrti okoli. Uradi in ustanove kasneje obračunaj o z zavodi za socialno zavarovanje vse izplačane hranarine. Včasih je to veljalo tud; za podjetja. Potem so to ukinili. Bi bila res velika zmešnjava, če bj
Takšna je v nekem zavodu podoba mize- kjer rešujejo usodo bolezenskih hranarin. Ali je čudno če kaj založijo... 7
pravim. Včasih se tudi zatakne. Na -primer.
Janez Strupi je delavec pri Tehnični sekciji v Kranju. Šestega oktobra lani je zbolel in bil bolan dva meseca. Ambulanta v Cerkljah je šele 30. januarja letos poslala podružnic: kranjskega zavoda nakaznico. Do tak-rat je moral čakat; na denar -in še kakih deset dni čez. Brez denarja je bil oktobra, novembra, decembra, -ko je spet do-bdl plačo.
Anica Kovač dela pri »Zidarju« v Stični. Zlboleila je 19,- decembra lani in je bila sredi februarja letos še v staležu. Zdravstveni dom v Ivančni gorici je poslal nakaznico šele 12. februarja podružnici ljubljanskega zavoda v Grosuipljah. Kako je živela ta čas?
Draga G., delavka pri Slovenija ceste, je -rodila lani 25. avgusta. Takoj n-ato je zbolela. Ambulanta v Škofljici je šele 28. januarja poslala nakaznico za hranarino za december, prav tako tudi za štiri urno zaposlitev.
So še drugačni primeri!
Branko Lapuh Iz Moto-monta-že v Novem mestu je bil bolan od 3. novembra lani do 2. fe-
podjetja spet izplačevala hranarine? Najbrž ne. Vsaj tu naj bi čakanje odpadlo! Poverimo to
socialni službi podjetij, k; jo je predlagal občni zbor Republiškega sveta sindikatov!
® ln kadar preteče let' In dan...
Otroški dodatki, strokovnjaki jim pravijo kratko »OD«. Glede teh so preglavice že hujše. Najprej »dober« primer!
Res so v podjetju Slovenija ceste v Grosuipljah čakali pet mesecev, da so sporočili podružnici ljubljanskega zavoda, da je Marjan Vrhovec upravičen na otroški dodatek. Podružnica je dobila dopis 1. februarja. Četrtega so pisali po dokumente v Radltie. Dobili so jih že dvanajstega. Potem So morati poslati spis v Ljubljano na »parafiranje«. Tam traja taka reč tudi mesece. Najmanj mesec dni, tako pravijo v tej podružnici.
Za Borisa Kristana so na primer daš Kranja pisal; ljubljanskemu zavodu po spis že decembra. Sredi februarja spisa še niso dobili kljub urgenci. Doklad ne d ob j od 1. novembra.
Tudi občine povzročajo težave. Ne pošljejo n. pr. potrdil o premožen-j s-kem stanju. Ta so včasih siila različna. Na primer: Peter Prešeren iz Kranja je dobil od uprave za dohodke 25. VII. 1956 potrdilo, da je bil za leto 1954 obdavčen z 240 dinarji davka, 25. I. 1957 pa je isti urad izdal potrdilo, da je bil imenovani v letu 1954 oproščen vsake-ga davka kot vrtičkar. Najbrž bo moral vrniti zavodu 15.000 dinarjev, ker komisija ni upoštevala drugega potrd-iila.
Menda je kar najbolje, da ostanemo pri tem -primeru, sicer bi morali začeti pisati knjige o skupnih gospodinjstvih, lastništvih ki niso lastništva in podobno.
Oglejmo s; le trnjevo pot, ki Pa v primeri z drugimi niti -ni najhujša.
Frančiška S teh živi na Dolenjskem im je 22. VII. 1956 vložila predlog za otroški dodatek. Iz grosupeljske podružnice so pisali na občino Šentvid pri Stični po revizijsko polo in jo dobili nazaj, 23. septembra. Vmes je šel spis še na zavod v Ljubljano, ker so ga z občine poslali na napačni naslov. Podružnica je nato 12. Oktobra poslala spis spet v Ljubljano, nazaj so ga dobili čez dober -mesec. Odločba je bila izdana 26. novembra ,-iz Lj-ubljane pa je prišla parafirana- 18. decembra; torej še kar naglo. In ženska je ob koncu decembra dobila otroške dodatke.
Stvar je trajala »komaj« štiri mesece. No, zdaj se plete spet okrog tega, ali živi v skupnem gospodinjstvu ali ne.
So pa tudi taki, kot je na primer tale -knjigovodikinja pri »Pionirju« v Novem mestu, ki skoraj le-to dni ni prinesla potrdila o ena-h-inem gmotnem položaju in koliko ima testnega stanovanja. Na otroški dodatek bi imela pravico od 1. februarja-lani, pa se sama ni pobrigala. Nasprotno pa čaka Drago Jordan na otroški dodatek že dobro leto, ker niso dobili spisa. Jože Korošec čaka -na spis iz Ljubljane že od avgusta. Ivan Senegačnik pa se je pritožil na odločbo o otroškem dodatku že lani 14. aprila. Zavod je odstopil spis Republiškemu zavodu šele 5. decembra — po osmih mesecih.
Vmes so pa tudi take zgodbe:
Anica Satler je delavka v livarni Hoče. Ima že šestnajst mesecev starega nezakonskega otroka. Oče je izginil neznano kam, njeni starši so v domu onemoglih. Sama je brez premoženja, kot pravi, in so j; po vrsti vsi zavodi po instancah zavrnili pravico na otroški dodatek.
Saj je čista resnica, da so
predpisi sila komplicirani, da skoraj ne mine teden, da ne bi i-zšlo še kakšno »dodatno« na-’ vodilo glede otroških doklad, da v zavodih nimajo strokovnjakov. In vendar, tisti, ki ima pravico na otrošk; dodatek, vsega tega nič ne vpraša. Pravico ima in hoče imeti denar.
vlačervanje in krivice ničesar ne zgodi.
Re-s niso vsega krivi usluž* bend v zavodih za socialno zavarovanje. Težko pa je razumeti, da -mora Marija Krk od 1951 čakati na dokumente o zaposlitvah, ki jih -je takrat poslala ljubljanskemu zavodu. Ve-
je moja zadeva že rešena? Kdaj bom dobil hranarino...? Vsemogoča vprašanja pri okencu zavoda za soc. zavarovanje.
O Navadile so butare se pleča
Ne be-v ne mev, pravi Ivan Verdinek i-z Maribora, da mu niso odgovorili na njegovo pritožbo zoper odločbo o pokojnini. Na odgovor Republiškega zavoda čaka , od '18. avgusta 1954, torej dve leti In pol.
Stanko Lutman čaka od 1. februarja 1955.
Genovefi Mastnak s' Franko-lovega je mož padel -kot žrtev fašističnega terorja leta 1944. Na odgovor na prošnjo za družinsko pokojnino čaka že od 28. maja 1953 — štiri leta.
Angela Kucler je vložila prošnjo za pokojnino 27. oktobra
1954.	Odločbo je dobila 17. II. 1956. Marca se je pritožila na Republiški zavod, ta je 13. junija ugodil njeni pritožbi in naročil ljubljanskemu zavodu, naj stvar še enkrat pregleda. Od takrat je vse zaspalo.
Ali pa tale primer: Anton Stingel iz Babne reke pri Celju se je 27. marca 1953 ponesrečil pri delu. Komisija ga je spoznala za 75% profesionalnega invalida ter za 40% splošnega invalida. Potem je sestavil predlčg, izda-na je bila odločba, denar (po 1.200 dinarjev na mesec) .pa je dobil šele februarja
1955.	Odločba je glasila na 2.400 dinarjev invalidnine -mesečno. Sele s sodbo Vrhovnega sodišča je dobil še tistih 1.200. na mesec za nazaj. Zav-odu pa so naročili, naj postopek dopolni. Kaj se je potem zgodilo, mož ne ve. In še -sam pravi, da bi bilo napak, če bi zaradi tega obsojali vse socialno zavarovanje. Ne more pa razumeti, da se takim, ki zakrivijo tako za-
»#••••••• •#•«#«•#• •••**«♦#• ••»*#•••• •#«»••••• •#••••*•* »••••*»#• »••*••••
OVADBI
i
$
i i i i i i i
»••#••»• *•••■•••• •#••#•••« .#*.a«.i* *•«>•■>•>	•»••#.■»« »«..«•■«■
Vdovo Zak-rajškovo z dvema otrokoma so ovadili okrajnemu zavodu za socialno zavarovanje v Novem mestu.
Škodoželjnež se ni upal podpisati.
Zapisal je, da živita otroka Zakrajškov e pri drugih ljudeh in da ona ne skrbi zanju. Za to naj bi ne smela dobiti otroških doklad. Oškodoval bi jo rad za 5.980 dinarjev na mesec.
In resnica?
Zakraj-škova je že od osvoboditve zaposlena kot delavka -pri gradbenem podjetju »Pionir« v Novem mestu. Sama je i:n otrok, ko je na delu, nima kam dajati. Enega pošlje na vse zgodaj zjutraj k nekemu gostilničarju. Drugega k nekemu malemu posestniku.
In vse pošteno plača.
Anonimnemu ovaduhu to ni všeč. Bogve, zakaj se mu je zamerila.
I i i
I i
i
I
i
■	•#••#••#• ##•••••#■ ##•••••#•
Alojza Rozmana, železničarja iz Novega mesta, so ovadili, da uživa protipravno splošno ljudsko premoženje in da dobiva poleg tega že več let še otroške doklade.
In spet — kaj je resnica?
Živi na malem posestvu, ki meri 30 arov zemlje. Lastnik tega posestveca je nekdo, ki je bil med vojno ubit. Občina še nima urejene lastninske pravice in je dovolila Rozmanu živeti na tem i isestvu brez pogodbe.
Po predpisih mu pripadajo otroške doklade. Ovaduh pa bi rad, da bi Rozman povrnil vse doklade, kolikor jih je prejel, za nekaj let nazaj...
Takih ovadb je več. Dosti jih je ln preveč.
In le komu v korist.
liko upanje ima res, da jih bo po šestih letih še dobila. In vendar brez njih ne more s papirjem v rok j dokazati niti dneva zaposlitve.
Zavoljo tega -res ni še nihče izkrvavel.
@ »Vsi pojte rakom žvižgat«
je zapel Prešeren in marsikdo od tistih ,ki, čakajo na odrešenje -iz zavodov za socialno zavarovanje, si tako misli. Zabavlja Po gostilnah, koline in se priduša.
In vendar ima svojo sindikalno organizacijo, ki se s takimi zadevami žal le redko peča. La redke so, ki bi se zavzele 'n same stvari gnale in drezale toliko časa, da je ne bi spravile na čisto. Kaj je vedel na primer Florjan Benedičič, k' se je pri delu ponesrečil tn ga je komisija spoznala za 40% invalida, da to ni dovolj, da mora sam napisati prošnjo za invalidnino? Mislil je, da odločba invalidske komisije že zadošča in da bo ona predala zadevo naprej. Sele potem, ko invalidnine le ni bilo od nikoder, so mu po-vedali, česa sam n; napravil. Podružnica mostovnih delavnic v Ljubljani mu je pomagala, ona se zanima za svoje ljudi, pomaga jim priti d0 pravic, sestavlja jim prošnje, svetuje jim, kam naj se obrnejo, itd. Morda je še kje kakšna taka sindikalna podružnica?
In ne bi bilo napak, če bi se sindikati bolj zanimali za te zadeve, morda odprli take pravne posvetovalnice, kakršno ima ljubljanski okrajni sindikalni svet, da bi ljudem prihranili letanje od vrat do vrat in veliko jeze bi bito manj. Istočasno pa naj bi seveda močneje vplivali na skupščine zavodov za socialno zavarovanje, naj bi pogle-dale, kaj počno njihovi uslužbenci. Včasih morda ne bi škodilo, če bi malce pobrskali tudi po predalih, kaj se v njih skriva. No, pa to je njihova stvar.
• Al' bo kal rodilo seme
Skupščina Republiškega zavoda je postavila komisijo, ki te dni zbira pritožbe zavarovancev. Zaenkrat jih je še za čuda malo. Nadejali so se jih več. Ta bo podrobneje proučila način, kako pridejo zavarovanci do svojih pravic. Dosti jih je, ki se n!so niti oglasili.. Kolikor se jih je, je dovolj. Podoba ni preveč rožnata in bo najbrž precej hrupa.
Le brez denarja je marsikdo dolgo čakal in še čaka na svojo pravico.
Kako ta čas živi, pa ve vsak najbolje sam.
Vlado Jare
‘DELAVSO. ENOTNOST«
NASE GOSPODARSTVO
8, MARCA 1957 g ST. U
e
VELIKO TARIFNIH PRAVILNIKOV SE NI POTRJENIH, ČEPRAV BO ROK SKORO POTEKEL
V
SE JE C AS
da popravimo, kar smo zagrešili
F- '
(Nadaljevanje s 1. strani)
? kritni po! riki, niso skliceva-a zborovanj delavcev in mobi-'“-ziraLa članstvo, da aktivno Vdeluje pri spreminjanju ta-rTfnih pravilnikov, niso dovolj °dločno vztrajala, da pridejo povsod polna do izraza stali-658 sindikatov to niso dovolj °stro nastopala proti sestavlja-n5u tarifnih pravilnikov za zatrtimi vrat.; ter nasprotovala Janjam upra nega mehanizma, se še ni otresel administra-t.vnih šablon pri urejanju ta-ri(ne politike
_ 4- Vse to Tre negativno vp".i-in še -rpliiva na razpoto-*er>je v kolektivu in škoduje tTsti Proizvodnje ter produktivnosti.
Razčlenimo te ugotovitve ne-kolikp podroibneje.
Nedopustno zavlačevanja
Do 11. marca je komisija za Potrjevanje tarifnih pravilnikov v novomeške m okraju notrdila J* 38 pravilnikov od 53 predloženih. zavrnila pa jih je 15. (Pravdmke mora pred.ožiti 96 bodietii.) v občinah Postojna,
■ 7ks in Hi-ska Bistrica še ni potrjen nobe-n tarifni pravilnik. V gn-i=kem okraju je komisija hntrd!H ’,e -..»t pravilnikov od koliko- jih mora sprejeti. jih ie zavrnita. V Jubljorskem okraju so zadnje dni februarji® prejeli šele 154 Pravilnikov -p od t eh so jih tavrnin 31. V mariborskem Jeraju r,j komisija do zadnjega (ebn^.ria po-.-di.a še nobenega ^ritnega pravilnika. V mur-
GOSPODARSKE
VESTI
TOVAHNA TOBI:
8.000	hladilnikov,
15.000	električnih' štedilnikov in
50.000	kuhalnikov
lč.ooo električnih štedilnikov In 30-000 kuhalnikov
V	Tovar-. i termoelektrič-
ni aparat« i Tobi, v Bistrici pri Limbušu so začeli izdelovati ternioeiekfcrične gospodinjs, e stroje pred tremi leti. V začetku so izdelovali le trlpioščne električne štedilnike s pečico in dvoploščne kuhalnike. Lan; so proizvodjo razširili In sedaj izdelujejo 55 litrske absorbcijske in 140 litrske kompresorske hladilnike, IR peči, prevozne grebne mizice ln električne ere ce. V podjetju so izdelali približno 6.000 hladilnika .	15.000 električ-
nih Štedi Tikov in 30.000 kuhalnikov Potrošnikom obetajo tudi nekatere novosti. Električni štedilniki in kulialn ki bodo Imeli dve. tri ali štiri plošče, tri In štiri stopenjska stikala In avtoma." eno uravnavanje pečice. Tudi cene bodo različne tor. kot pravijo, dostopne potrošnikom.
Ljudska republika Makedonija:
ljudska republika
MAKEDONIJA:
Nad milijardo dinarjev za ceste
v LR Makedoniji bodo Porabili letos več kot milijardo dinarjev za gradnjo in rekonstrukcijo cest. Največ sredstev bodo porabili za vzdrževanje cest. L ln II. reda.
NASA ZUNANJA TRGOVINA:
Mešana trgovinska zbornica
za Latinsko Ameriko
Na podre.-;,iu zunanje trgovine b<vmo v kratkem dobili mešano trgovinsko zbornico za Latinsko Ameriko. Naloga zbornice bo Poglabljati trgovinsko Izmenjavo med Jugoslavijo In državam. Latinske Amerike.
Trgovina z ZDA
Konec .1 prila letos bo bržkone odpotovala v ZDA delegacija predstavnikov Posameznik gospodarskih Panog, ki re zanimajo za izvoz nekaterih industrijskih proizvodov v ZDA.
Naše blago v Moskvi
v Moskvi je bila zaključena razstava Jugoslovanskega tekstilnega blaga, Usnjene galanterije ln ob-'eke,. ki je bila odprta v enem izme-d oddelkov naj-večje trgovine. Za razstavo so se prebivalci zelo zanimali, p -edvsem pa go-spodarstver. iki. V treh dneh je o 1 iskalo razstavo 9koli 5.00(1 direktorjev, inženirjev-, tehnikov iz podjetij moskovske lahke industrije.
V	Italiji bomo kupili za 30 milijonov
dolarjev blaga
v Rimm je bil pod-
Pisan sporazum o posebnih dobavah med Italijo Jugoslavijo. Na podžgi spora ruma bodo la« kupili jugslovanski Kospoda.rstv eniki v Italiji r*zno industrijsko opremo, J^produkci.' ki material in [lrugo blag \. Vrednost kup-*.lenega blaga bo predvidoma znašal- okoli 30 milijonov dolarjev.
skosoboškem okraju je potrjenih 64, zavrnjenih pa 27 tarifnih pravilnikov itd.
Kje so vzroki?
2e številke nas opozarja j,o na skrajno neodpustljivo zavlačevanje pri urejanju tarifnih vprašanj. Opozarja nas, da se organi, kil s0 v podjetju pristojni in dolžni sestaviti ter potrditi tarifne pravilnike, oziroma jih predlagati v potrditev in tisti, ki so dolžni bdeti nad urejanjem tarifne politike ter pozivati delavce, da o stvari razpravljajo in aktivno odločajo, niso zavedali in se Se ne zavedajo, kako odgovorna naloga jim je bi.a zaupana in kolikšno moralno in materialno škodo povzročajo s podobnim ravnanjem in zavlačevanjem.
Toda bodimo pravični. Vsega niso krivi samo v podjetjih, tudi vodstva okrajnih ljudskih odborov, ki so pristojna urejati te stvari in prenekateri odborniki okrajnih in občinskih sindikalnih svetov niso nedolžni. Najbolj značilen primer za takšen odnos je mogoče najti v Mariboru.	,
Komisija pri okrajnem sindikalnem svetu Maribor, ki ji je bila zaupana skrb za urejanje oziroma usmerjanje tarifne politike. se je prvič sestala šele predzadnji dan v februarju. Res je poprej zbirala podatke — anketirala 20 podjetij — toda že prvi odgovori bi morali člane komisije -opozoriti na razna zgrešena stališča, na mlačnost v kolektivih, na oportunizem in podobne škodljivosti. Dobršen del vodstev podjetij v mariborskem okraju je namreč zatrjeval »da je vse to del-o zastonj, ker bodo itak izšli novi predpisi, da bo spremenjena uredba o delitvi dohodka in potlej bo treba znova sestavljati tarifne pravilnike...« Zaradi takšnega nepoznavanja naše gospodarske smeri, zaradi nerazumevanja sprememb v gospodarstvu sploh, posebej sprememb, ki smo jlih letos vendarle dočakali na .področju delitve in oblikovanja plač, zaostaja sestavljanje in .potrditev pravilnikov. Zato na primer v mariborskem okraju, ki je industrijsko najmočnejši v Sloveč ni ji, še niso do 1. marca potrdili niti enega samega tarifnega pravilnika.
Primer Maribora ni osamljen
Res, žal primer Maribora ni osamljen. Predsednik tarifne komisije pri občinskem sindi-ka.nem svetu Postojna, (komisijo so izvolili šele 21. februarja) nim-a vpogleda ln ne podatkov o delitvi 5 in 10 odstotkov povišanja plač. Razen tega ne v6, kd-o bo potrjeval tarifne pravilnike (Koper ali-Postojna), niti ni komisija dobila nobenih navodil od koprskega tajništva za delo glede potrjevanja tarifnih pravilnikov.
Občinski sindikalni svet Idrska Bistrica je .izvolil komisijo za potrjevanje tarifnih pravilnikov prav tako šele 25. februarja. V občini Pivka so jo Izvolili 8. februarja in dan nato se je sestala.
Vzroki so torej na dlani. Prvič kot rečeno, omalovaževanje sedanjih sprememb v tarifni politiki in gospodarstvu sploh, drugič pomanjkljive predpriprave, pomanjkanje tako imenovane politične akcije, mobilizacije de.avcev, ki bi jo morale izvesti sindikalne organizacije v podjetjih in če so te »pozabile«. bi jih marali na t0 opozoriti 'občinski ti,n okrajni sindikalni sveti. Tudi dejavnost; ostalih družbenih organizacij na terenu in znotraj podjetja ni bilo dovolj čutiti.
Škodljiva vnema
Opaziti pa je mogoče tudi temu nasprotne pojave, ki so v določeni meri prav tako škodljivi, namreč takšno »vnemo« za urejanje tarifne politike v okraju, ki diši že po administrativnih posegih v podjetja. Šef odseka za plače tajništva za delo OLO Kranj, je na primer štiri dni nepretrgoma »sodeloval« pri korigiranju tarifnega pravi.nika v tovarni Tiskanja v Kranju. Organi za potrjevanje tarifnih pravilnikov v tem okraju so med drugim odločno nasprotovali, da bi tarifne postavke delavcev nižjih kategorij segale ali celo presegale postavke najnižje plačanih delavcev višjih kategorij. Drugače rečeno, ti organi so si lastili pravico odrejati raven plač posaflteznim delavce*, čeprav so pooblaščen! samo nadzorovati in ugotav.Jati, če ostaja zaslužek kolektiva ali kot pravimo plačni sklad, na odobreni višini, če Sa niso v podjetju povišali izven meja določil.
Kakor ni ponekod dovolj tesne povezave med okrajnim ljudskim odborom in okrajnim
sindikalnim svetom, se v kranj-
skem okraju te vezi tako prepletajo, da jih ni mogoče ločiti. Načelnik tajništva za delo in šef odseka za p.ače sta istočasno člana tajništva Okrajnega sindikalnega sveta in predsednik ter tajnik tarifne komisije. Tako v podjetjih marsikdaj ne vedo, kaj je stališče sindikata in kaj tajništva za delo. Stališča, ki jih zavzemajo, so enkrat stališča sindikata, drugič pa tajništva za delo, kakor pač nanese potreba.
»Čemu smo potrebni.. .n
Komisija za potrjevanje tarifnega' pravilnika pri mariborskem okrajnem sindikalnem svetu je, sodeč po razpravi na prvi seji, prepustila v celoti urejanje tarifne politike komisijam za tarifne pravilnike v podjetjih. Člani so dejati, d-a bo komisija kratkomalo administrativno vskladila postavke s -tem, ko bo zavrnila pravilnike in zahtevala od podjetij, če ne drugače s silo preko arai-traže, naj ji-h spremene. Na opozorilo, da je komisija pristojna samo ugotavljati zakoniti postopek, kajti kolektivom je prepuščeno odločanje postavk za posamezna delovna mesta, je predsednik komisije dejal: »čemu smo pa mi tukaj potrebni ...»
Skratka, obe metodi — nedelavnost in prej omenjena »vnema«, — sta škodljivi, zavlačujeta sestavljanje in potrjevanje pravilnikov in sta v nasprotju z dejavnostjo in stališči sindikatov, z demokratičnim urejanjem stvari.
Načela so jasna...
Stališča Republiškega sveta sindikatov Slovenije o razdelitvi sredstev, ki jih dobi podjetje s 5 do 10 Odstotki povečanjem plač, so bila več kot jasna.
» ... Sredstva, ki jih dobe gospodarske organizacije, naj prvenstveno uporabijo z® najnujnejše korekture postavk, ki jih v sedanjem sistemu ni btio mogoče urediti...
Delavski sveti naj najprej vzpostavijo pravilna razmerja v odnosih med posameznimi delovnimi mesti... «
Ob praktičnem urejanju tarifne politike pa se je pojavilo dvoje enako nevarnih teženj. Ponekod so se zavzemali za linearno razdelitev plač, za uravnilovko (v ormoški opekarni, kjer je zaposleno 95 -odstotkov nekvalificiranih delavcev, »o zahtevali, naj Ima direktor ln ostalo vodilno osebje enase plače kot nekvalificirani delavci), drugod so hoteiti predvsem povišati prejemke tehničnemu in upravnemu aparatu, ne glede na njihov večji ali manjši vpliv, na njihovo večjo ali manjšo koristnost v proizvodnji.
Nevarno »zavarovanje«
Pred prvo težnjo so se v mnogih kolektivih hoteli »zavarovati« tako, da so sindikalnim odbornikom odrekali vsako »vmešavanje« v tarifno politiko. Dalje je upravno tehnični aparat v številnih podjetjih omalovaževal povišanje plač, češ to je samo brezplodno delo. S tem besedičenjem so le odvračali delavce od razprav in na ta način uspeli sestavljati tarifne pravilnike v ozkem krogu za zaprtimi vrati.
Prav to ograjevanje od de-
lavcev pa je privedlo do ne-, enakomernega povišanja tarifnih postavk največkrat tistim, ki -imajo le malo vpliva na rast proizvodnje in storilnosti.
Večje plače »špicam« r,a račun kvalificiranih delavcev
Malo je podjetij, kot so ti-skanina v Kranju, Metka v Celju, Ptujska tekstilna tovarna, Avtokaroserija v Ptuju in še nekatera, kjer so povišali postavke predvsem kvalificiranim delavcem, zaposlenim neposredno v proizvodnji, delavcem od katerih je zelo odvisna proizvodnja, kot na primer predicam, tkalkam, mojstrom in podobno. Več je podjetij, kjer so strokovne delavce tako-■rekoč spregledali, nanje pozabili in zviševali plače predvsem upravno - administrativnemu aparatu. Zavo.jo tega, ker v številnih podjetjih ne vrednotijo dela, temveč pogostokrat pri urejanju tarifnih vprašanj vidijo le osebe, »o pred nj-imi samo »špice«, to J e tehnično - upravno - administrativni aparat, delavci z upravičenostjo trde, da plačujejo ponekod le »priganjače«, ne pa tistega, ki dobro, bolje dela. čeprav je ta trditev dokaj ostra, je vendarle v njej del resnice. V večini podjetij, kjer so že doslej pri nagrajevanju upoštevali predvsem te »špice« je ostal namreč nači-n organizacije dela v bistvu enak in upravno-tehnični aparat zavoljo bo.jših prejemkov ni poskrbel za drugačen način dela, za izboljšave, ki bi delavcem olajšale delo, m,u omogočile večjo storilnost in s tem večji zaslužek.
V	Avtopodjetju »Gorjanci« v novomeškem .okraju so na primer povečali tarifne .postavke osmim vodečim uslužbencem od
2.000	do 5.000 dinarjev in skorajda enako povečali mesečne prejemke administrativnemu osebju. Delavcem pa so povečati. urne postavke od 0.60 do 3 dinarje! V podjetju Kremen so povečali tarifno postavko dir rektorju za 40 'odstotkov, knjigovodji za 39 odstotkov, raznem višjim uslužbencem tudi po
6.000	dinarjev itd. Nižjim uslužbencem so povečali postavke za 2.500 din. Zato', da so lahko te težnje uresničili, so s! »izposodili« en odstotek sredstev, ki naj bi jih razdelili med delavce!
V	predilnici in tkalnici Maribor so zvišali daktilosrafki postavko od 8.500 ra 12.000 din,
i • 6»S*'•••♦•	•9><l
Upravni odbor tovarne * ZLATOROG v Mariboru
razpisuje mesto
SEFA VZDRŽEVANJA
in
STROJNEGA TEHNIKA
Pogoj za šefa vzdrževanja: strojni inženir ali strojni tehnik z najmanj 10 let prakse v vzdrževanju strojnih obratov.
Nastop službe takoj ali po dogovoru. Plača po tarifnem pravilniku.
Pismene ponudbe z navedbo dosedanjega službovanja pošljite na upravo podjetja.
•	•♦••#••6« •» ••»••••»s**••••••*••••»••
torej za 3.000 din, mojstru v tka.niči od 13.104 na 14.560 dinarjev, čistilki od 8.500 na 10.000 din, torej celo za nekaj dinarjev več, kot mojstru. Takšnih primerov pa je v tem podjetju še precej.
Predvsem pa prednjačijo usnjarska podjetja, kjer so dobili razen splošnega zvišanja plač še 15-odstotn'o zvišanje, ki pa ga niso pravilno izkoristili. V Tovarni usnja Konus v Slovenskih Konjicah so razdelili ves kolektiv v tri skupine. V prvo s-o uvrstili de.avce, bi delajo na najtežjih delovnih mestih in jim prisodili povišanje tarifnih postavk za 20 odstotkov, drugi skupini so povečali tarifne postavke za 15 odstotkov,, v tej so uslužbenci, 'tretji' skupini pa so prisodili 8 " odstotkov. Po tej regulaciji so vsaki skupini še linearno zvišali postavke za 10 oziroma 5 odstotkov. Glede najvišje tarifne postavke in seveda tudi glede marsikakšne druge, so iskati vzorov drugod, primerjali iso se z neprimerno večjimi podjetji, z bolj zamotano proizvodnjo, na primer s celjsko Cinkarno, štorsko železarno, velenjskim rudnikom itd.
Kabiiielski našiti dela, »zastopništvo« ali pa še to ne
Do vseh teh anomalij je prišlo zavoljo tega, ker so v Številnih podjetjih sestavljali tarifne pravilnike za zaprtimi vrati, ker de.avci niso razpravljali o stališčih, kajti odvračala so jih vodstva podjetij, češ, sedanje povišanje je tako malenkostno, da se o njem skorajda ne izplača govoriti. Do tega je prišlo zavoljo tega,, ker sindikalne organizacije niso razpravljale o urejanju tarifne politike na svojih sejah, n-iso vzpodbujale svoje članstvo, naj sodelujejo pri razpravi.
V mariborskem okraju razen nekaj izjem o korekturah tarifnih pravilnikov in o stališčih sindikatov niso razpravlja-
Korekture tarifnih pravilnikov zelo počasi potekajo. To prav gotovo sla"bo vpliva na splošno razpoloženje v kolektivih, na rast storilnosti in proizvodnje. Prizadevajmo si o tarifni politiki v podjetju vsestransko razpravljati, tako da bodo tarifni pravilniki oziroma sedanje povišanje plač sadovi skupnih prizadevanj.
II v podjetjih. Tudi sam sistem dela komisij v podjetjih je bil kabinetskii. Sindikati niso imeli svojega »zastopnika« v komisijah, ponekod pa je »sodelovanje« sindikatov s komisijo obstojalo le v tem, da so komisije sindikat sproti obveščale o de.u komiisij. V številnih primerih je komisija sindikat obvestila šele, ko je le-ta predložila predlog tarifnega pravilnika na vpogled kolektivu.
Tudi v goriškem okraju Izvršni odbori sindikalnih podružnic na svojih sejah niso obravnavali korektur tarifnih pravilnikov In seveda potlej tudi niso mogti sporočati tarifnim komisijam svojih predlogov In stališč. Takšnih primerov bi lahko našteli še več.
Malo je kolektivov, kjer bi izvršni odbori sindikalnih podružnic razpravljali o tarifni politiki, kjer bi o korekturah tarifnih pravilnikov razpravljali delavci v odde.kih lin obratih 'in sicer ne šele potlej, ko je pravilnik predložen v razpravo, temveč pred korekturami, tako da bi člani komisije zvedeli za mnenja in predloge kolektiva.
Govorili smo o plaSah, o postavkah, pozabili pa na bistvo sprememb
Za zak.juček lahko ugotovimo tole: preveč smo govorili samo o .plačah, o tarifnih postavkah in prav zavoljo tega zanemarili bistvo sedanjih sprememb tarifnih pravilnikov, pozabili ismo, da je to prvi korak k urejanju tarifne politike, k bolj sproščenemu oblikovanju p.ač , ki smo s>i ga vsi skupaj tako želeli in da pomeni to prvi korak k razbijanju administrativnih okovov v nagrajevanju. Prav zavoljo tega, ker
smo pozabili na to, smo pozabili tudi na metodo dela, pozabili na razprave, na aktivi-zacijo delavcev pri urejanju tako važnega vprašanja, kot je tarifno.
Republiški svet sindikatov je zavzel jaisna stališča do urejanja tarifnih vprašanj. Zavzel jih je zato. da usmeri sindikalne organizacije, delavske svete in organe za potrjevanje tarifnih pravilnikov na osnovna vprašanja, zavzel jih je zato, da bi olajšal podjetjem urediti tarifno politiko v tem smislu, da bo bolje nagrajen tisti, ki bolje dela, ki nosi na svojih plečih breme proizvodnje. Koder niso upoštevali teh stališč, velja prav sedaj poiskati vzroke za takšen položaj in storiti, kar se še storiti da. Zato ye nujno, da sindikalne podružnice na svojih sejah pes pretresejo, kako je potekalo, oziroma kako poteka spreminjanje tarifnih pravilnikov, kako je pri tem sodeloval kolektiv podjetja in kakšno je razpoloženje kolektiva. Šele na osnovi takšne ocene bo mogoče razmisliti 1n sklepati, na kakšen način seznaniti vsakega č.ana kolektiva s položajem v kakršnem ,1e in ga pritegniti k razpravi. Zavedati se namreč moramo, da Je sedanje spreminjanje tarifnih pravilnikov prvi korak k bolj sproščenemu oblikovanju plač in da se bomo morali tega posla še lotevati, če bomo namreč sedaj napak ravnali, bomo storjene napake težko popravili, nezadovoljstvo v ko.ektivu bo naraščalo, to pa bo prav gotovo kvarno vplivalo na rast proizvodnje »n storilnosti, od česar el edinole lahko obetamo boljšo založenost trga, nižje cene, večjih prejemkov, skratka, boljše življenjske ravni.
P VZX,0 P-n/-a: v .J.V E.T U
RACIONALIZACIJA IN GOSPODARNOST PODJETJA
NE KOLIKO STANE
temveč kakšne so koristi
V času dvajsetletne prakse sem pogostokrat slišal od voditeljev podjetij nekaj zgrešenih misli, ki škodujejo podjetjem im gospodarstvu sploh in zato bom poskušal te stvari razložiti.
RACIONALIZACIJA NI REZERVERI-NA SAMO ZA VELIKA PODJETJA
Številni voditelji proizvodnje mislijo. da je racionalna organizacija dela, dobrota, ki je rezervirana samo za velika' podjetja. Toda enaka načela lahko uporabljajo tudi mala podjetja; velika podjetja so prva začela uporabljati pridobitve znanstvene organizacije dela, zato. ker so tud; prva opazila, da jim lahko to zelo koristi. V manjših podjetjih še bolj potrebujejo dobro organizacijo, ker so sredstva manjša in jth je seveda treba čimbolje izkoriščati. V malih .podjetjih je zaposlenih malo ljudi in zato velja 1e-te čimbolj smotrno razporediti, da ne bi podjetje zaposlovalo preveč delavcev in uslužbencev. Mala podjetja tudi
razpolagajo z manjšimi količinami materiala, te je treba pravi čas pripraviti in stremeti, da gredo čimprej v proizvodni ciklus in da krožijo v njem brez zastoja. Tudi delovni čas morajo čimbolje izkoristiti. O potrošnji časa velja voditi takšno skrb, delovne ure zapisovati s takšno natančnostjo, kot zapisuje knjigovodja vsak dinar, ki ga dobi ati izda. Prav tako ie velja pazljivo proučiti kako razmestiti stroje in delovna mesta, da bi obstoječa proizvodna sredstva čim racionalneje izkoristili.
BOJ NAZADNJAŠTVU
Drog nazadnjaški argument, ki sem večkrat slišal: »Vedno smo delali tako«. Ta skupina izrekov stane gospodarstvo vsako leto milijarde in milijarde. Zelo napačno je mišljenje, da ni mogoče prav ničesar spremeniti v podjetju, ki dela leta in leta na isti način in z istimi sredstvi.
Hitrega razvoja tehnike tn ekonomike sploh nd mogoče prezreti in zato
tudi nt mogoče prezreti zgrešenih nazadnjaških mišljenj voditeljev proizvodnje, ki delajo kar naprej po starem in se ne ozirajo na pridobitve tehnike.
KAJ JE DRAGO?
Staromodni okoreli voditelji proizvodnje pravijo: »Organizacija je draga stvar«. Kot odgovor pa vprašajmo: koliko vas stane neorganiziranost? Namesto da vprašate: koliko stane reorganizacija? bi bilo pravilneje vprašati: kakšne korist; bo prinesla reorganizacija? Bilanca dobre organizacije je vedno pozitivna, o čemer nam govore nešteti primeri kot na primer tale:
V podjetju urarske Industrije je neka delavka z veliko prizadevnostjo opravila 9.000 operacij dnevno. Po proučitvi dela in reorganizaciji delovnih mest kot tudi meritve časa, so določili tej delavki normo 18.000 kosov dnevno. Njena preddelavka se je ob tem nasmejala in pripomnila: »Ah, to je teorije«. Toda po kratkotrajnem vadenju je delavka opravila v osmih urah 27.000 operacij, včasih celo dnevno 31.000 operacij. Zaradi tega so podoben stroj iztočili iz obratovanja, tretji stroj, ki ga je podjetje že naročilo, pa je zavrnilo, ker ga nt več potrebovalo.
Predstavljajmo st, da so v tem podjetju delali po starem petnajst let. Za ves ta čas bi morali izplačevati dve nepotrebni plači, razen tega pa bi morali plačati še tretji stroj. Toliko bi
torej gtala neorganiziranost dela. oziroma toliko koristi je imelo podjetje od dobre organizacije dela, zato. ker so jo brez oklevanja uresničili.
Zelo, zelo napačno ravnajo tisti voditelji proizvodnje, ki se brez premisleka odločijo za mehanizacijo nekega dela, ne da bi pred tem proučili metodo dela. v nekem primeru, takšnih pa sem dož*el veliko v svoji praksi, sem prihranil podjetju investicijski izdatek v višir* 3,400.000 frankov. Prihranil sem ga, ker je moje proučevanje dela opravičila druga rešitev, ki je terjala le izdatek v višini 700.000 frankov.
Pregovor pravi Mehanizirati ni isto kot organizirati!« Res je, zato velja pred investiranjem, pred izdatki za mehanizacijo, temeljito proučiti delovne metode in šele tedaj je mogoče najti najugodnejšo rešitev. Sele tedaj je smotrno kupiti odgovarjajočo Opremo in ne kupovati brez premisleka prvo, na katero naletimo. Na ta način je mogoče prihraniti velike zneske.
Zgrešeno je tudi, kadar se voditelj podjetja zatoži z delom tako, da ga ima čez glavo. Voditelj proizvodnje potrebuje čas za razmišljanje o velikih problemih in zato ga je treba razbremeniti vseh izvršilnih postov. Te naj prepust; svojim sodelavcem, sam pa naj izdaja naloge, jim pove svoje ideje in v svojem delokrogu zadrži le nadzor nad delom In poslovanje podjetja.
(Henri Bernatenč, Methodes 1955)
o
8. MARCA 1957
ST. 11
NASE GOSPODARSTVO
»DELAVSKA ENOTNOST«
ZVEZNA LJUDSKA SKUPŠČINA JE SPREJELA NAČELA 0 STANOVANJSKI ZAKONODAJI
Stanovanjske skupnosti šole gospodarjenja
V nekaterih podjetjih so sedanje spremembe v urejanju tarifne politike podcenjevali, čeprav pomenijo prvi korak k sproščenejšemu oblikovanju plač. Zakaj tako in kakšne posledice lahko poraja takšno zgrešeno pojmovanje in zavlačevanje berite v sestavku »Se je čas...« — (Na sliki;.varilec.)
Jugoslavija sodi med tiste dežele, katerih stanovanjski sklad je bii med vojno najbolj prizadet. Vojna vihra je pri nas uničila nad 20 odstotkov stanovanj in približno tri in pol milijona prebivalcev je ostalo brez strehe. Do leta 1955 se je v industrijska središča in nekmetijska področja priselilo s podeželja približno 1,300.000 ljudi, kar je stanovanjsko krizo še zaostrilo. V 221 mestnih naseljih je 315.602 gospodinjstev več kakor stanovanj. Po osvoboditvi smo gradili stanovanja, vendar smo jih zgradili premalo. Od osvoboditve do 1. junija 1955 smo investirali iz splošno družbenih sredstev za nova stanovanja 157 milijard dinarjev. Zgradili smo 119.453 stanovanj in zadovoljili komaj 29 odstotkov potrošnikov.
Zvezna ljudska skupščina je razpravljala in sklepala o načelih stanovanjske zakonodaje. O finančnih vprašanjih, ki jih moramo urediti, če hočemo kmalu omiliti, če ne že odstraniti stanovanjsko stisko, pripravljajo gospodarski organi potrebno gradivo, ki ga bodo izročili skupščini za eno od prihodnjih zasedanj.
žaivljanov. In zato bo postajala stanovanjska skupnost ena izmed pomembnih elementarnih šol družbenega upravljanja in poglabljanja družbene zavesti državljanov, kar bo tudi vplivalo na boljše delo komune.
Stanovanjska skupnost bo seveda morala imeti določena materialna sredstva, če bo hotela te naloge uresničevati. Zato ji bo treba preskrbeti stalne in samostojne vire iz družbenih sredstev komune in vse skupnosti. Stanovanjska skupnost sama pa naj bi s pomočjo državljanov na osnovi založb, kooperacije ali družbe-
bej pa bodo tudi urejene pra-vate ■ stanovalcev, k£ Kimaj d stanovanja ali ki stanujejo V tujih stanovanjih (podnajemniki).
Občine so predvsem dolžne graditi stanovanja
Za gradnjo stanovanj mora-* jo po načelih spomenice skrbeti predvsem občine. Seveda pa velja razvijati pobudo za graditev stanovanj tako pri stanovanjskih skupnostih kakor tudi pri gospodarskih organizacijah in posameznikih. Investitorji naj bi imeli po teti
Naša javnost je nedvomno s precejšnjo pozornostjo pričakovala iin spremljala zadnjo skupščinsko razpravo o načelih bodoče stanovanjske zakonodaje. To je povsem razumljivo, saj so nam za nadaljnji razvoj družbenega upravljanja na tem področju in za nadaljnjo sistematično urejanje •stanovanjskih* vprašanj in graditve. nujno potrebni ustrezni zakonski predpisi in ukrepi.
Kot rečeno so ljudski ' poslanci Zveznega odbora in Zbora proizvajalcev na skupni seji tokrat razpravljali o stanovanjskih vprašanjih z družbenega in političnega, vidika in s stališč družbenih odnosov. Na osnovi dokaj obsežnega poročila Mome Markoviča, člana Zveznega izvršnega sveta in razprave, je Zvezna ljudska skupščina sprejela spome-
PREDL0G SINDIKATA PROMETNIH DELAVCEV ZA NAGRAJEVANJE ŠOFERJEV TOVORNIH AVTOMOBILOV
SAMO PO UČINKU
Predlagani način nagrajevanja naj bi veljal za medkrajevni promet, za vožnjo v lokalnem prometu
pa naj bi veljala uma plača
Razvoj našega gospodarstva povečuje vlogo cestnega prometa, saj se le-ta po obsegu prevoza uvršča takoj za železniškim. Smotrno urejen cestni promet je posebno važen za razvoj kmetijstva in trgovine, seveda tudi za industrijo, za hiter prevoz kmetijskih pridelkov od proizvajalca do potrošnika itd.
Zal vozil že nimamo dovolj. Sedaj ko so .investicije občutno skrčene, si tudi n s moremo obetat; v kratkem času bistvenih izboljšav. Zato velja čimbolj® izkoriščati to kar imamo. Eden od ukrepov za večjo zmogljivost obstoječega voznega parka, za to, da sedanja vozila čimdalje časa uporabljamo, je nedvomno vzpodbudne j ši način . nagrajevanja.
Sedanji sistem nagrajevanja šoferjem je zelo zamotan in
organom v ratz-
gospodarskim pravo.
Predlagatelji; mislijo, da bi kazalo za šoferje tovornjakov sicer določiti tarifno postavko glede na strokovnost in druge znane pogoje, toda ta naj bi bila le osnova za izračunavanje zaslužka voženj v lokalnem prometu, oziroma za čas, ki ga šoferji prebijejo v delavnicah in podobno. Kadar pa bi vozniki tovornih vozil vozili na progah, daljših od dvajset kilometrov, Pa naj b; bili plačani samo po učinku, fo je, plačani naj b; bili od vsakega tonsko prevoženega kilometra. Šofer kamiona z nosilnostjo treh ton, naj bi na primer dobil za prevoz na progi od 20 do 100 km plačan vsak prevožen tonski kilometer Po 4.13 din (od tega 2.70 din dnevnica, 1.43 dim plača). Za progo
kot 48 ur, naj bi mu plačalo podjetje 500 dinarjev dnevfi.0 za hranarin.0 in razen tega prenočnino proti predloženemu računu (če nima podjetje v določenem kraju že najete sobe za vozno osebje).
Za vožnjo prikolic do treh ton oziroma nad tri tone. naj bi podjetje priznalo šoferjem 30 odstotkov, oziroma 40 odstotkov od zaslužka voznika (brez dnevnic) za solo vozilo. Razen tega bi seveda prejemali voznik; še vnaprej premije za prihranke na gorivu, mazivu im gumah, kolikor bi jih s prihranki upravičili.
Kakšne prednosti sl obetajo predlagatelji od omenjenega načina nagrajevanja? Pravijo, da b; s tem način nagrajevanja poenostavili in poenotili splošni sistem. Vozno osebje b0 po njihovem materialno pravilneje spodbujeno in za vsak tonski prevoženi kilometer pravilneje
nagrajeno. Zato bo skrbelo,e da bo vozilo vedno pripravljeno za vožnjo. Šoferji in spremljevalci bodo pazili nanj bolj kot doslej. Vozniki si bodo prizadevali čimbolj e izkoristiti nosilnost tovornjaka, in čimveč prevoziti. Čakalni čas bo skrajšan na najmanjšo možno mejo >n šofer j) bodo poskrbeli, da bo tovor čimprej naložen in razložen. T0 bo vplivalo na racionalnejšo izkoriščanje vozil. Odpravljena bo možnost, da bi več zaslužil "tisti, ki manj prispeva k ustvaritvi dohodka podjetja. Izračunavanje zaslužka bo tako preprosto, da bo lahko vsakdo sam izračunal svojo plačo in nadzoroval izračunavanje.
Skratka, predlagatelji menijo, da 'bi z omenjenim načinom nagrajevanja dosegli boljše izkoriščanje vozil in pravilnejši način nagrajevanja, ki b; ga lahko uveljavili za voznike v republiki in v vsej državi.
nioo o načelih stanovanjske zakonodaje.
V spomenici je opredeljena prvič vlo-ga in naloga družbenih organov upravljanja stanovanjskih hiš; drugič, pravica državljanov do stanovanja in tretjič, v njej so izrečena načela, kdo je predvsem dolžan skrbeti za gradnjo stanovanj ter s kakšnimi ukrepi naj bi pospešili tako gradnjo sta- . novanj kot tudi ustanov in naprav,, ki naj osvobcde ženo pritiska zaostalega gospodinjstva. Razložimo si ta načela nekoliko podrobneje.
Otroški vrtci, skupne pralnice
Samoupravna tifcanovanjsika -skupnost naselja (skupnost državljanov, ki stanujejo v stanovanjskem bloku ali naselju in jih zastopajo v stanovanjski skupnosti njihovi izvoljeni predstavniki — člani hišnih svetov), mora postati po teh načelih v okviru komune družbeno-organizacijska podlaga za opravljanje družbenih poslov na področju stanovanjskih odnosov in gospodarjenju s stanovanji. Stanovanjska skupnost in komuna naj bi samostojno ali skupno skrbeli za gospodarjenje s stanovanji in pomagali hišnim svetom. Skupnost in komuna naj bi skrbele za boljšo in cenejšo organizacijo gospodarskih in socialnih dejavnosti in služb, ki so neposredno namerjene zboljšanju družbenega gospodinjstva, to je, ustanavljale naj bi otroške vrtce, skupne pralnice, skrbele za boljšo preskrbo naselja, z,a dobro poslovanje gostinskih obratov, . razširitev obrtnih in storitvenih obratov, skrbele za boljšo materialno zaščito otrbk in ljudi, ki niso sposobni za delo. Z vsem tem naj bi osvobajali ženo iizpod pritiska zaostalega gospodinjstva in prispevali k naporom socialistične družbe kost celote, da bomo v okviru sedanjih splošnih gmotnih možnosti naše dežele dosegli večje uspehe v skrbi za zboljšanje delovnih pogojev delovnih ljudi. Seveda bosta stanovanjska skupnost in komuna lahko te naloge uresničili le ob pomoči vseh dr-
Marjanca Jemec: Gradbišče
nih pridobitev zbirala potreben denar.
Samoupravni stanovanjski skupnosti bo z bodočimi zakonskimi predpisi priznana pravica, da sme sama ustanavljati socialne, komunalne in druge ustanove, dalje gospodarske organizacije za vzdrževanje stanovanjskih hiš, za preskrbo in pomoč državljanom posebej družini, in da kot investitor sodeluje v stanovanjski in komunalni izgradnji.
Pravice do stanovanja
V sprejeti spomenica je opredeljena pravica državljanov do stanovanja. Rečeno je, da je treba državljanom z zakonom zagotoviti pravico do stanovanja, ki vsebuje pravico do uporabe stanovanja, do razpolaganja s stanovanjskimi prostori in sodelovanja v družbenem upravljanju stanovanjskih hiš. Do tega bodo državljani upravičeni, vse dotlej, dokler izpolnjujejo svoje, z zakonom določene obveznosti do skupnosti in obveznosti, ki slede iz pogodbe, sklenjene z organom ali. pravno osebo, ki razpolaga s stanovanji. Po-se-
PRED KONGRESOM DELAVSKIH SVETOV JUGOSLAVIJE

DELA JE
ČAS KRATKO
OBILO
ODMERJEN
Marjanca Jemec:
tudi neenoten. Dnevnice so mnogokrat -največji del prejemkov. To pa kvarno vpliva na izkoriščanje časa, vozil in voznikov. Bodimo odkriti, marsikakšen voznik se prav malo meni, $1; bo kamion kmalu naložen, saj dobi dnevnico za ves čas, ko je na potu. Res, včasih z dnevnico ne krije vseh sitiro-dkov, včasih ipa... Keir ni v-o-, žilo stalno v prometu, ke.r so marsikdaj čakalne ure predolge, je oškodovano podjetje — kolektiv kot celota — saj je treba plačati amortizacijo tudi za tisti čas, ko vozilo stoji. In če upoštevamo, da imamo kamionov premalo, promet pa je velik, škoda zelo narašča.
Ti in podobni primeri so spodbudili Republiški odbor sindikata prometnih -delavcev za Slovenijo k razmišljanju, kako uveljaviti sistem nagrajevanja, ki bi spodbudne j še vplival na izkoriščanje vozil. Prišli so do zaključka, da b; veljalo tudi Za voznike tovornih vozil uvest; nagrajevanje po učinku im *lcer za ves tisti čas, ki ga prebijejo na vožnji. To svojo zamisel so uresničili in predlog bodo te dni poslali pristojnim
gradbišču
do 200 km naj bi znašala tarifa za tonski kilometer 3.10 dinarja (2 dinarja za dnevnico, 1.10 za plačo). Im za progo nad 200 km naj bi plačali tonski km po 2.02 dinarja (od tega 1.3 za dnevnico ■n 0.72 dinarja za plače). Šofer pettonskega kamiona naj bi na primer dobil -za prevoz od 20 do 100 km plačan kilometer po 2.73 din (1.70 din dnevnica, 1.03 plača). Za prevoz do 200, km za tonski kilometer 1.95 din (1.18 din dnevnica, 0.77 plača) in za progo nad 200 km 1.17 din za tonski kilometer (od tega 0.66 din dnevnica in 1.51 din plača) itd.
Te akordne postavke vsebujejo plačo in dnevnico. Vanjo je všteto tudi morebitno čakanje na povratni -tovor, tako da podjetje 48 ur po prihodu v namembni kraj, ne bi plačalo šoferjem ničesar več. ker predlagatelji predpostavljajo, da je ta ča$ normalno dopusten in vštet (plačan) že v akordni postavki tonskega kilometra. Prav tako tudi podjetje ne bi plačalo servisnega popravila, če b; to trajalo manj kot 48 ur v tednu dni. V primeru, da bi moral čakat; šofer v tujem kraju več
Res nas od kongresa delavskih svetov. Jugoslavije ločijo še trije meseci, vendar je to kaj malo, če pomislimo, koliko dela, predpriprav je pred nami. Do prvega maja, torej v nepolnih dveti mesecih, moramo n. pr. izvoliti delegate za kongres. Toda ne gre samo za formalno izvolitev delegatov, temveč za proučevanje, kakšno je bilo doslej delo delavskih svetov, kaj j-e zaviralo delo. kaj je potrebno za njihovo nadaljnjo krepitev, za nadaljnji razvoj* delavskega gospodarjenja. Skratka gre za to. da v tem času zavzamemo vrsto stališč, se domenimo za vrsto predlogov, ki naj jih delegati na kongresu predložijo in zavzamejo, da jih kongres sprejme.
Volilna zborovanj a, ki jih b-odo sklicevala vodstva okrajnih sindikalnih svetov skupno z vodstvi političnih organizacij v okraju, bodo le tedaj dosegla svoj namen, če bodo dobro pripravljena. Kaj mislimo s tem, ko pravim-o, dobro pripravljena? To, da bodo predstavniki posameznih podjetij, velikih in malih, prišli na zborovanja »oboroženi« z gradivom, predlogi in staVšči da bodo na zborovanjih govorili o svojih izkušnjah, povedali delegatom, kaj predlaga ta -ali on; sole-ktiv, kaj velja ukreniti, da bo delavsko
upravljanje pri nas še bolj zaživelo, Ce bodo prišli predstavniki kolektivov tako pripravljeni na zborovanja, tedaj bodo s tem dosegi; izmenjavo mnenj in izvoljenim delegatom bodo nudili dovolj gradiva za razpravo o vseh mogočih vprašanjih, ki jih bo načenjali kongres.
Tako temeljito pa se bo mogoče na predvolilne konference in na kongres pripraviti le tedaj, če bodo delavski sveti v večjih in seveda tudi v manjših podjetjih sistematično proučevali gospodarjenje pr; njih. Prav bo torej, če delavski sveti sestavijo komisije, ki bodo razčlenile delavsko upravljanje v kolektivu, zbrale potrebno dokumentarno gradivo, (voliln; material, sestav delavskih svetov v zadnjih sedmih letih, zapisnike sestankov, sklepov, poslovnike itd.), ga proučile in na osnovi vsega tega predlagale, kar se jim zdi potrebno.
Seveda je tudi prav, potrebno in celo nujno, da okrajni sindikalni sveti skunno z zbori proizvajalcev, društvi ekonomistov in drugimi ustanovami v okraju prouče dosedanjo prakso delavskih svetov na svojem območju jin primerjajo ukrepe posameznih organov. Nedvomno bo mogoče tudi iz teh analiz izluščiti vrsto pobud za boljše delo delavskih svetov In s tem
obogatiti razpravo na kongresu.
Odbor za sklicanje kongresa delavskih svetov celo meni, da bi bilo zelo koristno, če bi delavski sveti, vodstva sindikatov, združenja in ustanove te analize, elaborate in podatke poslale njemu, tako da bi bilo mogoče na osnov; najrazličnejših dofcu-mentaciz zavzeti določena stališča.
Ponekod, na primer v Ljubljani niti niso čakali na kakšna podrobnejša navodila, kako naj b; sploh potekale predkongresne priprave. Okraj-n; odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva Ljubljane je s pripravami za kongres delav. svetov že začel. Na skupnj seji Okrajnega odbora SZDL jn Okrajnega sindikalnega sveta so se že dogovorili o nalogah. Okrajni odbor SZDL Ljubljana je izbral pripravljalni odbor, k|i šteje 40 ljudi. Šestčlanski odbor bo vodil v se priprave z.a kongres, štiričlanski odbor bo pripravil volitve delegatov, 12 komisij pa bo pripravljalo poročila o najvažnejših problemih delavskega upravljanja v različnih panogah gospodarskega i;n družbenega političnega življenja. Podobne komisije mislijo osnovati tudi pri vseh občinskih odborih. V vseh občinah pa mislijo sklicati čimprej širše sestanke, na katerih naj bi razen članov občini
skih -odboro-v SZDL jn odbornikov občinskih sindikalnih svetov, sodelovali tudi predsednik; delavskih svetov in upravnih odborov, sekretar); osnovnih organizacij Zveze komunistov, ljudski odbornik; in poslanci. Na zborih mislijo govoriti o neposrednih pripravah za kongres, najbrž pa bodo govorili tud; o problemih družbenega upravljanja.
Torej od predkongresnih priprav v tej sl; oni obliki pa naj si bo širših sestankov, predvolilnih zborovanj, ;zvolitev komisij. zbiranja 'n ntipravljania gradiva, b,o v veliki meri odi visno uspešno delo kongresa.
načelih pravico razpolagati 3 stanovanji in stanovanjskimi hišami, ki so jih gradili, ne daj bi posegali v pravico družbenega upravljanja in ne v uporabnikovo pravico do stanovanja dokler izpolnjujejo obveznosti iz pogodbe o delovnem odnosu v določenih podjetjih oziroma ustanovah. Državljanom naj bi bilo tudi omogočeno ustanavljianje zadrug za zidanje hiš za lastno stanovanje in omogočena pravica in možnost, dia sezidajo hiše za lastno stanovanje. Z zakonom bo treba zagotoviti in urediti stanovanjsko lastnino, stanovanjskim skupnostim, gospodarskim organizacijam, družbenim organizacijam, zadruga in državljanom pa preskrbeti ugodne kredite za graditev stampvanj. Dalje naj b; omogočili državljanom, da si pridobe stanovanjal in hišice iz svojih sredstev irt kredita, kakor tudi na podlagi naložb v posebne sklade gospodarskih organizacij in posebnih oblik varčevanja.
Doslej ni noben zakonski predpis zavezoval graditelja stanovanjskega bloka, da V bloku oziroma naselju predvidi tudi zgraditev objektov, potrebnih za pomoč družini. V spomenici _ pa je rečeno, da ja treba čimprej izdati predpisa na osnovi katerih bodo graditelji stanovanjskih hiš in komunalnih ustanov dolžni predvideti možnost za zgraditev objektov, potrebnih za pomoti družini kot so ustanove za nastavitev otrok, pralnice in šd dinge podobne objekte.
Spomenica nadalje naročti Zveznemu izvršnemu svetu, di čimprej predloži Zvezni ljudski skupščini načela za dolgoročni program stanovanjski in komunalne izgradnje ter tiste ukrepe v .gospodarski politiki, ki bodo omogočili uveljavljanje določenih pravic in institucij, naštetih v spomenici.
Ob zaključku pa je Zvezna ljudska skupščina s to spomenico pozvala državljane, družbene organizacije, gospodarske organizacije, projektante, urbaniste in druge družbene delavce, naj s svojo dejavnostjo! omogočijo uresničiti v omenjeni resoluciji zaičrtano pot.
oooooooooooooc
X)OCOOOOOOOCOOOOOOr
Tovorne »JUG0TANIN« Sevnica
razpisuje natečaj za delovno mesto
RAČUNOVODJE' podjetja
Pogoji: ekonomska fakulteta s petletno prakso ali ekonomska srednja šola z 10-letno prakso. Plača po tarifnem pravilniku.
Nastop službe takoj ali po dogovoru.
cxx)^ec(90oooQOobooooooooc30oooooooc
' I. MARCA 1957 jgg ST. 11
Iz delavskih bojev
»DELAVSKA ENOTNOST<
		

ismsiaii
ii lis

(PAUL LAFARGUE:	mC	-	/AjA A
J)eCaC sem $ JnatKom
PAUL LAFARGUE
3<mny (1Haxxova
Leta 1843, ko so zatrli prvi »Renski list«, ki ga je Marx nekaj časa urejeval, je bila poroka. Odslej je Jenny Marxova ne samo delila usodo, delo in boje svojega moža, udeležena je bila pri njih z največjim razumevanjem, z žarečo vnemo.
Mladi par je šel v Pariz v prostovoljno izgnanstvo, ki pa js postalo le prekmalu pravo pregnanstvo. Pruska vlada je preganjala Marxa tudi tam. Z obžalovanjem moram pripomniti, da je bil pripravljen delati za izdajo odločbe o Marxovem izgonu tudi tak mož, kakor je Aleksander Humboldt. Družino so pregnali v Bruselj. Vnela se je februarska revolucija. Med nemiri, ki so z revolucijo nastali tudi v Bruslju, niso zaprli samo Marxa, belgijska vlada ni zamudila prilike, da ne bi brez vsakega vzroka pahni. la v zapor tudi njegovo ženo.
Revolucionarni vzgon leta 1348 se je že nasilednje‘leito zrušil. Sledilo je novo Izgnanstvo. Najprej v Parizu, potem, zaradi ponovnega vmešavanja, francoske vlade, v Londonu. In sedaj je bilo to za Jenny Marxovo res izgnanstvo z vsemi svojimi strahotami. Materialno stisko, zaradi katere je pokopala oba svoja sinova in eno hčerkico, bi bila še prenesi a. Da sta se pa vlada in buržoazna opozicija, od vulgarno liberalne do demokratske, združili v veliko zaroto proti njenemu možu; da sta ga polivali z najnesra-m-nejšim in najpodlejšim obrekovanjem; da mu je zaprl svoje stolpce ves tisk in mu onemogočil vsako obrambo, tako da je bil trenutno brez orožja pred nasprotniki, katere sta morala oba prezirati — to jo je hudo zadelo. In to je trajalo zelo dolgo.
■ Toda ne za vedno. Evropski proletariat je prišel sipet v take eksistenčne pogoje, da se je mogel nekoliko samostojno gibati. Ustanovljena je bila. Internacionala. Iz dežele v deželo je prodiral razredni boj proletariata in v prvih vrstah se je bojeval njen mož, bil je vsem na čelu. Tedaj se je zanjo začel
čas, ki Je odtehtal marsikatero hudo trpljenje, Doživela je, da so se obrekovanja, ki so padala na Marxa kakor toča, razpršila ko pleve v vetru, da so njegov nauk, katerega so se trudile s tako velikanskimi napori zatreti vse reakcionarne stranke, fevdalci kakor demokrati, 'oznanjevali v vseh civiliziranih deželah in vseh kulturnih jezikih. Doživela je, da je proletarsko gibanje, s katerim je bilo zraslo vse njeno bistvo, pretreslo stari svet od Rusije pa do Amerike in vsemu odporu navkljub prodiralo naprej z \edno večjo gotovostjo zmage. In ena izmed zadnjih radosti ji je bil krepki dokaz neuničljive življenjske moči, ki s.o ga dali naši nemški delavci pri zadnjih • državnozborskih volitvah.
Kaj je ta žena s tako ostrim, kritičnim razumom, s tolikim političnim taktom, 's tako energijo in strastnostjo, s tako vdanostjo delala za svoje bojne tovariše skoraj celih štirideset let, to ni prišlo v javnost, to ni zapisano v letopisih sodobnega tiska. To je bilo treba sodoživljati. To^ pa vem: če se je bodo žene beguncev Komune zelo pogosto spominjale, bomo mi drugi še mnogokrat pogrešali njenega pogumnega in pametnega sveta — pogumnega brez bahavosti, pametnega, ne da bi kakorkoli škodoval časti.
Ni mi potrebno govoriti o njenih osebnih lastnostih. Njeni prijatelji jo poznajo in je ne bodo pozabili, če je kdaj koli živela žena, ki je zastavila svojo največjo srečo za to, da je osrečevala druge, je bila to ta žena.«
Po ženini smrti je bilo Marxovo življenje le še veriga telesnih in moralnih bolečin, katere je prenašal stoično, ki so pa še narasle, ko je leto dni pozneje nepričakovano umrla tudi njegova starejša hči. Longueto-va žena. To ga je" zrušilo, da s-i ni več opomogel. Izdihnil je, sedš za svojo delovno mizo, 14. marca 1883, v svojem šestinšestdesetem letu.
Pasti Lafargue (1842—1911) je bil Slan 1. Internacionale, eden izmed ustanoviteljev francoske delavske stranke in eden najpomembnejših voditeljev francoskega delavskega gibanja v obdobju II. Internacionale. Objavljamo delček njegovih spominov, ki so bili natisnjeni septembra 1890 v časopisu »Neue Zeit«.
Bil sem le pisar, ki mu je on narekoval, Vendar sen pri tem imel priložnost opazovati njegov način mišljenja in pisanja. Delo mu je šlo lahkotno, a pri tem vendarle tudi s težavo o<- rok: lahkotno, ker so mu stopila takoj v duetu pred oči na vsakokratno temo nanašajoča se dejstva in misli v obilju; toda to obilje . e popolno razlago njegovih idej napravilo dolgo in težavno,
Vico je rekel: »Stvar je telo samo za Jjo-ga, ki ve vse; za človeka, ki spozna zunanjost, pa ; e zgolj površina.« Marx je spoznaval stvari tako, kakor Vioov bog, on ni videl zgolj površine, proniknil je v notranjost, vse sestavine je proučeval v medsebojnih uč. alkih in v vzvratnem delovanju. Osamil je vsak del In sledil zgodovino njegovega razvoja. Nato je prešel s stvari na njeno oko' :e in opazoval učinek okolja na stvar in obratno. Segal je nazaj k nastanku Predmeta, na spremembe, evolucije in revolucije, ki jih je preživel predmet, im prodrl končno do njegovih najdaljnejšlh učinkov. Ni gledal ma posamezno stvar zase in kot tako, brez zveze z njenim okoljem, temveč kot na zelo se-navljen svet, ki je v stalnem gibanju. In Marx je hotel orisati vse življenje tega sveta im njegovih tako različnih in neprenehoma spreminjajočih se učinkov in reakcij. Leposlovci Flaubertove in Goncour-tove šole tožijo, kako težko je natančno opisati to, kar gledamo, in vendar je to, kar hočejo oni opisati, samo površina, o kateri govori Vico, vtis, ki ga dobivajo. Njih literarno delo je igračkanje v primeri z Marxo-vim delom.. Treba je bilo izredne miselne moči, da ; e mogel dojeti resničnost, in nič manij izredne umetnosti, da je opisal to, kar je videl in ho-tel videti. Nikoli ni bil s svojim delom zadovoljen, vedno znova je kaj spreminjal in zmerom je bil mnenja, da opis zaostaja za predstavo. Balzacova psihološka študija »Neznana mojstrovina«, ki jo je Zola klavrno plasiral, je napravila na Marxa močan vtis. ker je Balzac deloma opisal čustva, katera je Marx sam čutil: nekega genialnega :■ ikarja tako muči pritisk, da bi Pokazal s ari natanko tako, kakor se mu zrcalijo v mislih, da svojo podobo vedno dopolnjuje in retušira, dokler nazadnje ne naslika .brezoblične gmote barv, ki pa je v njegovih očeh najpopolnejša slika resničnosti.
Marx je združeval obe lastnosti genialnega misleca: znal je breaprimerno razstaviti predmet v njegove sestavine in bil je mojster v tem, da je razstavljeni predmet v vseh podrobnostih in različnih oblikah razvoja spet sestavil in odkril njih notranje zveze. Njegovo dokazovanje ni veljalo abstrakcijam;. kakor so mu očitali ekonomisti, ki nišo sposobni misliti. Ni uporabljal metoda geometrov, ki potem, ko so povzeli definicije iz obdajajočega jih sveta, ,pri izvajanju konsekvenc popolnoma spregledajo resničnost- V »Kapitalu« ni najti niti ene definicije n i' enega obrazca, temveč vrsto najfinejših; analiz, ki pokažejo najbežnejše odtenke im naj neznatne j še razlike v stopnjevanju. Marx začne z ugotovitvijo očitnih dejstev, da se pojavlja bogastvo družbe, v kateri vlada kapitalistični način produkcije, kot neizmerna zbirka blaga; blago, nekaj
Karl Marx na drugem kongresu
konkretnega, nobena matematična abstrakcija je torej element, celica kapitalističnega bogastva, Marx se oklene blaga, ga vrti in obrača v vse smeri, pokaže njega notranjost in zunanjost in mu izvablja skrivnost za skrivnostjo, o katerih oficialni ekonomisti niso imeli niti pojma, ki pa so številnejše in skrivnostnejše kakor misterij katoliške cerkve. Ko je blago preiskal od vseh strani, si ga ogleda v njegovih medsebojnih odno-šajih, v menjavanju, nato preide na pro-dukbijo blaga in na zgodovinske pogoje blagovne produkcije. Opazuje, v kakšnih oblikah se pojavlja blago, in pokaže, kako prehaja iz ene oblike v drugo, kako ena oblika nujno rodi drtigo. Logična razvojna vrsta fenomenov je orisane s tako popolno -umetnostjo, da bi moglj meniti, da sl jo je Marx izmislil. In vendar izhaja iz resničnosti in je oris dejanske dialektike blaga.
Marx je delal zmerom z naj večjo vestnostjo; ni navajal nobenega dejstva niti števila, ki ga ne bi potrjevale najboljše avtoritete. Ni se zadovoljil s poročili iz drugega vira, šel je vedno k viru samemu, pa naj je bilo to še tako težko. Zaradi kakšnega dejstva podrejene vrste je hitel v Britanski muzej, da je dobil gotovost iz knjižnih virov, ki jih je tam našel. Njegovi kritiki ga tudi niso mogli zalotiti na kakšni nepazljivosti a-li mu dokazati, da se njegovo dokazovanje opira na dejstva, ki ne vzdržijo stroge kritike. Ta rfavada, da se je zatekal do virov samih, ga je pripeljala do tega. da je bral tudi manj znane pisce, katere je on edini navajal. »Kapital« ima toliko obilico navedb iz neznanih del, da bi si mogli misliti, da se je postavljal z načitanostjo. Marx je o tem drugače sodil: »Izpopolnjujem zgodovinsko pravič-
- WILHELM LIEBKNECHT:
nost; vsakomur dam, kar mu gre,« je rekel. Stel je za svojo dolžnost imenovati pisatelj a, kakorkoli neznaten ali neznan je bil, če je kakšno idejo prvič' izrazil ali najekisaktneje povedal.
Njegova literarna vestnost je bila prav tako stroga kakor znanstvena. Nikoli se ne bi skliceval na kakšno dejstvo, o katerem ni bil popolnoma prepričan, niti ni hotel govoriti o predmetu, preden ga ni temeljito proučil. Objavil ni ničesar, česar ne bi bil večkrat pregledal, dokler ni dobilo delo ustrezne oblike. Ni si mogel misliti, da bd se pojavil v javnosti nepopoln. Mučno mu je bilo pokazati svoje rokopise, preden jih ni do kraja izpilil. To je tako močno občutil, da mi je nekega dne rekel,. da bi raje svoje rokopise sežgal, kakor pa jih zapustil nedovršene. Njegova delovna metoda mu je nalagala naloge, katerih velikost si bralec njegovih del komaj more predstavljati. Da je napisal približno dvajset strani v »Kapitalu« o angleški zakonodaji o zaščiti delavcev, je prebral celo knjižnico »Modrih knjig«, ki vsebujejo poročila preiskovalnih komisij in tovarniških inšpektorjev v Angliji in na Škotskem. Prebral jih je od začetka do konca, o čemer pričajo številne črtice s svinčnikom, ki jih je bil zarisal v teh knjigah. Ta poročila je prišteval med najvažnejše in najpomembnejše dokumente za proučevanje kapitalističnega produkcijskega sistema, in može, ki jim je bila, zaupana ta naloga, je tako visoko cenil, da je dvomil, da bi se v kakšni drugi evropski državi posrečilo »najti prav tako strokovnjaške, nepristranske in brezobzirne može, kakor so angleški tovarniški inšpektorji«. To sijajno priznanje jim je izrekel v predgovoru svojega »Kapitala«.
Htatx in oitoci
rač ali beračica z ječečim otrokom, je bil nerešljivo zgubljen, pa če je bilo beraču lopovstvo še tako jasno brati z obraza. Prosečim otroškim očem se ni mogel ustavljati.
Treba je bilo videti Marxa z njegovimi otroki, da si dobil pravo predstavo o bogastvu čustev in otroškosti tega junaka znanosti. V svojem prostem času ali na sprehodu jih je prenašal, se šel z njimi najbolj divje in vesele igre, skratka, bil je otrok med otroki. V Hampstead Heathu smo se šli včasih »konjenico«, Marx je vzel eno, jaz drugo hčerko na rame in nato smo za stavo skakali in tekali — od časa do časa pa smo imeli tudi bitko. Kajti dekletci sta bili razposajeni kakor dečk; in sta prenesli tudi kakšno bunko brez jokanja.
Za Marxa je bila družba otrok potreba.— v njej se je spočil in osvežil. In ko so bili njegovi otroci odrasti ali mrtvi, so stopili na njihovo mesto vnuki, Jenny, ki se je v začetku 70. let poročila z Longuetom, enim od beguncev Komune, je pripeljala Marxu v hišo' več dečkov — divjih fantov. Zlasti najstarejši, Jean ali Johny, ki je zdaj na tem, da »služi« kot enoletni neprostovotjec v Franciji, je bil ljubljenec svojega starega očeta. Vse je lahko delal z njim in je to tudi vedel. Neki dan, ko sem bil v Londonu na obisku, je Jobnyju — katerega so starši poslali sem iz Pariza, kar se je zgodilo vsako leto po večkrat — šinil v glavo bistroumen domislek, da je »Zamorca« (v domači družini in najbližji sodelavci so Marxa nazivali »Zamorec« — naša opomba) spremenil v omnibus, kateremu je sedel na kozla, to je na rame. Engels in jaz pa sva bila imenovana za konja. In ko sva bila pravilno vprežena, se je začela »divja jaga« — hočem reči vožnja na vrtičku za Marxovo hišo v Maitland Park Roadu. Ali pa je bilo morda v Engelsovi hiši pri Regentsparku, Navadne londonsko hiše so tako druga .drugi podobne, da jih lahko zamenjaš, še posebno pa. vrtovi. Nekaj kvadratnih metrov peska in trave, tako na gosto pokritih z londonskim »blacks« ali »črnim snegom«, t. j. s kosmiči saj, da ne moreš razločevati, kje se začne pesek in konča trava — to je londonski »vrt«.
In šlo je Hi-hot! Z mednarodnimi nem-ško-francosko-angleškimi vzkliki:	Go on!
Plus vite! Huma! in »Zamorec« je moral teči, da mu je tekel znoj s čela, in če sva z Engelsom poskušala ubrati počasnejši tempo, je takoj zažvižgal bič neusmiljenega ko-čijaža po nama. Voy naughty horse! En avant! (Nemarni konj ti, naprej!). In to je šlo tako dolgo, dokler Marx ni več mogel dalje — in potem smo se z Johnyjem pogajali in sklenili premirje.
Vilhelm Liebknecht (1826—1900) je bil eden izmed voditeljev in ustanoviteljev nemške socialne demokracije. Objavljamo le nekaj skromnih izvlečkov iz njegovih »Spominov na Mana«, ki so bili objavljeni leta 1896.
Marx je imel, kakor vsi močni in zdravi ljudje, otroke izredno rad. Ni bil le naj nežnejši oče, ki je znal biti po več ur s'svojimi otroki — tudi do tujih,’ zlasti zapuščenih otrok v bedi, ki so mu križali pot, ga je vleklo kakor z magnetom. Ko smo hodili skozi uibožne mestne predele, se nam je neštetokrat v trenutku iztrgal, da je kakšnega Otroka, ki je sedel razcapan na pragu, pogladil’ po laseh in mu stisnil nekaj drobiža v roko. Nasproti beračem je postal nezaupljiv, kajti v Londonu je postalo beračenje prava pravcata obrt — in sicer zlata obrt, čeprav z bakrenimi prejemki. Od beračev in beračic se ni dal preslepiti, dasi jim' skraja — če je sam kaj imel — nikoli ni odrekel miloščine. Hudo se je jezil na nekatere, ki so ga bili s prebrisanim predstavljanjem namišljene bolezni in stiske izkoriščali, ker je izkoriščanje človeškega sočutja, na uboštvu. Kadar pa je stopil ■ predenj be-imel za posebno veliko podlost in za tatvino
Zveze komunistov v Londonu
t**«.*««	•«••••••• • •**•**©• • ©••#••©• ••»•••••	••••*"•• • ©••#••©<
• ©••#••©• •©•*•••»• •••«#••©• #©••#••*•©••©••©• »•*••»••• •©••©••»• •«••••••> •#••©••©• •*»•••••• •»••©••©• ••••©••
še •#••#••©•	•#••#••©• • ©••©••©• •©••©••©• ••••
OB ŠTIRIDESETLETNICI VELIKEGA OKTOBRA
FEBdumsum mmimm
V obdobju prve svetovne imperialistične vojne je bila Leninsko-boljševiška partija edina partija, kj je ne samo Pravilno o<cenila značaj vojne in zavzela do imperialistične vojne tud. proletarsko stališče, temveč s,e tudi dosledno prakti.čno borila, da spremeni imperialistično vojno v državljansko. Uporabila je v danih razmerah edine možnosti: taktike rušenj,a vojniohujskaške oblast; imperialistične feuržoazije in se vzporedno bojevala za pravični mir, brez aneksij in kontribucij. Boljševlki so usvojili Leninovo učenje o možnostih zmage proletariata v eni sami deželi zaradi neenakomernega razvoja Kapitalizma. Ne samo, da so ga usvojili, temveč so tudi začeli praktično uresničevati Leninovo zamisel in pripravljati revolucijo. N osebno živahno dejavnost so razvili v subozemnj vojski in mornarici, snovali, v njej celice; vojakom so pojasnjevali, dia je edini izhod iz imperialističnega pokola — revolucija, proglašali so bratstvo in. prijateljstvo med vojaki varujočih se dežela; pozivali vojake, naj obrnejo Orožje prot.; svojemu lastnemu meščanstvu, kii jih je nagnalo na morišče za svoje koristi.
Vojna pa je’ trajala ... In čim dalj je trajala in čim-več porazov je pretrpela carska vojska — toliko- Več je bilo nezadovoljstva v ljudskih množicah, toliko večje sovraštvo do carske vlade, do carizma, ki jih je pehal v Vojno. Sovraštvo in nezadovoljstvo je raslo in se v
začetku 1917. leta prelilo v množične demonstracije in stavke do februarske revolucije v Rusiji,
Kako je prišlo do dogodka, ki je sprožil revolucionarni plaz, ki je našel svoj zaključek v Velikem oktobru?
Ruska buržoazija je po eni stran; trepetala pred srdom množic, po drugi strani pa je bila nezadovoljna s politiko carja Nikolaja II. in njegovo vlado, ki je bila po njihovem mnenju nesposobna, da vodi vojno. Kot se je bala ljudskih množic, tako se je bala, da ne bi carizem sklenil separatni mir z Nemčijo", da bi s tem učvrstil svoj položaj. Zato je buržc-azija sklenila izvršiti dvorski prevrat in zamenjati Nikolaja II. z Mihajlom prav tako iz dinastije Romanovih. Načrt rus k© buržoazije je z vsem srcem podpisala angleška in froncoska imperialistična gospoda, ki je trepetala, da ne bi v Rusiji izgubila zaveznika z ogromno, vojaško močjo.
Toda buržoazija n; uspela uresničiti svojega načrta. Namesto dvorskega prevrata je prišlo do ljudske■ vstaje, ki jo imenujemo februarsko buržoazno demokratično revolucijo v Rusiji, ki je zmagala v dobrih sedmih, osmih dneh.
Talno hitra zmaga februarske revolucije je bila pogojena zaradi vrste zgodovinskih pogojev, med katerimi so najvažnejše izkušnje prve ruske revolucije v letih 1905 do 1907. V takratni revoluciji so se prebudili v politično
življenje in boj m Mij oni delavcev in kmetov. Prva revolucija (1905—1907) in kontrarevolucij a, ki je sledila tej revoluciji, je širokim množicam /odkrila vso gnilobo carske monarhije, vsa zverstva, ki jih je carska vlada uporabljala, da bi obdržala ljudstvo v pokornosti. »Brez revolucija v letih 1905 do 1907, brez kontrarevolucije v letih 1907—1914, ne bi bilo možno tako točno opredeliti vseh razredov ruskega naroda im na rodov, ki žive v Rusiji, opredeliti teh razredov, enega do drugega in do carske monarhije, ki je prišla do izraza osem. dni februarsko-marčne revolucije 1917. leta« — pravi Lenin (dela, I. zvezek, str. ^50, druga knjiga).
Lenin v svojih delih podčrtava imperialistično vojno kot močan činitelj, ki je pripomogel k revoluciji, ki je »z objektivno nujo morala izredno pospešiti in neverjetno zaostriti razredni boj proletariata Proti buržoazija, morala .se spremeniti v državljansko vojno med sovražnimi razredi.« (Lenin na istem mestu.)
S februarsko revolucijo je stopila na oblast buržoazija in s tem je bilo zanjo vprašanje revolucije — to je vprašanje oblasti — rešeno. Izkoriščajoč proletariat in ljudske množice se je ruska buržoazija tesno naslonila na inozemske kapitaliste, ki so jo krepko podprli s svojim kapitalom. To je seveda bilo v njih interesu, saj so si s tem, da so pomagali ruski buržoažij; do oblasti, zagotovili nadaljevanje imperialistične vojne. Tako je nastala »Začasna vlada«, v bistvu vlada veleposestnikov in buržo-aziije ali kakor pravi Lenam: »Navaden agent milijarder-skih tvrdk Anglije in Francije,a s svojo »koalicijsko« obliko prilagojena za varanje množic in nadaljevanje imperialistične vojne.«
Teda! Vzporedno š to vlado J* nastala »Sovjetska
oblast«. Nastali so sovjeti delavskih in vojaških odposlancev. Prišlo je do »dvovladja«, kot posebnosti februarske ' revolucije, do dveh vlad različnega razrednega karakterja in sestava;
Na eni strani: uradna Začasna vlada, vlada buržoazije; na drugi strani: neuradna, še nerazvita Delavska vlada, to je sovjet delavskih in vpjaških odposlancev, ki predstavljajo posebno obliko diktature proletariata in kmetov (vojaški odposlanci so bili po večini kmetje).
Razredni značaj sovjeta je bil v tem, da so predstavljali oblast proletariata in kmetov, a njih politični značaj je bil v tem, da je bila, oziroma bi morala biti revolucionarna demokratska diktatura, kii sloni na iniciativi množic, ki ruši stari državno ureditev in njih organe — vojsko, policijo, uredništvo in jih zamenjuje z novimi Institucijami.
Sdvjeti pa s0 bili relativno slabi. V njih sio imele večino malomeščanske stranke in zaradi njmovega delovanja se'niso mogli dalje razviti v resnične organe revolucionarne diktature. Njihova dejavnost je bila v glavnem v tem, da so prepuščal; oblast Začasni vlad).. Morije to laže razumljivo, če vemo, da so milijonske množice, ki so sodelovale v revoluciji, v veliki večini predstavljali majhni posestniki, ki so dušili proletariat. Poleg, tega je bilo vsaj polovico jedra delavskega razreda na bojišču. Lenin v inozemstvu in mnogi delavski voditelji v izgnanstvu.
Začasna vlada pa 'je živela od podpore sovjetov, naslanjala se je nanje, kajti revolucija ji je bila edina rezerva, iz katere je črpala svoje moči za svoj obstoj, a revolucija je porajala sovjete, tisto novo, ki se je prebijalo, in končno tudi Zmagalo v oktobru.
t>t>ELAVSKA ENOTNOST*
UTRINKI
8. MARCA 1957
ŠT, U
Med planiškimi skakalci že nekaj let srečujemo triperesno deteljico: Zidarja, Krznariča in Langusa. Odkar se je Polda umalknii v zatišje svojih gozdov, se prav ti trije vedno bolj uveljavljajo. Samo poglejmo državno prvenstvo: Prvi Zidar, drugi Krznarič, škoda, da Langus ni smel nastopiti. Gotovo bi biil vrstni red: Zidar, Langus, Krznarič, ali pa celo: Langus, Kidar, Krznarič. Tudi v nedeljo je bil v Bohinju na gorenjskem smučarskem zletu vrstni red: Zidar, Krznarič, Langus. Langus zaradi kazni ni nastopil, zato pa je v Planici na treningu z Lahkoto, ki je ne bi pričakoval, skočil 84 metrov.
Vsi trije skačejo že nekaj let, zaposleni pa so v jezeniški železarni. Langus in Zidar sta Jeseničana, po poklicu strugarja. Krznarič pa je doma iz Mojstrane, v tovarni pa je skladiščnik. ..	*
Gornja Savska dolina je bila že zavita v rahlo meglo in tudi sonca še ni bilo, ko je jutranji v Laik sopihal proti Kranjski gori. Potnikov ni bilo veliko, večinoma so bili to le delavci, .ki se vozijo iz nočne izmene. Po navadil dremajo in komaj čakajo, da b.i lahko že izstopili.
Med tistimi, ki niso zaradi topline vagona zadremali, je bil tudi Mlinarjev Maks iz Radeč. Pogovarjal se je z Langusom o stružnicah in o izpitih za visokokvalificirane delavce. Maksu je bilo malo mar za bližnje
ka, vendar to ni niti omembe vredno.
Zavore so zaškripale, vlak se je ustavil. Langus je sklonil k oknu in potrkal:
»Ali smo mar že v Mojstrani,« je rekel Maks. »Saj še kar nekam lezemo. Komu pa mahaš?«
»Mato je spodaj!«
»Krznarič?«
»Da.«
Ko je mladi, visoki fant, vstopil, so se pozdravili. Se Zidar ja zlezel iz svojega kota in za čas prekinil dremanje.
»Mato, kar sedi, bova kakšno rekla,« je dejal zadovoljen Maks. Spet je dobil nekoga, s katerim bo klepetal.
»Kaj pa ti je danes, da si tako buden, si mar spet čakal na elektriko,« je odvrnil Krznarič
»Mar misliš, da je meni tako kot tebi; daj, sedi, z onima dvema boš še tako dolgo 'skupaj. ..«
Pogledal je Langusa in Zidarja in se nasmehnil: »Strugarji so vedno zjutraj nataknjeni,« je dodal v pristni rateaki govorici.
»Jezna sta, ker sta morala tako zgodaj na vlak,« je odvrnil smeje Mato. Skrbno je zložil skakalne smuči na prtljažnik, nahrbtnik pa je položil kar na klop. Še prejšnji dan so bili v tovarni vsi skupaj. Languš pri stružnici v elektrodelavnici, Zidar ‘ v klopi mojstrske' šole pri učenju in Krznarič v skladišču. Zdaj, ko je državno prvenstvo za njimi, so se resno
ga, nobenega pravega dela nisem imel. Stroj je nekaj nagajal, rezal sem samo cevi. Veš, to je pa preveč enolično delo, da se ure kar vlečejo...« je dejal resnobno Maks.
»Meni pa vedno hitro minejo,« je odvrnil Mato, medtem ko je slačil pulover.
popolnoma miren, se spusti in glej pred sabo na odskočno mizo. Potem pravočasno odrini. Glej, da ne boš zamudil, boš vedel, kako boš lepo in varno letel.«
»Pa je fant tako 'storil?« je bil zvedav Maks.
»Seveda je, toda preden je
MOJE SPOŠTOVANJE
no in ne meljem pozdravov med zobmi.
Edino nekoga ne pszdrav-jam: domišljavcev. Ljudi, ki gredo po cesti z vzvišenim nosom. Ljudi, ki mislijo, da da so nadljudje. Takih napihnjenih kož ne maram pozdravljati. Namesto da bi jim rekel »Moje spoštovanje«, si mislim, »Koklja te brcni!« ali pa »Hudič te nosi, prazna slama!«
In še nekoga ne pozrav-'jam: ljudi, ki ti ne pogledajo v obraz, temveč tiščijo oči k tlom, kakor da so tam kaj izgubili (na primer: oliko).
Smešni so tudi taki men-
Omikan človek šteje med svoje najiepše vrline tudi . pozdravljanje. V tem pogledu sem velik demokrat: ne pozdravljam samo lepih žensk, šefov, urednikov in direktorjev, temveč tudi ženske, ki niso lepe in ljudi, ki mi niso predpostavljeni.
Vesel sem, ge se lahko odkrijem poštenemu človeku (skoraj vsak dan srečam katerega) s svojim pozdravom:	»Moje spoštovanje«.
Pozdravljam glasno in jas-
cači, ki se ne morejo odločiti, ali bi pozdravili -li ne. Že primejo za klobuk, da bi se odkrili, pa si v zadnjem trenutku premislijo. Zdijo se mi kot device, ki se nikakor ne upajo odločiti (čeprav bi rade) za greh.
Tudi taki so, ki želijo, da jih pozdravljaš naprej. D» bi oni prvi pozdravili, jim še na kraj pameti ne pride. Izgubili bi na veljavi in dostojanstvu. Jaz Jih vseeno prvi pozdravljam. Ce si hočejo na ta način pridobiti veljavo: Moje spoštovanje!
Poznam tudi take, ki pretirano uslužno pozdravljajo. Prikljanjajo se ti tako, da z nosom pobrišejo cestni prah in v njihovem glasu je prizvok natakarja, ki je prejel mastno napitnino ali pa jo šele pričakuje.
Sicer pa tudi takim: Moje spoštovanje!	Kljun
Udeležba Jugoslovanov na planiški prireditvi bo letos skromnejša, vendar bomo zato gledali le najboljše skakalce, za katere se nam ni treba bati, da nas bodo razočarali. Tudi Krznarič, ki ga- vidimo na sliki, bo v nedeljo skakal v Planici.
k o treh letih bodo v Planici spet smučarski skoki. Med naše najboljše skakalce prištevajo tudi Langusa. To je tudi sam potrdil, ko je na poskusnih skokih dosegel značko 86 metrov. — Na sliki v naslovu pr boste spoznali Zidarja, ki je našo državo uspešno zastopal vrsto let.
skakanje v Planici. Bito je samo po sebi razumljivo, da bodo fantje preizkušali 80 in 100-me-trske daljave. Toda on, ima že raje poletje in jesen, snega je tako ali tailco za Maksa vedno preveč. Res, da mu tudi takle planiški teden da nekaj zasluž-
lotili »velike skakalnice.* Za prenekatere je bil trd oreh in še 'bo..., da, le kakšna bo za njih. Kmalu bodo vedeli.
»Kar pusti ju, naj dremata. Sedi, pa povej, kako še boste odrezali, nama bi vožnja hitreje minila. Veš, da je bila noč dol-
»Lahko tebi, tl imaš vedno dovolj prometa... Kako misliš no, s skoki? «
»Kaj pa naj menim, zdaj bomo najprej na 80-tk.i, potem, pa če boste Ratečani dobro pripravili 100-metrsko, pa še to. Saj boš videl!«
»Kje pa, ne gledam rad skokov. Ali še pomniš Kavalarja, kako je »pogrnil« na 80-metr-ski.«
»Ja, no, fant je bil preveč »korajžen«, v zraku mu je pa poguma zmanjkalo.«
»Kako si se pa ti počutil, ko si se prvič spustil?«
»Misliš 1954. leta?« Zmajal je z glavo in rekel: »Ni da bi pravil.«
Mato se je1 branil in bilo mu je prav tako, kakor če bi ga vprašal: ti, povej, kako pa delaš. Kako boš samega sebe ocenjeval. Na taka vprašanja lo-vek kratko odgovori. Vlak je enakomerno ropotal in vozil po zasneženi pokrajini. Langus je gledal skozi okno in mislil svoje. Kazen, ki so mu prilepil; smučarski krogi, ni bila nič prijetna. Zidar pa je zleknjen dremal. Le Maks je klepetal in Matu ni bilo prijetno govoriti, preveč je bil sam zraven. Toda Maks je silil.
»Prav,« je dejal Mato,« ali poznaš Bertija, Dovžanovega,, Kunšičevega in še nekatere z Brega?«
»No, nekaj jih poznam, Mojstrana je sploh znana...«
»Kar pusti to. . ., fantje so po vsej sili hoteli skakati. p& smo šli nekega dne na 40-metr-sko. Berti.iu, mislim, da je imel takrat 10 let, sem dejal: če boš
pridrsel na odskočno mizo, sem bil ves poten. Bal- sem se, da se mu ne bi kaj naredilo. Ko pa je srečno zvozil, je fant zavriskal in bil sem vesel, menda bolj kot poba.«
»Kako si se pa ti počutil pod Pončo?«
»Prav to je testo. Ko sem se
prvič spustil po zaletišču »mamutske«, sem pomislil na naulke, ki sem jih dajal fantom z Brega. Zdaj so veljali meni še bolj!«
»In kako je bilo?«
»Bil sem varen kot v svojem skladišču. Nič lepšega, samo da ne zamudiš trenutka...«
■ »Nd, in če ga?«
»Si pa lahko ob palec, tako kot ti...«
Pokazal je na Maksovo roko in se zasmejal. Maksu je postalo nerodno. Zmeraj se je ujezil, kadar ga je kdo spomnil na palec. Pfi rezanju cevi v cevarni mu ga je odneslo, da še sam ni vedel kdaj. Mato se je še bolj zasmejal, ko je videl, da je Maks v zadregi, še Langus se je obrnil, Zidar predramil. Maks pa je hitel:
»Imaš kakšen cigaret, vse sem pokadil...«
»Vem, vem,« je dejal v smehu Mato, »dolga je bila noč, ker si spet rezal cevi..«
Vlak je sopihal proti Gozdu Martuljku. Prvi sončni žarki so se upirali v Špik in skupino, ki je zasneženo štrlela nad Savsko dolino.

ČETRTA DIMENZIJA
Zanimiv domislek beograjskega novinarja
66
V zadnjeip času so večino naših kino dvoran preuredili za projeeiranje filmov, ki so posneti p-o cinemascop sistemu. Z raznimi akustičnimi in optičnimi efekti, dobi gledalec občutek, da je postala slika na platnu bollj plastična. Povsod v svetu želijo film še bolj približati gledalcu. Zato je še toliko bolj zanimiv domislek beograjskega novinarja Branislava Mi-
Neki raztreseni profesor "je vprašal dijaka:
»Ivan, kaj bi napravil, če bi našel človeka z zmrznjenimi nogami?«
»Nič težkega tovariš profesor. S snegom bi mu zdrgnil noge.«
»Toda kaj bi pa storil poleti, ko m nikjer snega?«
niča, ki ga je imenoval »Cet-menzi«.
Ideja Branislava Minica je ze» lo enostavna in je nekakšna kombinacija scene na platnu z igro na odru. Do zdaj še niso nikjer poskušali, da bi se Igralci na platnu pogovarjali z ljudmi v gledališčni V tem je bistvo domisleka. Toda ne gre za nov film, gre la za nekakšno vključevanje posameznih ljudi v določene filmske scene.
In kako naj vse to dosežemo? Vzel; bomo na primer sceno iz nekega domačega filma. Potrebovali bomo zato še eno nesin-hronizirano kopijo istega kadra. S ponovnim sinbroniziranjem bo junak na platnu izgovarjal tak tekst, za kakršnega se bomo pač odločili. In medtem, k,o se pred očmi gledalcev odvija ta scena,
lili lllilll illlllllf
bo stopil pred filmsko platno igralec, ki se bo začel z onim na platnu pogovarjati. Prav tako is tudii s tujimi filmi. Po obdelavi posameznih filmskih kadrov, se bodo naš; igralci pogovarjali; v slovenščini s tujimi junaki na filmskih platnih.
Ideja je nova in originalna,' tehnično izvedljiva, da n a kopiji katerega koli filmskega kadra izvedemo sinhronizacijo v monologih in dialogih.
Morda bo s tem film dobil novo izrazno moč, morda?
»Četmenzi« je torej neke vrste kombinacija gledališča in filma. Tu je še druga možnost. Lahko bi se celotno dogajanje preneslo v medsebojne dialoge med igralci na odru in nastopajočimi v filmu.
Nekateri pravijo, da bomo že
»m

A. P. CEHOV
DOLG JEZIK
■
Mlada ženica Natalja Mihajlovna s* je danes vrnila iz Jalte in že neutrudno klepeta in pripoveduje možu o lepotah Krima. Razveseljeni mož ganjeno gleda njen navdu- ' šeni obraz, posluša in od časa do časa kaj vpraša...
, »Toda, pravijo, da je tam nenavadno drago?«
»Kako naj ti povem? Mislim, da pretiravajo, ljubček. Vrag ni tako črn, kot si ga prestavljajo. Jaz in Julija Petrovna, na primer, sva imeli zelo prijetno in dostojno stanovanje za dvajset rubljev na dan. Dragi moj, vse -je odvisno od tega, kako človek zna živeti. Res, če si kdo zaželi, da bi šel kam v planine... na primer na Aj-Petri... in je treba vzeti konje in vodiča, — res, potem je pa drago. Strašno je drago! Ampak, da bi videl, Vas toka, kako lepe planine so to! Predstavljaj si, visok; visoki hribi, tisočkrat višji od cerkve... Na vrhu megla, megla, megla... Spodaj pa skale, skale, skale... In pinije... Ah, niti, spomniti se ne znam!«
»Da, saj res, 'ko si bila tam, sem bral nekaj o teh tamkajšnjih vodičih Tatarih . .. Svinjarije počno! Kaj so to res kakšni posebni ljudje?«
Natalja Mihajlovna naredi malo prezirljiv obraz in migne z glavo.
»Navadni Tatari, nič posebnega ...,« pravi. »Sicer pa sem jih jaz videla od daleč, tako, površno... Pokazali so mi jih, ampak jaz se nisem zanimala zanje. Ljubček, že od nekdaj sem imela vnaprej slabo mnenje o vseh teh Čerkezih, Grk-ih ... Mavrih!«
»Pravijo, da so veliki Don Juani.«
»Mogoče! So' umazanke, ki...«
Natalja Mihajlovna naglo skoči pokonci, kot d* se je na nekaj strašnega spomnila, It' dolgo gleda s prestrašenimi očmi moža, nato pa začne in pri tem na dolgo vleče vsa-
ko besedo: »Vasička, samo da ti povem, kako so ženske ne-mo-ral-ne! Joj, kako so nemoralne! In to, veš, ne preproste žene ali iz srednjih slojev, ampak aristokratke, tiste ošabne, z bon-to-n-om! Strahota, enostavno svojim očem ne bi verjela! Še na smrtni postelji ne bo-m pozabila! Povej, ali more ženska tako pozabiti nase, pa ... aji, Vasička, o tem se še pogovarjati nočem! Na primer, vzemimo -kar Julijo Petrovno, mojo sopotnico... Tako lep mož, pa dva otroka... je iz spodobne družbe, vedno se dela svetnico, ko — naenkrat, si moreš misliti..-. Samo, ljubček, razume se, da je to entre nous... Daj mi častno besedo, da ne poveš nikomur!«
»Beži no, kaj ti pride na misel! Seveda ne bom ...«
»Čas-tno besedo? Pazi se! Verjamem ti. ••«
Zenica povesi čeljust, naredi skrivnosten obra-z in prične šepetati:
»Predstavljaj si takšnole stvar ... Gre ta Julija Pe-trovna v planine. Krasno vreme! Jaha prva, s svojim vodičem, jaz pa malo za njo. Prišli smo kake tri, štiri vrste daleč, veš, Vasička, ko Julija Petrovna nenadoma vzklikne in se prime za prsi. Njen Tatar jo prime okrog pasu, ker bi drugače padla s sedla... Jaz s svojim vodičem prijaham do njiju... Kaj je? Kaj se je zgodilo?... ,Ah. umiram,’ vpije ona. .Slabo mi je! Ne morem narorej!’ Pomisli, kako se-m se ustrašila! ,Pa poidimo nazaj!’ pravim. — ,Ne, Natalie, ne morem nazaj!' pravi. ,Če naredim samo še en korak, bom umrla, tako me boli! Krč imami’ In me prosi -in roti mene in mojega Sulejmana, naj se, za boga, vrneva v mesto i-n ji prineseva Be-stuževe kapljice. To ji pomaga.«
»Počakaj! Ne razumem te čisto dobro...« zamrmra mož in se popraska po čelu. »Malo prej si -rekla,, da sl te Tatare videla samo od
daleč, zdaj pa pripoveduješ o nekem svojem Sulejmanu.«
»Glej ga, ti spet loviš za besede!« se na-mrši ženica i-n se niti malo ne vznemiri. »Sumničenj ne morem prenašati. Ne morem! Neumno je, neumno!«
»Nič se ne lovim, toda ... zakaj bi čiovelt lagal? Jahala si na sprehode s Taitarjl, lepo, privoščim ti, ampak... zakaj zvitoreipiš?«
»Hm!... Vidiš, kako si čuden!« se razjezi ženica. »Ljubosumen na Sulejmana! Lahko si pred-stavijam, kako bi se šele ti brez vodiča vzpenjal na planino. Predstavljam si! Če ne poznaš tamkajšnjega življenja, je bolje, da si tiho. Molči, samo molči! Bre-z vodiča se tam ne moreš niti premakniti!«
»Prosim te, samo brez teh neumnih nasmeškov! Jaz nisem zate nekakšna Julija... Jez je tudi ne opravičujem, ampak jaz... psss! Čeprav se ne delam svetnico: ampak tako pa vsaj še nisem po-zabila nase: Moj Sulejman ni prekoračil meje... Ne-e! Včasih se Julijin Mametkul ni odmaknil od nje, a pri meni pa, čim je odbilo enajst, takoj:
illlllilllll
Sulejman, pojdite! Pojdite! In moj neumni Ta-tarček gre. Imela sem ga, ljubček moj, -na kratko. Brž ko se je pričel zmrdovati zaradi de-narja ali česa drugega, takoj: Kaaaj? Ka-ko-o? A njemu srce v hlače ... Ha-ha-ha . •. Oči je imel, veš, Vasička, čme, bolj kot premog, smrček pa tatarski, neumen, smešen ... No, tako sem ga držala! Evo!«
»Si mislim...« zamrmra mož, ki je delal kroglice iz krušne sredice.
* »To je neumno, Vas-ieka! 2e vem, kaj misliš! Vem. kaj misliš... Ampak verjemi mi, niti na izletu ni prekoračil me,je vljudnosti. Če smo šli, na primer, v planino ali k slapu U-čan-su, s-em mu zmeraj rekla: Sulejman, za mano! I-n on, revež, je moral iti vedno za mano ... Pa tudi potem... na najbolj patetičnih mestih, sem mu zmeraj rekla: .Vendar ne smeš pozabiti, da si samo Tatar, jaz pa žena titularnega svetnika!’ Ha-ha ...« Zenica se smeje, nato se hitro ozre, napravi preplašen obraz in šepeta:
»Ampak Julija! Uh, ta Julija! Ne razumem, Vasička; zakaj se -ne bi oddahnila od puste praznine svetovljanskega življenja, zakaj se človek ne bi mato zabaval? Vse to je v.redu... Daj, prosim te, pošali se, ponori, nihče te zato ne bo obsojal; -ampak če se vse to v-zame zares, če se delajo scene... ne, kakor hočeš, toda*1— 'jaz te-ga ne razumem! Pomisli, bila je ljubosumna! Kaj ne. ali ni to nesmiselno? Nekoč pride k njej Mametkul, njena strast... Nje ni bilo doma... no, in kaj, poklicala sem ga v stanovanje... pričela sva se pogovarjati o tem in onem... veš, ti ljudje so čisto predpotopni! In tako sva nevede preživela ves večer. . . Nenadoma se prikaže Julija. Plane noter... Napade naju z Mametkulom ... naredi nama sceno ... phi! Tega ne razumem, Vasička!...«
Vasička se odkašlja, namrši obraz in se sprehodi po sobi.
»Lepo ste se zabavali tam, ni kaj reči!« zagodrnja in se prezirljivo nasmehne.
»Glej ga, kako je to-o ne-u-m-no-o-o!« je užaljena Natalja Mihajlovna. »Ze vem, na kaj misliš! Zmeraj imaš -take grde misli! Nič več ti ne bom pripovedovala! Nič več!«
Zenica se našobi in umolkne.
čez dva ali tri mesece lahko videl; prvi tak film. Takrat bodo baje prikazati nekaj scen iz filmskih tednikov o raznih domačih in mednarodnih dogodkih. Nekaj scen bodo sinhronizirali, tako da se bodo nogometaši pogovarjal; o sebi, o svojih prigodah, v dialogih pa bomo nekaj več slišali tudi o našem nogometu.
NE SAMO PESEK
Sahara. To je ogromno prostranstvo peska. Tu in tam je mala oaza s palmami, povsod pa vedno lačni šakali z naježeno dlako na hrbtu stopicajo po sledovih p-otni-kov in iščejo njih trupla, nad katerimi miglja tisočero zvezd in okrogli mesec.
Se do nedavnega smo si te tako predstavljali Saharo. A zdaj? Človek je prepričan, da je pod peskom milijardo ton surove nafte, sloji pa se raztezajo od Maroka preko pustinl-skih predelov Alžira in Tunisa tja do meje Libije. Strokovnjaki sodijo, da bi lahko znašala letna proizvodnja nafte pet milijonov ton. Francija bi se rešila velike neprijetnosti in postala dobavljač Evrope.
Toda tu je še eno vprašat:] e — transport. Nahajališča naftb so od prvega morskega pristanišča oddaljena na stotine kilometrov. Tod ni železniških prog, ni cest. In potem je še kopica pomanjkljivosti v pristaniščih, saj ta nimajo dovo:j naprav za polnjenje nafte. Vse to zahteva velikih finančnih sredstev, ki jih Francija nima.
I-n še: alžirsko vprašanje, brez uspešne rešitve le-tega ne bo mogoče priti do največjega ekonomskega podviga dvajsetega stolettja. Vse je odvisno od Francije, če se bodo kmalu pojavili naftni stolpi sredi Saharske puščave.	A. M*
8, MARCA 1957 Kg ST. M
KULTURNI RAZ.G LEDI
»DELAVSKA ENOTNOST-
e
O PROSVETNIH
Na seji Sveta prosvetnih zvez Jugoslavije ki je bila pred nekaj dnevi t Beogradu (o čemer smo naše bralce že obvestili) so med drugim dotočili, da bo zvezno posvetovanje o prosvetnih domovih v začetku aprila letos v Sloveniji. Ker pripravlja gradivo za to posvetovanje tovariš Albreht Roman smo ga Poprosili, d.a nam pove kakšna načela naj nas vodijo pri graditvi prosvetnih domov.
Na to posvetovanje se že dalj časa pripravlgigimo. Ze pred nekaj meseci je namreč Svet prosvetnih zvez. Jugoslavije naprosil Svet Svobod in prosvetnih društev Slovenije, da pripravi Potrebna poročila za tako posvetovanje in da prevzame organizacijo posvetovanja. Svet Svobod in prosvetnih društev je to delo prevzel. Povabil - je širši krog javnih delavcev iz vrst arhitektov, pedagogov, gledaliških Igralcev, glasbenikov, knjižničarjev, slikarjev, zdravnikov itd. k sodelovanju pri Pripravi gradiva za posvetovanje. Povab jeni so se pozivu z veliko pripravljenostjo za sodelovanje rad odzvali in obljubili Pritegniti k delu še celotna Vodstva strokovnih združenj, v katerih so včlanjeni. Posamezni strokovni sodelavci so prevzeli izdelavo, manjših monografij o Posameznih problemih v zvezi z graditvijo ureditvijo in funkcioniranjem domov.
Zbiranje 'in obdelava gradiva sta prešli v zaključno fazo. Stvar je vsebinsko dozorela do te mere, da lahko preidemo na posvetovanje.
V pripravah s-o se že izoblikovala nekatera načela, ki bodo predložena na posvetovanju delegatom -v razpravo, razsojanje in sklepanje, kajti naloga Posvetovanja je predvsem v tem, da. izlušči osnovna načela, katerih na se graditelji prosvetnih domov v bodoče skušajo držati.
Prvo načelo, ki se je doslej izoblikovalo glede zasno-ve prosvetnega dioima bi se glasilo nekako takole: prosvetni dom naj bo zasnovam tako, da omogoča prebivalcem določenega naselja normalno družbeno udejstvovanje in amatersko Umetniško delovanje.
Iz tega jasno izhaja, da ni zadostno, če bi tudi v 'bodoče izdelovali zasnove za gradnjo prosvetnega doma samo na temelj u zvrs . in - obsega prosvetne dejavne " ii obstoječega prosvetnega društva v nekem naselju. Jasno je namreč, da je
DOMOVIH
družbeno zabavno itd. življenje delovnih ljudi daleč obsežnejše in bolj raznoliko kot so dejavnosti posameznih prosvetnih društev. Prav tako je jasno, da prosvetna društva -niso edini činitelj, ki skrbi za družbeno udejstvovanje, razvedrilo, izobraževanje in amatersko umetniško udejstvovanje delovnih ljudi, temveč, da tu nastopa še neibroj drugih činiteljev in organizacij ter ustanov. Kraiko-malo: izhodišče za izdelavo zasnov za prosvetni dom mora biti v tem, da ocenimo, kako ljudje prežive svoj prosti čas in katere prostore nujno potrebujejo za normalno .udejstvovanje na posameznih področjih svoje aktivnpsti.
Drugo načelo, ki logično izhaja iz prvega pa bi bilo v skopem tole: prosvetni dom naj bo, urejen tako, da omogoča normalno družbeno in družabno življenje prebivalcev določenega naselja, da omogoča sistematično izobraževanje odraslih na lem področju in da daje osnovne pogoje za amatersko umetniško delovanje delovnih ljudi s tega območja.
Sistem delavskega in družbenega upravljanja je privedel do tega, da imamo številne organe delavskega in družbenega" upravljanja v katerih delovni ljudje delajo. Temeljna značilnost za vse te organe je, da delajo kot kolektivni organi in da morajo probleme o katerih odločajo temeljito in vse-stramiko poznati. Predpogoj za uspešno delo organov samoupravljanja je v tem, da se ljudje, ki delajo v teh organih zbližajo, spoznajo med seboj in da nenehno skrb a za vsklajevanje svojih pogledov na posamezne probleme itd. Iz te nujnosti so se porodile številne spontane pobude za osnovanje »klubov članov delavskih svetov«, »klubov mladih proizvajalcev«, itd. Jasno je, da se pri ustanavljanju teh klubov takoj pojavi vprašanje prostorov v katerih naj se člani omenjenih, organov zbirajo, zbližujejo itd.. Vprašanje prostorov, kot kaže, je sploh ena izmed temeljnih preprek, ki otežuje normalen razvoj omenjenih klubov. Še večje težave pa nastajajo v zvezi z zbliževanjem članov raznih organov upravljanja, ki ne delujejo v določeni gospodarski organizaciji itd., kot so sveti potrošnikov, razni organi družbenega skrbstva itd.
Posebno poglavje v preživljanju prostega časa naših delov-
nih ljudi -je tako imenovano raz- robe, pevske sobe, plesne sobe vedrilo. Za razvedrilo pri nas itd. Tem prostorom je v dose-skrbe, v kolikor skrbe, umetni- danjih prosvetnih domovih po-
šike ustanove, kino, gledališča itd., nadalje gostišča in družbene organizacije z občasnimi družabnimi prireditvami in veselicami in končno vsak posameznik za sebe v okviru svoja družine. Del razvedrila pa ostaja zaprtega v okvir raznih društev, kot je to šah, kegljanje itd.
Pri nas oostaja vsled tega nujna potreba po tem, da pridemo do nekih družbenih družabnih, prostorov, v katere bo imel sleherni prebivalec določenega naselja vstop in kjer bo našel svojemu nagnjenju in svojim težnjam primerno razvedrilo in zabavo. V tem smislu bi bilo treba urediti posebne klubske prostore, vanje namastiti radijske sprejemnike, v bodoče tudi televizijske sprejemnike, razmestiti po teh prostorih šahe, biljardne mize, urediti prostore za prebiranje periodičnih publikacij, revij itd. V teh prostorih bi bilo potem mogoče prirejati tudi najrazličnejše literarne večere, razgovore o posameznih družbenih problemih, prirejati komorne umetniške večere, zabavne večere itd.
Taki prostori bi bili najuspešnejše sredstvo v prizadevanjih, da odtegnemo delovnega človeka nesmiselnemu posedanju po gostilnah, ki nujno vodi v popivanje, in zapiranju v lastno družino.
Drug kompleks prostorov, ki bi ga prosvetni dom moral imeti so prostori, ki so nujno potrebni za izobraževanje odraslih. V te prostore vsekakor sodi knjižnica s čitalnico, potrebne predavalnice, kabineti za študijsko gradivo in prostori za debatne skupine. Teh prostorov, ki bi služili tem namenom, pri nas sploh še nimamo. Povsem pa je jasno, da izobraževanje odraslih ne bo moglo pognati globljih korenin, dokler ne bomo uredili temu primernih prostorov.
Tretji sklop prostorov, ki naj bodo v prosvetnem , domu, pa so prostori, ki so potrebni za kulturno umetniško delovanje, na določenem območju. Sem sodi gledališka dvorana, dvorana za kinogledališče, dvoranica za lutkovno gledališče, razstavni prostori za umetnostne razstave ter vsi prostori, ki so nujno vezani za normalno funkcioniranje prej omenjenih. Sem sodijo prostori za vaje, garde-
Skladi za kadre
Te dni je Zvezna ljudska skupščina j prejela izredno važen igklep o spremembi uredbe o skladih za kadre v gospodarstvu. Doslej so bili ti sk.adi namreč zelo močno centralizirani, pa se je dogajalo, d.a so skladi bili ali zelo počasi uporabljani ali in to je bilo najslabše, večkrat nesmotrno trošeni. Odšle, bodo ti skladi ' decentralizirani.
Polovica teh skladov bo ostala na okrajih, 30 odstotkov bo zadržala vsaka republika in 20 odstotkov bomo odvajati v zvezni sklad.
Ta sklep je izredno pomemben zlasti z ozirom na predsto-Ječo reformo strokovnega šolstva. Saj je prav .strokovno šol-
stvo najmanj razvito in,proučeno, čeprav njegove slabosti z.Lo neugodno vplivajo na rast gospodarstva. Ta s-abost je predvsem, da strokovno šolstvo močno zaostaja z» napredkom gospodarstva in rastjo novih družbenih odnosov, ki so rezultat položaja neposrednega proizvajalca, kot aktivnega in samoupravnega činiteljia.
Okrajni skladi bodo služili za dopolnilno vzdrževanje strokovnih šol in domov. Dopolnilno pravim, ker se okraji ne smejo odreči rednemu vzdrževanju teh šol.
Iz republiških skladov se bo dajala pomoč tistim okrajem, kjer je nujno razširiti obstoje-
če, ali ustanoviti nove strokovne šole in domove, a okraj nima dovolj lastnih sredstev. Republiški skladi bodo omogočili tudi sistematičnejšo organizacijo raznih oblik strokovnega izobraževanja v republiki.
. Zvezni skladi bodo povabljeni v podobne namene kot republiški, le v jugoslovanskem merku.
S skladi bodo upravljali posebni družbeni organi. Tudi sindikalne organizacije bodo ime.e v teh organih svoja zastopstva. Pričakujemo, da bodo sindikalni predstavniki vectno zavzemali najnaprednejša stališča v korist čim uspešnejše rasti celotnega strokovnega šolstva in dviga strokovne ravni.
svečeno največ pozornosti. Gre predvsem za to, da marsikdaj niso skladno urejeni in da je preveč enostransko favorizirana ta ali ona panoga amaterskega udejstvovanja. (Dalje in konec prihodnjič)
Ivan Meštrovič: »Vdova z otrokom«. — »V likovni umetnosti, a še posebej v kiparstvu, se ne da vse povedati kot v knjigi z besedami; toda mogoče se lahko pove bolj zgoščteno in bolj neposredno vse tisto, kar je bitno, tako kot se v najsvečanejših in najodlo-čilnejših trenutkih v življenju pove več, topleje in bolj iskreno z gibom, s pogledom ali izrazom, kot pa z besedo . . .« (Ivan Meštrovič).
Samo poglejmo izraz zapuščene žene, ki je izgubila moža, ki jo svet ne mami več, žene, ki je ostala sama z drobnim bitjem v naročju. Ono je zdaj vse njeno življenje in le njemu pripada vsa njena toplota in Ljubezen. »Vdova z otrokom« je eno izmed številnih del, ki predstavljajo matere z otroki ali žene, ki žaluje,1o za svojimi možmi, katere j.e Meštrovič zelo rad upodabljal.
BES NISMO MNOGO STORILI ZA
izobraževanje odraslih
V zadnji številki Prosvetnega delavca sirno brali poročilo tovariša Albrehta o vprašanju izobraževanja odraslih. V poročilu je ugotovljeno, da se s tem vprašanjem prosvetne ustanove zadnja leta niso kaj preveč ukvarjale. S samoniklimi tečaji tu in tam in s predavanji ljudskih univerz nismo dosegli kakih otipljivih uspehov, Sicer je mano, da predavanj ljudskih univerz, ki dajejo neko splošno znanje, delavci niso kaj radi obiskovali, pa tudi mladina ne preveč. Delavsko prosvetna društva Svobode so na svojih občnih zborih skoraj povsod razpravljala o svodi glavni-nalogi: izobraževanju svojih članov, njih usposabljanju za uspešno upravljanje podjetij ter prizadevanju za njih nadaljnje strokovno izobraževanje. Toda nekih enotnih smernic za to delo, nekih določenih praktičnih zaključkov, ki bi veljali vsaj za industrijska sredjšča, ni bilo.
Igre so lepa reč, ljudje jih radi obiskujejo, še raje operete. Treba je ludi zabave, vedrega smeha. To je prav! Nas prosvetne delavce pa mera zanimati tisti del poročila, ki pravi, »treba bi bilo zagotoviti vsem, ki si niso mogli, ali ne morejo pridobiti v svojih mladih letih Izobrazbe z rednim šolanjem, dia jo morejo dobiti pozneje«, in dalje »mnogi menijo, da je izobraževanje odraslih zadeva amaterskih
organizacij in da redne šolske ustanove nimajo tukaj kaj delati«.
Bes je, da mnogi posamezniki mislijo, da pri izobraževanju odraslih redne šolske ustanove nimajo kaj delati Vendar smelo trdim, da od
ba, to vemo. Vsak organiziran sistematičen in potrebno prilagojen način dela za pridobitev potrebne izobrazbe bi bil uspešen, ker se vsi prvič zavedamo, nam manjka potrebna izobrazba in to na svojih delovnih mestih dnevno ob-
upna vi,tel j štev' šol tja do repu- čutimo, drugič, ker naši ljud-
bliškega sveta za šolstvo niso tega mnenja. Najmanj pa velika večina prosvetnih delavcev širom Slovenije od Ljubljane tja do zadnjega hriba. Mi dobro vemo, da smo v službi ljudstva in ta zavest nam je prijetna, lepa. Svoje mesto, položaj in zaupanje smo pridobili v glavnem in pretežno po zaslugi našega delavskega razreda. Mi vsi pa smo njegov sestavni del. Gmotni pogoji javnih prosvetnih ustanov res že zdaleč niso idealni, toda bedo, čfe bo naše gospodarstvo krepko napredovalo. Vendar so tudi že danes pogoji taki, da moramo ob njih odraslemu človeku nuditi vso potrebno izobrazbo.
Sinem po naši deželi imamo veliko števijo Svobod in prosvetnih društev, osnovnih šol in nižjih gimnazij ter Vajenskih šol z lepim številom prosvetnih delavcev, v sindikatih precej sindikalnih in političnih, delavcev, v podjetjih strokovnjakov, — ljudi torej, ki bi mogli posredovati potrebno izobrazbo tistim, ki je v svojih mladih letih niso mogli dobiti dovolj. Da zelo mnogim manjka potrebna izobraz-
je v tovarni, v uradu, na polju, v zadrugi žele več in bolje-delati in tretjič, ker si vsakdo na svojem delovnem mestu želi z dobrim delom pridobiti čim višjo družbeno oceno. To je mnogo, to je trdni temelj, na katerem bo kaj lahko graditi. Ostaja le še vprašanje, če so ljudje javnih prosvetnih ustanov pripravljeni zastaviti tu svoje sile?
Trdim, da bo to najmanjši problem in da bodo ljudje javnih prosvetnih ustanov z veseljem podprli vsako tako prizadevanje. Pomiagti natiim ljudem za boljše upravljanje in gospodarjenje, to je najprijetnejši občutek.
Naj navedem primer, ki zgovorno potrjuje potrebo izobraževanja odraslih. Pred nekaj dnevi sem se razgovarjal s predsednikom delavskega sveta podjetja, ki šteje 230 ljudi. Zanimal sem se za delo delavskega sveta. Takole je potožil tovariš: Hudo mi je, ko našj člani pridno razpravljajo le tedaj, ko gre za delitev dobička, zelo malo pa, kadar je treba razpravljati o drugih važnih vprašanjih podjetja. Na vprašanje, kako si to
razlaga, je rekel, da to sicer raizume, ker članom sveta mnoga vprašanja niso jasna, pa raje molče, kot da bi ga polomili. No, pa to mimogrede. Predsednik krajevnega sindikalnega sveta, uslužbenec iste tovarne, mi je dejal, da bi samo v njihovem podjetju bilo za večerno gimnazijp dovolj prijav, vendar bi bilo treba dati ljudem po opravljeni šoli -neko spričevalo, s katerim bi dokazala, da imaijo pogoje za nadaljnjo strokovno izpopolnjevanje in za odgovornejše mesto.
Sicer smo nekoliko pozno spoznali, da smo nekaj važnega zamudili, toda ne prepozno, dia ne bi mogli mnogo popraviti in v bodoče misliti vedno na .to, dokler ne bodo naše osemletke dale ljudi, ki bodo. na svoja delovna mesa prinesli dovolj potrebne izobrazbe.
Žnuderl
TONE SELIŠKAR * ODLIKOVAN
Svet Društva za skrb nad
otroki in mladino Jugoslavije ja .podeliti književniku Tonetu Seliškarju zlato plaketo »Mlado pokolenje« v znak visokega priznanja za njegovo književno de-lovanje,' namenjeno otrokom in. mladini. Ob tej priliki tovarišu Tonetu, članu našega Republiškega sveta, staremu znancu in prijatelju ter bivšemu uredniku' Delavske enotnosti, prav iskreno čestitamo.
jooooocoocooooc
Ilf lija — J. Petrov: Zlato tele. Ljubljana, DZS 1956, str. 348. — V romanu »Zlato tele«' sta pisatelja ustvarila eno najduhovitejših satir, kar jih pozna, ne samo ruska, temveč 'tudi svetovna literatura. Naperjena je z vso jedrostjo proti nas ajajočerr.u birokratskem sistemu v Sovjetski zvezi.
Marx Karl — F. Engels: Q historičnem materializmu. V Ljubljani, Cankarjeva založba 1956, sir. 318. — V knjigi so zbrani različni članki in pisma obeh utemeljiteljev znanstvenega: socializma, ki sc nanašajo na zgodovinski materializem.
PRIROČNIK za strokovne izpite uslužbencev državnih orgamov. Ljubljana. Gospodarski vestnik 1957, str? 208. — Priročnik je sestavljen v skladu z izpitnimi programi in do sed-j izdanimi pravnimi predpisi in je namenjen uslužbencem z nižjo in srednjo strokovno izobrazbo.
INGOLIČ Anton: Tam gori za hramom. Maribor, Obzorje 1956, str. 208. — To je enajst najboljših Ingoličevih predvojnih novel in črtic. Glavni junaki sc hlapci, viničarji, brezposelni, mali kmetje, splavarji im invalidi.
Lesssing Gotthold Ephraim: Hamburška dramaturgija. — V Ljubljiani, Cankarjeva založba 1956, str. 484. — Največ; e in najpomembnejše delo nemškega misleca, pesnika im kritika 18. stoletja. V delu obravnava 52 predstav hamburškega gledališča Delo pomeni najtehtnejši prispevek svetovni gledališki literaturi.
Leonov Leonid: Ruski gozd, V Ljubljani, SKZ 1956. str. 792. Najin,ovejši veliki roman sovjetskega pisatelja je delo, ki priča o nezmanjšani moči današnjih nadaljevalcev ruskega realizma.
	

Kruh in sol, film, ki) sta ga posnela v okolici Pirana in Portoroža »Zagreb-film« in »Bavaria-film« iz Miinchena, je doživel v Nemčiji svojo premiero. Film ima izrazito komercialen značaj. Nemške gledalce, ki niso kdo ve kaj zahtevni, je, kakor pišejo listi, kar navdušil. Kaj pa bomo mi rekli o filmu, bomo videli, ko ga bomo sami gledali. V Zagrebu pričakujejo komaj njegove premiere.
Tuja zemlja. Pred dnevi je bila v Sarajevu premiera novega domačega filma, katerega je izdelalo podjetje Bosna-fil-m. Scenarij je napisal M. Selimovič, režiral pa Jože Gale. Film bomo lahko skoraj videli pri nas.
Male stvari bomo prvič predvajali te dni pred javnimi kulturnimi delavci Sarajeva Film je izdelal »Studio.-film« in bo javnosti prvič prikazan na »Puljškem festivalu«.
Čeveljčki na asfaltu. Kot smo že pisali, bi bilo prvo, da si ogledajo to predvsem odrasli, kjerkoli ga bodo predvajali.
Nedvomno bo reforma strokovne šole dokaj bolj zamotana kot pa splošne šole. Zamotana zato, ker je mnogo bolj razčlenjena. Saj imamo na primer preko 120 takih poklicev, kjer mora učenec pridobiti določeno znanje v šoli in stroki. Tu puščam ob strani še vrsto drugih srednjih strokovnih in industrijskih šol. Z oziroma na hiter razvoj našega gospodarstva, napredek tehnike in proizvodnih procesov, predvsem pa družben položaj neposrednega proizvajalca, ki v mehanizmu "družbenega upravljanja predstavlja odločilnega činitelj a novih družbenih socialističnih odnosov pa je doslej strokovno šolstvo, kjer se mladi ljudje pripravljajo tako za proizvodnjo kot družbeno funkcijo upravljanja in odločanja, vidno zaostajalo.
Po statistikah sicer ugotavljamo v zadnjih letih stalen vzpon' števila tistih, ki se odločajo v Sloveniji za določen delovni poklic. Kar poglejmo. Leta 1953 je bilo po podatkih Zavoda za statistiko v obrti, industriji in trgovini 13.758 vajencev. To število je naraslo v letu 1954 na 13.910, v letu 1955 na 14.623 in podatki o vpisu v šolsko leto 1956-57 povedo, preko 16.000.
Odnos db strokovnih šol pa je moč videti v tem, da kljub vse večjemu številu vajencev ni bilo v vseh povojnih letih zgrajena niti ena nova vajeniška šola. V letu 1955-58 je bilo na vajeniških šolah 516 oddelkov. Od teh jih odpade na periodično šolo 67, na celotne šole pa 449. Svojih učilnic pa Imajo po popisu šolskih poslopij iz leta 1953 vajenske šole le 155, od tega v svojih poslopjih 106.
Ze navedeni ppdatki kažejo, da predstavlja pomanjkanje učilnic najresnejšo zapreko za nadaljnji razvoj strokovnega šolstva in celo ogroža obstoječo že tako slabo organizacijo strokovnega pouka. Po izračunih bi morali v prihodnjih letih povečati vajenske šole za 119 učilnic,
Menim, da so zlasti z decentralizacijo skladov za kadre dane za to realne možnosti. Seveda pa je za skladen, razvoj strokovnega šolstva potrebno .prizadevanje vseh družbenih činiteljev in še zlasti naših sindikalnih organizacij.
foto. A
»DELAVSKA ENOTNOST«
IZ DEŽELA, O KATERIH GOVORIMO
8. MARCA 1957 g ŠT. 11 ]
© V Kopenhagenu so ustanovili novo politično stranko, ki se imenuje Socialistična stranka Danske. Ustanovili so Jo bivši člani Komunistične partije in Socialnodemokratske stranke, ki so izstopili iz svojih strank, ker se niso strinjali z njuno politiko. Nova stranka bo samostojno nastopila na i volitvah, ki bodo 14. maja te- ! tos.
© 'rlinulo leto so v Sovjetski zvezi zaposlili 1,700.000 novih j delavcev in strokovnjakov. Ob j koncu preteklega leta je bilo v Sovjetski zvezi zaposlenih j 50 milijonov ljudi.
© Na zasedanju Centralnega komiteja KP Italije, ki je j bilo 1. marca v Kirnu, so raz- | pravi,jali o delovanju Partije v tovarnah. Ugotovili so, da so se v zadnjem času spremenili politični in delovni odnosi v tovarnah, ker so se okrepile monopolistične pozicije v italijanski industriji in ker monopoli skušajo z zboljšanjem materialnega položaja ločiti delavce od njihovih političnih in sindikalnih organizacij. Prevladalo je mišljenje, da se mora Partija vztrajno zavzemati za ustanovitev enotne sindikalne organizacije, ki bi združevala člane in pristaše vseh strank. Enotna sindikalna organizacija naj bi bila popolnoma samostojna
© Pariška policija je preteklo soboto zaplenila vse izvode nedeljske številke glasila Komunistične partije Francije »Humanite«, ker je objavil članek o nečloveškem ravnanju francoskih oblasti z alžirskimi ujetniki.
© V Moskvi so imeli razgovore predstavniki Komunistične partije Finske in Komunistične partije Sovjetske ! zveze. Razpravljali so o raz- | merah v mednarodnem delavskem gibanju in o krepitvi stikov med obema partijama. |
© V Tokiu stavka več tisoč uslužbencev državnih ustanov, i Sindikat, ki je organiziral j stavko, je postavil pred poslopja ministrstev stavkovne straže! Policija je v pripravljenosti. Poročajo, da je na mestnih ulicah nad 2000 policajev.
© Na dopolnilnih poslan-' škili volitvah v Carmartenu (Velika Britanija) je zmagal laburistični kandidat, Vsa povojna leta so v tem okraju zmagovali liberalci. Kandidat laburistov je dobil 23.679 glasov, kandidat liberalcev pa 20.610.
© Kašmirska Nacionalna konfederacija, vladajoča stranka v Kašmiru, je pred volitvami, ki bodo od 25. do 30. marca, izdala volilni proglas, v katerem se med drugim zavzema za izgradnjo socialistične družbe, odpravo brezposelnosti in nepismenosti ter za zboljšanje življenjske ravni delovnih ljudi.
© Minuli četrtek je stavkalo v Veliki Britaniji 3000 rudarjev, ki so zahtevali zvišanje mezd. Stavkali so tudi šoferji kamionov. Londonski pristaniški delavci pa so stavkali v znamenje solidarnosti s stavko šoferjev, ki tudi zahtevajo višje mezde.
© V ponedeljek so začeli stavkati delavci in nameščenci tržaškega občinskega podjetja Acegat. Vsi trolejbusi in tramvaji so ostali v garažah. Stavka je povzročila težave pri dobavi vode, električne energije in plina. Delavci so napovedali stavko zato, ker se uprava podjetja upira določiti odpravnine za odpuščene delavce.
@ Angleška laburistična stranka je odpovedala sporazum o sodelovanju z zadružno stranko. Zadružna stranka, ki ima podobne cilje kot laburistična, ima v parlamentu 20 poslancev. Laburisti trde, da so odpovedali sporazum zato, ker hočejo sodelovanje z zadružniki zasnovati na novi,
' ustreznejši podlagi.
@ V Oslu je bil pred dnevi kongres Komunistične partije Norveške, na katerem so razpravljali tudi o pripravah norveških komunistov na parlamentarne volitve, ki bodo letošnjo jesen.
f) Italijanski poštarji, ki so stavkali dva dni, so se preteklo nedeljo vrnili na delo. Stavkalo je 105.000 poštarjev, ki so zahtevali zvišanje plač.
s r
m.j


POMEMBNI DOGODKI V AFRIŠKEM SINDIKALNEM GIBANJU
iimim mu $ n
Sindikalno gibanje v Afriki je v zadnjih nekaj mesecih doživelo več pomembnih uspehov, ki bodo koristno vplivali na nadaljnjo rast in uveljavljanje mladih afriških sindikalnih organizacij.
■V Afriki je do nedavnega delovalo le nekaj med seboj slabo povezanih nacionalnih sindikatov, ki so bolj ali manj uspešno preživljali svojo otroško dobo. V zmdniljfa mesecih pa prihajajo iz Afrike razveseljive vesti o ustanavljanju novih sindikalnih central in združevanju afriških, sindikatov. V Al žiru so ustanovili dve sindikalni zvezi. Sindikalne centrale so organizirali v Senegalu, Kamerunu, Madagaskarju. V Egiptu so se sindikalne organizacije združile v Generalno konfederacijo dela. Medtem so voditelji afriških sindikatov organizirali dve afriški sindikalni konferenci. Najpomembnejša je bila konferenca v Aecri, glavnem mestu Gane, na katero so prišli delegati, in opazovalci iz dvajsetih afriških'dežel.
Konferenco v Aecri so organizirali na po-budo Mednarodne konfederacije svobodnih sindikatov. Na njej sta prevladovali dve osnovni temi:	t)
Kolonializem v vseh oblikah; 2) Brezobzirno izkoriščanje ogromne večine afriškega prebivalstva, zlasti delavskega razreda.
Na konferenci so razpravljali o vlogi sindikalnega gibanja v boju za politično, gospodarsko in socialno osamosvojitev. Ugotovili so, da bodo ogromne težave, ki jih srečujejo na svoji poti, premagali le,
če bodo združeni, saj tudi delodajalci in kolonialni, oblastniki enotno uveljavljajo svojo ptotidelavsko lin nedemokratično politiko. Sprejeli so deklaracijo o pravicah afriških delavcev, ki med drugim zahteva: pravico do svobodnega delovanja sindikatov, zboljšanje socialne zakonodaje, pra-
vico do sodelovanja sindikatov pri Sestavljanju zakonov o delu, enako plačilo za enako delo, pravico do sodelovanja sindikalnih predstavnikov v najvišjih organih državne oblasti.
Konferenca je pozvala vse afriške delavce, naj združijo svoja prizadevanja za dosego nacionalne in gospodarske neodvisnosti, podprla osvobodilna gibanja afriških narodov, se zavzela za demokratizacijo javnega življenja in za razvoj afriškega gospodarstva
Vi pravice HI tiiii
Plenum Centralnega komiteja KP Češkoslovaške se je zavzel za večje sodelovanje delavcev pri upravljanju podjetij.
V resoluciji plenuma o gospodarskem položaju, ki so jo objavili praški časopisi, je med drugim rečeno, da bodo sistem gospodarskega planiranja spremenili tako, da v bodoče ne bodo več do podrobnosti določali podjetjem proizvodnih nalog, pač pa le okvirne naloge. Podjetjem bodo dovolili največjo, možnost pobude.
Resolucija opozarja, da le treba zagotoviti določeno materialno zainteresiranost podjetij in delavcev. Zavzema se za večjo udeležbo delavcev pri upravljanju podjetij in" trdi, da so sindikati poklicani zainteresirati delavce za upravljanje.
Na plenumu so govorili tudi o nekaterih težavah in slabostih češkoslovaškega gospodar-
stva ter sprejeli ustrezne ukrepe za znižanje proizvodnih stroškov Jn prilagoditev razvoja gospodarstva razmeram v posameznih pokrajinah.
KAKO ŽIVE FRANCOSKI DELAVCI
Francoska Generalna konfederacija dela zahteva, naj delodajalci uveljavijo načelo za enako delo enako plačilo in izravnajo delavske mezde z dvigom proizvodnje in povečanjem življenjskih stroškov.
STAVKOVNO GIBANJE V VELIKI BRITANIJI
loBIčmiiiiisteipi
V Veliki Britaniji je zadnje dni februarja začelo stavkati več tisoč delavcev, ki zahtevajo zboljšanje delovnih in življenjskih razmer.
V	Southamptonu so 27. februarja začeli stavkati pristaniški delavci. Stavko so organizirali sindikati v znak protesta proti slabi organizaciji deta. Delavci zahtevajo, naj nakladanje in razkladanje ladij bolje organizirajo ter ukinejo nočno delo. V pristanišču je zasidranih več ladij, ki zaradi stavke ne morejo odpluti.
V	Liverpoolu in Birckenhadu je istega dne začelo stavkati 1600 kurjačev m monterjev, ki delajo na 60 ladjah. Stavkajoči zahtevajo višje mezde.
Minuli četrtek so napovedali stavko šoferji enega naj večjih londonskih trgov.
V	rudniku Bolsowera stavkajo rudarji, ki tudi zahtevajo zvišanje mezd. V tovarni avtomobilskih delov v Dagenhamu so delavci že napovedali stavko, toda v zadnjem trenutku je uprava tovarne sprejela njihove zahteve.
Vse te stavke so izraz splošnega nezadovoljstva z gospodarskimi in socialnimi razmerami v Veliki Britaniji, ki so se po sueški avanturi občutno poslabšale.
Iz podatkov, ki jih je objavila francoska Generalna konfederacija dela, je razvidno, da so se v zadnjih desetih letih povečali dobički francoskih Kapitalistov za osemkrat, men-tem ko so so v istem času povečale mezde kvalificiranih delavcev samo za trikrat.
Generalna konfederacija trdi, da dvig delavskih mezd občutno zaostaja za dvigom proizvodnje. To trditev utemeljuje s podatki, ki dokazujejo, da je francoska industrija v zadnjih desetih letih — s pomočjo racionalizacije in boljše organizacije dela — doisegla _ re-
kordno proizvodnjo. Francoski jeklar je na primer proizvedel 1938. leta 44 ton jekla letno, leta 1955 pa že 100 ton. t Generalna	konf eredbiraoij a
dela opozarja, da delodajalci dosegajo ogromne dobičke tudi zato, ker niso uresničili načela za enako delo enako plačilo, čeprav je Francija ratificirala konvencijo Mednarodne organizacije za delo o enakem plačevanju moške In ženske delovne sile. Delavke še vedno plačujejo manj kot delavce. V -neki tovarni, ki jo omenja poročilo Generalne konfederacije, dobivajo delavke povprečno
24.000 frankov na leto manj kot delavci,
Lani s-o francoski delavci izbojevali nekoliko višje mezde. Toda kaj pomaga, ko so se lansko leto dvignile cene kmetijskih pridelkov za 20 odstotkov, cene industrijskih proizvodov pa za 17 odstotkov.
Koliko je revščine na svetu, koliko lakote, brezobzirnega izkoriščanja ... Na italijanskih veleposestniških poljih delajo tudi otroci kolonov in poljedelskih delavcev. — Morajo delati, kajti starši ne zaslužijo dovolj za njih preživljanje. Zlasti veliko otrok dela na veleposestvih v južnih pokrajinah Italije. Statistika ugotavlja, da je na italijanskem jugu več sto tisoč otrok, ki sploh ne hodijo v šole.
i! * 1/2.1

V zadnjih letih so v Belgiji uspeli občutno zmanjšati brezposelnost, toda še vedno je 172.000 belgijskih delavcev brez dela
Leta 245.000 Leto dni
1953 je bilo v Belgiji delavcev brezposelnih, kasneje jih je bilo
Fort Said, junaško mesto. Napadalci so se umaknili in pustili za seboj ruševine in pogorišča. Egipt upravičeno zahteva, da mu Velika Britanija, Francija in Izrael povrnejo škodo, ki so mu jo prizadejal; z agresijo.
225.000, lani pa 172.000 ali 8.4 odst. od skupnega števila vsem zaposlenih. Ti podatki dokazujejo, da je akcija belgijske socialistične vlade in socialističnih sindikatov za znižanje števila brezposelnih vendarle dosegla nekaj uspehov.
Sindikati pa trde, da se je obenem z zmanjšanjem skupnega števila brezposelnih povečalo število nezaposlenih delavcev, starih nad 50 let.
O tem so govorili na lanskoletnem sindikalnem" kongreisu. Akcijski program, ki so ga sprejeli na kongresu, zahteva, naj vlada pod vzame vse potrebne ukrepe za nadaljnje zmanjšanje števila brezposelnih. Sindikati med drugim predlagajo, naj vlada uresniči program za strokovno prekvalifikacijo delavcev, s posebnimi uredbami zaščiti stare delavce, z-agotovi brezposelnim prednost pri zaposlovanju in omogoči gradnjo delavskih stanovanj ter druga j-a-vna dela.
Sindikati so tudi ugotovili, da je pomoč, ki jo dobivajo brezposelni, premajhna.
OB PROGLASTVI NEODVISNOSTI GANE
CK K N O V- r-Vlf 'T
Dne 6. marca so v Accrl, glavnem mestu Zlate obale, svečano proslavili rojstvo nove neodvisne afriške države, ki se imenuje Gana. Delegacije številnih dežel, kj so se udeležile te zgodovinske proslave, so v imenu vsega svobodoljubnega človeštva čestitale ljudstvu Gane, ki si je izbojevalo pravico do svobodnega in neodvisnega življenja.
Gana je afriška dežela, ki se razprostira ob Gvinejskem zalivu med francosko Slonokoščeno obalo im francoskim Togom. Meri 237.864 kvadratnih kilometrov in ima nad 4 milijone prebivalcev. Glavno mesto je Accra, ki ima 136.000 prebivalcev.
Neodvisna Gana je nastala z združitvijo kolonije Zla-te obale, protektorata Ašanti, protektorata Severne pokrajine in britanskega Toga, skrbniškega ozemlja, ki ga je v imenu OZN upravljala Velika Britanija.
Zgodovinarji trde, da je med petim in trinajstim Stoletjem obstajala na ozemlju današnje Zlate o-bale neodvisna afriška država, ki se je imenovala Gana. Sredi štirinajstega stoletja so »odkrili« Zlato obalo portugalski pomorščaki. V sedemnajstem stoletju so prišli v te kraje nizozemski in angleški trgovci s sužnji, ki so pošiljali sužnje v Ameriko. Leta 1871 so Angleži, iprogla. sili Zlato obalo za svojo kolonijo. Četrt stoletja kasneje so k Zlati obali priključili pokrajino Ašanti, leta 1901 pa Severne pokrajine. Po prvi svetovni vojni je Društvo narodov zaupalo Veliki Britaniji skrbništvo nad tistim,deldm Toga (nekdanje nemške kolonije), ki meji na Zlato obalo. Prebivalci
britanskega Toga so se 9- maja lani s plebiscitom izrekli za priključitev k Zlati obali.
Gana je bogata dežela. Izvaža predvsem kakao (za 60 milijonov funtov letno), zlato (22.000 kg letno), manganovo rudo (za 7 milijonov funtov), industrijske diamante, premog, boksit jn les. Njena proizvodnja kakaa je največja' na svetu. Ima tolikšne zaloge manganove rude, da z njo lahko tekmuje le Sovjetska zveza. Tudi zaloge boksita so zelo velike. Pridela pa premalo hrane; kmetijstvo je zanemarjeno in primitivno.
V Veliko Britanijo izvaža nad 60Vo vsega svojega izvoza, ostalo pa predvsem v ZDA, Nizozemsko, Nemčijo in Japonsko. Gana je torej za Veliko Britanijo ekonomsko izredno pomembna dežela.
Prebivalca so črnci. Dele se na osem velikih in kakih 60 manjših plemen. V mestih živi 9.000 Evropejcev, večinoma Angležev.
Gana ie prva črnska kolonija v Afriki, ki si je izbojevala neodvisnost. Nacionalno-osvobodilno gibanje se je .zlasti razmahnilo v Zlati obali, britanski koloniji, ki je v zadnjih desetletjih doživela izredno hiter gospodarski dvig. Britanski kapital je vložil v gospodarstvo Zlate obale veliko denarja; Angleži so odpirali rudnike, krčili zemljo in urejali plantaže — in pri tem ogromno zaslužili. Ekonomski razvoj pa je nujno porajal nove sloje prebivalstva: mezdne delavce, trgovce. uradnike, izobražence, razne poslovne ljudi, ki so začeli razbijati tradicionalne plemenske družbene okvire in se uveljavljati kot nosilci. nacionalno-osvobodilne misli.
Med obema vojnama je vodilo nacionalno
gibanje Društvo domačinov Zlate obale, ki se je kasneje preimenovalo v Združeno konvencijo. Po drugi svetovni vojni so za predsednika Združene konvencije izvolili mladega dr. Nkrumaha, ki je kmalu ugotovil, da je stara organizacija preslabotna in ni sposobna voditi ljudstva Zlate Obale v boju za popolno nacionalno osvoboditev. Zato je Nkrumah (o katerem trde, da je socialist in marksist) izstopil iz Združene konvencije in ustanovil Ljudsko stranko sporazuma, 'ki je kmalu postala vodilna politična sila v deželi.
Ljudaka) stranka je zbrala okrog gesel: »Samoupravo takoj!« in »Svoboda, svoboda!« večino ljudstva Zlate obale. Njeni voditelji,
ki jih imenujejo »arestantski maturanti« (vsi so bili v britanskih zaporih), so pozvali angleško vlado, naj prizna Zlati obali neodvisnost. Ker so v Londonu omahovali, so na Zlati obali izbruhnili nemiri. Ljudska stranka je organizirala demonstracije in kampanjo neposlušnosti. Delavci so stavkali. Froti-kolonialno gibanje je bilo tako množično in silovito, da so v Londonu morali popustiti.
Leta 1950 je Zlata obala dobila novo ustavo, ki je omogočila domačinom sodelovanje v upravljanju dežele.
Leta 1951 so bile v Zlati obali prve parlamentarne volitve. Zmagala je Ljudska stranka, čeprav so bili vsi njeni voditelji v ■ zaporih. Dr. Nkrumah je prišel iz zapora in sestavil prvo domačinsko vlado Zlate obale.
Nkrumahova vlada se je zavzela za popolno neodvisnost in enotnost dežele, za demokratične oblike upravljanja in gospodarsko izgradnjo, za sodelovanje s sindikati v prizadevanju za zboljšanje življenjske ravni delovnih ljudi.
Pri drugih parlamentarnih volitvah (leta 1954) je spet zmagala Ljudska stranka sporazuma. Dobila je 72 mest v parlamentu, ki ima 104 sedeže. Ostala mesta so si razdelile opozicijske stranke, ki so bolj ali manj sodelovale s kolonialno upravo in ki go nasprotovale težnjam Nkrumahove stranke, da bi uvedla centralizirano upravljanje in odpravila privilegije plemenskih poglavarjev ter ašantskega kralja. Britanci so izkoriščali nasprotja med opozicijo in vlado, podpirali federalistične težnje opozicije in tako umetno podaljševali življenje kolonialnemu režimu.
Spori med vlado in opozicijo so se zlasti zaostrili lansko pomlad, ko so začeli izdelovati ustavo neodvisne Gane. Po večmesečnih pogajanjih so sestavili ustavo, ki upošteva tudi nekaj teženj opozicije. Ustava določa, da je Gana enotna država (članica Britanske skupnosti narodov), ki jo upravlja osrednja vlada. Posamezne pokrajine (Vzhodna Gana, Zahodna Gana, Ašanti, Severne pokrajine in Togo) bodo imele svoje pokrajinske skupščine, ki pa ne bodo imele zakonodajne pravice.
S plebiscitom v britanskem Togu (na katerem se je ljudstvo Toga odločilo za priključitev k Zlati obali) in z lanskoletnimi
volitvami v Zlati obali (na katerih je spet zmagala Ljudska stranka), so se Gani odprla vrata za vstop v skupnost neodvisnih narodov.
Mlado državo pa čakajo še velike težave. Gospodarstvo je neenakomerno razvito (rudnikov je precej, industrije malo, kmetijstvo je razen plantaž silno zaostalo), življenjska raven delovnih ljudi je zelo nizka, šolstvo je slabo razvito, primanjkuje strokovnjakov, v deželi ni enotnosti, nasprotja med plemeni in izkoriščevalske ambicije plemenskih veljakov slabe državo, tuji kapital ima v rokah ključne pozicije gospodarstva. Nkrumahova vlada se zaveda, kako težavno nalogo je prevzela. Zato sa trudi, da bi zbrala okrog svojega programa vse napredne ljudi, da bi ustanovila močno gibanje z izrazitimi socialnimi značilnostmi, ki bo sposobno prebroditi vse težave mlade države.
Vladni program gospodarske izgradnje predvideva gradnjo velikega aluminijskega kombinata, ki bo dajal 210.000 ton aluminija letno. Na reki Volta nameravajo zgraditi veliko hidrocentralo. Za ti dve gradnji bo potrebnih 400 milijonov dolarjev. Investitorji bodo: vlada Zlate obale, britanska vlada, britanske in kanadske družbe aluminija. Gospodarski program Nkrumahove vlade predvideva tudi gradnjo velikega pristanišča, cest, železnic in industrije, za katero ima Gana dovolj surovin.
Rojstvo svobodne ln neodvisne države Gane je izredno pomemben dogodek za ljudstvo Gane in za vso Afriko, za vse kolonialne afriške narode. Rojstvo Gane izpodbuja odvisne narode v njihovem boju za nacionalno samostojnost in dokazuje, da se tudi v Afriki obdobje kolonializma bliža koncu. Gana je že deveta neodvisna država v Afriki — peta afriška država, ki si je po zadnji vojni priborila neodvisnost.
Glasilo sindikatov Slovenije Izdaja Republiški svet Zveze sindikatov za Slovenijo. — Odgovorni urednik France Boštjančič. — Tisk Casopisno-založnlškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. — Naslov uredništva in uprave Ljubljana. Čufarjeva ulica 1 — Dom sindikatov. — Telefon uredništva in uprave 32-031, uredništvo 32-538, uprava 30-046. — Poštni predal 284. — Račun pri Mostni hranilnici v Ljubljani 601-606-1-221. — List Izhaja v=ak petek —
Rokopisov ne vračamo. — Mesečna' naročnina 40 din, četrtletna 120 din, polletna 240 din, celoletna 480 din; posamezna številka 10 din.